FRANC CEKLIN 
Čigava noga je prva stopila 
na teme velikega Triglava 
(08 130-LETNICI SMRTI LUKE KOROšCA - 8. MARCA 1827) 
»Prvi pristopi na Triglav nas bodo 
zanimali s posebne strani. Koliko so nam­
reč domači vodniki in nosači pripomogli 
pri odkritju gorovja in osvoboditvi vrha 
samega? Ali ni njihov delež - če imamo 
pred seboj planinski čin kot tak - do­
slej v literaturi ostal vse preveč neopažen 
in zasenčen po opisih gor privedenega 
izobraženca?« Evigen Lovšin: »V Triglavu· 
in njegovi soseščini«. 
Koge; 
•· .. drzna, junaška dejanja v triglavskih vllavah 
... njih, katerih tuljave dlani so njega dni prvič 
bofale deviške vršne stene naše najvišje gore.• 
./ 
,.,A 
»Prvi poskus, da bi prišel na vrh Triglava in obenem našel tudi dobro pot 
do vrha, je napravil Lovrenc Willomitzer, nameščen kot ranocelnik pri Stari 
Fužini, skupno z gamsjim lovcem Rožičem in rudarjema Matevžem Kosom iz 
Jereke in Luko Korošcem z Gorjuš«. (Den ersten Versuch, bis auf die Spitze 
des Triglav vorzudringen und zugleich einen guten Weg dahin ausfindig zu 
machen, wagte Lorenz Wilonitzer,* angestellter Wundarzt in Althamer, mit 
Hillfe des Gemsen-Jagers Rosizh und der Bergleute Mathaus Kos von Jereka 
und Lucas Koroschez). 
Ko je 11. maja 1821 v sestavku »Die Wochein« v ljubljanskem tedniku 
»Illirisches Blatt« prof. Fr. Richter zapisal gornjo novico, je od prvega vzpona 
na vrh Triglava preteklo že skoraj 43 let. Tri od teh »štirih srčnih mož« je 
že dolga leta krila pokopališka ruša na Ravnjah nad Srednjo vasjo v Bohinju. 
Le četrti - ki je preživel tudi Hacqueta, Vodnika in Zoisa - sivolasi Luka 
K o r o še c, po domače »ta vel'ki Jurjevc« na Koprivniku, je še krepko nosil 
na plečih svojih 74 let. 
Richter pravi, da uvršča v svoj spis (o Bohinju) kratko zgodovino triglav­
skih vzponov, kakor jih je povzel iz listin pokojnega barona Zoisa ( ... eine 
kurze Geschichte der Triglavbesteigungen einzuschalten, so wie ich sie aus 
Papieren des verewigten Baron Zois geschčipft habe). 
V pismu z dne 4. oktobra 1795 pravi 2iga Zois, ko piše koprivniškemu 
župniku Valentinu Vodniku: » Vaša opazovanja itd. vnesem z velikim veseljem 
v svoj bohinjski rok opis.« Dalje piše: » ... prilagam tudi risbe Triglava, 
da jih imam pri roki, če je potrebno, ter lahko pokažem, kateri vzponi so bili 
* Prav Willomiltzer, ne pa Willonitzer. To napako je napravil Richter. Po njem 
so jo nekritično posnemali vsi, ki so se - v poslednjih 136 letih - ukvarjali z 
zgodovino Triglava. Cas je, da jo dokončno odpravimo. 
311 

do zdaj izvršeni. Nabral sem jih od leta 1776 dalje že lepo vrsto in postajam 
vedno bolj radoveden.« 
Iz omenjenega Zoisovega pisma izvemo, da je v tem »bohinjskem roko­
pisu« zbral kronološko vse vzpone od leta 1776 dalje, pa vsaj do leta 1795, če 
računamo le čas do datuma njegovega pisma Vodniku: 
» Vendar ni mogoče najti dragocenega rokopisa, najstarejšeg;;l dokumenta 
o planinstvu v triglavskem pogorju in v Alpah sploh. Ce ni uničen ali zgub­
ljen, ga nemara kdaj po srečnem naključju najdemo,« nam potoži Mira Marko 
Debelakova v svoji »Kroniki Triglava« (Gore in ljudje, 1947, str. 170). Ni ga 
ji uspelo najti, čeprav je, kot pravi, pri delu za triglavski zbornik » ... dneve, 
mesece in leta presedela po arhivih in knjižnicah«. Nato nadaljuje: »2al pa 
(Richter) ne navede, kje je dobil listine, ki so gotovo istovetne z ,bohinjskim 
rokopisom'. Najbrž jih je dobil pri Zoisovih sorodnikih v Ljubljani ali na 
Brdu. Med Zoisiano v ljubljanskem muzeju jih ni.« 
»Vsi, ki so pisali zgodovino triglavskih vzponov, so posredno ali nepo­
sredno črpali pri Richterju ... ,« dodaja Debelakova. 
Pokaže nam na doslej edino varno stopinjo na tej poti. Pa vendar - ali 
ni Richterjevo skopo sporočilo le nekak odsvit nevidne plamenice, ki bi edina 
mogla jasno osvetliti doslej neznane temine v zgodovini te znamenite gore 
v Vzhodnih Alpah? Ostreje bi nam mogla osvetliti drzna, junaška dejanja v 
triglavskih višavah, in v jarki luči prikazati drobce iz življenja njih, katerih 
žuljave dlani so njega dni prvič božale deviške vršne stene naše najvišje gore. 
Zavoljo tega moramo tembolj ceniti Hacquetova izročila, ki so s svojo 
izvirnostjo tako dragocena. 
Poleg Richterja, duhovnika iz nemške Šlezije, od leta 1815 dalje profesorja 
zgodovine na ljubljanskem liceju, nam je Baltazar Hacquet, slavni razisko­
valec naših Alp, zapustil edino poročilo s skromnimi podrobnostmi o prvem 
vzponu na Triglav. Skopi so tudi njuni zapiski o kasnejših prvih pristopih 
nanj. 
še svež je bil v Bohinju spomin na tisti dan pred tremi leti, ko so se 
»ta vel'ki Jurjevc« s Koprivnika, »Kos« iz Jereke, »Rožič« s Savice in tuji 
»padar« iz Loga pri Stari Fužini, povzpeli na teme Velikega Triglava. V 
Leipzigu je bil natisnjen II. del Hacquetove Oriktografije. Ko v predgovoru 
te knjige· opisuje svoj uspeli vzpon na Triglav v avgustu 1779. leta, Hacquet' 
zapiše - 40 let pred prof. Richterjem - tale, za zgodovino našega planinstva 
toli dragoceni stavek: »Prvi vzpon na skrajni vrh te gore se je posrečil konec 
preteklega leta 1778 dvema srčnima gamsjima lovcema in enemu mojih 
bivših učencev.« 
Kratek Richterjev povzetek iz Zoisovega »bohinjskega rokopisa« in jedrnati 
Hacquetov stavek o tem znamenitem vzponu, se glede časa - vsaj v letnici -
povsem ujemata. Manj jasna je primerjava glede oseb, ki jih Hacquet ne 
omenja po imenu, čeprav jih posredno poznamo. Opazna pa je razlika o številu 
udeleženc·ev. 
Tanka nit pravkar rojene zgodovine alpinizma Triglava, ki se je doslej 
zadovoljivo odmotavala, se nenadoma zavozla. Komaj nam Hacquet zagotovi, 
da je bil prvi vzpon na vrh Triglava izvršen k o 1 e k t i v n o , že taisti pravi 
v svojem III. delu Oriktografije (1784, stran 93), ko opisuje svoja vodnika (na 
Triglav leta 1782): » ... eden njiju, z imenom Luka K o r o še c, je bit 
prvi, ki se je povzpel nanj (na Triglav), morda. odkar svet stoji.« 
Torej ne kolektiven pristop - marveč vzpon enega samega človeka? 
312 

•Jurjevčeva• hiša na Koprivniku v Bohinju -
dom Luke Korošca 
Prerano umrla Mira Mar.ko Debelakova-Deržaj se je pri pisanju »Kronike 
Triglava« pogumno lotila tega kočljivega vozla v triglavski zgodovini. Na 
strani 220 (Gore in ljudje, 1947, št. 9-10) pravi: »Po Hacquetovi izjavi je bil 
torej Zoisov rudar iz Gorjuš, Luka Korošec - prvi človek na Triglavu. Ker 
ne pove, kdaj je to bilo, lahko sklepamo dvoje: 
l. da je bil Korošec pred Willomitzerjevo odpravo na vrhu in da je šel 
Willomitzer prav zaradi tega na Triglav, da spozna Koroščevo pot na vrh ali pa: 
2. da je Korošec kot prvi izmed omenjene četvorice 26. avgusta 1778 stopil 
na vrh Triglava. Zavoljo teh možnosti je bil torej Hacquet upravičen trditi, da 
je bil Korošec prvi človek, ki se je povzpel na vrh Triglava. Vendar so to le 
domneve. Dokumentarično so izvršili prvi vzpon »štirje srčni možje«. 
Izmed vseh, ki so doslej grebli proti jedru vprašanja, čigava noga je prva 
stopila na nedotaknjeni vrh Triglava - je Debelakova segla najdlje, toda na 
razpotju prehojene poti je previdno obstala. 
Na koncu dognanj o možnosti Koroščevega prvenstvenega vzpona izrečena 
domneva Debelakove, je več kot razumljiva, ni ji uspelo najti dragocenega 
Zoisovega »bohinjskega rokopisa«, ki bi premostil zevajočo vrzel na pragu 
triglavske zgodovine. »Spoznala sem,« pravi sama v uvodu »Kronike Triglava« 
(G-0re in ljudje, 1947, str. 165), »da je človeško življenje vse prekratko, da bi 
ena oseba tako ogromno delo (kronik<> planinstva v Triglavu) vsaj do neke 
mere povoljno opravila. Kronika najvišje slovenske gore je delo, ki ga je 
mogoče izvršiti le v kolektivu.« 
Da! - Niso še dodobra pregledane brdske zoisovske arhivalije, ki jih hrani 
Celovec, prebrskati bi bilo treba detrauxevsko skupino Zoisove literarne zapu-
313 

ščine, ki domuje v Gradcu - najti in preiskati ostalino (leta 1856 na Dunaju 
umrlega) Franza Ksaverja Richterja, in - kot nam naroča Debelakova - »z 
ljubeznijo zbirati kamenčke, ki so potrebni, da zgradimo v popolni obliki 
spominski lik našega Triglava«. 
Dokler se ne dokopljemo do novih dognanj - saj Zois in Willomitzer 
(slednji s svojim pismom Zoisu po vzponu na Triglav dne 26. avgusta 1778), 
še nista spregovorila poslednje besede - uporabimo gradivo, ki je pri roki, 
in poskusimo ugotoviti, ali je bil Luka Korošec res prvi med prvimi na Tri­
glavu. 
Z razpotja, ki ga je Debelakova nakazala v »Kroniki Triglava«, krenimo 
po prvi poti: ali je bil Korošec pred WiUomitzerjevo odpravo na vrhu in ali je 
odšel WiUomitzer prav zaradi tega na Triglav, da spozna Koroščevo pot na vrh? 
Ko je Hacquet prišel meseca avgusta 1777 vdrugič na Velo polje, je imel 
- s pomočjo barona Zoisa, ki je ostal v Bohlnju - »s seboj dovolj ljudi, ki so 
bili zelo pogumni, čeprav ni bilo med njimi nikogar, ki bi mogel reči, da se je 
bil že povzpel na vrh Triglava« ( ... obgleich kein Mensch aufzutreiben war, 
der da hatte sagen konnen, ich habe schon die Spitze dieses Berges ersteigen). 
Njegovi spremljevalci so mu odsvetovali vzpon na Triglav in dejali, »da še 
nihče ni na vrh prišel, in če se je o tem tudi kaj govorilo ali pisalo, da je vse 
samo laž«. (Es ware noch niemand hinauf gekommen, was man auch immer 
davon gesagt und geschrieben hatte, ware falsch.) 
Kdo so bili Hacquetovi spremljevalci? 
»Eden izmed njih, moj učenec, ki ga omenja fužinar (Zois), vzdržuje na 
svoje stroške v prid prirodoznanstvu in zdravilstvu, človek, v gorovju zelo 
izveden«, kot nam Hacquet pove - je bil Lovrenc Willomitzer; druge -
» ... gamsji lovci, ki so bili z nami . .. « ( ... die mit habenden Gemsjager, die 
wir bei uns hatten . .. ), pa omenja še bolj nedoločno. 
Visokogorsko ozemlje visokih planin češenjske srenje, t. j. planin Velega 
polja ter pod Mišeljim vrhom je skozi srednji vek in kasneje vse do začetka 
19. stoletja spadalo v območje blejskega gospostva. Zategadelj smemo z veliko 
mero verjetnosti sklepati, da je bil v Hacquetovi družbi tudi Štefan Rožič, po 
domače »Rožič« s Savice, hišna št. 5, revirni lovec blejske gosposke. Za to 
domnevo govori tudi njegov vzpon na Triglav naslednje leto. 
Skušajmo dognati, kdo so bili ostali, teprav ne vemo niti števila udele­
žencev te prve triglavske odprave. 
Vas Cešnjica je poleg Srednje vasi in Studora eno najstarejših bohinjskih 
naselij, v kateri so se stari svobodniki, med njimi kosezi, držali zelo dolgo, 
preden so se potopili v fevdalne vode briksensko-blejskega gospostva. 
Cešnjica je imela in ima v skupni planinski srenji Podjelje in Jereko ter 
Koprivnik, za katerega je ugotovljeno, da se je razvil iz nekdanje češenjske 
planine. Še danes so med raztresene koprivniške hiše pomešane planinske 
»hišice«, njive in rovti Cešnjanov. 
Pašno področje češenjske srenje pod Triglavom - v grobih obrisih zajeto 
v krog: Tosc-Vernar-Triglav-šmarjetna glava-Vrh Hribaric-Mišeljski Konec­
-Skednjovec-Jezerski Stog-Tosc je izza starih časov razdeljeno med vasi 
Podjelje in Koprivnik. Seveda pa so - v času prvega vzpona na Triglav -
Koprivnikarji skupno s Podjelci in Jerekarji, pasli tudi »Pri Jezerih«. Dokazano 
je, da so Jerekarji tedaj planšarili v sedaj opuščeni planini »Pri Utah« na južni 
strani dvojnega jezera, Podjelci v planini »Pri Beli skali«, opuščeni pred 
približno 100 leti, medtem ko Koprivnikarji še sedaj pasejo v Lopučnici 
(samo jalovino). 
314 

Zapis v župnijskih maticah Srednja v Bohinju. Janez, sin Mihaela in Marine Koro,šec s Koprivnika, 
se Je rodil 17. Junija 1629. - Dobrih 118 let za njim Je v Isti zibelki prvič zajokal njegov pravnuk -
luka Korošec - zmagovalec Triglava 
Kakor dandanes, so tudi tedaj Podjelci in Koprivnikarji »pvan'vali« na 
Velem polju (planovati = plan.šariti) ter zaganjali g-ovejo živino v prisoje 
Vernarja in dnjače Velske doline tja pod oblo šmarjetno glavo. Pasli so po 
deknjeni Konjski planini, pa na dninah zelene Spodnje Ledine tam za Mokro 
skalo. Č:rede drobnice pa so - kot sedaj - dosegale z zadnjimi šopi poraščeno 
Zgornjo Ledino - pod sedanjim domom »Planika« - in se v žgočih poletnih 
pripekah hladile na snežiščih Velikega Kotla tik pod triglavskim ovršjem. 
Poleg Velega polja pa Koprivnikarji že od nekdaj izkoriščajo tudi planino 
Pod Mišeljim vrhom. Pašno področje obsega predvsem planje skokovite Mišelj­
ske doline, samotne konte med Malim poljem in . glavami Zagona ter okolico 
zarezanih Razorov, ki se izpod Mišelj vrha vlečejo do zgornje, to je »Jurjevčeve 
Vrtače«. 
Na zgornjem koncu Jurjevčeve Vrtače, pod skalnato »Jurjevčevo glavo«, 
zija izpod zajetne previsne skale prostorna votlina. Za lučaj kamna niže izvira 
na dnu ozke, razvlečene dolinice majhno močilo. 
Kdo ve, pred kolikimi stoletji in kateri izmed znane - ali pa še starejše, 
neznane - vrste koprivniških Jurjevcev si je postavil pod to naravno »streho« 
planšarsko kočo! 
Jurjevci so bili - za bohinjske razmere - trdni, imoviti kmetje. še konec 
18. stoletja je bila (v blejskem urbarju vpisana) domačija »cel kmet« (1 Hilbler). 
Kot svojčas njegovih prednikov in pa pozneje tudi potomcev, tako so se 
tu<li črede tedanjega Jurjevca - Luke Korošca - leto za letom pasle po 
samotni, vase zamaknjeni Vrtači - in opravki so tudi njega često privedli v 
planino, v triglavske višave. 
Sodim, da nismo daleč od resnice, če k Hacquetovim spremljevalcem na 
Triglav leta 1777 prištejemo tudi Luko Korošča, saj je tudi on - po navedbah 
prof. Richterja - naslednje leto dosegel vrh Triglava in Hacqueta tudi kasneje 
- leta 1782 - spremljal na Triglav. 
Kasnejši vodniški sloves Matevža Kosa, -»Kosa« iz Jereke št. 17 - ki je 
po uspelem prvem vzponu na Triglav dve desetletji vodil na triglavsko teme 
vse prve tuje pristopnike (od Hacqueta, mimo Žerovnika tja do Vodnika s 
Hochenwartom) - potrjuje domnevo, da je bil tudi on član prve Hacquetove 
odprave na Triglav. Zdi se, da je on spremljal Hacqueta tudi v dolino »Pri 
jezerih« pred tedni, ko je sla- bo vreme s snegom in mrazom - okoli prvega 
avgusta - prisililo slednjega, da je »pustil ogromni Terklou za seboj«, vendar 
s trdnim sklepom, da ga »še letos obišče« . 
315 

Morda se nam ni povsem posrečilo iztrgati iz mraka davnih dni imena 
in obraze mož, ki so tistega avgustovega dne prispeli s Hacquetom na plana 
Velo polje. Eno smemo za trdno računati. 2iga Zois, Hacquetov prijatelj, kot 
ga sam imenuje in s katerim sta »več kot enkrat samodruga potovala v go­
rovje .. ,« je tiste dni ostal doli v ,Bohinju, kjer je imel čez glavo opravka s 
pregledovanjem in izbo]jšavanjem svojih tamošnjih fužin; oče mu je prav 
tisti mesec umrl. Izmed svojih ljudi - gorjancev in izkušenih gamsjih lovcev, 
vajenih goličja, je Zois pač izbral in priskrbel Hacquetu najsposobnejše in 
najbolj korajžne domačine - najboljše med najboljšimi. O srčnosti spremlje­
valcev nas prepriča tudi Hacquet sam - in vendar - med njimi ni bilo niko­
gar, ki bi mogel reči, da se je bil že povzpel na vrh Triglava. 
Tej določni izjavi Hacquetovih spremljevalcev-domačinov - vzraslih z 
gorskim svetom - moramo brez pridržkov verjeti. 
V poslednjih 130 letih je bilo v planinski literaturi večkrat načeto vpra­
šanje, komu je bilo dano, da je prvi stopil na našo najvišjo goro? Glede 
Willomitzerja sta dvomila Franc pl. Rosthorn, ki je dosegel vrh leta 1828, 
in triglavski župnik Aljaž. Rosthorn pravi: »O tem, ali je ranocelnik Lovrenc 
Willomitzer, ki ga imajo za prvega triglavskega pristopnika, v resnici dosegel 
najvišji vrh, moramo močno podvomiti.« Aljaž pa takole meni: »Nekateri 
učenjaki trdijo, da pred Willomitzerjem leta 1778 ni bila živa duša na Triglavu, 
Dasiravno nimamo v kroniki pozitivnih podatkov za nasprotno trditev, vendar 
to lahko ovržemo z zdravo domačo logiko. Lovcu in pastirju srce ne miruje, 
dokler ne pride na najvišji vrh.« 
Kdo vse izmed nekdanjih prebivalcev alpskih dolin okoli Triglava (Bohinja, 
Krme, Kota, Vrat in Zadnjice) je imel najlažji in najpripravnejši pristop pod 
ovršje troglavega vrha? 
Č:e odštejemo malo planino Gorenja Krma - imeli so jo Zasipljani z 
Bleda - je vprav prastari prebivalec Bohinja najprej in najviše obljudil 
triglavski svet. Kot izrazit živinorejec si je na terasastih planotah na jugu in 
jugovzhodu Triglava že v davnini postavil planšarske staje in ograde. V skrbi 
za pasočo se drobnico, gnan od lovske strasti, je že v davnih časih dosegel 
višine Kredarice, Gorenje Ledine, Prodov in Zaplanje. 
Prisluhnimo tehtni besedi priznanega strokovnjaka-geografa: »Planinsko 
gospodarstvo v naših Julijskih Alpah je zelo staro. Komaj je mogoče dvomiti, 
da so imeli planine že davno v predslovenski dobi. Vse najvišje planine v 
vzhodnih Julijskih Alpah pripatlajo ali so pripadale najstarejšim vasem ... 
Studor je imel Jezera in Debeli vrh, Č:ešnjica Velo polje in planino Pod Mi­
šeljim vrhom, Srednja vas Konjščico ... Te planine se imenujejo med prvimi, 
prej kot nižje ali pa so izkazane po svojem starinskem imenu (Velo polje) kot 
zelo stare.« (Dr. A. Melik: »Planine v Julijskih Alpah«, stran 100 in 102.) 
Stoletje za stoletjem so Č:ešnjani, Jerekarji, Podjelci pa Koprivnikarji v 
zgodnjem poletju »pribasali« s čredami na zeleno ravan pod Triglavskim 
masivom. Rodu za rodom je bilo dano, da je v jasnih dneh pil lepoto rožnatih 
zor in zlatih zarij na velikanovem temenu. Vmes so mu česti viharji trgali 
skodlasto streho nad glavo, silovita gorska neurja besno bičala črede in njega, 
kajti borni plašč iz ličja ga je slabo varoval. Šele prve slane in zgodnji Mišelov 
sneg sta ga prisilila, da je zapustil triglavski svet. 
In vendar - bohinjski človek, ki je z materinim mlekom vred vpijal 
starodavna, vedno živa ustna izročila dedov in očetov ter jih kot starec položil 
vnuku v zibel - ta človek, ki bi pač moral pomniti, če je kdaj koli človeška 
316 

noga stopila na vrh mogočne gore - je Hacquetu zagotovil: »Nihče še ni 
na vrh prišel.« 
Vse prednje domneve in dognanja, zgoščena v eno samo jedro, dajo 
zaključek: Luka Korošec se dotlej - do avgusta 1777 - še ni bil povzpel na 
teme Triglava. • 
Da pa se je prejšnje leto - 1776 - le nekdo povzpel, ne na vrh, pač pa v 
triglavske višave, je Vodniku in nam povedal že Zois. Kdo je bil - zaenkrat 
- ne vemo; ključ te uganke hrani izgubljeni Zoisov »bohinjski rokopis«. 
Sodim, da ta neznanec ni bil Hacquet, čeprav sam izrecno pravi, da je narisal 
s]pco za naslovni bakrorez njegove Oriktografije, po kateri je Fr. X. Baraga 
(leta 1776, kot je razvidno iz knjige), narisal sliko Triglava z Velim poljem. 
Ko Hacquet v predgovoru ll. dela svoje Oriktografije pove, komu se je 
posrečil prvi vzpon na skrajni vrh Triglava, nadaljuje: »Ker je bil nekdo za ta 
drzen podvig določil denarno nagrado, so morali ti ljudje zavoljo zagotovila 
doseženega uspeha vsekati v skale znake, ki sem jih tudi na nekaterih krajih 
našel.« 
V našim razglabljanju o triglavski zgodovini smo prišli do znamenite 
letnice - 1778. 
Kdo je bil ta »nekdo«, ki je določil denarno nagrado za prvenstveni vzpon 
na Triglav? Nedvomno 2iga Zois, duhovni oče našega planinstva. Tisto poletje, 
zadnje dni julija in prve tri tedne avgusta se je mudil v Bohinju. (Gradivo 
za opis bistriških fužin v l. 1778 - Arhiv Zoisovih podjetij na Javorniku, 
Bohinjski Bistrici in pri Stari Fužini; Rudarski spisi IV, rokopis, DAS). 
Znana, skoraj bolestna mecenova skromnost Hacquetu pač ni dopustila 
zapisati pobudsikovega imena. 
Da bi mogli pravilno presoditi Zoisovo pobudo za izvedbo prvenstvenega 
vzpona, se skušajmo vživeti v miselnost dotedanjega Bohinja, ki ga luč priha­
jajoče prosvetljene dobe še ni dosegla. 
Ko Valvasor, veren sin svoje dobe, poln praznoverja - stoletje prej -
opisuje čudežno goro Krmo, verjame, da se »v takih krajih gibljejo pošasti«, 
in da utegne biti kaka zveza med prvim povzročiteljem vremena in »hudičem« . 
še leta 1803 Parižana Montelle in Maltebrun v delu »Les Alpes, Geo­
graphie mathematique, physique et politique de toutes les parties du monde« 
tolmačita: »Treglou odgovorja docela svojemu vandalskemu imenu, ki pomeni 
goro groze.« 
Č:e so celo znanstveniki, izobraženci tistih časov videli gore zavite v 
pravljično zagonetnost, velja to še bolj za preprostega domačina - Bohinjca. 
Mojster pisane besede, ki mu je pred pičlimi 140 leti zibelka tekla pod 
bohinjsko streho in ki se v svojih spisih tako rad povrača v domače dole in 
gore, nas, odkrivaje stari Bohinj, pouči: »Nihče ni poznal šole, verske resnice, 
oznanjevane v cerkvi so se doma omračevale z vražami, ki so se hranile z roda 
v rod ... Zatorej ni čuda, če se nahaja pri nas toliko vraž, ki so stare kakor 
Bohinj.« (Dr. Janez Mencinger: »Moja hoja na Triglav«, stran 108 in 133.) 
Stari prebivalec Bohinja je kot lovec in kozar često dosegel oblo Kredarice 
in Triglavski ledenik, ki ga je po značilni barvi ledu poimenoval »Zeleni plaz«; 
niso mu bila tuja prodišča Zaplanje; prisojne Prode in Veliki Kotel za Gornjo 
Ledino je poznal kot svojo žuljavo dlan - ni pa se lotil prepadnih vršnih 
sten mogočne gore. 
Obdana z mrakom bajk in vraževerja mu je - vsa skrivnostna - vzbujala 
bojazen in strah. Njen vrh se mu je zdel nedosegljiv. Morda se mu je v jasnih 
jutrih dramilo pritajeno hrepenenje, da bi se povzpel na zlatoožarjeni vrh; 
317 

oblita z večerno lučjo zarij mu je gora pač dramila podzavestno občudovanje. 
Toda - ko so bele, prepadne stene nad Gornjo Ledino ovile temne megle in 
sta na njenem skalnem vrhu zagospodarila strela .in vihar, tedaj se mu je 
spremenila v goro groze. 
Prihod pr-0svetljenca Baltazarja Hacqueta v Bohinj - pred 180 leti 
pa pomeni nov list v prastari knjigi triglavske zgodovine, novo poglavje z 
naslovom: Razodetje. 
Tuji mali doktor - prijatelj bistriškega gospoda - je prišel s spremstvom 
na Velo polje. Dan je bil zelo vetroven in oblaki so zakrivali vrh gore kakor 
navadno. Hacquet se ni menil za včerajšnje tehtne ugovore spremljevalcev 
glede vzpona na goro - <»da ruši veter velike skale, ki bi utegnile vsakega 
ubiti, in da je tako silen,· da bi ne mogel niti najmočnejši človek kljubovati; 
če bi koga oblaki zajeli, bi več ne vedel, kako naj se vrne itd.« - Ni se še 
dodobra zdanilo - po četrti uri zjutraj - že je izginil družbi. Povzpel se je 
na Prode, zavil v ostenje Malega Triglava in »uporabljajoč vse svoje moči in 
in vso spretnost«, ob deveti uri zjutraj, v silovitem vetru, dosegel vrh Malega 
Triglava (te male Terklou). Močan, neubranljiv sunek vetra ga je takoj vrgel 
na tla. Tako na tleh ležeč se je oziral na glavni vrh in presodil, »da bi ga bil 
kot izurjen pešec lahko v pol ure zavzel, toda vetrovi, oblaki, ki so zagrinjali 
vrhove, in neprestopne navpične stene so mi dostop, vsaj s te strani, onemo­
gočili« . 
Njegova presoja, da glavni vrh s te strani zaradi ostrega grebena ni 
dostopen, je zelo važna za razumevanje poznejših vzponov. 
Hacquetova družba na Velem polju je pogrešila tujega, neugnanega 
gospoda. Zaskrbljeni spremljevalci so mu sledili na Prode. 
Ko so ga iskali - »misleč, da sem si moral že nekaj kosti polomiti«, kot 
nam Hacquet sam pove - se je vrnil mednje čil in zdrav. 
V r h M a l e g a T r i g 1 a v a j e b i l d o s e ž e n. 
Temačna koprena vraževerja, ki je izza davnih dni ovijala skrivnostno 
goro, je bila raztrgana. 
Od -Očetov in dedov izročeni zli sloves o nepristopnosti najvišjega vrha 
gore je zbledeval. 
Tisti neprijazni avgustovski dan - datuma mu ne vemo ~ je prelomnica 
v zgodovini naše najvišje gore. 
Domneva Mire Marko Debelakove v »Kroniki Triglava« (Gore in ljudje, 
1947, stran 171) v opisu Hacquetove vrnitve na Prode je prepričljiva: »Najbrž 
se je bil takrat v srcih domačinov vzbudil športni duh ob misli: kar zmore 
mestni gospod, zmoremo tudi mi. In tako je postala misel vzpona na glavni 
vrh nuja, ki ji je bilo treba le priložnosti, da postane resnica. Le-ta se je 
ponudila že prihodnje leto. 
Pisalo se je leto 1778. 
Leto, v katerem je pogumni britanski pomorščak Cook civiliziranemu 
človeštvu odkril peti kontinent in mu ga podvrgel. 
Leto, v katerem je »Njeno velifanstvo« avstrijska cesarica Marija Terezija 
izdala znani »robotni patent«, s katerim je odredila, da je vsak podložnik dolžan 
odslej 1 e tri dni na teden robota ti, na leto naj več 156 dni. 
še so bili naši pradedje zakovani v fevdalne okove; še je bila doba, ko 
podložnik, vezan z nevoljniškimi vezmi na grad, ni smel zapustiti zemljišča, 
318 

• Rodu za rodom je bilo dano, da je v Jasnih Jutrih pil lepoto rofnatih zor ... morda se mu je tedaj 
dramilo pritajeno hrepenenje, da bi se povzpel na zlatoofarjeni vrh ... • 
ne da bi se odkupil; še je za ženitev potreboval dovoljenje zemljiške gosposke, 
in svojih otrok še ni smel vzgojiti za druge poklice kot za plug, če ni njegov 
»gospod« drugače določil. 
Morale so biti zelo žalostne razmere za tlačane, da je kmet omenjeni 
patent, ki ga je vendar skoraj za polovico leta usužnjil gosposki, občutil kot 
olajšavo. 
Tudi Bohinj je tiste čase še žulil jarem blejsko-briksenskega gospostva, 
(Bohinjci pravijo jarmu »igovc«, kar kaže redko, tisočletno ostalino staroslo­
vanskega besedišča - igo = jarm); in studorsko srenjo (Studor in Staro Fužino) 
je še izsesaval plemenitnik v radovljiški graščini - Thurn in Valsassina. 
A mračni fevdalni dobi so bili dnevi že šteti. 
Odsvit zmagovite luči prosvetljenstva je tedaj ozaril tudi Bohinj in mu 
neukemu - obetal omiko. Tudi za to je dolžan Zoisu zahvalo. 
Iz poročila deželnega glavarstva kranjskega z dne 13. svečana 1778 
poberemo zanimiv drobec bohinjske zgodovine: » . .. Baron Zois je poslal dva 
,človeka' v pripravniški tečaj, eden je sedaj učite 1 j n a Jesenicah, drugi v 
Bohinju ... « 
Tistega leta, prvi ponedeljek v malem srpanu, je pred Zoisovim graščinskim 
kaplanom z Bistrice Štefanom Grošljem stal mlad ,par. Ob ženinovi in nevestini 
strani stoječi postarni priči - bistriški oskrbnik Jožef Bohm in orjaški Jurij 
Clementini, oskrbnik fužin v Logu pri Stari Fužini - stti zaslišali dvakratni 
»ja«. V roko svoje žene Elizabete - hčerke Andreja Jegliča (Jeklic), gostača 
v Radovljici iz Ljubnega, kuharice v srednjeveškem župnišču - je položil 
svojo roko mož tujega imena in tuje krvi. 
Mož, ki mu je pred dvestodesetimi leti mati pela prvo uspavanko v daljni 
ogrski deželi, poslednjo pesem - pred dobrim poldrugim stoletjem - pa pel 
častitljiva starina (iz l. 1775), ki še visi v zvoniku vaške cerkve pri Stari Fužini. 
319 

Kdo ve za vsa tvoja pota med tema dvema mejnikoma tvojega življenja -
Lovrenc Willomitzer? 
Pičla tri leta in pol po znamenitem vzponu na Triglav si pridobil »domo­
vinsko pravico« v Bohinju, ko si od Spodnje Neščnice - za 66 florintov -
kupil staro bajto (alte Hausstatt) in zelnik »na Brego«. V preurejeni urbar 
radovljiške gosposke je prasketajoče gosje pero grajskega pisarja zapisalo: 
»Lorenz Willomitzer, Herrschaft radmannsdorfischer Unterthan ... « Tistega 
januarskega dne je postal »gnadljivi gospod grof Vincenc Thurn Valsassina, 
baron v Križu, Pliberku, Radovljici, Lipnici itd., dvorni komornik in dedni 
najvišji dvorni mojster na Kranjskem itd. itd .... « tvoj gospod, in ti - Lovrenc 
Willomitzer - njegov podložnik. 
Tebe - »padarja« v Logu - bi rad še posebej poznal. Poznal tudi zato, 
ker si stal ob poste1ji pradeda mojega deda - Zoisovega žebljarja v Logu -
ko so se mu iztekale poslednje ure trdega življenja. Nemara si vedel tedaj, da 
si zatisnil oči sinu »tolminskega puntarja«, možu, ki ga je bil pred petinsedem­
desetimi leti krstil osovraženi župnik na šentviški gori, Anton Bandel (Bandeu) 
- brat zloglasnega goriškega davčnega izterjevalca Bandla, zaradi katerega 
je padlo pod rabljevo sekiro enajst glav. 
Vprav sedem - za Willomitzerja medenih - tednov je minulo od ome­
njene poroke na Ravnjah v Srednji vasi. 
Delo v fužinarskih obratih na Bistrici, na Pozabljenem in v Logu pri 
Stavi Fužini je v teh tednih skoraj povsem počivalo. V rudarskih jamah za 
Gorjušami, Rudnim poljem, Za Krasico in drugod je utihnil jek kopač; in nad 
samotnimi kopišči, raztresenimi po Vrtači, Kalužah, Pongratu, Na Poljanah 
in Za Vahtmi pod Viševnikom, se niso vili dimi. 2etev, za njo pa košnja - od 
dolinskih Senožetev mimo Voj, Vogara, Goreljeka do visokega Ciprja nad 
Uskovnico - sta v tej dobi omrtvičili delo Zoisovih fužin in rudnikov. 
Baron 2iga Zois, ki je z očetovo smrtjo z velikanskim premoženjem vred 
prevzel tudi starodavne bohinjske železarske obrate, je pred dvema dnevoma 
končal pregled in opis teh zastarelih fužin, kjer so gorele stoletja stare primi­
tivne peči »na volka«. 
Sedaj, ko so bili rovti »spravljeni«, ko je bilo neodložljivo delo pri kraju; 
sedaj, ko so v pripeki »pasjih dni« kopnele poslednje snežene zaplate po pri­
sojah Triglava - je dozorel veliki čas. 
Na Velo polje je v ponedeljek zvečer prispela četvorica mož - Štefan 
Rožič s Savice, Matevž Kos iz Jereke, ranocelnik Lovrenc WPlomitzer iz 
Stare Fužine in Luka Korošec s Koprivnika. 
Pustimo pobudniku odprave 2igi Zoisu, naj - z Richterjevim peresom 
- vnovič spregovori: »Naslednji dan, 25. avgusta, so krenili po udobni poti v 
višino, imenovano ,Zeleni plaz.' Vmes so preiskali tri dele te gore.« (Den 25. 
Aug. brachten sie zu den bequemsten Weg nach der Hohe, genannt Seleni pas 
- grilner Platz - ausfindig zu machen, und untersuchten zu dem Ende drei 
Teile des Berges.) . 
Spet si z Miro Marko Debelakovo zastavimo njeno prvo vprašanje: Ali je 
bil Luka Korošec pred Willomitzerjevo odpravo na vrhu in ali je odšel 
Willomitzer prav zaradi tega na Triglav, da spozna Koroščevo pot na vrh? 
Z vso gotovostjo smemo reči: Ne. 
l. 2iga Zois pač ne bi bil razpisal denarne nagrade za to odpravo, če bi 
glavni vrh ne bi bil več »deviški«. 
320 

Izvirno dolfno pi­
smo Lovrenca Wll­
lomitzerja padarja 
v Logu (v Zoisovih 
fuflnah) pri Stari 
Fufinl. Dne 24. II. 
1799 .mu je Mihael 
Legat Iz Lesc po­ sodil 500 gold. (za 
vino In drugo) 
2. Willomitzer ne bi bil - v Koroščevi družbi - preiskoval treh strani 
gore, kje bi našel pot na najvišji vrh - Koroščeva roka sama bi mu jo poka­
zala, če bi bil Koprivnikar res pred odpravo na Triglavu. 
Družba se je vrnila na Velo polje. 
Richter nadaljuje: »26. avgusta so odšli z dnevom najprej proti zahodu, 
nato diagonalno od jugozahoda proti severovzhodu in dosegli v petih urah 
Zeleni plaz. Od tod so videli globoko zarezo Vrat. Baronu Zoisu je Willomitzer 
pisal, kako strašen je pogled v grozotno globino. Stari sneg (ledenika) se mu 
je zdel popolnoma zelen, opazil je tudi studenec, ki je z močnim šumom pridrl 
izpod snega.« 
Ustavimo se pri gornji Richterjevi omembi o Willomitzerju: »Er schrieb 
dem Baron Sigmund Zois ... « 
Willomitzer je gotovo takoj po uspelem vzponu na vrh Triglava, še ves 
pod dojmom svežih spominov, opisal Zoisu izredno dejanje. 
Za to dragoceno listino ne ve nihče. Zoisu jo je Willomitzerjeva roka -
najbrž - pisala v čumnati pri »Kovaču« v Srednji vasi, kjer je fužinarski 
»padar« po poroki nekaj časa stanoval in kjer mu je žena povila prvorojenca 
Franca Vincenca. 
Najdba tega pisma - če ni morda že uničen in za vselej zgubljen - bi 
pomenila pravo, dobesedno r a z o d e t j e. 
Spet naj Richter spregovori: »Od Zelenega plazu so se vzpenjali v zahodni 
smeri vzdolž-" Triglavovega grebena k zadnji glavi Triglava. Potrebovali so 
nekaj nad eno uro. Pot je bila ponekod komaj dva čevlja široka in polna 
razdejanega skalovja. Tam pod zadnjo glavo Triglava so postali Willomitzerjevi 
spremljevalci malodušni. Do vrha so preračunali še tri četrt ure.« (Unter dem 
letzten Kopf des Triglavs angelangt fingen Willomitzers Begleite an, zaghaft 
zu werden. Bis auf den Gipfel des Kopfes rechneten sie noch drei Viertel­
Stunden). 
Spet se moramo ustaviti na naši triglavski poti. Na že omenjeno vprašanje 
o Koroščevem prvenstvenem vzponu pred tem dnevom, moramo spet reči: N e. 
321 

Skušajmo se poglobiti v jedro in napraviti zaključek, ki je edino možen: 
l. če je celo Willomitzerjeva družba - in to prav s Korošcem vred - pod 
strmo Rdečo glavo nekaj časa omahovala, ali naj tvega nadaljnji vzpon - kako 
naj bi bil prej taisti Korošec, in to sam samcat, preplezal to najtežje mesto v 
triglavskem grebenu? -
2. če bi bil Korošec po drugi poti dosegel vrh - bi bil nedvomno danes 
vodil družbo po svojih uhojenih sledeh, ne pa z njo vred jahal - kot ciga­
novega kljuseta - štrleči in ostri hrbet vzhodnega grebena Tl'iglava, 
3. da Korošec doslej še ni bil na najvišjem vrhu, priča tudi Richterjeva 
omemba, da so do vrha »preračunali še tri četrt ure«. Korošcu - če bi bil prej 
na vrhu - pač ne bi , bilo treba »preračunavati« . Vedel bi bil, da je vrh, ko 
preplezaš navpično stopnjo grebena, dosegljiv prej kot v desetih minutah. 
Richterjev opis znamenitega vzpona se bliža h koncu: »Osrčili so se in 
splezali vzdolž rezi severnega grebena na najvišji vrh Triglava. Vreme je 
bilo ugodno, jasno, brez vetra in znosen mraz, Willomitzer je menil, da bi 
moglo stati na vrhu kakih petdeset ljudi, n i p a n a š e 1 s 1 e d u , d a j e 
bi I že kdaj kak č 1 o ve k na vrhu.« ( . .. aber keine Spur, dass 
jemahls Menschen vor ihm oben gewesen wiiren). 
Z Willomitzerjevo družbo smo dosegli vrh Triglava - dosegli tudi najvišji 
klin v lestvici dokazovanja. 
Na samotnem, vzvišenem temenu mogočne gore, kipeče v modrino neba, 
je stala molčeča četvorica mož. Omamljena je bila od opoja visokogorskega 
vzpona, prevzeta od presilne moči in veličine, ki jim ju je kazal okoli nje 
razgrnjeni gorski svet. V tem slovesnem trenutku - enkratnem v zgodovini 
- je spregovoril v prečudno gluho tišino Willomitzerjev glas: »Prvi smo, nihče 
še ni bil tu!« Z ostalima dvema - pričama - mu je pritrdil tudi - Luka 
Korošec. 
Ko z Willomitzerjevo družbo vred sestopamo s Triglava k drugemu vpra­
šanju, ki ga je postavila Mira Marko Debelakova - »ali je Korošec kot prvi 
izmed omenjene četvorice 26. avgusta 1778 stopil na vrh Triglava« - prof. 
Richter poslednjič spregovori: »Ob sestopu so pot zaznamovali, da bi jo pri­
hodnje leto laže izsledili.« (lm Herabsteigen wurde der Weg bezeichnet um ihn 
niichstes Jahr desto leichter zu finden.) 
Vračajoča se triglavska odprava je pač zaznamovala le prvič prehojeno, 
tudi Luki Korošcu doslej n e z n a n o pot na najvišji vrh. 
Ako po vsem tem zaključimo naše razmotrivanje, moremo na prvo vpra­
šanje Debelakove reči edinole: »Luk a K o r o še c p red 26. avgustom 
1778 ni bil na vrhu Triglava!« 
Toda, komaj je izrečen ta pomembni stavek - menda prvič v naši pla­
ninski literaturi - že povzdigne glas mož, ki mu je bilo dano, da je v družbi 
naših dedov eden izmed prvih stopil na vrh Triglava. 
,>Pres use szele eniga dobizhka, p res ne res z n i c e , ampak is zgol 
nagnenja to povedati, kar se je vidilu inu skuzzilu (skusilo), is Lubesni pruti 
eni dusheli ... « nam prepričljivo in neovrženo zagotovi: »Luka Korošec je bil 
prvi, ki je pristopil na vrh (Triglava), odkar svet stoji!« 
Hacquetu, Willomitzerjevemu in Zoisovemu sodobniku, moramo brezpo­
gojno verjeti. Sam pravii, da »moram javno priznati in povedati, da ljubim 
resnico, zakaj vedno mi je bil pred očmi stari rek: Amicus Plato, toda resnica 
pred vsem ... « 
322 

Pred takrat (1784) še živečimi pričami: bohinjskimi vodniki - med kate­
rimi sta bila tudi njegova triglavska vodnika Luka Korošec in Matevž Kos 
- pred svojim bivšim učencem Willomitzerjem, predvsem pa pred svojim 
prijateljem 2igo Zoisom, Hacquet pač ni mogel in ni smel zapisati neresnice. 
Kje tedaj najti pot iz zagate protislovij, kako razvozlati 180 let staro 
uganko - kdo je bil prvi na T.riglavu? 
Rešitev je ena sama. 
Nakazala jo je že pokojna Debelakova. 
Luka Korošec je kot prvi izmed omenjene četvorice 
26. a v g u s t a 1778 s t o p i l n a v r h T r i g 1 a v a ! 
Bliža se jubilejno leto, bliža stoosemdeseta obletnica zgodovinskega vzpona 
na našo najvišjo goro. 
Vam, komaj znanim, pa že davno pozabljenim junakom triglavskih strmin: 
Matevž K os, Lovrenc Willomitzer, Štefan Rožič pa Luka Korošec, bom poskušal 
postaviti skromen spomenik. 
2e dolga leta romam po vaših zbledelih stopinjah, po vaših komaj za­
znavnih sledeh. Med vami in menoj je meglena sivina dveh stoletij - in kako 
redko so posejani spominski kamni ob vaših poteh. Morebiti se mi bo posrečilo 
priklicati iz davne dalje vaše postave, morda uspelo slišati vaš glas. 
Tiha zahvala vam, ki ste nam v davnih dneh utrli pot k njemu, k simbolu 
naše narodne biti in naše neupogljive volje. K njemu, čigar zveneče ime in 
gorska osebnost nas z neodoljivo silo znova in znova privabljata k sebi - in 
za tem klicem romamo tisoč za tisočem, rod za rodom. 
VIRI: 
l. Matične knjige župnije Srednja vas v Bohinju (rojstne od 1628, poročne 
od 1658, mrMke pa od 1673. leta dalje). 
2. J. W. Valvasor: »Die Ehre des Herzogthums Crain, 1689, IV. knjiga. 
3. Matične knjige župnije šentviška gora na Tolminskem (rojstne od 1704 dalje). 
4. Gradivo za opis bistrišlcih fužin v l. 1778 - Arhiv Zoisovih podjetij na 
Javorniku, Bohinjski Bistrici in pri Stari Fužini; Rudarski spisi IV, rokopis, DAS. 
5. Baltasar Hacquet. Oryctographia Carniolica . . . I. del, 1778, II. del, 1781, 
III. del, 1784. 
6. Listine iz ostaline Lovrenca Willomitzerja. 
7. Matične knjige župnije Koprivnik v Bohinju (od 1793 dalje). 
8. Franc X. Richter: »Die Wochein«, Illirisches Blatt, št. 19, dne 11. maja 1821. 
9. E. H. Costa: Vodnikov spomenik, 1859. 
10. Simon Rutar. Zgodovina Tolminskega, 1882. 
11. Dr. Janez Mencinger: Moja hoja na Triglav, 1897. 
12. Dr. Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, 1916. 
13. Dr. Henrik Tuma: »Triglavska skupina«, Planinski vestnik, 1928. 
14. Dr. Tuance Kidrič: Zoisova korespondenca (1808--,1809), 1939. 
15. Evgen Lovšin: V Triglavu 1n njegovi soseščini, 1944. 
16. Mira Marko Debelakova: »Kronika Triglava«, Gore in ljudje, 1947. 
17. Ustnd izročilo - Jakob Zupan, Savica, št. 5 (zap. 1948). 
18. Ustno izročilo - Janez Gašperin, Stara Fužina, št. 13 (zap. 1949). 
19. Dr. Anton Melik: Planine v Julijskih Alpah, 1950. 
20 Josip Wester: Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp, 1954. 
323