Štev. 16 V Ljubljani, 29. oktobra 1915. LV. leto. Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji. Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko. Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10— K pot leta .... 5-— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h. Za 'oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 14 h , , dvakrat . . 12 „ . . „ trikrat . . 10 „ za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 8 h. (knanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št 118). Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto. Priloge poleg poštnine 15 K. Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani. Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine. Prihodnja številka »Učiteljskega Tovariša« izide dne 19. novembra 1915. ■HBSHHBBBSHmBttmmsamsBBam&ma Upravni svet Učiteljske tiskarne v Ljubljani je sklenil v svoji seji podpisati 8€ 30©.- III. vojnega izposojila. Obenem je povabila Učiteljska tiskarna vse svoje člane - zadružnike, da se tudi oni zasebno udeleže po možnosti III. vojnega izposojila. Zadružniki! Podpisujte v obilnem številu III. vojno izposojilo! Tretje vojno posojilo je razpisano. Mnogo naših tovarišev žrtvuje na bojnem polju svoje najdražje — kri in življenje — za drago domovino in za ljubljenega vladarja. Nas pa, ki smo ostali doma, kliče druga dolžnost: vsakdo izmed nas mora po svoji moči in primerno svojim sredstvom pomagati državi, da preskrbi naše hrabre armade z vsem, kar potrebujejo v tej grozoviti vojni. Pripravljenost vojske pa zahteva ogromne denarne žrtve. Ako naj naše vrle čete podražijo sovražnike in nam priborijo blagodejni mir, je treba, da dado državljani državi denarna sredstva, ki jih neobhodno potrebuje. Zato je razpisala tretje vojno posojilo in vseh nas, tovariši in tovarišice, sveta dolžnost je, da podpiše vsak po svoji moči vojno posojilo! Posebno se pa obračamo- do vseh Za-vezinih društev z nujnim pozivom, da store svojo patriotsko dolžnost in podpišejo vojno posojilo v višini, kolikor jim dopuščajo sredstva! Prepričani smo, da ne bo Zavezinega društva, ki bi ne storilo v tem hudem času svoje patriotiške dolžnosti! Vodstvo Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva. Izza dne, ko je izbruhnila sedanja vojna, ni številke našega lista, da ne bi morali v njej javiti smrti tovariša ali tovarišice. In ne samo v razpredelku, kjer govorimo o vojni, ampak tudi v tistem delu lista, kjer objavljamo vesti iz vseh slovenskih pokrajin. Bodi doma — bodi na bojnem polju: ista usoda je naš delež — slovensko učiteljstvo umira!... Smrt na bojnem polju je naravna posledica vojne. V tem oziru se je uveljavila sama ob sebi nepotvorjena enakopravnost: kdor z mečem ravna, bo' z mečem končan! Sovražnikovo strahovito orožje nič ne izbira. Kamor in kogar zadene — zadene! Vesel je — kakor čudno se to tudi glasi — kdor odnese samo rano ali prehlad. Toda na tisoče je tistih, ki se ne vrnejo nikoli več! Med temi so tudi učitelji, tudi naši slovenski tovariši, ki pla-kajo za njimi naše osamele učilnice, šolska mladina, žene in osirotela lastna deca! Sorazmerno je število na bojnem polju za domovino padlih slovenskih učiteljev ja-ko veliko. Noben drugi stan ne izkazuje tako žalostne kronike. Dokaz je to, kako zvesto in požrtvovalno izpolnuje slovenski učitelj-vojak svojo brambno dolžnost. Vse svoje žalostno življenje se je učil zvestobe in žrtvovanja, in sedaj, ko ga je pck zvala domovina, ne more in neče biti drugačen, nego mu veleva nauk, s stradanjem, pokorščino in zatajevanjem priučen v napornem, a nezadostno plačanem službovanju ! V »Slovencu« z dne 7. t. m., št. 229.,. beremo v listku ta-le stavek: »Da v teh resnih časih vsakdo vrši svojo dolžnost, je gotovo; da jo odlično vrši učiteljski stan, je neoporečno...« Res je to! Ako nič drugega ne, poglejmo samo izvestja o delu slovenskega učiteljstva za »Rdeči križ« v vsaki številki našega glasila, pa moramo zopet reči, da sorazmerno noben drugi stan ne stori toliko v dobrodelne in človekoljubne vojne namene. Da je med darovi mnogotera od lastnih lačnih ust pritrgana krona, to vedo darovalci sami in pa še tisti, ki poznajo' naravnost obupni materialni položaj slovenskega učiteljstva. Tako se v delu našega stanu v teh krvavih časih ponazoruje pesnikova za- poved: »Daritev bodi ti življenje celo!...« Daritev vse od začetka do konca! Ako ni drugega čudeža — ta je: iz nič ustvarjati velika dejanja bratstva in ljubezni, poza-bivši popolnoma sebe! — Učitelj slovenski pozna vse bolesti, ki glojejo na srcu in razjedajo dušo; pozna vse trpljenje materialnega značaja, zato je dober, plemenit, požrtvovalen in nesebičen, ko zahteva včliki čas velikih mož! Tisti, ki so si iz žuljev drugih nabrali ogromnega imetja; tisti, ki žive v blaginji, v izobilju in razkošju, bi se lahko zgledovali ob delu slovenskega učiteljstva, kako se mora v dejanju izpričevati ljubezen do domovine! Da pa umirajo v tem času tisti, ki so ostali doma — kje je temu žalostnemu dejstvu vzrok? — V starem grehu: uči-teljstvu niso dali nikoli dovolj kruha! — Gladovati je moralo v normalnih časih, poleg tega pa delati, kakor da je sijajno pla-čevano, sicer — gorje mu! Dolžnosti ni bilo nikoli preveč, pravic in kruha vedno premalo! Ni danes časa, da bi zbujali žalostne spomine. Ponavljamo zgolj resnico, kakor stoji neizbrisno zapisana v naši zgodovini in kakor se sedaj bridko maščuje nad — učiteljstvom! Ako ni bilo mogoče živeti v normalnih časih ob prepičlih dohodkih, kako je to mogoče sedaj, ko so cene živilom, obleki, kurivu, svečavi itd. poskočile tako, da se človeku črno dela pred očmi?! Učitelj ob sami svoji plači s skromno doklado vred v sedanjem času ne more preživljati sebe in svojcev, ako nima prihrankov, da zajema iz njih, ali pa ako ne pada v dolgove in se ne naslanja na kredit! Koliko pa je tistih, ki so v prejšnjih časih položili kak krajcatr na stran? Ako je bilo težko gospodinjiti prej, je sedaj prava umetnost, če ne pride v učiteljskih rodovinah do gospodarskih katastrof! Kdor mora živeti danes samo ob mesečnim, živi slabo, ai najslabše živi učitelj, 'ker ima najmanj! To je treba povedati javno v odgovor na začudena vprašanja, kako da toliko učiteljev in učiteljic umira doma ravno v sedanjem času. Izčrpani so in izmozgani. Hrana je nezadostna, enostranska, ki napolni kvečjemu želodec, ne da pa nobene moči in ne nadomešča izrabljenih telesnih sil. Torej ne more biti druge posledice, nego je hiranje, bolezen in smrt! Ko bi ob pravem I času hoteli vedeti, da je učitelj tudi človek, in bi mu na podlagi tega spoznanja uredili njegovo materialno stališče, bi bilo danes drugače, in smrt bi ne imela tako bogate žetve v vrstah nedolžnih! Tako pa trpi učitelj za krivdo drugih! In seveda šola tudi in narodova prosveta tudi! In kako bo potem, ko bo do kosti in mozga iztisnjena vsa množica? Ali se naj vsa ta skupina kulturnih delavcev nagne k žalostnemu koncu kakor dogorevajoča sveča? In ali bo- potem, ko zavladajo zopet mirni časi in se začne redno delo v šolah, dovolj nadomestka, dovolj naraščaja, ki bi hotel v plačilo za delo hiranje in pogin? To so važna in nujna kulturna in socialna vprašanja, ki pravi patriot ne more malobrižno mimo njih. Mi opozarjamo na ta vprašanja javnost, ki ji ne more biti vseeno, kako se godi učiteljstvu njene dece in kaj je treba vbodoče najprej urediti, ako hoče svojemu naraščaju preskrbeti dobro situirano učiteljstvo, ki bo vzgajalo ta naraščaj — državi! In danes, ko praznujemo Vseh mrtvih dan, se spominjamo daljnih vaših grobov, dragi tovariši-junaki, ki ste svoje največje bogastvo — svoje življenje — darovali domu in cesarju! Konec je vašemu trpljenju! Ali so danes vaši daljni grobovi za>-puščeni? V to našo Meko romajo danes naše duše, vse razžarjene od ljubezni do vas! Ako so- vas vsi pozabili, mi vas nismo in vas ne pozabimo nikoli! Vaši daljni, nemi grobovi glasno govore, kako zna slovenski učitelj ljubiti svojo domovino! In spominjamo se danes bližnjih vaših grobov, ljubi tovariši in tovarišice, ki ste vse svoje sile telesa in duha žrtvovali vzgoji slovenske mladine, potem pa ste — do dna izpraznjeni kelihi darovanja — šli po neodvzetni svoj delež v zemljo domačo! Tudi do teh vidnih znamenj našega stanovskega in socialnega trpljenja romajo danes naše duše, presunjene s sedem-žalostnimi meči! So li ali niso okrašeni ti ljubi, tihi, tesni vaši domovi — vanje ne more več vihar, zlost in bolest! Dopolnjeno je! — In spominjamo se, ko praznujemo Vseh mrtvih dan, vas vseh, ki ste še na tej okrvavljeni zemlji in ki težko živite — težje nihče od vas! Ni nam bilo in nam ni do hvaje in časti! Dobro delamo zaradi dobrega. Ali vendar: Kako bo plačilo, ko LISTEK. Zapisal P. Dobravski. Bilo je lansko jesen! Vojna!... Vlaki, podobni dolgim kačam, so se začeli premikati po širni domovini. Vojaški vlaki! Premikali so se v jesenski megli tako počasno, težko, nekako žalostno, natlačeno polni vojakov. Prvi branilci domovine! A zopet in zopet so se vračali prazni ti dolgi vlaki, in odhajali so zopet drugi in drugi. Domovina je rabila hrabrih sinov-junakov. Zato so odhajali vsi žurno, a vendar težkih src, v tujino, daljno tujino. Narodna pesem jim je olajšavala težka srca, ki pa je bila sama otožna, polna tajinstvene melanholije, res, kakor kaže pesem sama: Od doma se poslavljajo, na vojno se odpravljajo; pojo glasno, pojo lepo, pri srcu jim je pa hudo... Tako si prišel tudi Ti, France! Klicala Te je domovina. Odzval si se, ker si znal dobro, kaj je dolžnost. Zapustil si lepo, prijazno vasico in lično učilnico tam v dolenjskih vinskih goricah. Ločil si se s težkim srcem od izročene Ti šolske mladine, ki Te je vzljubila! Bil si ji vse najljubše. S solzami v mladih sanjavih očeh Ti je sledila deca ob odhodu. Iz nedolžnih, čistih src Ti je želela srečne vrnitve. A prišel je rano čas, da si moral na polje slave-junakov. Nisi pa pozabil tik pred odhodom rojstnega Ti mesta Kranja, da si oživiš zopet lepe spomine iz nekdanjih dni, vzameš žive, nepozabne na pot v tujino. Da, res, vzel si slovo- od lepe okolice mesta Kranja, v kateri si preživel toliko lepih ur, vzel si slovo, težko in mučno, od svojih dragih z nado v srcu, da se vrneš. Ta edina Ti je lajšala ločitev. A Tvoje slovo od prijatelja? Žalosten nasmeh na tresočih ustnicah, pomenljiv Tvoj zadnji pogled z rosnimi očmi, ki mi je zbudil v srcu težko slutnjo, in — srečno! Odšel si z drugimi, odhajal vedno dalje in dalje, nemirno v nejasno prihodnost. V kratkem še Tvoj zadnji pozdrav iz daljne Ogrske, potem pa--- Minilo je leto! Nova jesen je tu! Še vedno se premikajo oni dolgi vojaški vla- . ki, podobni dolgim kačam, počasno1, tež- I ko, nekako žalostno. Istotako prihajajo nazaj prazni, in odhajajo drugi in zopet drugi. Brez konca! Isto kot lani! A kje si Ti, France? Molčiš!... Ne daš odgovora! Oglašajo se drugi, pišejo svojcem, a o Tebi ni glasu! Oziram se okrog z vpra-šujočimi očmi. Te li ne zagledam med drugimi. Ah, kvečjemu samo v sanjah se še prikaže Tvoj veseli obraz. A v resnici pa vidim le sumljiva dejstva. Polni se zopet Tvoja učilnica tam doli v prijaznem selu v dolenjskih goricah. Lepo snežno-bela in obdana z množico vinskih trt, kraljuje med vaškimi kočami. Kaj pa to? Iz šole se pomika mladina v dolgem redu proti vaški cerkvici1 tako počasno, obotavljajoče in žalostno1, kot oni dolgi vojaški vlaki. Na obzoru se jim kaže tuga, bolest... Cerkvica se je napolnila! Neubrani glas zvonov! Zadušni-ca... Za kom? Za našim dobrim učeni-kom! — Pogledam Tvoj dom! Tako tih, zapuščen stoji na skalnem bregu deroče Kokre. Vse tako pusto! Vrhutega še žalost Tvojih staršev, ki si jim bil edina nada na starost. Na vprašanje po Tebi odgovarjajo le materine in sestrine solze ter težki vzdihi očetovi. Po kom? — Bo li to Tvoj odgovor? Molčiš dalje ... A pritrjuješ z večnim molčanjem. Kako je bilo? Vprašam vas, poljane in šume gališke, ki stražite njegov in drugih slovenskih junakov grobove! Zašepe-tajte ve iz daljave njegovo zgodbo. V rezervi so bili! Počivali so nekaj dni, trudni, rešeni za ta čas strelskih jarkov. Čuje se smeh! Ona mrka lica se raz-vedrujejo, kakor one težke megle, ki se po burji in viharju razgrnejo, pustivši zlatim solnčnim žarkom, da osvetljujejo še nadalje to solzno dolino: A zadnji dan v rezervi! Zjutraj odidejo zopet naprej. Čuje še šepet, prikimavanje z glavami, vprašujoči pogledi. — Kam? V boj 1 juti! Pred bitko so! Pred časom, ko jim je dokazati njihovo vernost, pred časom, ko jim je za cesarja in dom živeti, a mnogim umreti1. Popoldan se zbero na zeleni trati. Dosel je vojaški svečenik. Govoril je po-lagano, mirno, iz srca. Vsi pozorno poslušajo. Opozoril jih je na vernost, na svetost prisege. Proti koncu jih je spomnil očetovsko, da se spravijo z onim, pred katerega lice pridejo mnogi zjutraj. Po-kleknivši in blagoslovivši jih, se opaža marsikaka solza v očeh naših vrlih planincev Kranjcev. Solza žalosti, solza po^ pride plačilni dan vsem, ki plemenito mislijo ter požrtvovalno in preko svoje moči delajo?! Kaj bo potem, ko poslednji odmev topovskega groma odjekne iz globoke dalje in se iz vseh prsi izvije radostni glas o zaželenem miru?! Ali se tedaj še tesneje zajedo klešče spon in stisk, ali pa tedaj tudi slovenskemu učitelju vstane — Vseh živih dan?! GROB JUNAKOV. Iz Poljčan na Štajerskem poročajo, da je padel na italijanskem bojišču tovariš Emil Zeilhofer, mlad in navdušen slovenski učitelj, doma iz Poljčan. Bodi učitelju-junaku, ki je prelil kri za svojo domovino, neminljiv spomin v naših srcih! RAZRUŠENE HIŠE. Domovi — kaj iz vas je sila, strahote polna, naredila? Trpeli smo, ko smo vas mi gradili in mrtvo snov od vseh strani nosili, da živo bivališče in ognjišče, v skrbeh in jadu zavetišče od tal nam dvigne se pod streho varno, ki jo poljubljaj solnce zlatožarno! — Sedaj vas ni!... Najlepše, kar ima ubogi človek — dom — razbil je ljuti bojni grom! Po grobju plamen še hlasta v jezikih, vžganih od grozot, da nihče več nikoli ne zazna, kod srečno naš je bival rod! I In skromne hiše delavca, meščana, in v tvornicah bogastva zakopana, ponižne koče, s slamo krite, palače, kot v pravljicah ponosite, oboki smeli, v vis hiteči. in vitki stebri mramorja blesteči — kar um človeški, roki pot kažoč, oblikujoč, ustvarjajoč, na trdni temelj je pričaral za dolge veke!... Pa je sebe varal?... i Vihra naj sila, uničuje — duh, večno živ, brez konca snuje, ko žanje smrt, on ne miruje: iz pogubljenja srka moč, z življenjem smrt uničujoč! Ko v prah grmi za zidom zid, že nov načrt se v mislih vije, da zopet v snov in lik prelit, z življenjem novim grob prekrije! G. ODPUST UČITELJEV IZ VOJAŠKE SLUŽBE. Vojno ministrstvo je na prošnjo nižje-avstrijskega deželnega šolskega sveta odredilo, da se naj oni učitelji-črnovojniki, ki opravljajo le vojaške pomožne službe in so torej za službo na bojišču ali pri straži (Kriegs- oder Wachdienst) nesposobni, začasno odpuste, da prevzamejo zopet poučevanje. Ta ukrep vojnega ministrstva ima pač principialen značaj in velja naj-brže tudi za druge dežele. DVA MILIJONA VOJAKOV ABSTINENTOV V NEMČIJI IN AVSTRIJI. V ozemlju zveznih srednjeevropskih cesarstev prebiva sedaj dva milijona vojakov, vsi že bolj v moški dobi, ki se popolnoma vzdržujejo alkohola, pri čemer se je pokazalo, da jim zdržnost tega v življenju tako potrebnega »krepčila« prav nič ne škoduje. Dobivajo še celo nekoliko manj kruha1 in vkljub temu ne dobivajo »tekočega kruha«, ki ga smatrajo nekateri kot neobhodno potrebno opojno pijačo. Večkratno preiskovanje njihovega zdravja in tehtanje dokazuje, da njih telo ne peša, da vsi vkljub temu »pomanjkanju« lahko težko delajo ; sploh na vseh se opaža, da jim zdržnost prija. Zdržnost ni sicer prostovoljna, četudi se vrši preizkušnja, ne da bi kdo vpraševal preizkušance za dovoljenje, se vendar ni doslej oglasil noben usmiljen glas izmed prijateljev alkohola, ki bi bil zaklical: »Dajte jim vendar tudi piva, žganja, našim ubogim sovražnikom vojnim ujetnikom«. NOVI DAVKI. Izšle so nove cesarske naredbe, ki zvišujejo pristojbine od dediščin, daril in zavarovalnih premij. Te naredbe stopijo 1. januarja 1916 v veljavo. Uradno se razglaša, da bodo te nove pristojbine znesle na leto 23 milijonov kron. INVALIDNI VOJAKI — DRŽAVNI URADNIKI. Ogrsko trgovinsko ministrstvo je izdalo naredbo, ki določa, da je invalidne vojake vzgojiti za državne uradnike. ITALIJANI IN SLOVENCI. Splitsko »Naše Jedinstvo« piše: »Minister Barzilai v Neaplju se je pritoževal, da je Avstrija tlačila Ialijane in da je vedno zatirala politiške in gospodarske interese Italije. Ni na svetu niti v najliberal-nejših državah primere, da je kaka- narodnost v manjšini uživala toliko pravic, toliko privilegijev, toliko zaščite kakor italijanska v Avstriji. Na brezobrazne tožbe Barzilaja bi ga vprašali: Ali je lepše za Italijane na Malti, ali na francoski Rivi-jeri, nego je bilo v Avstriji? Vprašali bi ga, kaj ima 40.000 Slovencev v Italiji napram 15.000 »Italijanov« v Dalmaciji. — Ali treba je razumeti prekomorske komedijante v njihovi megalomaniji in nenasitnosti. Ponudite jim prst, pa primejo celo roko. Vse hočejo, prav vse, ali pa nastane krik in vik. Zato so jih mlatili po Francoskem, zato jih bijejo, kjer morejo, po Ameriki, zato jih nikjer na svetu ne morejo trpeti, pa so se zaradi tega tako radi naseljevali v Avstriji. Oni, tujci na naši zemlji, so jedli naš kruh, naši pa so se potikali po Afriki in po rudnikih Amerike, pa so še vedno kričali, da so tlačani. Preko 40.000 italijanskih naseljencev v Trstu je živelo izborno ob naši obali, na tisoče družin jim je služilo denarje po gozdovih alpskih dežel, tam so gradili tvornice, vile, ali po Barzilaju je Avstrija zatirala gospodarske interese Italije! Kako le?« USTANOVITEV FONDA ZA ZARADI VOJNE OSLEPELE AVSTRIJSKE DRŽAVLJANE CELOKUPNE OBOROŽENE SILE. Na iniciativo in s krepko podporo pa-triotično mislečih pospeševalcev pomožne akcije za naše junaške branilce domovi- ne se je započelo mnogo zbirk za pripadnike naše oborožene sile, ki so zaradi vojne oslepeli. Velik del na ta način nabranih denarnih sredstev, zlasti donesek temu namenu posvečene prireditve lista »N. Freie Presse«, se je prepustilo c. kr. ministrstvu za notranje zadeve v prosto razpolaganje v okviru namena, ki se je zanj nabiralo. V dvojnem namenu, na eni strani ustvariti od države različno juristično osebo, ki ima lahko lastno imetje, kot lastnico teh sredstev, na drugi strani pa patriotom, ki so pri teh poklonitvah v prvi vrsti udeleženi in izkušeni in izkušenim poznavalcem uredb za slepce dati priliko pri upravi teh sredstev sodelovati, je ustanovilo c. kr. ministrstvo za notranje zadeve iz izročene mu gotovine fond, ki naj nosi ime: »Fond za zaradi vojne oslepele, avstrijske državljane celokupne oborožene sile« (naslov: Kriegsblinden-fonds, Dunaj, ministrstvo za notranje zadeve) in je v splošno direktivo za obstoj in delovanje tega fonda izdalo poseben statut, po katerem se bo izročilo upravo fonda posebnemu kuratoriju. Priprave za ustanovitev tega kuratorija so že dokončane in se bo ta v bližnjem času konstituiral. Na ta način se zdi. da je dano jamstvo, da se bo velikodušna darila namenu primerno in pravično porabilo v korist in blagor onih žrtev vojne, ki so najbolj pomilovanja vredne. BAKER, NIKEL, MED. Izšla je cesarska naredba, ki se bo nje učinek izdatno občutil tako v mestih, kakor na deželi. Ta cesarska naredba za-ukazuje namreč, da je za vojne namene oddati vse stvari, ki so iz bakra, medi brona, tombaka ali niklja, in sicer vse te stvari, če so v zasebni rabi, če jih imajo prodajalci ali izdelovalci, če jih imajo gostilničarji, kavarnarji, peki, slaščičarji, društva, samostani, bolnice, čitalnice in vzgojevalni zavodi ali sanatoriji. Oddati je torej vso kuhinjsko in drugo posodo in vse naprave iz teh kovin: sklede, ponve, možnarje, skodelice, svečnike, likalnike, kotle, uteži, palice za preproge, če niso samo prevlečene z medjo. Teh stvari ne sine nihče več obdelati, rabi jih pa še lahko do 30. novembra. Po 30. novembru bo treba vse te reči oddati za nakupovanje pooblaščenim mestom, lahko se pa za vojne namene že prej darujejo. Torej s 30. novembrom se začne oddajanje; kdor teh stvari ne bo oddal, zapade seveda kazni. Vse to blago se bo plačevalo po cenah, ki so določene v zgoraj omenjeni cesarski naredbi. Tisti, kdor bo take reči oddal, si bo moral seveda sam kupiti nadomestila iz železa, emajla ali kake druge tvarine. Da bi cene teh nadomestil ne poskočile preveč, je vlada določila v tej naredbi tudi najvišje cene, po katerih se smejo prodajati taka nadomestila, izdelana iz litega železa ali iz pločevine. POMANJKANJE ZNANJA DEŽELNIH JEZIKOV, Z vojaške strani pišejo odlični dunajski korespondenci »Information« (76. št. z dne 27.xsept.): »Novo šolsko leto se je pričelo, v ljudske in srednje šole zopet vre naša ljuba, pouka željna mladina, in na visokih šolah se vkratkem prično vpisovanja. Vkljub temu, da je odpadel velik del učnih oseb, bo v splošnem mogoče vzdržati pouk v zadostnem obsegu. Avstrija je bila vedno dežela resne izobrazbe, in z veseljem je treba pozdravljati dejstvo, da se ni treba bati nikakršne rao- koja. Končano je! Vračajo se ginjeni, zamišljeni ... Polnoč je! Odhajajo! Odhajajo po prašni cesti v temo, v polno tajinstveno noč... dalje... Čuje se težka vojaška hoja! Pridejo skozi opustošeno selo do brega reke. V jutranji temi se jim pokaže svetel trak lene reke, ki se z malomarnim šumenjem pomika dalje. Obala je obra-stena! z gostim vrbovjem in obdana z močvirnim tlom. Vse mirno! Hipoma zagrme sovražni topovi. Prasketanje pušk gluši ozračje in jutranjo poltemo, kot bi bila ena sama velika strojna puška. Toča krogel se vsipa iz naših vrst na sovražnika. Bitka! Nekaj časa strašna kanonada, misliš: polomilo se bo nebo1. Dan je! Svetloba še razganja temo, a tudi boj ponehava. Trupla leže semin-tja. Mnogim ni bilo usojeno, da dočakajo dneva. Koliko je žarko ljubečih src prestreljenih. Koliko teh prestreljenih src je ljubilo svoje drage domače, svojo ženo in deco! A za ljubav do domovine in za lju-barv do svojega carja ta vrla, ta poštena srca več ne bijejo. Tam na daljnem horizontu se zablišči rob vzhajajočega solnca. Nekako boječe se razlijejo prvi žarki po polju grozote. Prineso težko ranjenega ranjenca. Motne in trudne njegove oči se preobračajo, in časih se čuje zamolklo, težko hropenje iz prestreljenih grudi. Izza obveze na rani, kri polagoma prodira. Prvi solnčni žarki mu obsevajo bledi, rosan obraz. Sredi tega boja med njegovim življenjem in smrtjo se pa zbude v bližnjem logu slavčki in za-pojo svojo enostavno, a prekrasno pesem. Solnčni žarki že prodirajo skozi gosto vrbovje. A pesem slavca sredi zelenega loga ne poneha. Pevajo!... Pevajo mogoče, da s svojo pesmijo pozdravljajo porod novega dne za tako strašno nočjo? Ali mogoče pevajo, da njega še spomnijo lepih srebrnih, bistrih rek, potokov in logov domačih? Ali da s pevanjem ublaže zadnje trenutke njemu, ki so mu usojeni še preživeti? Bog zna! A utihnili so drobni slavčki. Plašni so izginili v zelenem vrbovju. Smrtni mir!.... Na skrajnem horizontu se blešči solnčna plošča v vsem čaru in sijaju. A blažen na^ smeh na bledih ustnicah in napol zaprte oči mrtveca gledajo, rekel bi, noseč pozdrav z drugega sveta... Da, France, težka slutnja ob slovesu — a kruta resnica! Dal si mlado življenje, vse svoje upe in nade domu in cesarju! Junak! Zapustil si nas prijatelje-tovariše. Zapustil drage domače in lepo- petje, ki si ga tako ljubil. Ne brigaš se sedaj za vse to, ker si v boljšem svetu. Ne čuješ več zemeljskega hrupa, ne čutiš zemeljskega gorja. Ne ganeš se več ob grozotah še besneče vojne, ki nas je še druge vklenila v železni svoj oklep. Mogoče še marsikoga od nas zadene ista usoda, da ostane tam kot žrtev in zopet žrtev. Vedi pa, France, da pozabljen nisi in nikdar ne boš! Zapisan si neizbrisno v knjigi slovenskih* junakov, zapisan si v srcu naroda, ki si zanj delal neufnorno do zadnjega, a vtisnjen je Tvoj spomin v srcih zvestih prijateljev in tovarišev. A ti žemljica gališka, napojena s krvjo sina Slovenije ponosne, prejmi ga junaka v svoje krilo! Nudi mu, četudi daleko od mile in drage domovine, daleko od milih in dragih, večno počivališče! Ne zgražaj se nad prolitjem krvi, ker je kri junaka sveta, ker iz nje zraste najlepše cvetje — cvetje svobode! A vi, drobni slavulji! Časih zapevajte drobno pesemco nad gomilo padlega junaka — našega dragega brata! titve in ovire na šolah nižje ali višje vrste. Opozoriti pa hočemo na dejstvo, da se niso še izpolnila ona pričakovanja, ki so se nanašala na vpliv vojnih izkušenj na učne načrte, posebno na srednjih in visokih šolah. Tako vidimo, da je število tedenskih ur, določenih za pouk tujih klasičnih ali modernih jezikov, ostalo popolnoma ne-izpremenjeno. Grščina in latinščina, angleščina in francoščina se goje v enakem obsegu, kakor nekdaj — meseca majnika. Nauki, ki jih je, posebno na bojišču, podalo nezadostno znanje vojaškega službenega jezika, ravnotako pa tudi splošno pomanjkanje znanja naših mnogoštevilnih deželnih jezikov, se še niso uporabili. Najbrž je bil čas prekratek, da bi že sedaj revidirali zastarele učne načrte. Pripominjamo, da nočemo nikakor, da bi se izločilo ali odpravilo naučenje klasičnih ali modernih tujih jezikov. Vendar pa ni dvoma, da se morajo bolj upoštevati deželni jeziki. Nas ne vodijo pri tem politiški, temveč v prvi vrsti vojaški, potem pa morda splošni praktični obziri. Neoporekljiv aksijom je postalo dejstvo, da se vkljub vsej važnosti klasičnih in tujih jezikov ne sme omogočati naučenje teh jezikov ob popolnem zapostavljanju lastnih jezikov, v državi običajnih deželnih jezikov. Vojna in izkušnje tega strahovitega resnega leta so pokazale absolutno potrebo revizije, posebno jezikovnega dela učnih načrtov na šolah v vsej državi, predvsem pa tudi v Cislit-vanski. Skrajni čas bi bil, da dobimo na vseh šolah času primerne učne načrte. Grščina, latinščina, francoščina in angleščina ostanejo učni predmeti, ki jih je vredno gojiti, toda če bi se mogli naučiti le na stroške naučitve nemškega, ogrskega, češkega, poljskega in drugih slovanskih jezikov onih jezikov, katerih splošno znanje bi moralo mogočno povzdigniti trdnost in notranjo sklenjenost države, bi se nam zdelo to pač predrago plačano. Ta reforma učnih načrtov je pravtako nujna, kakor je važna.« S * UGODNOSTI INVALIDNIM ČASTNIKOM. Invalidni častniki, vojaški uradniki in častniški aspiranti, ki so izdelali pred vstopom v aktivno vojaško službo kako vojaško akademijo ali kadetn« šolo ali zadnji razred kake javne srednje šole, dobe izjemne pravice zrelostnih izpričeval na realkah in smejo obiskavati tiste visoke šole kakor realci. Invalidni častniki se lahko prijavijo tudi k zrelostnim izkušnjam srednjih šol in se smejo, še preden si izposlujejo zrelostno izpričevalo, vpisati na visoke šole kot izredni slušatelji; a vštejejo se jim samo taki semetri. Ti predpisi se raztezajo tudi na invalidne častnike, vojaške uradnike in častniške aspirante v neaktivnem stanju, če se zaradi svoje invalidnosti ne morejo več posvetiti svojemu prejšnjemu poslu in če dokažejo potrebno predizobrazbo. s RIMSKO VPRAŠANJE PO SVETOVNI VOJNI. Profesor na nemškem vseučilišču v Pragi objavlja študijo o položaju papeža od odprave cerkvene države in o bodoči mednarodni uredbi tega vprašanjai. V vrsti člankov razpravlja avtor o dvojni su-vereniteti papeža (duhovni in svetni), o cerkveni državi dunajskega kongresa., o nje propasti, o italijanskem garancijskem zakonu in o rešenju rimskega vprašanja po novem dunajskem kongresu. Pisec se ne poteza za staro cerkveno državo in tudi ne usiljuje javnosti kakega drugega določenega poizkusa za rešenje vprašanja. Hoče le pripraviti mirno proučenje ter s tem pripomoči izpopolnitev želje, ki jo je še nedavno izrekel Benedikt XV. z besedami: »Z najiskrenejšim hrepenenjem po čim skorajšnjem miru med narodi spajamo željo, da bi vrhovni glavar ne ostal nadalje v nenaravnem položaju, ki tudi miru med narodi dela škodo v mnogokate-rem pogledu.« * SPOZNAVANJE NARODOV. Nemški profesor Görlitz piše v »Herrnhutu«: »Mi Nemci v Nemčiji smo se veliko premalo brigali za kulturno življenje in stremljenje Čehov, da bi ta narod razumeli in stopili v kulturelne odnošaje z njim.« ! DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA »RDEČI KRIŽ«. Gospa učiteljeva Grailandova v Kostanjevici nabrala 10 K; tovariš Emil Pa-kiž, vodja ljudske šole v Sv. Križu, 50 K in za oslepele vojake 50 K = 100 K; šol-ko vodstvo na Igu zbirko 80 K; ljudska šola v Smledniku na Gorenjskem (za vdove in sirote) 100 K; učenci slovenske ljudske šole v Rojanu 7 K; skupaj 297 K. V zadnji štev. izkazanih 32.447 K 73 v. "danes izkazanih 297 K — v. Doslej nabranih 32.744 K — v. Prosimo nadaljnih obvestil, oziroma izpopolnil dosedanjih izkazov! MOBILIZIRANI TOVARIŠI-NAROČ-NIKI- (Dostavki k uvodniku v 7. številki, ozir. k članku istega naslova v 10., 12., 13. in 14. številki). Kranjsko. 58. Golob Janko, nu. Raka. 59. Vilfan Srečko, u. Knežak. 60. Žitko Matko, u. Sodražica. 61. Primožič Josip, u. v. Sorica. 62. Zirkelbach Viljem, u. v. Jrboje. 63. Žen Ivan, u. v. Soteska. 64. Erbežnik Ivan, u. Ljubljana. 65. Stupica Ivan, u. v. Dražgoše. 66. Vebič Josip, nu. Dol. Karteljevo. 67. Jocif Ivan, u. Koprivnik. Štajersko. 57. Blazinšek Henrik, u. Zibika. 58. Pestevšek Franc, u. Laški trg. Po tej izpopolnitvi je torej danes naših naročnikov-vojakov: s Kranjskega 67 s Štajerskega 58 s Primorskega 66 s Koroškega 1 skupne število . . 192 Umrl je mož ... . Kruta smrt! Sedaj, ko imaj tam zunaj na vseh bojnih poljanah tako bogato žetev, bi se moglo z upravičenjem domnevati, da boš mirnim selom prizanašala. A kolika prevara! Svojo koščeno roko iz-tegaš neprestano na vse strani ter neusmiljeno pokosiš vse, kar ti pride pod ostro koso. Tam pretrgaš nit življenja sivolasemu starčku, tu zopet zamoriš mlado- nadebudno življenje. Velika je sicer lahko žalost nad izgubo starčka, a še veliko bolj se mora krčiti človeku srce boli, ako uničiš moža najlepših let, moža polnega življenske energije, moža, ki je imel zasnovanih še mnogo lepih načrtov za bodočnost. Tako si iztrgala dne 18. kimavca t. 1. iz naših vrst dragega nam tovariša in prijatelja Ljudevita Ulčarja, učitelja v Kozjem, v najlepši moški dobi, starega komaj 38 let. Teden dni prej še veselega in navidezno zdravega, je vrgla zavratna želodčna bolezen na bolniško postelj, ki je ni več zapustil in kjer je za vedno za-tisnil oči. Blagi pokojnik, ki je bil znan kot jako vesten in delaven učitelj, se je porodil 1. 1877. v Polju na Štajerskem, kjer je bil oče učitelj in šolovodja. A že v zgodnji mladosti je osirotel in tako vse prehitro začel okušati grenkosti življenja. Obiskoval je učiteljišče v Ljubljani in v Kopru. Kakor Večini slovenskih dijakov, tako tudi njemu ni bilo postlano z rožicami. Moral se je ukvarjati s privatnim poučevanjem, da se je mogel za silo preživljati. Le njegovi trdni volji in jekleni vztrajnosti se je zahvaliti, da se mu ie leta 1898. izpolnila njegova že izza zorne mladosti gojena želja — postati ljudski učitelj. Po dobro prebitem zrelostnem izpitu je uči-teljeval najprej na kršnem Krasu, in sicer v Št. Polaju in v Barki v Sežanskem okraju, a srce ga je gnalo vedno nazaj med ožje rojake, na zeleno Štajersko. In res se mu je posrečilo dobiti leta 1902. šolsko voditeljsko mesto na Žusmu, od koder je prišel kot stalni učitelj v Kozje. Tu je služboval nepretrgano 11 let, in sicer od leta 1904 pa do prerane smrti. Tu si je izbral zvesto družico za življenje ter si ustanovil prijeten dom. Njegov neumorni trud in pa lepi uspehi, ki jih je dosezal v šoli, so nam porok, da se je dobro zavedal vzvišenosti svojega poklica. Da, vzvišen je učiteljev poklic! Blažiti mladini srce, ii krepiti voljo, razvijati duševne in telesne zmožnosti, tako da postane iz otroka koristen član človeške družbe, to je v glavnem učiteljev smoter. Naš blagi pokojnik ga je vedno uvaževal, zakaj sicer ni misliti, da bi mogel tako vneto, navdušeno in vestno živeti svojemu poklicu. Izročeno šolsko mladino je ljubil nad vse, njej je posvetil vse moči, vse znanje in srce. In mladina? Vračala mu je ljubezen z ljubeznijo, kar je javno pokazala zlasti na dan pogreba, ko je glasno jokala. Pokojnik pa ni bil delaven samo v šoli, ampak tudi zunaj nje. Bil je odličen član Kozjanskega učiteljskega društva. Udeležil se je vsakega zborovanja. Upošteval je geslo, da je le v združitvi moč in da je le z združenimi močmi mogoče doseči dobrih moralnih in materialnih uspehov. V tem pogledu je bil vsem zgled. Kot zgled pa naj bo prav posebno vsem onim tovarišem in tovarišicam, ki tavajo zunaj organizacije, ali ki so morda člani, pa dosledno izostajajo od društvenih zborovanj, ki ničesar ne store v prospeh našega stanu in ki so mnenja, da lahko z mirno vestjo uživajo sadove, ki jih z velikim trudom in mnogimi žrtvami pribore drugi. V društvu je opravljal več let najprej tajniške, nato blagajniške posle, oboje v občo zadovoljnost. Iz navedenega je razvidno, da je vrzel, ki je nastala v našem društvu, prav velika in da jo bo le težko zamašiti. Nadalje se mora poudariti, da je bil naš Ljudevit zvest sin svojega naroda, kar je kazal pri vsaki priliki. Komu ni znano, kako je skoro pri vsakem sestanku nabiral prispevke za našo dično šolsko družbo? Izmed ostalih lepih čednosti ga je pa dičila prav posebno njegova izredna gostoljubnost, ki jo je v zvezi s svojo ljubeznivo soprogo Reziko izkazoval tovarišem in prijateljem, prestopivšim prag njunega prijaznega doma. Ako si prišel v njune roke, te nista izpustila izlepa. Kako priljubljen je bil blagi pokojnik, je najlepše pokazal njegov veličasten.pogreb, ki se je vršil v pondeljek, dne 20. septembra, ob 4. uri popoldne. Na zadnji poti so ga spremili: kozjanski g. dekan s petimi drugimi gg. duhovniki, šolska mladjna s tov. nadučiteljem in ov. učiteljico, mnogo inteligence in Kozjega in sosednih krajev, veliko preprostega ljudstva, skoro vse učiteljstvo domačega okraja, kakor tudi zastopniki iz drugih okrajev. Učiteljstva bi pa bilo prihitelo gotovo še mnogo več, da ne bi bile ravno tedaj glavne počitnice in da ne bi bile prometne zveze tako neugodne. Po končanem cerkvenem obredu je govoril najprej domači g. dekan, nakar se je poslovil društveni predsednik M. Gr-movšek v pokojnikovem imenu od staršev, mladine, Kozjanov, znancev in prijateljev, kakor tudi od stanovskih tovarišev. Nato se je še oglasil v nemškem jeziku profesor pl. Janoš iz Černovic. Imenovani je sedaj v Kozjem kot komandant ruskih ujetnikov-,delavcev. Končno so mu zapeli pevci-učitelji prav ginljivo dve ža-lostinki. — Jesensko solnce je poslalo zadnji žarek, kakor bi hotelo dati blagemu pokojniku poljub v slovo, in grude so ropotale, ko smo se začeli razhajati potrtih src. Dragi Ljudevit! Odšel si od nas, a odšel si le telesno, zakaj Tvoj duh še živi med nami in bo živel tudi vprihodnje. Ob-ijubujemo Ti, da Te hočemo vedno ohraniti v blagem spominu. Zato pa: Slava Tvojemu spominu! M. G. PRIMERNA DARILA ZA UČENCE IN UČENKE ZA 2. DECEMBER: 1. »Slava cesarju Francu Jožefu 1.« To krasno patriotično delo v notah je posebno primerno letos za obdarjenje učencev višjih razredov ob priliki obletnice vladanja našega1 cesarja, kakor tudi za nabavo za šolarske in učiteljske knjižnice. Cena izvodu je znižana na 2 K in se priporoča ta spev v obilno naročilo slav. šolskim vodstvom. 2. »Besedilo« k Slavi cesarju Francu Jožefu I. stane izvod 4 vin. Ta nizka cena omogoča slav. šolskim vodstvom, da ob-dare dne 2. decembra vse učence svojih šol s to knjižico, ki vsebuje na 28. straneh mnogo lepih, patriotičnih in domo-rodnih pesmi. 3. »Slika cesarja Franca Jožefa I. z nadvojvodo Francem Jožefom Otonom«. »Učiteljska tiskarna« je založila to nad vse ljubko sliko sivolasega vladarja z malim nadvojvodo na finem umetniškem papirju v velikoti 16 X 24 cm in stane 100 izvodov 5 K poštnine prosto. Ta slika je bila natisnjena v 9. številki letošnjega »Zvončka« na strani 200. Naj ne bode nobenega slovenskega otroka, ki bi ne dobil na ta velepomemben dan sliko našega presvit-lega cesarja kot spomin v dar. Slav. šolska vodstva in cenj. učiteljstvo naj naročajo pravočasno ta dela, da jih dobe pred 2. decembrom v roke. Vsa dela se naročajo v »Učiteljski tiskarni« v Ljubljani. Na zahtevo se pošlje slika brezplačno na ogled. (Z deželne kmetijske šole v Št. Jurju ob Južni železnici). Na deželni kmetijski šoli v Št. Jurju ob Južni železnici nameravajo začeti z rednim poukom, ako se oglasi dovoljno število učencev. Z ozirom na posebno v sedanjih razmerah dokazano važnost umnega kmetijstva se pričakuje, da bo zanimanje za izobrazbo v kmetijski stroki še mnogo večje, kakor je bilo sedaj. Številni dopisi bivših učencev kažejo, kako jim koristi četudi le lOmesečna izobrazba ne samo v njih stroki, celo tudi v vojaški službi in drugod. lOmesečno večinoma brezplačno bivanje na zavodu do-naša marljivemu mladeniču, ki z zanimanjem vse opazuje, prav oderuške obresti v marsikaterem oziru. Ker pa niso še vsi predpogoji za zo-petni početek pouka v redu, ne gre, da bi se tečaj že sedaj pravilno razpisal. Vendar je pa treba že naprej znati, kako udeležbo je pričakovati. Poživljajo se torej mladeniči nad 15 let, ki imajo voljo vstopiti kot učenci in so dovršili vsaj ljudsko šolo z dobrim uspehom, oziroma njih starši, da se zasedaj, če ni mogoče osebno, kar z dopisnico oglasijo ravnateljstvu. Pripomniti pa še moramo, da je višja predizobrazba — kakor samo ljudska šola — še bolj všeč, ker omogoči toliko boljše učne uspehe. Kmetijska šola je strokovna šola, ki stremi po tem, da vcepi v razmeroma kratkem času isto teoretično in praktično strokovno znanje, ki je dandanes praktičnim kmetovalcem potrebno. Organizacija šole in nje obsežno posestvo nudi za to obilo prilike. Čim inteligent-neji pridejo učenci na zavod, toliko lažje in popolneje se doseže namen. Strokovna šola naj izobrazuje v stroki, vse drugo naj bi že učenci iz drugih šol s seboj prinesli. V enem letu se vendar ne more človeka vsestranski izobraziti. Sicer se mora učencem slabejo izobrazbo tudi v tem oziru nekoliko pomoči, to pa ne sme iti predaleč proti smislu specialnega namena strokovne šole. V tem oziru vladajo jako krivi pojmi. Kmetijske šole z več letniki se smatrajo za višje nego one z enoletnim tečajem, ker se trudijo nekako tekmovati z meščanskimi in drugimi šolami glede splošne izobrazbe. S stroko samo pa vendar nima to nič opraviti. — Kdor hoče doseči višje javne službe, ta le naj gre na visoke šole, kdor se pa hoče posvetiti domačemu gospodarstvu, to doseže — čim inteligentneji je, toliko boljše — tudi v 10-mesečnem tečaju potrebno podlago. Umno kmetijstvo ni nikakor tako nehvaležna stroka za marljivega inteligentnega človeka, kakor prevečkrat sodijo. Gotovo bi bilo za narodno gospodarstvo kaj dobro, če bi imeli več kmetovalcev z boljšo splošno in temeljitejo strokovno izobrazbo. Sedaj so pri nas vsakojake državne službe najvišji smoter naše učeče se mladine. Za samostalno pridelovanje, ki je in bo zlasti v sledečem času državi gotovo več koristilo, naj pa ostanejo neuke moči. Nove razmere bodo zahtevale gotovo temeljito preobrazbo v tem oziru. In zakaj naj ne bi naš kmetiški stan ne predstavljal ne le iste strokovne zmožnosti, temveč tudi isto splošno inteligenco kakor drugod, kjer je jako ugleden in visoko cenjen činitelj! V Nemčiji se je razvila živahna kon-troverza o vprašanju »militariziranja« šolske mladine. »Frankfurter Zeitung« je priobčila članek proti tej nameri. Na karakterističen način reagira na ta članek v istem listu poveljnik nekega bavarskega polka. Piše: »Pridružujem se popolnoma Vašemu mnenju, naj za božjo voljo ne pride v vzgojo mladine nič specialno militaričnega. Toda iz drugih razlogov se pridružujem Vašemu mnenju. Predvsem na podlagi splošnega opazovanja. Poznam vse polno izvrstnih mater, ki kar niso mogle učakati, da bi svoje hčere vzgojile v »vrle gospodinje«. Čim so potem dekleta dobile moža, so bile site kuhinje in prašnih cunj in so si govorile: »Kaj še, jaz se ne bom mučila, kakor se muči mati« — in ravno te niso bile vsek-dar najizvrstneje gospodinje. In narobe: videl sem že visoko nadarjenih umetnic, kako so prijadrale v pristanišče srečnega zakona, načelovale gospodinjstvu kakor najizkušeneje, najstareje hišne mamice, dasi so pred vstopom v zakon komaj znale jajce mehko skuhati in dobro prišiti gumb. In kako je z našo humanistično gimnazijalno vzgojo? V moji dobi — ab-solviral sem v letu 1885 — so tožili, ker se realije tako hudo zanemarjajo, ker je pouk v zgodovini tako slab, kaj šele v matematiki, fiziki, kemiji, modernih jezikih! A glej: vkljub tej, ali — kakor menim jaz — ravno zaradi te »nerealnosti« so moji soabsolventi v realnih strokah, h katerim se pač sme prištevati tudi častniški poklic, jako hvalevredno napredovali in so se z elastično gorečnostjo vrgli na realije. To bi bil en vzrok. Toda vem še par drugih. Trajno — torej tudi v mirnih razmerah, ki ne poživljajo stalno k resnosti — zanašanje militaričnih form v mladinske organizacije dovaja do opičjega posnemanja, do glumaštva. Vojna dela tudi iz mladih stare. Zato ne škoduje, ako se naša mladinska organizacija v času vojne tesno naslanja na forme vojske. Ali hitro proč s tem, ko blagi mir zopet povrne mladino k nje železni pravici. Fantič, ki si s syojimi šestimi leti pritiska na glavo papirnato čelado s petelinjim peresom in si opasuje lesen meč, se utegne zdeti šegav in simpatičen; štirinajstleten mladenič z odznaki, navadami in deplacirano »strumnostjo« kakega podčastnika, pa se zdi morda mnogim njegovim sodečkom, gotovo pa vsem razsodnim odraslim ljudem — neprijeten. Nemška militarična disciplina je nekaj tako vzvišenega, svetega, da jo v vsej nje veličini morejo le možje razumeti, vršiti in zahtevati. Mi bi le izpodkopavali temelje nemške ljudske vojske, ako bi spravljali vanjo naraščaj, ki se je, sicer z najboljim namenom, ali slabo razumevajoč bistvo nemškega vojaškega duha, nekaj let zabaval s psevdo-disciplino in igranjem vojaka. Ne sklepajte, prosim, iz mojih izvajanj, da bi bil častnik nesposoben za delovanje kot učitelj in voditelj na naših prizadevanjih za bojno silo in na podobnih. Nasprotno! Ravno zato, ker moderni nemški častnik, stoječ na višini duševnega in moraličnega ravnotežja, nima ozko omejenega pogleda samo za to, kar naši nesmiselno zaslepljeni nasprotniki imenujejo »militarizem«, ravno zato bo mogel uspešno sodelovati na velikem, svetem delu telesnega, duševnega in moraličnega krepljenja in ohranjevanja pri zdravju našega najboljšega, kar imamo — naše mladine.« Tako govori bavarski polkovnik. Če so njegova izvajanja že sama na sebi važna, pa so še posebnega uvaževanja vredna ravno zato, ker jih piše — visok častnik. Na vsak način pa je vprašanje vzgo-jevanja mladine tako važno, da je le dobro in potrebno, da vodimo odkrito diskusijo o njem. Vzgoja ni vzgoja, ako ima slabe posledice na katerokoli stran. V tem pogledu bi bilo koristno, da čujemo mnenje tudi naših poklicanih krogov in strokovnjakov! lE. Tretje vojno posojilo je predloženo v podpisovanje. V tretjič tekom vojne se izdaja poziv, naj se dajo državi sredstva, ki jih potrebuje za izpolnitev svojih velikih nalog. Zmagoslavni čini vojske in mornarice utrjajo naše zaupanje v bodočnost; moč zmage pa imajo tudi dokazi naše gospodarske sile. Kaže se, da se je moč države pod navalom sovražnikov mogočno povečala. To in velik uspeh prvih posojil, kakor tudi vedno napredujoče obnavljanje kapitala, dalje patriotični duh in zavest dolžnosti, ki preveva prebivalstvo, daje jamstvo za poln uspeh tretjega vojnega posojila. Naši bratje posvečajo na bojišču svojo kri in svoje življenje državi. Kdor je ostal doma, ima častno dolžnost, da do skrajne meje svojih zmožnosti in svojega imetja z vsemi silami zagotovi sredstva za voje-vanje. Kdor za to skrbi, skrbi preudarno zase; zakaj njegova moč se opira na moč skupnosti. Smotrna sedanjost je podlaga bodočnosti miru. Na uspehu je udeležen vsakdo, katerega poklica naj je in kakršno imetje naj tudi irria. Kdor ima gotovino in vloge ali terjatve pri bankah, kdor ima vrednote, ki se dajo premenjati v denar, temu veleva domovinska čast, ta ima dolžnost, da da na razpolago sredstva, ki ima do njih predpravico od sovražnikov v svojem obstoju ogrožena dežela. Vsi po svojem ugledu in stališču vplivni državljani morajo v svojem krogu delovati s poukom in pojasnjevanjem; neumorno podrobno delo mora pomagati in podpirati. Težka ni dolžnost, ki jo tu zahteva država od svojih državljanov, nobena žrtev ni, pa tudi ne izguba dobička, zahteva se le pripravljenost, dati državi denarna sredstva za gospodarsko vojno pripravo, torej pripomoči, da se svetovna vojna končno zmagepolno završi. Finančna moč naše države jamči podpisovalcem vojnega posojila za varnost njih glavnice in za jako ugodno obrestovanje. Vsi krogi prebivalstva, kmetovalci in industrijalci, kapitalisti in trgovci, zasebniki in družbe morajo zato pripraviti vsa svoja sredstva za ta vzvišeni namen. Resnično ljubezen do slovenske mladine izpričuje delovanje naše šolske Družbe sv. Cirila in Metoda, ki ga je v tekočem šolskem letu razvila v prospeh in napredek slovenskega šolstva v našem Trstu. Posnemamo iz »Edinosti«, ki pravi: Vojni dogodki so v minulem šolskem letu vplivali na naše šolstvo v Trstu. Nič manj nego devet učiteljev je bilo pozvanih pod orožje. Od teh se je doslej vrnil le eden, eden pa je padel na bojišču — Rado Meršek — proti Italiji; dva sta ruska ujetnika. Navzlic temu pa šola ni omejila svojega delovanja, ampak je tudi ob teh neugodnih razmerah vršila svojo kulturno nalogo. Vojna z Italijo je provzro-čila proti koncu šolskega leta jako hitro padanje števila šolskih otrok. Od 2064 je padlo to število na 1475. Koncem leta je bilo 589 otrok manj nego med letom; največji del teh je izstopil kratko pred izbruhom ali pa takoj po izbruhu laške vojne. Bati se je bilo, da se novo šolsko leto 1915/16 začne s še manjšim številom otrok, nego se je zaključilo 1914/15. A ta bojazen je bila neutemeljena. Navzlic temu, da je še mnogo slovenskih tržaških rodovin — nekaj zaradi neugodnih železniških zvez, nekaj zaradi prevelikega strahu pred vojnimi dogodki, nekaj pa tudi zaradi neugodnih gospodarskih razmer — ostalo na Kranjskem, Štajerskem in v drugih deželah; navzlic vsemu temu je že v prvih dveh tednih vstopilo 1806 otrok v Ciril-Metodove šole v Trstu, torej 331 več, nego jih je bilo koncem šolskega leta 1914/15. Res jih je še vedno 210 manj, nego jih je bilo v začetku šolskega leta 1914/15, a pomisliti je treba, da je v današnjih neugodnih razmerah marsikdo pustil otroka pri sorodnikih na deželi, kjer življenske razmere nisotako neugodne kakor v Trstu. Sicer pa so prvi razredi prenapolnjeni! Vse tri šole imajo šest prvih razredov in v vsakem je nad 60 otrok, dečkov na Acquedottu celo 68, četudi je bil odklonjen marsikak deček zaradi ne-dostatnega prostora, ali ker ima v kako javno mestno šolo v okolici enako dolgo pot. Pa tudi za višje razrede se še vedno oglašajo učenci, ki so še izven Trsta. Pouk se je pravočasno redno pričel; živo pa se občuti v razredih gospodarska kriza. Otroci si večinoma le prav težko otniš-ljajo potrebne knjige in druge stvari. Število razredov je za eno vzporednico manjše nego lani, namreč 37; in to 24 osnovnih in 13 vzporednih razredov, dočim je bilo lani 22 osnovnih in 16 vzporednih razredov. Letos so namreč vse tri šole popolne osemrazrednice, edine s slovenskim učnim jezikom na Primorskem, dočim je bila lani le dekliška šola na Acque-dbttu osemrazredna, ostali dve pa sta imeli po sedem zaporednih razredov. — V smislu tozadevnih predpisov so torej vse tri šole dosegle ono stopnjo, na kateri je možno zadnje tri razrede pretvoriti v meščansko šolo. — Upajmo, da se da to kmalu doseči! Torej "navzlic sedanjim težkim razmeram napredujejo Ciril-Metodove slovenske šole v Trstu, in to naj posebno v sedanjih časih uvažujejo vsi narodni krogi ter naj ne dopuste, da bi mladina v teh šolah bila zaradi gospodarske krize ovirana v svoji naobrazbi. Zato: Žrtvujte po svoji moči za Družbo sv. Cirila in Metoda! Vsakega zavednega Slovenca mora to veselo dejstvo navdati z veliko radostjo in z opravičenim ponosom: Mi smo in ostanemo stražarji na obali Jadranskega morja! ¡Cniižemosf. »Zvonček« objavlja v 10. številki to vsebino: 1. Anton Garpari: Zrem ti v srce. (Z bojišča.) Pesem. 2. Anton Gaspari: Pada tuja vihra... (Z bojišča.) Pesem. 3. Drago Širok: Pozabljena. Pesem. 4. Antonija Germkova: Nuškina punčka. Povest. 5. V hudih škripcih. Podoba. 6. Jan Reginov: Jesenske megle. Pesem. 7. Ivo Trošt: Kaj premišlja Tonček? Povest. 8. Lad. O.: Janez Saje. (Ob osemdesetletnici njegovega rojstva.) S sliko. 9. Jan Reginov: Žalostna pesem. 10. Fr. Roječ: Na jesen ... Pesem. 11. Drago Širok: Prekmurska pesem. 12. Fedor: Jesen na ljubljanskem barju. Povest. 13. Brambni ščit v železju mesta Ljubljane. Slika. 14. Cvetinomirski: Razbojniki. (Venec resničnih dogodb.) Povest. 15. Tolmin ob Soči. Slika. 16. Pouk in zabava: Zastavica v podobah. — Rešitev zasta- vice v deveti številki. — Rešilci. — Slovenski vojaki so hrabri junaki. — Kotiček g. Doropoljskega. SrednJeSolske vesli. Iz srednjih šol v Bosni in Hercegovini je izključenih 315 dijakov. Mestni dekliški licej v Trstu je pričel z rednim poukom za šolsko leto 1915/16 dne 15. t. m. Mestne višje gimnazije v Trstu v ulici Paolo Veronese niso otvorili — kakor je bilo naznanjeno — dne 11. t. m., ampak jo otvorijo šele pozneje, in sicer zaradi potrebnih popravil. Samoumor v Italiji interniranega goriškega profesorja. Kakor poroča »Pol. Korr.«, je izvršil v Italiji internirani avstrijski podanik, srednješolski profesor Bresca iz Gorice, samoumor. Vzroka ita-lijanki listi, ki poročajo o samoumoru, ne navajajo. Za oslepele vojake. Učiteljski zbor c. kr. državne realke v Idriji je deželnemu odboru prijavil, da je sklenil 1% svoje mesečne plače darovati za nameravani deželni zavod za oslepele vojake in je v ta namen tudi že poslal za mesec oktober znesek 21 K 93 vin. Poljski jezik v Šleziji obvezen. Šle-zijski listi poročajo, da je deželni šolski svet izdal naredbo, s katero se na srednjih šolah v Bielicu z letošnjim letom uvaja poljski jezik kot obvezen predmet. Pouk se vrši dvakrat na teden, začenši z drugim razredom. Izpremembe v občinskem srednjem šolstvu. Mestni magistrat razglaša. Cesarski komisar je ukrenil reorganizacijo občinske višje realke na Acquedottu, občinske realke pri Sv. Jakobu ter prve in druge občinske višje gimnazije, odredivši odpravo teh štirih zavodov 2. dne oktobra t. 1. in otvoritev nove realke, ki se bo začasno imenovala »Občinska višja realka«, s sedežem v občinskem šolskem poslopju na Acquedottu, in nove gimnazije, ki se bo imenovala začasno »Občinska višja gimnazija«, s sedežem v občinskem šolskem poslopju pri Sv. Jakobu. Popolnitev učiteljskih in ravnateljskih mest obeh zavodov se izvrši potom natečaja. — Šolsko leto 1915/16 se je pričelo na obeh novih zavodih dhe 4. oktobra t. 1. — K tej preosnovi nam pišejo iz Trsta: »Kakor se vidi, dela vlada smotrno na to, da se v Trstu vzgoji nov avstrijsko misleči rod, in s krepko roko razdira bivša gnezda iredentizma. Kakor je že bito javlje-no v časopisih, so že pred avstrijsko-ita-liiansko vojno pobegnili v Italijo razni srednješolski profesorji in dijaki. Lahko si mislimo, v kakem duhu se je vzgajala tržaška mladina na srednjih šolah, kjer so delovali taki profesorji in ki jih je hodil nadzorovat pod vodstvom Veneziana bivši rimski župan Nathan. Upamo, da so ti časi za vedno minili!« Iz Celja poročajo: V drugem vojnem šolskem letu na thkajšnji slovenski gimnaziji se je vpisalo 152 učencev, in sicer v I. razred 34, v drugi razred 40, v tretji 39 in v četrti razred tudi 39 učencev. Pouk se je pričel redno. Sedanje slovenske čitanke za srednje šole se odpravijo. Celovški »Mir« piše: »Družba sv. Mohorja« je založila slovenske čitanke za šest razredov srednjih Š6l; nekatere izmed njih so najnovejšega datuma, le čitanka za 5. in 6. razred je iz 1. 1903. Nekatere je setavil t vladni svenik dovine, ki so pripravljene vzeti sedaj brez očeta ali staršev se nahajajoče otroke v vojni padlih vojaških oseb za svoje ali v oskrbo, naj blagovolijo to pismeno naznaniti zgoraj omenjeni osrednji pisarni. Opomin kmetovalcem. Oficiozni dunajski »Fremdenblatt« opominja velike in male posestnike, naj. se tudi oni udeleže tretjega vojnega posojila. To jim je toliko laglje mogoče, ker so za velik del letošnje žetve že dobili denar. Zaradi maksimalnih cen imajo veliki in mali kmetovalci znatne vsote gotovega denarja v rokah in se torej lahko udeleže vojnega posojila. — Dekleta v srednjih šolah. V predlanskem letu je bilo v avstrijski državni polovici vsega skupaj 5871 gimnazistk. in sicer največ, namreč 3921. na gimnazijah v Galiciji, na1 Nižjem Avstrijskem z Dunajem vred pa le 658. Na dekliških licejih je bilo vsega skupaj 11.322 učenk, a na Ga-liškem le 939, dočim jih je bilo na Nižjem Avstrijskem 2862. V šolskem letu 1914/15 je bilo zaprtih mnogo galiških šol, in zaradi tega se je v ostalih kronovinah število gimnazistk in licejk pomnožilo; vstopila so namreč dekleta iz Galicije. Vobče pa je konstatirati, da na bogatem Dunaju dajo prednost dekliškim licejem, v Galiciji pa gimnazijam. Tudi je na medicinski in filozofski fakulteti v Krakovu in v Le-vovu bilo vedno več študentk, kakor na istih fakultetah na Dunaju. — Lev Nikolajevič Tolstoj je v svojih znamenitih delih nagomilil brezbroj originalnih in globokoumnih misli, pričujočih, da ni bil samo eden prvih pisateljev v drugi polovici minolega stoletja, nego tudi velik filozof. Zdaj pripravljajo v Petro-gradu posebno izdajo Tolstega misli, in sicer so iz njegovih spisov izbrali 25.000 citatov, ki izidejo v 20 knjigah v ruskem in angleškem jeziku. — Nadvojvoda Ljudevit Salvator je umrl 12. t. m. ob 3. uri popoldne. Rajnik je bil rojen 4. avgusta 1847. Njegov oče je bil veliki vojvoda Toskanski Leopold II. Nadvojvoda Ljudevit Salvator se je predvsem pečal z vedo, v prvi vrsti z pri-rodoslovjem. Vojna olajšava kmetovalcem. C. in kr. vojno ministrstvo je sporazumno s poljedelskim ministrstvom dovolilo, da se smejo kmetovalci, ki imajo nad 25 repov živine, oprostiti črnovojniške službe, če so edina moška moč v hiši in če pripadajo rojstnim letnikom 1865—1872. Prošnje je vlagati na c. kr. domobransko mi-' nistrstvo potom politiške oblasti in potom poljedelskega ministrstva. Cerkveni zvonovi. Dunajski škofijski list piše, da bo država splošno zahtevala cerkvene zvonove za vojne namene. Izvzeti bodo le zvonovi, ki jih neobhodno rabijo za božjo službo-, in pa zvonovi spominske ali pa umetniške vrednosti. RaigEed. — Močno naraščanje slovanskega življa ob Adriji. Ob otvoritvi novega šolskega leta 1915/16 društva »Gesellschaft fiir Erdkunde« v Berlinu je imel profesor dr. Norbert Krebs z Dunaja obširnejši govor o avstro-ogrskih primorskih deželah. Svoje predavanje je ilustriral z velikim številom poučnih kinematografskih slik. Po zgodovinskem redu, kakor so se narodi naseljevali po Hrvatski, Istri, Dalmaciji, je pojasnil današnje etnografske razmere ob Adriji. Predavanje je pokazalo, da je romanski element v mnogo skromnejšem obsegu zastopan na vzhodni obali Adrije, kakor se je to vobče mislilo; kakor pa so Italijani vedno naglašali, in ka ko je ta element zlasti v zadnji dobi zaradi gospodarske preustrojitve jako nazadoval. Italijanska narodnost gine, narašča pa jako slovanski element. Predavatelj je končno omenil, da je za centralni državi važno, da so zastopani ob Adriji tudi drugi narodi, in si je nemški element osvojil v trgovini, industriji in prometu krepko pozicijo. — Pismo iz Amerike. Pred divizij-skim sodiščem v Pragi je bila obravnava proti nadučitelju Ivanu Hovariki, ki je bil obtožen hudodelstva motenja javnega miru po § 65. lit a kaz. zakona. Hovarika je pisal svojemu bratu, ki je župnik v Ameriki, pismo, katero je zaprto oddal na pošto. Cenzura je pismo odprla in ga izročila pristojni oblasti. Obtoženca zastopnik je pri obravnavi dokazoval, da za obtožbo po § 65. lit. a, ni podlage, ker je bilo pismo zaprto, in torej ne gre za izjavo, ki je bila storjena javno ali pred več ljudmi. Obtoženec tudi ni vedel, da bo pismo cenzura odprla, sicer bi ga ne bil pisal. Obtoženec je bil oproščen z utemeljitvijo, da je bilo pismo zaprto oddano. — Obsodba v Sarajevu. Pred okrožnim sodiščem v Sarajevu je bila 5. t. m. obravnava proti podpredsedniku srbskega upravnega in šolskega sveta Gligoriju Jeftanoviču in njegovemu sinu dr. Dušanu Jeftanoviču zaradi kaljenja javnega miru. Obtožba je temeljila na raznih ve-leizdajskih in propogandističnih rečh, ki so bile lani izkopane v Jeftanovičevem hlevu. Gligorije Jeftanovič je bil obsojen na eno leto ječe in na izgubo komptur-skega križa Franc-Jožefovega reda, dr. Dušan Jeftanovič je bil obsojen na šest mesecev ječe in na izgubo doktorata. — Iz Dalmacije. Dalmatinski deželni šolski svet se je vrnil v Zader. — Umrl e v Splitu profesor Ante Kargotič, star comaj 28 let. Čutil je v sebi časn" --1'5 poklic, zato je kmalu zapustil šolo iji. V Zagrebu je bil dlje časa sotruamn. »Slobodne Riječi«, pozneje urednik. — Hrvatske šole v Zadru se razvijajo vedno epše. Letos se je vpisalo v deško ljudsko šolo 300 otrok, v dekliško pa okolo 280. Jčitelja Matulina in Gortan, ki sta bila po-dicana pod orožje, sta se povrnila k svojemu vzvišenemu vzgojevalnemu delu. To crasno napredovanje hrvatske ljudske šo-e v Zadru služi — pravi »Narodni List« - v čast izvrstnim učiteljem in napolnjuje z zadovoljstvom vsakega rodoljuba. Da, da! Šola, narodna izobrazba — v tem znamenju je zmaga, je naša bodočnost, je obstanek naroda! — Machar — konfisciran. Praško državno pravdništvo je konfisciralo odličnega češkega pesnika J. G. Macharja »Golgato« in prvi del »Confiteorja«. — Masaryk na Angleškem. Korespon-denčni urad javlja: »Kings Collegs« na ondonskem vseučilišču je sklenil ustanoviti šolo za slovanske jezike in je imenoval za učitelja bivšega praškega profesorja Masaryka. — Rodoljubje. Jaroslav Čech, poljedelec iz Vrd pri Časlovi, je pred svojim odhodom na bojno fronto položil pri odvetniku oporoko, ki jo je odvetnik pred-ožil sodniji, ko je prišla vest o smrti g. Čecha. V najusodnejem trenutku svojega življenja se pokojni odlični rodoljub ni spominjal le svoje rodovine, ampak tudi češke šolske družbe, ki ji je določil 1Q.000 kron.Jzplačljivih po smrti njegove matere. Časten bodi spomin takim sinovom svojega naroda! — Ustredni Matice Škol-ska je prejela pismo, ki mu je bilo priloženih 10 bankovcev po 100 K, skupno torej 1000 K. Podpisan pa je bil — »neki prijatelj Matice.« — Odbor družbe seveda ni mogel drugače, nego da se je nepoznanemu, v tem slučaju res plemenitemu darovalcu javno zahvalil v listih. To je res plemenito rodoljubje! — Promocija vrhovnega armadnega poveljnika nadvojvode Friderika. Dne 29. septembra je bil v stanu vrhovnega armadnega poveljstva promoviran vojni maršal nadvojvoda Friderik za doktorja tehničnih ved honoris oausa. Po promociji je sprejel odposlanstvo dunajske tehnike nadvojvoda Karel Franc Jožef. — Dopisovanje z vojnimi ujetniki v Srbiji je, kakor javlja c. kr. koresponden-čni urad, do nadaljnjega ustavljeno. Naš ljubi, dobri in skrajno veseli sin oziroma brat, gospod učitelj v Selnici ob Dravi ter c. kr. sanitetni narednik je žrtvoval po 13 mesečnem, neprestanem delovanju v službi ljubezni do bližnjega svoje nadepolno življenje cesarju in domovini. Star 29 let, je bil dne 19. oktobra 1915 ob 4. uri popoldne na južnozahodnem bojišču od kamna v senci zadet in v vasi Jamlje pokopan. Maše zadušnice se bodo svoječasno brale v župnijskih cerkvah pri sv. Trojici v Slov. gor. in v Selnici ob Dravi. Sv. Trojica v Siov. gor., 28. okt. 1915. Jakob Kovačič, učitelj, starši. Matilda Kovačič, roj Antauer, Viktor K6vačič, c. in kr. stotnik 97. peh. polka, tačas pri c. in kr. voj. poveljstvu v Gradcu, Maks KGvačič, absolv filozof, tačas enoletni prostov. c. in kr. 47. peh. polka v Slov Bistrici. brata. Agitirajte za svoje glasilo l Pridobivajte mu novih naročnikovi ~va gorenjska razpošiijaiiiica VAN SAVNIK razpošilja na vse strani sveta najmodernejše in najtrpežnejše klobuke v vseh cenah in oblikah od kron 3'— dalje. Čevlje za dame in 9 ,spode prvovrstne kakovosti prodaja pod konkurenčno ceno. Za neugajajoče ss vrne dinar. Meseca avgusta izide bogato ilustrova • cenik. LISTNICA UREDNIŠTVA. Tovariši Ivan B e r n o t (srbsko bojišče), Vilko Mazi (italijansko bojišče) in Fran Erjavec (rusko bojišče) presrčno pozdravljajo vse tovariše in tovarišice. M. Z. v T.: Kdor torej želi pisati kakemu našemu človeku, ki se nahaja v italijanskem ujetništvu ali v kraju, ki je zaseden po Italijanih, naj odpošlje pismo na naslov: »Züricher Bureau für Aufsuchung Vermisster, Zürich, Schweiz«. Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene. Last in založba »Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva". Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. Nas Geslo: Kar plod on osno na!o&iiu v pomoe le sebi pi-tinnai Hranilnica in posojilnic» Učiteljskega konvikta v Ljubljani. rsiriKfr.iv»-» stkriruit» * nmeiciijm uvaistvom. Promet do 30. sept. 1915. K 107.491 81 Uradne ure: Vsak ¡žet/tek od '/»2.—V, 1 popoldne in vsako soboto od H —7 t,vem Naročajte in širite „Učiteljskega Tovariša/4 Ljubljana. Prešernova ulica št. 3. slovenska hranilnica! Denarnega prometa koncem leta 1914 . . K 740,000.000'— Vlog............... 44,500.000 — Rezervnega zaklada.......... 1,330.000*— Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje po 4VI o brez odbitka. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo c. kr. deželne vlade. :: Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike. ::