171
Gorazd Kocijančič
i
Molitev in metafizika
He euche legetai pollachos, "Molitev se izreka na mnogo načinov in v mnogoterih smislih", bi lahko parafrazirali Aristotela, treznega Stagirita, in podobno velja tudi o "metafiziki": naš pogovor o (post)metafizični misli in njenem odnosu do molitve nas bo gotovo prepričal o resničnosti te trditve.
V zgodovini verstev je molitev pomenila in v vsakdanjem življenju nam pomeni najrazličnejše odnose do Presežnega. Ker pa so izhodišče našega pogovora besedila grških cerkvenih očetov o molitvi in ker je za začetek pogovora pomembno doseči vsaj osnoven konsenz glede teme, o kateri se nameravamo pogovarjati, mi dovolite, da kot začetno določitev pomena izraza "molitev" navedem kratek odlomek iz poznega bizantinskega duhovnega besedila, ki ga izročilo pripisuje sv. Kalistu Katafigiotu jKallistos Kataphygiotes, konec 14. ali začetek 15. st.]~, besedila, ki je uvrščeno v najpomembnejši in najvplivnejši zbornik duhovnih besedil ortodoksnega krščanstva, v "Filokalijo svetih niptikov (duhovno treznih mož)" (v slovanskih jezikih znano pod naslovom Dobrotoljubje)? Kalist je plemenit mislec, pri katerem — po besedah najpomebnejšega zgodovinaija grške krščanske filozofije, Bazilija Tatakisa
1	Uvodne besede k pogovoru o odnosu molitve in mišljenja, ki ga je ob izidu slovenskega prevoda spisov grških očetov o molitvi (Celje 1993) organiziralo Društvo za primerjalno religiologijo.
2	Prim. o njem H.C. Beck: Kirchc mul llieo/ogische Literatur im byzantinisdien Rcich, Miinchen 1959, str. 784-5.
3	Dve deli, ki sta prevedeni v knjigi Grški očetje o inolihi, sta tudi del Filokalije: Evagjijeva poglavja o molitvi ' in Maksimova Kitilka razlaga ofenaia. Vloga Dobrotoljubja v ruski duhovnosti je lepo vidna iz znamenite Pripavdi ruskega slramku, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu J. Zupeta fPrijioved ruskega romnija, Ljubljana 1992). Za temeljitejšo informacijo o FiltJialip prim. geslo Philokalie (Kallistcs Waie) v Diclionnaire ile ¡a Spiriluditč 12,1 (1984), kol. 1336-52.
172
— najdemo "prefinjeno in pronicljivo dialektiko, ki spominja na Elija Ekdika in se navezuje na motrilni elan Dionizija Areopagita, starih očetov in celo Platona."4 Kalistova razprava, zbirka duhovnih "poglavij", ima naslov O zedinjenju z Bogom in o motrilnem življenju [Peri tes theias henoseos kai biou theoretikou]. 72. izrek tega teksta se glasi takole:
"Ko se um [nofls] druži [homilei] z Bogom in moli ter je po svojih (duhovnih) starcih [diathescis] kot nekakšen sin v odnosu do n^jboU nežno ljubečega Očeta, ko se neizrekljivo [aphatos] radosti, ker vidi Jezusovo luč, ko je pretresen in hrepeneče [erotikos] ves iz sebe ter v svojem srcu očitno [enargos] doživlja/zaznava [aisthomenos] božansko hrepenenje [eros] in nadnaravno [hyperphyes] delovanje [energeia] Svetega Duha, ko se torej hoče mistično in nadsvetno dvigniti nad Božja razodevala in nad Njegove popolnosti, tedaj resnično preneha z vsemi svojimi deli in postane (nekaj) nad mišljenjem, (nekaj) po mišljenju |hyper t6 noein metš td noein ginomenos] ter na način, ki zbuja čudenje, uživa in je resnično spokojen v miru oživljajočega Kristusovega Duha."5
Ta kristalizacija duhovne izkušnje globokega bizantinskega pisca povzema bistvene prvine molitve, kakor jo učijo najgloblji spisi Svetega pisma in krščanskega Izročila, in kakor jo — v sorazmerju z ravnijo svoje duhovne rasti — pozna vsak kristjan, obenem pa krščansko molitev na značilen način postavlja v odnos do izrazito nad-ontoteološkega mišljenja, namreč do "novoplatonične", obenem metafizične in v osnovi brezčasno postmetafizične misli, drugega člena v binomu, ki določa temo našega pogovora.
Zato si drznem trditi, da Kalistov izrek na skrivnosten način zaobjema vprašanja — in nakazuje krščanske odgovore — na problematiko, ki jo bodo predstavili ostali današnji diskusijski prispevki
4	Histoire de la philosophie I (Orient, Antiquité, Moyen Age) [Encyclopédie de la Pléiade], Paris Oallùnard 1969, s. 990.
5	Philokalia tân hierôn ncptikôn kil, T6mos F, Athènai 1976, (4. izd.), s. 29.
173
in to ne le tista, ki govorita o stališčih dveh krščanskih mislecev, temveč tudi tisti, ki bodo analizirali pri nas posebno žive oblike mišljenjskega preseganja zahodne metafizike:
nods, ki v tako pojmovani molitvi ohranja svoje ime — a ne le svoje ime — tudi "nad mišljenjem in po mišljenju", in pa čudenje, to "stanje (stasis) mišljenja in nadumni molk ter neizrekljiva radost v mnogem čudenju", kakor Kalist molitev imenuje na drugem mestu6 — vse to nas kliče v bližino miselnih prizadevanj poznega Heideggra,7
molitveni čros v osrčju noeze molečega, ek-statičnega, de-centriranega "subjekta" razkriva človeka kot "bitje želje" in skupaj s pojmom duhovnega Očetovstva evocira — ter postavlja pod vprašaj — ključne teme sodobne psihoanalitične teorije,8
dvig nad Božja razodevanja, sebe-kazanja, Božje emfaze [emphaseis], kakor se glasi grški izvirnik, ter dvig nad Božje popolnosti (ki so tudi v bizantinski teologiji seveda celota vsega, kar nam je od Boga lahko epifano navzoče) nam v svoji nad-svetnosti, ki nima ničesar več skupnega z naivno predstavo o "platonistični", "metafizični" dihotomiji sveta na čutno zaznavno in inteligibilno območje — daje slutiti bližino apofatičnega radikalizma, katerega v sodobni misli predstavlja dekonstrukcija Jacquesa Derridaja.9
Katafigiot je namreč značilen predstavnik apofatičnega bogoslovja brezdanje tišine, v katero se preobrazi izrečena in miselna
6	Ibid., pogl. 28, s. 17.
7	Prüll, npr. D. Halliburton: Poetic Thinking. M Apiroach to Hvideeger, Chicago/London 1981, s. 215—216.
8	Prim. npr. Alain Juranville: Lactu t et la philoso^iic, Paris PUF 1984. str. 15; zbornik Ijicm i auf theological iliscourse (izd. Edith Wyschogrod/Oavid Crownfielcl/Carl A. Raschke), Albany 1989.
9	Prim. npr. Hent de Vries: Theologie in Pianissimo. Zwischen Rationalität und Dekonstruktion. fDie slkliutlitiit der Denkfigitmi Adornos md Irinas'), Kampen 1989. str. 307sl.
174
molitev pred troedino skrivnostjo, ki je "hypèr tô eînai hén" (Eno nad bitjo)10, kot "sled"11 vtisnjena v bivajoče: in pojmovanje molitve, vpisane v to tišino, je vselej prostor bližin, približevanj — in neizrekljivih, nadpojmovnih oddaljenosti.
Prostor teh bližin — ki se bodo v nocojšnjem pogovoru morda (ali bolj skeptično rečeno po vsej verjetnosti) izkazale za še večje oddaljenosti — pa vendarle omogoča tezo, ki naj bo izziv za nocojšnji pogovor, raz-govor:
postmetafizicna misel, zvesta sebi kot misel, ki po eni strani v raznoterosti svojih oblik odkriva nebivajočo Skrivnost biti, po drugi strani z radikalnim rušenjem narcisizma novoveškega subjekta odstira prostor tistega, "kar govori v nezavednem, ki je manj globoko kot nedostopno za zavestno poglobitev: subjekta v subjektu, subjekta, ki presega (transcendant) subjekt..."12 — ter končno radikalno dekonstruira zahodno metafiziko prisotnosti in odkriva možnost uprisotnjevanja Drugačnega kot "sledi", takšna postmetafizicna misel nujno vodi k odprtosti za tisto, za kar v hščanski molitvi pravzaprav gre: kajti v krščanski molitvi, o kakršni — na sledi cerkvenih očetov — govori Katafigiotovo besedilo, gre za dejanski osebni, nemetafizično posredovani odnos do Očeta, za nepriobčljivo motrenje Jezusove luči, taborske svetlobe, ki se kot Božja slava kenotično razliva v vse bivajoče in ga dela za ikono; v njej gre za izkušnjo, za občutje delovanja oživljajočega Duha, ki ga nezmotno prepoznamo po tem, da vselej vodi k Sinu; za mir, ki ni od tega sveta.
Molitvena teologija očetov zato ni le brezčasno veljaven zaklad krščanske mistagogije, ampak tudi odločilen preizkus tega, ali o sodobni
10	Ibid, pogl. 29, str. 17.
11	Metaforika "sledi", ki je ključnega pomena za Derridajevo misel, ima, kakor je znano, pomembno mesto že v Plotinovem apofatizmu — za aleksandrijskega misleca
je bit [ti> einai] sled Enega —, prevzel in krščansko poglobil pa jo tudi patriarh Kalist (prim. Philokalia, sup. cit., s. 29: [hoia ichnelaton ho nous].
12	Šcrils, s. 437.
175
misli kljub globini njenega upora ontoteologiki morda vendarle ne veljajo besede, ki jih je moral priznati ponosni Rim: Graecia capta ferum victorem cepit ("osvojena Grčija - v našem primeru metafizika - je osvojila divjega zmagovalca").
In še več: morda lahko trezna fenomenološka refleksija o eksistencialno (meta)ontološkem okviru in pogojih molitve in in molitvene teologije sodobni misli odkrije možnost drugačnega branja tradicionalne ontoteologike: branja, ki se zaveda molitvenosti, bivanjske, osebne napotenosti v Skrivnost kot transcedentalne conditio sine qua non antične in srednjeveške ter deloma celo novoveške metafizike. Branja, ki si prizadeva umeščati novoveško metafiziko v duhovno-osebnostno sobesedilo in jo s tem alegorizirati, oziroma bolje rečeno prepoznati kot alegorijo duhovne izkušnje, glede katere je mogoča le duhovna presoja.
Veliki Maksim Spoznavalec je zapisal, da je "euktika (umetnost molitve) višja od Bogoslovja [theologia], saj slednje govori o božanskosti Božanstva [to theion theologei] s pomočjo nastalih stvari, prva pa dušo na nespoznaten in neizrekljiv način združuje z Bogom samim."13 — in te besede so gotovo vselej veljavne kot opozorilo na simboličen značaj vsake ontoteologike. Toda v njih se zaradi analoškosti same gradacije skriva tudi neomajna gotovost, da je izkušnja tradicionalne teologije kot metafizike in s tem pogoj približevanja metafizični misli vselej vezana na molitvenost.
V teh dveh smislih je lahko molitvenost, kakor jo razkrivajo vzhodni cerkveni očetje, izziv — kažipot in znamenje — za današnjo postmetafizično misel.
Za to pa, kako nekrščanska misel postane krščanska in kako se iz molitvenosti rodi krščanska molitev, ne obstaja noben kažipot in — razen Jonovega — nobeno znamenje.
28
Maxinu Confessoris Quaesliaies el dtbia, izd JU. Declerck, Brepols Tumhout 1983, s tj. 39.