predolgo poslavljal. Zato je potem pijan hitel s predolgim korakom, se spotaknil, padei na obraz in Izgubil zavest. Ko se je zdramil, se je vrnil v kočo. Po nudenju prve pomoči in turški kavi sem ga pospremil del poti proti Celovški koči. Epilog: Nesrečni zaljubljenec je preležal mesec dni v bolnišnici in postal popoln abstinent. — (Oče nebeški glej, še en kozarček zdej.,.)
Šest ali sedem Dunajčanov je naročilo za večerjo že pozno zvečer, ko je Fran-celj že smrčal v postelji, koruzne in ajdove žgance, zabeljene z ocvirki ati brez, jajčka, ocvrta na oko, trdo in mehko kuhana ter še palačinke povrhu, nadalje dunajske in naravne zrezke, ocvrt krompir, mešano srbsko solato, pa še malo kumaric In še kaj pijače, pa belo in turško kavo, sladko in grenko, mleko, čaj in kuhano vino. Mene je pogrelo in sem najprej zaklel "hudiča«, potem pa kulturno obrazložil, da koča nI dunajski hotel, da šef kuhinje že smrči pod odejo, da meso že malo zaudarja, ker nimamo hladilnika
itn. Končno smo se le dogovorili za dve jedi, ki ju je z jezo pripravil zaspani Francelj.
IZGUBLJENO LETALO
Naj omenim še res tragično stvar. V največji burji in megli sem odšel z dvema miličnikoma v poizvedovanje za pogrešanim jadralnim letalom Alpskega centra v Lescah. Po več urah iskanja smo zvedeli, da so našli razbito jadralno letalo malo pod grebenom Belščice in da se je smrtno ponesrečila mlada jadralka. Vzrok nesreče je bila močna burja in gosta črna megla. Za spomin sem vzel s kraja nesreče nekaj ostankov razbitega in po-žganega jadralnega letala. Ob poti na Beiščicl je zdaj vzidana manjša spominska piošča, na kraju nesreče pa je stal včasih majhen lesen križ. To je bila leta 1975 edina smrtna nesreča na območju Stola, pa še ta ni bila planinska, ampak »športna«. S križem sem pričel, s križem naj neham.
TREKING, KI BI SE LAHKO ZELO NESREČNO KONČAL_
PRAG ŽIVLJENJA IN PRAG SMRTI
J02E MULEJ
Od lanskega leta bom svoj rojstni dan praznoval 19, decembra in konec letošnjega leta bom — če bo vse po sreči — star eno leto, čeprav jih imam v resnici že kakšno čez petdeset. Tega ne bi pripovedoval Planinskemu vestniku, če se vse skupaj ne bi začelo sredi lanskega decembra v Nepalu in okoli Himalaje. Vrnili smo se Iz Pokare In s trekinga v Langtanško Himatajo, ki je trajal osem dni in mi je ostal v prijetnem spominu kljub pogostim želodčnim težavam, ko zaradi bolečin ves čas nisem skoraj nič jedel. še zdaj se mi pojavljajo pred očmi terasasta riževa polja, od erozije razje-dena pobočja, ledene strmine Ganeša, divji potoki, hiše, skozi katere vedno piha veter, če se mu le zahoče, dolgi zidovi, sestavljeni iz naloženih kamnov, v nosu pa začutim oster vonj po smodečih se kravjeklh, s katerimi si domačini večinoma grejejo koče. Doživetja In vtisi so pravzaprav iz dneva v dan bogatejši — kot da bi se mi takrat nalagali globoko v podzavest in še!e zdaj prihajali na dan. šele zdaj pa se mi odstirajo tudi vsi odtenki tovarištva v mojih težkih trenutkih, ki so mi bili takrat skriti.
padanje v nič
S tremi trektnškimi sopotnicami sem se tistega dne vrnit iz Baktapurja, skoraj predmestja Katmanduja. Rahla vzpetina ob
parku v središču nepalske prestolnice me je tako zdelata, da mi je požrla še zadnje moči, tako da preprosto nisem mogel več. Kolegicam sem dejal, naj kar gredo naprej v hotel, sam pa da bom prišel za njimi. Sčdel sem torej na ograjo, počival in gledal eno od naštevilnih vojaških parad v parku; Nepaici se namreč gredo silno radi vojake.
Ko sem bil prepričan, da sem si odpočil, sem vstal — in ko sem čez čas odprl oči, sem namesto parka in okolice videl le nebo. Rahlo sem obrnil glavo — in ob njej zagleda! par čevijev na levi in drugi par na desni. Prešinilo me je: saj vendar ležim! Hip zatem sem si dopovedoval, da je to kar ugodno in da bom vsaj malo zaspal, ko sem na koncu koncev kar lepo utrujen. Toda še trenutek zatem sem s silo pregnal to misel: ne, 2a nobeno ceno ne smem zatisniti oči, nikakor ne smem zaspati, ker bi bilo to moje zadnje spanje. Zbral sem vse moči, ki sem jih še premoge!, se nekako spravil na kolena in vstal. Toda ko sem napravil le nekaj korakov, sem se znova pogreznli v nič. In spet se je ponovilo vse tisto od maloprej: vnovič sem se prebudil, spet zagledal nebo nad seboj in čevlje ob sebi, se pobrat, naredi! nekaj korakov in se že drugič pogreznit v nič, temu pa se nisem mogel Izogniti s tem, da sem se pred tem oprijel električnega droga In poskusi! v njem poiskati oporo.
Ne vem, kako se je ob meni znašel dro-
i PLANINSKI VESTNIK
ben Nepalček, ki je pobrat vrečko s spominki, se postavil ob mene In me spremljal, Tudi ne vem natančno, kako so me ljudje spravili v hotel; vem le to, da v bolnišnico nisem maral, ker nisem imel pri sebi nikakršnih dokumentov in ker sem bil prepričan, da Izgubljam zavest zaradi pomanjkanja sladkorja v krvi, zaradi dolgotrajnega posta in naporov. V hotelu sem padel na posteljo, pojedel nekaj žlic sladkorja In se posilil z rlžem, nato pa utonil v spanec.
BOLNIŠNICA V PATANU
Naslednje jutro, sem mislil, se bom zbudil čil in zdrav. Vstal sem torej in skupaj s sopotnico dr. Nevenko Zavrl-Eko odšel v mesto po nakupih. 2e po nekaj korakih pa sem ugotovil, da sem enako slaboten kot prejšnji dan, kajti vsakih nekaj korakov sem se moral ustaviti. Zdelo se je, kot da bi mi nekaj neznanega izsesalo vse moči. Le toliko sem jih še imet, da sem preklinjal samega sebe, ker sem obremenjeval planinske tovariše. Zvečer tega dne smo se odpravili na letališče, ker se je naše bivanje v Nepalu Izteklo, namenjeni pa smo bili še v New Delhi. Do tja sem nekako prišel, v letališki zgradbi pa se mi je spet začelo tako vrteti v glavi, da sem moral leči na klop. Ko je po poldrugournl zamudi letalo le bilo pripravljeno na vzlet, ko se je polovica naših treklngašev že vkrcala in ko so me tovariši naložili na letališki voziček za prtljago, da bi me odpeljali kolikor daleč bi bilo le mogoče, sem spet padel v nezavest. Zdravnica mi je pozneje pripovedovala, da mojega srčnega utripa praktično ni bilo več čutiti, da sem imel močno razširjeni zenici in da sem, skratka, začenjal kazati znake odhajajočega. Ponovno sem se zavedel na nekakšnem vozičku In okrog sebe slišal slovensko govorjenje, kaj naj bi storili z menoj. Potem sem spet padel v temo in ko sem se vnovič prebudi!, sem nad seboj zagleda! nizek strop in nekje v daljavi nekakšno hru-menje motorja. Tako, pa so me vendarle spravili v letalo In se peljem v Delhi, sem si mislil, jutri pa bom že dober. Nadvse sem bil razočaran, ko se je to letalo naenkrat ustavilo, ne da bi v ušesih čuti! kakršenkoli pritisk, vrata pred menoj so se odprla — in iz rešilnega avta so me odnesli v angleško bolnišnico v Patanu, skoraj predmestju Katmanduja, kjer je zdravnik takoj ugotovil, da moram že dolgo krvaveti iz odprte rane na želodcu, ker sem izgubil ogromno krvi. Zdaj sem bil potolažen: vzrok za moje slabosti in nezavesti je odkrit, dobil bom transfuzijo krvi, želodec mi bodo zašili — in spet bom kot nekoč. Toda v bolnišnici so povedali, da nimajo niti kaplje krvi; Če jo lahko kje dobimo, mi jo bodo nalili v žile, sicer pa...
Takrat sem Imel kljub vsemu neznansko srečo. Dr. Zavrlova, dr. Mojca Zaje, prav tako naša sopotnica, njena sestra Jana In organizator in vodja našega potovanja in trekinga Miran Zagrne is ter imajo isto krvno skupino kot jaz in vsi štirje so mi dali kri, tako da sem dobil tri transfuzije, pa čeprav skozi iglo, ki je bila skoraj tako debega kot žila na moji roki.
NAPOL MRTVEC V LETALU
Tri dni sem ostal v bolnišnici; prvi dan v sobi s še šestimi Nepalci, ob katerih so bili skoraj noč in dan njihovi svojci ali pa sorodniki, ki so skrbeli zanje, ker je v tej bolnišnici oskrba pač tako urejena, dva dni pa s starejšo Nepalko, za katero je ob njej skrbel njen sin. Ta čas sta se mi pritisk In utrip tako uredila, da mi je zdravnik dal odpustnico. Kljub transfuzijam z menoj vendarle še ni bilo vse v redu. Z rešilcem so me odpeljali na letališče, tam sem padel v nezavest in se spet prebujal, naposled pa so me !e prenesli v letalo in me položili čisto spredaj na kolena treh gorskih sopotnic, s katerimi sem premagoval trekinško pot. V New Delhiju so me nekako spravili iz letala na letališče in me nato enako prestavili v drugo letalo, ki nas je prineslo v Amsterdam, kjer so me prepeljali v sobo Rdečega križa.
Tam pa bi se skoraj zaplete! v neizmerne težave. Medicinski tehnik, ki me je prišel pogledat, je verjetno ocenil moje stanje in ko mi je izmeril pulz in pritisk, je ugotovil, da sem komajda še živ, kar pomeni, da v takem stanju na redni letalski progi ne morem potovati. Odprl sem vse zapornice laži in mu — kolikor je bilo le mogoče — živahno dopovedoval, da sem popolnoma zdrav, vendar močno izčrpan in da so verjetno njegovi Instrument! pokvarjeni. Prepričal sem ga, da je šel po nov instrument, prav takrat pa se mu je, kot sem pozneje sklepal, Iztekla služba in v čakalnico je prišel njegov kolega, ki sem mu nadvse živahno povedal, da Je vse O K.
Pa so me spet naložili v letalo, me pripeljali do Zagreba, kjer me je čakal sosed z avtom in me skupaj z Eko peljal v Ljubljano, kjer sta me naložila na bolniški voziček in povedala sestri v sprejemni pisarni, da gre samo za premestitev iz bolnišnice v Patanu v klinični center v Ljubljani ...
Zdravnik, ki me je v Ljubljani prvi pregledal, skoraj ni mogel verjeti lastnim očem: ekg je risal zmedene znake, moja kri pa je bila prav rahlo rožnate barve. Ko mu je Eka povedala mojo nepalsko zgodbo, je dal takoj pripraviti operacijsko sobo, mi zaprl rane na želodcu In sešll Še nekatere potrgane žilice, me dal prepeljati v 317
sobo za intenzivno nego in mi dal transfuzijo krvi, kajpada s precej tanjšo igio, kot so mi jo v roko zapičili v Patanu.
DRUGI ROJSTNI DAN
Dr. Kocjančič mi je naslednji dan pri jutranji viziti čestital: danes lahko začnem svoje novo štetje, je dejal, odslej lahko praznujem 19. decembra rojstni dan. Šele precej pozneje, ko sem premišljeval o pomoči svojih štirih spremljevalcev in
vseh drugih sopotnikov, ki so mi bili pripravljeni pomagati, sem začel seštevati vso srečo, ki sem jo imel na tej poti: če bi letalo točno poletelo iz Katmanduja, bi ne prišel pravočasno v bolnišnico in ne bi dobil transfuzije krvi, če moji sopotniki ne bi imeli iste krvne skupine kot jaz, bi bi! prav tako zapisan smrti, če zdravniki v Ljubljani ne bi naredili res čisto vsega, kar znajo, me danes ne bi bilo več. Zdaj že premišljujem, da bi jeseni ali spomladi spet šel v Nepal...
DAN, KI SE JE PODALJŠAL V NASLEDNJEGA IN KI JE_BIL DOBRA ŠOLA
ZGREŠENA POT NA LEVO
MARIJA PRELEC
Ja, bo pa že kakšnih dvajset let od takrat! Srce ¡e bilo še mlado, noge pa... no, kako bi rekla — rose na mojih letih ni bilo več; kdaj že jo je sonce popilo do zadnje kaplje.
Tisto poletje me je zagrabilo, da bi po Šmarni gori, Katarini in drugih ljubkih hol-mih zlezla na vsaj en dvatisočak. Misel je bila, kot bi odprl okno toplemu vetru. Grela in božala ml je dušo, da sem se v navdušenju že videla, kako stojim na visokem vrhu in uživam v sijajnem razgledu.
ISKANJE KUGYJEVE GORE
Toda kam bi šla? Razprostrem po mizi zemljevide in priročnike ter začnem iskati najprimernejši dvatisočak. Triglava nisem mislila, kaj šele tistih težjih okrog njega. Iščem po Julijcih, iščem po Kamniških, a vsak vrh ima kakšno hibo. Ali je prestrm, ali krušijiv, ali predaleč od prometnih zvez, ali pa ml kar tako ni všeč. Prav lepo bi se bilo sprehajati z vrha na vrh, toda noge, sapa, kilogrami... Nič! Zložim ves tisti papir in ga potisnem nazaj v omaro. Za tako izreden, enkraten, prekrasen izlet, ki ga hočem napraviti, je treba počakati na navdih. Na silo ne gre. Vreme pa menda bo. Ne trga me po levi nogi, ne po desni rami, niti v lopaticah. Palec na desni nogi, ta je najbolj nevaren, Če me tam zaboli, bo sprememba vremena prav velika, tako rekoč nov letni čas. Rebra so pa kot megla. Ko megla izgine, se tudi revma v rebrth poleže. Ko se približuje fronta, me zbada v komolcu in pod levim ušesom; še preden plane čez Alpe, začne s svojimi tipalkami otipavati moje kosti. Toda če vse dobro premislim, je vreme kar se da ustaljeno. Poletna vročina, da puhti — in nikjer oblačka.
V takem vremenu stopati gori med ska-
lovjem, gorskim cvetjem, borovjem, poslušati studenček in brenčanje muh, se ozirati v dalje... Ah! Kako je že Kugy opisoval tista svoja pota po božjih policah? Samo nekaj stavkov je treba prebrati, pa bi kar obula čevlje, oblekla vetrovko, zaklenila in šla tja. Za njim, v njegove Zahodne Julijce. Da, tam spredaj je en vrh, nasproti Kugyjevih božanskih hribov, tam zraven Višarij, tisti Lovec! Našii smo ga! Navdih, ki ga je dal ne-prekosljivi Kugy! Dostop je Idealen: z avtobusom do Ovčje vasi, z žičnico na Višarje, od tam do vrha Lovca pa je le še toliko kot na Šmarno goro. Dol bom že šla peš. In kar je največ vredno — še nikoli nisem bila tam. Nekaj novega bo. Hura! Gremo!
Cilj je bil jasen, priprave brez zapletov in pot je minila v vzdušju napetega pričakovanja. Prestop meje, menjava denarja, lokalni avtobus, italijansko slovenski dvogovori, vzpon z gondolo — vse se je dogajalo v nekakšni megli — mimogrede.
HITRA POT NA LOVCA
In zdaj sem tu. Z ljudmi, ki so se z mano pripeljali gor, obiščem cerkvico, povprašam po vremenu in si zagotovim prenočišče. Potem se razgledam po okolici in poiščem pot, ki me bo jutri peljala na Lovca. Okrog mene je Čist, svež gorski zrak. Najlepši od vsega pa je pogled preko Zajzere na mogočno skupino Zahodnih Julijcev. Pred mano kipijo v nebo, kot da jih gledam iz najboljše lože velikanskega gledališča. Tod se je torej rojeval čar, ki veje iz Kugyjevih knjig! Ti-hota okrog mene je kot nalašč, da ta čar še veča. Romarji so se med tem vrnili v dolino. Dan se nagiba proti večeru, vrhove objamejo sence, mene pa v snažni sobici vzame spanec. Planinci vstajajo zarana, ob svitu, kajne! Takrat je šele lepo! Lepotice nad Zajzero se v jutranjem soncu, ko so doline Še