Ksaoer Meško
Silvin Sardenko
18. 6. 1876 — 21. 2. 1942.
Poznate pač. »suj mnogi. oelikega našega pisatelja in pesnika Ivana Can-karja, ki je napisal najlepše. kar se je u slovenski besedi pisalo materi na čast in d zahoalo za njeno Ijubezen in njeno trpljenje. Zdaj počioa že štiri in doajset let na Ijubljanskem pokopu-lišču. V ponedeljek 23. soečana so pu na pokopališču v Draoljah pri Ljub-Ijani položili o grob drugega odličnega slovenskega pesnika, o dijaških letih vvstnika loanu 'Cankarju, kanonika dr. Alojzija Merharja, znanega pod pesniškim imenom Siloin Sardenko, ki je istotako z dso lepoto našega jezika opeval telesno mater, še lepše pa ne-beško Mater Marijo.
Rojen 18. junija 1876 na Ježici pri Ljubljani, je obiskooal mladi Lojze latinske šole in bogoslooje v Ljubljani
iii je leta 1902 pel nooo mašo. Po novi maši me je d spremsiou pesnika in tedanjega profesorja na Ijubljanski realki dr. Mihaela Opeke obiskal pri So. Danijelu na Koroškem. Tam je v gabrooi utici na župnijskem ortu, kjer sem pisal »Ob tihih večerlhi in »Mir boiju:, dobil navdahnjenje za pesem, priobčeno potem v  »Miadem jutru«, ki se začenja:
Dragi brate, o nikar ne misli,
da sem zabil tisti najni čas,
ko soa o gabrooi si tvoji uti
iz obraza gledala v obraz.                       .
Kaplanoval je v Šmartnem pri Litiji, na Planini pri Rakeku, u zaradi odlične nadarjenosti so ga višji poslali v Rim, kjer je leta 1906 postal doktor. Po nrnitoi o domovino je kaplanoval še v Dolu pri Domžalah in Sostrem. Od leia 1908 je bil profesor oerouka v Ljubljani, leta 1924 je bil imenovan za slolnega kanonika o Ljubljani. Zadnja leta je več časa prežioel v svoji vili v Rogaški Slatini.
Sardenko — io ime si je nadel po ukrajinskih pesmih, iz katerili se je na pobudo dr. Kreka učil kakor drugi naši oeliki pesniki Župančič, Murn, Kette — je začel zlagaii pesmi ze v dijaških letih in jih je priobčeoal v •¦>Angelčku€ in zlasti T/Vrtcui.
Najlepše bisere mu je dala mladost: neskaljena čistost srca, nesel, ne-v.amračen pogled o soet in v zivljenje čudooito pojo iz njegove proe zbirke »F mladem jutru« 1903. NajlepSe so, kakor je pri izrazitih lirikih navadno proa zbirka najboljša. Žioele bodo te pesmi v prvoini mladi lepoti, ko bo pesnikoo grob o Dravljah že dauno preraščala trava.
Pozneje je izdal še celo vrsto zbirk in dramaiičnih igric. Odličnejši zbirki sta  »Romac.  lepo dozorel sad njegonega bivanja  v  Rimu. in  >Nebo žaris,
214
pesmi, porojene iz strahot soetovne vojne, nekaiere zelo močne. Prav zadnji čas je izdal knjigo »ToZažnica«, namreč Marija Tolažnica.
Sardenko je bil mož mravljične delavnosti. Vsak vtis, vsako dožioetje, Dsaka misel se mu je prelila v oerze. Seveda niso vsi enake tehtnosii, polno-merne vrednosti. Zaide mu kdaj pesem o preoeliko meglenost, ali se mu prelije v zoončkljanje z lepimi besedami, kar zabriše jasnosi misli in podob in tako naredi pesem teiko umljioo. To pa ne more biti namen umetnosti in ni več umetnost, čeprav bi se komu zdelo moderno. A druge so čudooito , izklesane in izbrušene, polne zoeneče blagoglasnosti. In prav v tem, v omam-no pojoči ubranosti besede, je Sardenkoua veličina.
Zdaj so utihnila njegova usta, ki so tudi v pridigah pooedala toliko lepega. Ni pa in ne bo utihnila njegooa pesem.
Legenda praoi, kako je v tihi svoji celici samosianski brat pel in pisal o slavo in čast nebeški Materi Mariji. Ko je zapisal najlepši pozdrao in najiskrenejše slovo, je naslonil glavo na mizo in je za vedno utihnil, na veke zaspal. Ali ne tako Sardenko?
Opeoal tvojo je lepoto, o Devica,
odšel zdaj gledat te v obraz, nebes Kraljica.