Pogovori.
(Dalje.)
Zakaj torej nismo zadovoljni z „Aglajo"? Zakaj nam ne vzbuja ugodnih čustev, kakor jih vzbuja prava poezija? Zato, ker pesnik žali naše versko naziranje, ker opeva prizor iz mučeniške dobe v tak namen, ki nima nič opraviti z mučeništvom, in ker je ves prizor tudi sam na sebi — brez ozira na vero — neprijeten, krut in nenaraven.
Vemo, da imajo pesnik in pesnikovi somišljeniki takoj orožje pri rokah zoper naše ugovore. Imenujejo nas verske fanatike, ne-prijatelje poezije, omejence in zagrizence itd., kakor tolikokrat slišimo od neprijazne strani.
Prosimo pa prav vljudno, naj naši nasprotniki preudarijo vso to stvar mirno in se v ta namen vprašajo: 1. Kaj pa je bilo treba iti pesniku na versko polje, kaj ga je vabilo v mučeniško areno, ako je hotel opevati samo žensko lepoto? Lepoto opeva lahko na sto načinov, ne da bi mu bilo treba profanirati mučeništva. Ako bi hoteli n. pr. mi v pesmi prav živo pojasniti krvoločnost starih narodov, ne bi nikakor opevali izmišljene krutosti kakega slovanskega junaka, ampak katerega koli izmišljenega tujca, zakaj kot Slovani ljubimo in cenimo to, kar je slovansko, torej nam ta čut prepoveduje ponižati Slovanstvo. Ali g. Aškerc neče poznati in ali nima spoštovanja do pravega, istinitega — zgodovinskega mučeništva ? Ali se mu zdi bolj vzvišeno, da se je mladenič pokristijanil iz ljubezni do lepe deve kakor iz moči božje in iz navdušenja za resnico? Kdor to pomisli, ne more nam zameriti, da odločno zavračamo tako zlorabo umetnosti.
Resnici podobna bi bila taka pesem, ko bi nam bil pesnik pokazal kakega islamskega mučenika. Mohamedanu se obetajo nebesa z divnimi huriskami; zato bi se nam ne zdelo čudno, ako bi si moslim s smrtjo želel pridobiti lepo hurisko za oni svet.
Da se čitatelj uveri, kako malo rahločuten je naš pesnik v tej tvarini — muče-ništvu —, naj primerja „Aglajo" s sliko „Zadnji pozdrav", katero smo objavili v zadnji številki. Znano je, kako ljubijo moderni slikarji telesno nagoto. A G. Max, ta slavni in nikakor ne omejeni ali fanatični slikar, si ni upal mučenice v areni med zverinami pokazati drugačne kakor oblečene.
2. Naj se prijatelj pesnikov v duhu stavi na stališče vernega kristijana, ki mu vera ni prazna stvar, ki je čul mnogokrat, da je Bog čudovito pomagal svojim mučencem, in naj s tega stališča sodi o „legendi":  ali se
mu Bog ne zdi neusmiljen, ki neče zakriti device, marveč jo pušča pred očmi rimskih pohotnezev ? Ali se mu more mucenica, ki tako hvali svojo lepoto, zdeti prava mucenica? Kakšen „bog" je neki Aškrčev Kristus ? . . . Četudi se v teh in drugih stvareh „legenda" ne ujema s krščanskim mišljenjem, četudi žali versko čustvo, vendar — kaj ne ? — naj jo imenujemo lepo, dobro, prijetno ?
3. Ako bi kdo opeval, kako je toreadbr v španskih bojih z biki napadal razljuče-nega bika, kako ga je drvil po borišču, zabadal vanj sulice, odbil mu j eden rog in obe ušesi, razčesnil mu gobec, razparal mu trup, kako je bik v zadnjih hipih dregnil boriv-čevega konja z ostalim rogom v trebuh, da so se mu izsula čreva . . . tako poezijo bi po pravici obsodil vsak kritik. A mi sodimo, da je dovolj kruto, neusmiljeno, tudi neolikano in nepesniško, staviti pred bravca mučenico in pustiti, da si pasejo ob njeni nagoti oči pohotni Neronovi vrstniki in jo mučijo s tem, da je ne dad6 urno zverinam.
Bodi za sedaj dovolj o tej stvari, ker nismo hoteli drugega kakor pokazati, da Aškerčeva „legenda", ki ni nikaka legenda, žali, jako žali krščansko mišljenje. Morda porečemo drugi pot kaj (ako bo treba) o zgodovinskih razmerah mučeništva, o Nero-novem izreku ob pogledu mrtve matere, o razmerju poezije in slikarstva, o nagoti v umetnosti in drugih prepornih vprašanjih. Ne želimo prepirov, ampak le to, da bi obvarovali naš narod takih proizvodov, kakršni ga hočejo potisniti na stopinjo Neronovih spremljevavcev.
Ker ne moremo v listu objavljati hrvaških proizvodov, bodi prostora tu spevu, ki nam ga je poslal g. Vladimir Jelovšek Iz druge knjige »SIMFONIJA".
VER SACRUM (II.)
U sveto jutro novoga Pramaljeda
Ti si izišla čvrstim, samosvijesnim korakom iz svog čarobnog dvora;
u oku Ti plamen okrutnog ponosa, neuprosne tiranske odluke       —
Nestalo blagoga smiješka, koji Ti tihom srecan krivudao rujne usnice mlade;
nestalo toploga sjaja iz milih očiju Tvojih,
koj je u čarobne sanke nekad ulj ulj ao mladjano srce moje — —
nestalo svega — — —
Ti korakom muškaračkim čvrsto i tvrdo stupaš u sveto pramaljetno jutro,
i mišicom snažnom režeš grane, u kojima pište bujni proljetni sokovi,
i nemilosrdno se bližaš k meni, koji  u  djetinskoj
čistoči zanosnim okom Tebi se divim, Tebi se klanjam ko
boštvu čarobnom svomu, kome sam šapt6 usnama žarkim rumeno ožarene di-
tirambe, kako ih nijemim, uzvišenim ritmom zanosno pjeva
velebno Sunce u osvitku dana svojoj Zemlji . . . Ti nemaš več oka za me, koje bi shvačanjem tajnim
uronilo dugo u moje; — Ti ne vidiš, kako usna raspucana, krvava, rujna drhčuči nijemo priča sve strastvene martirske patnje
bujne mladosti neutišane, koja za drugih besnenih noči nijemim bijesom vruču
glavu u jastuke tura i u njima očajne suze suši . , . Ti nemaš oka za me,  Ti ne vidiš  zdrave,  snažne
mišice moje, kako se napinju raskošnom, neoslabljenom snagom
svježine mladenačke, kako drhču, kako se stežu, kako se nadimlju bolno
nemirnim rumom očajne čeznje,------ —
(Ni nam srce dalo, da bi  bili  natisnili  ves ta fizijološki essay našega  pesnika,   kateremu   pa   tu zvene „najelementarniji, najopsolutniji" akordi velike životne SIMFONIJE.) Ti nemaš dubokog več oka za me, koje sve shvača,
koje se širi od sreče u nijemoj, intimnoj Simpatiii, koja sve daje na oltar Boginje vječne — — — Ti korakom muškaračkim čvrsto i tvrdo  stupaš u
svetom pramaljetnom jutru, i gnjevnim okom se bližaš k meni — u ruci sa ši-
bikom pružnom. Oplela si me njome strastvenim, razbludnim žarom; s uživanjem gledala rujne pjege, koje si črtala udarom
njenim po bijeloj, sniježnoj puti snažnoj, mladog mog tijela. Ja sam stajao mirno — tek mišica trznula bolno se
koja pod majstorskim udarcem nemilosrdne desnice Tvoje. Stisno sam usne — a oko, oko je planulo krvavim,
otajnim žarom ko da se s njem odrazuje najsjajnija, sverazarajuča, osvetna strijela.
U najjačem zamahu svrnula pogled si u moje oči------
i desna Ti klonula . . .
Oborila pogled si smeteno  — tijelo kao lagašno da
Ti je drhtnulo. Ja sam pristupio k Tebi — pogleda nestalo moga, uzeh Ti šibiku bujnu, slomih je na komade, bacih je  pred  noge  Tvoje   —:  hvala!  rekoh  Ti
glasno, — — i korakom čvrstim ko špartanski  mladič  za  slavni) eh dana svojega grada, kad mu je domača šiba biče vala mladjahno tijelo da snažno i lako podnese i  najteže  udarce  diljem
života: -------
tako sam  i ja   —   ostavljajuč Tebe  za  vijek  bez
osvrta, pogleda svoga — koracč sa gigantskom jakošču,  velebnim  mirom  i
samosvijesnim ciničnim smiješkom u sveto jutro novoga Pramalječa.
Vladimir Jelovšek.
Gospod Vladimir Jelovšek nam je nekoliko znan kot pesnik „Simfonij", o katerih smo kratko že govorili. Obeta se nam torej II. zvezek „Simfonij". V I. zvezku se je pokazal skrajnjega simbolista; težko, da bi krenil sedaj na drugo pot, čeprav mu je kritika svetovala. In to mu dobrohotno zopet svetujemo tudi mi, zakaj v takih proizvodih,
kakršen je tu natisnjeni, ni več poezija, temveč sanjarija, ki ima najčudnejše stvari za istinite in pri živčno-bolnih osebah rada zaide s poti sramežljivosti.
Gosp. Osman Mirko. O Vaših pesmih je lahko izreči sodbo, ako jih le jedenkrat prečitamo.
I.
Kje ste moje sladke nade? Kje ste, da vas zopet najdem, da blodeč po svetu širnem s prave poti oh ne zajdem. Nade, kje ste?
Ste se li zgubile, mile, tu na prostem, svežem zraku? Ste li liki para, odbežale po oblaku? Nade, kje ste?
O, ve goljufive nade, prav je, da ste se zgubile, prav je, saj mi srca niste, niste duše preslepile. Nade prazne.
Pomislite: V prvi kitici si želite »sladkih nad" zato, da ne bi zašli s prave poti; v poslednji pa jih imenujete „goljufive, prazne nade", ko bi bile malone „dušo preslepile". Zato mislimo, da se to ne ujema, in da morate na doslednost bolj paziti.
II.
Akordi lahni, ubrane melodije, prihajale so na ušesa bežeč, ko sem iz mesta boje* se šuma hladil si bolno dušo svojo.
Objemali so, naslajali se sladom milote svoje, dušo mojo, prevejali jo nežno, hladili vroče, pekoče, grozne boli moje.
Sem vstavil se.
A krasne glase, mile
vsrkaval bolni duh je slastno.
Izginjale so boli
trpljenje grozno,
pekoče rane
se celile.
Oh, dragi gosp. Mirko, nikar si ne do-mišljujte preveč o „bolni duši svoji" in o „groznih bolih" in o „groznem trpljenju"! Ko bi bile bolečine tako grozne, tudi „akordi lahni in ubrane melodije" bi vam jih ne pregnale. Kadar zopet in zopet beremo o „bolni duši", že vemo, pri čem smo. Torej Vas lepo prosimo, pustite tako „bolnodušno" pevanje, saj vemo, da je pri Vas „mens sana in corpore sano." Drugič zopet kaj. Zdravi! (Dalje.)                Dr. Fr. L.