903 Lojze Krakar Pesmi KADAR SNE2NIKI MOLIJO, ŽARIJO kakor baročne Madone ali indijski menih, ovit v belo haljo. Noge spodvijejo in nanje sedejo, roke snežene na prsih prekrižajo, glavo pod težo misli upognejo. Kdor bi jih motil ob takih trenutkih, vzbudil v njih jezo bi, da bi skočili kvišku in stresli nanj smrtne plazove. Beli slovenski menihi, molite, klasja za kruh naših src izmolite, smrt preprosite in temne oblake. NE PUSTITE UMRETI BERAČA pod ženitovanjsko mizo. Pustite, naj umre, če že mora, na pravem kraju in času. Denimo: pod mostom v decembru ali ko boste peljali zlato kam v skrivnostno zavetje pod vašo težko kočijo. Ne pustite berača, zaboga, 904 Lojze Krakar umreti pod svatbeno mizo ali pa v oljčnem gaju, ki vanj ste še pse napodili. VRTAJMO V MIŠICE SRC in v tkivo možganov, rudarji. Vrtajmo dalje, četudi strup neki dan bruhne v nozdrvi. Rudarji nismo računarji, strup je, kjer je, mi delamo. V podzemlju mišic in tkiva je vse več strupa, a vrtati pomeni peči kruh za življenje našim in nam. Za nami pridejo novi, rudarjenje je večno kot bog. Ali tisto v mišice src, ali ono v zakamenelo tkivo zemlje. SLEPI VOJAK SEM, ki so ga tovariši pozabili na fronti. Sam tipljem okoli in zbiram stare granate in stare topove in strižem z ušesi, ko polnim, kje naši so in kje so oni. S konicami prstov otipavam žarke sonca, svoje merilne naprave, in kadar dotipljem prav, se usuje. Tovariši tam spredaj, ki so me že zdavnaj pokopali, se čudijo, odkod ti na las točni zadetki iz jasnega v one pred njimi. In skoraj v boga verujejo. NA B02JO POT SE ODPRAVLJAM za veliko spoznanje tebe, življenje. Za skrivnost lipe, ki preživi tisočletje, za skrivnost mušice, hvaležne za milost enega dneva, za skrivnost trte, ki se solzi spomladi pred spočetjem. Za svetli ponos zravnanosti skalnatih gora, ki iz njih berem Pesmi modrost molka, pa ne znam po njej živeti. Za modrovanje škržatov in večerov, zazrtih z vsem mirom v stemnenje, ki prihaja. Nikoli ne za hip prepozno, nikdar niti za tren prezgodaj. Sveto življenje, na romanju k tebi sem kakor trta pred sporniadnim spočetjem: pesem se solzi mi. VRTNICA JE POSKRLATNJENA ČRKA v zakoniku sonca. Napisana takrat, ko se je sonce naučilo abecede iz svoje nepopustljive slovnice od jutra k večeru. Z vrtnico je napisalo črko pred mojim oknom. Mnogo enakih črk, ki pomenijo kri in smrt, ali če znaš brati, tudi začetek in slovo ljubezni in jutranjega vstajenja k pisanju usode. K JUTRU GRE. KRESNIKI so že v košnji v oblakih. Tem zgodnjim koscem sive modrenine pobirajo vrabci kar spod kose zrnje za ženitnino. Nevesto pričakuje slavolok zarje, gore so družice. Na pokošenem nebu bo svadba. Obleči se moram zakmašno, četudi nisem med gosti, samo radovednež bom. Kakor nebo. Kakor vrabci. Kot gore. MOJE ROKE SO KOT BILKE V VIHARJU, ti si vihar in ne udržim te. Usta so moja razpoke v zemlji, nema ne znajo povedati: ljubim. Vsak moj trenutek je ladja v pristanu, ti vsak trenutek kdove kje drugje si. 905 906 Lojze Krakar Svoje besede prestavljam v prasanskrt, ti prajezika ljubezni ne znaš več. Vrelce vseh zvezd bom speljal v eno reko, vanjo bom skočil in v njej te ugrabil. Roke ne bodo več bilke v viharju, usta ne bodo več suhe razpoke. Moje oči bodo mirne kot sonce žgoče zašle za Venerinim hribom. NAPISAL SEM VODO, NAPISAL SEM VETER, napisal sem zemljo, napisal sem ogenj. Nastalo nebo je, nastala je vihra, nastala je žetev z velikim požarom. Izbrisal sem z vodo ga, v zemlji ga utopil, Preplavil ga z ribami, z dežjem ga umoril. In spet sem sam samcat kot ogenj brez vode, kot človek brez zemlje in brez neba veter. Ne, zopet bom moral napisati v zemljo vihar in človeka iz vode in ognja.