-^«   78   «^-CVETOMIRSKI:
Martinčki.
^/^^ —. | e! sem spomladi iz mesta; topel južen veter mi je //^^   ^flr          pihljal v lica in me je sladko božal s svojo mehko
I   I šC          vl          dianjo, kakor me je božala takrat v mladosti edi-
Ivj^i       no'e niaterina dlan — sladko in milo. Solnce je z
l§gpSi^|bx     modrega neba gorko sijalo, in okna hiš, mimo ka-
Mlr^^^^M \    terih sem hitel, so se v svetli luči prijazno lesketala
s^&^l^sjffiMlf       in nie smehljaje pozdravljala.    Že je bila prodrla
[\~^^_l^®y/ /    pomlad s svojim solničnoeistim, otroškim veseljemi
'----------------------^     tcdi v mesta; ljudje, ki so me srečavali in 'dohajali,
so se mi zazdeli nenadoma pomlajeni in nedelfsko-lepi, kaikor od solnca očiščeni in brez madeža.
Kmalu je bilo mesto za menoj, in stopal sem po beli, z drobnim pe-skom posuti poti v klanec. Vsenaokrog po travnikih je že cvetelo in ki-pelo v prvih močnih utripih toplega pomladanskega življenja. Zapazil sem nekje tik pota, pod majhnim leščevim grmom bele, bingljajoče zvončke, ki so se ozirali name tako veselo kakor majhni, belolični otroci z velikimi, radovednimi očmi; tudi trobentic je bilo ponekod že vse polno, in vijolic, modrih, tiho sanjajočih, opojno dišečih. Časih je poletel mimo mene preko bele poti poredno frfotajoč mietuljček z rumemimi, nežnimi krili in mi je izginil za ovinkom izpred oči.
Pot se je spenjala z vsakim mojim korakom više in više, in dospel sem v nemirno šušteč gozdiček; temnozelene smreke so mi za prijateljski pozdrav rahlo zašepetale, in tenke, srebrne breze, ki so stale v dolgi vrsti nedaleč od pota, so se mi poklonile globoko k tlom in završale s svojimi vrhovi.
Bil sem na vrhu holma. Pod menoj je prepevalo polje Ljubljansko prvo solnčno pesem pomladansko; prelepo je zlatilo solnce njive in trav-nike, kakor da se ne loči nikdar več od njih; preko zelene ravni je bežal ravno vlak, in zazdelo se mi je, da čujem iz idrdrajočih voz vse potnike veselo vriskati.
Zavil sem na prisoino stran holma, kjer se je širila solnčna jasa, in sem legel pod šuštečo snireko tik grmovja na mehki mah; odpočiti sem se hotel od hoje in se ogreti nekoliko v pornladnem solncu.
»Kako dobro de solnce tem mojim starim kostem!« je zahreščal hi-poma hripav, grčav glas za grmovjem.
Planil sem pokonci in pogledal preko nizkega grmičevja. Troje osi-velih starcev je ležalo ono stran na tleh in se grelo kakor troje martinčkov, ki so se bili priplazili po dolgi zimi iz lukenj na gorko solnce: Klobuke so bi!i odložili vsi trije kraj sebe, in zdaj so se solnčili drug poleg drugega in se naslanjali s komolci ob tla.
Legel sem nazaj na mah in poslušal starce.
-^>,   79   .—
Prvi je rekel:
»Mislil sem, da me bo ta zima pobrala, pa me vendar ni; tako težko sem pričakoval pomladi, ker še seni imel nekoliko upanja, da ozdravim. In zdaj, ko je prišla pomlad, se počutim bolje; če Bog da, me bo to toplo solnce kmalu ozdravilo in mi pregnalo iz nog trganje.«
Rekel ie drugi:
»Več let že hiram. Mnogokrat mi ni manjkalo dosti, da bi bil legel za vedno. Pa kadarkoli me je pozdravila prva južna sapa, kadarkoli tni je segla skozi okno pomlad v roko — vselej mi je odleglo. Zdaj mislim, da sem za eno leto zopet dober!«
Tretji pa je reke!:
»Blagor vama. ker imata skrbi le sama zase, ker vaju ne morejo ske-leti bolečine drugih. — Lani je zbolela moja hčerka Milka — petnajst let šteje zdaj. Ne moreta si misliti, kako hudo mi je bilo, četudi sem bil sam bolan. Noč in dan sem mislil na svojega otroka in čakal, da se ga usmili vsaj pomlad. No, Bog me je vendar uslišal. Milka hodi že venkaj na solnce in vedno bolje ji je; še kak teden, pa bo zdrava kakor riba v vodi... Tudi meni že odlega, ko vidiivi svojega otroka malo bolj veselega. Da mi ozdravi pomlad otroka, četudi ležem jaz sam v grob ...«
Tako so se razgovarjali ti trije starci-martinčki; solnce je sijalo mi-lostno nanje in jih prijazno cgrevalo.
Po dolgem času sem se dvignil s tal in se odpravil s holma navzdol v mesto. Spotoma pa semi nehote premišljal o ljubezni tretjega starca, ki mu je bila Ijubljena hčerka veliko dražja kakor lastno življenje.