Cerkvena in — svobodna šola. ii. Videli smo, kakšni so bili uspehi brezovke in ,,kanarčka" redovniških učiteljev, a danes si poglejmo te redovnike, saj če govorirao o šoli, ne smemo prezreti učiteljev. Naprej pa že izjavim, da rni naslednjih vrstic ni narekovala strast ali celo sovraštvo do redovnikov, ne — ne bodera pričel, kot isti denuncijant v ,Nov. I_istu*, da ,,vobče gre govorica", temveč navesti hočem le gola zgodovinska fakta, da vidi vsakdo, ki še ni s slepoto udarjen, kakšni so bili isti blaženi časi z redovniškirn učiteljstvom, po katerih se oraenjenerau klevetniku tako sline cede. Da niso bili redovniški učitelji pedagogiško izobraženi, ne taji nikdo, ker je razumljivo iz znanih razlogov; tudi bi bilo nehvaiežno delo in neuspešno dokazovati, da so bili izvrstni pedagogi. A nekaj drugega je. — 0 svobodnih učiteljih setrdi, dasoleBpolizobraženi" i n da o njih Bniti možno mislit i ni, da bi se posvetili kakemu idealnemu poslu v korist narodne blaginje ali pros v e t e". Klerikalni listi in žal tudi šolske zgodovinske knjige razglašajo s slastjo, koliko so baje redovniki storili za znanstvo in umetnost, zlasti pa so si baje pridobili nevenljivih zaslug za znanstvo, umetnost — za slovstvo še posebej — in blaginjo ljudstva ^učenjaki-redovniki". Pri vsaki uraestni in neumes.ni priliki se toloejo klerikalci bahato po prsih rekoč: BSedanja kultura je pridobitev redovnikov, ti so s svojo tnarljivostjo in vestnostjo postavili temelj sedanji prosveti in — torej si raoramo srčno želeti nazaj časov z redovniškim uoi.eljs.vom". — To hvalisanje je kratkomalo zgodovinska laž; pa ker je cerkev sto in stoletja nazorovala zgodovinopisce ter jim ukazovala, je ta laž razumljiva. Gorje učitelju ali piscu ki bi bil koliokaj drugače učil, oziroma pisal, kakor je ugajalo cerkvenim oblastnežera! Proglasili bi ga bili krivovercem in ga posadili na gromado . . . Še dandanes nastane vihar, ako jira pove kdo odkrito resnico. Ko je izdal Helhvald leta 1875 svojo kulturno zgodovino, nastal je vihar, ker resnica oči kolje; in ko bi bil izdal isto delo vsaj pred 200 leti, lahko bi bil delil slavo Giordano Bruna in drugih nevstrašenih tnož. Geprav so knjigo tako rekoč prokleli, izšla je vendar 1. 1890 že v 4. izdaji.*) Dandanes soglašajo vsi nopristranski kulturhistoriki s Kolbom,**) ki piše: ,,Die Monche waren iiberhaupt nicht gelehrt, denn sie recrutierteri sich aus den in tiefer Unwissenheit lebenden Massen, welche die Aussicht, ein sorgenfreies Leben zu fiihren, oder auszuruhen von den Siinden und Gefahren des Lebens, ins Kloster lockte; niemals waren aber die Kloster Pflegestatten und Asylorte derWissenschaften. Wie konnten sie es, wahrend sie so vielfach die Hauptbeforderungsanstalten der Geistesbeschranktheit und des Aberglaubens bildeten, indera sie das arme, unwissende Volk mit dem ihm eingepflanzten blinden Glauben pangelten, Reliquien zur Anbetung und Amulete auf den Kauffabricierten,Wallfahrten schufen und jene beklagenswerte Menge verraittelst Beniitzung von Mirakeln, Wu n d e r curen und Heiligenbildchen ausbeu- *) Friedrich Anton Heller v. Hellwald .Kulturgeschichte in ihrer nattirlichen Entvvickelung" (Augsburg 1875, 4. izdaja 1890.) Pis. **) Georg Friedrich Kolb .Kulturgeschichte der Menschheit"* (Leipzig, 2 dela, 3. izdaja 1884) in ^Abriss der Kulturgeschichte (Leipzig 1884). Pis. t e t e n.*) — Nein, in diesen Anstalten ist das letzte und einzige Asyl geistiger Cultur nimrnermehr zu suchen". — Ne, niso se brigali ne za šolstvo, ne za znanost in umetnost in tudi ne za slovstvo; isto »žarenje z vsem idejalnim žarora svoje duše" je le puhla lažnjiva fraza, ki bi naj zakrila nagoto in duševno revščino učiteljevredovnikov. Da, skrbeli so redovniki-učitelji za izobraženost ali le za svojo in vladajočih eleraentov, iri še to le toliko in zato, da so nerazsodno ljudstvo lažje vladali in izkoriščali. Šole, ki so jih iraeli pedagogi »kanarčkov", so bile interiores in eksteriores. Prve so skrbele za redovniški naraščaj, a v slednjih so se privadili plemiči citanju in pisanju, in ljudstvo je tavalo po temi nevednosti in praznoverstva. Klerikalizem je skrbel torej že od nekdaj le za se in za birokracijo;stoje hodil roko v roki, da sta združena lažje izkoriščala ljudstvo. Ze takrat je vladalo mnenje, ki velja dandanes in ki bode veljalo klerikalcera kot geslo: nZum Kartoffelsarnmeln braucht rnan keineBildung". Ko so videli, da jim je ljudstvo slepo vdano, niti za lastno izobrazbo niso več skrbeli in zavladalo je tudi med nredovniki-u_enjaki"(!!) splošno barbarstvo. Le redki so bili, ki so znali vsaj nekoliko pisati in brati. Pravila Benediktincev nikakor niso zahtevala, da bi morali redovniki znati pisati in čitati. Ohranjene listine izpričujejo, da celo visoki cerkveni in posvetni dostojanstveniki niso znali pisati, temveč so, če je bilo treba, da bi se podpisali, le pristavili križ (zatorej še današnji izraz ,,podkrižati se"). Na kalcedonškem koncilu je bilo 40 škofov navzočih, ki se niso znali podpisati. Za časa trubadurjev ni znal abt Konrad v St. Galnu z vsem kapitelnotn vred ne pisati ne brati, baš kakor tudi njegov naslednik Rumo ne.**) — Ge so bili redovniki res tako izvrstni učitelji in vneti za prosveto, zakaj niso vsaj svojega duhovskega naraščaja poučevali, če že za izobraževanje ljudstva niso iraeli časa? Karol Veliki je bil prvi, ki je uvidel veliki pomen splošnega pouka in hotel je uvesti šole za ljudstvo; a moral je opustiti svoj načrt radi upornosti in nevednosti redovnikov, ki jih je bil določil učiteljem. V neki listini iz leta 788. toži Karol Veliki o redovnikih wsermones incultos, njih negligentia docendi in njih lingua inerudita"; v neki drugi listini iz leta 802. o njih odkritih fornicationes, abominationes et immunditas, katerih sine horrore nihče niti z imenom imenovatti ne more". »Redovniki so ohranili nam potoracem stare klasike s tern, da so jih pridno prepisavali, in tako so si pridobili nevenljivih zaslug za razvoj slovstva". Kaj še ! Bi pač bilo smešno, če bi verjeli klerikalnim bahačem, da so fanatični menihi prepisavali dela toli sovražnih paganov ter jih ohranjevali potorncem ! Uničevali so jih, kjer in koder so tnogli, saj je znano, da so razširjevalci krščanstva uničili vso staro pogansko slovansko in gerraansko literaturo. — Irski apostelj Patrik si šteje v veliko zaslugo, da je zažgal nad 300 listin poganskih pesnij. Teofil je dal, ko je bil izvoljen škofom v visoko izobraženej Aleksandriji 1. 381, razrušiti tempel Serapistov in zažgati vso sloveču aleksandrijsko knjižnico. Papež Gregor Veliki (590—604) je ukazal, da se naj uničijo vsa dela Cicerona, *) Še dandanes v tem oziru ni nič bolje. Pis. **) Pater Idelfons von Arse ,Geschichte des Cantons St. Gallen". Livija in Tacita — zastonj so dokazovali cerkveni privrženci, da je ta papežev ukaz baje nehistoričen. Slavni kardinal Ksimen je dal sežgati o priliki premage Granade stotisoče (njegovi oboževatelji pravijo celo da 1 milijon 500) del arabskih učenjakov in pesnikov. Plamen je upepelil trud in delo 8 stoletij in visoka duševna arabska omika je bila uničena. Drug kardinal Ksimen je uničil kolosalno slovstvo in umetnine visoke vrednosti starih Mehikancev, o katerih delih se je izrazil celo duhovnik, Španec Kronau, da jih je bilo škoda. Ako so tako ravnali visoki cerkveni dostojanstveniki, kako so šele navadni redovniki divjali, ua bi si pridobili več »zaslug" za nebeško kraljestvo I Pa, ni nam treba prelistavati zgodovine tujih narodov in oelo istih v daljni Ameriki, tudi v našej domačej slovenski slovstveni zgodovini je uvekovečeno, kako so klerikalci ,,žareli z vsem idejalnira žarom svoje duše za korist narodne blaginje in prosvete". Duhovniška nevoščljivost in vladohlepnost je preganjala slovanska apostola Cirila \n Metoda, rušila njuno delo ter imičila veoino staroslovenskih liturgičnih knjig in bujno razvito reformacijsko slovstvo natn je upepelila. Znani ljubljanski škof Hren (1597 —1630.) in njegovi pristaši so navlačili od vseh slovenskih pokrajin cele vozove knjig, da so žgali ž njimi krese. Kar nam je ohranjenih protestantovskih knjig iz reformacijske dobe, ohranjene so le, ker jih zlothia roka klerikalcev ni mogla doseči in uničiti; kar nara je ohranjenih staroslovenskih knjig, to so le borni kosi in posamezni listi, ki so po božjej »viži" utekli usodi svojih drugov. Tuintam niso redovniki sežigali starih rokopisov, ker se jim je srnilil — dragi pergament, teraveč so jih le ostrgali, da so papir še lahko porabili. Ne samo sloveči benediktinec Bernhard de Montfancon (roj. 18. pros. 1655, umrl 21. grudria 1741), temveo tudi knjižničar knjižnice raodenskega vojvode in voditelj ambrozijanskega kolegija v Milanu, Maratori (roj. 21. vinotoka 1672, urnrl 23. prosinca 1750), in še ranogo drugih zgodovinarjev pravi, da je z večino popisanih listin, ki so jih videli, ostrgano prvotno besedilo. Tako so delali s poganskirni slovanskirni in germanskimi junaškimi pesmimi, tako tudi s starirai klasiki in staroslovenskimi liturgičnimi knjigarai Cirila in Metoda in njiju učencev. V samostanu v Pontevrault so ostrgali radi dragega pergamenta ves prepis Livija, v Corveyu istotako ves prepis Tacita, in v slovečem sarnostanu v Fuldi so ostrgali ves prepis Troga Pompeja — le nerodnosti ostrgateljevi se imarao zahvaliti, da je Gaj rešen. V vatikanski knjižnici je našel Bruno knjigo Tobija (1), katerira listom se še predobro pozna, da je raz njih ostrgano prvotno besedilo, namreč dela Livija in Cicerona. Mnogo listin so tudi drugače uničili. Nekatere so porabili za vez drugira knjigam; tako se je na.šlo mnogo listov, žal le kosov ! staroslovenskih knjig. V Werdenu so dali menihi že leta 1650 rokopis ^Ottfried" iz 9. stoletja knjigovezu, da bi ž njim vezal Tomaža Akvinskega! — Okoli leta 1440 je našel nekdo v nekem samostanu dela Properza, pa kje? — v kleti kot podlago sodu! Na enak način je našel Petrarca v Llittichu dva do tedaj še neznana govora Cicerona — a v vseh »učenih" samostanih ni mogel dobiti črnila, da bi si ju bil prepisal! Torej redovniki so storili neizmerno mnogo(I) za prospeh(M) prosvete(!) — V 15. stoletju so imeli le be- nediktinci 15.107 saraostanov; ko bi bili le v vsakem desetera samostanu vsaj vsakih deset let prepisali enega klasika. (Dalje).