Iz naroda za narod »Glas najmlaj^ših.« Zakaj smo studirali 14 let, zakaj smo stradali in zmrzovali, zakaj smo oropali naših staršev zadnji belič? Zato, da smo zdaj, ko imamo učiteljsko diplomo, še vedno na plečih naših staršev: delavcev, nameščencev in bajtairjev, zato, da si služimo z instrukcijami (3—10 Din na uro), po tvornicah, z ribanjem. Od leta 1929. čakamo, v&ako leto več, vsako leto je čakanje >bolj obuipno m brezizgledno. Da nismo z vsemi akcijami še do sedaj za rešitev tega probkma prav nie dosegli, ko nas čaka z letošnjim letom 700 svežih moči, ko je vendar že postal ta problem ne samo ozlko učitel jski - stanovski temveč široko narodni, za ta neuspeh so tehtni razlogi, ki bi bili ipotrebni podrobnejšega študija. Učiteljski stan je veljal že od nekdaj pri narodu kot eden izmed gospodarsko in so oialno privilegiranih, kot tak je bil tudi in je še nadalje ostal prav do zadnjega v naši učiteliski zavesti. Dočim sta se moirala delavcc in kmet povsem neposredno boriti za svojo eksistenco, je bilo to drugim socialno višjhn stanovom nepotrebno. Učiteli ie takoj po študiju dobil1 službo. Borf>a za njegovo cksistenco gre bolj posredno. Danes je položaj že vidno drugačen m čeprav je danes mlad učiteli eden izmed najtoolj zapostavljenih, živi še vedno v iluziji, da mu bo družba kot privilegiranemu preskrbela obstanek. Ta zavest, ki jo ima vsak od nas, vež ali manj, je največji vzrok tiašemu neizhodnemu položaju. V koldkor še šola nam vsem ni dala napačnega vpogleda na odnos nas do družbe in sploh do družbenega dogajanja, v toliko so k temu še precej doprinesle svojstvene prilike, v katerih mr mladi živimo. Raztreseni smo po mestih in vaseh. Težko si ustvarimo čut skupnosti in s tem zavest moči, ki bi jo v resnicj lahko predstavljali. 700 delavcem v tovarni sledi radi ^labih delavnih pogojev akcija, ki mora biti uspešna. Isto bi se zgodilo ipri kmetih in bajtarjih. Nas ie pa 700 duševnih delavcev, pa v družbenem dogajanju ne predstavIjamo ničesar. Pod pritiskom položaja so prišli rposamezniki izmed nas do aktivnega pojmovanja odnosa naše tvorne skupine do družbe. Začeli so propagirati skupen nastop nas vseh za naše življenjske zahteve, za našo nastavitev. Naše gledanje tega iproblema se je pa v zadnjem času ob stiku z narodnimi masamj poglobilo. Vse bolj spoznavamo, da je naš problero brezposelnosti in s tem tudi vprašanje vse današnje prosvetne politike pri nas, tesno povezan z vsakdanjimi zahtevami narodnih množic. Spoznavamo, da smo do scdaj iz osnove napačno gledali na naš problem, ker nismo sebe pojmovali kot del naroda in ,s tem tudi nismo pojmovali naših zahtev kot zahteve vsega našega naroda, ki mu je prosveta postala življenjska nujnost. Kakor je bila narodna zahteva graditev univerzitetne knjižnice, še toliko bolj je njegova direktna zahteva po urejenih prosvetnih razmerah, da bo vsak član naroda lahko dajal s trdno vestjo svoje otroke v šolo, ker bo vedel, da bo šola tudi njemu v korist. Danes pa naš kmet ne more biti o tem prepričan, ko je šola v rcsnici danes radi slabih socialnih razmer, v katerih žive otroci naše^a naroda in še bol.j radi slabih prosvetnih razmer (70 do 100 in še več otrok v razredu, pomanjkanje učnih moči, majhni, temni in nehigienski razredi, nestalnost, nesigurnost in preobloženost učiteljstva, nesodobni učni načrti in metode, neupoštevanje otrokove individualinosti in resničnih potreb našega naroda) postala mučilnica bol.j kot kdaj koli prej. Zato mora itj borba za ureditev naših perečih prosvetnih vprašanj vzporedno z z»htevamj narodnih mas. UčHelistvo ne sme riniti ia siliti v gosposko družbo, kjer ni njegovo mesto. Učitetj izhaja iz naroda in nazaj v vrste najširših narodnih mas naj vstopa in uspeh nam bo zagotovljen. Jurca Branka.