ALOJZIJ REMEC MAGDA ARMAND SALACROU NOCl JEZE
PREŠERNOVO GLEDALIŠČE
ALOJZIJ REMEC • MAGDA • DVANAJST SLIK IZ ŽIVLJENJA UBOGEGA DEKLETA
igrajo:
Magda..........
Peter..........
Medicinec
Detektiv
Policijski komisar Trgovski agent Zvodnik Pesr.k Zdravnik
. Anka Cigojeva .	. Ježe Kovačič
................Laci Cigoj
Vsi eden in isti Magdini ljubezni
sodelovali so
Režiser . . . . Scenograf .	.	.
Scenska glasba . Kostumi . . . . Inspicient .	.	.
Sepetalka • • • Lasulj ar ka . . • Razsvetljava . . Odrski mojster . Tehnično vodstvo
Ferdo Delak k. g. . . . Saša Kump . . . Blaž Arnič Valerija Ilovarjeva . . Franci Juvan . . Minka Šimenc . . Vera Srakar . . Stane Krcpar . Janez Kotlovšek Vladimir Štiglic
Čas dogajanja: Med dberna vojnama .1918—1941
PREMIERA • KRANJ • 22. II. 1957 OB 20. URI
kemceva Lepa
O UBOGEM DEKLETU
na nalili devicah
Vzemite v roke katerokoli razpravljanje o slovenski dramatiki — ne boste preči tali pet odstavkov, da ne bi učeni pisec vsaj sedemkrat potožil, kako hudo je z domačo dramatiko; da je, če odštejemo Cankarja, takorekoč ni. Poleg te konstantne ugotovitve se običajno pojavi še dogmatična teza, da smo Slovenci že kar po naravi lirični, da imamo zato veliko izpovedno pesništvo, evropskega slovesa pomembno slikarstvo, da je naša proza bolj lirska kol epska, z dramatiko pa da smo sprti za vse večne čase in da je zato tudi v bodoče ne bomo imeli več.
P'o najnovejši teoriji, ki ji kot teoriji ne gre ,ka j očitati, pa je dramska tvornost zato tako ničeva,, ker v zgodovinskih obdobjih, kakršno je naše —- ko je človek -posameznik ves zapleten v dogodke — ne more nastati dobro dramsko delo, ker da je drama nekaj, kar prikazuje človeka v dogodku". Vse to je res, toda: ali je pri drugih manjših, pa celo velikih narodih res drugače? Resnično lahko -izvzamemo samo Amerikance, ki so vse <od tridesetih let sem tako v množici kol. kvaliteti del najbolj plodoviti. Naš namen ni, da bi sc spuščali v iskanje vzrokov za to ugotovitev; na vsak način pa lahko ugotovimo, da „za lužo“ niso bili proti svojim piscem nikdar tako mačehovsko strogi kakor smo mi, ki takoj najdemo kamen spotike, da lahko odrečemo domačemu tvorcu sleherno izvirnost in pomembnost.
Po takih hiperkritičnih merilih bi seve v vrsti novonastalih dramskih literatur komaj našli kakšno povsem izvirno delo, saj je znano, da je prenekatero delo, ki smo ga videli po vojni, pravzaprav samo vplivni odboj preživelih in zastarelih oblikovnih in idejnih tokov, ki so nastajali v Evropi pred prvo in se nadaljevali med obema vojnama v obliki najrazličnejših „izinov“ — grobarjev realistično - naturalistične dramaturgije.
To, kar smo uvoženemu repertoarju radi spregledali, je doma veljalo za naglavni greh. Pri laki zaverovanosti navzven smo žal pozabljali na našo domačo dramatiko iz polpretekle, pa tudi pretekle dobe. Zasluga Dušana
ARISTOPHANES — LISISTRATA: PREMIERA DNE 11.1.1957 Režija: Mirko Mahnič - Scena-: ing. arh. Viktor Molka
Mori)vca je, da smo pa v zadnjih letih lahko spoznali, da naša dramatika med obema vojnama le ni tako revna, saj smo bili priča več kot povprečnemu uspehu Grumovega ,,Dogodka v mestu Gogj“, Leskovčevima ,.Dvemabregovoma11, pred kratkim Kreftovim „Knealuram“ ild. (Pozabiti nezmerno Vilharjevih šaloiger!) Tudi Remčeva „Magda“ je prišla iz lakih razlogov v program čeprav so pri nas njej v prid govorile še druge okoliščine: majhna zasedba, režiser, ki ga sredi sezone ni lahko dobili, pa bodimo 'kar odkrili: pereče in še vedno obravnave vredno socialno vprašanje.
V dramaturški zapuščini Alojzija Remca zavzema „Magda“ posebno mesto. Je to edina njegova drama, kjer se sočasno srečujeta tipično domač problem iz naše predvojne družbe s stilno oblikovnimi značilnostmi ledanje aktivistične- soeialno-borbene ekspresionistične evropske dramatike. (predvsem- avstrijske in nemške!)
Magda je pravzaprav Lepa Vida polpreteklih in naših dni. Vidina tragika se od Magdine v ničemer ne razlikuje. Vse življenje niha med hrepenenjem po sreči in ljubezni ter usmiljenjem do Petra — 'tega moža brez moči, ki se (lomi med voljo in nemočjo in zdi se, da je prav on „kriv“ njene žalostne usode. Ne! Peter in Magda sta taka, kakršna sta mogla biti le v družbi, ki ju je obkrožala. Objektivna krivda za njuno usodo leži nad družbo malomeščanov, agentov, zvodnikov, moralno deformiranih izobražencev; preveč jih je, da bi se bila lahko Peter in Magda rešila iz blata, v katerem sta živela bolj po sili razmer kakor po lastni volji.
Očividno gre za realistično, še več: naturalistično snov. Toda kljub temu vsebuje delo mnogo elemetov, ki jih je bilo treba izločiti prav zaradi tega, ker se upirajo realističnim očem sodobnega gledalca. Na drugi strani pa to zveni kot paradoks. Ne morem si predstavljati „Magde“ v realističnem konceptu režije. Osnovni dramaturški prijem je preveč ekspresionističen. En sam moški v najrazličnejših vlogah — pa vendar „ed.ejn in isti Magdini ljubezni", v realistični dramaturgiji nima kaj početi.
Oblikovno, oziroma stilno, smo rekli, je Remec ujel korak z manirami, ki so prevladovale v evropski ekspresionistični dramatiki povojne drame. Režiser Ferdo Delak je delo imenoval „odrski feljton". Boljše oznake mu res ni mogel dati. Magdama usoda povezuje v skupen dramatur-
Fran Milčinski:
MOGOČNI PRSTAN
Premiera dne 22. XII. 1956
Režija: Vladimir Štiglic
Scena: Vlado Rijavec
(Prizor iz I. dej.)
AR1STOPHANES: LISISTRATA Režija: Mirko Mahnič - Scena: ing. arh. Viktor Molka
ški sklop dvanajst slik — vsaka bi bila lahko novela zase. Tak novel islično-feljlonisličen način prikazovanja je bil prav tako modni atribut dramatike lega časa. V realističnem konceptu režije bi krhka dramaturška stavba povsem odpovedala. Ostal bi samo snovni skelet brez vsakršne poezije.
Edino, kar bi lahko vzbujalo pomisel kc proti uprizoritvi Remčeve „Magde“, je njen že za listi čas kar preveč -za danes pa še vse bolj konvencionalen sentimentalen, hegeljansko-turgenjevski zaključek: nekdanji Magd in fant, sedanji zdravnik, se pri obdukciji Magdinega trupla ponesreči in zastrupi. Tak zaključek, čeprav izrazito idealističen in slučajen, sam po sebi niti ni slab, če ne bi bil tako presneto obrabljen.
Nalijmo si čistega vina: Slovenci le nismo tako brez dramatike. Gotovo pa je, da je Francozi, Amerikanci in Rusi ne bpdo uprizarjali. Mi smo odgovorni za to. V svesti te odgovornosti je, mimo vseh pomisel kov, ki so spremljali uprizoritev v ljubljanskem MG, pa tudi pri nas, prišla Remčeva „Magda“ v naš program.
H. J.
Razmišljanje
na sredi nezane
Človek se komaj ozre, pa smo že na prelomu sezone! Cisto nehote, kar kradoma se ob tem času vsili neza-stavljeno vprašanje: kakšna bo sezona? O tem — naj misli kdo karkoli — ni lahko ustvariti povsem veljavne sodbe iz čisto preprostega razloga, ker je tisto, kar naj bi zaznamovali s pojmom gledališki uspeh, tako nekaj relativnega, da je komaj res, karkoli naj zapišemo.
Učeni ljudje so pojem gledališkega uspeha razdelili »na več delov,« kakor na priliko sholasti v naših šolah, ko pravijo, da se človeško telo deli.., Takemu pojmovanju bi ustrezala tudi učena delitev na uspeh pri publiki, intem uspeh, uspeh pri kritiki in absoluten uspeh.
Kako relativni so taki kriteriji, bomo hitro videli. Trdno sem prepričan, da je za uspeh pri publiki potrebna zelo majhna doza kulturniške demagogije. Na sceno postavimo na primer burko s kopico neslanosti in dvomljivega humorja — neosveščeno občinstvo bo drlo v dvorano in nam dajalo duška! Ali je to gledališki uspeh? Mnogi, premnogi bodo potrdili: »Seveda! Gledališče je za publiko, mi smo v njeni službi!« Zgodi naj se še, da pride na predstavo kak »kritiški genij«, (teh se dandanašnji ne manjka, zato, pa je tem manj resničnih kritikov in »p» liniji najmanjšega odpora« smo dosegli tak gledališki uspeh, da nikoli tega! (Kdor misli drugače ne bo zveličam.)
Ne verjamem tudi dosti v takozvani interni uspeh. Gledališče brez občin-
stva ni gledališče. In dramsko delo vse dotlej, dokler ni bilo izvajano pred občinstvom, še vedno ni gledališka umetnina. Lahko je literarna — gledališka nikoli! Ta interen uspeh se vsaj naše dni rad veže z uspehom pri kritiki. »Kritiki so pametnejši od občinstva, občinstvo vsaj v ogromni večini neumnejše od kritikov« — (pa smo tam!) Ergo: «Ce hočeš razumeti teater,« pravijo zagovorniki te teze, »moraš imeti pod kapo nekaj klafter učenosti. Zato vse razumeš. Ce je nimaš — bog s iteboj — ti nisi za teater in on ne za te!«
In še drug uspeh; zgolj mizanscen-ska in igralska realizacija. Za tak uspeh se navdušujejo predvsem tisti, ki gledajo na gledališče s čisto artističnih vidikov. »Kaj tekst in avtor! Mi smo suvereni umetniki, mi gledališčniki! Mi lahko mesarimo z dramskim tekstom kot svinja z mehom. Shakespeare, bog mu daj mir in pokoj, ta te tako ali tako ne bo pričakal nekje za voglom!« (Tako namreč v modernih časih pričakujejo igralci kritike... Kratek sindikalni sestanek z govoranco predsednika o »dostojnem vedenju v socializmu,« Obljuba prizadetega junaka, da poslej ne bo več grešil zoper kritiški Olimp in afera je mimo) Torej artistični larpulati-zem, esteticizem itd. — vse skupaj pa: kulturna demagogija, neslan sofizem, da je mogoče zagovarjati vsako stvar vsaj z dveh plati! Res je. Vendar samo: s stališča gledališkega doživetja in s stališča lepote. Doživetje pa je nedeljivo za oder in občinstvo in zato tudi za kritika, pa naj si bo še tako pameten ali nespameten, zakaj edin: objektivni rezultat gledališkega, se pravi: igranega dela, je rezultat pred občinstvom, katerega skromni odmev je bolj ali manj objektiven gledališki kritik.
—A—
Menda ni na svetu bolj za kritiko občutljivega občinstva kakor je kranjsko, vsaj 'tako pravijo. Pa ne bo držalo. Spominjam se zelo dobrih uprizoritev, ko so bile predstave dobro
obiskane ob dobri kritiki in ob slabi. V tem primeru je bil kritik vsaj enkrat v zmoti. Spominjam pa se tudi take, ko je kritika na vse grlo hvalila, uprizoritev pa je Ibila Istilno nemogoča; kritik je nasedel demagoški nastrojenosti režiserja in tudi občinstvu. In zgodilo se je, da je kritika že pohvalila slabo uprizoritev, pa je bila spet polna, čeprav bi pričakovali, da bo prazna. Kje so vidci in vedci, ki lahko vnaprej povedo, kaj bo in kaj ne bo gledališko doživetje? Vse bolj in bolj sem prepričan, da jih ni, da sploh ni človeka, ki bi lahko za nepreizkušen program jamčil, da se mu občinstvo ne bo izneverilo in da bo komad v svoji odrski realizaciji predstavljal še zmeraj tisto, kar je bil prej, ko je bil samo literatura.
—A—
In vendar včasih nanese, da se zgodi v gledališču nekaj, kar malone spominja na čudež — pa ni. Zgodi se, da je imel dramaturg srečno roko, da so bili slučajno prav za tisto delo v hiši ljudje, ki jih je lahko pametno zasedel, zgodi pa ise tudi, da je po naključju lahko prevzel režijo prav tisti režiser itd., pa še tisoč malenkosti. Vse skupaj je ustvarilo gledališki uspeh, gledališko doživetje. Zato je pojem o gledališkem uspehu tako
relativen. Ena sama malenkost, pa je že vse poizlu. In končno: gledališka .predstava oz. .uprizoritev živi od večera do večera. Vsak dan jo realizirajo taisti in vendar povsem drugi ljudje. Ne .glede na to, da so bolj ali manj utrujeni — v malih ansamblih je utrujenost naravnost grozeč pojav — da se morajo razdajati občinstvu, ki je prav tako vsak večer drugo in različno tako po okusu, socialni In intelektualni strukturi. Kadar igra v enaki meri zadovolji doktorja, pometača, študenta, služkinjo, delavca, pastirja, vojaka, meščana in podeželana, takrat upravičeno lahko govorimo o gledališkem uspehu. Takih večerov ni mnogo. Ne delajmo si sivih las zaradi tega! Stvari le niso tako enostavne, kakor jih včasih vidi recenzent in še daleč ne tako preproste, kot tista stara pesem, da ima neka stvar tri dele, oziroma, da se tako in tako deli...!
Tudi gledališče ima take sestavine. Toda s tem še nismo povedali ničesar o njegovem bistvu, ki jih druži in povezuje, zakaj vsak, kdor bi rad v gledališču vse razumel, ta ga ni še nikoli občutil. Za občutnejše lepote pa ni treba nič razumeti — lepota govori sama po sebi vsakomur, kdor ji le zna prisluhniti s srcem.
-on
Fran Milčinski:
MOGOČNI PRSTAN
Režija:
Vladimir Štiglic Scena:
Vlado Rijavec
Armand
Salacrou
NOČI JEZE
S Salacrou j cvo dramo se je letošnja sezona nagnila v zenit. Po dveh klasičnih in dveh slovenskih delih, eni moderni melodrami in mladinski igri, je prišla na vrsto moderna drama s privlačno in barvit|0 sodobno problematiko. Sodobno ne tolikanj po snovnih posebnostih, kakor po idejnih konsekvencah, ki niso danes nič manj aktualne in privlačne, kakor pred desetimi leti, ko je bilo delo v Parizu prvič uprizorjeno.
Ne bom s citati navajal izvlečkov pariških kritik, vsebina sama vam bo v bežnem oirisu povedala, da gre za veliko delo — morda edino, s katerim bo lahko plodoviti dramatik Armand Salacrou prestopil iz kraljestva slehernikov v nesmrtni panteon.
Smo v Chartresu 1. 1944. Inženir Jean Cordeau — član manjše odporniške skupine, se ranjen od nemških krogel (miniral je vlak, ki vozi bencin na atlantsko obalo) zateče k prijatelju iz mladih let, Bernardu Baziru, trgovcu s kemikalijami. Ker ga pozna, da je egoist in sam s seboj zapleten človek, mu natveze zgodbo, da ga je ranil njegov šofer — somišljenik odporniškega gibanja. Bazire je bil tisto noč slučajno pokonci. Z ženo sta čakala zdravnika. Ena njunih treh hčerkic je zbolela in zdravnik bi moral vsak čas priti. Sredi noči — vsi so mislili, da je prišel zdravnik — pride njun znanec povedat, da so partizani (Francozi so jim rekli teroristi) vrgli v zrak vlak z bencinom in da se nekje v bližini skriva ranjen „terorist“. Bazirova žena Pierrette z živalskim instinktom samoohranitvenega nagona spozna, da ranjenec, ki ga iščejo, ni nihče drug, kot njun prijatelj Jean Cordeau — inženir kemije in strokovnjak za razstreliva.
Konflikt je tu. Izdati ali ne izdati? Egoizem in individualistična nravnost sredinskega malomeščana jima veleva: da, čislo privatno čustvo prijateljstva pa se lej odločitvi upira. Vendar sc bo treba, če pridejo Nemci, zagovarjati.. Pod pretvezo, da bo poiskala zdravnika, gre Bazirova žena‘iskat Pisancona — njunega znanca in kolaboracionista — še vedno ne s pravim namenom, da bi Jeana izdala, temveč zato, da bo lahko rekla, da je šla prijavit terorista. V njeni odsotnosti se spet srečamo z Jeanom. Zdaj ga rana že zelo boli; spati ne more. Jean
opazi, da sc Bernard nekam čudno vede. Spreta se, medlem pa se vrne Pierrette s Pisanoonom. Pisancon se izda za zdravnika in spelje Jeana v zasedo. Naslednjega dne pridejo Jeanovi tovariši za njim povpraševat k Baziru. Resnica pride na dan. Hišo pa so že obkolili Nemci — vsi so v pasli. Začne se pokol in s to sceno se drama začne. Pogovor živih, mrtvih in ranjenih nas vodi daleč nazaj v listo preteklost vseh nastopajočih oseb, iz katere nam poslane jasno, kako so se izoblikovali značaji in mentaliteta posameznikov, ki jih v usodnih dneh vojne preizkušajo noči jeze.
Da, liste noči, v katerih poslane, normalno — povprečno malomeščansko pojmovanje plošteinja in nravnosti,: absurd. Od ljudi ne zahteva čas zgolj formalnega poštenja, temveč tudi tragično žrtvovanje za veliko občečloveško stvar v boju proti zlu.
Salacroujeva drama ni agilka ali ceneno rodoljubni spev junaštvu in zaničevanju strahopetnosti. V nadrealistični sferi, s katere zre avtor na gomazenje ljudi pod seboj, je Salacrou odkril jasen kategoričen imperativ sodobnosti : človek je navkljub vsej kaotičnosti sodobnega sveta dolžan boriti se in ostati na ravnini visoko moralne in etične osveščenosti, zato, ker je del neumrljivega človeštva, pred katerega vestjo je odgovoren tudi on sam. V tem vidi tudi smisel bivanja in opravičilo za obstoj današnjega, v idejni zmedi in zmotah tavajočega človeka.
Rado Jan
Fran Milčinski:
MOGOČNI PRSTAN
Režija:
Vladimir Štiglic Scena:
Vlado Rijavec (Prizor iz I. dej.
Detajl iz Aristophanove Lisistrate
REMEC MAGDA e SALACROU »NOČI JEZE« 81

V LETIH PO ZADNJI VOJNI
»Gospod, koliko gledaliških iger imate v Franciji?« je vprašal Kandid abbeja; ta mu je odgovoril: »Pet ali šest-tisoč.« — »To je mnogo,« je menil Kandid; »koliko jih je med njimi dobrih?« — »Petnajst, šestnajst,« je bil odgovor. — »To je mnogo,« je menil Martin.
Skoraj točno dvesto let je od tega, kar je duhoviti in jedki filozof napisal zgornje vrstice. Kaj bi menil danes? Samo v Parizu igrajo na leto približno 150 dramskih del in med njimi jih je vsaj četrtina izvirnih. Koliko je med njimi klenega zrna, in koliko plev?
Odgovor je težak, zlasti v tesnem okviru bežnega orisa, in še bolj težak zato, ker gledamo na te stvari zaenkrat še preveč od blizu, brez perspektive. Dela, o katerih se največ govori in piše, dela, ki polnijo dan za dnem, leto za letom gledališke hiše, bodo mogoče že kmalu pozabljena, do-čim bodo druga, ki so po nekaj predstavah propadla, ki jim kritika in občinstvo nista bila pravična, hranila in osrečevala ljudi, ki pridejo za nami.
Ce pogledamo na današnje francosko gledališče kot celoto, to se pravi kot na skupnost dramskih piscev in odrskih oblikovalcev, dobimo kaj neenotno in razbito sliko. Na eni strani izzvenevajo in odmirajo naj dragocenejše tradicije dobe med obema vojnama — in to je bila za francosko gledališče velika doba, — na drugi se rojevajo nove, še neizčiščene, a lepih obetov polne smeri. A nižavje med redkimi vrhunskimi stvaritvami in pogostejšimi lepimi dosežki polni nepregledno morje standardnih bulvarskih banalnosti.
Izmed dramatikov sta izginila oba naj večja: Claudel in Giraudoux. Gi-raudoux je umrl že med vojno, a dve
(Voltaire, »Kandid«)
zadnji njegovi deli, »Chaillotsko norico« in »Za Lukrecijo«, so vprizorili šele po njegovi smrti. Claudel se je poslovil šele predlanskim od sveta, od gledališča pa že davno prej. Vendar so nekatera njegova dela zaživela na odru šele v zadnjem razdobju. »Svileni Solen« in »Krištof Kolumb« sta našla šele v Barraultu režiserja in igralca, ki se ju je drznil lotiti in ju znal obdati z odrskim bliščem, ki ne zaostaja za bliščem Claudelove pesniške besede. Claudel Barraultu »leži« in zato se ni bati, da ga ne bi oživljal še in še. Giraudoux ima v tem oziru smolo: njegov režiser in igralec je bil Jouvet — a Jouveta ni več. Ali bo dobil naslednika, ki bo tako kot on razumel in podoživel Giraudouxovo mavrično rahlo poezijo in njegovo iskrivo poredno ironijo? A kljub vsej veličastnosti Claudela, kljub vsej očarljivosti Giraudouxa je francoski kritik o njima zapisal takole: »Girau-doux je mrtev; zdaj ne moremo več upati, da postane Racine našega stoletja. Claudel ne piše več. Gledališče prve polovice dvajsetega stoletja je potegnilo svojo karto — in jo zaigralo.«
Skoraj v istem času kot oba naj večja dramatika je izgubilo francosko gledališče tudi slavno plejado režiserjev in igralcev, ki so ustanovili imenitna gledališča Kartela. Drug za drugim so odšli Georges in Ludmila Pitoeff, Ba.ty, Dullin in Jouvet. Njihove štiri hiše so bile v dobi med obema vojna-
ma središče vsega pariškega gledališkega dogajanja, hrami prave umetnosti in čuvarji svetlega izročila Co-peaujeve igralske in rež!jske šole. Zapustile so veliko praznino. Kdo jo bo izpolnil? Med številnimi bolj ali manj stalnimi igralskimi družinami, ki ne igrajo zgolj bulvarske plaže in si prizadevajo, da bi si izoblikovale lasten odrski slog, bi bilo vredno omeniti tri, ki jih vodijo Barsacq, :Hermantier in Grenier - Hussenot. Zares uspela je pa doslej le ena. To je TheStre Ma-rigny, ki ga vodi Jean - Louis Bar-raiult. Igrati je začel pri Dullinu, pozneje so ga povabili v Comedie frangaise, kjer je začel z velikim uspehom tudi režirati. A njegove koncepcije so kaj kmalu zadele ob okostenelo birokracijo, ki duši sicer tako dragocene umetniške vzpone te hiše. Zato se je od nje poslovil in si ustanovil z ženo Madeleine Renaud in nekaterimi odličnimi igralci svoje gledališče. A to ga je pripeljalo na usodno razpotje: ali naj posluša svoj umetniški okus, vprizarja problematična nova dela, tvega finančni polom in izgubi svoje gledališče, ali pa naj gre po izhojeni poti, daje bleščeče predstave zajamčeno »uspešnih« avtorjev in skrbi s tem za blagajno in svoj sloves pri meščanskem občinstvu? Nekaj časa je že kazalo, da bo šel po lažji poti, potem pa je našel izhod na ta način, da je-priključil svojemu gledališču eksperimentalni oder »Mali Ma-rigny«, ki ima vrata široko odprta za vse drzne avantgardistične poskuse.
Cisto poseben položaj med francoskimi gledališči zavzema Vilarovo Državno ljudsko gledališče. Ustanove te vrste niso nič novega. Rodile so jih pobude sindikalnih gibanj, ki so hotela gledališče približati ljudstvu. Poskusi v tej smeri pa so se običajno končali z neuspehom; bodisi da so si vodje takih odrov zastavili previsoke cilje in izgubili stik s širokimi množicami, -bodisi da so se v zmotni težnji po popularnosti skušali prilagoditi okusu svojega občinstva, se poplitvili in zašli v teatralnost ali plehki realizem. Vi-
lam pa se je posrečil čudež, da je zainteresiral človeka iz ljudstva za najplemenitejše umetnine klasične dramatike. S svežim, odločnim dramaturškim prijemom je odluščil s klasičnih del vso režijsko in scensko navlako minulih stoletij. Oprt samo na pesniško besedo in na izrazno moč igralca je vrnil tem delom njihov prvotni pomen in poiskal v njih točke, ki lahko presunejo današnjega gledalca. Da se m-u je to posrečilo v polni meri, smo se lahko prepričali sami, ko je gostovala- njegova skupina v Ljubljani. V najbolj bleščeči luči pa se je razodelo Vilarovo mojstrstvo na festivalih v Avignonu, saj je preprosta monumentalnost njegovih predstav kot ustvarjena za- oder pod milim nebom.
Ce si ogledamo zdaj še dramsko ustvarjanje v povojnih letih, naletimo spet na dva tabora, med katerima- skoro n-i mostov. Meščanska dramatika, ki hodi po u-trtih potih in dela po preizkušenih vzorcih, še ni in najbrž še dolgo ne bo izumrla. Krivico bi ji delali, če bi trdili, da- ne ustvari včasih tudi prav dobrih in odrsko učinkovitih del. Največ zunanjega uspeha pa ma seveda lažja roba, kakršno pišejo neutrudni Achard — v letošnjem jan-uarju je krstil svojo najnovejšo komedijo »Krompir«, — Sau-vajon in Roussin, ki jih poznamo tudi z naših odrov. 'Ro-ussinovi veseli igri »Kočica« in »Otroci prihajajo« igrajo iz leta- v leto brez prestan-ka .in z vedno enakim uspehom. V repertoarju pariških gledališč srečujemo tudi imena piscev starejše generacije, ki so zasloveli predvsem z romani, a so se lotili tu pa tam tudi dramskih del. Mauriac s -svojimi -povojnimi deli ni dosegel uspeha, ki ga je požel nekoč z »Asmodejem«. Bemanos je spregovoril z odra šele po smrti s svojo edino dramo »Dialogi karmeličank«. Montherlantov »Gospodar Santiaga« in »Fort - Royal« sta odrsko zelo uspeli deli, a njegova najboljša drama, ki jo naj.več igrajo, je še zmeraj predvojna »Mrtva- kra-ljica«. Najslavnejši in naj-spretnejši dramatik te generacije pa
Zaključni prizor iz Aristophanovc Lisistrate
je Salacrou, ki sicer ostro kritizira meščansko družbo, a piše po receptih meščanske dramatike, ki jih ima v mezincu. Dolga vrsta njegovih diram in komedij se je po vojni pomnožila še za nekaj naslovov. »Noči jeze«, ki so pošteno, skoraj dokumentarno delo o odporniškem gibanju — Salacrou ga je označil za »sodni zapisnik« — ga bodo mogoče preživele.
Preden preidemo k novim strujam, se pomudimo še pri Anouilhu, ki bi mu delali silo, če bi ga hoteli vtakniti v ta ali drugi predal. Anouilh je polnokrven teaterski pisec, a zgneten je iz testa zelo različne vrste. Njegove komedije spletk korenlniijo tam daleč v rokokojskem Marivauxu, a s svojim pesimističnim nemirom sega že med eksistencialiste. V ljubeznivih poetičnih probliskih spominja včasih
na Giraudouxa, a rožnata preobleka je zmeraj ukrojena pretesno, da bi mogla docela .prekriti mračno jedro. Tak kakršen je, pa je najplodovitejši dramatik današnje Francije, saj skoro ne mine sezona, da ne bi igrali enega ali dveh njegovih novih del. Poleg »Povabila v grad«, »Colom.be« in »Skr-jamčka«, ki smo jih videli tudi pri nas, je napisal v zadnjiih letih še »Skušnjo, ali Kaznovano ljubezen«, »Ornifle« in »Ubogega Bitosa«, ki je vzbudil ob lanski premieri pravi vihar ogorčenja.
To, kar je v francoski dramatiki resnično novega, razdelimo lahko na dve zvrsti, filozofsko ali aktualno politično dramo in poetično ter avantgardno gledališče. Najvidnejša zastopnika prve sta Sartre in Camus. Sartrova gledališka dela so pravzaprav
samo ponazoritev njegovih filozofskih nazorov, vendar pa niso papirnata kot filozofske drame preteklosti, ker filozofija v njih mi predmet razpravljanj, temveč gibalo dramskih oseb. Med njegovimi sedmimi gledališkimi deli je gotovo najmočnejša drama »Umazane roke«, v katerem je Sartre na resnično dramatičen in živ način izrazil spopad med političnim idealizmom in realizmom ter z njima v zvezi problem osebne vesti in svobode. — Camus se sicer brani oznake »eksistencialist«, vendar te resnicoljubne priče naših dni skoraj ne moremo šteti kam dragam. Camus meni, da je svet brezmiseln. Za človeka ni rešitve. Ce si hoče ustvariti košček sreče, si jo mora ustvariti v absurdnih pogojih sveta. EdlSna resnica, edini smisel sveta je človek sam; njega moramo rešiti, če hočemo rešiti poje;*,
ki ga imamo o življenju. To humanistično idejo oznanja Camus v svojih dramah »Nesporazum«, »Caligula«, »Pravični ljudje« in »Obsedno stanje«.
Poetična im avantgardna drama raste iz pesniškega izročila nadrealizma, v oblikovnem oziru pa se poteguje za brezkompromisne reforme, ki sta jih začela uvajati Pirandello in veliki, po svetu še premalo znani belgijski dramatik Ghelderode. Glavni predstavniki te smeri so Audiberti, Schč-hade, Adamov, Ionesco, Beckett im Genet. Ko so se ta imena prvič pojavila na gledaliških lepakih, jih uradna kritika ni sprejela posebno prijazno. Uradna, meščanska kritika jih pač ni razumela. Občinstvo, ki že drugo leto gleda v razprodani dvorani Audibertijevo »Zlo se širi« im ki je tri leta drlo gledat Beckettovo »V pričakovanju Godota«, pa je bilo druge-
Še en utrinek iz Aristophanove Lisistrate
REMEC MAGDA e SALACROU *NOCl JEZE« 85
ga mnenja. Sicer pa — ali je treba razumeti? Kako je že dejal Girau-doux? — »Tisti, ki hočejo v gledlišču razumeti, gledališča ne razumejo. Sreča pa je, da pravo občinstvo ne razume, temveč občuti.«
* * *
Gledališki teoretik in kritik Pierre -Aime Touchard, ki je bil šest let upravnik Comedie framgaise in ki mu res ni mogoče očitati, da bi načeloma zametaval vse stare vrednote in povzdigoval prevratniško novotarstvo, je
GLEDALI
V	novi sezoni namerava vodstvo Prešernovega gledališča okrepiti moški del igralskega ansambla. Na razpolago je pet praznih mest. Absolventi in diplomanti AIU in vsi redno sistematizirani igralci lahko vlože prošnje za nastavitev, ali pa naj se zglase najkasneje do 1. marca v gledališki u-pravi.
V	kulturni rubriki Gorenjskega glasu z dne 1. februarja je bilo napovedano gostovanje MG iz Celja. Zaradi nesreče, ki je doletela igralca Albina
zapisal nekoč Barraultu v svarilo tele besede: »Danes nam je treba novih čarov. Vsak samovšečen pogled nazaj, pa naj je še tako svetal, nas kaj lahko razočara. In sicer zato — vi, Barrault, to veste — ker stojimo sredi revolucionarnega boja in ker je treba nam, ljudem iz vsakdanjega življenja, zvestega spremstva in pesmii umetnikov in poetov, da bomo zmagali in da se nam razcveto sanje o novi družbi.«
Tako je zapisal Touchard pred desetimi leti, velja pa še danes — in ne samo za Francijo.
Š K E VESTI
Penka, smo morali gostovanje preložiti na naslednji mesec. Celjsko gledališče bo po sedanjih predvidevanjih gostovalo 2. in 3. marca, po vsej verjetnosti z dvema -uprizoritvama in štirimi predstavami.
V okviru Prešernovega tedna je namesto celjskega MG gostovalo pri nas ljubljansko Mestno gledališče z dvema uprizoritvama: Malomeščani — dramo Maksima Aleksejeviča Gorkega in sodobno francosko komedijo Barilette -Gredy: Pero. Občinstvo je s toplim
sprejemanjem vnovič potrdilo že priznane kvalitete mladega ansambla.
Sredi meseca marca bo drugič v letošnji sezoni gostovalo pri nas Eksperimentalno gledališče iz Ljubljane. Prepričani smo, da bo naše občinstvo tudi tokrat, kakor ob prvem gostovanju »gledališča v krogiu« pokazalo obilo zanimanja — saj bo na sporedu najdragocenejši biser staroatiške mo-droslovne proze — Sokratovi poslednji dnevi. Natančen datum gostovanja bomo sporočili občinstvu preko tiska in radia.
Naša prihodnja premiera bo v drugi polovici meseca marca. Na sporedu bo Williama Inga komedija AVTOBUSNA POSTAJA. Williama Inga naši obiskovalci že poznajo. V pretekli sezoni so
gledali njegovo prvo igro PIKNIK, ki ga je naše občinstvo zelo hvaležno sprejelo. Kmalu potem je MG v Celju uprizorilo njegovo dramo VRNI SE MALA SHEBA. Letos pa bo Mirč Kragelj realiziral — že na začetku lanske sezone napovedano — njegovo tretje delo AVTOBUSNA POSTAJA.
Značilno za avtorja je med drugim to, da so iz vseh njegovih dram nastali prav dobri filmi. Inge je pristaš lirsko epskega sloga, ki se bolj in bolj uveljavlja v moderni dramatiki. Njegova prisrčna in topla zgodba o osamljenosti človeškega srca, ki vzbuja pri gledalcih polno smeha in prav toliko sočutja, bo vsaj tako mislimo — z vesljem sprejeta v naši gledališki sredi.
INDUSTRIJA PLETENIN, ROKAVIC IN KONFEKCIJE
PLETENINA
KRANJ
£
S
I

Zalaga vse trgovsko omrežje na celotnem teritoriju Slovenije in ostale republike
s prvovrstno kvalitetnimi izdelki
»Za vse letne čase - Kaj Vam najbolj paše?
Lepe pletenine, srajce, pidkame in rokavice
od PLETENINE naseli
Naša znamka:
PLETENINA
Trikotna etiketa z kranjskim grbom v obliki orla in enotnim napisom PLETENINA Kranj
Gledališki list PG v Kranju - Predstavnik Lojze Gostiša Odgovorni urednik Rado Jan
Ovitek je izdelal Saša Kump - Tiska tiskarna »Gorenjski tisk« v Kranju Naklada 800 Izvodov - Rokopisi se ne vračajo - Telefon it. 355. 450
SLAŠČIČARNA IN KAVARNA
Vam nudi vsakovrstne slaščice
in sicer torte, čokolado najboljše kvalitete,
sladoled, dalje pristno turško kavo,	CENE ZMERNE!
kakor tudi vse vrste likerjev.	POSTREŽBA TOČNA!
f
f\^omunalna
banka
Vlagajte svoje prihranke v Komunalni banki Kranj,
ki Vam obrestuje vloge do 6'7,.
61-KB-1 • Kranj
i
Vloge so varno naložene
in tajne.
Izplačilo vlog je
zajamčeno
IZDELUJE VSE VRSTE ARIIITEKTNIH, URBANISTIČNIH IN GRADRENO-INZENIRSKIH PROGRAMOV,
NAČRTOV TER EKSPERTU.
Irojektivno podjetje v Kranju
TISKANIM
Vam nudi
svoje priznane izdelke v bombažnih in staničnih tiskanih tkaninah v vseh modnih barvah in desenih
Naše tkanine so znane na domačem in inozemskem tržišču kot najkvalitetnejše po izdelavi in trajnosti
Naročila izvršujemo točno in solidno
TOVARNA TISKANEGA BLAGA V KRANJU
•	KVALITETA
•	NIZKE CENE
•	SOLIDNA POSTREŽBA
jo nase odlike in g.ataneija, da boste zadovoljni z nasitni alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami!
■ vina vseh vrst « zaloga pive »UNION«
•	domača žganja, likerji
•	aperitivi, oranžada, sifon
•	zaloga radenske slatine
•	proizvodnja vseh vrst kisa
KVALITETNA VSTEKLENIČENA VINA
■	<• y r» A tovarna elektrotehničnih in
■	^	■* finomehaničnih izdelkov
KRANJ - Slovenija
proizvaja in dobavlja
Vse vrste avtomatskih telefonskih central. / Telefonske apa-rato — avtomatske namizne. CB namizne, induktorske namizne, poljske prenosne.ter vse rezervne dele. / Električne ure in urne naprave. / Tonske kinoaparature za filme 35 mm in 16 mm. / Električne vrtalne stroje EVS 1 0 10 mm in EVS 3 0 32 mm. Električne merilne instrumente — električne števce; instrumente za vgraditev z vrtljivo tuljavo ali z vrtljivim železom — voltmetre, ampermetre, elektro-dinamično vatmetre; prenosne instrumente za obrat — voltmetre, ampermetre, vatmetre, merilce ozemljitve, univerzalne instrumente, linijske ommetre, preizkuševalce akumulatorskih celic itd.:	precizne laboratorijske instrumente —
voltmetre, ampermetre z vrtljivo tuljavo, elektrodinamične vatmetre; instrumente za kontrolo toplote — termoelektrič-no pirometre; pribor za električne merilne instrumente — tokovne transformatorje, ločene shunte, predupore itd; / Električni avtomobilski pribor — avtodiname, napetostne regulatorje, starterje, vžigalne tuljave, diname in reflektorje za bicikle. ) Selenske usmernike po naročilu. / Instalacijski material — paketna stikala, priključne sponke itd.
ARK/IAND SALACROU • NOCl JEZE • DRAMA
igrajo:
Jean Cordeau . Luise .... Bernard Bazire
Pierrette . .
Rivoire .	.	.
Dede .... Lecoq .... Pisangon .	.
. .	. Jože Zupan
Helena Skebetova . . Mirko Cegnar Nedeljka Kacinova Nada Bavdaževa . . Jože Pristo-v .	.	. Metod Mayr
. France Trefalt . Vladimir Štiglic
s o d e I o v a I i so:
Prevajalka . . . Režiser . . . . Scenograf	.	.	.
Kostumograf . . Inspicient	.	.	.
Sepetalka	.	.	.
Lasuljarka	.	.	.
Odrski mojster . Tehnično vodstvo
. Radojka Vrančič . . Juro Kislinger . Sveta Jovanovič Alenka Bartel-Serša .	.	. Tone Dolinar
.	. Minka Šimenc
. . . Vera Srakar . Janez Kotlovšek . Vladimir Štiglic
Dogajanje se odvija v zasedenem Chartresu 1941 na Francoskem
PREMIERA • KRANJ • 26. II. 1957 OB 20. URI
6-7
GLEDALIŠKI
LIST
PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA KRANJ LETNIK VIL SEZONA 1956- 1957