dec e 1 eio 4936 šiev. 42 »KRES«. Glasilo slovenskih fantov. Izhaja mesečno. Izdaja in tiska Misijonska tiskarna, Groblje-Domžale (predstavnik Jožko Godina, Groblje-Dom-žale.) Urejuje Ivan Martelanc. — Za uredništvo odgovarja Jožko Godina, Groblje - Domžale. ROKOPISI se pošiljajo na naslov: Ivan Martelanc, Ljubljana, Miklošičeva cesta 19. UPRAVA: Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale. Čekovni račun: Misijonska tiskarna (z značko »Kres«) štev. 15.730. NAROČNINA: Din 20 (skupno Din 18). ŽETEV Fo Stlju Streuvelsu K. V. (Nadaljevanje.) Glas, ki je pel, je bil zares grob, bilo je počasno brundanje starega hlapca, ki je leno in s težavo jecljal svojo pesmico. Toda še nikoli ni Wies tako nepričakovano zaslišal toliko zaželjene domače pesmi; počasi je ponavljal besede, da bi vsako posebej zaživel in močno je dvomil, če jo je res slišal ali se mu je le sanjalo. Pesem se je nadaljevala: Poglej jih le, kako sede, na kislico se vesele. V rokah pa žlico vsak drži, iv masleno mleko jo tišči. Najedel se bo vsak tako, da mogel več naprej ne bo. Kuku, kuku, pomlad je tu, vse zeleni, se veseli. Oj rompompom, oj rom------------ »Tukaj smo najmanj stotlsoč ur od doma«, je pomislil Wies, »le kdo, za božjo voljo, prepeva tu naše domače pesmi?« Naglo je skočil kvišku in zahotelo se mu je, da bi ivldel fanta in slišal prav od blizu njegovo pesem. — Previdno se je splazil iz sena in šel v smer, kjer je mislil, da bo našel pevca. Resnično, bil je v ovseni šupi poleg. Wies je neslišno dvignil lesen zapah na vratih, jih odmaknil, potisnil glavo skozi odprtino in prisluhnil. Pevec je umolknil, toda visoko pod kaščo je zaslišal isti glas, ki je vpraševal nekoga: »Zakaj prihajaš vedno tako pozno?« V zadregi je odgovoril dekliški glas: »Saj sem komaj opravila v hlevu.« Potem je zgoraj vse umolknilo. Wies je obotavljaje stal v temi. »To mora biti neznan žanjec, ki išče tu prenočišče,« je pomislil — »toda kdo neki je pri njem ? — Moram pogledati, kdo poje naše pesmi.« Vstopil je, se v somraku pritipal do lestve in plezal čez tri kline naenkrat na podstrešje, kjer je bila Blama. Tam je na prečnem tramu visela prižgana svetilka in v njenem rdečkastem siju je zagledal kot strašilo iz otroške pravljice grdega, starega možakarja, ki mu je sedelo nasproti vitko, lepo dekletce. Igrala sta karte in bila tako zamišljena v igro, da Wiesa še opazila nista, delila in polagala sta karte, ne da bi kdo zinil besedo. Wiesu se je zdela deklica pravo čudo lepote in gledal jo je, da bi kmalu oči izgubil. Sedela je globoko v senu vsa vitka in voljna in Iz obraza ji je lila tiha, udana sproščenost, kot otroku, k napravlja svojo punčko iz cunj. Ko se ju je nagledal, ni vedel, ali bi bilo bolje, da se previdno splazi nazaj na svoje ležišče ali da gre k njima in vpraša možakarja, kaj počne v tem kraju. Na pesem o kislici je že pozabil. Tako je stal nekaj časa in ni vedel, kako se naj odloči, dokler se ni premaknil in je zašumela slama ob njem. Oba kvartača sta obrnila glavi in ko sta zagledala Wiesa, sta nemoteno nadaljevala svojo igro, ne da bi se še enkrat ozrla k njemu. Sedaj pa je on mimo šel navzgor k njima, sedel poleg dekleta in gledal na karte, kot bi hotel videti, kdo bo dobil. »Le kako prideta ta dva ponoči semkaj in igrata karte?« je pomislil Wies in tuhtal, kako bi našel odgovor — toda ni si ga upal priznati. Stari je na kolenih čepel v slami, nosil je tenko srajco z zavihanimi rokavi, ki je bila za vratom odpeta, da so se videle razgaljene prsi. Motna luč iz svetilke je osvetljevala njegov koščeni obraz in lesketajočo plešo. Zvite drobne oči so tičale v dveh jamicah globoko pod štrlečimi, košatimi obrvmi in so radovedno sledile vsaki karti, ki je priletela na slamo. Trdo je držal igro v svojih žuljavih rokah, ki so se neprestano tresle. Preudarno je prekladal karte sem in tja, dokler ni ene izbral, jo visoko dvignil s svojo koščeno roko in potem važno spustil na tla. Nato je mimo obsedel in strahoma pričakoval, kakšna karta bo padla. Negov obraz se je razjasnil ali pa potemnel, kakor je bil pač zadovoljen z igro. Dekle je imela srečo, pa se je zdelo, da tega ni preveč vesela. Vedno, kadar je dobro vrgla, je s svojimi lepimi' očmi zmedeno pogledala starega, kot bi ga prosila, naj ji oprosti, ker ne igra dovolj obzirno. On pa je bil vendar z Izgubo nezadovoljen, sam je s pestjo brisal črte, ki so bile s kredo potegnjene na deščici in so pomerile dobljene oziroma izgubljene igre. Njegov obraz pa je potemnel vselej, kadar je dvignil slabe karte. Wies se je pomaknil nekoliko bolj v temo in pomislil: »še nikoli nisem videl tako lepe mlade stvarce,« čeprav ni zares vedel, kaj je tako lepega na njej. Svojevrstna otroška glavica, vsa svetla in tesno obdana od temnih, bujnih las, ki so bili počesani nazaj in so se vsipali spredaj po čelu ravno pristriženi in pokrivali ušesa kot mehka, žametna kuta. Zadaj po vratu pa so v debelih kitah padali na hrbet. Njene velike, modre oči so sijale čisto ko dva bisera in nedolžno, tako gledajo majhni otroci ali pa ljudje, ki so malo neumni. »Nekoliko je prismojena,« je pomislil Wies, »ali pa jo je sama dobrota.« Videl je, kako je brezbrižno metala karte, da bi vendar stari dobil igro. Možak se je potem namuznil in njegove tenke ustnice so se gubale okrog brezzobih čeljusti. In potem, ko ga njegova soigralka ni gledala, je zaničljivo poblisknil z drobnimi očmi; njegove tresoče roke so se vtihotapile med karte, da bi jih odmaknil nekaj s prsti vstran. Toda dekličine oči so zrle pošev na njegove prste in videle njegovo goljufijo. Tako naravnost in nedolžno ga je gledala, da se je prestrašil ter zmedeno in plaho odmaknil goljufivo roko. Z nejevoljno kretnjo je ozlovoljen razmetal karte. »Nocoj mi ne gre,« je godrnjal, »lahko greš spat.« Dekle je pospravilo karte, vstala in odšla, ne da bi kaj izpregovorila. »če bi le mogel tudi jaz oditi,« je zaželel Wies in iskal besed, da bi se pričel pogovarjati s starim. Domislil se je pesmi. Stari možakar je sedel in utrujen bulil predse in ko je končno stegnil roko za svetilko, da bi odšel, šele sedaj se je upal Wies vprašati: »Povejte, sosed, ali ste vi eden izmed naših žanjcev? Slišal sem vas, ko ste peli naše pesmi.« Stari je že pozabil Wiesa in je ves začuden ogledoval mladeniča, ki je čepel v temi; potem je sam spet zdrknil na kolena. »Ali poznaš Sjoba Subbla? — S1 prišel semkaj na žetev? Jaz sem star žanjec, odkod si ti?« Wies mu je vse razložil, kje in v katerem okraju leži njegova rojstna vas. »Pol ure odtam sem živel jaz,« mu je povedal Sjob Subbel in ga glasilo slovenskih fantov 1936 štev. 12 ŽENA OBLEČENA S SONCEM (Zborna deklamacija za 8. december. — Vane Betkin.) Prvi vodja: Odkod in kdo popotniki ste čudni, ki zdaj, ko je po svetu vsepovsod neskončno mnogo bede in grozot, še dalje merite korak svoj trudni? Povejte, kam vas vodi trda pot. Drugi zbor: Mi sužnji smo, ki nam veseli smeh že davno, davno je zamrl v očeh, armada silna, ki iz vseh vetrov se zbrala je, da reši se okov zatiranja grozotnega in išče ljubezni prave toplo zavetišče. Drugi vodja: A kdo ste vi, ki tudi vam ranilo noge je kamenje širokih cest? Še vi povejte nam, katerih mest je sonce vam obraze porjavilo. Prvi zbor: Popotniki svetovni smo, ki tudi vzdržati nismo mogli več na grudi domači in odpravili iskat smo krajev se, kjer človek brat pravičen sočlovdku je. — Hodili po rodovitnih poljih smo Rusije in tam, kjer vroče špansko sonce sije, v Avstraliji smo širni se gubili, premerili smo pota daljne Kine in Afrike že videli smo sine; po svetu vsem bili smo, tudi tam, kjer reke Amazonke vali jezni valijo se v Atlantski ocean: vsi lačni v mrazu kruha smo iskali, Drugi vodja: Oba zbora: Klicar: Oba zbora: Klicar: Oba zbora (skesano): Klicar: Prvi zbor: Klicar: Prvi zbor: Drugi zbor: Klicar: v temi besede tople in ljubezni, a bednim nam nikjer je niso dali: povsod smo gledali samo obup in bratomornih vojn glušeči hrup. O bratje, za nas več rešitve ni: povsod je kri. .. Je kri ... le kri ... le kri . . . Čemu obup? Ste res že pozabili, kako svetlo bili smo obljubili, da pojdemo do tja, kjer ustvarili si bomo lepše dni? Le kri ... le kri ... le kri . . . Za pot pravilno vem! — Do zdaj hodili smo mrko zroči v tla in svojih glav povzpeli nismo do neba višav. Bili smo pozabili na Boga in to je vir vsega gorja in zla. Bili smo pozabili na Boga, na Njega, ki je Alfa in Omega, a kje naj zdaj ga iščemo, ne vemo. Tovariši, za čudovito ženo, ki je obličje od sonca ožarjeno, vem, in ta Boga nam bo vrnila. V oblaku svetlem iz nebes prihaja in njen obraz je mil in ves prijazen. To Mati božja je, kraljica raja, ki Kristusa-Boga na svet prinaša. Naj tudi naša, bratje, bo kraljica! Pozdravljena, kraljica čista naša! Pozdravljena, kraljica zapuščenih! Pojdimo z Njo in z Njenim Sinom v svet, ki ližejo že zublji ga ognjeni, da greli bomo se v ljubezni Njeni in sam Njen Sin dajal se bo nam v jed. Vojaki njeni, bratje, postanimo in v svet ljubezen Njeno ponesimo! Prvi zbor: Prisegamo! Devica Ti prečista, da nas vodila bo ljubezen tista, ki Ti z njo Bogu vdano si služila, pri vseh dejanjih naših in poteh, da zginil bo z obrazov naših greh in zemlja novo lice bo dobila. BREZMADEŽNI Janez Tominec Spomin na Tvoj kip zunaj vasi, ki iz skrite kapelice, zre preko dehtečih polj, belih kmetskih domov in zelenih nizkih gričev, je vedno združen s tiho domačnostjo, kakršna vlada le med otrokom in materjo. Ne vem, kaj me je vleklo, da sem vselej, ko sem šel mimo Tvoje kapelice, stopil na prag in skozi ograjo občudoval Tvoj obraz. Med cvetjem stoji Tvoja skromna hišica in Ti sama kraljuješ med limbarji in venci v skromni celici. Dobra slovenska deklica Ti prižiga lučko, ki brli v Tvoji bližini, ko se razgrnejo večerne .sanje nad ozko dolino. Obraz, ki sem ga gledal z otroško pobožnostjo v tistih dneh, ko še ni položilo življenje na mojo glavo svoje težke pesti in sem se ne meneč, kaj se godi okrog mene, nosil kite cvetja in jih raztresal po zelenih poljanah in belih cestah, nosim s seboj tudi danes. Ko ves utrujen in betežen ždim in zrem nazaj v tisti lepi čas in že dvomim o vsem in si skušam dopovedati, da vse, kar delam, ni vredno življenja, se prikaže Tvoja skrita kapelica sredi polja. Sin moj, kam greš? Tvoja mati je s. teboj, kam kloneš? Mar si pozabil, da Mati svojega otroka nikoli ne zapusti? Tedaj se mi zazdi, da je dvignila lepe oči in jih uprla v mene, kolebajočega med dobrim in zlim. Rahel smehljaj ji je odseval iz obraza, tako materinski, da nisem vzdržal. Razprostrla je Svoje roke, polne miline in ljubezni in dahnila: Pridi, vrni se, jaz sem Tvoj mladostni raj! Mati! Razumel sem Tvoje besede in sem se vrnil: Zavedal sem se, da ni častno za mladega fanta, ki je idealen in skuša uresničiti svoje mladostne sanje, da bi klonil, če jih skuša svet podreti. Smešno se mi je zdelo, da sem trepetal pred izprijenim fantom, ki mi je zabrusil v obraz, da ne poznam sodobnosti in da plavam kakor kapljica olja na vodi, ki nikdar ne bo dosegla dna. Prav, učeni tovariš! Mislim, da boš Ti na dnu in boš težko zlezel na površje. Jaz imam Mater in tudi če bom tako nesrečen, da bom padel in se potapljal, se bo Ona sklonila in me dvignila. Fantje slovenski, sinovi marijanskega naroda! Dvignimo svoje prapore, odprimo na stežaj naša srca! Mati naša prihaja. Kraljica naših belih cerkvic in kapelic na nizkih gričkih in na cestnih križiščih. Val, ki udarja iz sveta, Drugi zbor: Vsi (mogočno): nas hoče odnesti, potopiti. Strnimo svoje vrste! Ne kolebajmo! Ponosno dvignimo čela, zavriskajmo, da se bo razlegalo od Triglava do Gorjancev in čez. Ponovno in razločno izpovejmo, da bo svet slišal, da smo Tvoji, in da Tvoji biti hočemo in bomo. Če se zgrnejo nad nas težave, če dvigne hudič na noge svojo vojsko, ostanemo Tvoji vneti stražarji. 8. december: Najlepši praznik Matere-Device. Velika skrivnost je v tem imenu. Naš um je ne doseže, kakor ne dosežejo naše roke visokih zvezd, ki žare na nebu. Marija je naša fantovska zvezda, mi smo njeni mornarji, ki plovemo pod njenim vrhovnim poveljstvom preko čeri, do praznika, ko bomo nad zvezdami razrešili veliko skrivnost: Brezmadežno spočetje sem! OSOJSKI AVE Fr. K. Siromašna je moja izba. Troje oken — to je vse njeno bogastvo. Prav zato jo ljubim, ljubim njene gole stene, do katerih romajo vsak večer moje misli. Tihe so in boječe — kakor kraljične, ki se sprehajajo po škrlatnih sobanah in se plašijo pred svojimi koraki. Tudi nocoj so tihe, tudi nocoj SO' boječe... Vedno mi romajo, romajo daleč. Bog vas blagoslovi, bedne poslanke! V sveti tihoti se spušča večer na zemljo. Tako tih je, da ne čutim plahutanja njegovih peruti, ki je splašilo dnevni svet. Tam daleč — nad Osojami nekje se zgoščajo bledi oblaki in leno lazijo po nebeškem baldahinu. Zdajci pokuka izza kopic mesec, ki s svojimi srebrnimi ročicami poboža jezersko gladino. Joj, opekel se je, pregloboko je segel v svoji radovednosti... do dna, še globlje. Pa nič ne de! Saj zna plavati. In še kako! Je že na površju. Iz srca se ti zasmeje. Rahel vetrič — kakor dih angelskih ust ga pozdravi izza vrb žalujk in požene v valove. Zaziblje se vodna gladina in napravi pot svojemu gostu, ki jo posuje z zlatimi okviri tja do jagnjed ob Osojah, ki sanjajo o svojem samotarju. Jezero je kakor v razkošnem omatu večernega praznika, zlatnina razgrne svoje dostojanstvo in se preda usodi hladnih valov. Sem od Osoj priplava jadrnica — bela ptica liže jezersko planjavo in pomeži-kuje luninemu smehljaju. Z njo priplava pesem, pesem Osojskih zvonov, Osojski Ave se je pravkar iztrgal iz temnih lin. To je pesem mojih ljudi, enoglasna, otožna, tiha. Globoko se zaganja v večno tajnost, kot bi jo rodilo samo dno pokojnega jezera .. . Glasna je in spet tiha, zamolkla. »Bo — li — miru — kraj — Tebe — tu — našlo — mi — srce — ?« Pesem postaja močnejša — grozna se mi zazdi... Spomnil sem se na ono veliko soboto, ko je Ivan med slovesnim pritrkavanjem jakal. Vem, zakaj je jokal. Takrat mu nisem verjel, a nocoj bi se še jaz z njim jokal. »Bo — li — mirn kraj — Tebe — »tu — našlo — mi — srce — ?« To je Osojski Ave? Da! Osojski Ave, ki doni v gluho noč kakor pred bližajočo se nevihto. Daleč naokoli se razlega, nikoli ne utihne... To je pesem, turobna pesem, porojena iz naše krvi, to je žalostinka naših ljudi, ki izginja v pozabo dni... Slišim jo — vsak večer jo poslušam in hudo mi je. Jezero pa pokojno sanja v srebrni mesečini in požira Osojske melodije v svoje nenasitno dno. Ljubim to pesem, čeprav me je strah pred njo. Ljubil jo bom, pos lušal j o bom vsak večer v tej samotni izbi. Pesem bolesti ne bo utihnila, ker je bolest naš delež, podedovan greh naših očetov. Strah me je, še bolj me bo strah, če te pesmi ne bom več slišal ... Zadnjič sem zdrknil skozi karavanski predor in se ustavil v Beljaku. Kar peš sem jo mahnil po blatni cesti do Osojskih jagnjedi, ki so se solzile v mrzlem jesenskem dežju. Počakal sem večera in dočakal zvonjenja. Spet sem slišal tisto pesem in spet mi je bilo hudo v dno duše... TELO V SLUŽBI BOGA Cerkveni govor kan. dr. Gregorija Žerjava na Stadionu S. septembra 1936 o priliki prireditve športnega kluba »Planine« Bratje in sestre v Kristusu! Znana vam je svetopisemska zgodba: Jezus ozdravi mrtvoudnega. Hromega reveža so prinesli pred Jezusa. Žalosten je bil pogled nanj: živ mrtvec, brez moči. Še bolj žalostno pa je bilo, da je bil tudi na duši mrtev. Ugasnila je v njem nadnaravna luč otroštva božjega, ugasnil plamen prijateljstva božjega. Zveličar se ga usmili in mu ozdravi dušo: Zaupaj sin, odpuščeni so ti tvoji grehi. Potem mu podeli tudi telesno zdravje: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom. Ozdravil ga je duševno in telesno in ga s tem zopet usposobil za delovnega člana človeške družbe. Predragi v Gospodu! S tem čudežem je naš božji Zveličar pokazal, kako globoko je poznal in upošteval vsega človeka, kako visoko je cenil duševno in telesno zdravje človekovo. »Zdrava duša v zdravem telesu« je tudi v bistvu geslo in cilj vašega kluba, vašega društva. Kot dobri katoličani verujete, da je vaša duša podoba božja, odsvit troedinega Boga, ki naj se po skrbni pripravi dobrih del nekoč zopet združi s svojim Stvarnikom. Zavedate se pa tudi, da je duša v svojem delovanju na zemlji odvisna od telesa, da je telo posoda duše, da morate torej skrbeti za telo, da je ohranite zdravo, čvrsto, odporno proti vsem nevarnostim. Tako vidite, je v luči vere velike važnosti vzgoja telesa, vseh njegovih sil in zmožnosti, ker te vzgoje telesa ne smatramo same sebi za namen, ampak mora služiti vzgoji celega človeka in ga usposobiti za službo božjo. Da vi svoje delo v raznih športnih panogah prav razumete, da hočete vse svoje delo posvetiti v službo božjo, mi je dokaz to, da ste se na današnji svoj praznik prišli najprej poklonit Kristusu Kralju in ga prosit blagoslova in varstva, zavedajoč se resničnosti besedi sv. pisma: Ako Gospod ne zida hiše, zastonj se trudijo, kateri jo zidajo; ako Gospod ne varuje mesta, zastonj čuje, kateri ga varuje. Sv. apostol Pavel je bil nekoč pri športni prireditvi na istmiški ožini v Korintu in gledal tekmece, kako so hiteli proti cilju, pa je zapisal te-le besede: Ne veste, da tisti, kateri v tekališču tekajo, sicer vsi tečejo, pa le en sam venec zmage dobi. Tudi naše življenje je tekališče in ima svoj cilj, ki ga mora vsakdo doseči. Ni si tega cilja postavil človek sam, postavil ga je On, ki nam je dal življenje, in ta cilj je: čast božja in naše zveličanje. Pa tudi pot, po kateri naj se vrši naše tekmovanje v zemskem življenju, naš tek proti cilju, je določena. Ne po svoji nestalni in omahljivi volji, ne po svoji često zaslepljeni glavi smemo tekmovati, pot je točno zaznamovana: to je pot božjih in cerkvenih zapovedi, pot vere, upanja in ljubezni, pot čednosti, pot stanovskih dolžnosti: tako je označena pot; to so tista znamenja, ki kažejo: tu, po tej poti prideš do cilja; če pa se ogneš teh znamenj, ne dosežeš cilja nikoli, ker cilj naš je in ostane: čast božja in naše zveličanje. Proti temu cilju bodi stanovitno usmerjena naša pot, pa naj pride karkoli. Da, naj pride karkoli. Ako vprašamo sv. pismo, kaj je življenje, bomo dobili odgovor: vojska. Vojska, boj s hudimi sovražniki. Čutnost, ki posmodi najlepše cvetje in ga požge ter tira svoje žrtve v blato; napuh, ki dela človeka slepega in nesprejemljivega za vsak nauk, vsak opomin, vsako lepo besedo; jeza, ki zmerja in preklinja, psuje in žali; togota, ki udari tudi po bratu; požrešnost, ki vodi v baznico, ječo, prezgodnji grob; nevoščljivost, ki seka sama sebi rane. To so naši sovražniki. Sovražnik je satan, ki brez miru in pokoja lovi in meče mreže; sovražnik je hudobni svet, ki vara, zapeljuje, zalezuje, zastruplja. O svobodi toliko govori ta svet, pa kuje one, ki se mu predajajo, v okove; o veselju govori, pa je njegovo veselje kakor zastrupljena slaščica, podana v srebrnem ali zlatem ovitku, pa nosi smrt; kakor zanka je to veselje, položena v cvetlično gredo. To so sovražniki, to je boj, ki ne jenja nikdar, ki bo končan šele takrat, ko bo boju napravila konec smrt. Kdo bo zmagal? Zmagati moramo mi. Nebesa so kraljestvo junakov in zmagovalcev, ne bojazljivcev, ubežnikov, kaj šele premagancev; saj sveto razodetje govori o kroni in vencu; venec in krona pa sta za zmagovalca. Predragi moji! Da boste v tern boju na življenskem tekališču tem odpornejši in da bo venec zmage tem gotovejši, v to naj vas usposobi močna, jeklena volja, ki si jo boste vzgojili s svojim delovanjem v športnem klubu. Zato naj temu končnemu cilju služi in naj bo posvečeno in podrejeno vse vaše športno delovanje, vaši trudi, vaše prizadevanje, zatajevanje, premagovanje, odpovedi, žrtve. Bratje in sestre v Kristusu! Ko se v mladostnem jutru vašega življenja zgrinjajo vaše vrste na prelepi praznik rojstva Matere božje pred prestol njenega Sina, prosite pri maši nebeškega blagoslova in božjega varstva za vse svoje delo, da bo v čast in poveličanje božje, v veselje in srečo vašo, v pomoč in bodrilo bližnjemu in v korist in napredek našega ljubega vernega slovenskega naroda. V to naj blagoslovi vas in vse vaše delo vsemogočni Bog Oče, Sin in sv. Duh. Amen. ODKOD NAŠE VESTI IZ RUSIJE? Napisal Vilko. Gotovo je marsikdo izmed nas naletel že večkrat v razgovoru z marksistično usmerjenimi ljudmi na očitek: »Kako pa moreš soditi ti o razmerah, ki vladajo v Rusiji, ko pa nisi bil nikoli tam!« Marsikoga je gotovo ta očitek osupnil. Gotovo je takšen položaj zelo mučen, čeprav ni nič kaj posebno globoka in pametna ta trditev in zagovor. Potrebno pa je seveda, da povemo vsem našim katoliškim fantom, predvsem pa tudi sovražnikom in nasprotnikom, da so naši viri zelo objektivni, resnični; in s stvarno podlago; povemo jim lahko, da so nam njihova početja, njihove besede same vir za raziskovanje razmer, ki obstajajo danes v »rdečem raju«, pa tudi v Španiji ali Mehiki, če kdo že to hoče. Sicer se pa radi teh zadnjih dveh dežel ne razburjajo tako pogosto, največ jeze in razburjenja povzročajo pač razmere, ki vladajo danes v sovjetski Rusiji, ki je svetovnim revolucionarjem - med temi seveda tudi našim — vzor urejene države! Prvi takšen zelo važen vir bi bil Marxov nauk in pa nauk ostalih utemeljiteljev komunizma in boljševizma. Dalje lahko naštejemo med viri: boljševiški tisk. poročila nemške špijonske službe v Rusiji, poročila beguncev, dejanja in besede voditeljev ruske boljševiške revolucije, dejanja, ki jih je storila boljševiška vlada. Takoj k prvi točki, prvemu viru! To je gotovo najvažnejši vir, kajti po nauku. ki ga je razvil Karl Marx, je bila organizirana ruska boljševiška revolucija in pozneje sovjetska Rusija. Marx v svojem nauku, ki ga je razvil v več knjigah, stavlja na prvo mesto načinov, s katerimi je mogoče priti do vlade »proletarijata«, — revolucijo! Kaj je posameznim državam prinesla revolucija? Ni mnogo danes treba obnavljati spominov in dejstev iz revolucije v Rusiji, kajti nekaj podobnega se danes godi pred našimi očmi v Španiji, kjer proslula »Ljudska fronta« pobija v množicah ljudi, kolje in mori divje dalje in dalje! Kje so danes besede o »miru«, »svobodi«, »borbi za kruh« in podobnem? Ali niso to samo fraze?! Kaj revolucija prinaša res mir, ki ga obljubljajo »rdeči evangelisti«? Ali ne skriva ta mir za seboj množice tankov, bombnih letal, strojnic, topov in drugega morilnega orožja? In to je mir? Svoboda? Borba za kruh? Da! — In tu, v nauku samem, ki priporoča revolucijo kot najuspešnejše sredstvo, imamo najboljši vir za naša izvajanja! Boljševiški tisk sem naštel kot drugi vir! Tudi ta vir je zelo važen, zelo zanimiv — poln priznanj in naravnost »klasičnih« primerov boljševiške »človekoljubnosti«. Ako pregledamo sovjetske ruske časopise, pa naj bo to »Pravda« ali »Brez-božnik«, naj bodo »Izvestja« ali katerikoli drugi boljševiški list, najdemo nešteto primerov, ki nam služijo kot najbolj objektiven in resničen vir za raziskovanje in dokazovanje položaja in razmer v sovjetski Rusiji. Kajti, te vire pišejo voditelji boljševizma sami! Naj navedem le poročilo Krupskaje (Ljeninove žene), ki pravi v »Pravdi«: »Mi imamo 7 milijonov zapuščene dece, kakor je to službeno ugotovljeno. V naših zavetiščih jih pa ni več, kakor osemdeset tisoč. Koliko drugih se potepa po Rusiji?« Ali pa poročilo v »Izvestjih«, ki pravi: »Naši učitelji in učiteljice se prostituirajo ali pa se ubijajo. Drugi pobegnejo in nemogoče nam jih je nadomestiti!« Takšnih primerov, pa še mnogo lepših, lahko navedem kolikor hočete! Ali ni to lep in bogat vir? Nismo bili tam, toda kljub temu lahko mnogo povemo. In tudi nismo mi krivi, da lahko povemo toliko. Dalje! Poročila nemške špijonske službe v Rusiji so nam za današnje dogodke tudi zelo dober vir! Komu danes ni znano, da Nemčija vzdržuje v sovjetski Rusiji in drugih komunizmu prijateljskih deželah svoje zaupnike, ki ujamejo vsak najmanjši glasek? To je danes življenjska potreba Nemčije! Kako se naj drugače bori proti komunizmu, ki ga je v državi s takšno silo zatrla, ako ni stalno natančno poučena o vseh sklepih in ukrepih, ki so storjeni v Moskvi. Kako hoče obvarovati državo pred silnimi vpadi boljševizma, ako ne pozna vsa nemška javnost, vsak posameznik vseh resničnih »dobrot«, ki jih na veliko deli boljševizem svojim narodom v sovjetski Rusiji? Tu je edina najboljša pomoč dobro organizirana špijonaža in trditi smemo, da je Nemčija to službo sijajno organizirala! V zadnjem času smo v našem dnevnem časopisju brali poročila, ki so jih dajali zastopnikom našega časopisja begunci, ki so prišli po dolgotrajnem ujetništvu in daljšem bivanju v sovjetski Rusiji, nazaj domov. Vsa ta poročila so gotovo zelo merodajna za sodbo in vsa se ujemajo kaj natančno v opisovanju razmer in položaja v sovjetski Rusiji! Kdo ne pozna slavne knjige »Ljenin«, ki jo imamo prevedeno tudi Slovenci? In vprašam vas, kdo se ni zgražal nad dejanji, ki jih je storil Ljenin, voditelj boljševizma v Rusiji, sam ali pa po svojih sodelavcih? Tudi tu nam je lep vir dokazov! Ne knjiga — temveč dejanja! Kako lepo so se slišale besede o blagostanju, svobodi, miru in podobnem, ki ga prinaša boljševiška revolucija! Vsak dan je imel Ljenin, kakor tudi vsi drugi polna usta teh lepih in zvonkih fraz! Toda te fraze so sledila dejanja, strašna dejanja! Kakšno nasprotje med govorjenjem, obljubami in strahotnimi dejanji! »Mi prinašamo pravo, edino pravo kulturo!« je dejal nekoč Ljenin. Vprašam vas, ali je kultura, prava kultura nauk, ki ga je drugod učil zopet Ljenin z besedami!: »Vse, kar koristi komunistični stranki, je moralno!«? Ali vidite kulturo v rušenju cerkva, ki so bile umetniški biseri, ali v pobijanju ljudi drugega nazora, ali zatiranju vsake misli in ne le besede, ki ne godi komunistični stranki? In končno še zadnji vir, ki je prav tako bogat! Dejanja, dejstva, ki danes obstajajo v sovjetski Rusiji! Kdo rn.ore trditi, da ni boljševizem prinesel s seboj svobodne ljubezni, splavljanja, neštetih zakonskih ločitev in nešteto drugega zla? In kaj mora biti brezpogojna posledica teh reform? Pobijanje še nerojenih otrok, nemorala, ki se je močno razpasla že med komaj doraščajočo mladino in nešteto drugih strahot! To navajam le kot primer! Zaščita družinskega življenja, ki je izšla pred nekaj meseci, je gotovo zopet posledica vseh teh strahot, čeprav ji ni prvi namen odstranitev teh! To so samo nekateri viri;! Lahko bi jih naštel še mnogo več! Različne okrožnice, ki zaidejo tu pa tam tudi tja, kamor niso bile namenjene, dejanja proslule »Ljudske fronte«, nešteti štrajki in vstaje! Nešteto virov, toda vsi močno zgovorni in močno objektivni, ker ustvarjajo te vire komunisti sami in se nikakor še nočejo zavedati, da je smešen in neumen vsak izgovor, češ, da ni bil nihče, ki danes sodi o razmerah v Rusiji, še dejanski tam. Nočemo biti sodniki (tako nas imenujete) brez dokazov, in to resničnih. Le na resničnih primerih hočemo pokazati, da ste lažniki, ki lažete vsemu svetu in vsem poštenim ljudem! Mi si pa lagati ne bomo dali več! VPRAŠANJE Vane Betkin Prav nič zase, vse za druge, tako dal si si zapoved, a v trenutkih neugodja že pozabljaš na odpoved in jeziš nad vsem se svetom, da povzroča ti bolesti.— Čuj, kako pa siromaki, ki stoje že zdaj ob cesti? MRAK NAD VASJO Povest. Spisal Ivan Čampa. Konec. XII. V NOVE DNI. Navdušenje ljudstva je Lilo toliko, da ga nihče ni pričakoval. Ne samo fantov in deklet, tudi drugih ljudi, ki so se v ogromnem številu udeležili proslave oh otvoritvi, je bil zajel ta val. Vsem se je v dušah porodilo čuvstvo svobode in moči in zdelo se je, da jih je ta zavest tako prežela, da so pozabili na vse. Kje je zdaj Mršek s svojo močjo? Premagan stiska v gnevu pesti in škrta z zobmi, narediti pa ne more nič več ta veliki tiran, ki je ljudem prizadel toliko hu-dine. Vsakemu cvete nekoč sreča, a nenadoma se osuje in tedaj človek začuti, da je sam, tako kruto sam. Ko so se velike množice pozno popoldne razhajale na vse kraje, je bilo zdaj zanje le eno važno : svoboda in luč.. Vse drugo je bilo pozabljeno, v sebi so nosili ljudje samo občutek sproščenosti in svetlobe, teh dveh stvari, ki so jih zdaj dobili, da jih bodo znali ceniti bolj kot kedaj prej, da jih ne izgube nikdar več. Dom pa je veličastno stal pod cerkvijo in gledal navdušenje ljudi okrog sebe. Ponosna je bila stavba, ki je zrasla v časih najhujšega nasilja in največje stiske. Trdno stoji kot cerkev sama, ki se dviga na griču poleg nje. Zdaj bo ta dom središče vsega vaškega življenja in dela. — Veliko veselje, ki je vstalo v srcih ljudi, se kar ni moglo poleči. Ves teden so se ljudje pogovarjali o nedelji in delali dovtipe na Mrška in na vse, kar jim je bilo nasprotno. Vendar ni nihče pričakoval, da bo to ljudsko vedrost in veselje tako kmalu zagrnil oblak krute žalosti, o kateri so ljudje mislili, da je ne bo nikdar več v njihova srca. Nekega dne je kot strela z jasnega udarila v ljudi novica, da bo propadla posojilnica. Notri iz mesta da je prišla komisija pregledovat račune in knjige, ki je potem vse zapečatila. Še hujše kot to pa je udarila vest, da so vse odbornike pri posojilnici zaprli, Mršek pa da je nekam izginil. Kot bi se polastila ljudi norost, so se zgrinjali pred Mrškovo hišo, kjer so bili prostori hranilnice, in so kričali, da je bilo groza. Bogve koliko jih je bilo ob vse prihranke, ki so si jih z žuljavimi rokami prislužili v svojem življenju, da bi na starost brez skrbi živeli. Ni bilo malo takih kot ranjkega župnika kuharica Neža, ki je vse do poslednjega beliča znosila v hranilnico in je bila že zdaj večkrat lačna kot sita, ker je bila navezana samo na ta denar in je morala večkrat po cele mesece čakati preden je dobila kako malenkost iz hranilnice. Zdaj še tega ne bo. »Kaj bom počela taka reva, kot sem? Zato sem delala in garala vse življenje, da bom morala zdaj poginiti na cesti kot pes!« Jokala je tako milo in obupno, da se je človeku morala smiliti. Pa še toliko drugih ljudi je bilo, ki so v obupu vili roke in si niso vedeli pomagati. Saj skoraj ni bilo gospodarja v tej in v sosednjih vaseh, ki ne bi bil vsaj nekaj zadolžen. Sleherni je bil član posojilnice in zavedali so se, da bo zadelo vse. Marsikatero posestvo bo moralo na boben, da bodo plačali deleže in primanjkljaj. Ljudi se je polaščal vedno večji obup. Zdelo se je, da bodo porušili Mrškovo hišo, samo da bi prišli do knjig in izvedeli za resnico. Vse je bilo tako čudno, da skoraj verjeti ni bilo mogoče. Prišel je nekdo in začel pripovedovati, kako je bilo, kako je Mršek dobival ogromne vsote denarja brez vednosti članstva. To je bilo še tedaj, ko so bili še drugi časi, pa tudi pozneje da je dobil, kolikor je hotel. Ljudje niso mogli razumeti, kako se je zgodilo, da se je zadolžil Mršek za več kot trikratno vrednost svojega premoženja, a verjeli so, da je res. In spet se je dvignil nov val ogorčenja proti Mršku. Množica je hotela vdreti v hišo, ker ni verjela, da bi Mršek ušel. Ljudje so ga hoteli zase, da bi sami obračunali z njim in da bi vsaj v tem dobili neko zadoščenje. Razburjenje je raslo, tako da so morali poseči vmes orožniki, ki so komaj ukrotili razkačene in obupane ljudi ter jih po mirnem potu spravili domov. Pojasnili so jim, da vse skupaj ni tako hudo, kajti glavno odgovornost nosijo pač odborniki, ki so pri pregledih ponarejali knjige. Ti pa so zdaj že na varnem in jih bo zadela roka pravice. — Tudi Mršek je bil že na varnem. Že zdavnaj je prekoračil mejo, kamor ni mogla seči za njim oblast. Bedel je na mehki pernici v lepem hotelu in v duhu gledal, kako sedaj marsikdo v njegovi domači vasi joka in vzdihuje nad ogromnim razdejanjem, ki ga je prizadejal on, o katerem so mislili, da nima nikakršne moči več. Da, zdaj je na vrhuncu. Kaj ga brigajo zdaj ti ljudje, ki se jim je maščeval, kaj njegovi somišljeniki, ki ga preklinjajo, ker so ga nenadoma spoznali od prave strani, kaj politika, za katero se je potegal? Brr! On je že vedel, zakaj jim je ugajal, 011 je že vodil politiko, tako da je bilo njemu v korist, sedaj 'pa, ko je njegov denar na varnem in ga je preceješn kupček, ki si ga je nabral v dolgih letih in sedaj leži v železnih blagajnah po varnih inozemskih bankah, zdaj ga ves svet lahko preklinja in sovraži. Dolgo se je hlinil in sam sebi lagal, da bo šlo zdaj zdaj vse njegovo imetje po zlu, celo lastni hčeri ni zaupal svojih naklepov. Zdaj je čutil mir v sebi. Prav nič več ga ni vznemirjalo, vse je bilo lepo in poglajeno, samo da se je maščeval. Ta na j večji udarec, s katerim je kaznoval ljudi, ker se mu niso pokoravali, je prihranil za poslednji čas, da je udaril ljudi tako, da si nikdar več ne bodo opomogli. Zato se je zdaj čutil boga, takega boga, kot je hotel, da bi ga gledali v njem ljudje, ki ga zdaj, ko ne dvomijo več o njegovi vsemogočnosti, pošiljajo pred sama peklenska vrata. Kar naj ga! On sedaj uživa in počiva ... Prelepa je bila ta noč za Mrška. Eno samo veliko ugodje je čutil in rad bi bil, da bi ta noč trajala vedno. Niti malo se ni spomnil svoje hčere, ki jo je prodal. Kmalu se je iznebil njenih očitajočih oči na spačenem obrazu, ki so strmele vanj dolge noči po njenem pogrebu. Saj je nič več. Mrtva je in kaj mu mar. On je bog, bog . .. * Marentovega Franceta pa ni bilo pred Mrškovo hišo tisto popoldne, ko se je vpitje razdejanih in uničenih ljudi razlegalo do neba. Že na vse zgodaj tistega dne je odšel v gozd napravljat za soseda drva in se je mudil tam ves dan. Noben niti najmanjši krik ni zašel v to naravno svetišče in zmotil svete tišine gozda. Vse je bilo tako mirno in pokojno, niti sapica se ni igrala z vrhovi dreves, niti ena ptica se ni oglasila. Tak sveti mir je bil tudi v njegovi duši. Z mladeniško močjo je vihtel sekiro nad mladim bukovjem, ki se je bilo bohotno razraslo med vitkimi jelkami, podiral je in klestil, da so letele iveri daleč okrog njega in so padala mlada drevesca na tla, posuta z odpadlim listjem, ki je pošumevalo sy. Mollür Fortunat, sv. Bonaven- nim tri itvain. _ v ... . tura, sv. Vincencij Pavelski, sv. Tomaž Mo- Knjižico priporočamo v študij vsem, ki re sy. Marija Magdalena, sv. Jakob apo- jim je vzgoja mladine poklicna dolžnost ali ^ gy Ana> gy I acij in d i}. 0 se sicer za to vprašanje zanimajo. In to nQ bt>gastvo nauka in zgleda za naže žiy. n mora 1 vsi. . Ijenje. Med pisatelji posameznih življenje- ŽIVLJENJE SVETNIKOV. Mohorjeva l,isov 80 sami naši »ajboljši znanstveni pi-družba, Celje 1936. Zv. 11. satelib kar daJe delu Posebno ceno- Ogromno delo, ki ga je z veliko vnemo Kdor nima vseh zvezkov, naj to delo, ki in globoko zajetostjo začel že prof. dr. Ivan je za naše knjižnice predragoceno, spo- Zore, razmeroma počasi napreduje. Prav polni. V.l. KRES-NAŠ DOM Dosedaj smo imeli slovenski fantje dva lista, »Naš dom« in »Kres«. Bila bi netovariška tekma, ako bi oba lista vztrajala na tem, da sta fantovsko glasilo, zlasti še sedaj, ko imamo skupno enotno fantovsko organizacijo. Radi tega sta se obe lastništvi listov dogovorili: 1. »Kres« postane skupno organizacijsko glasilo slovenskih fantov. 2. »Naš dom« postane skupno prosvetno-zabavno glasilo slovenskih družin. Dolžnost naših fantov je, da z isto vnemo širijo »Kres« kot »Naš dom« tudi odslej. Dolžnost vsakega člana fantovske organizacije je, da je naročen na svoje glasilo. Njegova dolžnost pa je obenem, da njegova družina naroči »Naš dom«. »Kres« in »Naš dom« priporočajte znancem, prijateljem in tovarišem. Ker sta oba lista izpopolnjujoča se celota, bodo naročniki »Kresa« dobili prvo številko novega letnika »Našega doma«, naročniki »Našega doma« pa prvo številko novega letnika »Kresa«. Fantje, skrbite, da bo število naročnikov obeh listov porastlo. Ljubljana - Maribor, decembra 1936. »KRES« »NAŠ DOM« za izdajatelja: Jožko Godina, za lastništvo: Franc Hrastelj. za uredništvo: Ivan Martelanc. vprašal, kako se godi celi vrsti ljudi, ki jih je tudi Wies dobro poznal. »S j ob Subbel — ime sem že slišal,« se je spomnil Wies. »He, he, he, tl si mlad žanjec,« se je smejal starec, »mlad žanjec, he, he! Mlade roke zamahnejo, da je veselje. Tudi jaz sem bil nekoč mlad; in šele, ko boš položil toliko žita, kot sem ga jaz, Subbel, boš smel govoriti in tvoje mehke roke bodo trde ko kamen in črne ko smola, dragi moj deček. He, he, he, žanjec!« Njegove režeče, mlahave ustnice so se široko raztegnile in se odprle kot špranja nad črno ustno duplino. »Štirideset poletij, fant moj, sem pomagal tukaj pri košnji in žetvi; sedaj je pa konec tega; kosti so postale trde in okorne, nič več ne bodo delale.« »štirideset poletij,« je ponovil Wies in gledal staremu možu v obraz, ki je bil raskav kot lubje, ves rjav, izžet in zguban. Na zabuhlih lehteh in rokah so se napenjale žile in kite so bile močne kot napete vrvi. Te roke so opravile že toliko dela! Wies je začutil veliko spoštovanje in naklonjenost do žilavega delavca, ki sedi sedaj pred njim star in onemogel, kot bi bil vse življenje beden revež. »Kaj pa počneš sedaj tu, tako daleč zdoma?« ga je vprašal. »Ho, tu sem tudi doma! Ovce pasem,« se je smejal Sjob. Povsod je lahko dobro, kjer si dobro narediš. Včasih me je tudi vleklo in gnalo domov, ko so odhajali drugi, toda to je vse skupaj neumnost. Tam je prav tako ko tukaj, povsod je težko, če živiš v siromaštvu.« »— In dekle, s katero si tukaj kartal?« Wies je malce v zadregi tvegal to vprašanje. »Ha, to je moja Aga, moja mala Aga.« Wies ga je neumno gledal in ni razumel. »Ha, Sjob je bil priden fant, to si zapomni! Priden ko mravlja! — Ali poznaš Melo, mojo ženo? No, vidiš, jaz in Mela sva imela enajst otrok, enajst otrok, ki so žrli kot volkovd, pa so bili vedno vsi mršavi. Sjob je moral vse in vsakega posebej spraviti pokonci, to pa ni bilo, kot bi pihnil, razumeš! Samo z delom se ni dalo prida opraviti; pozimi so morali večkrat sesati palce in glodati les, da so potegnili lakoto za nos. Poleti pa je bilo dobro: otroci so semtertja nagrabili kaj po polju, jaz pa sem odšel po svetu žet in sem mnogo zaslužil: Mela je morala sama čuvati gnezdo, dokler se nisem vrnil..., ho, takrat sem prinesel toliko, da je bilo še za par vrčkov piva povrhu, ki sem si jih lahko privoščil. — Težko sem zaslužil in hitro je izginilo; doma pa mi zato niso bili prav nič hvaležni: otroci so mi kazali osle. — Ko me ni bilo doma, se je Mela spečala s Kosli-jem, z vrtnarjem, to so mi povedali sosedje; — in ko sem se prepričal, da je bilo res, kar so mi povedali, sem ji za njeno pregrešno ravnanje naložil nekaj poštenih po zadnjici — in sem se vrnil semkaj nazaj, enkrat za vselej. Naredil se je, kot da je končal s pripovedovanjem, segel je po luči in vstal. Preden je odšel, je pa zagodrnjal : »Potem sem spoznal drugo žensko, tu na vasi — umrla je in mi zapustila Ago. Sedaj sem sam in v samoti pasem ovce.« Sjob se je odmajal s svetilko po lestvi navzdol; Wies pa je ostal sam v temi. Ležal je v slami in premišljal o tej nepričakovani zgodba, ki ga je prešinila kot trepet iz pravljice. Drugi dan pri delu sta ga neprestano motila obraza, ki ju je videl na mračnem polju; radovedno se je oziral po dvorišču, da bi kje opazil lepega dekleta. Po tistem nedeljskem večeru je tekal skozi hleve po pristavi, skozi kuhinjo, povsod, kjer so bale dekle, toda Age ni našel. Ko se je stemnilo, se je splazil v šupo in zlezel v gumno na slamo, toda nikogar ni pričakal. Ležal je in bedel pozno v noč, pa je vendarle moral nazaj v svojo šupo, ne da bi videl Sjoba in Ago. Tako je iskal večer za večerom, toda kvartačev ni bilo od nikoder. Končno je šel tudi skozi druge šu-pe, da bi ju našel in imel je srečo, zagledal ju je v seneni kopici za dvoriščem. »Glej, Aga, ta fant je doma blizu moje rojstne vasi,« je dejal Sjob. Dekle je pogledala Wiesa, a je takoj umaknila pogled in se zazrla v karte, ne da bi kaj rekla. Wies je opazil, da se Aga nocoj zelo trudi, da bi mimo igrala. Sjob je bil dobre volje, krepko je metal karte in dolgo časa je imel srečo. Ko sta nekajkrat! razdelila, zmetala in spet zmešala karte in je Sjob nekaj iger dobil, je videl Wies, kako je Aga razpela svojo bomo ovratno ruto in je vzela iz nedrij majhno denarnico, ki jo je imela skrito na prsih. Vzela je iz nje nekaj denarja in ga dala Sjobu, ki ga je stari hlastno pograbil in spravil. Tudi vnaprej je Aga neprestano izgubljala in zdajala ves svoj denar staremu. Nazadnje je začela trepetati po vsem telesu in njene oči so proseče in plašno gledale Sjoba, ki pa ni ničesar opazil in je vesel pričenjal vsako novo igro s svojimi dobrimi kartami. Wiesu se je Aga smilila in rad bi ji pomagal, toda bal se je starega, ki bi ga mogoče celo napodil. Ta večer sta kvartala tako dolgo, da je Wies med igro zaspal in se šele drugo jutro zavedel, da je ležal vso noč sam v senu. Vprašal je žanjce, kaj vedo o Sjobu Subblu, fantje pa, ki so možakarja poznali, so zaničljivo raztegnili usta, zmigali z rameni in zagodrnjali: »No ja, Subbel je star pijanec.« Po Agi pa Wies ni upal vprašati. Številne pridne in ume roke so skladale žito, kopice so postajale višje in višje, se grmadile proti nebu in kmalu stale kot okrogli, slamnati stolpi na vse strani v dvojnih četveroredih prav s pristave do konca polja. Vsaka kopica je imela v svojem vrhu zasajen mlaj. Wies je iskal vsak večer, toda zaman, nikjer ni našel Sjoba in njegove hčerke pri njunih kartah. Med delom je dvakrat ali trikrat videl Ago, kako je počasi in kot v sanjah šla preko dvorišča, do nje pa mu ni bilo mogoče priti. »Pravzaprav sem neumen, da se predajem tej igri,« je sklenil končno, ostal pri tovariših in ni mislil več na njo. »Delo bo kmalu končano,« je dejal Krauwel, »počasi lahko pričnemo vezati cule. Letos bomo kmalu zopet videli domačo vas.« Ko so postavili poslednjo kopico, jih je poklical Quelinov hlapec v veliko izbo, da so veliki, krepki fan-je posedli za mizo, na kateri so sku-poma ležali Srebrnjaki — njihovo plačilo. Gospodar Quelin je vsakemu posebej ponudil roko kot staremu prijatelju, jim želel srečno in veselo pot z vsem tem denarjem. Bili so bogati, nedzrečno bogati. Kot utešeni otroci so se zapodili skozi vrata, letali so po dvorišču, mahali z rokami po zraku in šli nadvse srečni vezat svoje cule, čistit obleko in orodje. Sklonjeni so sedeli drug poleg drugega na svojih ležiščih in šteli velike Srebrnjake, ki so jim ležali v naročju. Pozvanjali so z njimi in se menili, kaj vse bodo kupili doma s tem denarjem. Opoldne so bili že vsi pripravljeni za odhod. V svojih žametastih hlačah in modrih jopičih so odšli v vas na likof, da bi se poslednjič veselili končnega dela. šele naslednjega dne zjutraj so kanili oditi. Wies se je tudi hotel pozabavati in je ves vesel odšel za ostalimi. Njegova velika želja je bila skoraj izpolnjena. Ko bo sonce spet izšlo, bo že rajžal proti domu; ta misel s pravo naslado. Spotoma je pel in se smejal s prijatelji. Le včasih, ko je veselje za hip minulo, ga je zabolel spomin na ubogega Ricka in se je domislil slaboumne Age. (Dalje v prih. letniku.) naročite Domžale registrov*n* zadrug* z neomejeno zavezo. LJUBLJANA MIKLOŠIČEVA CESTA 6 (v lastni palači) OBRESTUJE HRANILNE VLOGE PO NAJUDGODNEJŠI OBRESTNI MERI NOVE VLOGE: VSAK CAS RAZPOLOŽLJIVE OBRESTUJE PO 3% Domača slovenska zavarovalnica Je VZAJEMNA ZAVAROVALNICA V Lhlblfanl v lastni palači ob Miklošičevi V ln Masarykovl cesti Telefon 25-21 in 25.22. PODRUŽNICE IN GLAVNA ZASTOPSTVA: Celje, Maribor, Zagreb, Split, Sarajevo, Beograd. KRAJEVNI ZASTOPNIKI v vseh večjih krajih v Jugoslaviji in vseh župnijah v Sloveniji. Proračuni in informacije brezplačno in brezobvezno.