študentskr list
Ljubijana, 8. decembra 1965 Letnik XVI.               Stevilka 9
POLITIČNE KVALIFIKACIJE'
PrerašČanje
Ker po mojih dveh dopisih z gornjim naslovom, objavljenih v Delu, problem, ki ga obravnavata, še ni bil dovolj osvetljen in je bil v pripisu uredništva Dela k drugemu dopisu komentiran po mojem mne-nju netemeljito in enostransko, sem prosil za objavo svojega tretjega dopisa v Delu. Ker ni bil objavljen, sem z dvema pismoma prosil za pojasnilo in prilo-žil znamko za odgovor. Dočakal nisem niti odgovora niti objave. Ker pa mojj tretji dopis žal še ni izgubil aktualnosti, prosim, da ga objavi uredništvo Tribune.
Tretjega pisma o tej temi ne začenjam zato, da bi očital mariborski livarni njen molk na moji dve pismi, čeprav sem ju naslovil dovolj konkretno na njen naslov. Dasi sem imel za to vzrok in povod, je livarna udeležena pri prvem mnogo manj kot pri drugem. Prav gotovo bi bilo nepravično, če bi odgo-vornost za obstoj preveč izrazite jalove sestavine naše kadrovsko-selektivne prakse podtikal npr. ko-misiji za sklepanje in odpovedovanje delovnih razme- ' rij mariborske livarne, t.j. subjektu, ki je, kot mnogi drugi, že sam izpostavljen in po njenem obnašanju sodeč tudi obremenjen z negativnimi posledicami takšne prakse. Njen osnovni vzrok je po mojem mne-nju ob objektivnih relativnih stalnicah našega druž-beno-gospodarskega razvoja subjektivno ustvarjeno politično vzdušje, v katerem ne samo, da ni bilo dovolj učinkovitega zaviranja samovoljnih teženj s korupcijskimi prvinami, ampak jim je nasprotno nudilo zavetje za precej nebrzdano brstenje izven zakonov in njim navkljub. Ne trdim sicer, da je bilo takšno vzdušje ustvarjeno predvsem in povsod s sla-bim namenom, torej s ciljem, ki je bil mnogokrat dosežen, vendar pa, kot vemo, v objektivizirani sferi na dogajanje ne vplivamo s tem, kar si želimo, ampak s tem, kar dejansko storimo.
Prav ugotavlja uredništvo Dela v pripisu k mo-jemu drugemu pismu, da je moralne in politične kva-lifikacije težko opisati. Politično vzdušje namreč ni bilo naklonjeno niti razvoju sistema etike. To teore-tično delo pri nas močno zaostaja, kar je eden od važnih vzrokov za deformacije na področju etike. Seveda pred takšnimi deformacijami niso zaščitene niti politične organizacije. Zato kadrovska praksa marsikje spominja na avtomat, ki kovanec določene vrednosti ocenjuje na isti način kot približno enako velik in približno enako težek kos kovine s približ-no enako obliko in mnogo manjšo vrednostjo. Z dru-gimi besedami: pri preskakovanju kadrovsko-selek-tivnih ovir je proklamirane kvalitete možno nadome-stiti tudi s konformizmom. če je torej nekomu znano, da se za zasedbo "delovnih mest z določenimi pred-nostmi, npr. takega, kot ga je razpisala mariborska livarna, zahteva partijska legitimacija ali kaj podob-nega, bo lahko, četudi ne izpolnjuje proklamiranih pogojev, s konformizmom poskusil najprej pri organi-zaciji, ki lahko izda takšno legitimacijo, oziroma sploh vodil dolgoročno individualno konformistično politiko. Mislim, da delovanju teh silnic ne moremo resno oporekati. Ce pa je tako, potem tudi ne more-mo oporekati, da zaradi političnega pogojevanja pri zasedbi delovnih mest (v razpisu ali izven njega) pride najprej do deformacij pri kadrovanju v poli-tičnih organizacijah zaradi ekonomsko stimuliranega pritiska konformizma, od katerega ni mogoče priča-kovati zadovoljivib. rezultatov na političnem področ-ju. Tudi na vodilnih politično pogojenih delovnih mestih v gospodarstvu in negospodarstvu konformi-zem po mojem mnenju ni zaželen, kaj šele nujen. Za tiste ljudi, ki imajo resnične nadpovprečne mo-ralne kvalitete in sposobnosti, pa se ni bati, da ne bi prišli ob ustreznejših delovnih kriterijih prej ali slej do družbeno priznanega dela, pri katerem bi bila njihova delovna sila najbolj ustrezno izkoriščena ozi-roma uveljavljena in to edino ob običajni konku-renci brez kakršnihkoli birokratsko izhojenih bliž-njic.
V sedanjem političnem vzdušju mislim, da kon-formizem še vedno brsti na vseh področjih in ven-dar se v konkretnih političnih programih skoraj ne omenja, čeprav je neprimerno bolj škodljiv kot npr. kakšna abstraktna umetnost z indeksa družbeno škodljivih dejavnosti. Seveda konformizma ne more-mo odpraviti s kratkotrajno politično kampanjo, ampak z odpravo političnih pogojev, ki mu dajejo vrednost, mimo \pravno-ekonomskega režima.
Smatram, da bi dali pokazovalci, ki bi govorili o relativni razširjenosti konformizma, bolj verodostoj-ne podatke o bistveni demokratičnosti neke prakse, kot pa statistike o številu sodelujočih pri upravlja-nju, primerjave ali so volilni rezultati 95-odstotni ali 99-oostotni itd. Merodajnost volilnih rezultatov kot merila ljudske volje je namreč v obratnem soraz-merju s stopnjo konformizma.
Dogaja se, da kljub temu, da pri nas baje že dalj časa nastaja »tip politika, ki se bavi z znanostjo, in znanstvenika, ki se bavi S politiko«, kot je dejal lani na znanstvenem zborovanju »Marx in sodobnost« v
Novem Sadu delegat iz Slovenije, niso redki primeri, da se tudi ljudje v gospodarstvu in negospodarstvu raje alternativno »profesionalno« ukvarjajo s politiko kot s stroko, za katero so usposobljeni, čeprav je po treba po učinkovitem strokovnem delu na vseh pod-ročjih in ravneh več kot očitna.
Takšni »profesionalizirani« kadri, ki so ob »druž-beno koristnem delu« nekako izgubili intimen stik z družbeno priznanim delom, vztrajno vrtinčijo po ne vedno čednih poteh horizontalne rotacije tn so često pobudniki navidezno naprednih usmeritev, ki pa mnogokrat nosijo s seboj bolj njihove osebne kot družbene interese. Tako nastajajo npr. nove šole dvomljive kvalitete, bližnjice k neupravičenemu pri« znavanju izobrazbe najrazličnejših stopenj mimo štu-dija, težnje k raznim študijskim olajšavam, ki niso tehnične, ampak vsebinske prirode in pomenijo degra-dacijo študija, nato pa še ob toliki raznolikosti aktiv-nih razveljavitvenih metod šolskih dokumentov že na pol upravičene teorije o brezpomembnosti formalne izobrazbe. če ne zaradi drugega, bi moral že zaradi tega oporekati uredništvu Dela, ki je v svojem pri-pisu k mojemu drugemu pismu hote ali nehote moje načelo izpolnjevanja pogojev za največjo uspešnost dela zamenjalo s strokovno platjo dela, ki je le eden, čeprav ob objektivnih kriterijih važen vidik načela. največje uspešnosti dela.
Zelo važno delpvno področje je znanstveno-razi-skovalno področje, ki že po svoji naravi zahteva ljudi velike vztrajnosti in energije, prodornega intelekta z intuitivnimi asociacijami in nekakšnim prirojenim ustvarjalnim spoznavno-raziskovalnim nemirom ter visoko moralno zavestjo. Zato se znanstvenik nikoli ne more obvezati za kakršnekoli končne rezultate svojega dela, ampak mora slediti svoji analizi in sin-tezi. Takšno mora biti po mojem mnenju znanstveno delo. Toda dogaja se, da ob subjektivno ustvarjenem političnem vzdušju določeni rezultati znanstvenega dela niso zaželeni, če niso v skladu s trenutnimi politično-operativnimi stališči. Takšno vzdušje ustvari ustavitev znanstvenega dela na področju njegovega so-vpadanja z apriornimi politično-operativnimi stališči, obenem pa odpre možnost za uveljavljanje konfor-mizma. če se konformistični pokloni jemljejo kot merodajni kriterij pri kadrovski politiki na področ-ju znanstvenega dela, nam ni težko uganiti, kakšni morejo biti njehi rezultati.
Zdi se mi na primer, da nam sedanji čas, kljub veliki politični aktualnosti ali pa ravno zaradi nje, ne nudi najboljših okoliščin za razvoj teorije delavske-ga samoupravljanja. Ta moja domneva je v skladu z dejstvom, da po petnajstih letih njegove prve reali-zacije na področju delavskega samoupravljanja v teo retičnem pogledu ni zadovoljivega napredka. Imamo pa k tej temi morje konformističnih prigodnic, med katerimi je po mojem mnenju že kar drastična edin-stvena trditev nekega sicer družbeno dokaj uveljav-ljenega lastnika diplome filozofske fakultete, češ da je delavsko samoupravljanje pri nas teoretično obde-lano že v vseh vidikih. Znanstveniki, ki se ukvarjajo s to problematiko, so bolj skromni in govorijo le o začetkih teoretičnega dela na tem področju. Toda že ob razpravah o izhodišču tega študija je čutiti pri-tisk k taki usmeritvi, od katere je možno pričakovati rezultate, ki ne bi preveč odstopali od hipotetičnih stališč politične operative, ki so v tem času v preiz-kušnji. V takih razmerah nastopa nevarnost eno-stranskega reševanja problema, ki ne bi imelo traj-nejše vrednosti zaradi konformističnega umetnega jedra.
Politično pogojevanje v kadrovski politiki prina-ša torej precejšnjo škodo na vseh delovnih področ-jih. Težko je najti sposobne ljudi posebno za odgo-vornejša delovria mesta, toda še neprimerno težji postane problem, če takšne ljudi iščemo med 14 od-stotki od vseh, ki jih imamo na razpolago, s krite-riji, ki niso v skladu z načelom izpolnjevanja pogo-jev za največjo uspešnost dela.
Mislim, da je iz opisanega dovolj razvidno, da ekonomske spodbude v kadrovski politiki ne morejo dati dobrih rezultatov na političnem področju, poli-tični kriteriji pa ne na delovnem področju. če smo se odločili za delo kot pokazovalec našega ugleda in družbenega položaja, moramo tudi povedati, da ne bi bilo pomote, da gre za delo, ki je ob objektivnih me-rilih družbeno priznano. Zato moramo na delovnem področju opraviti izpit uspešnosti našega dela. To-rej: Hic Rhodos, hic salta!
Ugotovili smo že, da je etično področje podobno kot mnoga druga teoretična vprašanja pri nas v glav-nem neobdelano. Zato _si ne moremo pod izrazom »moralno politične kvalifikacije« v pomenu, v- kakrš-nem je bil uporabljen v razpisu mariborske livarne in drugih podjetij, predstavljati solidne urejenosti pojmov, ampak le trojanskega konja za nadaljnje vnašanje samovolje v kadrovsko politiko, ki pa njenim protagonistom niti ni nujno potreben, ker je, kot je videti, samoumevnost takšne samovolje v določenih krogih dogmatično »povzdignjena« do tabuja.
Milan Fabjančič
OSTI TEDNA
NEREFORMtRANE PRAZNICNE NAVADE
Ni dvoma, da je prijetno proslaviti dan republike s pomembno delovno zmago. In zato nam je že pred mnogi-mi leti prešlo v navado, da 29. novem-bra odpiramo nove industrijske objek-te, šole, zavode, stadione, ceste itd. žal je to navado spremljala otroška bolezen — največkrat zaradi naglice — ladnja dela, ki so tn o r a 1 a biti do-vršena do prazničnega dne, so bila opravljena le polovičarsko in gradnje so ostajale nedodelane še tnnogo časa po svečani otvoritvi. Potem smo se pri-tajeno jezili in jadikovalj za izgublje-nimi milijonskimi vsotami. Toda na-vada se je zakoreninila in gojimo jo še danes. Cena — kdo bi vpraševal po njej v trenutku, ko je razpoloženje tako praznično!
Cestitke ob državnem prazniku so v prazničnih dneh deževale z vseh kon-cev sveta. Z vseh koncev Jugoslavije so prihajale vesti o proslavah. Proslav-Ijali so delovni kolektivi, šolarji, štu dentje, vrstili so se bolj ali manj kul turni programi z bolj ali manj priza-detimi udeleženci.
Tudi naša diplomatska predstavni-štva v tujini so po svoje prispevala k prazničnosti. Po vsem svetu so orga-nizirala bankete, kise jih je udeležilo Po 1.000 povabljencev (in več). Na vseh koncih sveta. Nemara zaradi slabih ko-munikacij do tja še nj dospel glas o gospodarski reformi in varčevanju v Jugoslaviji.
pb
SENZACIONALNOST
Alj HTS je ali ni zdravilo proti raku, v razpravo o tem se pravzaprav nitj ne bi hotel spuščati, to so že, ali Pa še bodo rešili strokovnjaki. Bolj značilna je reakcija dela našega tiska, ki je celotno afero, ki se je rodila v strokovnih krogih in sprva sploh ni bila afera, napihnil in ji dal obeležje senzacionalnosti. Resnica je, da je že-lja najti zdravilo proti tej bolezni več-ja, kot so trenutne možnosti raziskoval-nih ustanov pri nas. Zato je ustvarja nje takšne vrste psihoze nevarno tako za ugled tiska, kot (in še bolj) za ugled naše medicine v svetu, ki si s podobni mi aferami (zadnja ni bila prva) zelo hitro in temeljito ruši težko pridoblje ni ugled, zaslugo resnega dela resnih znanstvenikov.
Tak način obveščanja javnosti in obravnavanja problema pa močno spo minja na metode najslabšega dela za-bodnega tiska, ki si s ceneno reldaano pridobiva naročnike in s tem, da stal no napihuje razne malenkosti, skuša obdržati svoje bralce. škoda, da so se spustili v te opolzke sfere celo naši tako imenovani resni časopisi.
Verjetno bi bilo precej bolj pamet-no, da bi novi(čarji), ki so si pridobi-vali slavo in zasluge z objavljanjem člankov, škodljivih tako ugledu tiska. kot strokovnih zdravniških krogov, včasib malo bolj pogledali, v kakšnih razmerah delajo naše bolnišnice, še posebej onkološkj inštituti in koliko sredstev v resnici dajemo za razisko-valno dejavnost.
S tem bi precej več koristili javno sti, ki se je varala z neutemeljenimi upi, in prizadevanju tistih znanstveni-kov, kj jim njihovo delo ne predstav-Jja  koristolovskih  ciljev.
Kako, tovariši, je že s tako imeno-vanim  novinarskim  kodeksom?
h. z.
SPET:  »DIŠI PO PLINU«
Energokemični kombinat velenje nam je dne 23. 11. poslal odgovor na »Ost tedna« z naslovom »Diši po pJinu«.
Prosimo vas, da vašemu dopisniku M. N. posredujete prilošeno brošuro o simpozi]u v Portorožu, kjer bo našel vse njemu manjkajoče informacije o uplinjanju velenjskega lignita, pred-vsem sledeče:
—  simpozij je bil javen, prireditelj pa je bila tudi fakulteta za naravoslov-je in tehnologijo univerze v Ljubljani;
—  simpozij je soglasno ugotovil, da ¦je uplinjanje velenjskega lignita po iz-branem postopku  tehnološko sodobno in ekonoTTtsko utemeljeno;
—  jedro bodoče oskrbe Slovenije z daljinskim   plinom  mora  predstavljati domači lignit, zunanji viri pa mu bodo le dopolnilo;
—  projekt uplinjanja našega lignita je tako zasnovan, da je možno kasneje vključiti katerokoli obogatitev plina oli povečanje kapacitete oddaje daljinske-ga plina, bodisi z dodatkom zemeljske-ga plina ali z dodatkom plinov, doblje-nih s   cepljenjem   destilatov  najte.  O tern problemu smo že večkrat preda-vali in pisali.
Za podrobnejše informacije smo ta-
ko tovarišu M. N. kot vsakomur rade-volje na razpolago.
Omenili bi še, da smo poučera o predpripravah za projektiranje plino-moda Koper—Praga in da naši strokov-njaki pri tem sodelujejo. Oba projekta se medsebojno dopolnjujeta {n nikakor nista konkurenčna.
Smatram, da dopis EKK ne odgo-varja na zastavljena vprašanja. Zato jih zastavljam znova, vsaj najpomemb-nejša.
1.   Kolikšna bo cena tisoč Kcal pli-na     na     pragu     posameznih     potroš-nikov      (n.      pr      železarna      Jeseni-ce?). To je še posebno aktualno v po-ložaju,  ki  ga  vzpostavlja  gospodarska reforma.   Na   to  je   npr.   opozarjal   na simpoziju   Anglež   D.   Elliot.   »V   Jugo-slaviji pa so prilike drugačne in se za-radi tega kalkulacije ne smejo ravnati Po angleškem vzorcu.«
2.  Kolikšna bo cpna plina iz Sever-ne Afrike, transportiranega  mimo  Ve-lenja? Zakaj se bo Avstrijcem to izpla-čalo?
3.  Ali so zagotovljena flnančna sred-stva za realizacijo celotnega projekta? Ce   so  zagotovljena,   bi  bilo z  ozirora na    najrazličnejše    govorice    primerno objaviti, od koga.
M.N.
NOVOSTI S KNJIZNEGA TRGA
JOHN STEINBECK: UUCA  R9BJIH   KONZERV
4. (tran ir OBU>             OBtrtek, 1. decombra 1901
Premajo eJektrike in kriiha
(^Veliki Britaniji poznajo krivcajza pomanjkanje električne energije — to je prejšnjTTSIfiTšter za eriernetiko, ki je planiral premajhne zmogljivosti
•Hvala bogu, da nismo v Veliki Britaniji  (vsaj za nekatere)
UREDNIŠKI   ODBOR:
FRANCE    AN2EL    (TEHNICNI
UREDNIK)
IVO MARENK
RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-
NI  UREDNIK)
VILIBALD NOVAK (SEKRETAR;
MILAN PINTAR
DIMITRIJ RUPEL
TRIBUNA   -    IZDAJA   UO   ZSJ
- UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II - TE-LEFON 21280 — TEKOCl RA-CUN 503-608-72 - LETNA NA-ROČNINA TISOC DINARJEV POSAMEZEN IZVOD 40 DI-NARJEV - ROKOPISOV [N POTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISKA ČP DELO, LJUBLJANA TOMŠICEVA 1, TELEFO]ST 23-522 - POŠTNINA PLACANA V GOTOVINI
Korajža pa taka! Če bi bil jaz plešast, bi si tudi upal pisati zoper frizersko policijo!
POPRAVEK
- Jaka, ali ni tale tvoj?
TOREJ NAŠA GOSPO-DARSKA REFORMA!
Vsota izkušenj socialističnega razvoja daje podobo socialistične družbe. Podo ba je trenutno stanje procesa, ki temelji na treh osnovnih področjih:
—  ekonomsko   področje,   materialna os-nova socializma,
—  socialno-politično     področje,     razvoj socialističnih odnosov,
—  ideološko    področje,   vzgoja   članov socialistične družbe.
Namenoma postavljam ekonomsko po-dročje na prvo mesto, ker se drugi dve spreminjata s prvim. Taka slika je tudi velika julijska odločitev. Trenutno stanje je že posledica, vzroki so znani fali pa ne), toda ti zdaj sploh niso važni. Nam ostane, da se spoprimemo s posledicami, ki so pred nami na dlani. Odločitev je znana, akcija v teku, reakdja pa še ni jasna. Jasni so nam cilji, ki jih pa ne bomo dosegli jutri, ker akcija ni trenut-na. temveč proces.
Torej naša gospodarska reforma! Ci-Iji so nam do sedaj edino merilo uspeš-nosti. Vsi ekonomski izračuni in statistič-ni podatki so preuranjeni. Priznati je tre-ba. da je bila reforma pripravljena do-bro — na vrhu. Toda, ali smo bili pri-pravljeni mi? Morali bi biti, pa nismo bili! Toda, kdo smo MI? Spomnimo se prvih dni po začetku izvajanja reforme,* potrošniške mrzlice, norega plesa cen, ne-pripravljenosti občinskih organov, gospo-darskih prekrškov in podobnega. To smo torej mi! Kljub splošnemu poznavanju ci-Ijev pa nekaj stvari ni jasnih. Kako je mogoče, da se v sedanjem času prošnja za prenos stanovanjske pravice rešuje polna dva meseca? Kako je mogoče, da zdravstveni dom zaračunava pavšalno osem obiskov za babiške obiske, ne gle-de na to, koliko jih je bilo v resnid in še te dvojno?
Ali konkreten primer!
V bazični industriji (kemični) je rela-tivno nova gospodarska organizo.cija, pro-duktivnost   je   tesno   povezana  s   stopnjo
mehanizacije\ Ker so produkcijska sred-stva nova in so vsi obrati popolnoma me-hanizirani, je torej produktivnost maksi-malna. Izkoriščanje kapacitet je devetde-setodstotno, kar je skoraj idealno. Izva-ža polovico proizvodnje na konvertibilna podrbčja. Cene so stalne že od leta 1953-V izgradnji je nov, popolnoma mehani-ziran obrat. Ta gospodarska organizacija edina v Jugoslaviji proizvaja polproduk-te, ki predstavljajo reprodukcijski mate-rial tekstilni in kemični predelovalni in-dustriji. Pq nervoznem skoku cen se je tudi tej gospodarski organizaciji vsota stroškov znatno dvignila, cene njihovim produktom pa so ostale maksimirane. Ker je začeta investicija zanje življenj-skega pomena, osebnih dohodkov' niso dvignili, še celo zmanjšati so jih morali zaradi omejitve električne energije. Prej je bila na zgornjem robu rentdbilnosti, zdaj pa -je na spodnjem. Opomniti velja tudi, da nimajo odvečne delovne sile.
ParalelTio:
V lesni predelovalni industriji je dolo-čena gospodarska organizacija izkoriščala kapacitete s 45 odstotki. Produktivnost je dokaj nizka. Ugotovili so višek delov-ne sile. Odkrili so »notranje rezerve« v povečanju produktivnosti preko večjega izkoriščanja kapacitet. Odpustili so odveč-no delovno silo, zaprosili za višje cene svojih izdelkov fodobreno!) in ugotovili neverjetno uspešnost. Rezultat: prej na spodnjem robu rentabilnosti, zdaj na zgornjem.
Komentar ni potreben! Vendar je to le en primer, ki ni jasen. S tem pa ni rečeno, da je vse nejasno. Nasprotno! V bistvu je vse jasno, samo vsem ni jasno. Ko bo vsem jasno, bo tudi vse jasno.
Vseeno pa me moti gornji primer. Ne-hote človek lahko sklepa, da v nasprot-nem smislu pogoji gospodarjenja s tem niso izenačeni, čeprav je eno osnovnih na-čel reforme: izenačiti pogoje gospodarje-nja.  Celo do  takega sklepa bi lahko pri-
šel: če nisi dobro gospodaril doslej, ti je sedaj omogočeno »aktivirati ogromne skrite rezerve« in odslej dobro gospoda-ri na sadovih prejšnje nedelavnosti. Ali nasprotno. bodi kaznovan za prezgodnje dobro gospodarjenje. Tega nikakor ne po-splošujem, tudi je jasno, da ni mogoče čez noč izenačiti pogojev gospodarjenja, vendar je ta ekstremni primer majhno opozorilo itk znak, da je bila reforma za-mišljena bolje, kot se izvaja.
»Stvar ekonomistov je diagnoza, tera-pija pa stvar politikov« (dr. Pertot). Taka trditev skriva v sebi več misli. če pod diagnozo razumemo samo ugotavljanje stanja in vzrokov, je to res stvar ekono-mistov, vendar pa terapija, če jo razume-mo kot odpravljanje stanja, ne bi smela biti samo stvar politikov, posebno ne v sistemu, kot je naš. Politiki ne bodo sta-bilizirali našega gospodarstva. Seveda je tudi beseda politik nejasna. Politik je lah-# ko tudi ekonomski politik, agrarni poli-tik, socialm politik itd. če je mišljen tak politik, potem je terapija res stvar poli-tikov, to pomeni nas vseh.
S terapijo bi morali začeti pri mate-rialni osnovi družbe, ki je pogoj za pro-ces proizvodnje. V socialističnem sistemu se mora materialna osnova razvijati vzpo-redno s produkcijskimi odnosi. Odnosi, da, odnosi bi morali biti naša svetinja. Iz odnosov izhajajo naloge (teh ni malo), potrebe fki naraščajo) in napredek (ki si ga želitno). Naloge so dane z načeli re-forme. Potrebe niso več najskromnejše, kar je razumljivo in njihovo omejevanje bi bilo nesmiselno. Omogočiti je treba zadovoljitev potreb s točnim izvajanjem načel reforme. Računati je treba, da bo-do v prihodnosti »odkrili« nove potrošne dobrine, zato danes radio, pralni stroj in sesalec za prah ne smejo biti več luk-suzne dobrine. Napredek pa je nujno po-vezan z investiranjem za razširitev ma-terialne osnove, torej je popolno ustav-Ijanje vsakršnih investicij lahko samo škodljivo.
Notranje rezerve ne morejo biti edini način reševanja sedanje situacije, poseb-no ne v taki obliki, kot se sedaj iščejo (zmanjševanje štipendij, odpuščanje de-lovne sile, zapiranje kolektivov vase, čr-tanje dodatka na leta in za prevoze). Išči-mo možnosti drugje, iščimo jih v odno-sih!                                        Jaro Mihelač
ZBOR TRIBUNE
V sredo, 24. novembra je bil prvi le-tošnji zbor Tribune. Težišče večera je bi-" la razprava o konceptu lista in njegovem praktičnem izvajanju. Razpravljavci so načelni koncept ocenili v veliki večini za ustrezen in pozitiven, kritizirali pa so predvsem njegovo izvajanje. Dosedanja praksa je bila deležna predvsem dveh (sicer izključujočih se) očitkov: nekateri so ugotavljali, da so posamezni članki ne-dostopno ali pa prezapleteno napisani, spet drugi so zahtevali, naj se raven pi-sanja dvigne ter postane bolj .teoretična in s tem ustreznejša ambicioznemu kon-ceptu. Nasprotje, ki so nanj opozarjali razpravljavci, je bilo opaziti v celotnem dosedanjem pisanju Tribune, ki je ne-nehoma nihalo od zapletenejših poskusov analize do preprostejših zapisov. Vseka-kor to vprašanje še ni rešeno, utegne pa postati jasnejše, ko bojo začele izhajati Zasnove — teoretska priloga Tribune.
Razpravljavci so razvili tudi nekaj predlogov, kako bi odpravili pomanjklji-vosti in delno ozkost Tribune; predvsem so nekateri ugotavljali, da je vsebina pre-več usmerjena na filozofska in sociološka vprašanja, ter predlagali, naj se tematika razširi in popestri, ustrezno temu pa naj se dopolni uredništvo. Ugotovili so tudi, da se list vse preveč omejuje na vpraša-nja slovenskega visokega šolstva, prema-lo pa da spremlja dogajanja na drugih domačih iru tujih univerzah. Predlagali so, naj bi Tribuna intenzivneje spremlja-la razvoj in razvejanje posameznih strok, opozarjala na nove specializacije in nova delovna mesta. S tem bi razširila naše obravnavanje študijske problematike, obenem pa pomagali pri uspešne^šem orientiranju študentov.
Večina razpravljavcev se je strinjala, da je sedanji obseg lista nezadosten. S tem v zvezi so nekateri predlagali, naj bi Tifbuna izhajala štirinajstdnevno> pa na več straneh — kar bi omogočilo tudi strožjo selekcijo člankov in s tem večjo kvaliteto.
Razprava je v splošnem opozorila na vprašanja in dileme, ki je uredništvo o njih razpravljalo že od začetka izhajanja, pa jih, kot vse kaže, ni uspelo zadovolji-vo rešiti. Očitno je, da bomo morali o teh problemih še razpravljati — in naj bo zato zbor samo uvod v daljšo razpra-vo na straneh Tribune. Kot eden od te-meljev za to razpravljanje naj služi tudi pravilnik o upravljanju in urejanju, ki ga objavljamo na tej strani.
Vsekakor pa se zdi, da je po tem zbo-ru led, ki je v začetku obdajal urednike in njihovo delo, prebit, in da bo Tribuna, okrepljena z novimi kadri, ki so jih pred-lagali na zboru, krenila na pot uspeš-ne kvalitetne rasti.
r. m.
PRAVILNIK O UPRAVLJANJU
IN UREJANJU TRIBUNE (OSNUTEK)
I.  Splošne    določbe:
1.  Tribuna je list zveze študentov v Ljubljani.
2.  Ustanovitelj   in   izdajatelj   Tribune   je   uni-verzitetni  odbor  ZŠJ
3.  Tribuna   informira  o  dogajanjili   v   vLsokem šolstvu in v družbi ter jih kritično obravnava.
Tribuna omogoča študentom, da v njej javno izražajo svoja mnenja in prispevajo k urcjanju družbenih zadev.                                             ^
4.  Finančna  sredstva  pridobiva  Tribuna  z  na-ročnino in z dotacijami.           .
II.    Organizacija   i n   pristojnosti o r g a n o v
5.  Upravljavni   in   posvetovalni   organi   Tribu-ne so:
a)  zbor   bralcev  in sodelavcev
b)  plenum   UO  ZŠJ  Ljubljana
\c) skupščina Zš ljubljanskih visokošolskih za-vo^ov
d)  uredniški  odbor
e)  odgovor ii  urednik
f)  uredniki   rubrik
g)  sekretar  uredništva
6.  Zbor  bralcev in sodelavcev se skliče vsakih pet  do  sedem  številk  Tribune. Skličeta ga ured-niški odbor in predsedstvo UO ZŠJ skupaj ali pa vsak zase.
7.  Pristojnosti   zbora   so:
a)  razpravlja  o  sestavi  pravilnika  in  o  njego-vih  sprememjuh
b)  razpravlja   o   splošnem   konceptu   Tribune, njegovem   uresničevanju  tn   daje  konkretne  pred-loge za urejanje Iista.
c)  predlaga urednike Tribune,  njihov  odpoklic in spremembe  v uredniškem odboru
d)  ima   pravico   biti   obveščen   o   vseh   vpraša-Djih,   ki   zadevajo   živijenje   lista  Tribune
e)  ima pravico zahtevati, da se skliče skupšči-na Zš, če to zahtevo podpre 5 °/o članov ZŠ.
8.  Pristojnosti   plenuma   unive^tetnega odbora ZŠJ:
^^     a) sprejema    vsebinski    koncept    Tribune    in ^¦pnernice  za  njeno   urejanje
I
b)  voll in razrešuje na temelju predlogov zbo-ra bralcev  in  sodelavcev urednike  lista
c)  odloča  o   sporih   znotraj   uredniškega   odbo-ra bralcev in sodelavcev urednika lista
d)  sprejema finančni načrt Tribune
e)  urednike,  ki  ne spoštujejo  pravilnika, spre-jetega koncepta in smernic,  lahko plenum  LFO, v nujnih   primerih   pa   tudi   predsedstvo   UO  razreši brez  predhodne  razprave in  predloga zbora bral-cev  in  sodelavcev.   V   tem   primeru   in   pa  v   pri-meru   odstopa   posameznih   urednikov   ali   celot-nega   uredništva   imenuje   plemim   VO   (oz.   pred-sedstvo   UO)   začasne   urednike.   Redno   kandidi-ranje   za   izpraznjena   uredniška   mesta   se   izvrši na  prvem   naslednjem   zboru   bralcev  in  sodelav-cev.
9.  Pristojnosti skupščine ZŠ:
a)     sprejme   pravilnik   o   upravljanju   in   ure-janju   Tribune
b)  odloča   o   pripojitvi,   zdmžitvi   in   ukinitvi lista
c)  odloča   o   zahtevah   zbora   bralcev   in   sode-lavcev  v  primerib  iz  točke 7 e
d)  na   redni   letni   skupščini   oceni   na   temelju poročila   uredništva   aelo   Tribune   v   preteklem letu; po potrebi sprejme sklepe, ki se tičejo kon-cepta in smernic za urejanje Tribune.
10.  Pristojnosti   aredništva:
a)  uresničuje  ktfncept   lista
b)  upošteva   smernice > zbora,   skupščine   ZŠ  in UO  ZŠ
c)  zbira prispevke
d)  odloča   o   objavi   prispevkov   in   o   drugih vprašanjih,   kadar   nastane  v   uredniškem   odboru nesoglasje (člen 12., točka g)
e)  opravlja druge zadeve (udeleževanje sej, pri-rejanje razgovorov,  ki  so  dcl urejanja lista itd.)
Za svojo uredniško politiko odgovarja zboru bralcev in sodelavccv, plenumu UO Zš in skupšči-ni ZS.
11.  Sklicanje zbora bralcev in sodelavcev mora biti    objavljeno    pravoeasno    s    plakati    v    vseh študentskih   domovih   in   na   vseh   visokošolskih
/
zavodih in v Tribuni. Zasedanje zbora vodi de-lovno predsedstvo, ki je sestavljeno iz predstav-nikov uredniškeega odbora in UO ZŠJ, na zah-tevo zbora pa tudi izmed predstavnikov bralcev in sodelavcev.
12.  Odgovorni urcdnik:
a)  odgovarja  za list  po  zakonu  o  tisku
b)  koordinira   delo   med   uredniki
c)  vodi   organizacijo   dela   v   uredništvu:   wdi seje   uredništva,   pošilja  člane   uredništva   na   pri-reditve   in   potovanja,   skrbi' za   dobre   odnose   v urcdništvu, za nemoten  potek  dela itd.
d)  zastopa   list   pred   javnostjo   in   državnimi ler drugiini organi
e)  nadzira  delo  sekrctarja
f)  itna pravico odkloniti objavo prispevkov,  ki po   njegovem   mnenju   nasprotujejo   ustavi,   zako-nom in drugim predpisom.
g)  objavo  drugih  prispevkov ali  druga  vpraša-nja   lahko   predloži   v   dokončno   odločitev   celot-nemu   uredništvu,   ki   odloči   po   možnosti   takoj, sicer pa na svoji naslednji seji; isto pravico ima tudi vsak  drug član uredništva. Zato skrbi  odgo-vorni urednik, da so zlasti s pomembnejšitnj  pri-spevki,   oziroma   s   prispevki,   glede   katerih   bi utegnilo   nastati   nesoglasje,   pravočasno  seznanja-ni vsi  uredniki.
13.  Uredniki   rubrik  zbirajo   prispevke   in  ure-jajo  svoje  rubrike  v  skladu  s  splošnim  koncep-tom  in  smernicami  za  urejanje  Tribune.   V  pri-meru nesoglasja c  odločitvijo posameznega ured-nika  odloča odgovorni  urcdnik   (čl.  12.  točka  f) oziroma celotno uredništvo (čl.  12, točka g).
Ce je v primeru po čl, 12. točka g izid gla-sovanja neodločen, odloči odgovorni urednik. V nobenem primern pa ni mogoče vsiliti uredniku rubrike objavo prispevka. s katerim se ne stri-nja:   možno  je  le  predlagati  njegovo .zamenjavo.
14.  Urednike   voli   plenum   VO   ZŠJ   za   dobo enega   študijskega   leta   izmed   študentov,   ki   so bili  predlagani  na   zboru   Tribune.   Praviloma  so volitve   na   začetku   študijskega   leta   pred   redno lctno skupščino ZS.
Na zboru lahko kandidira vsak član ZŠJ ha eno ali več uredni.ških mest. Uredniška mesta do-loči na predlog uredništva plenum UO.
Dotedanji uredniki lahko ponovno kandidirajo za isto ali drugo uredniško mesto. Seznam izvo-Ijenih  urednikov  se objavi v Tribuni.
OBVESTILO
ŠKUD AKADEMIK  vabi  na
razgovor z režiserjem Jožetom Babičem
ob predpremieri njegovega filma »Kratko poletje« v Mali unionski dvorani 10. decembra  ob 2030 uri.
15.  Uprava:
Upravni delavci opravljajo sekretarske, blagaj-niške, kartotečne, arhivske in druge podobne posle.
16.  Sekretar   uredništva:
a)  izdela predlog finančnega načrta
b)  sklepa pogodbe s tiskarno in  drugimi T>rav-nimi osebami in skrbi za njihovo izvrševanje.
c)  vodi  in   nadzira   delo  uprave
III.    Prehodne   določbe 11. Ta  pravilnik   začne  veljati,   ko   ga   sprejme skupščina  ZŠ  ljubljanskih   visokošolskih   zavodov. Sprejeti  pravilnik se objavi v Tribuni.
TRIBUNA STRAN 3
ZOPER DESTRUKTIVIZEM
Razpravljanje o načinu kritike *fe verjetno davek neki družbeni strukturi, ki se je formi-rala v agoniji institucije, ki ji običajno pravi-mo družbena delitev dela. Ta dediščina pre-teklih dob, ta absolutizirani absurd — nam nalaga nove, še bolj alienirajoče dolžnosti. Kot zgodovinsko bitje sem primoran k participaciji, kot bitje absurclnega sveta sem pač prisiljen, da se padredim pravilom igre, ki so postala običaj v našem kulturnem prostoru. Kdaj bo-mo aehali uveljavljati to in zavračati ono stali-šče. kdaj bomo spremenili svet, ki nas duši — to mi pač ni jasno. Pisanje o literaturi je ena iz-med absurdnih dejavnosti, ta absurd pa je še večji, če ga nekdo hladokrvno ugotavlja in ga zatem institucionalizira. To je zame nihilizem.
Andrej Inkret je v svojem članku »Nadalje-vanje dialoga« (Delo, 4. XI. 1965) kljub neka-terim reaiističnim tezam, na koncu podiegel destruktivizmu in nihilizmu. Ko pravi, da ima literatura status preprostega bivanja, ugotavlja naslednje: ». ..Tako postaja literatura zrne-rora bolj nekontroliran, neposreden in hiper-senzibilen zapis bivanja, ali z drugimi beseda-mi, samo njegova nepasredna realizacija, to-rej ne mnogo več, kot pomeni že bivanje samo. Literatura potem ohranja v sodobnem svetu svoj smisel in pomen le še kot zavest o nekem stanju stvari, do kraja prignano vednost o nekih človeških odnosih (ki so tudi komaj še kaj drugačni od odnosov med stvarmi), ne da bi še mogla kakor izrazito računati s svojo »realno dejavnostjo« in »učinkovitostjo« ter odločilneje vplivati nanje in jih preoblikovati. Njen osnovni smisel in pomen je v odkrivanju nesmisla in osveščanju v smeri deziluzije.«
Nekateri imajo pač čisto svojo predstavo o bivanju, zdi se, kot da živijo neko svojevrstno zasebno življenje (bivanje), ki z navadnim živ-ljenjem nima prave zveze. Njihovo gledanje na življenje je precej enostransko.
Ko Inkret zatrjuje, da je edina možna ko-munikacija so-bivanje, da se umetnost realizira v komunikaciji z bralci, mimogrede pozabi na te bralce in na to komimikacijo. Oboje priredi neki svoji formuli. Inkret zagovarja »nekon-troliran« način bivanja literature, zapis bivanja, neposredno realizacijo, ne miiogo več kot pi-vanje samo. Kaj to pomeni? Da umetnost drži žMjenju zrcalo? Da se vse, kar se med ljudrai dogaja, prenese na papir? Da se bivanje brez selektrvnega principa zliva v literaturo? Da je umetnina le posnetek z istimi razsežnostmi, kot jih nahajamo v naravi? Morda pa zato ni treba umetnika? Morda bo-zadoščal precizen stroj — ta bo dogodke razvrstil po abecedi in jih klasificiral po bednosti. Toda — Inkret pravi »ne mmogo več kot bivanje samo«. Torej majhna razlika vemdarle je — ne mnogo, ma-k>, prav malo. Kaj je zdaj to? To malo je — »odikrlvanje  nesmisla   in   osvešeanje   v   smeri
deziluzije«, kakor pravi Inkret. »Literatura je ena izmed dimenzij bivanja.« Ta dimenzija menda pomeni deziluzijo. In kaj je deziluzija? človek se v svojih odločitvah zavedaj, da pri-deš v afirmativni verziji svoje opredelitve pod Inkretov meč, ki te spreobrne v anarhistia in nihilista. Odločaj se negativno! Ljudje bivajo. Njihovo bivanje je iluzija, pravi Inkret. Ljudje gradijo tovame, hiše, dvigajo mostove, atorn-ske centrale. Bedniki! To je vendar iluzija! Namesto da gradite, raje rušite! Vaše delo je iluzija. človek ne pomeni več osebnosti, olovek je iluzija, je nesmisel. Bivanje je nesmiselno. Zakaj se gremo socializem, zakaj se gremo vre-dnote, moralo, etiko, estetiko, zakone, ustavo, samoupravljanje, kulturo ... to je vendar ilu-zija! Literatura nam odpre oči in naenkrat ni ničesar več, vse se je zrušilo v nič, v nesmisel. Literatura ne more »odločilneje vplivati« ali kaj »preoblikovati«, lahko samo ruši. Ali je res tako?
»Literatura«, pravi Inkret, »kot del splošne-ga procesa in ena dimenKija sodobnega bivanja zmerom bolj izgyblja svoj prvotni transcenden-talno utilitaristični pomen ali svojo metafizič-no aktivistično veljavo, skratka svoj bolj ali tnanj učinkoviti integracijski vpliv navzven, — ampak postaja pomembna zlasti kot intimna komunikacija s procesi v splošnosti.«
človek kot družbeno bitje komunicira z drugimi ljudmi, v njih išče sebe, prek njih spoznava sebe, prek njih realizira sarnega se-be. človek kot družbeno bitje izumi jezik. Je-zik povezuje ljudi v narod. Ti ljudje, ki se lah-ko brez težav sporazumevajo, so si bližji, kot so si Ijudje dveih različnih narodov. In tvorba jezika je tudi literatura. če nič dmgega, ima ta literatura en skupni imenovalec — jezik. Na tej točki se ljudje razumejo, se integrirajo. Ljudje, ki imajo literaturo, so si v nekem smi-slu blizu. Literatura jim to bližnjost po svoje omogoča. Menim, da literatura je integracijski faktor. Inkret ne misli tako. Literatura ljudi odtujuje, jim jemlje oloveška čustva, namesto Hjih pa jim podeljuje deziliizijo in samoto. Prepričan sem, da se to tudi v resnici dogaja, a ob tem ne čutim nekega posebnega zmago-slavja. Cilj (ki je status quo) je komajda vre-den člaveka, ki razpolaga z dialektično pa-metjo.
Literatura »postaja pomembna zlasti kot intimna komjunikacija s procesi v splošnosti.« Sprašujem se, zakaj tak poudarek tej intim-nosti. Ali to pomeni, da se pisatelj in sploš-nost pogovarjata o nekem njunem posebnem jeziku, ki ga nihče od njiju ne razume? Jaz takemu pisatelju ne verjamem, ker njegovega jezika ne razumem in ker mi svoje koinunika-cije ne more dokazati. Ali pa to pomemi, da ta splošnost vsakemu bralcu posebej  (prek pisa-
telja) pripoveduje zgodbo o svojem bivanju, »zlasti« pa je pomembno, da to zgodbo pri: poveduje potihem, intimno, na štiri oči. če jo pripoveduje vsakomur posebej, po mojem iz-gublja čas, dosega pa prav isto, kot če bi jo povedala vsem skupaj.
Jasno je, da na ta način ne pridemo daleč. Zabredemo v filozofijo, ki s prak&o nima no-bene zveze. Praksa pa je jasna in nima z In-kretovim nihilizmom nobenega opravka. Vsaj jaz razumem potrebo sodobne družbe (pri-znam, da je alienirana) kot potrebo po angaži-rani literaturi. Danes, ko imamo opravka s to-liko alienativnimi in dezintegrativnimi procesi v družbi, nam ni vseeno, ali alienacija in de-zintegracija neovirano nadaljujeta svoj pohod, ali ju zaustavimo. Inkret meni, da je dovolj, če ju spoznamo, ju legaliziramo in pika. Lite-ratura mora po mojem prepričanju biti »zave-dajoča se bit«, vendar ta proces ni enostranski in le ogledalen. Engels pravi: »Politični, pravni, fitozofski, religiozni, književni, umetnostni itd. razvoj sloni na ekonomsikem razvoju. Toda ti vsi učinkujejo tudi drug na drugega in tudi na ekonomsko osnovo. Ekonomski položaj to-rej ni edini aktivni vzrok, vse ostalo pa samo pasivna posledica, temveč gre za medsobojno učinkovanje na osnovi ekonomske neizogibno-sti...« (F. Engels: Pismo Heinzu Starkenbergu).
Umetnina se torej ne ogleduje v življenju zato, da bi bila njegov poslušni in pasivni lakaj, umetnina temu živlienju tudi kaj prispeva. Si-cer pa so to stvari, ki so splošno znane in jih ne kaže ponavljati. Umetnik naj le ve, kaj de-la^naj bo za svoje delo odgovoren.
V bistvu je početje Andreja Inkreta zelo varno početje. Podobno je logiki pozitivizma, ki se z »objektdvnostjo«, ki mu jo nudi njegov nazor, umakne odgovornosti in zgodovtni. Če se hoče umakniti opredelitvi in ne-varnernu angažmaju, je najpreprosteje reči: — Jaz sem ogiledalo, sem zave&t o svetu; jaz nisem kriv, kriv je svet. Zgodovina ni leksikon, kjer so natančno zapisani dogodki, zgodovina je dia-lektika, ki se razvija prek konfliktov. Zgodovi-na je veriga negativnih in pozitivnih predzna-kov, pozitivizem pa je nevtralen in potemta-kem »večen«. Tudi Inkret želi biti večen. Odse-vanje stvamosti ne zahteva nobenega tveganja — vselej je pri roki izgovor, taka je pač do-ba, tako je bivanje. Največ, kar tvega Inkret, je osveščanje in deziluzija. To pomeni razvred-notenje danostd, preseganja ni, vse o&tane na nivoju ali pa se spusti podenj. Komunikacija med svetom in umetnikom je za Inkreta pre-prosta stvar. Svet sporoča umetniku svojo usodo. Umetnik lahko zagrozi kvečjemu s po-gubljenjem
Vse lcaže, da Inkret zagovarja status quo, konkretne naloge in razvoja pa ne vidi. Zato
tudi ni konflikta me netnikom in publiko. Umetnik ne nosi ot Dmosti, odgovornost nosijo — ljudje. To pf liemagogija in nič več. Brez konflikta ni no situacije, kar pomeni razvoj.  če ima svet   | razvoj, prav, če ga
nima, tudi prav. Ur izgubljene   iluzije.
ije pisar v uradu za ova prerokba  je   ža-
lostna — obsojen bitlzastoj zgodovine. Ce-
terum censeo, da bo hasto življenje brez rokbo.
P.S. fclanek je avtioslal Tara so ga zavrnili tuma stran v Delu more   privoščiti.   Če meni,  da   bi   se pole tam, kjer se je začel ijavlja jih straneh. Edina s!% šanju nastala, je
tura živela svoje mu-a na  Inkretovo  pre-
Dimitrij Rupel
uredništvu Dela. meljitvijo, da si kul-obširne polemike ne uredništvo   Tribune morala  nadaljevati članek na svo-ki je pri tem prena-ta časa.
Igra,  fot ubomir Pucar
NOVE SMERI 3
V Zagrebu je bila od 13. avgusta do 15. sep-tembra 1965 (likovna) manifestacija na temo »Divulgacija primerkov vizualnih raziskovanj«. Ostvarjena je bila v obliki razstave in javnih nastopov. Razstava je pokazala dela v okviru te teme, rezultate natečaja za serijsko indu-strijsko izdelavo takih del in demonstracijo raziskav vidnega okolja. Prireditev se- ^e odvi-jala v zbiranju novih smeri vidnega občevanja in v odporu do tržnega polaščanja proizvodov novih smeri. Torej:
Namesto navidezno trajnih vrednot — spod-buditi in dosezati raziskovanje plastične komu-nikacije izkustev in spoznanj vidnega dojema-nja.
Namesto mita — razgibati zavest in razume-vanje bistvenih, načelnih in operativnih pro-blemov.
Namesto vrednotenja individualnih zmož-nosti — iskati skupne imenovalce celostnih problemov.
Namesto improvizacij in nekritičnih postop-kov — sistematska in strnjena razčlenitev.
Namesto individualne proizvodnje — nepo-sredno soočenje s pogoji industrijske tehno-logije. (Uvod v razstavo Nove smeri 3)
(Otto Piene) — Organizirali smo se in zbi-rali, razstave pa, ki smo jih prirejali, smo ime-novali »nočne razstave«; taki vernisaži so tra-jali dlje kot traja noč in ogledovanje razstav-ljenih stvari se je nadaljevalo v dnevni luči. Prva razstava, ki je nekako sledila našim raz-mišljanjem o umetnosti, je bila tista v sedmi noči, ki smo jo imenovali »rdeče slikarstvo«. Naša ideja, celo težnja, je bila prečiščevanje barv, odpor proti neoekspresionizmu, mirno osvajanje duše s pomočjo tišine, a zoper vedro in brezbrižno čutnost. (Grupa Zero)
Uvideli smo, da poskus ponovne harmoniza-cije razmerja med človekom in prirodo (tisto prirodo, ki komunicira z dražljaji brezna in stvari, kot so nebo, morje, puščava, stroji, zrak, poezija, voda, luč, forma, sredstva izražanja, nogavica) ne postavlja umetnika v pozicijo be-gunca iz novodobnega sveta, nasprotno, umet-nik ni izključen niti iz prirode niti iz stvarne-
ga   sveta   civilizacije,   vključno   tehničnih   izu-rpov.
(M. Meštrovič). Vzporedno s tem se j§ raz-vijal in se razčlenjal tudi idejni program No-vih smeri. Spočetka je predvsem poudarjal za-htevo, da je treba radikalno spremeniti tradi-cionalni pojem umetnika in umetnine ter nje-govega mesta in pomena v sodobni družbi. Od posamezne umetnine je bil poudarek odloč-no premaknjen k raziskovanju objektivnih, skoraj znanst^enih podlag likovnega pojava in vidnega dojemanja. Ta dejavnost je prerasla tradicionalne umetnostne oblike — slikarstvo in kiparstvo — in tudi pojem enkratnega in neponovljivega dela; zstavljen je bil problem ustvarjanja takih del, ki bi bila zamišljena v oblikah množične industrijske izdelave. S tem se je to gibanje naslonilo na idejno dediščino ruskih konstruktivistov in Bauhausa ter na nji-hova prizadevanja, da bi imel umetnik dejavno vlogo pri ustvarjanju življenjskega okolja no-vodobnega človeka. (Sinteza 2)
Proti severu je vedno manj dreves, vedno manj rastlin, vsega primanjkuje, a pričenjajo se široka prostranstva snega in ledu.
Marko Pogačnik
&ETTINA MARDER:
POSLUŠALEC
Beitina Marder se je rpdila leta 1!)42 v Frankturtu ob Maini. Ob svoji smiti (umrla je za možganskim vnetjem, stara 21 let) je zapustila dve snroščeno na-pisani zgodbi, ki mestoma globoko segata v člove-kov občutljivi, sanjski svet; prvi, z naslovom Senca, je sledila tik pred njeno smrtjo napisana zgodba Sneg.
»Zgodi se, da se človek nenadoma zdrami in se ne more več upreti pritisku spominov,« pravi pisa-teljica v prvi zgodbi, v katcri pripoveduje namišlje-nemu poslušalcu o svojcm odliodu iz meščanskega doma, o svojem življenju v pusti in večno enaki ulici in o svojem končnem pobegu v tesnobno, stra-hotno samoto. V drugi zgodbf, ki je prav tako na-pisana v prvi osebi, žaluje nilado dekle za snirtno ponesrečenim prijateljem in pobegne v nenavaden svet, svet, ki je razpet med sanje in resničnost. V jeziku, polnem tihega ritma, in v pretresljivih in prepričljivih podobah nam je predstavila Bettina Marder tisio brezupno praznino, ki je po njcncm mnenju značilna za njeno generacijo in za svet. v katerem človek  ne razume človeka.
Mnogo se je spremenilo in nič. Ostal pa je čas. čas in spomin. Sedanjost je moje ogledalo spominu. In to ogledalo je preteklost.. Še vedno so isti obrazi v naši ulici, vse stoji od vekomaj. Nič se ni spremenilo. Samo barve postajajo bolj praznične in mračnejše. Sicer je vse po starem.
Da, mnogo megle je tu, okolicH z gosto meglo in svetlobo. Kam vstopi, s čim prizadene nekoga drugega — tega človek ne ve vnaprej. Vsako misel izgub-Ija, še preden jo izgovori. Nobenih meril ni več. človek preneha dajati oddaljenosti vsebino in čas. Končno se le zbudimo, odvržemo poslednjo oigareto skozi okno in ne vemo več: kam.
Gledam ga naravnost v obraz. Nena-vadne oči ima in iz njih bom razbrala, kaj misli. Toda zdi se, da se je bila za-rezala v kotičke njegovih usten stara od-klonitev. Ti kotički so glotoki in ozka guba se vleče prav do široke brade.
Tako ne prodrem do njegovih misli. Končno rečem:
»Tudi vi še niste dolgo tu.«
»Zadnjo pomlad semdobil to sobo.«
»Jaz sem tu od božiča.«
»Vem.«
»Toda jaz ne ostanem.«
»Odidete kmalu?«
»Ne vem še.«
Njegove oči se smehljajo. fše nikoli nisem videla tako izrazitih oči.)
»Kako sovražim, če mi človek ne ver-jame. Seveda bom šla«.
Nenadoma sem mirnejša. »Samo še denar potrebujem.«
Umolknil je. »človek bi se moral vr-niti,   premagati   samega   sebe in   pptem
začeti znova.« Njegov glas je postal moč-nejši in bolj energičen. Začudeno sem se zazrla vanj, toda ni dvignil pogleda. Gle-dal je mimo mene in v njegove oči se je naselila brezupna žalost. Poizkusila sem spremeniti pogovor. V takem besedova-nju je minila noč. Zjutrai sem skoraj brez moči stopila v sobo in zaprla ogle-dalo.
Kaj bom zdaj s časom, s seboj?
Podnevi je mesec bled. Kmalu bo temno in deževalo je vso noč. Za majh-nim oknom spoznam mesečev krajec, ki je medeno rumen. Odprem ogedalo in krajec plane kvišku. V hiši je zelo tiho.
če se ne bi mogli nikoli spominjati, ne li tudi nikoli žalovali. In tako osta-nem, strmim v sivomodri četverokotnik pred svojim oknom, nebo se zopet obarva, razcveta se obotavljajoče kot po-pek, v liste se zapleta nočna svetloba; in jaz vem, koliko poguma mora imeti človek za življenje, za razmišljanje in opazovanje, za to, da misli na prihodnost in se ukvara s spomini.
Tako hočem vse še enkrat doživeti: ne vem, kaj bi me sicer lahko odrešilo. Moj poslušalec bo slikar kot preteklo noč. Govorila bom njegovi senci. Dober poslušalec je in ni mi treba čakati nanj. Ostala bom, povedala mu bom, kar ni-sem povedala doslej še nikomur, ker me je strah, strah kot še nikoli poprej.
Vesela bi bila, če bi se hotelo utrniti jutro z meseca in zvezd. Da bi vsaj hitro prešle sanje in da bi se iz jutra izvila megla. Potem imam čas, dovolj časa za spoznanje, da časa ni. Nazaj moram. In potem bom šla.          Izbral in prevedel:
Peter Vodopivec
POJASNILA IN OPOMBE
Pričujočo repliko mi je kulturno uredništ-vo časopisa Delo vrnilo s pojasnilom, da je predolga, hkrati pa mi priporočilo, naj jo za polovico skrčim, češ da po sklepu uredniškega kolegija tako dolgih člankov ne objavljajo, med drugim tudi zato ne, ker baje bralcev kul-turne rubrike Dela ne zanimajo. Menil sem, da je takšna sodba uredriištva zapiranje dialoga, zato sem članek ponudil v objavo Našim raz-gledom, saj se mi je zdelo normalno, da pole-miko spričo prejetega odgovora nadaljujem tam, kjer sem jo začel. Bodi tako ali drugače, v naslednjih dneh sta na straneh kulturne ru-torike Dela izšla dva polemična članka, ki sta po obsegu celo daljša od mojega. Uredništvo Naših razgledov je zato menilo, da mi mora repliko objaviti Delo, naposled pa se je na pod-lagi tega svojega stališča prav tako odločilo, da je ne objavi. Pri vsem tem se je med drugim izkazalo tudi to, da ažurnost nikakor ni vrlina omenjenih dveh uredništev, saj mi je Delo vr-nilo članek po dvanajstih dneh, Naši razgledi pa po mesecu dni zavlačevanja.
Tako se je torej zgodilo, da ga prinaša Tri-buna šele dva meseca zatem, ko je bil napisan, zdi pa se mi, da kljub temu ni izgubil svoje aktualnosti, saj po vsej priliki načenja vpraša-nja in probleme, ki se jih ne da odpraviti od danes do jutri.
N.G.
Dne 18. septembra in 2. oktobra 1965 se je Josip Vidmar v svojem Dnevniku polemično za-vzel nad nekaterimi mojimi mislimi in trdit-vami v članku Razumevanje sodobne poezije, objavljenem 24. julija letos v Naših razgledih^ K pisanju tega članka me je spodbudila iz-razito odklonilna sodba, ki jo je Josip Vidmar v enem svojih štirinajstdnevnih feljtonov iz-rekel o sodobnem pesniškem snovanju pri nas.
Razumljivo je, da izkoriščam ponujeno pri-ložnost za razgovor, saj mi je tako omogočeno, da zavzetim bralcem kulturne rubrike Dela na-tančneje pojasnim nekatere svoje poglede ria literaturo in njeno druzbeno vlogo, zlasti še, ker ti pogledi v Vidmarjvevi interpretaciji, ko-likor jih povzema, povečini nimajo tiste vse-bine, kakršno jim kot avtor pripisujem. To želim še toliko prej, ker nikakor ne morem pri-
čakovati, da so. bralci kulturne rubrike Dela, ki spremljajo Vidmarjev Dnevnik, brali tudi moj članek, katerega sem, potem ko ga je Delo od-klonilo, ponudil v objavo Našim razgledom.
Po drugi strani pa me je nagnilo k priču-jočemu razpravljanju tudi spoznanje, ki ga v naši družbeni praksi vsepovsod močno poudar-jamo, da je namreč najširša izmenjava mnenj in gledišč temeljna sestavina slehernega demo-kratičnega družbenega življenja, zategadelj se tudi ne bi mogel pridružiti stališču tistega do-pisnika kulturne rubrike Dela, ki bi rad dal besedo enemu samemu besedniku v potekajo-čem dialogu,' to je_ Josipu Vidmarju, njegovim »tako in tako opredeljenim« nasprotnikom pa bi v svoji veliki vnemi za pravico do ena-kopravnega razpravljanja to možnost kratko-malo odvzel.
Zavedam se, da polemika v dnevnem časo-pisu, ki po svoji naravi, družbeni vlogi in na-menu ni tista tribuna, kjer bi se dalo v potreb-nem obsegu opisati in predstaviti temeljni ne-sporazum med Josipom Vidmarjem in mano, lahko to opravi le v zelo fragmentarni podobi, v luči posafneznih na hitro prikazanih aspektov na nekatere pojave v književnosti in s tem ka-kopa tudi v življenju.
V celotni polemiki se namreč srečuje dvoje med sabo povsem različnih svetov, dvpje na-sprotujočih si eksistencialnih skušenj in drž, vsebujočih vse tiste sestavine, ki opredeljujejo in tvorijo posamezno človeško osebnost in njeno prakso. To pomeni, da gre pri vsej stvari za dosti globlja in usodnejša nasprotja, kot se zdi na prvi pogled in kot se nam le-ta nemara prikazujejo po dosedanjih objavah. V vsem tem je očitno tudi iskati enega izmed razlogov, za-kaj že vseskozi govorimo drug mimo drugega in mimo vprašanj in problemov, ki posegajo v samo bit sodobnega človeka, s čimer nedvom-no samo reproduciramo temeljno nezadostnost svoje eksistenčne situacije v svetu, v katerem živimo in katerega del smo. Zadovoljujemo se z videzom, resnici pa. dopuščamo, da nam uhaja med prsti. Zategadelj tudi menim, da bo potrebno o nekaterih problemih, ki zadevajo smisel in socialno funkcijo umetniškega dela, spregovoriti zunaj dnevnega tiska in neodvisno od potekajoče polemike.
Josip Vidmar skoraj polovico svoje replike posveča neki moji misli, kjer naj bi mu bil, kot trdi, oponesel, da zato ne more najti stika z novo poezijo, ker kontakt z njo izenačuje z razumevanjem, čeprav je šlo v tem primeru le za teoretično razčiščevanje nekaterih poj-mov in terminoloških nesoglasij. Vsekakor je iz mojega članka docela razvidno, da gre, kar zadeva njegovo razumevanje oziroma nerazu-mevanje sodobne poezije, za dosti globlje in vsebinsko pomembnejše vzroke, ki prizadevajo celotno Vidmarjevo osebnost in njegovo eksi-stenco. Le-ta je po svojem poreklu, svoji opre-deljenosti in temeljnih sestavinah namreč takšne narave, da s to tako imenovano novo poezijo, kot kaže, kljub vloženim naporom ne uspe najti pravega stika. Vidmarjeva vizija sveta je očividno tako strukturirana, da ne zmo-re ustrezne naravnanosti, ki bi mu omogočila, da se ujame s to poezijo v uglašeno soglasje. Do takšne ugotovitve sem prišel tako na osnovi Vidmarjevih sedanjih izjav, kakor tudi ob upo-števanju sporočil, kakršna je mogoče odkriti v njegovem kritičnem opusu, na katerega se mi-mogrede sklicuje. Nedvomno pa bi preseglo obseg in namen pričujočega zapisa, če bi na podlagi spoznanj in ugotovitev, ki mi jih nudi Vidmarjevo delo, skušal opisati njegov odnos do literature in sveta ter ga soočiti z vizijami velikega dela sodobnega liričnega sno-vanja pri nas. V eksistencialnem nasprotju med eno in drugo podobo sveta pa se v re-snici, kot mojo misel pravilno povzema Josip Vidmar, prikazuje temeljna zavora, zaradi ka-tere ostajata vsaka na svojem bregu in ne mo-reta zaživeti v učinkovitem sozvočju.
Josip Vidmar zatrjuje, da je takšne raz-lage odnosa med bralcem in literaturo sposob-na le »eksemplarična preproščina nekakšnega umovanja«, zakaj po njegovi sodbi bi logika takšnega nmovanja nujno pripeljala do tega, da bi morali kritiki odkloniti vse, kar bi pre-brali, saj vsako delo »odraža drugačno podo-bo sveta« od tiste, s katero razpolaga kritik, zato je nesporazum med njima neizogiben. Da bi dokazal nesmiselnost takšnega »umova-nja«, navaja dejstvo, da z deli iz različnih zgo-dovinskih obdobij in z oznako vseh mogočih narodnosti na sebi, kljub temu, da odražajo povsem tuje podobe sveta, vendarle najde-mo stik in odkrivamo v njih očarujoty lepoto.
Nedvomno je res, da se je napadeni pojem navzel svoje »eksemplarične preproščine« šele v Vidmarjevi razlagi. Temeljni nesporazum, ki
7M m
t :rat
jt \%o očividn ioh
m
zg\ ui,
nastaja ob Vi novane podobe svet bi jo irnel ta pojem Vidmar očitno sprai raza, s katero pa nega. V čem je torej
Pisec Dnevnika va, da je »vsaka res\ najglobljih plasteh va in inkomensurab buje nekaj, kar ji zaradi česar je to? Bržčas nič d je neopredeljivo in nina pa lahko biva cem, ki jo doživlja, drug predmet v sve na dlani. da je umet dogaja v človeški socialno realizacijo. rarno delo lahko živ munikaciji, se pravi nici doživljamo.
Nemara je Josip ' ku, zoper katerega že popisano in tudi rovim primerom, zat soval. Poudarim naj ki posega v s<amo niškega  dela, ida aktualizira le umetnini
obseči v celotn, ker neizčrpljiva in, prao različnih časoivnih se kakopa vedle tu6 ki so nastale v eksotičnih nanodov Salomonovo Vfisoko umetnino le v> prin zati z njo usttrezen zmore, tedaj miii ti dostopni; s teim tak bralec slab) ali
Opisana po:sebna ki je tako struktur aktualizacijo  iin vih  sestavin bivanja, na osmovi poti z  njim sploh meva, je najbrrž buje in ceni. TTo po kaciji soustvairja, .gojev, ki so dmni v
dmarji iterpretaciji
tako ime-
ned vsebino, ki naj mje, je v tem, da ga t zvezo s teorijo od-mici nima nič skup-mjeva misel?
mestu sam prizna-umetnost... v svojih komalo nedoumlji-!. To pomeni, da vse-in nezamenljivo in je umetnost. Kaj kot bivanje samo, ki ensurabilno«. Umet-kjavnem stiku z bral-v je mrtva kot vsak wri. Tako je več kot nenehen proces, ki se , kjer doživlja svojo tudi sledi, da lite-umetnina samo v ko->Mj, kadar ga v res-
sr prezrl, da je v član-jpfl, vse to dogajanje Ktizirano s Shakespea-iu ne bom znova popi-že izraženo misel, in naravo  umet-bralec v svoji viziji ki   so   neki
turo
na
nekaU mtavine,
potencialiu Mne, ne more pa je Kčsmiselna, odprta in n živa in aktualna v ibji/z. Na  enak   način
obt
užb«
pa io c mj
ten icijo codkrm nico
raz nto
umetniških stvaritev, wseh mogočih tudi . šakuntalo ali pa m lahko   doživi   kot je sposoben nave-m stik.   če tega ne ostaneta pač ne->r ni rečeno, da je vreden od drugih. umetniškega  dela, i, da bralec v njem z nekaterih   njego-svojega lastnega se po evidencialni o učinkovito  sporazu-, da ga tudi potre-bralec v komuni-i prvin in po-ki, gradi svojo lastno
s< ipodlagi
Mt
vizijo njene vsebine. Zato je tudi mogoče, da isto umetnino tako različno doživljamo. Po-temtakem si njegova podoba sveta in podoba, ki jo izraža umetnina, ne stojita nasproti kot dvoje nepremakljivih vednosti, ki se nezaup-no ogledujeta, marveč se dopolnjujeta, preple-tata in zraščata v eno. Zategadelj nikakor ni nujno, kot se to prikazuje Josipu Vidmarju, da bi moral vsak bralec odkloniti vse, kar prebere, saj bi s tem odklanjal samega sebe. Bralec namreč umetnini mimo tega, da jo iz-črpava, tudi nekaj dodaja. In prav ta lastnost, s katero se ponaša umetnina, je zanjo bistve-na in nepogrešljiva, saj ji daje opisani uni-verzalni značaj. V ilustracijo zapisane teze naj navedem primer. Pojem mize, ki je idealni predmet, se nedvomno razlikuje od mize kot konkretnega predmeta, ki ga zaznavam s ču-tili. Toda brž ko omenjeni pojem izrečem, mi-slim ali preberem, ga tudi že začnem pove-zovati s konkretnim predmetom, se pravi, da ga v svoji predstavi skušam prestaviti v do-ločeno okolje, npr. v svojo sobo pod okno, s katerega je lep razgled na mestne stolpnice, ki tako učinkovito štrle pod sivo Ijubljansko nebo, ali pa v urad, v katerem delam. Temu pojmu torej nekaj dodam, česar v njem kot takem ni. Isto se dogaja s stavki, odstavki in knjigami.
Bitka pri Borodinu nikakor ni samo ti-sto, kar je opisal Tolstoj, marveč tudi nekaj, kar je s svojimi besedami zbudil v bralcu. To pa pomeni, da je umetnina. nekaj vmesnega med idealnim in konkretnimypredmetom, zato je tudi ne gre obravnavati kot vase zaprt predmet, kar se tako rado dogaja tradicionalni kritiki, marveč kot sestavni del človekovega bivanja. Bistvo umetnine je torej v tem, da z vsemi. svojimi odnosi in razmerji kot celota omogoča najrazličnejše aktualizacije, ki ima-jo eksistencialno vsebino, se pravi, da nas bit-no prizadevajo. Tu je tudi vzrok, da se nam umetnina zdi resnična in ji verjamemo, saj smo sami zapleteni vanjo.
Iz vsega doslej povedanega je najbrž raz-vidno, da nimam niti potrebe niti želje ugo-tavljati, kaj je hermetično pesništvo in kaj ni, čeprav se to zdi Vidmarju bistvenega pomena in mi tudi očita, da si o tej stvari nisem naj-bolj na jasnem. Priznati moram, da si v resni-ci nisem. Prav tako si tudi ne belim glave s tem, kaj je v literaturi bolj razumljivo in kaj manj, kaj je -popolnoma hermetično in kdj le delno.
Umetnina me zajame v celoii, s tem da se moja resnica identifidra z njeno. Moja resni-ca pa ni nekaj dokončnega in ustaljenega, marveč je kontinuiran proces, prav tak, ka-kršno je zivljenje. Samo tako je namreč tudi mogoče, da z nekim umetniškim delom lahko vzpostavim komunikacijo, z drugim pa ne in da se v različnih življenjskih obdobjih in po-ložajih moja naravnost k taistemu delu spre-rninja. Tako na primer v mladosti doživljam in prezivljam Vojno in mir drugače kot v zre-lih letih, medtem ko pa ,mi kakšen Proces ali Ulysses lahko ostane nedostopen do konca mo-jih dni. Pri tem gre seveda za izredno kohe-renten, vso osebnost obsegajoč proces, kjer so-deluje celotna pretekla in sedanja človekova skušnja. Tu je jasno brez vsake koristi še ta-ko duhovit nasvet ekspertov za vprašanja her-metizma.
Po tej logiki sem nemara upravičeno skle-pal, da je hermetizem, kot ga pojmuje Josip Vidmar, po svoji vsebini adekvaten odsotnosti komunikacije, torej umetnine same. Ker je Vidmar pojav postavil v določen literarnozgo-dovinski okvir, segajoč od dekadence do da-nes, sem potemtakem sodil, da se mu kot her-metični avtorjj prikazujejo tudi Paul Valerp, Thomas S. Eliot, Ezra Pound in Franz Kafka. No, izkazalo se je, da temu ni tako in da vsi našteti, razen Pounda, ki ga Vidmar ni bral, niso hermetični pisci in je komunikacija z njimi torej mogoča, o čemer nam nedvoumno priča tudi Vidmarjeva ocenitev Ijubljanske uprizoritve Kafkovega Prodesa v Delu, dne 10. aprila 1965.
Možno pa je seveda tudi to, da Vidmar pod pojmom hermetičnega izraza in hermetične dik-cije razume določeno stilistično posebnost, ki po njegovem nastopa v književnosti od Rim-bauda do danes. S tem kajpa že predvideva dualizem vsebine in forme. Da pa glede tega ne bi morda ostali v dvomu, svojo delitev ex-pressis verbis potrdi tudi na primeru slovenske moderne.
Takšna delitev seveda odpira pred nami cel kompleks vprašanj in problemov, ki jih tu ni mogoče načenjati. Opozorim naj le na to, da je tako imenovana hermetična dikcija, kot se da sklepati iz Vidmarjevega teksta, formalna sestavina literarnega dela in kot taka verjetno njegov integralni del. če bi jo torej zamenjali z drugačno dikcijo in drugačnim umetniškim izrazom, bi se nedvomno spremenil tudi svet, ki nastopa v taki umetnini, se pravi, da bi se
predrugačila tudi njena specifična vsebinska struktura, naša komunikacija z njo, če bi bila možna, pa bi dobila povsem drugačno smer in obseg, kot ju je imela poprej. Iz te kratke ugo-tovitve sledi, da delitev na vsebino in formo ni najbolj prepričljiva, saj predstavlja droblje-nje umetniškega dela in s tem ukinitev komu-nikacije kot celostnega procesa. Zategadelj je več kotr na dlani, da je hermetična dikcija, če že govorimo o njej, v samo bistvo umetnine po-segajoča konstituanta njenega bivanja, Tako smo ex abrupto^spet pristali pri tako imenovani hermetičnosti umetniškega dela kot celote, ne samo njegove dikcije, in pri dejstvu, da se 2U tem pojmom več kot očitno skriva odsotnost komunikacije z njim.
Naposled se na podlagi tu nanizanih pojit-snil in opomb kajpa tudi vprašanje tradicio-nalne kritike prikazuje v novi luči. Ta kritika namreč ocenjuje, vrednoti in razvršča literarna dela ne glede na to, ali jih tudi doživlja kot umetnine, se pjravi, da nastopa zgolj kot nepre-makljiva zavest o svetu in sami sebi, saj $e njena resnica ne poraja sproti v živem stiku z umetnino, marveč ji je dana vnaprej. Znana je Vidmarjeva trditev, da »vsako misel in vefc nost skoraj v celoti sprejmemo od minulosU in da ji sami dodamo samo malenkost«. To pa pomeni, da kritična procedura poteka zm& rom enako in zmerom v nekakšnem bojnetu odnosu do literarnega dela, ki se mora poko-riti vnaprej določenemu normativnemu kaluptu Ker tu očitno ne gre za sodelovanje bralca z umetnino, za komunikacijo, ki človeka zajame scela, marveč za primerjavo te vnaprej dane vednosti z resnico, ki jo prinaša umetnina, je docela razumljivo, zakaj Josip Vidmar ne more najti stika s sodobno pesniško tvornostjo pri nas, saj je očitno njegova tednost prikraj-šana ravno za tisto malenkost, ki bi ji jo bilo treba  dodati,  se pravi  za  resnico  sedanjosti.
Po drugi strani pa takšen predmetni od-nos do literarnih del kritiku tudi omogoča, da vrednoti in ocenjuje vse, kar mu pride pod roke, ne da bi razlikoval med deli, s ka-terimi je možno najti opisani bivanjski stik in med deli, pri katerih ta izostaja. Interpreta-ciji pa je v nasprotju s tradicionalno norma-tivno kritiko selektivnost imanentna, hkrati pa je njena temeljha funkcija v tem, da odkriva resnico sedanjosti, preteklosti pa prepušča nje-no, seveda kolikor le-ta lahko eksistira zunaj resnice, ki jo živimo danes.
Niko Grafenauer
PLUG IN ZVEZDE
19. novembra smo v Mestnem gledališču ljub-Ijanskem videli v izvedbi ansambla študentskega aktualnega gledališča predstavo te O'Caseyeve štiri-dejanke; režiral jo je Dušan Jovanovid, dramaturško pa pripravil Andrej Inkret. Zapisujem si nekaj vpra-šanj, ki se mi ob tej predstavi porajajo: Ali se lah-ko toliko dvignem nad sebe, nad tale trenutek, se toliko^zberem, da bi mogel živeti? Ali sploh še čutim drugače kot v samotni uri tisto bistveno, v spoju, s katerim sem šele zares svoboden, ne sebi ne dru-gim suženj? Ali imam sploh še vero, toliko sile, da mi ni že vse čisto vseeno, da se ne vdam popolnoma? Mar ni moje življenje zgolj na silo, z naporom volje vzdrževano nepremično trajanje, ki nenehno odlaga »resnično bivanje« na jutri? Mar ni vez med svetom in menoj povsem prekinjena in mar ne ostajam v nenehnem hotenju? Kaj sploh bivam razen samega sebe, razen tega, da si v svojem ne-bivanju samo še kradem ta trenutek, da se skušam ovekovečiti in se zato polastiti vsega? In mar me ravnokar ne grabi strah, da bom spet ostal v laži, da bredem sredi tega spraševanja že čisto blizu samozadovoljstva?
Samemu sebi se zdim tak kot striček Peter, ne-marna šleva, ki -toi rada vse nadvladala v svoji po-polnosti — bila rada celo bolj popolna kot far — pa zato goljufivo nosi navzven zlikano uniformo, ko v resnici v umazanih spodnjicah skače po odru — ki se kar naprej pripravlja, da bi bil resničen, pa je vsa nje-gova resničnost misel, kako bi se najbolje držal na paradi — ki zato sploh ničesar več ne živi, da v svoji neresničnosti samo bedno cedi sline, ker sam ne upa krasti; in zato se tudi nenehno čutim — tako kot striček Peter — za žrtev nevredne okolice, kličem na pomoč božje potrpljenje in stiskam ustnice v mislih na poslednji dan strašne sodbe — in vem, da sem in-fantilen: da, tja sem prispel, kot Camus v Padcu, izničujem samega sebe. Ujel sem se v past, ne da bi vedel kdaj: pod košaro se plazim in zadržujem solze gneva, medtem ko stoji nad mano resnični človek. Nemočen sem in zato me ima, da bi kričal — in kri-&m, hočem prebiti rampo med sabo in gledalcem, da igram preko nje, da govorim iz publike, da po-stavljam reflektor na sceno ali sceno na odprtem odru, ali puščam luč v dvorani — ker vem, da rampe ne morem prebiti, da sem spet infantilen, zlagan: kot Mali svojo »Tezo o poreklu, razvoju in učvrstitvi evolucijske ideje proletariata« tiščim Resnico, da vla-dam z njo vsem in mešetarim z vsakomer in povsod; in čutim, kako dobro me je Pluther zadel — spet sem plazilec — plazim se pod svojo večno Resnico in pred svojimi žrtvami in kot vsi ostali na debelo kradem. V krogu med tema dvema poloma — tem, da se izni-čim, umaknem, molčim, in tem, da kričim, da vla-dam, posiljujem drugega — se zmeden podim in spo-znavam, da je brezizhoden. In ko zanikam oboje — to, da se umaknem, zaprem vase, in to, da kričim, se ves povnanjim — vem, da sem spet pristal v laži.
Tudi zdaj, čutim, sem se ujel na limanice, ki sem jim že hotel pobegniti: spet ppčnem vse drugo (raz-lagam in uveljavljam zgolj sebe), samo nič ne povem; takšna je menda postava v dolini šentflorjanski, ko so ob čednosti vsi zničeni, se tolažim, a obenem sli-šim skrivni glas, kako mi šepeče, da sem klavrn: v tem, ko se borim zoper infantilnost, sem infantilen; takšna je moja usoda — si zdaj pravim — in ko že ne storim nič drugega, naj ji vsaj odkrito pogledam v oči. Zato ne morem gojiti nobenih utvar in nobe-nega samousmiljenja: Tako kot pripoznavam za svo-jega ubogega strička Petra, moram biti pošten do vseh ostalih — vse druščine, ki sem jo videl na odru: dajem ji roko in povrh jo dajetn še tistemu, ki je med predstavo na glas zaklel. Tako, enaki smo si, »klobčič strupenih kač«, kot pravi branjevka Bessie
Burgess — vsi po vrsti zlagani in neodgovorni: »vse-povsod sta sama laž in prevara«, tudi besede, ki jih pišem, so brezobvezne — na istem sem kot Mali, ki prepeva svoje revolucionarne pesmi, da bi jezil strič-ka Petra; samo »žrem«, »sekiram« in smatram sebe za »eloveka z mnogo pameti«. In ker tistega bistve-nega ni, ne morem čutiti nikakršnega resničnega od-nosa ne do sebe ne do kogarkoli drugega; tako kdt Mali v prizoru z Rosie se prostituiram z velikimi be-sedami in enako kot Mali sem pripravljen hip kasne-je cinično poniževati; igram se, kot so se na odru veselo zbadali in preganjali, drug drugega šikanirali in se pretepali — in vse to toliko resnično, kolikor je resnična Petrova grožnja Malemu s sabljo — na zu-naj smrtno resno, če pa pogledaš za kulise, ne vidiš ničesar razen morda — pa kaj bi o tistem! kaj bi o tistem!
Kajpak, na tihem vsi krademo, da bi se rešili (seveda samo Irci iz predstave- in jaz; enako velja, kadar kasneje uporabljam množino). Nora krade Ijubezen, Jack javni položaj — ugled, striček Peter čistost (s tem, da ne krade), Mali Resnico, Fluther svet, ko si utvarja, da biva; in kradeta gospa Goga-nova in Bessie Burgess — vsaka na svoj način živ-ljenja drugih — in končno mala Mollser nazaj gospo Goganovo, ko kot nedolžna žrtev propade; sicer pa ni važno kaj, važno je, da vsak zavlada nad vsemi. Zato smo krčevito vezani drug na drugega: nosimo
—  kot Bessie Burgess —glavo pokonci, divje popiva-fflo in popadamo vse okoli sebe; in lezemo po lestvi do najvišjega okna — kot Peter po božjih poteh — ker med nas lahko stopi in govori samo tisti, ki je čist. Zato imamo tudi Sjyoje šentflorjanske žehte — take kot pretep med gospo Goganovo in Bessie Bur-gess, da na tujem perilu izpraznimo svojo resnico: ko Bessie Burgess kriči Brenanu: Zavij vrat svoji pe-rutnini — ker kaže na ogoljufanost padlih žrtev — kriči iz sebe smrt svojega sina, ki ga je sama posla-la v boj. Tudi sicer v tej igri — kot že ves čas sam, ko mečem te besede na papir — dosti agirajo. Toda mar ni ta angažma postal nekako tako lahkoten in prisiljen, kot je tisti »ku-ku!«, ki ga Mali kliče Pe-tru, da bi ga dražil, čedalje manj resničen in vedno bolj zgolj poudarjanje nas samih, očitna tatvina? Ven-dar bi bila takšna ugotovitev preveč preprosta in eno-stranska, ko pa je tudi narobe res: kot gledalec (go-vornik iz publike!) sem agiral na oder, da so agirali. Naravnost prisilil sem jih v akcijo, priznam: na pred-stavo sem tekel gledat pohujšanje, po predstavi pa sem vzkliknil približno kot prostitutka Rosie po Go-vornikovih besedah: In to je sveta resnica, pri bogu, to, kar ta človek pravi! in potem še pristavil nekako kot gostilničar: če bi bil le malo mlajši, bi pa hitel na sredo boja, ne da bi trenil, pa šel kot Pluther in Peter popivat — nekateri drugi pa so, kot se je izka-zalo, kuhali jezo v kozarcu. In smo, da se ne izne-verimo stari navadi,  pili  s&dmino,   da  si   dokončno potrdimo, da smo predstavo pokopali, in si oddahne-mo; in lahkotni, kot so lahkotne moje besede, smo si eni in drugi na skrivaj stisnili roke. Med tem pa so »stvar« itak že »uredili«: iz teatra so jo »počistili« in zdaj je med narni samo še kot atrakcija nekaj »va-ških posebnežev«.
Ta večer po predstavi sem se videl kot v ogle-dalu: videl sem, kako pojejo zbrani rodoljubi šolsko pesem: »Alojzij sveti, cvet mladosti...« — in med njimi sem stal, prihuljen kot Dacar, in mižal, da bi se prepričal, da me ni zraven; a sem, brž ko me je ta ali oni rodoljub strogo pogledal — kot Bessie za-gotovi angleškemu desetniku, da ni bila nikoli šiner
—  takoj začel premikati ustnice: sramežljivi dacar, dacar v smolasti suknji učitelja šviligoja, takle kla-
POLEMIKA
IZPRAZNJENI IDEALI
študentsko aktualno gledališče si je za letošnjo premiero izbralo delo Irca Seana O'Caseya (1884— 1963) Plug in zvezde. Z izvedbo "drame je zapahnilo komaj odprta vrata upanja in pricakovanja, utišalo že tako slabotne akorde možnosti, da se kdaj izvije iz embrionalnega povoja v resnično angažirano in aktualno gledališče.
Avtorjem uprizoritve se je zdelo vredno izbrskati iz zaprašene omare ne ravno vrhunskih dramatikov zastarelo tragedijo v štirih dejanjih iz irskega revolu-cionarnega gibanja za ?ieodvisnost v letu 1916, ki pa, kot vemo iz zgodovine, klavrno propade zaradi otro-ških bolezni, s katerimi se je sktišalo braniti na ba-rikadah. Delce je ob svoji krstni uprizoritvi pred do-mačim avditorijem lcta 1926 bilo izžvižgano, kot nas pouči gledališki prospekt izpod peresa Andreja In-kreta, zaradi pregrešnih idej, ki pa jih danes zaradi svoje preživelosti komajda opazimo. O'Caseyeva tra-gedija je nepretenciozna, Gtročje okorna in začetni-ško rss&lečena navkljub podatku, da je na petem me$vL ^md iestimi deli avtorjevega opusa, če se za-nesemo na podatek iz Tioentieth century authors, ter bi jo veljalo ie zaradi zgoraj omenjenih pomanjklji-vosti kar lepo v mira pustiti med pajčevinami.
S trenutkom dileme, kie iskati opravičilo za kva-litetno tako nizek izbor, nam ustvarjalci Ijubljanske uprizoritve sami poloze indic v roke. Zaradi želje opravičiti bojno zastnvn »hktualnosti«, zaradi neoku-sno-o&lečerie-Selje po-semaciji izvedejo analogijo ir-skega revolurtonamega poizkusa z našo narodno-osvobodilno borbo, oziroma nesmisel irskega odpora, takega kot je bil, prenesejo v okvir NOB. S tem so seveda okarakterizirali sebe, svoj odnos do naše re-volucionarne preteklosti in ne nazadnje tudi odnos do današnjega  sveta,  kar je  seveda zanimiv  poda-
tek, vreden razmišljanja. Zanimiv prav v teh dne-vih, ko. po njihovi sodbi torej praznujemo NIč, ker so steber tega NIČA žrtvovana življenja, ki pa so zgolj »... nesreča za druge, ki je ni mogoče prema-gati; zakaj višji smoter je le zvijača, je lepoumna izmišljotina, ki bolečine ne more odtehtati«, kot lepo in jasno razloži A. I. v svojem nagovoru ob predstavi O'Caseyeve tragedije. Torej so revolucija, žrtvovana šivljenja, proglasitev republike in izbojevana svoboda zgolj lepoumne izmišljotine »... na katere so se« (Ijud-je) »vsak čas bahaško sklicevali ter se z njimi dekla-rativno identificirali... v sebi pa so vendarle nosili druge vrednote, in ko se je bilo treba odločati, so se vedno odločali zanje«, nadaljuje A. I. svojo misel ter sklene z mislijo: »to se pravi, da so se odločali zase, ne pa za nekaj zunaj sebe, za mit, za revolucijo, za neodvisnost«.
Sama uprizoritev s partizanskimi borbenimi pe-smimi namesto irskih, pa tudi opombe k predslavi nedvoumno kažejo na prepričanje, da so se naši očet-je, matere, sinovi in vsi, ki so sodelovali v boju proti okupatorju, zavedali nesmiselnosti svojega početja, sploh niso verovali vanj, ker so v sebi nosili dru-gačne vrednote, svoje egoistične vrednote, ki so prodrle na plan v trenutku, ko se je bilo treba odlo-čiti; tisti pa, ki so padll, so padli kar tako, saj so to bile zgolj »smrti torej, ki ne potrjujejo ničesar in ki ne odpirajo nobenih perspektiv«.
Tak je torej njihov odnos do xenoluciie, odnos, ki revolucijo izprazni, razvrednoti, zbanalizira, od-nos, s katerim so se, kot kaže, mirne duše identi-ficirali vsi igralci fškoda je le Valiča in Goršiča, ki sla edini človeški življenji na odru). Dokaz več, da in-kretovska miselnost le ni tako osamljena, je ploska-joči avditorij na premieri. Vse te obelodanjene površ-
vrn zvarek sem se tisti hip zagledal. Ne, sit sem tega! Takale zmeda brez repa in glave pa ne bom, sem za-tulil, potem sem pa že raje »oranska protestanska kuzla«, kot Bessie Burgess — in sem na ves glas povzel za njo pesmico »Vladaj Britanija«. Zdaj jo prepevam, da sem vsaj pošten dacar, kar pa — pri-znam — stvari ne izpreminja mnogo, ko sem še ve-dno dacar. Pa saj se, da sem dacar in da smo si vsi enaki (Fluther pravi: Vsi smo pa Irci, kaj?)F kar pre-metavam v svobodi: kot Fluther popravljam ključav-nice (sploh rad priskočim na poraoč, kjerkoli je tre-ba), sem družaben, življenjski: zbadam strička Petra, se srdim na Malega, pa vseeno skupaj popivam z obe-ma; ampak, če sem odkrit, ravno ta popolna svobod-nost me bega: izgubljam se v razsežnosti prostora, ob revni, mrzli sceni ne morem biti nikjer doma, le-bdim v praznini; v tem mirnem zadovoljnem življe-nju nekaj manjka in tega ne more napolniti še tako hrupno popivanje in še tako velike izjave — slej ko prej sem samo donkihotski vitez, ki se bori za čast cipe in maha s pestmi po zraku; zato grem navse-zadnje prav tako kot Peter in Mali v ječo, da ostane ves moj punt prazno širokoustenje.
Nič, svet praznine je tisto, ob čemer smo si vsi enaki in v čemer smo vsi prevarani: zdaj smo vsi skupaj — Fluther, Peter, Mali in prav tako gospa Go-ganova z Bessie Burgess; krvnik je izenačen z žrtvijo kot gospa Goganova s svojo hčerjo Mollser. V tej praznini smo nenehno razklani — kot Jack stojimo med Noro in Brenanom in izbiramo med privatno svobodo in javno dolžnostjo, da potem nesmiselno umremo kot Jack, ali pa kot Fluther, Peter in Mali puščamo govoriti Govornika in mečemo karte, a smo na koncu prav tako ogljufani. Na tisti meji smo, ko je vsak sam in ko smo obenem vsi skupaj in kjer ni rešitve. Zato je tudi konec naše predstave tragičen in grotesken: Nora in Bessie zraven nje na tleh, beda-sto, po naključju smrtno zadeta — v trenutku ko je reševala Noro — in obe govorita druga mimo druge: vtem ko jo Bessie kliče na pomoč, sanja Nora za svo-jim Jackom. In Bessieina roka, ki jo stegne proti Nori — tik preden pade zastor — nemočno obvisi v zraku.
Tu je tisti zadnji konec, ko preneha vsako spre-nevedanje — tudi tisto gospe Goganove, ko pride na hčerkin pogreb, načičkana in na skrivaj zaradi svoje pomembnosti vesela; in tudi če ga ostane še kaj. je zdaj čisto vseeno: nihče me ne vidi. Sam sem pred svojo smrtjo — na začetku pri svojih vprašanjih: Nora, ki sanja za Jackom, in Bessie, ki v skrbi za drugega nesmiselno zadeta vpije na pomoč' in ste-guje roke, sta simbola mojega molka in krika, tega, kako malomarno brezvestno puščam, da mi življenje polzi iz rok, in tega, kako grabim po njem; in pri-povedujeta mi, da ni usmiljenja, da se ne bo rešil nihče sam in da se tudi vsi skupaj ne bomo rešili. Zato izpričujem skupaj z njima edino, kar morem: odsotnost vsebine; ne čutim pa še dobro, enako kot Nora, ki sanja, in Bessie, ki preklinja, da gre tokrat zares. še vse preveč sem krčevit in še vse premalo miren in zbran. In zato si moram ponoviti začetno vprašanje: Ali se lahko toliko dvignem nad sebe, nad tale trenutek, se toliko zberem da bi mogel živeti? Slutim, da je nekaj, kar presega razlago in tudi to samo vprašanje: odločevanje tistega, ki dobro ve, kaj hoče in ki se zato v svoji odločitvi tudi ne opredmeti, ker zna biti na pravi način nepopustljiv, da pride iz njega resnica, ki sta ljubezen in railost. To usodno odločevanje, ki pride globoko iz človeka in ga spro-sti, so mi priklicale v spomin partizanske pesmi, s katerimi so nastopili igralci na začetku vsakega de-janja in ki so imele v^ predstavi podobno vlogo, ka-kor Brechtovi songi. Toda, ali so v resnici segle čez oder? In ali smo se sploh toliko potrudili, da bi pri-sluhnili njihovi govorici, ali jih jiismo že vnaprej sprejeli kot površno aktualizacijo v čisto trenutni se-danjosti, ali pa jih kot nekaj nedotakljivega in sve-tega preprosto odrinili v preteklost?
Ingo Paš
nosti in plehkosti ne kaže pripisati zgolj na rovaš mladostne objestnostl Vse kaže, da je vzroke tolikšne anomalije potrebno iskati drugod, če je takšen od-nos, tak način mišljenja sploh še lahko anomalija, in ne morda že kar modus vivendi z vedno večjim ob-segom.
Pa se nekoliko povzpnimo prek ograje študent-. skega aktualnega gledališča. Lani je revija Borec objavljala anketo mladih Ijudi, starostni vzorec pri-bližno 16—24 let, »kaj vem o NOB in kako jo doživ-Ijam« (citiram po spominu). Odgovori so bili zelo različni. Od popolne zmedenosti (neka dijakinja ni razločevala med partizani in domobranci; drugi ni vedel, kdo je bil Adolf Hitler, tretji ni vedel, katere države so bile premagane, itd.J do šolsko površnih in nekoliko idealiziranih stališč, ter dalje do ravnoduš-nosti in popolne apatičnosti. (Nekdo se postavi na stališče opazovalca ter ocenjuje materialni položaj otrok staršev, ki nimajo ravno čiste preteklosti, pa danes zasedajo višja mesta od otrok borcev, ki živo-tarijo s pokojnino.) Prav ta primer je zelo tipičen za današnji čas, saj postaja z revolucijo izbojevani vrednostni sistem vse bolj in bolj zastarel obešalnik, rla katerega se obešajo ali pa so obešeni vsi tisti, ki nočejo, ne morejo ali ne znajo razumeti sedanjih bankovcev vrednot. Tisti, ki jim šolski okvir sezna-njanja z našo revolucijo ne zadostuje (tudi teh je ne-kaj), iščejo, brskajo, grebejo za svoj temelj drugod, podlegajo slabim in dobrim vplivom, ter se ob razpa-dlih partizanskih spomenikih (npr. bolnišnica v Iškem Vintgarju) soočajo s kruto in pristransko stvar-nostjo.
Prav tako smo na televizijskih zaslonih v odda-jah ob letošnjem praznovanju dneva republike videli matfino anketo, ki so jo izvedli Ijubljanski novinarji med-.-mivtoAdommi mladimi.ljudmt {rned..l6.M.J7 le-tom). Ustavljali so jih z vprašanjem, »kaj je to osvobodilno gibanje in ali še kje na svetu obstaja« (prav tako citirano po spominu). Rezultat ni tako zastrašljiv, če se držimo pregovora »skromnost je leva čednost«. saj so izmed približno 15 pravilno odgovo-rili kar trije, ostali pa so žvečili žvečilni gumi, stre-
PISMA UREDNIŠTVU
V smislu 1. odst. člena 34 Zakona o tisku in o drugih oblikah informacij vas prosim, da objavite na članek »Ali je v naselju res nekaj narobe«, ki je bil objavljen v 7. številki študentskega lista TRIBU-NA na 3. strani, naslednji odgovor:
1.  Ce bi kdo iskal javne ugotovitve, katerih po izjavi pisca navedenega članka ni bilo moč dobiti, bi jih prav gotovo lahko dobil na upravi zavoda. To dejstvo že samo od sebe pove, da je potemtakem vse, kar je napisano v tem članku, netočno in je na-migovanje na razne nepravilnosti v žaljivi obliki.
2.   Natakarici   v   kavarni   je   bil   izplačan   redni mesečni dohodek. Izguba.in škoda v kavarni se ugo-tavlja v  računovodstvu  zavoda na podlagi  dnevnih izkazov, desetdnevnih   komisijskih   inventur   in   me-sečnih obračunov. O povračilu škode pa bo odločalo sodišče, ki mu je navedena zadeva dana v postopek.
Za osebni standard članov delovne skupnosti se uprava zavoda zanima samo toliko, kolikor ji to na-rekujejo ustavna načela in načela, ki izhajajo iz splošnih predpis#v zakona o delovnih razmerjih.
3.  V našem zavodu nihče ne opravlja hkrati dve službi. Posamezni člani delovne skupnosti pa iz leta v leto dobivajo obilnejše delovne obveznosti in tudi taki so, ki delajo za dva, ako njihovo delo primer-jamo   s   storilnostjo   v   drugih   podobnih   delovnih organizacijah. Nihče pa ne pfejema za to dve vsoti mesečnega dohodka.  Delovni mesti šefa kuhinje in ekonoma  menze  sta  združeni  zato,  ker je  prejšnji način poslovanja. ko sta bili dve osebi na navedenih delovnih  mestih  in še posebej  skladiščnik, pokazal, da  se  z  racionalizacijo  organizacije  teh del  lahko brez škode za dobro poslovanje iz treh delovnih mest napravita  dve.  To  je  bil  tudi  sklep  samoupravnib organov, uspeh pa je razviden iz sklepnega računa.
4.  Glede »dobičkov«^v kuhinji moramo povedati sledeče. Prvič, da le-teh sploh ni. Zavod kakor tudi vsaka od njegovih delovnih enot ustvarja s svojim poslovanjem čisti dotjodek. Del tega čistega dohodka (t.  j.  po  odštetju  skladov)  so  osebni  dohodki.  Po pravilniku  o  delitvi  osfebnih   dohodkov  se  ta  sred-stva   razdeljujejo   tako,   da   so   zajamčene   mesečne akontacije osebnih dohpdkov na podlagi letnega pla-na 70 % predvidenih sredstev. To se pravi, da vsak delavec  zavoda  tako  rekoč  s 30 %  jamči za uspeh poslovanja.  Ob  koncu  obračunskih  razdobij  se po-tera ta sredstva, ako ostanejo, razdeljujejo po pra-vilniku o ocenjevanju, to se pravi, po načelu vlože-nega  truda.   Ni   nujno,  da  nastane  razmerje   1 : 10, lahko bi bilo še večje, če primerjamo tistega delavca, ki v celoti zadosti svoji delovni obveznosti, s\tistim, ki jo zanemarja ali celo povzroča škodo.
Drugič, .da je ta logika pravzaprav res enostavna, govore nasledhja dejstva: planirana izguba se na-naša na živila, na kurivo in elektriko, na drobni in-ventar, na čistilna sredstva in razna popravila, za kar so bile zbrane cene od dobaviteljev oziroma od stal-nih izvajalcev. če pa isti kolektiv doseže večji finanč-ni efekt in s tem tudi večji čisti dohodek z razširje-nim in boljšim poslovanjem, ne pa s slabšo kvaliteto je to njegova zasluga.
Tretjič, da se razmišlja tudi o racionalizaciji in produktivnosti in ne samo razmišlja, temveč se tudi izvajata ta dva principa ekonomike poslovanja, govore naslednja dejstva: eno je navedeno že v točki 3 tega odgovora, drugo pa je to, da mora danes po številu enak kolektiv pripraviti skoraj enkrat več obrokov kot lani in dva menuja proti enemu lan-slcemu. Seveda tega napora in prizadevanja ne mo rejo videti tisti, ki skušajo z napačnim obveščanjem svoje okolice prikriti svoje izmikanje pri teh na-' porih, kakor tudi oni, ki s »šalanfi«, ki menda kro-žijo po naselju, utemeljujejo svojo kritiko, ki gotovo ni dobronamerna.
5.  že vsa leta poslovanja kuhinje vabimo k so-delovanju predstavnike uporabnikov s tem, da bi so-
sali z lasmi, sem pa fja je še kdo omenil Vietnam, se smejali, ter bili na sfrloh zelo zdravi in mladi Ijudje. Skrbi vzbuja zgolj dejstvo, da danes, 20 let po osvo-boditvi, določen odstotek mladih Ijudi sploh ne ve, kaj je to osvobodilno gibanje, ali pa nima jasne pred-stave o tem, kaj je bila NOB, kakšni cilji in rezul tati so jo spremljali. Ali je mogoče, da dorašča pri nas mlad človek kot samorastnik? Mimo vseh načr-tov, priprav, zahtev, reform, zgolj kot napihnjena prazna vreča, ne da bi se zavedel, kako težko je zgra-diti življenje. Ob spoznanju, da težkega bremena hva-ležnosti ne zmore, smo razočarani, jezni, obupani, presenečeni. Vihtimo nad njimi parotB: svoboda, do-movina, žrtvovana življanja, mir, enakost, ter hri-pavo utihnemo, ker ni odziva. Kako naj cenijo, spo-štujejo nekaj, kar jim neprestano zmanjšuje vrednost in pomen lastnega življenja, kar jih' tišči k tlom in neprestano opominja k hvaležnosti. Njihove vredno-sti, drugačne od zaželenih, pa so samo logična po-sledica časa, sistema, v katerem živimo. Kaj smo res že prišli do tistega roba. kjer so človeška življenja brez vrednosti?
Po nekaterih dejstvih bi se sicer dalo sklepati: ze samo dobrodelna akcija za isgradnjo Ijubljanske bolnišnice je dovolj velika in smrdljiva figa našega »najbolj človeško učlovečenega sistema«, pa stanova-nja, pa zaščita delavcev pri delu, pa nesreče pri delu, pa odnos do mladoletnVi prestopnikov, pa kazenski zavodi, pa domovi za stare Ijudi, pa odhajanje za de-lom v tujino, pa še, pa še, pa še..
Zato se prav nič ne čudimo študentskemu aktu-alnemu gledališču, da je uprizorilo tako predstavo, prav tako ne mladim Ijudem, da vedo tako malo ali pa sploh nič o naši revolucionarni preteklosti, Vse to je logično. Tempo skorurnpiranosti neustavljivo brzi Tidprej, neopdzno iri rieslišno kakor črni mercedešiV Naprej! Nekoč bo dilema osiromašenja človeka v tako učlovečenem sistemu, kot je naš, enostavno iz-ginila. Okameneli bomo. Naši možgani 6#do zgolj ope-rirali s številkami. Naše roke pa samo Še grabile k sebi, za se&e...
Barbara Brecelj
Vprašanje ...
delovali pri sestavi jedilnikov in pri kontroli pri-prave in izdaje obrokov, pri kalkulacijah posameznih menujev in pri kontroli vskladiščenja živil. Na žalost pa takih ljudi ni mogoče dobiti. Kadar so prišli za krajši ali daljši čas, so imeli možnost polnega so-delovanja. Seveda so pa s tem prevzeli tudi dolžnost pravilnega in objektivnega obveščanja študentske javnosti o samem poslovanju kuhinje in prizadevno-sti kolektiva. Seveda pa to ni v skladu z željami tistih, ki se jim zdi nujno potrebno od časa do časa z neresničnimi in žaljivimi obtožbami držati v na-petosti odgovorne člane delovne skupnosti, da bi ne zapadli v brezskrbnost in samozadovoljstvo. Sodimo, da taka metoda prej paralizira kot pa vzbuja člo-vekovo dobro voljo za večje napore
6. Glede sodelovanja študentskih predstavnikov v samoupravnib. organih žavoda lahko povemo samo to, da so se zanimali za vsa navedena in tudi še, druga vprašanja ter tudi dobili nanje odgovore in pojasnila. Tudi vsi sklepi, ki so bili na sejah teh organov sprejeti, so se izvršili ali pa se še izvajajo, če so trajnejšega značaja.
Opomba pod člankom kaže, da je pisec name-raval s tem člankom izvajati neke vrste represalijo ali revanšo za članek »Kdo se igra z ugledom štu-dentov« v Dnevniku, čeprav moramo tudi glede tega povedati, da ta članek ni nastal iz naše želje ali po-trebe, pač pa je bil direktor zavoda pozvan na in-tervju. če je sestavek izvenel drugače, kot smo želeli, naj pač za to odgovarja pisec tega članka. Sicer pa ob tej priliki izjavljam, da v bodoče ne želim ni-komur več dajati izjav za časopis. To naj velja kot skupen ,odgovor vsem tistim, ki se precej številno oglašajo za tak ali drugačen razgovor za objave v časopi^u.
Stane Porento
Tovariš urednik,
nikakor se ne morem strinjati s povsem samovoljno konstrukcijo in potvarjanjem mojib. besed v sestav-ku Zakaj včasih molčimo?, objavljenem v 7. številki Tribune in zahtevam objavo pričujpčega pojasnila v vašem listu.
Ko sem nodolgo tega povpraševal v upravi Tri-bune, zakaj mi lista ne pošiljajo, čeprav sem naroč-nino plačal, sta me dva tovariša (imen jima ne vem) res vprašala, ali bi bil pripravljen odgovoriti na neko vprašanje. Vsi trije pa. smo kmalu bili mnenja, da bi bilo to vprašanje primerneje zastaviti kakemu dru-gemu izrednemu študentu; nanašalo se je namreč na oceno organizacije izrednega študija na fakulteti, pornoči in razumevanja delovne organizacije ter mož-nosti uspešnega študija brez ustrezne formalne prejš-nje izobrazbe, k vsemu temu pa jaz nimam pripomb. Tako smo le v krajšem pomenku izmenjali nekaj misli v zvezi z izrednim študijem, kadrovsko politiko in zaposlovanjem strokovnjakov v delovnih organiza-cijah in drugim.
V tem pogovoru sem dejal, da se je zadnja leta na Goriškem precej povečalo število izrednih štu-dentov, predvsem izmed mlajših zaposlenih, ki iz enih ali drugih razlogofc niso imeli možnosti redno študirati. To je razveseljivo, če upoštevamo dokajšnjo
vztrajnost, prizadevanje in napor, kar vse zahteva fz-rednf šcudij od slušateljev. Tega pa ne gre istovetiti s »pojavom potenciranega in že skoraj prepotentnega zagovarjanja izrednega študija pred letom dni«.
Le kako sta si pisca drznila meni pripisati ugo-tovitev, »da smo s tem (s čim?) dobili cel kup ljudi z aradno diplomo, ki pa v teku študija še vseeno niso uspeli ujeti vsega znanja in se totalno posloviti od prejšnjega neustreznega načina reševanja delovnih problemov... so pa dejansko še vedno mojstri svo-jih starih in danes ne več veljavnih delovnih metod«. V resnici sta nekaj podobnega sama izrazila, nisem pa jima ne pritrdil ne zanikal. Premalo poznam delo teh ljudi, da bi si upal tako preprosto posplošiti in izreči kakršnokoli sodbo o njem. Zahesljivo pa vem, da ni moč govoriti o celem kupu diplomantov — izrednih študentov na tem območju. Nasprotno, že-leti je, da bi bilo njihbvo število veliko večje — torej, njih pojava nikogar ne vznemirja!
Tudi v stavku »če bi že pred letom...« je misel izkrivljena. Dejal sem namreč, da v delovnih organi-zacijah premalo razmišljajo o omogočanju rednega šolanja tistim, posebno mladim zaposlenim, ki si to žele in so se pri delu dobro izkazali, pa čeprav bi jira za ta čas izplačevali štipendijo v višini osebnih do-hodkov. Dejal sem, da izrednim študentom nekatere delovne organizacije krijejo stroške in odobravajo potrebni študijski dopust, druge pa jim niti stroškov ne povrnejo, ne pa »da so zelo redke delovne orga-nizacije, ki pomagajo svojim izrednim študentom /saj v mejah materialnih potreb«. Rekel tudi nisem, da je za poi?tanjkljivo kadrovsko politiko kriv pred-vsem nepravilen odnos vodilnih kadrov, ampak ortie-nil, da je ponekod opaziti tudi to. In slednjič, za to-varno pohištva v Novi Gorici nisem dejal, da je izje-ma, pač pa, da ona — kolikor je meni poznano — izmed vseh podjetij še najbolj vsestransko skrbi za izobraževanje zaposlenih.
če sta pisca že imela namen iz razgovora črpati snov za objavo, bi morala vsaj nekoliko pozorneje poslušati. Potem tudi ne bi napisala, da sem ekonom-sko srednjo šolo obiskoval v Ajdovščini, ker to ni res in nisem tega rekel, pa tudi ne, da sem zaposlen v podjetju, saj sem jima glasno povedal, da ne de-lam in nisem delal v gospodarski organizaciji. Ob takem načinu pisanja pa se ne morem znebiti občut-ka, da sta pisca že a priori moje ime uporabila za obelodanjenje pretežno svojih misli.
Franc Kante
Pripis avtorja: Dovolite, da se nikakor ne mo-rem strinjati z vašo »povsem samovoljno konstruk-cijo in potvarjanjem mojih besed v sestavku Zakaj včasih molčimo?«, objavljenem v sedmi številki Tri-bune.
1.  V pismu uredniku med drugim pravite: »... na-našalo se je (vprašanje — op. p.J namreč na oceno organizacije izrednega študija  na fakulteti, pomoči in razumevanja   delovne   otganizacije   ter   možnosti uspešnega študija   brez   ustrezne  formalne  prejšnje izobrazbe...« če bi podrobno prebrali članek, bi lah-ko sprevideli in uvideli, da sem na to vprašanje od-govoril sam in da nisem torej nikomur, najmanj pa vam  (le zakaj ravno vam?J, podtaknil svojih misli. Ob natančnem branju bi morali opaziti, da so prvi trije odstavki moji, ostala dva pa vaša. (Usoda je ho-tela, da je črtica, ki bi morala ločiti  vaše  misli od mojih, skočila dva odstavka previsoko. Stanje se s t*ern še ni in se ne bo spremenilo, kajti dejstev ne moremo spremeniti oziroma ovreči brez poprejšnjih ustreznih    argumentov).    Nisem    kriv    in    občutek imam, da niste izluščili iz intervjuja ne bistva ne je-dra in ne namena. Vse misli zunaj vašega odgovora se nanašajo na celoten sistem našega izrednega štu-dija in upam, da imam pravico o tem napisati svoje mnenje. To splošno situacijo pa sem hotel podpreti in  argumentirati  konkretno  z  nekim  področjem   v Sloveniji. To področje je bilo v našem primeru Go-riško.
2.  Vi v pismu: »Rekel tudi nisem,  da  je  za po-mankljivo kadrovsko politiko kriv predvsem nepravi-len odnos vodilnih kadrov...«
Jaz v članku: »nepravilen je predvsem odnos vo-dilnih Ijudi v podjetjih in kadrovskih služb,...« Za-kaj ste pozabili na omenjene kadrovske slu&be? Namenoma? In: kako si vi zamišljate kadrovanje v podjetju brez ustreznega sod&lovanja vseh odgovor-nih organov?
Tudi v pismu: »In slednjič, za tovarno pohistva v Novi Gorici nisem dejal, da je izjema, pač pa, da ona — kolikor je meni poznano — izmed vseh pod-jetij še najbolj vsestransko skrbi za izobraževanje za-poslenih.« Kaj pa je za vas to, če eden bolj skrbi za kadre kot drhgi? Morda ne izjema? Sam sem napi-sal, da je izjema in upam si trditi, da imam prav.
P. S.: Na vse ostale vaše pripombe ne bom od-govarjal, ker so tako malenkostne in tako osebno pogojene, da resnično ne zaslužijo podrobnejše argu-mentacije in analize.          .                    Tone Vrabl
R A Z P I S
volitev  predstavnikov  slušateljev   v   fakultetni   svet  medi-cinske  fakultete   v  Ljubljani.
Na podlagi določil zakona o visokem šolstvu v SR Slove-niji, statuta medicinske fakultete v Ljubljani in smiselne uporabe temeljnega zakona o volitvah delavskih svetov in drugih organov upravljanja v delovnih organizacijah, je fakultetni svet medicinske fakultete v Ljubljani na seji dne 26. novembra 1965 sklenil:
1.  Volitve   predstavnikov    slušateljev   v   fakultetni   svet medicinske  fakultete  v  Ljubljani  bodo
dne 21. decembra 1965
2.  Slušatelji   volijo   v  fakultetni   svet   š t i r i   člane.
3.  V fakultetno volilno komisijo so imenovani: doc. dr. ANTON ŠIRCA — kot predsednik, doc. dr. MIHA LIKAR,
GREGOR MIKUŠ, slušatelj odd. za splošno medicino, HENRIK MULEC, slušatelj odd. za splošno medicino, SAVO SPACAL, siušateij odd. za spiošno medicino — kot člani. Ljubljana, 26. novembra 1965.
Predsednik fakultetnega sveta dr.  BOJAN  ŠPICAR,  1. r.
NEGATIVNI POJAVI V LOKALNEM TISKU
Slovenci smo podvrženi raznim manijam. Prire-jamo glasbena srečanja (popevkarskega, resnega, ne-resnega in sodobnega žanra), simpozije, svetovna prvenstva, s posebno vnemo pa vsako leto na vseh koncih Slovenije izbiramo najlepšo, najprikupnejšo in naj... dekle, kateri kasneje obesimo okoli vratu trak z napisom Miss tainta.
Na Gorenjskem izbirajo »Dekle narcis«, Portoro-ška noč ima svoj višek v izbiranju Miss Portoroža, v Rovinju volijo Miss železničarjev, v Radencih Miss Treh src, slišimo o istrski Miss, o mariborski Miss in še o vrsti raznih Miss po vseh koncih in krajih naše Miss (pardon: domovine).
Za nameček tej poplavi smo pred kratkim dobi-li še natečaj »Slovenka«, ki ga prireja glasilo Socia-listične zveze delovnega ljudstva v Celju, Celjski tednik. Ta časopis je objavil našlednje pogoje za so-delovanje v natečaju:
1.  V natečaju lahko sodelujejo vse Slovenke, ki pošljejo ustrezno sliko in potrebne podatke. Ocenje-valci, ki izpolnjujejo kupone, naj najprej upoštevajo, v koliki meri ustreza kandidatka njihovi predstavi (tipu) Slovenke.   Kandidatke,   ki   nimajo   primernih slik, se naj zglasijo v uredništvu; slikali jih bomo na naše stroške.
2.   Ob koncu natečaja bomo priredili veliko za-bavno-reklamno in modno  revijo   (tudi v  okoliških krajih), kjer bo občinstvo izbralo »tip današnje Slo-venke«. Sklepna prireditev bo v Celju, kjer bodo lahko kandidatke (po želji) nastopile tudi kot manekenke.
Za kandidatke s področnih prireditev in končno izbrano na sklepni prireditvi bodo sodelujoča pod-jetja pripravila vrsto praktičnih nagrad.
In kakšne podatke mora poslati kandidatka (od-govori so izmišljeni):
SLOVENKA: Genovefa
VIŠINA: 166 cm
TEŽA: 66 kg
LASJE: zeleni
Očl: rdeče
NAJLJUBŠE:
—  ROMAN (POVEST): Razbojnik Guzaj
—  CVET: Kamilice
—  NARODNA PESEM: Še n'kol' se nismo tol'k' smejal'
— JED: Mesni doručak
— OPRAVILO: Gledanje izložb
— PREGOVOR: V sili vrag muhe žre!
Bralci imajo ob vsaki sliki na razpolago kupon in na podlagi slike in podatkov ocenjujejo »Slovenko« s točkami (od 0 do 100).
Povsem jasno je, da je takšen natečaj nesmiseln, nelogičen ter izkazuje (poleg še nekaterih stvari v sami vsebini Celjskega tednika) vso mizerijo vsebin-skega koncepta Celjskega tednika.
Naslov »Slovenka« nikakor ne ustreza, ker je natečaj več ali manj lokalističen (prepričan sem, da več kot polovica Slovenk sploh ne ve za Celjski te-dnik, kaj šele za natečaj) in že na podlagi tega ni mogoče izbrati povprečne Slovenke. Poleg tega po-šiljajo slike in podatke za natečaj le ženske, ki hlepe po uveljavitvi in je na drugačen način ne morejo doseči, ne vedo pa niti tega, da se s tem le osmešijo in pokažejo »visoko« stopnjo svojega inteligenčnega razvoja. Da je natečaj skrajno žaljiv za vse »ostale« Slovenke, mi verjetno ni treba posebej poudarjati, kot celota pa je negacija razvoja socialističnih in demokratičnih družbenih odnosov.
Zanimivo in hkrati vsega obsojanja vredno pa je, da novinar Celjskega tednika po mestu ustavlja dekle-ta ter jih nagovarja, naj pošljejo svoje slike za na-tečaj »Slovenka«, ker bodo prav gotovo izvoljene. Iz nepotrjenih virov se je izvedelo, da je isti novinar hotel slikati mladoletno dekle v bikiniju na njenem domu, njena mati pa se» je nato pritožila na ured-ništvu.
Znano je, da pri Celjskem tedniku nimajo šola-nih novinarskih kadrov, vendar to ne sme biti opra-vičilo za tako postopanje, predvsem pa ne za slabo vsebino. Uredniški odbor bi se moral zavedati, da je Celjski tednik glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, v tej organizaciji pa se občani (citirano po ustavi SFRJ) poleg drugega borijo za humane odnose med ljudmi, za razvijanje socialistične zavesti in norm socialističnega načina življenja ter proti poja-vom, ki so napoti razvoju socialisticnih in demokra-tičnih družbenih odnosov ali jim kako drugače ško-dujejo. Socialistična zveza delovnega ljudstva se to-rej ne bi smela kompromitirati s takim glasilom, kot je Celjski tednik s sedanjim vsebinskim konceptom.
Tudi mladina je na občinski konferenci ZMS v Celju obsodila negativne pojave v lokalnem tisku, vendar se postavlja vprašanje, če bo v svojih priza-devanjih v tej smeri uspela. Bivši politični funkcio-nar ter predstavnik kulturnega življenja v Celju je po konferenci izjavil, naj mladina raje študira, kot pa da diskutira o takih stvareh. Predstavnik mladine, ki je na konferenci razkril nekatera argumentirana dejstva v zvezi z natečajem »Slovenka«, pa je nekaj dni po konferenci prejel pismeni ultimat redakcije Celjskega tednika, naj izjave, ki jih je dal na mla-dinski konferenci, prekliče, sicer bodo proti njerriu sprožili sodni postopek.
Komentar je popolnoma odveč, zdi se mi le, da je tokrat redakcija Celjskega tednika hotela zaslepiti javnost s tisto znano taktično potezo: napad je naj-boljša obramba, kljub temu, da se to taktiziranje po vsej verjetnosti ne bo obneslo.
če bi hotel kritično obdelati celoten vsebinski koncept Celjskega tednika, bi bil ta okvir premaj-hen, zdi pa se mi nujno potrebno sklicati sestanek družbeno-političnih organizacij v Celju, na katerem" bi dokoneno obsodih negativne pojave, ki zadevajo Celjski tednik, kajti če s?m uredniški odbor ne more (ali ne zna) uvesti pravilnega koncepta (kakršnega naj bi imelo glasiJo SocJaiistiene žveze delovnega ljudstva), je za to pač potrebna temeljita akcija vseh občanov.
Vladiniir Vidmar
Dolina Soče, ki naj bi ju pupiavrio d^uinuicn,ijoi\u jc^-ciu
TOPLI SIMPOZIJ O ELEKTRIKI IN NARAVI
Stvari so pravzaprav že znane: da bi se dokazala upravičenost lastnega (in zgolj lastnega) dela, pra-vilnost in veljavnost zgolj lastnih stališč, je potrebno in hkrati bolj prepričljivo dobiti še podporo »prepro-stega Ijudstva«, ki bo takšno stališče brezpogojno podprlo in mu tako dalo videz najširše veljave, sta-lišču nasprotnika pa videz, da je izraz ozke, celo povsem zasebne pobude. Sredstva pri tem niso rah-ločutna: od bučnega navijanja za »naše«, do posme-ha, ignorarice in izžvižganja nasprotnika. Da je pre-našanje atmosfere in običajev z nogometnih igrišč v sfero kulture in znanosti neprimerno, s tem se skoraj vsi strinjamo, najbrže pa se ne zavedamo do-volj nevarnosti, ki jo takšno nasilno nastopanje pri-naša s seboj, kolikor bi dobilo razsežnost in veljavo precedensa.
Res je, skoraj ne moremo zameriti »preprostemu javnemu mnenju«, ki je prišlo tudi na javni simpozij o družbeni upravičenosti izgradnje HE Trnovo in si tukaj, z maligani podprto, dajalo duška v svojem priznanju zagovornikom te gradnje, nasprotnikom te zamisli pa ga odrekalo in jim žvižgalo. Vsa ta neprh-jetna in nepotrebna preproščina pa ne odveže kriv-de organizatorjev, ki so za predstavnike tega »javne-ga mnenja« organizirali »majski izlet« konec no-vembra v Ljubljano. če so delavce »Soških elektrarn« res hoteli seznaniti s kulturnim življenjem LjuTlja-ne, je bil to prav gotovo hvalevreden namen, a izbira nemara ni bila najboljša. Verjetno bi bilo bolje, če bi jim razkazali kakšno galerijo, muzej, ali pa »In-venturo« v MG, simpozij pa prepustili znansiveuan in kulturnim delavcem, da opravijo delo, zaradi ka-terega so se zbrali, t.j., da v Tesni in delovni atmO' sferi izrazijo in proučijo vse predloge in protipred-loge, mnenja, stališča in analize o vrednosti in upra-vičenosti gradnje HE Trnovo v zgornji soški dolini, in da nato vse na simpoziju obravnavano oziroma proučeno gradivo predložijo v odločitev republiški skupščini, ki bo o gradnji odločala.
Tako pa je bil tudi to eden izmed vzrokov, da je simpozij potekal ob znatno zvišani temperaturi in smo bili namesto spoštovanja nasprotnika in njego-vega mnenja priča poizkusom osebnih diskvalifikacij, namesto tehtanju dejstev in spopadu argumentov pa priča nestrpnosti in povsem neresnemu navijanju za eno stran.
Takšni pojavi na simpoziju samem in nekatere akcije lokalnih političnih organov, do katerih je pri-šlo pred njim, pa govore o popolni neustreznosti in nedemokratičnosti sredstev, ki so se jih posluževali zagovorniki gradnje v soški dolini, pa čeprav so jim še tako poskušali dati povsem demokratičen videz. Na simpoziju samem, še več pa ob njem, smo slišali o popolnoma nepravilnem zbijanju vrednosti kme-tijskih zemljišč in ocenjevanju hiš prebivalcev čez-soče, vasi, ki naj li jo jezero HE Trnovo zalilo, o iz-siljevanju in ciničnih aktivističnih metodah polpre-teklega časa, zavestnih lažeh in potvarjanju stališča prebivalcev, ki da si želi izgradnjo elektrarne, čeprav se je pozneje izkazalo, da je resnica ravno nasprotna itd. Na simpoziju smo tudi izvedeli, da je . bilo za pripravljalna dela in projekte za hidrocentralo po-rabljenih 500 milijonov dinarjev in to še preden so najvišji družbeni organi republike spoznali upraviče-nost ali neupravičenost gradnje same in se je tako povsem umestno postavilo vprašanje, če ne bo že sam pritisk porabljenih milijonov izsilil gradnje, pa čeprav proti njej obstajajo še tako močni ugovori.
Vse to pa hkrati govori o pomanjkanju ustrezne demokratične prakse pri nas, saj je bilo doslej od-ločanje o vseh porriembnejših zadevah prepuščeno povsem ozkemu krogu Ijudi, vsekakor pa mnogo ožjemu, kot je bil simpozij o soški elektrarni, kjer je bila vsem kakorkoli zavzetim ali prizadetim ob-aanom ali organizacijam dana priložnost, da povedo svoje mnenje in tako posredno vplivajo tudi na končno odločitev predstavniškega telesa. Simpozij je bil torej, vsem hibam navkljub, kot najširše soo-čenje javnega mnenja brez dvoma koristen in upamo lahko, da je pomenil začetek povsem nove prakse. ki bo odslej pri odločan^u o pomembnih in splošno koristnih zadevah ne samo dopuščala, ampak tudi zahtevala udeležto širokega strokoimega in javnega mnenja, pri čemer pa je oblilca takšnega sodelovanja
(očiščena  seveda  vseh  športnih dodatkov)  povsem nepomembna.
In kakšen je bil delovni rezultat tega simpozija? Prav gotovo ne tako razveseljiv kot to meni Delav-ska enotnost, ki je dne 25. novembra (torej na sa-mem začetku simpozija) ugotovila, da se je simpozij o izgradnji HE Trnovo že pred dnevi končal in da so »rezultati simpozija za javnost vsekakor razvese' Ijivi, saj so dokument o rojstvu novega hidroener-getskega objekta v Sloveniji, od katerega si lahko naša skupnost obeta v bodoče samo in zgolj koristi«. čeprav mi tako obseg kot tudi namen tega zgolj informativnega zapiska preprečujeta, da bi vsaj pri-bližno navedel in opisal vso obširno problematiko na simpoziju povedanih dejstev in mnenj, ki pa so širši javnosti že tako dovolj dobro znana, si vendar ne morem privoščiti takšne dezinformacije, kot si jo je Delavska enotnost in lahko namesto takšnih op-timističnih in najbrže ne povsem namerno naivnih sklepov registriram samo naslednje:
1)  Dejstvo je, da našemu gospodarstvu zelo pri-manjkuje električne energije, da jo  bo vsako  leto primanjkovalo še več in da jo bo treba čimprej po-iskati in ustvariti, če ne bomo hoteli trpeti vsako leto večje, celo katastrofalne škode. Dejstvo je tudi, da -bi lilo energije, pridobljene s HE Trnovo, razmero-
ma veliko in da bi bila dokaj cenena.
2)  Dejstvo, ki so ga navajali nasprotniki gradnje, je, da je Soča ena najlepših, mogoče celo najlepša reka v Evropi, da bi s potopitvijo zgornje soške do-line, ki bi povsem spremenila in izmaličila njeno po-dobo, bila  bistveno prizadeta ena najlepših in nay bolj romantičnih, skoraj še nedotaknjenih pokrajin, s katerimi naša domovina razpolaga in jih tudi dru-god po svetu ni veljko najti.
3)  Dejstvo je, da  kompromis med  tema  dvema stališčema ni bil dosežen.
Zagovorniki gradnje hidroelektrarne so imeli ne-koliko lažje delo kot njihovi nasprotniki. Oprti na neusmiljeno logiko številk in statističnih podatkov, ki izkazujejo nenehno večanje potreb po električni energiji, so dokazovali, da je izgradnja HE Trnovo nujna za izpopolnitev našega hidroenergetskega si~ stema in so z aroganco dodali, .da je vprašanje nje' ne izgradnje samo vprašanje časa in ne česa dru-gega. Vse nadaljnje njihovo prepričevanje o tem, da turizem zaradi elektrarne ne bo ničesar izgubil, am-pak celo pridobil, pa ni bilo tako prepričljivo in ni moglo ovreči pomislekov nasprotnikov takšne gradnje, temveč jih je celo utrdilo. Dejstva, ki so govorila iz analiz in študij nasprotnikov gradnje, in končno dej' stva, ki jih najdemo sami, če pogledamo, kakšno pu-stošenje narave pomenijo podobna akumulacijska jezera po svetu in tudi pri nas (HE Moste ifi Jabla-nica), so povsem drugačna: govore o velikih povsem negativnih posledicah na flori, favni, jjokrajinskem videzu in erozijskem delovanju, q tem, da že en sam pritisk na gumb lahko spremeni jezero v kratkem ča-siiv blatno, smrdečo kotanjo, ki ne samo, da za turista ne to privlačna, ampak celo odbijajoča. Pri tem, ko so zagovorniki statusa quo y soški dolini zavračali očitek »jalovega sentimentalizma in romantične ža-nesenosti«, so nasproti racionalnemu svetu številk postavili iracionalne vrednote: lepoto pokrajine, hu-manizem v odnosih do prebivalcev čezsoče, nacio* nalni aspekt ipd., so hkrati nakazali moznost go-spodarsko uspešne izrabe zgornjega Posočja, ki bi s smotrnimi turističnimi vlaganji postalo ekonomsko enakovredno energetski pomembnosti hidroelektrar-ne. Obenem pa so tudi dokazali, da gradnja HE Tr-novo ni edina rešitev naše energetske krize in naka-zali tudi možnost pridobiti nove vire energije z gradnjo toplotnih elektrarn in — v bliznji bodočno-sti — tudi nuklearnih elektrarn.
Simpozij je torej končan, rezultati so znani, o iz-gradnji HE Trnovo pa bo odločala republiška skup-ščina. če govorimo, da je Soča reka, ki ima za vsa-kega Slovenba še drugačen pomen kot pa samo eko-nomski ali samo estetski, potem lahko upamo, da bo ta odločit&) takšna, da nam ne bo treba odslej v dolini Sočeiiamesto srca pustiti svojo vest.
Jože Hriberoik