Poitnlsa plitm
▼ gotovini.
Dl e PostgebflliF bar bez&hlt.
Slovenski dom
PREIS - CENA L 1.50
Leto IX. — štev. 34
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, 26. avgusta 1944
V spomin junaku m mučencu
V petek, 18. avgusta, je bil v Ljubljani slovesno pokopan župnik Viktor i.urk iz Begunj na Notranjskem. Komunisti so ga lani semptembra z drugimi [ Sunjci in Cerkljani odvlekli v Kcžev-
ter^ga 22. oktobra po mučenje ubili Ja Grcaricah, kjer je v skupni jami ležal s kupom drugih žrtev »osvobojenja«.
1 ogreb, ki se ga je udeležilo zlasti dosti Notranjčev, je vodil škof dr. Gregorij Rožman. Ob krsti na Žalah je pokojnemu slovenskemu mučencu giavni urednik našega lista g. M. Javornik kot notranjski rojak spregovoril naslednje:
»Kadar smo primorani stati ob krsti, kakršna je ta, v kateri leže zbičani ostanki enega izmed neštetih slovenskih neznanih junakov, tedaj ni čas, da bi dajali dušica osebnim čustvom in prijateljski bolečini. Če bi bilo tako, bi se moral od tebe, dragi gospod Viktor, danes poslavljati kot od velikega prijatelja, kot nesebičnega dobrotnika in kot enega^ najbolj dragocenih ljudi, v čigar mogočno, svetlo, na vse strani, v 6vet in v večnost razraslo življenje mi je bilo dano prodreti in ob njem čutiti, kakšen velikanski dobrotnik je tisti, ki zna biti svojemu bližnjemu če že ne brat, pa Vsa.i človek.
Toda prav zaradi tega, ker nam je ^og namenil za danes bridko uro, da moramo stati ob krsti enega slovenskih Junakov, se ne moremo in ne smemo vdajati takemu žalovanju, temveč se moramo spomniti le, kaj nam ta nema, strpljena, do poslednje molitve za slepe, *asle brate izsušena usta mučenca Viktorja Turka govore za življenje.
Ta strašna, nerazumljiva smrt, katere priče moramo biti, nam s 6vojo pošastno nemostjo vpije v obraz in v oglušele duše neizbežno resnico, da se danes bije na naši zemlji neizprosen boj, boj brez Poravnave med dobrim in zlim; boj, v Katerem ne bo nihče mogel ostati ob strani, ker bo z usodno silo prej ali slej potegnjen vanj. To je boj, ki ga je za Slovence izbral Gospod, da bo z njim kakor s preskusnim kamnom ločil dobre' od hudobnih. To je boj, od katerega Je odvisen ne le naš narodni in osebni, temveč še bolj in zlasti naš človeški, naš duhovni, naš etični obstanek. Bog Zahteva od nas, da gremo vanj brez pridržkov, brez stranskih nad, pogumno ift s sveto strastjo, da dokažemo, da smo še otroci Luči in da hočemo to ostati. Samo otrokom svetlobo je Bog namenil obstanek v svetu in v večnosti in zaradi tega n°?e, da se za to dragoceno dediščino norimo in žrtvujemo. Satan in njegovi hlapci se te resnice zavedajo morda »bolj kakor mi, božji dediči, zato so se z besedo, z mislijo, z ognjem in mečem vrtali na nas.
Zaradi tega, ker 6e satan in njegovi hlapci tega zavedajo, je moral pasti tako svetal človek, kakor je bil ta, od katerega to jutro jemljemo slovo. Pasti 5e moral, ker je bil božji otrok. Pasta je moral, ker je v rdečem plamenu, ki zaradi tega po jiajvišjem, po posvečenem poslanstvu služabnik svojega naroda. Pasti je moral, ker ni hotel biti previdna, oprezna luč pod mernikom. Pasti je moral, ker je kot pogumen pastir hodil Pred svojo čredo in ni maral capljati Varno za njo kamor koli, tudi v prepad, kakor bi bil storil kdo drugi. Pasti je moral, ker'je v rdečem plamenu, ki zaletna domovino, videl odseve pekla in se jim je z golimi rokami v sveti gorečnosti in še svetejši ljubezni do duš m do naroda zagnal nasproti. Pasti je moral ne le zato, ker je bil duhovnik, temveč še zlasti zaradi tega, ker je bil Slovenec in ker se je prav zaradi svo-lega duhovništva do dna svojega bistva fcavedal, kaj se pravi biti Slovenec; da se to pravi biti slehernemu Slovencu orat; biti sleherni duši vodnik; biti v Vsaki zmedi kažipot; biti slehernemu otroku oče; biti vedno in povsod prva, Prostovoljna žrtev za druge, za narod; niti v 6lehemi temi luč, ki ne vpraša, zakaj mora goreti, temveč se brez misli nnicuje zato, da razbija temo.
, Xse njegovo življenje od Cerkelj pre-«o Cerknice, Šmihela, Begunj ga po kočevskih predsmrtnih nočeh ni bilo nič *Jr\*£.e?a kakor služba narodu in s tem najvišja služba Bogu. Ne prisiljena služ-”a, kakor masikdaj in marsikje drugod, emveč vesela, radosti nplna in radost sevajoča; labko bi ji dejali peeem. Pesem dela, pesem žrtve, pesem odpiranja “Poznanj, pesem globoke in pravične Uvidevnosti, pesem radosti božjih otrok; Zadnja leta se pesem moškega poguma y boju za dobro, v boju za obstanek ‘astnega kraja in s tem za obstanek vse-Ba naroda.
Pred nami v tej skromni krsti leži kljub brezimnosti velik Človek, velik Slovenec; leži mož, ki je do konca po-koncu stal na pravi straži. Vedel je, da ho zaradi te zvestobe moral prej ali slej dati življenje. A se ni umaknil in »i ae uklonil. Ni s peresom podpisal take ali take izjave, temveč je s krvjo Podpisal svojo zvestobo Bogu in narodu. Cerkev je zaradi te njegove zvestobe dobila služabnika božjega, domovina pa v svojo trnjevo krono nov, ie-tudi okrvavljen, a ponosen biser.
, Kot to uro kot prijatelji, kot ljudje m kot Slovenci tako pošastno čutimo Prebridko izgubo in žrtev gospoda Vikarja, vemo, da bi nam odleglo, če bi
ob njegovi krsti zjokali. Toda on sam JJ* nam to zameril, zakaj čas in stiska domovine zahtevata od nas, da ob tem “mučenem telesu, ki je po toliko teao-
iv.V:
Unsere Volkstrarht — unsere SchHnhelt. — Naša narodna noSa — naša lepota
Finska in njen junaški boj
Finska je sicer majhna država, vendar že drugič v tej velikanski svetovni vojni vzbuja pozornost vsega omikanega sveta. Finski narod je že v zimi 1. 1939. pokazal svojo žilavost, zrelost in enotnost, ko je neustrašeno odbijal naskoke bolj-ševiških drhali in dosegel tudi časten uspeh. Pred tremi leti se je spet zapletel v boj z istim sovražnikom in tudi tokrat pokazal, kaj zmore neodjenljiva volja, podprta s pogumom in zavestjo, da ne gre le za svobodo ali sužnost, marveč za obstoj finskega naroda sploh. Po tedniku »Das Reich« posnemamo kratek prerez bojev in težav, ki jih je ta mali severni narod v zadnjih tednih prestal.
Finska je zadnje tedne preživela najtrše čase, ki se dado primerjati samo še z najbolj kočljivimi dnevi v zimski vojni L 1939.-40. Zopet je sovražnik prebil postojanke na Karelijski ožini in grozil, da bo vdrl v notranjost države. Pravočasna okrepitev nemške vojaške pomoči je to pretečo nesrečo preprečila. L. 1940 je prodor v bitki pri Summi, jugozahodno od Viipurija, povzročil konec junaškega odpora. Sovražnikova premoč v ljudstvu in orožju je hrabro se boreče čete v najpomembnejši postojanki karelijskega bojišča pritisnila k tlom. Potrebnih rezerv ni bilo več, tako da je postala pot proti Helsinkiju odprta in je morala finska vlada poslati v Moskvo mirovne posredovalce.
Junija letos je nastal podoben položaj. Sovražnik je nepričakovano 9. junija sprožil ofenzivo in sicer s tolikšnimi množinami topništva, oklepnikov in letalstva, kakor jih na tem bojišču še niso videli. V nekaj dneh se mu je na severozahodni obali Karelijske ožine posrečil prodor. Sovjeti so vdrli prav do Viipurija, ki je padel 21. junija. Zaradi tega prodora je bilo ogroženo celotno južno in jugovzhodno krilo fronte. Grozila je nevarnost, da bodo odrezane čete, ki so stale v boju na sredini in na vzhodni strani Karelijske ožino. Finsko poveljstvo jih je moralo potegniti nazaj na področje rek in jezerc pri Vuoksenu. Tudi postojanke v vzhodni Kareliji ob reki Zvir med Oneškim in Ladoškim jezerom je severno od Oneškega jezera so bile v nevarnosti, kajti ogrožene so bile vse važnejše umikalne potj. Sovjeti so tudi tukaj napadli z močnimi silami. Med trdovratnimi umikalnimi hoji, ki so napadalca veljali hudih žrtev, so se finske čete umaknile proti stari državni meji.
Tako so se začeli premiki na finskem vzhodnem in jugovzhodnem bojišču. Ne glede na te premike je bil položaj zaradi prodora do Viipurija kočljiv, kajti po njegovem padcu bi sovjeti svoj napad lahko usmerili proti Helsinkiju ali pa tudi proti severu, da bi odrezali finske čete na ožini in v vzhodni Kareliji. Takrat so se Finci spraševali, ali ne po-
bah le priromalo v sveto zemljo, kamor mu bratje niso pustili, stisnemo srca in pesti in obljubimo, da bomo to smrt maščevali. Maščevali z uničenjem zla, z refiitvijo naroda, z novo bodočnostjo,
v katero so nam s svojim življenjem in se bolj s svojo smrtjo pokazali pot možje, kakor je bil pokojni gospod Viktor.
Za služabnika božjega Viktorja Turka in njegovo dušo molimo, po njegovi poti in v znamenju njegove žrtve pa za svoj narod in njegove lepše, svete dni živimo 1«
meni padec Viipurija neke vrste Summo izpred štirih let.
Tedaj se je začel tudi agitacijski in diplomatski pritisk od zunaj. Združene države, ki so sicer odslovile finskega poslanika, pa so vendar vzdrževale s Finsko diplomatske stike do sklenitve nem-ško-finskega s-porazuma 26. junija, so opozorile finsko vlado, naj sprejme mirovne pogoje, ki io jih bili postavili Sovjeti.
Amerikanei In Švedi; ki so začeli s temi mirovnimi pobudami, so m zmotili. Podcenjevali so moč in odporno silo Fincev. Napačne sklepe so izvajali tudi iz stališča, ki ga je Finska zavzemala do Združenih držav. Ko je Finska 1. 1941. zopet stopila v vojno s Sovjeti, da bi obranila svojo državo, se je skušala ogniti slehernemu spopadu z Anglijo in USA. Toda Anglija je na moskovsko željo Finski napovedala vojno. Vzlic temu je Finska vsaj i Združenimi državami skušala ohraniti redne stike. Finci so pri tem gotovo mislili na zimsko vojno 1. 1939-40, ko so jim Angleži; Amerikanei in Švedi dajali vso moralno podporo v boju proti boljševizmu. V svoji preprosti poštenosti so verjeli — in marsikdo veruje še danes, — da so takratni izrazi sočustvovanja izvirali iz odkritega srca. V trdih bojih z boljševiki so se Finci dokopali do stvarne sodbe. Spoznali so, da so Angleži in Amerikanei sedaj zavezniki Sovjetov in da imajo pred očmi le korist te zveze, ki jo hočejo za vsako ceno ohraniti. Obupani razumniki in posamični parlamentarci, ki prihajajo iz teh krogov, se morebiti še sedaj vdajajo utvari, da se bodo Združene države v korist Finske postavile po robu Sovjetom.
S temi krogi so računali tudi vpri-zoritelji »mirovne« gonje. Njihovi načrti so spodleteli, njihovo delo pa je izzvalo celo okrepitev finskega notranjega in zunanjega bojišča. Marca letos si je dala finska vlada od Sovjetov sporočiti vsebino mirovnih pogojev. Ti pogoji so bili za Finsko nesprejemljivi. Tudi tedaj so morali posredovalci, ki so hoteli vsekakor vzpostaviti zvezo med Helsinkijem in Moskvo, sporočiti, da je temeljni pogoj za pogajanja popolna finska vdaja.
Tak predpogoj je bil za Finsko nesprejemljiv. Za slehernega finskega vojaka in za finsko ljudstvo, za kmeta in delavca kakor za vojno vodstvo in za vlado, je postalo docela jasno, da z boljševiki niso možna nobena pogajanja in da mora Finska svoj boj z največjo odločnostjo nadaljevati. V kočljivem položaju, ko je sovražnik prodrl že do Viipurija se je finska vlada s finskim vojnim vodstvom vred obrnila na nemško vlado s prošnjo za ojačenje vojaške pomoči. Finski vojak je v svojem boju proti bolj-ševikom storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi držal bojišče tam, koder ga je bil držal doslej. Vzrok leži v tem, da so bojne črte za finsko vojsko predolge in da proti velikim količinam sovjetskega orožja ni ta vojska mogla postaviti učinkovite obrambe.
Nemčija je takoj dala potrebno orožje in vrgla na finsko bojišče svoje divizije. S strmoglavskimi in lovskimi letali, s protitankovskimi topovi ter z orožjem za uničevanje tankov iz bližine, s topništvom in oklepniki se je posrečilo postaviti proti ogromni sovjetski gmotni premoči učinkovito obrambo, hkratu pa je nemška mornarica podprta finsko. 55e v nekaj dneh je bila sovjetska ofenziva ustavljena, bojišče pa se je ustalilo.
Sedaj poteka bojna črta od Viipurija čez sredo Karelijske ožine proti rečni in jezerski mreži Vuoksen do Ladoškega jezera in se od severnega konca tega jezera vleče po stari državni meji, ozir.
ponekod malo bolj zahodno, nakar zavije naravnost proti severu. Ne da bi se bil Sovjetom posrečil kak nov vdor, so se zadnje tedne razvili na južnem in jugovzhodnem bojišču hudi boji, ki so bili za sovražnika polni izgub. Položaj se je spremenil v toliko, da je bila z nemško pomočjo izravnana sovjetska premoč v orožju. V Karelijski ožini in severno od Ladoškega jezera se finski vojak zopet bori na ozemlju samih jezer, močvirij, gozdov in skalnih pečin in za takšno vojskovanje je rojen in tudi dobro izšolan.
Finski narod je iz tega stanja storil tudi potrebne politične zaključke. Izročil je vso civilno in vojaško oblast v roke svojega preizkušenega maršala Manner-heima, ki mu je porok, da bo narod iztisnil iz sebe vse, da boj zmagovito izbojuje in pohlepnega boijševika požene s svojih meja.
Spoznanje Izgubljenega
Naš list je v zadnji številki prinesel odlomke iz dnevnika Jožeta U d o v č a, enega vodilnih ljudi v vodstvu Osvobodilne fronte. Med spoznanji o zgrešenosti komunističnega gibanja pri nas, ki jih je ta človek zaupal svojemu dnevniku, je zlasti dragoceno tisto, ki pravi:
»Kadar razmišljujem o odločitvi slovenskega kristjana v sedanjem boju, me večkrat vznemiri misel, ali se morda kristjani, ki sodelujemo s komunisti, nismo pregrešili proti Bogu?«
To usodno vprašanje se je porodilo človeku, ki priznava, da je do krščanstva prišel šele tedaj, ko je začel aktivno delati za komunistično stvar, ko je videl učinke in posledice tega dela, se mu je vzbudila vest.
Ali se je ob takem grehu vzbudila vest kateremu izmed ljubljanskih moralistov in »vernih* ljudi, ki so sodelovanje s komunizmom kot kristjani in kot dobri katoličani, celo kot učeniki, od vsega začetka' zagovarjali in še danes skušajo opravičevati vse, kar je komunizem Slovencem duhovnega in zunanjega gorja prinesel? Naj bo spoznanje enega izgubljenega opomin vsem tistim, ki še danes mislijo, da so na pravi poti ter dajejo ljudstvu tu in tam, tako ali tako, pohujšanje.
Nevarna modrost
Včasih — še ni dolgo tega — smo imeli pri nas vrsto ljudi, ki so si nadeli hvale vredno nalogo, da so skrbno
E azili nad vsako pisano in izgovorjeno esedo ter na vseh področjih: v literaturi, politiki, publicistiki, pri pisanih in govorjenih razpravah opozarjali, da
je ta in oni in tretji zapisal ali rekel kaj krivoverskega: da se je pregrešil s herezijo. Ta skrb je bila na mestu,
dasi ie včasih v svojem iskanju šla predaleč.
Znamenje našega časa in naše splošne zmedenosti pa je, da smo pred kratkim pri vsej svoji čuiečnosti za herezijo prezrli enega najbolj krivoverskih izrekov, kar jih je bilo pri nas kdaj izgovorjenih. O duhovniku, ki pri nas uživa veliko slavo, velik ugled in velike ugodnosti, je za njegov poklicni jubilej nekdo napisal, da se je v svojih dolgih skušnjah prikopal do največje in najgloblje modrosti, ki. jo izraža z besedami: »V življenju je vse irav.« Ta modrost je bila celo postav-jena kot opomin in geslo tistim, ki sodijo, da ni tako in da zlasti v našem
IZ VSEBINE;
Stran J.,:
V spomin junaku In muSeaeu.
Finska In njen junaški boj.
Stran S.:
Nemška totalna mobilizacija na tiskovnem ls kulturnem področja.
Stran S. s
»Brat, brata. • •*
Stran 4.:
Tako !*• P* ni« drnsaee,
Stran 7.:
Imena, o katerih »Slovenski poročava, leo ne bo ptial
Stran 8.:
Lo*kl potok, domovina 3M domobrancev, »♦»♦»»♦♦♦♦♦♦♦»♦»♦♦.♦.»♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦M
TEDEN V SVETU
Briljante k hrastovemu listn in mečem viteškega križa je Hitler podelil maršalu Modelu, ki se je odlikoval a svojo sposobnostjo na vzhodnem bojišču in je tam ustavil vse sovjetske sunke. Model je drugi nemški maršal, ki je prejel to najvišje nemško odlikovanje. Pred njim ga je dobil maršal Rommel.
Sodelavca pri pripravah za atentat na Hitlerja bivšega župana v Dresdanu dr. Goerdelerja je oblast prijela v Zahodni Prusiji. Goerdelerja je izsledila neka pomožna uslužbenka v letalskem glavnem stanu in ga z dvema letalcema zasledovala ter prijela. Od razpisane nagrade 1 milijon mark bo prejela 800.000 mark, letalca pa vsak po 100.000 mark.
Odprto pismo, polno jadikovanja, je list »Italia libera< naslovil na Churchilla, ko se je mudil v Italiji. Pismo pravi, da bi »osvobojeni« Italijani radi vedeli, po katerih vojnih postavah jim zavezniki vladajo, kajti lagali hi sebi in zaveznikom, ako bi trdili, da se po sedanji poti italijanski narod dviga k svobodi in prerodu. Ni znano, kaj je na to pismo odgovoril Churchill.
Silno trdi so bili mirovni pogoji, katere so lani dne 8, septembra narekovali Angleži in Amerikanei Badogliti. Moral se je zavezati, da bo ujel vse nemške čete v Italiji, izročil zaveznikom vse vojne ladje, letala in utrdbe, po vojni pa še trgovsko mornarico in izvedel popalno razorožitev. Anglo-sasi, Sovjeti, Francozi in Jugoslovani ter Grki bodo po vojni dobili v Italiji svobodna pristanišča in bo Italija prosta za uvoz iz navedenih držav. Moral je privoliti v odstop nekaterih delov Franciji, Istre z Reko Jugoslaviji, Egejskih otokov Grčiji, otoka Elbe Franciji, Pautellerije ih drugih vojaško važnih otokov pa Veliki Britaniji. Abesinija §e osamosvoji, glede ostalih italijanskih afriških kolonij pa bo odločila mirovna konferenca. Dalje se je zavezal, da bo plačeval gibanja za De Gaulleja, begunski vladi Jugoslavije in Grčije ter prevzel stroške zasedbe. Podpisal je, da zavezniki niso dolžni dobavljati Italiji živila. Težko industrijo in banke je podredil angleškemu in ameriškemu kapitalu. Končno je privolil na to, da bo dala Italija zaveznikom 2,000.000 delavcev, in sicer Sovjetiji 800.000.
današnjem življenju še zdaleč, zdaleS ni vse prav.
Če naj slavljenčev izrek vsebuje res najglobljo in splošnoveljavno življenjsko modrost ter vodilo; če naj bo to starostno spoznanje načelo, potem je neumen in neumesten in nepotreben ves boj proti slehernemu duhovnemu, moralnemu, socialnemu in živ-
il
ljenjskemu zlu. Če je v življenju vse prav, potem je dovoljen in odobravanja vreden umor, telesno in duševno nasilje, zatiranje, izkoriščanje, prešuštvovanje. grabežljivost, komunizem, vsi naglavni in tuji grehi, vse zlo, pod katerim trpi današnje Človeštvo in zaradi katerega ječi zlasti naše ljudstvo. Če je v življenju vse prav, čemu potem vera in njene zapovedi; čemu so potem potrebni duhovniki, katerih prva naloga je boj zlu v življenju in privajanje ljudi k dobremu? Če je pri nas vse prav, potem je prav tudi, da žalujemo za 30.000 nepotrebnih, nedolžnih grobovih; potem je prav, da
tadajo pod rdečim bodalom sobratje astitega slavljenca, morda tudi zaradi tega, ker so nekateri proti svoji dolžnosti h grehu molčali, če ga niso celo odobravali. Če je v življenju vse prav, potem je tudi prav, da (jela vsakdo, kar hoče, da zatira in kolje svojega brata ter uničuje svojo domovino.
Kot katoličani in kot Slovenci moramo spričo tega ugotoviti, da je ta modrost, naj prihaja iz že tako častitljivih ust, nevarna in grešna modrost. Zato jo odklanjamo in jp bomo pobijali, ker nam to zapovedujeta vest m dolžnost.
Ker vemo, da bo ta naša ugotovitev vzbudila spet dosti besedičenja in ogorčenja pri tistih, ki bi radi, da bi zdaj kar na lepem bilo vse prav, moramo povedati še, naj se pač. tolažijo s tem, da so sami posta vili. to nevarno geslo, da je v življenju vse prav. Če je tako, naj bo prav tudi, ako jo za* radi take modrosti dobijo po zobeh sami!
invazija v Francijo raso proti višku
Ves napor, ki so ga Angleži in Arne-rikanci pretekle dni pokazali v svojih nastopih na vdornem področju zahodne Francije, je imel en glavni cilj: obkoliti nemške divizije, ki so se krčevito držale na vzboklini. ki se je vlekla od krajev severno od Falaisa v loku proti zahodu do bližine Vire in od tam zopet v loku proti vzhodu do južno od Argentana. S severa so na ta lok silovito pritiskali Angleži in kanadska armada, ki je hotela zabili klin naravnost proti Ar-gentanu, z drugim korakom pa udariti proti vzhodu in zapreti pot morebitnim premikom nemških divizij proti Lisi-euxu in dalje proli Seini in Rouenu. Vzporedno z Angleži pa so pritiskale z juga amerikanske motorizirane in oklepne divizije in hotele pri Argen-taiiu stisniti 'obroč ter ta južni krak klešč tesno približati severnemu kraku.
Ta očitni namen je nemško vojno vodstvo takoj opazilo in zapovedalo iinerr.e protiukrepe. Posebne oklepne divizije so se vrgle na oba kležčna kraka in napele vse sile, da niso sovražnika le zadržale, marveč ga celo potisnile nazaj, da so se mogle nemške divizije umakniti v redu in brez izgub.
Ta neodjenljivi odpor je prisilil nasprotnika, da je vse sile vrgel na ta odsek in opustil nadaljnjo napade na pristanišča in trdnjave v Bretagni ter vzlic padcu St. Maloja nehal zbirati sile tam, temveč jih je nepretrgoma metal na bojišče južnega kleščnega kraka. na odsek Orleans—Chartres—Drcux. Tod so amerikanske čete popustile s širšim obkoljevanjem ter so poslale del svojih sil proli severovzhodu, proti Mantesu in Vernonu ob Seini, drugi del pa v jugozahodno smer proti srednji Seini. Prvi sunek je dospel do Seine in si izbojeval tudi prehod preko nje, toda tam je obtičal zaradi močne obrambe. Drugi krak je sicer zavil v precejšnji oddaljenosti mimo jugovzhodne strani Pariza, vendar je prav tako naletel na nemški odpor in zaenkrat še ni izbojeval uspeha, ki bi bil kakega odločilnega pomena.
Izkrcanje na južni francoski sredozemski obali poteka v znamenju trdih bojev z branitelji. Ti imajo v oblasti pogorja, ki niso lahko zavzemljiva. Ko so vdorniki zasedli Cannes, so usmerili svoj sunek proti zahodu in severozahodu. Prispeli so v neposredno bližino vojnega pristanišča Toulona. v zahodni
Splošna mobilizacija vseh uporabljivih sil za zmagovit zaključek nemških vojnih naporom	Jcpkor je
napovedal , pooblaščenec za popolno mobilizacijo minister dr. Goelrbelš raglejsijtla tudi na, kgUutno: Jarišče. Večina kulturnih panog "bo' svoje delovanje občutno skrčila ali pa docela ustavila za čas trajanja sedanje vojne. Moči, ki bodo zaradi tega ostale proste, bodo uporabili na drugih vojno važnih panogah, pač po zmožnostih vsakogar. Omejitve so sedaj doletele tudi tisk in založništvo. O teh spremembah je nemško časopisje objavilo med drugim naslednje podatke:
Da bi tudi iz nemškega tiska mogli dati večje število delovnih sil za vojsko ali oboroževanje in da bi prihranili papir in prevozna sredstva, bodo s t. septembrom izpeljani novi ukrepi, zaradi katerih bo več uglednih listov moralo nehati z izhajanjem. K tem ukrepom je dal razlago drž. tiskovni vodja Amann. Po njegovih navedbah je že avgusta večina nemških časopisov z izjemo redkih najvažnejših listov izhajala dnevno na štirih straneh, v nedeljo pa na šestih. Vsi listi, ki so doslej izhajali sedemkrat tedensko, bodo poslej izhajali le šestkrat.
V mestih, kjer izhaja več listov, bodo v okviru danih možnosti in zato, da bi prihranili mnoge delovne moči, skušali liste združiti. V Berlinu se bo »Lokal Anzeigers združil z »Morgen-posts, »Berliner Borsen Zeitungc pa se bo združila z »Deutsche Allgetneine Zeitungc. Dnevnik »Berliner Volks-zcitung«, ki je izhajal v 270.000 izvodih, bo prenehal. Od množice berlinskih manjšin in predmestnih listov jih bo ostalo le mak), ker se bodo združili.
Nu Dunaju bo namesto »Kleine Blatter* izhajala »Kleine Wiener Kriegszeitungc.
V Hannovru se bo »Kurier« združil s »Hannoverschen Zeitungc, v Brauri-sehweigu pa se je »Lnndeszeitung« združila s »Tageszeitungc.
V Dresdenu bo ostal le list »Frei-heitskampfc z naklado 370.000 izvodov.
Bremenski list »Bremer Zeitungc se bo spojil 7. »Bremer Nachriclitenc, v Magdeburgu pa bo nnjstarejši list »Magdebučgische Zeitungc, ki izhaja že od 1. 1626, prenehal izhajati v korist Usta »Der Mitteldeutschec.
V Kssenti prenehata izhajati »Rhei-nisch VVestfiillische Zeitungc ter »Na-tionalzeitungc, v Diisseldorfu pa »Der Mittagc in »Bergsverks Zeitungc.
V Klilnu se bosta združila »Stadt-anzeigerc in »Der neu Tuge, v Karlsruhe »Dor FTihrerc in »Rndische Pres-f«, v Stettinu »Pomerscho Zeitungc in »Ostsee Zeitungc, v Gdansku »Danzi-gor Vorpostcnc in »Danziger Noueste Nachrichtenc, v Kdnigsbergu »Preus-sische Zeitungc in »Kbnigsbergor AII-pvo-ieine Zeitungc. Razen tega so v načrtu še razne poenostavitve v Ham-
smeri pa so najdlje do Aixa-en-Proven-ce. Tod so bili odbiti, za Toulon pa poteka bitka na morju in kopnem. Oklep-neiške sile, ki jih Angleži dovažajo z ladjami in prevoznimi letali, so s kopnega zagrabile Toulon, z morja pa ga že nekaj dni silovito obstreljuje vojna mornarica, v kateri je nekaj bojnih ladij, devet križark in vrsta rušilcev ter torpedovk. Nemške ohrežne baterije odgovarjajo na ta ogenj in so poškodovale eno bojno ladjo.
Poročila zadnjih dni so govorila, da so manjše zavezniške edinice pogosto bombardirale kraje med Marseilleom in» Totilonom, kar bi dovoljevalo domnevo, da bo tam prišlo novo izkrcanje, ali pa hoče napadalec s tem nastopom zapeljati branilca, da bi tja pripeljal del svojih čet, nakar bi sunek prišel na kakem drugem odseku. Boji na sredozemskem odseku niso tako obsežni ali siloviti, kakor so bili na zahodu, niti ne sodeluje^ v njih tolikšna množina težkega orožja in pehote. Vzlic temu ne bi smeli reči, da bi bili manj pomembni kakor boji v zahodnem delu Francije.
Z nepretrganimi dovozi so 6e napadalci tod skušali ojačiti tako, da bi Toulon zagrabili s čim večjimi silami. Ker so vzhodno od mesta naleteli na> odpor, so smer napada zasukali bolj proti severu proti hribovju Monta des Maures. Tod so se razvili hujši boji za posest posameznih hribov in rečnih dolin. Strnjene napade so vdorniki vprizorili le proti prostoru severno od rtiča H.veres in proti severnovzhodnemu področju Toulona. Ker je bil tudi tukaj odpor trden, so vnovič zasukali svoje napadalne osti še bolj proti severozahodu in vrgli v boj oddelke, katere so tam odložili z letali. S tem so si hoteli priboriti nova področja, s katerih bi lahko na širši črti udarili proti Toulonu samemu. Po hudih bojih se jim je posrečilo, da 60 od tam prišli v bližino Toulona in ga začeli tudi napadati. S sunkom proti Aixu so hoteli napadalci priti ne le do spodnjega teka reke Rkone, temveč tudi za hrbet Marseilleu.
Normandijsko bojišče
Spremljajmo potek bojev na tem odseku bojišča po nemških uradnih poročilih:
17.	avgusta je bilo sporočeno: V Normandiji je nadaljevala 1. kanadska ar-
burgu, Miinstru, Bielefeldu, Chemnitzu in Augsburgu ter v drugih mestih. Se naprej bodo neokrnjeni izhajali časopisi »K olnische Zeitungc, »Miinchener Neueste Nachrichtenc, »Leipziger Neu-este Nachrichtenc in »Schlesiscke Zeitungc v Vratislavi.
Tudi v revijalnem tisku bodo izvedene temeljite spremembe. Prenehali bodo tedniki: »Die griine Poste, »Die Poste, »Siiddeutsche Sonntagposte. — Ostala bosta le dva ilustrirana tednika in sicer: »Berliner Illustrierte« s posameznimi krajevnimi izdajami v Hamburgu, Kolnu, Miinchenu, Stuttgartu in Dunaju, ki bodo izhajale pod starimi naslovi, ter »lllustrierte Beo-bachterc. Številne druge revije se odpravijo, čeprav so bile na tem področju že nedavno izpeljane temeljite spremembe.
Mali krajevni tisk, ki je v Nemčiji velikega pomena, ostane skoraj neokrnjen. Aman utemeljuje to odločitev rekoč, da bi’ bili pri teh listih prihranki silno skromni in da bi pomenila odprava teh lističev le navidezen uspeh. Ti obrati morajo ostati v pogonu tudi zaradi večjih listov, kar se je pokazalo kot koristno posebno ob hudih letalskih napadih, ko so se večji listi preselili v manjše, nebombardi-rane kraje. Vrh tega bi močno obremenili prevozna sredstva, ako bi male liste ustavili in pustili, da bi bralci dobivali liste samo iz večjih mest.
Omejitve so zelo obsežne, če pomislimo, da je še 1. 1939 izhajalo v Nemčiji nad 2000 dnevnikov, od katerih jih bo sedaj ostalo samo polovica. Vnovič bodo skrčili tudi oglasni del listov, ki se bo gibal povprečno na polovici strani.
V nizu nadaljnjih ukrepov je izšla tudi odredba, da se za čas vojne povsem ustavi izdajanje leposlovja. Romani, povesti, novele in pesniške zbirke se ne bodo tiskale več, izdajati se bodo smela le znanstvena dela in vojna književnost. Ce upoštevamo ogromno izdajateljsko delavnost, bomo videli, da bodo doseženi veliki prihranki surovin in za oboroževalno industrijo oproščene številne delovne sile. Za knjižni tisk je potrebno ogromno tiskarske barve in papirja, hkrati pa bo odpadlo mnogo prevozov tega blaga ter delovnih sil, ki so s tem doslej imele posla.
Ljubitelje lepe knjige, ki poslej ne bodo mogli več kupovati novih knjig, listi tolažijo z zatrdilom, da so knji-garniške police polne dosedaj izišlih knjig, polne so tudi vse javne knjižnice in marsikdo izmed vnetih brnlcev bo v teh zalogah našel še prcnekateri knjižni biser, za katerega do sedaj ni vedel.
Končni cilj vseh teh omejitev je, doseči občuten prihranek na surovinah, industriji in zlasti na delovnih silah.
1 mada ves dan svoje močne napade na odseku reke Dives in na obeh straneh Falaisa. Naše divizije so v spremenlji-I vih bojih, v katerih sta imeli obe strani izgube, preprečile, da bi sovražnik dosegel nameravani vdor. Ogorčeni boji se nadaljujejo.
Proti Amerikancem, ki še naprej napadajo s področja pri Argentanu, so izvršili naši oklepniški oddelki protinapad ter so jih vrgli proti vzhodu in jugovzhodu.
Nasprotne motorizirane sile so prodrle dalje na vzhod proti srednji Seini in na jugovzhod proti Loiri. Po hudem boju smo izgubili mesto I)reux. V Char-* trosu in Orloansu so se vneli siloviti boji.
18. avgusta:	V Normandiji smo umaknili daleč zahodno od Orne segajoči lok za reko. Sovražnik je skušal na področju vzhodno in severnovzhodno od Falaisa z močnimi silami vdreti v te premike, vendar smo ga po ogorčenih bojih zavrnili. Naši protinapadi na področju Argentana so razbili sovražnikove ohkoljevalne skupine in tako razširili ožino med Falaisom in Argentanom. Za Chartres se nadalje bijejo ogorčeni boji. Tudi v Orleansu so ves dan divjali siloviti poulični boji z ameriškimi četami, ki jim je uspelo, da so se med boji polastile mesta.
Bojna sredstva vojne mornarice so potopila v Seinskem zalivu dva sovražnikova rušilca in štiri prevozne ladje s skupno 25.000 tonami, torpedirala pa večjo prevozno ladjo s 15 do 20.000 tonami in 8 nadaljnjih ladij s skupno 48 tisoč tonami. Spričo opaženih težkih detonacij lahko računamo z njihovo potopitvijo.
19. avgusta: V Normandiji so morali biti izvojevani določeni odmikalni premiki preko Orne in Divesa na vzhod proli sovražniku, ki je s severa prodrl v področje Truna. Tu so potekale včeraj hude oklepniške bitke.
Na področju severovzhodno od Char-tresa so bili zadržani sovražni sunki. Severno od tod se borijo naše zaščitnice ob Seini pri Mantesu in Vernonu s prednjimi ameriškimi ogledniškimi skupinami.
20. avgusta’:	V	Normandiji se naše
divizije prebijajo iz prostora severno od Argentana proti vzhodu vzlic trdemu odporu nasprotnika in med odbijanjem neprestanih sovražnikovih bočnih napadov.
Na prostoru severovzhodno in severno od Chartresa se bijejo naši zaščitni oddelki s sovražnikovimi silami, ki so udarile naprej in se od jugozahoda stalno ojačujejo.
21. avgusta: V Normandiji so naše divizije severno od Argentana po ogorčenih bojih prebile sovražnikov proti severozahodu zabiti zaporni klin ter vzpostavile zvezo z oklepniško skupino, ki jim je prodirala nasproti. Razbili smo močne sovražnikove napade na našo obrambno črto na odseku rek Dives in Vie. Na nekaterih Odsekih protinapadi še trajajo.
Med Euro in Selnn pritiska sovražnik proti severu. Tamkaj smo pri Pacv-Vernonu razbili sovražnikove napadalne kline.
Na področju vzhodno In severovzhodno od Chartresa se nadaljuje sovražni pritisk proti srednji Seini, ne da bi mu uspelo nadalje napredovati.
22. avgusta: V Normandiji gimo spravili za naše črte nadaljnje dele bojnih skupin, ki so se prebile s področja severno od Argentana.
Pri Lisieuvu in južno od Evreuxa je napadel sovražnik z močnimi pehotnimi
Naša posadka je dospela v Cmi vrh 3. avgusta. Že takoj ob začetku je pokazala, da bo postojanka v redu in na mestu. Naše patrole stalno krožijo po okolici in motijo prej že toliko časa »osvobojenoc tolovajsko ozemlje. Tako je 5. avgusta odšla naša patrola proti pol ure oddaljeni vasi Zadlog, gnezdu terencev in tolovajev, z namenom, da prežene tam v zasedi čakajoče tolovaje. Ko je prišla v primerno razdaljo, so začeli fantje iz minometa bruhati nanje ogenj. Kmalu so tolovaji zapustili zasedo in jo pobrisali. Za bežečimi so naši rav marljivo streljali. Pri tem svojem
Xso imeli tolovaji 2 mrtva in 3 » ranjene.
Naslednjo noč je prišla manjša tolovajska patrola dražit našo postojanko. Ko so po kratkem streljanju odšli, sta dva izmed njih srečala vračajočo se našo patrolo. Naš poveljnik poročnik .lakoš Jože je pri tem podrl enega izmed njiju. Drugi je zbežal.
V soboto, dne 18. avgusta, je odšla naša patrola iz Črnega vrha v smeri proti Colu. Že tri dni so se tam držale močnejšo tolovajske skupine. Ker vodi skozi Col važna cesta, hodijo po njej ljudje v Gorico po živež. Tolovaji jim nazaj grede pobero vsa živila. Svojim pristašem seveda ne. Zato smo so odločili, da jih preženemo od tani. Odšli sino na pohod. Ljudje, ki so prihajnli preko Cola, so nam pravili, koliko tolovajev da je na Colu. Nismo se ustrašili teh poročil. Zlezli smo na najvišji hrib nad Colom. Od tam smo opazovali tolovaje. Odkrili 6ino vsa njihove zasede. Ko smo pripravili težki minomet in razporedili straže, smo vsuli nanje ogenj. 2e oh prvih eksplozijah naših min so tolovaji pobrali, kar so mogli, in jo ucvrli čez drn in stm. Neprestano smo pošiljali za njimi mine, tako da so lahko bežali tudi oklevajoči. Med pokanjem min je pela težka strojnica. Ko smo nehali streljati, se je spustilo 24 fantov na Col. Pregledali so vse okoliške griče, kjer so se prej vrteli tolovaji in pri tem zaplenili vso tolovajsko kuhinjo. Prav tako so naši fantje preprečili, da niso tolovaji odpeljali nekega vola, ki je bil že namenjen za vedno lačne in nenasitne tolo-
in oklepniškimi silami. Po hudih bojih mu je na področju zahodno od Lišieusa uspel vdor v našo obrambno črto, proti kateremu potekajo protinapadi. Zahodno in 6everno od Drema je uspelo nasprotniku šele po ogorčenih bojih, da je napredoval za nekaj kilometrov proti se-veru.
S protinapadi smo zavrnili sovražnika, ki je prišel pri Mantesu na severni breg Seine.
Sovražnikove sile. ki so tipale proti odseku Seine, ležečemu južno od Pariza, so naši varovalni oddelki odbili v prednjih postojankah.
Boji v Bretagni
17. avgusta: V Bretagnei smo razbili na bojišču pri Brestu s strnjenim obrambnim ognjem več sovražnikovih napadov. V trdnjavi St. Malo se posadka še nadalje junaško upira. Baterija Ce-zembre je razbila s svojim ognjem kljub najmočnejšemu sovražnikovem obstreljevanju več napadov na trdnjavo.
18. avgusta: Posadka St. Malo je podlegla sovražnikovi premoči. Nepretrgoma pod najhujšim ognjem se je, potem ko je bilo uničeno vse težko orožje, upirala na koncu le še z ročnim orožjem. Vojaki vseh delov vojske pod poveljstvom polkovnika Aulocka so tu v skoraj tritedenskih junaških bojih vzdržali naval najmočnejših sovražnikovih sil ter zadali nasprotniku hude krvave izgube. Njihov boj bo prišel v zgodovino.
Razvoj vdora v južno Francijo
17. avgusta: Na južnofrancoskem obalnem področju se nadaljujejo siloviti boji proti sovražniku, ki se iz zraka in z morja vedno bolj ojačuje. Po hudih bojih mu je uspelo vdreti v mesto Cannes.
V boju proti sovražnikovi izkrcevalni mornarici je poškodovalo letalstvo v vodovju pred St. Tropezom 2 sovražnikovi prevozni ladji z 18.00 tonami tako težko, da moramo računati z njihovo izgubo. Neka bojna ladja je bila zadeta 6 težkokalibrsko bombo.
18. avgusta: V južni Franciji ee je sovražniku posrečilo razširiti in ojačiti predmostje med Toulonom in Cannesom. Naši varovalni in zaporni oddelki so zavrnili sovražnikove oklepne ogled-niške sile, ki so tipale dalje proli severu. Več nasprotnikovih poskusov, da bi izkrcal nove čete zahodno od Touiona, se je izjalovilo.
Pred južnolraneosko obalo je potopila neka mornariška obalna baterija dva sovražnikova pobiralca min ter poškodovala en rušilec.
19. avgusta: V južni Franciji se je ojačil sovražnik na mostišču. Odbitih je bilo več z oklepniki podprtih napadov proti celinskemu bojišču pri Tnulonn.
V vodovju pred južno-francoskim predmestjem so bojna letala hudo poškodovala neko sovražnikovo prevozno ladjo s 6000 tonami.
20. avgusta: V Južni Franciji poskuša sedaj nasprotnik z uporabo močnih oklepnih sil razširiti svoje mostišče na obe strani in proti severu. Posebno na gorskih planotah severno od Toulona se bijejo srditi boji.
21. avgusta: V goratem ozemlju sc-Terno od Toulona napada sovražnik z močnimi silami proti zahodu in severozahodu. Potekajo siloviti boji.
Mornariške obalne baterije so zažgale pred Toulonom neko sovražnikovo bojno ladjo in eno križarko. En rušilec in dva torpedna čolna so bili poškodovani.
22. avgusta: V južni Franciji sovražnik močno pritiska za našimi, proti zahodu potekajočimi se odmikalnimi premiki med obalo in Durances. Za Toulon divjajo ogorčeni boji. Pri Alxu in v dolini Duranee smo s protisunkom vrgli sovražnikove sile nazaj.
vajske želodce. Ko so prišli vrli črno-vrški stražarji v vas, so našli dva mrtva tolovaja in več ranjenih, kot sami priznavajo. Zvečer so se vsi naši fantje med petjem in vriskom vrnili nazaj na postojanko.
Ta zmaga na Colu je važna za črno-vrško postojanko. S tem udarcem smo tolovajem pokazali, da 6e jih prav nič ne bojimo. Ljudje se sedaj tem gozdnim tolovajem, ki so jih oropali skoraj vsega imetja, smejejo, ker je precej toU. vajev bežalo pred 24 narodnimi stražarji.
Oklic
Ljubljanski podporni odbor bo 1. septembra t 1. odprl v Cukrarni otroški dom za otroke onih revnih družin, ki jim daje hrano ali stanovanje. Za zabavo otrok bo rabilo vodstvo otroškega doma razne igrače, ki pa jih odbor nima in jih tudi nabaviti ne more. V Ljubljani je prav gotovo mnogo družin, ki bi v korist gojencem otroškega doma rade prikrajšale svoje malčke za kako igračo ali pa so jim igrače zaradi odraslosti otrok v na polje.
Tukajšnji odbor prav vljudno prosi vse one, ki so pripravljeni ugoditi naši prošnji, da prineso igrače v ekonomat, Gosposvetska cesta 2-II ali pa, da ob-veste odbor, kdaj in kam naj pride po njo odborov uslužbenec. — Za telefonski pogovor kličite SL 28-52.
■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
Se ta teden izide nova knjiga Slovenčeve knjižnice
Handel Mazzettl:	»STEFANA«
Roman, ki bo izšel v treh knjigah, je svetovno znan in je eno najboljših pisateljičinih del. Slika dobo iz začetka 17. stoletja. Roman je pesem čisti dekliški duši, ki v vseh viharjih ostane zvesta svojim načelom. Iz knjige diha svetništvo mlade trpinke, ki s svojim apostolstvom rešuje celo mesto. Obširno delo zasluži, da pride v vsako knjižnico.
Teden v sveiu j
Zaradi ofenzive, ki je na severnem in srednjem odseku obtičala ter ni pri* nesla nobenih večjih uspehov, so Sovjeti sprožili novo proti južnemu odseku. in sicer na prostoru med Tiras-polom in Jassyjem. Vrgli so v boj mnogoštevilne strelske in oklepne divizije. Boji prvih dni so bili siloviti in polni izgub za Sovjete.
Na italijanskem bojišču so se boji raz-živili samo na jadranskem odseku, kjer skušajo Anglosasi prodreti pro« Riminiju. Najhujši boji so se bili za posest hribov pri Gerasi, ki so večkrat menjali lastnika.
Madžarski Judje se skušajo ogniti udaru protijudovskih postav s prestopanjem v razne krščanske vere. Posebno v Budimpešti se v množicah pre-• krščujejo. A ta trud jim ne bo hasnil, kajti protijudovski zakoni veljajo proti vsem judom, ki so se prekrstili sedaj, ali pa so bili krščeni ob rojstvu.
Amerikanske ofenzivo na Tihem morju pričakujejo Japonci. Po pisanju lista »Asahi Šimbrunc je treba računati, da bodo Amerikanci sprožili močan napad proti južnim Marijanom v smeri proti indonezijskim otokom. Najbrž, tako pravi list, bodo prišli tudi močni letalski napadi na Japonsko samo.
Proti pretiranemu ameriškemu imperializmu je nastopil republikanski predsedniški kandidat v Združenih državah Dewey. Dal je izjavo, v kateri odločno odklanja načrt, da bi Anglij8; USA, Sovjetija in Kitajska po vojni vladale vsemu svetu. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi mali narodi ves povojni čas morali tičati pod knuto štirih velesil, kajti to bi bil naisuro-vejši izraz zgrešenega imperializma.
»Poljski osvobodilni odbore, ki je le poslušno orodje Sovjetov, je na zasedenem poljskem ozemlju že začel delovati strogo po smernicah, katere je določil Stalin. Poljski sovjet se je zbral nedavno v Lublinu in kot svoj prvi »osvobodilni« ukrep razglasil mobilizacijo desetih letnikov Poljakov, ki se bodo morali boriti v sestavu rdeče vojske.
K dogodkom 20. julija v Nemčiji je svojo sodbo povedal tudi maršal Brauchitsch in poudaril svoje veselje, da nemška vojska s tem atentatnim poskusom ni nič omadeževana, kajti zaroto so skovali le ljudje, ki še davno niso zaslužili časti, biti v vojski. Maršal ja odločno potrdil pravilnost obsodbe in kazni, ki je doletela zarotnike in povabil vse Nemce, da se strnjejo okrog Fiihrerja in napno vse sile, da se domovina obvaruje pred nesrečo, kakršno so hoteli pripraviti izdajalci.
Laž o verski svobodi v Sovjetiji je razgalil poljski pravoslavni duhovnik Jeskov, ki je pobegnil skozi Perzijo v Anglijo in svoje doživetje popisal v angleškem katoliškem listu »Catho-lic Herald«. Po zasedbi vzhodne Poljske 1. 1939. so mu Sovjeti prepovedali vsako bogoslužje, kmalu nato p* še zaprli. Ko so ga vlačili od ječe do ječe, je videl, da ni bila nobena cerkev več odprta, temveč vse spremenjene v vojašnice ali muzeje. Samo v Čeljabinsku je bila še služba božja, toda to so Sovjeti pustili kot past, zakaj vsak sovjetski državljan, ki j° vstopil v cerkev, je takoj odromal v. delovno taborišče.
Grška vojna mornarica, ki je po polomu
1.	1941. prestopila na ngleško stran, se je doslej skrčila na tretjino svojega nekdanjega števila. Po uradnih podatkih grške begunske vlade so bile samo v zadnjem času potopljene tri grške podmornice in lahka križarka »Kraljica Olga«. Odkar so grški mornarji v službi Anglije, znašajo njihove izgube najmanj 3500 mož.
Nekaj večjih ameriških listov je udarilo po angleškem vojnem vodstvu, zlasti po generalu Montgomeryju, zaradi velikih izgub, ki so jih na vdornem področju doslej imeli Amerikanci. Listi pravijo, da pošilja Montgomerjt Amerikance v najhujši ogenj, Angležem pa prizanaša in jih postavlja na bojišče, kjer smrt ne kosi tako obilno.
Za prošnje poljskih upornikov v Varšavlj ki so se vzdignili proti nemški vojski na klic Angležev in Sovjetov, se Sovjeti sploh nočejo zmeniti. Ko so Sovjeti zaželi napade proti Varšavi, so izposlovali, da so dobili poljski uporniki nalog za vstajo. Nemška vojska je upor zatrla, obljubljenega vkorakanja sovjetske vojske in pomoči od nje pa ni bilo.
Finskega državnega poglavarja in vrhovnega poveljnika finske vojske maršala Mannerheima je Hitler odlikoval 8 hrastovim listjem k viteškemu križcu železnega križa v znamenje priznanja finski vojski, ki se neustrašeno bori zoper boljševiško barbarstvo. Načelnik glavnega stana finske vojsko pa je prejel viteški križec. Odlikovan)! je izročil maršal Keitell sam, ki se Je nedavno mudil v Helsinkiju.
Italijansko vojnke, ki so bili poslani v ujetniška taborišča po Badoglievi vdaji, je dnla nemška vlada Izpustiti in jih zaposliti kot proste civilne delavce, ki bodo uživali iste ugodnosti kakor nemški delavci, zraven pa bodo seveda zavezani k enakim naporom in žrtvam kakor njihovi nemški tovariši. Izpustitev je bila dogovorjena na nedavnem sestanku med Hitlerjem in Mussolinijem.	...
»Surovino izpod neha« pravijo v NemcUi zbitim ameriškim in angleškim let8' lom, iz katerih dobivajo razne važne kovine. V prvem četrtletju letošnje?8 leta je bilo zbitih nad nemškim ozemljem najmanj 2300 angloameriških l0' tal, iz katerih so pridobili 16.000 ton duraluminija, iz katerega bodo lahko izdelali 16.000 lovskih letal. Razen tega Bi pri pretalitvi kovine prihranil0 350 milij. kilovatnih ur električnega toka. Dalje dobe Nemci od zbitih I0" tal ogromno gumijastih obročev, sveft j ležajev in kompasov.
Mnogo zavednih Slovencev je že seglo po knjigi
»KRI MUČENCEV«
Zadnji izvodi so se v prodaji — Bros. 10 lir, vez. 20 lir
Nemška totalna mobilizacija na tiskovnem in ku turnem področju
Narodna straža v črnem vrhu nad Idrijo dela
m§Tg«fC
Pismu
nam in vam
feter. M.v	»SLOVENSKI	DOM«,	dne	33.	»vgusta	10H	     -.................. Stran	5.
.	L'i11........■	"“	    wma................................  -	—
„BRAT BRATA..."
„ f- Spoštovani gospod urednik!
Dovolite mi, da v ta vaš zanimivi ko-lilek napišem nekaj svojih kmečkih misli o nevmešavanju v politiko...
Tramvaj v Šelenburgovi ulici ne gre naprej, vozila čakajo, velikanska množica ljudi se rine v gručo, vse skuša priti blizu in zvedeti, kaj se je zgodilo. Človek, ki se je navadil med vojno malo potrpeti, 8» misli — bom že drugi dan zvedel v časopisju, kaj je bilo — in se zrine ob kazini naprej skozi gnečo.
Verovali smo, da se je moralo nekaj zgoditi, in šli naprej. Množica pa ni verovala in se je hotela takoj prepričati, kaj je. In ko so zvedeli, da je spodrsnila kobila, ni bila s tem njihova ukaželjnost potolažena in so hoteli videli kobilo in se prepričati, ali je kobila in morda ne konj; ali ima glavo in rep, in če res leži in če res ne more vstati in kako jo bodo spravili pokonci in kako se bo nazadnje promet po Šelenburgovi ulici spet odprl in kako bo šla kobila naprej po cesti.
»Ko bila sem še mlada,« je dejala neka ženska, »se nismo brigali za take stvari.« — Danes se pa meščan zanima za vse take »javne« zadeve in »javna« Vprašanja, posebno, če se to zgodi sredi Šelenburgove ulice.
In so se ljudje potem še zanimali, če je bilo vse po pravici opisano v časopisju... Hoteli so biti o »javnih* vprašanjih in o »svetovnih« dogodkih na tekočem.
Ko pa so padale po ljubljanskih ulicah žrtve in se polnila Krimska in razne druge jame po gozdovih; ko so gorele hiše in se rušile cerkve — takrat pa to
bilo »javno* vprašanje. Saj niso videli streljati Ehrlicha, v Krimski jami tudi niso bili. Tisto pa, kar poročajo časopisi, kdo pa more vse to verjeti! Papir je potrpežljiv! In sploh, oni se ne brigajo za Vsakdanjo malomeščansko politiko...
Oni iz OR tabora, ki se ne mešajo v politiko in sedijo lepo na varnem v Ljub-
it. september 1*43: s »danimi rokami, po vrh n le narezane na llco kakor živino, leno rdeči tolovaji Jetnike t Grčarlee v kočevske zapore, zadnjo postajo pred strašno smrtjo, potem ko sta Kidrič ln Vidmar sl ovesno razglasila amnestijo ta zagotovila življenje vsem, ki se podajo »narodno osvobodilni« vojski. Ta slika Je eden najbolj neizpodbitnih dokumentov v tem* kako J* rdeči »brat« z ravnal lastnim slovenskim br atom, ki Je zaupal komunistovi besedi. KJ e Je agitacija, ki bi mogla to reanleo spraviti a sveta?
Takole ao junake * Grčarlee imeli natlačene na kočevskem sejmliču
fjani, zato ker niso ne za enega, ne za drugega, čutijo le včasih potrebo, da pregovorijo kako besedo, kadar gre za večje stvari, že bqlj za >ta visoko« politiko. In če vidijo kakega domobranca z nahrbtnikom krompirja, se že glasi: *Lejte ga, gotovo veriii. Vidite, takšni tf>, vsi so glih. Ja, kam bi prišli, če bi takile zavladali.«
Primerilo se pa je, da je taka ženščina prinesla iz Stične 7 kil moke, pa te »politiku« zjasni obraz in pravi: *Glejtg jih, toliko časa so bjli komunisti v Stični in niso odnesli te moke! Vidite, kako so pošteni! Niso takšni, kot o njih pišejo! In zagraška cerkev tudi še stoji, Pa iuiemberški dekan tudi še živi! Le kaj imajo toliko proti komunistom! Pa nisem ne za enega, ne za drugega!«
Nekdo, ki ve, za koga je.
Cenjeni gospod urednik!
Stanujem v sredini mesta, v eni iz-•tted mnogih starih hiš, ki imajo temna stanovanja. Jaz na primer imam ob oblačnem ali deževnem vremenu takšno te-Ttoo v kuhinji, da prav nič ne vidim, ker ie tako majhno okno. Pozimi mi gori po *ele dneve luč, če hočem kaj narediti.
>	Dobite ga
orcdniStvu »Slovenskega doma«.
Kako naj pa sedaj, ko ne bo elektrike, delam, kuham in šivam, pa si ne vem pomagati. Petroleja ni, sveč ni, sedaj ne bo še elektrike, kako naj opravljam delo, ki ga ima vsaka gospodinja. Kdor ima svetlo stanovanje, ta ne ve, kako težko je gospodinji v kuhinji, kjer mora po cele dneve delali pri luči, medtem ko je zunaj dan, kako neprimerno teže ji bo pa sedaj, ko bo v temi, če bo mogla sploh kaj delati
Prosim ravnateljstvo mestne elektrarne, da vsaj v oblačnih in deževnih dneh to upošteva, za kar mu bodo prizadele gospodinje zelo hvaležne.
Gospodinja.
V zadnji številki našega lista smo v stolpcu »Pisma vam in nam« priobčili članek, ki govori o nekem zasebnem učnem zavodu in razmerah v njem.
Ker je javnost v zmoli in misli, da je mišljen znani in priznani Christofov učni zavod, sporočamo, da ni mišljen ta zavod, ki je znan kol soliden. Ce bi bilo tako, kakor ga omenja članek, bi ne mogel obstojati 40 let. Zaradi solidnega dela si je ta ustanova pridobila med ljudmi tak ugled in priznanje, da ga upravičeno štejemo med najboljše, in se ta trditev opira na neštete njegove učence, ki so končali pouk na njem s popolnim uspehom in se pokazali kol zelo uporabne moči.
To pojasnilo smo napisali zato, da ne bi zavodu delali krivice, da ne bi bila javnost napačno poučena in da ne bi trpelo vpisovanje za novo šolsko leto, ki je ravno te dni na zavodu.
Quo vadiš
Roman v slikah I
Spredaj vrst« tolovaje? s potkami In atio Jnleaml, sadaj enaka Trsta, ▼ aredl dvakrat »vem! nedolžni Slovenci — tako Je delal
brat i bratom septembra 1143
Takole evobodno ln proetih rok pa pripovedujejo v Ljubljani svoje štorije tolovaji, ki to Jih domobranci sajell ▼ bojih argn* sta 1144. Navillc Turjaku, Grčaricam, Notlju, navil le razdejani domovini ln un4«enlm domovom vidi domobranec v tolovaju, ki •• vda, le vedno Jetnika, to J« -Joveka, ki ae ere pobijati kakor ilval. ta kako delajo »osvobodili« ■ s&}etltn! domobranci*.
Tako je, pa nič drugače
Poročila očividcev o zadnjih tolovajskih porazih na Dolenjskem — novo neizpodbiino potrdite poloma in razkroja v rdečih vrstah
V zadnji številki našega lista smo v odgovor na komunistično agitacijo za »rešitev« domobrancev s številkami o zadnjih strahotnih porazih dokazali, kaj je razlog za nenadno tolovajsko ljubezen do domobrancev. Nič manj zgovorno kakor številke o velikanskih izgubah, ki jih imajo banditi dan za dnem v boju z domobranci, nam o pravih vzrokih njihovih prizadevanj za razkroj in »pridobitev« domobranstva, narodnega nasprotnika OF, govore popisi, ki nam jih je o teh bojih povedalo več očividcev in udeležencev teh borb, med njimi tudi zajeti prisilni mobiliziranci. Pripovedi teh očividcev pričajo o nezlomljivem pogumu, neutrudnem zagonu in neodjenljivem •ovraštvu domobranskih ocfdelkov do komunizma in njegovih hlapcev, o njihovi bojevitosti, organiziranosti ter izbornem vodstvu, hkratu pa o popolnem razkroju in zmedi v tolovajskih vrstah. Ta pričevanja so na novo potrj dila trditve, ki smo jih zapisali zadnjič v sestavku »Naš odpor«, da namreč na Tdeči tempelj pri nas dežuje tako, da poloma noben običajni »Čudež« — sporazum med veljaki, posredovanje raznih sredincev, apeliranje na »bratstvo« itd. ne more več zadjžati.
Prvo poročilo o nedavnem polomu rdeče XVIII. »divizije« pri Šmarju pravi takole:
Daki je prišel po topove
Žalostno, a resnično: »tovariše Daki Je moral s Hude Police bežati brez svojega konja, in še ob sposojene topove je bil. Veste, Ljubljančani,- tolovaji tistih nekaj topov posojajo zdaj eni, zdaj drugi »brigadi«. Ampak kmalu bodo prišli do tega. da je bolje, če imajo skrite, ker nazaj ne dobe nobenega več. čeprav jih posodiio samemu Dakiju. Tako se je zgodilo, da je izgubil Daki v tem junaškem »podvigu« dva topova, konja in »ženo«, torej vse, nad čimer je imel veselje. Ostalo mn je le nekaj smrdljivih band.tov.
To rajo je veliki banditski »vojskovodja« 16. avgusta poslal reševat, kar se rišiti rfa; to je dva topa in konja, potem ko jo je 15. avgusta ob 4 popoldne čudežno nasitil s štirimi krompirji in skledo čorbe. Krompir je bil v oblicah To je seveda razumljivo, saj pravijo ljudje, če človek krompir je kar v oblicah, je bolj korajžen. Ampak banditom tudi krompirjeve oblice ne pomagajo.
V zgodnjih jutranjih- urah.-se ie valila bosonoga »armada« preko_ Kriške vasi proti Višnji gori. V Kriški vnsi eo pripravili vozove s slamo in konje za ranjence. So pač menili, da se bo vižnjegorska skupina zabila v bunkerje in od tam sipala oeenj. Okrog pol petih zjutraj so napadli domobransko zasedo na Peččeniku. Ta jim je takoj odeovorila. Srce se jim je pomaknilo bliže hlačam, pustili so nekaj oprave in se pomaknili na boljše položaje. Medtem je že prihtiel na Pešče.nik poročnik Mejač še z dvema desetinama. Tako je šest desetin udarilo za tolovaji.
»Juriš, hura, lovi žive. bij, naprej!« V Grosupljem so že spraševali;_ »Kaj ne.ki imajo Višnanje, da tako vpijejo,« Razbojniki pa v tek, da je z. njih letela oprava in municija. Tako so domobranci v naskoku prišli v Kriško
Tas-	...	••	• j
Domobranci »o vpili za njimi. da lahko pridejo po topove in da bodo dobili celo konja, a vse zaman! Medlem so zvedeli, da so banditi na Pristavi, in udarili po njih. Tam so rdeči junaki pustili mitraljez, nekaj pusk in dva mrtva.
V tem je prišel ▼ Kriško vas še ostali del 22. čete. Vsa četa je nato udarila naprej in se ustavila pod Svetim Duhom in Ostrim vrhom. Tamkaj so se namreč razbojniki zopet ustavili in obnavljali že skoraj splahnele želje po topovih in konju ter delali zave-iiiirf*!
Politkomisar, velik in ■trebušen mož, pa je bandite medtem vzpodbujal, go' voreč: »Jih bomo že te belčke. Glejte, toVariši, bosi ste, razcapani, udarimo po njih in vsega bo dovolj!«
Domobranci pa so medtem čakali ojačenja, ki je prispelo okrog poltlne-va. Nato so postavili težki minomet, težke »Brede«, se razvrstili v bojni red in jurišali na Ostri vrhi Pri tem je zopet padlo nekaj banditov.^ Pustili so tudi orožje. Med padlimi je bil tudi neki Savojec, ki je še pred letom dni zijal, da so »tutti Sloveni« komunisti.
Domobranci so v naskoku zavzeli Se Sv. Duh, od koder so jo banditi ja-idrno pocediTii. Neka »tovarišic«« je vpila nad tovariši, zakaj beže, aocim je bila sama tako zmešana, da ni vedela, da tudi ona beži._ Oblice štirih krompirjev, tovariš Daki, so dale P‘r®' malo korajže! Drugič bo? dal še več, kajne, fe boš imel. Sicer pa vsaka Šola nekaj velja.
Domobranci so sledili rdečim nato še v Velike in Mahe Vrhe. Skozi ti vasi so vse dopoldne banditi vlačili ranjence, Na noti od Sv. Duha proti Vrhem se je vdalo večje število prisilno mobiliziranih. Domobranske izgube znašajo le enega lažje ranjenega.
Takole, Daki, skoraj; bi bil dobil nazaj oba topa in konja, ko bi bilo res, kar so politkomisarji 12. brigade zatrjevali svoji raji, namreč da je komandant pripravljen itak pustiti Višnjo goro, čeprav se bodo belrki nekoliko upirali. Potem pa. ko bi bil ti tej svoji raji vsaj puške dal, pa jih je bilo preko sto brez orožjal
Sicer pa ostane to med nama.^ Gotovo pa oba sodiva, da »skoraj« še n| zajca ujci in ga tudi ne bo, Saj ei tudi
slovenski narod skoraj ujel v svoje mreže, a ujel ga nisi in ga nc boš. Za kanone se pa pod nosom obriši!
Drugo poročilo o Dakijevih polomijah pravi;
13.	t. m. si je zloglasni tolovajski komandant Daki vtepel v glavo, da si pobliže ogleda šmarski predor. Za to je najel kar tri brigade. Kljub temu da je bil po številu in orožju v premoči, mu bo stala ta noč za vedno v spominu, dokler mu bo slovenska zemlja še toliko milostna, da bo smel hoditi po njej.
Noč, ki je Daki ne bo pozabil
Okoli ene ure ponoči je pripeljal svojo »slavno« vojsko do šmarskega predora. Da bi bil uspeh še bolj gotov. je privlekel s seboj tudi dva pro-titakovska topa, s katerima je nameraval »zdrobiti v prah in pepel«, kakor Jozve Jeriho, našo posadko na Malem vrhu.
Toda mož se je močno vračunal in je temu primerno račun tudi plačal, pa ne on sam, na žalost, ampak uboga raja, ki jo je brezobzirno, sebi v zabavo, nagnal pred domobranske puške.
Domobranski stražarji so imeli ostra ušesa in so kaj hitro zaslišali prihod tolovajev. Odprli 60 nanje močan ogenj in povzročili med tolovaji veliko zmedo. Rdeča krdela so pričela begati na vse strani, tako da jih je sam Daki z veliko težavo zadržal in jih zopet nekako spravil v red. Govoril jim je. da je to majhna posadka, katero da bodo mimogrede pohrustali. Res je, da se glede števila posadke ni uštel, toda uštel se je glede hrabrosti in borbenosti domobrancev, ki jih ir nekaj zaleglo za vse njegove tri »brigade«. Tudi na to je pozabil kaj kmalu, da ga je ista posadka že dvakrat napodila v beg in je moral s svojimi tolovaji napredovati nazaj, le s to razliko, da je prvič imel le eno »brigado«, sedaj pa kar tri.
Eno je takoj poslal v zasedo na vse strani, z drugima dvema pa je začel napadati domobransko postojanko. Tolovaji so napadali z vseh strani. Boj je trajal skoraj dve uri. Okoli treh zjutraj se je tolovajem posrečilo približati se žični oviri. Hrabri domobranci so jih krepko nažigali s strojnicami in puškami. Ker pa je bilo zemljišče nepregledno, jih niso mogii popolnoma odbiti. Na enem mestu so rdeči vdrli v postojanko.
Boj na roke
To pa je bilo domobrancem že malo
preveč. Pometali so puške — ne v koruzo — iz rok, bombe v roke in udri po ušivih buticah! Kakih dvajset minut ni bilo slišati drugega kakor tolovajski »juriš«! in pokanje domobranskih bomb. Rdeči so divje streljali z minometalci in s strojnicami. Preluknjali so zrak na več mestih, domobranci pa so imeli vsi cele kože in se niso zmenili za ropotanje, saj jim ob takih prilikah zažare obrazi in se jim razvname kri po žilah. Z zavihanimi rokavi so sipali med tolovaje smrt v obliki bomb. Bombe so zadevale v r>olno in tnale glave in ušive cape. Slišati je bilo obupno vnitje raniencev. gruča ob žici se je bolj in bolj redčila.
Zemlja okrog žice in tam okrog je bila pobarvana v barvi rd^če zastave in je bila videti kakor volivni letak.
To je bilo zn tolovaie preveč, Obrnili so hrbet in jo ucvrli nazaj. Bežali so tako, kakor znajo bežati samo oni, pa čeprav jim komanefira malik vseh tolovajskih strategov« Daki. Da so laže bežali, so jim domobranci mazali podplate s kroglami, kar je še bolj pomagalo.
Kdor od Ljubi iančanov. ki nslahko zardijo, ko zaslišijo besedo OF, ne verjame, da so tolovaji tako tekli, naj prosi za dovoljenje čez blok in pre vprašat v šmarie, kako je bilo s tistimi tremi »beži-brigadami« pod Da-kijem. Toda spet so imeli tolovaji smolo, to pot zaradi tega. ker so prehitro tekli. Če bi se ravnali po znanem pregovoru: »Hiti počasi«, bi bilo za marsikoga bolje, če bi bil ostal na mestu ali bolj zadaj ali pa se predal, čeprav mu je pokalo za hrbtom.
Daki in njegovi v vreči
Patrole iz Šmarja, Grosunelj in Pijave gorice so sklenile narediti »vrečo« in počakati vrle tekače na Hudi Polici. Tu je bilo za tolovaje res hudo! Ti domobranci niso bili nič boljši od šmarskih »izdajalcev« in so imeli pripravljene spet take svinčenke, ki prebijejo vsako rdečo kožo in še uš povrhu*
Domobranci so tolovaje »prejeli s slavnostno salvo. Takega sprejema pa Dakijevi ušivci niso pričakovali. Od »svinčenega veselja« so padali po tleh in marsikateri se ni več pobral. Tisti, ki »o hoteli postaviti rekord v štafeti, so se skušali prebiti skozi ognjeni zid domobranskih svinčenk. A takih izvoljencev je bilo le malo. Pri Št. Jur ju, kjer so si tolovaji postavili končni cilj, jih je pričakovala udarna skupina, ki jih je prav tako sprejela, kakor *o jih povsod drugje. Ostanek rdečih capinov se je porazbežal po gozdu iskat gobe, kolikor jih ni šlo po gobe.
Od slavne Dakijeve »vojske«, ki je štela tri >brigade« in je bila zaradi Števila uši še večja, so ostale le majhne bežeče »podbrigade«, za katerimi so se pognali domobranci in jim kazali pot vedno naprej.
Kakšen pa je bil uspeh tolovajskega podviga? Okoli 50 mrtvih in ran jenih, 45 ujetih, izgubljeno topništvo vseh tieh »brigad«, to je kar dva topa,
precej strojnic in pušk. Domobranci so dobili tudi precej »osvobojenih« konj in mul, ki so ostanek in spomin na bratstvo med tolovaji in izdajalskimi Savojci, mnogo goveje živine, ki so jo vrnili lastnikom. Neka krava, ki je bila bolj inteligentna, je sama zbežala z »osvobojenega« ozemlja in jo jp primahala spet k »okupatorju«. To je za ljubljanske ofarje dokaz, da maio spoznajo, kako je pri komunistih.
Da postrežemo s podatki!
»Slovenski poročevalec« bo najbrž spet naštel nič koliko mrtvih in ujetih domobrancev. Da se ne bo lovil za podatki, mu bomo kar mi povedali, ki smo bili zraven. Od tolovajev bodo težko zvedeli, ker so tako hitro tekli, da v naglici niso mogli šteti. Od domobrancev ni bil nobeden mrtev. Ranjenih je bilo šest. med njimi dva huje.
Posadka na Malem vrhu, ki jo je mislil Daki spremeniti v sončni prah, pa je bila popolnoma neprizadeta. Trikrat je poskušal Daki srečo ob njej, pa je vedno odšel, ali bolje rečeno odtekel s krvavo glavo. Fantje želijo, da bi T)aki spet kaj. kmalu prišel, ker imajo v zalogi še nekaj krogel, eno tudi zanj, samo če ne bo prehitro tekel.
Pristaši OF iz Šmarja so pobiti gledali svoje »vzornike«	in	se	jezili	na
»vražje domobrance«.	Dakiju pa	pri-
poročajo, naj si datum 14. avgusta 1944 da vtetovirati na roko, da bo imel vedno pri roki dan. kdaj	je	bilo	zanj	hu-
do na Hudi Polici.
Med ujetimi ušivimi narodnimi osvobodilci je bil med drugimi dr. Čer-ni, nekdan ji mariborski primarij, in nekaj tramvajskih uslužbencev, ki so menda že nanrej vedeli, da bo tramvaju primanjkovalo elektrike in so zaradi tega odšli v gozd, da ne bo kdo morda mislil, da so šli zato, ker so bili komunisti...«
Prisilni mobiliziranci pričajo
Poročilo, v katerem o polomu rdeče vojske pripovedujejo prisilni mobiliziranci. se glasi:
»Naše današnje zlo izvira iz mesta. Ne glede na to, kdo ga je povzročil, je že na prvi pogled jasno, da ima tu odločilno besedo že od vsega začetka meščanski pokvarjenec. Ta pokvarjenec je suha veja na rodnem drevesu. On nikdar ni čutil z ljudstvom, ker je že no naravi dovzeten za vsako pre-kiieuško akcijo. Zato tega pokvarjenca nikdar ne bo mogoče spreobrniti, ca naj bo v hribih, ali naj rovari podtalno v Ljubljani.
Dalo pa bi se tem prekucuhotn h-podnesti noge, če bi bila priložnost, da bi razni zaslepljenci lahko prišli v stik s tistimi, ki so se naveličali komunističnega raja in so ta>ko srečni, da so prišli v roke domobrancem. Ne samo da bi zaslepljenci na lastne oči videli mučenike, katere so komunisti s silo odvlekli v gozd, ampak tudi na lastna ušesa slišali, kako »krasno« žive njihove hčerke in sinovi v hribih.
Vsakega poštenega človeka mora biti groza. ko. sliši iz ust retšenih, kakšna pohotnost, ne*ocia!nost. zloba, zahrbtnost, nasilje, laž in zločin vladajo med to slavno »osvobodilno« vojsko.
Domobranci prav nikogar ne vabiio ne z letaki ne z besedami in vendar pribeži vsak dan najmanj deset teh nesrečnikov v njihove vrste, čeprav komunisti strašijo svoje »navdušene« vojake, da domobranci vsakemu uiot-niku porežejo nos, ušesa, roke itd. .Vse te grožnje nič ne pomagajo. Laž ima kratke noge!
Za tiste, ki jim je v življenju vse prav
Dobro hi bilo, da bi si te rešene prisilne mobilizirance ogledali tudi taki »akademsko« izobraženi gospodje, ki so se v svojem življenju povzpeli do »najvišje«, čeprav dokaj krivoverske modrosti, »da je v življenju vse prav«. Če je ta čudni izrek višek vse življenjske modrosti celo »katoliškega« izobraženca, potem je pač največji nesmisel boriti se proti slehernemu zlu. Vse, kar se je do sedaj zgodilo, je prav. Vsi umori, vsi požigi, vsi zločini, razvratnost, pohotnost, sovraštvo in sploh vse, kar nam je prinesla »osvobodilna« revolucija. Kako bi bilo prav, da bi vsaj 24 ur vladala komunistična pravičnost nad vsemi tistimi starimi in mladimi zablodniki. ki nikakor ne morejo pozabiti nekdanje druščine Edvarda Kocbeka in tovariševi Kaj če bi se ti zmedenci potrudili vsaj v eno domobransko edinico. da bi na lastna ušesa slišali prežalostne zgodbe iiz ust tistih, ki »o po mesece in mesece okušali na lastnih plečih vse, kar je v življenju »vse prav«. Morda bi jih tako pamet srečala, kar bi bilo tudi res »prav«.
V zadnjem boju, ki se je bil dne 3. avgusta pri Žužemberka se je rešilo precej prisilnih mobilizirancev, že pogled nanje je vzbujal žalost v srcu. KaMna beda vpije iz. njih! Že tri leta trobijo tolovajski voditelji, da bijejo »osvobodilni« boj; že tri leta trobijo, da *o oni edina priznana »vojska«; že tri leta trobijo, da jih njihovi veliki zavezniki podpirajo z vsem! Potem ti pa en sam pogled razodene vso gnusno laž, s katero pitajo rdeči zločinci ubogi slovenski narod.
»Angleška« obleka in obutev
Če res tudi gmotna podpora tako obilno (Ježuje kakor besedna, potem ne razumemo, zakaj so pribežali po enoletnem boju od »vseh zaveznikov
prizani vojaki«, nekateri bosi s krvavimi nogami, drugi v razcapanem ba-doglianskem obuvalu, tretji je imel stare civilne skarpete, ki jih je »fasal« še pri očetu in materi doma. Podplati so bili odtrgani in noge so zijale ko žabe iz zakrivljenih sprednjih delov. Človek se nehote vpraša, kam so šli vsi tisti »milijoni« parov čevljev, ki so jih baje Angleži vrgli.
In obleka? Moj Bog, saj tiste cape, ki vise na izmučenih telesih, ne zaslužijo tega imena. Tu in tam ima kateri še kak »častitljivi« človek ostanek nekdanje savojske dične vojske, hlače ali bluzo Večinoma pa imajo civilno obleko, raztrgano na tsoč cap. Srajce sploh nimajo. Dva sta jo še imela, bila je črna ko dimnik. Le kam je šla vsa tista obleka, ki so jo baje Angleži vrgli na Dolenjskem? Če vprašate mobiliziranca, kaj misli o »angleških« uniformah, vam niti ne odgovori, ampak se nasmeje in pogleda v tla. Molk je tudi odgovor! Če prisedete k njemu na razgovor, vas opozori: »Gospod, odmaknite se. ker sem poln partizanskih tankov (uši).«
Če ga pobarate: »No, kako si postal tolovaj?« odgovarja:	»Kaj me
vprašuje, saj nisem šel sam. Prišli so pome in me odpeljali s silo. Veliko izbere ni bilo, ali kroglo v glavo ali z njimi.«
»No, pa povej, kako se je to zgodilo!«
»Bilo je takole ...«
»Kako? Dne f>. januarja ob 1 ponoči je vdrlo v našo hišo osem tolovajev, ki so kričali.
»Oče, sina nam boste dali.«
Oče so rekli:
»Vzemite vse, kar hočete, magari oba vola, samo edinega sina mi pustite!«
Tolovaji so se zarežali:
»Tudi vola boste še dali, toda zdaj nam boste dali sina, pa kar hitro, ker se nam mudi. Najprej nam dajte kaj jesti, ker smo lačni.«
Nič se nismo smeli upirati. Ubogati smo morali. Mati so skuhali koruzne žgance, oče pa so šli pome na skedenj, kjer sem se skrival. Ob treh zjutraj so nas odpeljali iz vasi. Bilo nas je okrog 20. Terenci so pokazali vsako hišo .posebej, kjer je bil kakšen moški. Peljali so nas v Črnomelj.
Med potjo pa so hodili tolovaji po hišah in zahtevali hrane. Šele popoldne ob štirih smo prišli v Črnomelj. Nagnali so nas v meščansko šolo nekaj čez 50. Tam nam je govoril neki politični komisar, da se bomo zdaj borili za Sovjete. Drugega si nisem zapomnil. Še isti dan so nas odpeljali v Vrbovško, kjer so nam dali puške. Od tu so nas poslali na Primorsko v Kozje, potem pa v Brkine, kjer so nasilno mobilizriraili 300 Primorcev, ki so drug za drugim pobegnili v nekaj mesecih. Takrat smo bili v deveti »brigadi«, pozneje so nas odgnali v Dobrniče v XII. »štajersko brigado«. Moj komandir je bil Žitnik Marijan iz Zagradca, komandant brigade pa neki Čoban, ki je že padci. Tudi politični komisar je že padel.«
»Kaj si pa hudega doživel med tolovaji?«
»Sploh nič dobrega nisem doživel, samo hudo. Saj vidite, kako sem raztrgan in ušiv. Največkrat sem bil lačen. Včasih nismo tudi štiri dni nič jedli, kadar smo bežali. Zmeraj sem premišljeval, kako bom pobegnil, pa nisem mogel. Uiti je zelo težko; Tudi na stranišče ne smem sam. Enkrat sem le našel priliko, da sem pobegnil, pa me je dobila patrola terencev. Mislil sem, da bom ustreljen. Komaj sem se izgovoril. Za kazen sem moral nositi mesec dni zaboj, v katerem je bilo 30 min. Kadar smo bili v »pokre-tu«. sem imel jezik do kolen. Kar poskusite, boste videli, kako težko je nositi trideset min. Bilo je hudo, pa sem potrpel. Nekaj pa nisem mogel prenesti!«
, »Kaj pa je bilo tako sfrasšno?«
»Najhuje mi je bilo, ko so poleg mene padali mrtvi. Jaz še mačke ne bi ubil. Smrti ne morem gledati.«
»Koliko si pa star?«
»Rojen sem 1927. leta.«
»Zato ne moreš gledati, ker si tako mlad.«
»■Ne zato, ampak jaz ne morem videti, da nas komunisti tako gonijo v grob. Vedno smo imeli hude izgube.«
»Koliko pa si videl mrtvih?«
»Mrtvih dosti, a tisto ni tako hudo. Hudo je tisto, ko poleg mene pade.«
»Koliko pa jih je padlo poleg tebe?«
»67 jih je padlo poleg mene«
»Veste, koliko? 67 od januarja do
3.	avgusta, To niso bili komunisti. Bili so taki ko jaz. Sreča je ta, da so bili vsi takoj mrtvi. Nikdbr ne bom pozabil smrti nekega prijatelja. Strašno je jokal pred smrtjo. Bil je zadet v trebuh. Naročil mi je, naj pozdravim njegovo mater. Preklinjal je komuniste, ki so ga nasilno mobilizirali. Pobegniti ni mogel.«
Mecf pripovedovanjem so začele polzeti mladeniču po licu solze. Beseda mu je zastajala v grlu. Nismo ga hoteli več nadlegovati, ampak smo raje začeli pogovor z drugim.
»No, od kje si pa ti?«
»Doma sem s Primorskega iz vasi X. Rojen sem leta (920. Prej sem bil vojak v italijanski vojski.«
»Kje si pa služil?«
»Povsod, tudi v Afriki sem bil in v Siciliji.«
»Pa je bilo hudo?«
»Vsaka vojska je huda. Ma se človek privadi vsemu, samo stenicam ia ušem
se nisem mogel privaditi. ▼ Afrikj so take stenice, da ena liro »«?se. Oštja, vam spijejo kri v eni noči. tJši so rjave in imajo dva repa. Tega ne prenesete.«
»Zakaj pa si šel v hribe, če si se že prej naveličal vojaščine?«
»Orko dindjo. saj nisem šel sami
19.	marca so prišli pome in so me odpeljali v »istrski odred«. Bilo na? j?
23.	Našo hišo so imeli tolovaji na piki-ker imamo gostilno. Kaj sem hotel. Sem moral biti tiho. Ko se nas je nabralo KM), so nas poslali v Kozje, kjer smo bili 2 dni, potem pa smo šli ponoči kakor tatovi na Notranjsko, šele v Starem trgu pri Ložu smo dobili malo jesti. Do Novegn mestn smo hodili 7 dni. Ko smo prišli v Vinjo vas, so nas deli k XV. »brigadi«. Tam sem bil do 3. avgusta, ko sem bil pri Žužemberku zajet.«
»Kako pa je bilo pri Žužemberku?«
Boj z domobranci — Hujsi ko pekel
»Huje kot v peklu. Napišite, da tisto, kar časopisi pišejo, ni nič res. Padlo jih je mnogo več. Jaz sem bil v I. »bataljonu«. Vam povem, da se iz
I.	in II. »bataljona« ni rešilo več ko petdeset ljudi od sto osemdeset. Jaz sem hotel pobegniti in sem se potuhnil v gozdu. Ma- strela, kaj ni prišel ravno meni nasproti II. »bataljon« in me vzel s sabo. Še lagati sem moral, da sem zato zaostal, ker sem šel na stran. Ne vem. kako bi bilo i mano, da se ni boj takoj začel. Mi smo prišli iz gozda na neko čistino, da bomo začeli napad na domobrance, ki so bili od nas kaikšna dva kilometra. Bilo je prav ob 8 zjutraj. Nismo se še razvili v »strelce«, ko smo opa-zi;li, da se nekaj za našim hrbtom premika. Mislili smo, da je naš III. »bataljon«. Takrat pa zaslišimo:
»Razpali!«
»Ja.z sem skočil v jarek in obležal. Krogle so padale kakor toča. Komandir čete je kričal:
»Juriš!« ma ga nihče ni poslušal. Vsi so se spustili v beg čez tiste njive. Od naše čete. ki je štela 45 mož, sem jih naštel na kon»n njiv samo še pol. Vse drugo je obležalo. Mrtveci so ležali ko snopi. Po mojem računu je padlo najmanj 250 do 250 mož.
Domobranci se borijo kakor razjarjeni levi. Mimo mene je stekel neki narednik z odprtim ovratnikom. Pred mojimi očmi je podrl z brzostrelko mož. Ko je opazil mene v jarku, j® zakričal in nameril name brzostrelko. Jaz sem vpil: »Ma oštja, se predam, se predam!« Nič ni pomagalo. Od silnega pokanja se ni prav nič slišalo. On je pomeril name in že sem se videl v nebesih. V tistem hipu je priletel še en domobranski vodnik in za-vpil:
»•Pusti ga, saj vidiš, da se vdaja!«
Ko sem bil rešen, so mi dali domobranci kruha, sira. cigaret, marmelade, vsega so mi naložili.«
»Ali si bil velikokrat v boju?« 1
»Od sv. Jožefa pa do 3. avgusta vsega skupaj šestkrat. Enkrat na Ravni gori, kjer jih je padlo samo iz naša čete 8 in smo izgubili 3 strojnice. Enkrat v podnožju Babne gore, kjer je izgubila naša četa eno strojnico in 2 mrtva. Potem pri Novem mestu smo imeli 12 mrtvih in več strojnic smo izgubili. V Kriški vasi smo imeli, 6 mrtvih, 3 hudo ranjene in 3 strojnico izgubljene. Enkrat smo blizu Ribnice napadli avtokolono. Imeli smo sedem mrtvih in 3. avgusta pri Žužemberku, kjer se je od vse čete rešilo največ 5 mož.«
»Kako je to, da imajo tolovaji take izgube?«
To pa poveljniki!
»Kaj jih ne bodo imeli, če so p« poveljniki sami mizarji, čevljarji, mehaniki, mlinarji. O bojih nimajo pojma. Komunisti se skrivajo od zadaj, v boj pošiljajo same novo mobilizirance. V vsaki četi je 6 komunistov, starin partijcev, ki komandiruajo vse.«
»Pa pripovedujejo, da ste Primorci zelo navdušeni za tolovaje.«
»Ni res. Mi drugi smo Slovenci, komunistov ne poznamo. Res je, da nas precej mobilizirajo, ma vse s silo. Ma potlej, ko vidimo, kakšen red je, p°' časi zbežimo. Tudi jaz sem skušal p«5' begniti, ma so me ujeli blizu Rakitne* Osem dni sem visel med žiivljenjein in smrtjo, ker so mi grozili, da me bod° ubili. Izgovarjal sem se, da sem se hotel iti domov preobleči, oni so mi rc' kli, zakaj nisem prosil za dovolilnico-*
»Kako naj prosim, če je pa no{le' nemu ne daste!« sem odgovoril. »J’0’ dobil sem strog ukor in mesec dni nositi 30 min, mesec dni pa mitraljez. Potem se pa čudit«, zakaj pobeg»*"j™“
Vam moram povedati, da nas 1 rl' morcev tudi komunisti ne cenijo. Pr«' vijo, da smo politično nezreli, zabJt in tfa ne razumemo komunizma. I'* političnih urah so nas zmeraj Jme.r* jali, da ne vemo, kaj so to kolhozi-
Vse je po starem
Ostalo je vse pri starem. Poli*^?! komisarji govorijo samo o Sovjetih * o komunističnih kolhozih. Pravijo, “ bomo po vojski vsi enaki. Njihovi nar večji sovražniki da so Angleži, ker ■ kapitalisti.	.
Pravijo, da se 'bodo proti An?'" žem tako borili, kakor so se dosecinj; Zmagali bodo Sovjeti. To se vidi#tu iz tega, da je celo kralj Peter P*1*”.:« Tifal Po jugoslovansko se pozora* )
I
P
1
HUGO WAST
V
DOSEDANJA VSEBINA*
Rina. hči ubogega kmeta Germana iz argentinske gorske vasi Doloresa, je zaročena z bratrancem Fabianom. Na tihem pa že od otročkih let brezupno ljubi Miguela, edinca bogato meščanske rodbine ki hodi v Dolores na letovišče. Miguela nekaj let ni bilo, potem pride neko poletje spet. V Kini, ki je medtem zrasla' v lepo dekle, se ljubezen oglasi z novo silo. Fabian mora iti za dve leti k vojakom. Miguel. lahkoživ mestni razvajenec, izkoristi njegovo odsotnost, se približa Rini. ki je pred njim brez moči. Zgodi se, kar se je moralo zgoditi... Miguel dekle potem pusti* in se ne vrne več. Rina lepega dne začuti, da bo postala mati. Pobegne od doma v Buenos Aires, kjer dobi otroka. Na lovu za kruhom za&e in za otročička ter na begu pred razuzdanci roma iz stanovanja v stanovanje. Ko ji je najhuje, sreča Miguela, ki pa mu ni mar ne nje ne otroka in njegovi rodbini tudi ne. Samo otroška vora obvaruje Rino, da si v obupu ne vzamo življenja, temveč se vrne v domačo vas.
»Srdita sem iz nevednosti, Gospod!«
Tisto nedeljo je bilo na moč vroče. Toda župnik don Filemon vročine ni žu-“1. ker jc najbolj pasje ure prebil tako, “a je spal pod brajdo, ki je senčila dvorišče.
p., se je prebudil, se je zatekel na vrt. pihalo je in mlin na veter, ki mu ni bilo ao nedeljskega počitka, se je neslišno vrtel ter pošiljal vodo v velik zbiralnik, Postavljen na najvišji vzpetini zemljišča, °d koder se je potem razlivala na vse strani kakor blagoslov.
Župnik je svoj nasad imel razdeljen na sedem enakih delov, ki so jih prekopi »nžali tako spretno, da je voda tekla od drevesa do drevesa, ne da bi se je bila L kaplja izgubila.
Ker v Doloresu ni manjkalo vetra, je Vsak dan zali' del vrta, in tako je na koncu tedna ves nasad bil napojen, svež in , sosednje njive pa, čez katere je te-
Argentinslii roman
kel potok, so gorele v sončni pripeki ter čakale dežja z neba.
Donu Filemonu je bilo posebno všeč, če je šel na vrt ob nedeljah, zakaj ta dan je bil vrt ves zavit v pokoj in molk.
Njegova preprosta, pa velika duša je te ure čutila vabilo, naj misli na daljne reči, na načrte, na utvare, na ljudi, ki so bili župniku posebno pri srcu, na njegove radosti in na žalosti, ki jih v njegovem apostolskem srcu nikoli ni manjkalo.
Na koncu nasada je posebno, bujno rasla ena izmed prvih brušk, ki jih je bil župnik zasadil. Tam je zemlja bila manj kamnita in bolj prstena. Treba jc bilo samo pet let, pa niti don Eugenio ni imel na svojem vrtu take senc«, kakor je bila pod to hruško.
Voda je danes tekla čez ta del in don Filemon jo je gledal, sedeč na robati klopi, ki jo je bil sam postavil v vznožju drcve6a.
Kelr je zemlia tam precej visela, je voda prihaiala do hruške v veselih skokih, in kadar je bilo vse tiho, si slišal njeno mirno žuborenje, podobno glasu skromnih in pridnih ljudi.
Tokrat je voda tekla sem polna suhega listja, ki ga je bila nabrala spotoma. Župnik si je dal opravila s tem, da je listje s palico pobiral, da bi voda bolj tekla. Tedaj sc mu je zazdelo, da je nekdo stopil skozi zadnja vrata na vrt.
Ob nedeljah ni imel navade, da bi bil sprejemal obiskovalce. Ker je vse svoje življenje dajal za druge ljudi, mu je prišlo kaj prav, če je vsaj en dan imel samo zase. Toda če je že gospodinja tega človeka spustila sem, ni bilo njemu to nič čez glavo.
Bistro je pogledal tja in srce mu je začelo močno utripati:
»Bog nebeški!« je vzkliknil in se hvaležno ozrl proti nebu, »kaj ni to moja Rina?«
Dekle se mu je boječe približalo, kakor da bi mu pohajale moči, kakor da bi župnik, ki je bil vstal, njegov sodnik in bi čakal ondi, da jo bo sodil. V rokah je nosila otročička, hčerko, ki je z začude-
M. JAVORNIK
n:mi očmi gledala te kraje, ki jih ie njuna mati tako dobro poznala.
Preden je prišla do župnika, se je Rina zgrudila na kolena in vsa rdeča od sramu je skrila obraz. Župnik je stopil k njej, jo poln usmiljenja vzdignil ter jo povedel do klopi.
»Ne, ne!« se je branila Rina. Ni marala sesti, temveč je znova pokleknila. »Saj sem lahko tako.«
Župnik jo je pustil, potem pa ji je rekel:
*Dričakoval sem te, Rin».<
»Pričakovali ste me?« /e vprašala ter v; dignila obraz, razmočen od solza.
»Pričakoval sem te danes, ker sem te pričakoval od tistega dne, ko si pobegnila ... Bil sem prepričan, da se boš vrnila. »Ali je ta punčka tvoja’«
»Da,« je pokimala in spet pobesila oči.
»Kako ji je ime?«
Mati je povedala.
»Dolores!« je ponovil župnik z odobra-je. »Dobro si izbrala!«
Vstal je, vzel Rini punčko iz rok, si jo posadil na kolena, ji božal kodraste lase in ji poljubljal ročice.
V molku na vrtu, v katerem je bilo slišati dozdaj samo žuborenje potočka, so se zdaj oglasile župnikove besede. Ni pa bilo slišati Rininega joka, ki jc še naprej vrel iz prsi, toda bil je tih kakor studenec, ki prihaja izpod zemlje.
»Potemtakem mi vi, gospod župnik ... odpuščate?«
»Ali prihajaš zdoma? Ali si že videla očeta?«
»Ne. Prišla sem najprej sem, toda šla bom domov k atu, če se vam zdi prav tako ...«
»Seveda. Moraš ga profiti za odpuščanje ...«	j
»In vas tudi, ki ste mi dajali svete, katerih nisem poslušala..,«
»Ubožica, ubožica!«
Bila je prepričana, da bo pri niem našla tolažba in opore, katere je i6kala pa mu je povedala svojo žalostno zgodbo od tistega dne, ko je pobegnila zdoma, ker jo je preganjala groza zaradi njenega
*anio v brigadah, v zaledju se pozdravlja s pestjo. Tudi višji in ženske *R pozdravljajo s pestjo. Drugo je vse °stailo, kakor je bilo.«
»Kaj boš pa sedaj naredil?«
»K domobrancem bom šel, kamor ®em si želel. Ti so vendar redna četa.
Jslejte me, kakšen se vlačim po go-že štiri mesece. Preoblekel se ni-
®prn nisem enkrat, umil pa že mesec nič.<
»Bodi dober in pošten borec, pa *drav o6lani,« sva se poslovila, kajti čakalo jih je še devet, ura pa je hitela.
,, »Kako pa si ti prišel med to bando?« vprašamo dvajsetletnega bledega *n suhega, neobr:tega, na pol nagega 10 bosega mladeniča.
»Po razpadu sem se skrival 14 dni doma, toda terenci so me izdali. Odpeljali so me v Črnomelj in čez četrt ure sem že stal na straži.«
»Koja si pa stražil?«
»Restante. Bilo jih je 27.«
»Pa veš njihova imena?«
„ »Vem, a ne vseh,« in našteje nekaj ^fflen.
»Kaj so pa naredili z jetniki?«
Z vilami so jih prebadali
. >Za šestnajst vem, da so jih ustre-*1ji, za druge pa ne vem, kaj se je z njimi zgodilo, ker se je začela nemška ^jenziva in jaz sem pobegnil domov, skrival sem se dva meseca v skednju, "ili smo trije. Terenci so osumili, da 8e, skrivamo. Malo pred Božičem so pri£le neke višje ljubljanske 'barabe jn so vse samo z vilami prebadale, poseda sta torej ušla, mene je pa za-®el eden z vilami prav sem.«
, Nad ušesom je še sveža velika "razgotina od rane. Fant je pripovedoval, da je tolovaj zakričal, ko je *acutil trdo:
ljajV“e ne prideš takoj ven, bom stre-
, »Kaj sem hotel? Moral sem se po-i	Takoj so me postavili ob zid
n dva sta namerila name puške. Za-j^tevali so, naj povem, kam sta po-.egnila druga dva. Neki terenec jih Oh Pr?£°vo|-il. me niso ustrelili.
80 rne na »vteje vojaško so-isce«, ki me je obsodilo, da moram a kazen, ker sem se skrival, dati ene-fn ^°'a\ ene«a prašiča, 200 litrov vina v11 četrtino vsega f.v'tdn in dobil šem strog ukor. Potem so me dali v XV. j^pgado«, kjer sem opravljal najtežja r5 a. dokler nisem bil pri Žužemberku *ajet.
, Še srečo sem imel, da sem delal tež-? dela. Bil sem polee ceste v jarku, globokem dva metra. Ko je začelo po-sem se stisnil in čakal. Ka,r bo, “°* sem si mislil. Za menoj je priletel ~!a& politični komisar. Slekel je bluzo, kateri je imel našita znamenja. H v.'gnil je roke v zrak kakor jaz. Be-je pozabil, da je imel znamenja »®»ita tudi pod bluzo. Dobil je zaslugo plačilo! Jaz sem bil vesel, da sem lhoJi8 srečno rešil. Zdaj bora stopil . etf domobrance,« je končal svojo ža-,n° in vendar srečno zgodbo do-lenlski fant.
w. ‘ogovor se je nadaljeval z ostali-'• Vsak je imel nekaj zanimivega Vedati. Eden pripoveduje:
Vsi komaj čakajo konca
»Gospod, jaz bi se bil že kdaj podal, a sem se bal. Politični komisarji so nas nepretrgoma strašili, da nas bodo domobranci žive pekli. Kako pa naj zvemo resnico? Med seboj si nismo upali pogovarjati se, ljudi spraševati je še bolj nevarno, liste Bog ne daj cfa bi brali! Kako naj torej zvemo resnico? Zatrdno vem, da je več kot polovica mož proti komunistom, a si ne upajo tega pokazati. Če bi samo nekdo prišel mednje in jim rekel, naj pobijejo komuniste, pa bi jih ik>-bili. Vsi komaj čakajo, da bi bilo skoraj konec tega trpljenja.«
»Koliko pa je teh banditov?« smo vprašali drugega.
»Ko smo prišli v brigado, so štele čete od 50—TO mož. Danes šteje četa največ 40 ljudi, največkrat pa '52, 20, 18 in celo 12 nas je bilo nekaj časa v četi. »Brigada« šteje največ 250 mož. Dolenjcev; in Notranjčev sploh ni veliko med tolovaji, ampak priženejo ljudi s Štajerskega in Primorskega. Njihovo navdušenje za tolovaje kaj kmalu zgine, ko vidijo, kakšne svinjarije počenjajo komunisti. Hrana ko za prašiče, meso povsem neslano, voda slaba, ali je pa sploh ni. Čevljev in obleke ni. Komisarji in komandanti živijo pa ko grofje in se vlačijo z ženskami.«
»Kako pa je z ženskami? Koliko jih je in kaj delajo?«
»V četi jei navadno ena ženska, največ dve, a jeseni jih je bilo 5 ali 6.«
»Zakaj jih ni več toliko sedaj?«
»še vprašate? Naj vam pove Andrej. On ve marsikaj, ker je že od jeseni med tolovaji.«
»No, kaj pa veš ti?«
»Če bi vam hotel vse povedati, kar sem videl, bi potreboval dva dni, nazadnje mi še verjeli ne bi.«
»Zakaj ne?«
Z žeskami delajo po živalsko
»Zato ker to, kar delajo komunisti in vsi višji z ženskami, je že živalsko. Ženske bi morale prati in šivati, a ne delajo nič. Dokler *o sveže, jih imajo politični komisarji, potem jih pa zavržejo. Vzame io lahko, kdor hoče. Vsak se jih seveda izogiblje, ker smrde ko kuga in ušive so ko cigani. Mislite si, da se po dva meseca nismo mogli umiti, ker ni bilo vode. Saj smo jo morali za kuhanje po štiri ure daleč nositi. Si lahko mislite, ka.ko čiste so ženske. Pa so tudi neverjetno pohotne. Naj vara povem tole:
Prjuielj ,in jaz sva se dolgo čn-a dr/.ah zase, da ne bi dob*ia u»i. Neko noč sva legla vsa zraučena. Ko se zjutraj zbudiva, sva imela polno uši. Med nama je ležala 17 letna ljubljanska frklja iz Trnovskega pristana Ada Pol.*'!1! je zvalili nalašč m<’.l naju. Smrdela je ko med mašni kozel, uši so ji lezle še iz ušes. Ko sva jo zmerjala, mislite, da jo je bilo kaj srara.^ Kaj še, grozila nama je, da nama bo /e pokazal. Kei takih žensk nihče ne mara in se jih izogibljejo ko garjavih ovc, počenjajo ie večje neumnosti.
Ko <.mo v začetku oktobra v gostilni Bukovec v Vel. Loki slavili ustanovitev »Cankarjeve brigade«, je nastopila neka ljubljanska učiteljica, stara Čez 30 let, povsem naga z neko plesno točko. Mnogim se ie to gnusilo, a ker je ploskal naš komandant brigade »Džems«, sprijeni študent Majnik iz
Novega mesta, smo morali ploskati tudi mi.
Nekaj Časa jim dovoljujejo, da počenjajo taJce svinjarije, potem jih pa pošljejo v »bolnišnico«, ko je le prevelika nevarnost za okuženje. Letos zgodaj spomladi so pripeljali v Črnomelj 7 takih bolnih žensk. Bile so same ljubi jonske gospodične in ena žena. Neko noč so jih odpeljali v gozd in j; h ■»odložili«. Če se jih je Bog usmilil, so že lahko v nebesih. Politični komisar nam je rekel, da so bile neozdravljivo bolne, da so bile reve, ker bi sc samo mučile. Dobro vem za kraj, kjer počivajo. To sem sam doživel. Slišal sem pa od prijateljev, da so se take reči tudi v drugih brigadah dogajale,« je končal svojo pripoved 30 letni An-drej.
»Še to mi povejte, fantje, kakšni so kaj ljudje. Ali so zelo navdušeni za tolovaje?«
»lo je težko reči. ker pravega mišljenja ni mogoče zvedeti,« pojasnjuje starejši možakar, ki je bil od februarja med tolovaji.
»Zakaj ne?«
Ljudje tolovajev ne marajo
»Zato ker se jih ljudje zelo boje in človek nc ve, ali je njihovo »navdušenje« odkrito ali je samo strah. Sploš no velja, da se je treba žensk zelo izogibati, ker je med njimi mnogo komunističnih vohunk. Ženske so hujše kot moški. Moških itak ni več doma. Te renči so najhujši, teh se je treba najbolj bati, ker vedno patruljirajo in ovajajo ljudi. Po mojem je zalo malo ljudi za tolovaje. Ne marajo jih že zato, ker jim vsak dan kradejo. Pomislite, da so pobrali že letošnjo žetev. Pobrali bodo prav ves pridelek. Prašičev ljudje nimajo, pa tudi živine kmalu ne bo več. Kar mislite si, kam bo to prišlo. Vsak dan vzame vsaka »brigada« enega vola, vsak »odred« vola in vsak »<tab« vola. Srečna je vas, če ima 3 vole za vprego. Mesa je tol o vedno dovoli. Kruha pa nismo videli, odkar smo šli zdoma. Ljudje so res veliki reveži, a si pomagati ne morejo. Treba bi jih bilo zavarovati.«
»še to mi povejte, kaj pravijo, kdaj bo konec vojne?«
»Komunisti kar naprej lažejo. Konec bo čez mesec dni, in to gre iz dneva v dan. Nazadnje so nam rekli na politični uri, da mora biti do 15. avgu sta konec. Ne verjame jim nihče, toda ljudje kar molčijo.«
Tako je potekal razgovor. Reveži sprva kar molče, ker mislijo, da so med tolovaji. Le počasi se navadijo na svobodo govora. Ne morejo se načuditi, da smejo domobranci govoriti, kar hočejo, da so res tovariški med seboj da so veseli, zdravi, živahni. Kadar zapojo domobranci, se utrne na licih rešencev marsikakšna solza, tako jih gane pesem.
Njihovo pripovedovanje je navzlic Kidričevemu, Mikuževemu, šnuderlo-vemu, Brecljevemu in Vidmarjevemu trobentanju najbolji in najbolj kričeč dokaz, kakšen duh vlada danes v »narodno osvobodilni« vojski. To je duh razkroja, duh poloma, občutek neizbežnega konca in strah pred zasluženim plačilom.
Zaradi tega mora biti naše neod-jenljivo načelo še naprej:
»Bij ga, bij do konca, zdaj ko ga vrag jemlje!«
greha, pa do dne, ko jo je sveta roka nebeške Device ustavila na robu brezna.
Ko je odšla iz cerkve, v kateri je spet pela pesem iz svojih otroških let, je blodila po ulicah, dokler ni čutila, da je trudna, pa je sedla na nekem trgu na klop. K njej je prišla neznana gospa. Rina ji je povedal«, svojo zgodbo, in ko je gospo spoznala njeno stisko, ji je dala toliko, da se je lahko vrnila domov.
In zdaj jc bila spet tukaj ter upala, da bo pri njem dobila vse, četudi je vedela, da ne zasluži ničesar. Upala je vsaj na dobro besedo, ki bi ji dala poguma za nove križe in težave, o katerih je čutila, da jo še čakajo.
Ko je nehala, ni župnik, ki je bil močan mož, utrjen po lastnih in tujih bojih, mogel zadržati solza.
Pobožal je po glavi Rino, ki mu je klečala pri nogah, in čutil v srcu veliko olajšanje.
»Ni se dosti spremenila!« si ie dejal, ko je videl njeno siromašno obleko, njene preprosto počesane lase, njeno ponižno in boječe vedenje in njene oči, iz katerih je še vedno siiala nedolžnost, ki jo je pri njej tako cenil ... Z neizmerno žalostjo je mislil na veliki greh tistega človeka, ki je zaradi svoje poniglave muhe pohodil to božjo mojstrovino ter potisnil v senco življenje, rojeno za luč. Njegove žalostne ustnice so namesto njega mrmrale prošnjo:
»Odpusti mu, Gospod, zakaj ni vedel, kaj dela!«
»Oh, ne, ne!« je	ponovil	na	glas ter
prijel Rinino rflavo	z rokami,	polnimi
usmiljenja. »Bil je greh iz nevednosti, Gospod!«
Rina je slišala to besedo,	in	ker se ji
je	zdelo, da govori	o njej, ji	ie	vse telo
zadrhtelo v radosti nad odpuščanjem: »Odpuščate mi, odpuščate mil« je vzkliknila.
»Da, hčerka moia. Odpuščam ti v ;me-nu Boga, ki vidi ljudem v srce. Ko se bo zdaj zmračilo in te ne bo nihče videl, pojdi domov prosit očeta, naj ti tudi on odpusti.«
»In on?« je v skrbeh vprašala Rina. »A>i mi bo odpustil, kakor ste mi vi?«
Ztinnik je razumel, da je dekle nezaupljivo, saj je oče bil trd in zamerljiv, da je bilo kaj.
»Nič zato, če ti ne bo,« ie dejal, ko je nekaj časa molčal. »Grešila si proti njemu, proti njegovi hiši, proti tistemu. kar je imel na. svetu najrajši, in če bo njegovo odpuščanje kasno, ti bo to pač *a pokoro.«
»Pa ne bi mogli vi, ki imate tolikšno besedo pri niem, iti k niemu pred mano?« je namignila Rina, ki se je bala. »Saj veste,« je pristavila z.nasmehom, s katerim je poskušala malce zakriti svoj strah, »da je sposoben ubili me.«
»Ne. ne, n*1!« ie vzkliknil don Filemon. »Kar poidi ti prva. Če mu bom jaz povedal, da boš prišla, te ne bo maral videM. Če pa poideš sama, se bo pokazalo, da je tvoj oče, in iz njegove najhujšo ieZe bo govorila le velika ljubezen, ki jo čuti do tebe.«
Rina ie vstala, da bi šla, kakor ji ie naročil župnik, k niegovi gospodinji, da bi ostaja tam do mraka in bi potem lahko odrinila proti domu, ne da bi jo kdo vid^l.
Toda ni imela poguma, da bi se ločila od tega kraja, kjer se ie čutila varno, kakor da bi se nad njo sklanjal duh pokojne matere in io zaviial v svoie vr.rstvo
Vzdignila ie hčerko, ki je sedela ob jarku, po katerem je tekla voda, in si preganjala čas tako, da ie z ročienmi brodila no vodi. Potem se je sklonila in poljubna ž»nniku roko.
Don Filemon je videl boječi dekletov pogled in je razumel neizmerno ž*'o«t, ki ie dušila to ubogo, šibko bitie, ki bo prišlo v očetov dom drhte, pa ne bo tam dobilo l'ubezni. ki io potrebuje, da bi živelo. Skušal ji je izkazati luibezen, katere prav za prav ni čutil. Prijel jo jc s svojimi očetovskimi rokami za glavo in jo poljubil na lase.	•
»Da bi te Gospod rešil zlih misli, hčerka moja!«
III.
Razdrto ognjišče.
V kotu hiše, kamor jc komaj segla luč lojenke, obešene na zid, je ob ognjišču, kjer je žerjavico že dušil pepel, kuhal čaj in ga brez užitka srkal German ter čakat spanca.
Edini oddih, ki ga je poznal, je zanj po navadi prihaja' pozno Dokler je čul, mu je ure kalila misel, grenka in mračna kakor morje, ki glojc strme bregove.
Dosti je že preteklo, odkar je pobegnila hči, in njegova jeza je malo zbledela v žalosti nad odsotnostjo, o kateri ni bilo
^ Kje je? Kaj ie z njo? V kakšno bolečino in bedo se ie pogreznila?
Prve čase je zdaj pa zdaj dobil kako pismo od Fabiana-vojaka. Pismo je vzburkalo spet vso njegovo jezo, kakor razburka orkan morje.
Pismo je bilo vedno staro in je nosilo neznano ime kakega daljnega pristanišča, kjer se jc ustavila šolska ladja, na kateri je fant služil vojake.
Vsa pisma so v svoji neokretnosti kar drhtela od ljubezni, polne nedolžnega navdušenja.
»Rina,« je pisal v	enem, »svet je velik
in	na njem	je	dosti	žensk in videl sem
jih že toliko. Toda moje telo je tam kakor moja misel, pri tebi Zdi se mi, ko da tisti, ki potuje tod, nisem jaz, temveč moja senca, ali pa da jc pot te sen^ Rina, ali misliš name tako, kakor mislim jaz nate?«
Fant ni vedel ničesar.
Pozneje, ko mu nihče ni odgovoril po nekaj prošnjah je nehal pisati.
German je čutil, da je izgubil še drugega otroka, toda bil jc po drugi strani vesel, zakaj	ta	pisma	so mu bila v breme.
Leto dni	za	Rino	je odšel sin Antonio,
ne da bi mu bil kaj povedal. A ker ie r mestu zvedel slabe novice o Mariji, svoji nevesti, je oče razumel, da je odšel, da ne bi živel v kraju, kjer so mu nekoč cvetele sanje kot ženinu.
In German je ostal sam s svojo ranjeno dušo. Živel je s tistim malo, kar so mu dajale njegove borne njivice, in pa od čredice koza. ki so se počasi ničile.
Ni imel druge družbe kakor družbo psička Leona. Včasih ga je prišel obiskat župnik. Toda ti obiski so mu bili v nadlego, zakaj župnik je zmeraj govoril samo o odpuščanju in o pozabljenju, on pa ni mislil ne odpustiti in ne pozabiti.
Joj, kakšni viharji so mu vstajali ▼ duši, kadar se je ozrl v stolpiče tiste gosposke vile! Ce ne bi bil prodal svoje zemlje, bi tista prekleta hiša ne stala ondi in njeni gospodarji ne bi bili nikoli prišli kot prijatelji in mu ugrabili hčer.
Čudna bolezen mu je začela jemati vid.
Nekega dne-ga je pregledal zdravnik in mu povedal, da je to slepota, za katero ni zdravila.
Zmignil je z rameni.
»še to povrhu? No, kamor je Sla krava, naj gre še tele!«
In zaželel si je smrti. Toda ponoči, ko ie sedel v samotni domačiji in je zunaj bril veter po kamnitih bregovih ter žvižgal med grmovjem, ie bilo moža, ki je veroval v Boga in v drugo življenje, strah ob misli, da bi šel na drugi svet z dušo, polno sovraštva.
Lepega dne je s starostjo, ki je začela legali nani, začutil blazno poželenje, da bi videl hčerko,
»Vrnila se bo!« je govoril zmeraj. »In tedai jo bom ubil!«
A zdaj, ko si je začel želeti njene vrnitve, da bi jo imel ob svojem zglavju, ko bo na smrtni postelji, da bi mu poklicala župnika ter mii s svojimi ljubečimi rokami lajšala smrtni boj, je začel misliti drugače.
»Ah, umrl bom, preden se bo vrnila!«
(Dalje.)
Uporaba subatomske energije
S polja čiste fizike je človek stopil tudi v tem oziru na praktično polje. Umetno ustvarjene radioaktivne prvine uporablja zdaj na primer v zdravilstvu, kjer se obetajo vedno večji uspehi e njimi. Računajo da bodo nekoč — čeprav je morda še daleč tisti čas — silno moč, ki je skrita v atomskih jedrih in jo zato imenujemo »subatomsko«, izkoriščali prav tako, kakor človek na primer uporablja danes razne druge, bolj navadne vrste energije, recimo toploto in elektriko. Pri pretvarjanju prvin iz ene v drugo t tem, da ee spreminjajo njih atomska jedra, postajajo velike množine atomske energije proste, če na primer »bombardiramo« z nevtroni uranove atome, ti eksplodirajo in ustvarjajo nove atome, atom« mnogo lažje prvine, barija. Ti novi atomi imajo povsem drugačno energijo, kakor pa so jo imeli prejšnji, stokrat večjo, kakor pa je tista, ki se sprošča pri običajnih protiučinkih atomskega jedra, čeprav je že ta velika.
Za zdaj ne moremo upati, da bi v teh pojavih našli še večji vir energije, zakaj od velike trume jonov, ki smo jih na omenjeni način razdražili, jih le malo lahko pride do atomskih jeder, velika večina pa izgubi svojo energijo v bolj zunanjih elektronih atomske zgradbe. Če hočemo razdražiti veliko množino jonov, moramo imeti na razpolago toliko energije, da nas nazadnje proizvajanje te energije več stane, kakor pa je vredna tista, ki jo želimo dobiti. Pri drobitvi atomov bi bilo treba priti tako daleč, da bi jo lahko vsak čas ustavili ali poljubno zavrli ter s tem dosegli, da vedno večji protiučinek ne bi nazadnje postal kvaren. Prej ali slej se bo človeku najbri posrečilo rešiti tudi to vprašanje. Za zdaj je dosegel že znatne uspehe pri svojem posnemanju naravnih pojavov spreminjanja in pretvarjanja snovi. Posrečilo se mu je snov tako rekoč »pomladiti« in uprizar-
jati tisto, kar se dogaja izven Zemlje, na zvezdah in v vesoli»tvu.
Stroji za izdelovanje radioaktivnih snovi
V zelo močnem električnem polju so nažli sredstvo, s katerim je mogoče poljubno razgibavati atomska jedra in stopnjevati silovitost bombardiranja. V ta namen so sestavili posebne dinarao-stroj* visoke napetosti. Pri ustvarjanju umetnih radioaktivnih snovi uporabljajo jone (atome, ki so spričo tega, ker so jih preveč razgibali, izgubili enega ali več elektronov) težkega .vodika, L j. vodika, ki ima dvakrat večjo gmoto, kakor pa navadni vodik. Ti joni v omenjenih posebnih pripravah zadevajo ob ploščico iz berilija ter tako povzročajo močno izžarevanje nevtronov.
V Ameriki, so izumili neko drugo pripravo za »izdelovanje umetnih radioaktivnih snovi, imenovano »ciklotron«. V bistvu je is ogromnega elektromagneta, med čigar velikima poloma $• široka okrogla posoda z brezzračnim prostorom. Vanjo napeljejo jone, ki jih potem v njej s pomočjo magnetnega polja, ki ga ustvarja elektromagnet vrta vedno hitreje. Ko dosežejo hitrost 30.000 k mna sekundo, jih spuste iz posode v izbrano »tarčo«. S tem je mogoče doseči enak učinek kakor z električnim tokom napetosti pet milijonov voltov
Nehote se človeku vsili vprašanj«, kakšne uspehe so dosegli ▼ tem kratkem času, odkar so takšne svojevrstne priprave iznašli. Odgovor je tale: predvsem se je fizikom posrečilo še globlje prodreti v tajno atomov, ki se na eni strani zde vedno bolj zamotano sestavljeni in vedno bolj drobljivi, na drugi strani pa dopuščajo vedno lepši vpogled v notranji ustroj svojega jedra z njegovimi tvar-nimi sestavinami ter omogočajo vedno novo razstavljanje in sestavljanje atom' skih jeder.
M. M
Sijaj in zaton
KLEOPATRE
24
DOSEDANJA VSEBINA*
Egiptovska kraljica Kleopatra je tesne stike z rimskimi vojskovodji izrabljala za dosego svojih političnih ciljev. Delno je uspela pri Cezarju, v celoti pa pri Marku Antoniju. ki je njej in njenim otrokom podelil v last večje pokrajine rimskega imperija. To svojo nepremišljenost je Antonius drago plačal, kajti zasovražil se jo pri Rimljanih in s tem pomagal svojemu svaku Oktavijanu, da je pridobil na ugledu.
Spor med Antoni jem in Oktavi jan om je rodil novo državljansko vojno, v kateri je po čudni igri usode podlegel Antonius, čeprav je imel večjo vojsko in odličnejšo mornarico. S Kleopatro vred se je zatekel v Egipt in skušal tam organizirati obrambo. Kleopatra je uvidela, da jo položaj kočljiv, in zato skušala Oktavijana omeli, čati z raznimi političnimi in gmotnimi ponudbami, toda pogajanja je preprečil jeznoriti Antonius. ki je Oktavi ja novega odposlanca pognal z bičem iz prestolnice.
Ta čas, ko je Antonius pripravljal odpor v Egiptu samem, je Oktavijan sunil iz Sirije proti jugu in brez boja zavzel obmejno egiptovsko trdnjavo Pelusium. Prodrl je še globlje proti Aleksandriji. Antonius se je s svojo konjenico vrgel na njegove predhodnice in jih razbil. Toda ostala Oktavijanova vojska je prišla še pravočasno in tako Antonius ni mogel svoje zmage izkoristiti. Ko pa je dal ukaz za odločilni spopad pa kopnem in na morju, je doživel kruto razočaranje. Egiptovska mornarica se je pridružila nasprotniku, kopenska vojska pa tildi. Kleopatra se je iz bojazni pred njegovim srdom skrila v kraljevo grobnico in mu dala javiti, da je umrla. Spričo tega sporočila si je Antonius zabode*! meč v prsa. Težko ranjenega so prenesli v Kleopatrino skrivališče, kjer ie v kraljičnom naročju izdihnil.
Medtem je Oktavijan poskusil dobiti stik « Kleopatro. Ni mu šlo za kraljico samo, kakor pa za bajne zaklade, katere je akrila v grobnico in jih hotela uničiti, preden bi njemu padli v roke. Zato se je lotil zvijače in ji začel zagotavljati, da ji ne bo storil ničesar. Njegovi pogajalci so zares prišli s kraljico v neposreden stik.
Oktavijan je vprašal za svet Kornelija Galla, ki se je bil med tem združil z njim. Gallus je predlagal zvijačo. Da bi v grobišče vsekal luknjo, bi rabil stroje In precej Časa. zraven pa bi nastala nevarnost, da bi vse tri ženske medtem naredile obupen korak. Najbolje bi bilo, ako' bi jih s pregovarjanji skozi vrata zadrževali, ta čas pa bi nekaj gibčnih mladeničev priplezalo na stolp in vdrto vanj skozi ozko okence.
Ta zamisel je bila sprejeta fn Oktavijan je Gallu samemu poveriT halogo, da načrt Izpelje. Gallus je v spremstvu Prokuleja in nekaj vojakov z lestvami, sekirami in vrvmi odšel h grobišču. Ko je dospel tja, je Izjavil, da Je od Cezarja pooblaščen nadaljevati s razgovori. Začel se Je skozi vrata pogajati a Kleopatro ln se trudil, da bi razgovore čim bolj zavlekel. Medtem so vojaki pristavili lestev, ki so se po njej povzpcH Prokulelus In dva vojaka.
Oktavljanov pribočnik je skozi okno priplezal v Isto sobo, v katero so spravili umirajočega Antonija. Oba vojaka sta mu eledlla. Mm tiše sta stikala za stopnicami, ki >1 morale voditi navzdol, In jih tudi na-fila. Ko so prispeli dol, so zagledali Kleopatro ln Iras, ki sta hlll obrnjeni proti vratom, skozf katera sta čuli pritajeni glas Kornelija Gaila, kakor da hi glas prihajal Iz velike dalje. Isti hip pa .1« Karmlan. ki Je stala bolj zadaj, zapazila vdornike in zaklicala kraljici:
»Vdrl! so noter! Ubiti te hočejo!«
Eden vojakov Jo Je pograbil lil ji zatisnil usta. Toda kraljica se Je že sunkovito okrenlla. In ko je opazila Prokuleja. je pograbila malo bodalo, katero je nosila za
pasom. Kot blisk se je vrgel nanjo, jo zgrabil In razorožil. Potem pa je z vljudnim In viteškim glasom v opravičilo za svoje brezobzirno nastopanje, h kateremu Je bil prisiljen, dejal:
»Moja kraljica, sebi sami In Cezarju delaš krivico, ker mu jemlješ radost, da bi pred vsem svetom pokazal svoje dobro srce. Ali bi rada najljubcznivejšega kneza, kar jih je na svetu, vrgla ljudem v zobe in v krivično zasramovanje, ko pa sam ne zahteva drugega, kakor da bi tebe počastil In se tl prikupil? — Medtem ml tvoja milost menda ne bo odrekala tega spominčka nate.«
S temi besedami je spravil z dragulji posuto bodalo In se prepričal, če Kleopatra nima pri sebi še kakega drugega orožja ali strupa. Tudi celo temačno bivališče so temeljito preiskali ln zdrznili so se, ko so na marmorni plošči zagledali negibno truplo, ki je bilo prekrito * dragocenim kraljičinim plaščem. Kupi suhega lesa, bale prediva ln velike količine dišeče smole, katere so našli v notranjih sobanah, so bile dokaz, da Oktavijanova bojazen ni bila docela neupravičena.
Ko je diktator Izvedel, da Kleopatra živi In da je grob nepoškodovan, je ukazal, naj njegova telesna straža postavi straže pred ln v grobišču. Častnik, ki je poveljeval straži, je dobil naročilo, da mora kraljici izkazovati vse pripadajoče ji časti, vendar je niti za hipec ne sme Izpustiti Izpred 6vojlh oči.
Kleopatra jo bila v pasti. Bila je brez vsakega varstva ln brez jamstva v rokah nasprotnika, ki jo jo sicer pustil v miru, vendar jo odrezal od vsake zveze z zunanjim svetom.
Da bi se ognil presenečenjem ln nemirom, je Oktavijan z zasedbo mesta pohitel. l*rvi dan meseca Sextilija — katerega so tedaj, ko se je diktator oklical za cesarja Avgusta, njemu na čast preimenovali v avgust — je svečano vkorakal v Aleksandrijo. Meščani so se že bili pripravili na najhujše maščevalne ukrepe, predvsem pa so se tresli bogatini, boječ se ropanja. Toda zmagovalec je bil premoder, da hi poganjal v obup tako številno In tako lahko razburljivo ljudstvo, zraven pa je Imel prevelike račune z blagostanjem tega bogatega pomorskega in trgovskega mesta, ki mu sedaj vendar nesporno pripada, da bi ga pustil do temelja Izropati. Zato Je tudi vse uredil tako, da je svojemu koristoljubju vzdel videz velikodušja.
Ko je vkorakal v ptolomejsko prfestolni-• « se je pistil z desne spremljati od modrijana Arelosa, najbolj učenega moža v mestu, in se je sem pa tja zaupno ln šepetaje obrnil k njemu. Množica je znala ceniti čast, katero je Cezar Izkazoval najvišjemu predstavniku aleksandrijske znanosti in učenosti ln mnogim se je to zdelo kot ugodne znamenje. Za njima je korakala v sijajnem paradnem koraku vojska. Pred njo sta z modrijanom po glavni cesti, k| je prečkala celo Aleksandrijo od vzhoda proti zahodu, stopala skozi vrste klečečih ln prestrašenih ljudi.
Ko sta prispela do stebrišča ob telovadišču. se je Oktavijan povzpel na visoko častno tribuno, ki je bila postavljena nalašč zanj in na kateri ni manjkalo zlatih In srebrnih preprog, katere so rabili še Kleopatra. Antonius ter njuni otroci ob petkratnem kronanju. Ljudstvo, ki se je slovesnosti še dobro spominjalo, je s tesnobo v srcu gledalo, kako se je sovražni zmagovalec povzpel na stari vladarski prestol. Vsi so se vrgli na tla ali na kolena ln prosili za milost.
Cezar Oktavijan jim Je ukazal, naj vstanejo, ln se pripravil, da bi prebral že prej sestavljen proglas, katerega je Arelos prevedel v grščino. Zavladala Je grobna tišina.
Osvajalec je Izjavil, da odpušča meščanom In vsemu egiptovskemu ljudstvu, ln sicer Iz treh razlogov: najprej ln predvsem Iz spoštovanja do Aleksandra Velikega, ki
je to mesto ustanovil, drugič zaradi lepote tako velikega In slavnega stolnega mesta In končno tretjič na ljubo svojemu dragemu prijatelju modrijanu Areju. Množica se je globoko oddahnila in zmagovalčevo velikodušnost pozdravila z radostnimi vzkliki. Toda dvomljivcem je padlo v oči, da vsi tl trije razlogi niso Imeli prav ničesar skupnega s prebivalstvom In da je njegovo obzirnost narekovalo le nekaj čisto osebnih čustev. Bila je le navidezna dobrosrčnost, namenjena za pesek v oči javnosti. Si je morda prihranil, da se bo vseeno maščeval nad nekaterimi ln da bo terjal od njih še poseben obračun?
Oktavijan še je preselil v eno Izmed dvorskih palač kakor nekoč njegov veliki ded In tja prenesel tudi svoj glavni stan. Njegove čete so zasedle vse strateško važne točke v mestu. Eden njegovih prvih vladarskih ukrepov je bil, da sl je organiziral lastno policijo ln dal sestaviti tajno pro-
skrlbcljsko listo. Pollcljf je poveril nalogo, naj izsledi Antopijeve otroke ln vse tiste, ki so njogovemu tekmecu izkazovali bistveno pomoč. T •
Njegovim agentom se je posrečilo, da so prijeli nekega Theodora, učitelja Anto-nljevega prvorojenca Antilla. V upanju na dobro plačilo se Theodorog ni ustrašil Izdajstva svojega mladega gojenca, ki se je skril v nekem svetišču, katerega je bila v spomin na Julija Cezarja dala postaviti kraljica. Antillus je živel v upanju, da ga bo svetost kraja najbolje varovala. Skrunilci so ga našli ob podnožju Cezarjevega kipa ln ga na Istem mestu pobili. Morebiti za to niso Imeli nobenega Izrečnega povelja, temveč so storili le iz prevelike vneme. Theodoros se Je sklonil nad truplo svojega učenca mu vzel dragulj, ki ga je zmerom bodel v oči* ter ga vtaknil v žep.
Policija je stikala tudi za Cezarlonom, vendar je izvedela, da je dala Kleopatra svojega prvorojenca poslati nekam v notranjost dežele. Ostale njene otroke so Iztaknili ln jih prepeljali skrite v palačo,
ker jih je diktator hotel Imeti v svoji bližini. Zaprl} so tudi nekaj uglednih Aleksan-drljcev, o katerih je bilo znano, da so pripadali Antonijevl stranki. Modrijan Arelos je takoj odhitel na dvor In se zavzel zanje. Bilj so Izpuščeni, toda prestani strah je zadostoval, da so postali navdušeni Okta-vijancl. Toda Kanidlja Krassa in rimskega senatorja Qulnta Ovinija, ki je Imel donosno mesto nadzornika kraljevske tkalnice preprog, so prijeli ter ju usmrtili kot pre-bežnlka ln izdajalca republike.
Kleopatra je kmalu spoznala, da Je njen položaj postal nevzdržen. Ako bi še dlje ostala v temačni ječi, v katero se je bila zaprla, bi se izpostavljala nevarnosti, da sl bo odrezala še poslednjo rešilno pot. Sedaj ko so Oktavijanove stražo od zunaj ln znotraj	stražile grobišče,	je odpadla	tudi
njena grožnja, da bo uničila sebe in ves kronski zaklad. Sprva je s tem Imela pač ta uspeh, da se je Oktavijan čutil prisiljenega In je naredil uvodni korak k pogajanjem. Toda pogajanja so zvodenela. Hladni preračunljivi Rimljan se ni obvezal z ničemer, Jn tako je prišla na Isto točko, kakor je bila	v	začetku, samo	da je bila	še v
večj| 6tlski In večji zadregi.
Skrb zaradi nsode njenih otrok jo je mučila. Vest o usmrtitvi Antilla. katero je k njej prinesla rimska straža, ji je potrdila resnico,	da	se diktator ne	misli šaliti.	Pre-
ostajalo	ji	ni nič drugega,	kakor Izigrati po-
slednjo karto: zapustiti nesmiselno prostovoljno ječo, stopiti v stik z diktatorjem, ga
z dobrikanjem in tožbami zmotiti !n ga preveriti o tem, da M bilo bolje, ako bi egiptovski- prestol prepustil njej ln njenim otrokom, obenem pa ga preslepiti s koncesijami, katere v bodoče kraljostva ne bi mogle ogrožati. Ako bi bll0 vse to zaman, bi še zmerom imela čas, da stori poslednji skrajni korak.
Takoj nato se je zgrozila ob pogledu na truplo, k( je že začelo razpadati In s katerim 6e je v tem temačnem bivališču skupaj zaklenila. Po egiptovski veri ga je morala balzamirati In po predpisanem obredju pokopati, ako je hotela njemu ln sebi sami zagotoviti pokoj v onostranstvu. Potlačila je vsak znak ponosa ln srda In Je Oktavijana prosila za dovoljenje, da sme mrtvemu Izkazati poslednje časti.
Oktavijan je takoj doumel, da to pomeni, da se Je ranjena levinja odločila ln da misli priti Iz svojega zavetišča. Dal JI je odgovoriti, da ji ne dajo saino dovoljenja, temveč da hočejo tudi številni častniki njegove vojske Izkazati poslednjo čast svojemu nekdanjemu generalu ln sami Izvesti pokop. V ta namen se kraljici stavljajo na razpolago.
Antonija so pokopali v Istem grobišču, v katerem je umrl. Kleopatra sl ni dala vzeti pravice, da je njegove zemske ostanke z lastnimi rokami položila v prekrasen sarkofag. Pogrebne svečanosti so bile veličastne. Diktatorjevo privoljenje Je omogočilo, da se pogreba niso udeležile le visoke osebnosti z aleksandrijskega dvora, temveč tudi močan oddelek rimske vojske In vsi zavezniški knezi, ki so sledili osvnjevalcu. Kleopatra je porabila precejšen znesek za to, da je bil njen prijatelj pokopan kot kralj.
Ko Je bilo vse končano, se Je vsedla. Silno razburjenje zadnjih dni, neprestan strah, napori, s katerimi se Je trudila, da hi zdvojenost skrila za dostojanstvo svojega nastopa — vse to je rodilo posledico, da jo zbolela. Napadla Jo je huda mrzlica, morala je v posteljo. Njen zdravnik 01ym-pos Je ostal pri njej v grobišču. Zdi se, da mu je zaupala vse svoje tegobe. Bila je odločena, da bo šla prostovoljno v smrt z gladovno stavko, ako bi vsi njeni upi splavali po vodi. O!ympos Jo je negoval ln Ji vlival poguma. Moral ji Je prlšepetatl na uho tudi nekaj, kar Jo je docela pomirilo, kajti postopno se je popravljala In se vdajal novim nadAm, da se bo Iz tega težavnega položaja končno vendarle Izvlekla.
Ko Je Oktavijan po svojih stražah zvedel za Kleopatrino nakano, da ne bo nič več jedla, kakor tudi za njeno telesno propadanje, se Je močno vznemiril. Njena smrt mu ne bi prišla nič prav. Njena smrt bi mu bila hudo nezaželena. Hotel j0 je privesti živo na Kapltol za dan svojega zmagoslavja, ki ni več daleč. In Jo pokazati množicam, ki se bodo zbrale na Forumu. Kleo. patra v srebrnih verigah h| bila slika kot nalašč za njegove sodržavljane, ki so so s srdom spominjali namišljene Venere, kako se Jim Je razkazovala kot rimska vladarica, da hi z njo predstavil ljudem vso veličino svoje zmage. Takšen prizor zanj ne bi pomenil !• zadovoljite* osebne nečlmernostl«
kakor pri vseh drugih vojskovodjih, temveč okronanje vsega njegovega političnega dela, opravičilo njegovega nenavadno oblastnega stališča naprain senatu, napram narodnemu izročilu 4n naprain javnemu mnenju. Le velik vojaško političen uspeh, katerega potrjujejo očitna zunanja znamenja, bi omogočil odpuščanje za to, da se je na tako nagel način znebil svojega triumvlr-skega tovariša. In Ie tedaj, ako se mn posreči vcepiti v srca Rimljanov prepričljiv občutek, da je on sam nenadomestljiv, sme računati s tem, da ga bodo še naprej Imeli v čislih In ga pustili na oblasti. Kratko in malo, Kleopatra je bila zanj stopnica. P° kateri je mislil priti do najvišje vladarske časti.
Zaradi tega je budno pazil, da ne bi pretrgal vezi, ki so kraljico še priklepale na življenje. Dal jo Jo celo prositi, naj vendar zapusti mrko grobišče, kajti po Antonlje-vem pokopu zanjo nima nobenega smisla več, da bi še tam ostala. Povabil jo je, naj se vrne na dvor, kjer se bo pozdravila 1“ bo uživala vse časti, kakršne prlstojajo njenemu položaju. Samo jo bo čimprej obiskal.
Kleopatra sl ni nič bolj vroče želela, kakor ponovno zavzeti svoj stari položaj m priti z zmagovalcem v osebni stik. Le prvega koraka nf hotela storiti ona, da ne bi ustvarila videza, kakor da prosi milosti. Toda tedaj je prišel Oktavijan sam, Izrazil željo, da bi jo rad videl, ter ji napovedal svoj obisk. Tudi 01ympos jo je kot zdravnik nagovarjal, naj zapusti svoje bivali-
šče, ki je brez vsakega udobja. Ako bi S® dlje ostala v grobnic-!, bi ji nič ne koristilo, pač pa bi trpelo njeno zdravje. Tako se j0 dala prepeljati na dvor, se vselila zopet v svoje stare oda Je ter je jedla In pila, kakor je hotel zdravnik. Ozdravela je. Nade ln upi so ponovno vzniknili In veliko pripomogli k ozdravljenju.
Ze nekaj dni po njenem povratku j0 prišel Oktavijan k njej, kakor je bil obljubil. Našel jo je, ko je ležala na mehki plazini 4n zavita v tenčice. Mm je vstopib je planila pokonc-l in se ogrnjena s tuniko vrgla njemu pod noge. Lasje so razpuščeni viseli črz gola ramena, obrazne poteze s° bile krčevito, pod očmi pa modre lise. N® licih ln prsih so se videle sledi od takrat« ko se je sama razpraskala in tolkla. I*1 yzllc temu sta se njen stas ln nesporna le' pota še zmerom odražala vzllc vsej tej raz* blčanosti. Muke poslednjih dni so z njene#* obraza odstranile ponos, dostojanstvo l® moč. Obraz, ki ga Je preoralo trpljenje 1® ga je sedaj pokazala diktatorju, je bil m0' rebltl za moško srce veliko genlJIvejšL N0-razrušen čar, ki je bil dan samo njej. J0 sllčll cvetlici, k| se po potopu ladje še zni0' roni pozibava na razburkanem morju. I® zlati zvonki glas je bil še zmerom taisti# s katerim je ncodoljivo očarala moške.
Oktavijan jo Je prosil, naj se zopet vi0' že, primaknil k postelji stol In se vsed0 zraven nje. 2 vljudnim, toda hladnim gl®' som JI je skušal pojasniti svoj postopek 1® rekel, da Je bil zaradi Antonljevega sovražnega vedenja In zaradi njegovih stal11**1 kršitev pogodb prisiljen začeti z vojno. Dn* se Je s svoje strani trudila, da bi svoj0 politiko opravičila z okoliščinami, k! so J° prisilile, da je sprejela Antonljevo sodci0' vanje. Bala se ga je In se ni upala upr0* njegovim nepremišljenim korakom. Ne d* bi tajila tisto, kar se je zgodilo, je dal® razumeti, da Je postala precej drugačne#® mišljenja. In je prosila za obzirnost do be ln do svojih otrok. Lahko odpusti *clt skl, ki Je sicer ubrala napačno pot, vend*^ ni Imela niti najmnn'šega razloga ** vrnžno stališče do Cezarjevega poslno* ljenea.	.
Oktavijan je pobil nekaj njenih naved ^ pri čemer se Je ogibal, da hi ji pogledal lice. V nekem trenutku Je Kleopatra *®' tila, da je zašla v zagato !n Je svojo ta tlko spremenila. Omenila Je že Cezarje^ Ime In zazdelo se JI je pametneje, *ko povrne nanj In mladega zmagovalca 0b*u^ s kopico ljubeznivih spominov, kakor P* bi nadaljevala s polemiko, ki bi utegn postati nevarna.	.0
»Moj gospodar!« je začela. In ko JI ^ to vdanostno rečcnlco zavrnil s prim00 kretnjo, je ona vztrajala: »To sl v r0fi® .j kajt| božanstvo tl Je dalo vse, kar j0 ^0, vzelo. Toda glej, v tem prostoru .1° Pr * ten tluh tvojega očeta. TI veš. kako Je čislal moje prijateljstvo, mene 1° .fl In s kakšnimi častmi me je obsipava koliko je storil za svobodo te države. 0 ^ čuj, kaj on sam o meni pravi, In post! g^ da bo on sam govoril v moj prid: PrP’ kaj ml Je napisal.«	'DalJ®*
im
Ramzes II. Veliki sprejema v prestolni dvorani poslance kralja Hltltov, ki se pogajajo z njim za mirovno pogodbo. Ramzes Veliki jo bil gotovo eden največjih vladarjev, kar Jih Je svet kdaj videl. Rod-U se je l. 1318 pred Kr. ter vladal celih 17 let. Egiptovska zgodovina nam je ohranila Imena sedmih kraljic, ki Jih Je imel za žene, prav tako Imena 71 njegovih sinov ter 31 hčera, pa še ta seznam njegovih potomcev verjetno ni popoln. Bil Je kralj od nog do glave: visok, lep, veličasten v hoji ln kretnjah, skrajno drzen In pogumen na bojiščih ln v državnem vodstvu. Nepopisna Življenjska sila In velika priljubljenost pri narodu sta mu pomagala do dejanj, zn katere bi ga zavidali vsi poznejši vladarji. Njemu dolguje zgodovina tudi celo vrsto najimenitnejših egiptovskih zgradb: veliko grobnico In palačo v zahodnih Tebah, Amonovo svetišče v Lnzorju, veličastno ate-brišče ln druga poslopja ▼ El Karnuku, svetišča v Ab.vdosu, v El Qurnl, v Memflsu, v Tunisu, palačo v El Qantarl ln dvoje imenitnih svetišč, Izklesanih v živo skalo v Nubiji,
Igli
Dvorjan In svečenik Menena se je z vso družino odpravil v Nllovo porečje, kjer se zabavajo z lovom na divje race In druge Votdrie ptiče. Lahni čolni se motajo v močvirnem trstičju, dvorjan’ ima V rokah mladi čaplji za vabo ter čaka, da se divja perjad približa* Njegova žena mu ponuja ukrivljene palice Iz težkega lesa, ki Jih bo lovec zagnal med jato divjih rac. Na drugem čolnu vidimo 'tflna, k| s posebno sulico čaka na debele, drsteče se ribe. Vse porečje je poraslo z visokim papirusom, ki so ga znali stari Egipčani tako spretno izrabljati, naj bo za pisanje ali pa za gradbo — čolnov, kakor Jih vidimo na sliki.
•tev. 34
Imena, o katerih ' »Slovenski poročevalec« ne bo pisal
Edina stvar, o kateri podtalna glasila rdečih ušivcev ne govore, so njihove izgube. Nasprotno, vodstvo rdečih tolp je ze od vsega začetka smatralo za eno najvažnejših nalog izgube prikrivati pred lastnimi ljudmi in pred nasprotnikom T.r®d lastnimi ljudmi zaradi tega, da se jih ne bi lotevalo malodušje, pred nasprotniki pa, da ne bi ti dobili v roke podatkov o tem, kako se rdeča sila krha Vse do zadnjega so rdeči tolovaji vedno Poskrbeli, da so vsaj deloma odvlekli s seboj mrliče in ranjene«.
V dolgoveznih poročilh, ki jih objavljata »Slovenski poročevalec« in »Ljudska Pravica«, nisino še nikoli zasledili česa drugega kakor zmage. Nikoli še ni bilo napisano, da so tolovaji sami imeli kake izgube. Kvečjemu smo čez dolge mesece orali, da so kakega slovitega krvnika razglasili za »narodnega heroja«, iz česar se je (ja[0 sklepati, da ga ni več. V *voji agitaciji so trobentali, da so vse številke o njihovih izgubah, kakor jih prinašajo naši lieti, povsem izmišljene in neresnične.
Toda kakor je čas razkrinkal doslej »e vsako njihovo laž, in sicer z njihovimi lastnimi pisanimi dokumenti in podatki, jako je zdaj začela prihajati iz njihovih lastnih arhivov na dan tudi resnica o strahotnih izgubah, ki jih imajo rdeče tolpe pri nas, zlasti od novega leta dalje.
V zadnjih bojih pri Šmarju je padel tudi član III. bataljona XVIII. tolovajske divizije, ki~je imel nalogo, voditi točen Pfogled o lastnih izgubah. Večino imenika je. n* begu izgubil, ker so pri njem našli samo še šest listov zapisnika, ki vsebuje 78 imen. s
V naslednjem prinašamo prepis tega zapisnika z vsemi podatki v nov dokaz, kako zdaj tolovaji tudi sami v najrazličnejših oblikah priznavajo, da gre njihova rec nezadržno polomu nasproti.
Imenik vsebuje naslednje ljudi:
Gruden Franc, roj. 31. 3. 1906. v Grmu-‘lah, vstopil v NOV 26. 9. 1943., pomočnik nutraljezec, padel v Radnji 14. 10. .1943., Kjer je ostal na mestu (umik).
hindet Franc (Silvo), roj. 4. 10. 1919. v Doljskem, vstopil v NOV 29. 4. 1943, četni politkomisar (KPJ), padel v goz-,lcku pri Mačkovcu. Za njegov grob vesta Arbiter Danijel, Laze, in Repnik “tanko, Doljsko.
Rogulj Jože, Zagrad, ustreljen na Lo-Vič-Prek riški 17. 10. 1943.
. Bučar Anton, 'roj. 25. 3. 1923. v Pruš-»Ji vasi, v NOV vstopil 10 9. 1943. Padel ?*• 10. 1943. v Hrastniku. Ostal je na bojišču.
p Janežič Jože, roj. v Poljanah-Stična, ■Padel je na Cirniku.
, »Vero*, roj v Št. Vidu nad Ljubljano, k<>niandir. Padel je na Cirniku.
Matjašič Marko, roj. 18. 2. 1926. v Rodnicah. V NOV vstopil 19. 9. 1943. Padel 1® na Ostrem vrhu 29. 10. 1943.
Klopčar Martin, roj. 9. 10. 1915. v Podgradu. V NOV je vstopil 15. 9. 1943. Pa-je na Ostrem vrhu 29. 10. 1943. Za njegov grob ve tovarišica Ban Micka, bolničarka.
Jerman Ivan, roj. 26 2. 1916. v Medvedjeku. Padel je nad Krmeljem 15. 10.
1943.	Pokopan v Gabrijelah.
Lužar Anton, roj. 9. 11. 1909. v Orehovici. Ubit 12. 10. 1943 .nad Božanjem. Ostal je na mestu.
Knajljtč Jože, roj. 22. 11. 1921. v Novem mestu, brivec. Ubit je bil v Vrapči vasi prj Dobrniču.
Kamin Anton, roj. 28. 4. 1914. v Ve-Loki. V NOV je vstopil 1. 5. 1942., Komandant bataljona (KP od 1. 1942.), H^it 29. 12. 1943. pri Gorenjem vrhu. ■^okopan pri Karteljevem.
Mihelčič I., roj. 25 6. 1924. v Novem jneetu. V NOV je vstopil 9. 9. 1943., mitraljezec. Ubit pri Toplicah 12. 12. ltH3. ■■okopan je ali v Šmarjeti ali v Toplicah.
Kern I., roj. 17. 3. 1922. v Novem me-etu. v NOV je vstopil 9. 10. 1943., podočnik mitraljezca. Ubit pri Toplicah 2- 12. 1943. Pokopan z Mihelčičem. v Zupaniii Peter, roj. 17. 10. 1925. v Višnji gori. V NOV je vstopil 11. 9. 1943., ''odniik (SKOJ — Gilovec). Padel je v ‘tarinji vasi 21. 11. 1943. Ostal je na po-l°zaju.
Zidanek Jože, roj. 23. 3. 1923. v Trški mitraljezec. Ubila ga je mina 7. dec. *W3. v Karlovcu.
Klanjšek Dušan. roj. 16. 1. 1927. v frsljmu. V NOV je vstopil 9. 9. 1943. Bil {? član SKOJ-a. Ubil je bil 7. 1. 1944. na Požarjevem kalu.
iai£0#aiar Valentin, »Ciril«, roj. 12. dec. v Trnovčah pri Moravčah. V NOV namestnik koman-< nta in član KP. Padel v Št. Juriju, po-°Pan v Karteljev&m.
li«	Koman,	roj.	25.	5.	1915.	v Ce-
& ‘ Y NOV je vstopil 9. 9. 1943., obve-^ovalec. Ubit v Kočevju.
ll *r“*i Ivan, roj. 23. 12. 1924. v Ljiib-',V NOV jo vstopil 9. 9. 1943.. obve-VaIec. Ubit v Kočevju.
toJtjer Ivan in Gašperin Peter. Vsi v	ubiti v KoČeviu 9. 2. 1044.
^oČeviu.
,, Laboda Dušan, roj. 3. a 1923. v Ljub-teni v NOV je vstopil 4. 8. 1943., star 0(1nik. Ubit je bil v Kočevju 13. 2. 1944.
{‘učel Hubert-»BoruU, juetificiran. a, Zakrajšek Marko, roj. 26. 4. 1926. v i^vcu-Tržišče. V NOV je vstopil 10. 9.
Ubit 15.-16. 2. 1944. v Zdenski vasi. n j»ojnne Štefan, roj. 30. 3. 1905. v iTu- viu- V NOV je vstopil 18. 7. 1943. bl‘ je bil v Kočevju 20. 2. 1944.
Ivan, roj. 6. & 1909. v Ljubija-V NOV je vstopil 26. 2. 1943. Umrl „7 Janami 22. 2. 1944. Pokopan v Polja-" Pri Starih Žagah.
Vtl(/ ras*«r Frane, roj. 9. 10. 1924. v No-mestu. V NOV je vstopil 9. 9. 1943.. SKOJ-a. Padel v Šmarju 11. 3. 1944. jje^Pan v Hudi Polici. (Šenk — Fono,
Janez, roj. 4 6. 1925. v Smolc-^vasi. V NOV je vstopil 12. 9. 1943.
14.	3. 10(44. v Taboru-Cerovo.
Gritar Mirko—»Mile«, roj. 5. 2. 1903. v Št. Petru pri Novem mestu. V NOV je vstopil 9. 9. 1943. Ubit je bil 14. 3. 1944. v Taboru-Cerovo.
Plavnik Albert, roj. 4. 12. 1926. v Šmihelu. V NOV je vstopil 9. 9. 1943. Ubit 26. 3. 1944. pri napadu na Šmarje.
Kramar Anton, roj. 7. 6. 1920. v Ljubnem. V NOV je vstopil 10. 6. 1943. Ubit 26. 3. 1944. v Šmarju.
Bevee Ciril, roj. 21. 8. 1920. v Ravnah.
V NOV je vstopil 2. 2. 1943. Ubit 26. 3. 1944. v Šmarju.
Sklanter Stano, roj. 6. 6. 1917. v Poli.
V NOV je vstopil 18. 12. 1943. Ubit 26. 3. 1944. v Šmarju.
Smrekar Jože, roj. 21. 12. 1922. v Stični. V NOV je vstopil 9. 9. 1943. Ranjen 30. 3. 1944. na Lavrici. Umrl pri prevozu. Pokopan v Zagradcu.
Roianc Jože—»Nace«, roj. 2. 2. 1907. v Zagorju. V NOV je vstopil 7. 8. 1943. Ranjen 12. 3. 1944. Umrl 25. 3. 1944. Pokopan v Radatovičih.
Korelc Anton, roj. 1. 10. 1924. v Vel. Loki. V NOV je vstopil 20. 2. 1944. Ubit 13. 4. 1944. Pokopan na Spodnjem Brezovem.
Majcen Niko, roj. 19. 10. 1919. v Št. Janžu. V NOV je vstopil 26. 12. 1942., politkomisar brigade — član KP. Ranjen 8. 4. 1944. na Golem, umrl v bolnišnici XVIII. divizije.
Furlan Sonja, roj. 16. 7. 1928. v Splitu, bivajoča v Črnomlju V NOV je vstopila 21. 10. 1943. Politdelegat. — Članica SKOJ-a. Ubita 23. 4. 1944. v St. Jurju, pokopana v Škocijanu pri Turjaku.
Blatnik Jože, roj. 14. 6. 1923. v Gr?ov-ju. V NOV je vstopil 19. 6. 1943., bri-gadni kurir, član SKOJ-a. Ranjen 23. 4. 1944. v Selah pri Grosupljem. Umrl pri prevozu. Pokopan v Vidmu pri Krki.
Štuper Slavko, roj. 26. 9. 1922. v Bor-skem. V NOV je vstopil 27. 11. 1943., desetar, član SKOJ-a. Ubit 23. 4. 1944. v Mali vasi, pokopan v Št. Jurju (Dubrovnik).
Prošek Alojz—»Gortanc, roj. 18. 7. 1922. v %i.~ TTrusici. KOV je vstopil
21.	4. 1942., namestnik četnega politkomisarja - član KP. Ubit 27. 4. 1944. Ostal na položaju.
Florjančič Frane, roj. 22. 8. 1906. v Dol. Dobravi. V NOV je vstopil 14. 2. 1944. Ubit 27. 4. 1944. Ostal na položaju.
Primoiii Anton, roj. 24. 9. 1916. v Št. Rupertu. V NOV je vstopil 15. 5. 1942. — Komandant bataljona — član KP. Ubit
je bil 2. 5. 1944. na Mačkovem hribu (Žužemberk).
Kotar Maks, roj. 11. 12. 1917. v Mo-ravški gori. V NOV je vstopil 28. 2. 1944. Ubit je bil 2. 5. 1944. na Mačkovem hribu (Žužemberk).
Lovše Janez. roj. 20. 1. 1920. v Kalcah — Litija. V NOV je vstopil 15. 3. 1943., vodnik — član KP. Ubit je bil 2. 5. 1944. na Mačkovem hribu (Žužemberk).
Vidmar Jože, roj. 8. 9. 1909. v Lukov-niku. V NOV je vstopil 29. 2. 1944. Ubit
2.	5. 1944. na Mačkovem hribu (Žužemberk).
Šanej Tomaž, roj. 2. 3. 1914. v Preserju. V NOV je vstopil 14. 2. 1944. Ubit
2. 5. 1944. na Mačkovem hribu (Žužemberk). .
Krampoinik Vili, roj. 14. 10. 1919. v Železni Kaplji. V NOV je vstopil 28. 7.
1943. Ubit 2. 5. 1944. na Mačkovem hribu (Žužemberk).
Završnik Osvald, roj". 26. 7. 1926. v Lesah — Prevalje. V NOV je vstopil 1. 5.
1943.,	mitraljezec — član SKOJ-a. Ubit
1.	5. 1944. v Dobrniču.
Šercer Jože. roj. 15. 3. 1921. (Papeži.)
V NOV je vstopil 8. 9. 1943., mitraljezec. Ubit 2. 5. 1944. na Mačkovem hribu (Žužemberk).
Jamnik Jože, roj. 29. 3. 1905. v Malem Trebeljevem. V NOV je vstopil 1. 4. 1944., ubit 2. 5. 1944. na Mačkovem hribu (Žužemberk).
Novak Anton, roj. 4. 5. 1907. v Golem Brdu. V NOV je vstopil 13. 2. 1944., ubit
3. 5. 1944. (Padel v zasedo pri vasi Korita. — Nepokopan.)
Slatinšek Jože, roj. 8. 4. 1926. v Gornjem Gradu. Vstopil 30. 3. 1944., ubit 30. 4. 1944. v Dobrniču.
Borštnar Alojz, roj. 7. 4. 1926. v Trbovljah. V NOV je vstopil 10. 2. 1944., ubit 30. 4. 1944. v Dobrniču.
Sluga Alojz, roj. 20. 6. 1903. v Brniku.
V NOV je vstopil 13. 2. 1944., politdelegat, član KP, ubit 90. 4. 1944. v Dobrniču.
Plahuta Vinko, roj. 21, 12. 1926. v Marezigah (Primorsko). V NOV je vstopil 24. 3. 1944., ranjen 29. 4. 1944., 25. 5.
1944. umrl v bolnišnici. Pokopan v Radatovičih (iyv. Nedelja). (Priča uprava bolnišnice.)
Vidic Franc, roj. 19. 12. 1909. v Gorici. V NOV je vstopil 15. 2. 1943., ubit
4. 5. 1944. v Sulicah. Pokopan v Poljanah.
Ravnikar Martin, roj. 6. 9. 1909. v Do-brovi-Moravče. V NOV je vstopil 9. 3.
1944., ranjen 23 . 4. 1944., umrl pri prevozu isti dan. Pokopan v Vel. Lipljih.
Turk Alojz, roj. 31. 3. 1921. v Gaberju. V NOV je vstopil 13. 11. 1943., vodnik, član SKOJ-a, ubit 22. 5. 1944. v Novi gori, pokopan v Karteljevem.
Kovič Janez—»Bojan«, roj. 11. 7. 1917. v Kresenicah. V NOV je vstopil 30. 4.
1943., četni bolničar, član KP, ubit 1. 5. 1944. v Dobrniču in tani pokopan. Za grob mora vedeti tamkajšnji grobar.
Kocjan Anton, roj. 17. 1. 1925. v Trebelnem. V NOV je vstopil 8. 1. 1944., politdelegat, član SKOJ-a, ubit 22. 5.
1944.	v zasedi pri Sv. Ani, pokopan pri Sv. Marjeti.
Zuželj Joško, roj. 4. 11. 1026. v Mokronogu. V NOV je vstopil 1. 2. 1944., ubit je bil 22. 5. 1944. v Mirni peči, pokopan v Štatenbergu; 6taršem sporočeno.
Benolič Karlo, roj. 21. 1. 1914. v Vel. Ločah (Trst). V NOV je vstopil 19. 1.
1944., ubit 26. 5. 1944. v Trebincu, pokopan v Mirni.
Banica Jože, roj v Kaštobane — fetra. V NOV je vstopil 12. a 1943., ubit 6. 6.
1944.	pri Gradišču. Ostal je v gozdu pod Gradiščem. Ve za to štab III. bat. XII. SNOUB.
Kajin Janez, roj. 25. 6. 1919. na Vinici. V NOV je vstopil 19. 10. 1943., pomočnik politkomisarja, član KP, ubit
6. 6. 1944. v Gradišču in tam pokopan. Jelnikar Ivan, roj. 20. 3. 1907. v Kresnicah. V NOV je vstopil 29. 3. 1944., ubit 8. 6. 1944. v MirnL (Stopil na mino.) Pokopan istotam.
Koslovič Frane, roj. 29. 5. 1926. v Di-licah. V NOV je vstopil 18. 3. 1944., ubit
7. 6. v Tihoboju.
Blažit Jože, roj. 25. 1. 1925. v Iševci-Trebelno. V NOV je vstopil 9. 9. 1943.. mitraljezec, član SKOJ-a, ubit 11. 6. 1944. v Občinah pri Trebelnem, pokopan v Knežji vasi.
Vadnov Stanko, roj. 24. 5. 1928. v Zagrebu. Stanoval v Ljubljani, dijak. V NOV je vstopil 9. 4. 1943, član SKOJ-a, ubit 11. 6. 1944. v Občinah pri Trebelnem. Pokopan v Knežji vasi.
Serek Fani, roj. 28. 12. 1920. v Ljubljani. V NOV je vstopila 5. 2. 1944., članica SKOJ-a. ubita 11. 6. 1944. v Občinah pri Trebelnem, pokopana v Knežji vasi Končina Leopold, roj. 11. 11. 1912. v Vel. Štangah. V NOV je vstopil 9. 9. 1943., ubit 11. 6. 1944. v Občinah pri Trebelnem,, pokopan v Knežji njivi.
Krnc Janez, roj. 7. 9. 1921. v Strni-cab — Trebelno. V NOV je vstopil 9. 12.
1943., član SKOJ-a, ubi< 11. 6. 1944. v Občinah pri Trebelnem, pokopan v Knežji njivi.
Repat Alojz, roj. 81. 3. 1914. v Starem trgu. V NOV je vstopil 6. 6. 1944., ubit
11.	6. 1944., pokopan v Knežji njivi.
Najnovejša komedija rdečega »narodnega heroja«
Česar se ni domislilo poveljstvo NOV, je pogruntal »polkov.« Daki. Seveda »maršalovi« vojski kot taki tega ni bilo mogoče; Že zdavnaj je javila širokemu svetu, da je proga Ljubljana—Kočevje do konca vojne zapečatena. Daki pa je vedel, da vozi v Grosuplje vsak dan vlak za vlakom, da se vozijo na vlaku domobranci, da kalijo mir oklepniki, katerih ropot vznemirja celo nekatere predele »osvobojenega« ozemlja. In naposled je celo slišal, da mislijo speljati železnico še dlje, v Ribnico, morda celo na Sušak.
Zaupna vest je prišla na uho samemu presvetlemu ministru za prometne zadeve, ki je brž odredil vse potrebno. Dal je svoje mnenje in priložil načrt, s katerim je mislil pobiti vse muhe na mah. Uničiti tunel pri Šmarju! Idealna misel se mu je utrnila. Ljubljano bomo »odrezali« od zaledja, domobranci na Grosupljem in naprej se bodo ustrašili in jo potegnili v Ljubljano,1 Dolenjska bo spet »naša«.
Inženirsko-tehnični referent pri osmi »brigadi« Jure je bil od Dakija pooblaščen, pripraviti vse potrebno. A osma je bila prešibka. No — recimo vsaj mul niso imeli dovolj. Izposoditi so si jih morali pri deveti.
Nabrali so tiste dni po vseh mogočih odredih mul in mulcev 80 po številu, jih natovorili z »angleškim« ekrazitom in zbrali rajo. Tej so pred odhodom obljubili, da je treba narediti samo še nekaj in vojske bo konec. To nekaj naj bi bilo razrušenje tunela pri Šmarju ...
Kako se je zgodilo, smo lahko brali in videli. Čez nekaj dni je vlak spet stekel, tedaj že čez Grosuplje. Osebni sicer ne, ker v resnici ni potrebno, da bi se ljubljanske in grosupeljske dame vozile v tako udobnih vozovih. Vojska je in žrtve morajo biti. Ta ponesrečeni uspeh osme »brigade« pa naj bi predstavljal praznovanje triletnice »narodnega heroja« pokveke Dakija, odkar osvo-bojuje slovensko domovino. Slaba bi bila ta. Polkovnik Daki je uvidel, da je bilo to vse premalo pompa za njegov jubilej.
Sklenil je škrbasti vojskovodja, simbol moderne lepote in poguma in neodo-Ijivo hrepenenje ljubljanskih »tovarišic« vso stvar znova uprizoriti. Sedaj naj bi se prav za prav obhajala njegova obletnica. Saj tudi sicer že dolgo niso kaj prida slišali o njem. Menda odkar se je oženil pod smreko tam nekje pri Vel. Laščah...
Dober teden so bila posvetovanja, nazadnje so odobrili načrt, ki je bil izdelan v vseh kotankostih, in ga poslali prometnemu ministru v rešenje. Prometni minister je kajpak pritrdil. Načrt je bil na kratko povedano »večjega značaja«. Uničiti oba predora pri Šmarju, likvidirati Šmarje, Mali vrh, Lisičje in morda še Pijavo gorico, če bi čas dopuščal.,.
Medtem ko so tolovaji polegali po sencah in vlekli na ušesa brnenje letal, so štabni Čakali ugodnejšega vremena. Zdaj jim je bilo prevroče, drugič spet premrzlo. Navsezadnje je prišlo vreme in dobra poročila obenem. Ko nalašč.
Bilo je 13. avgusta, nedelja, sonce. Kurir je prinesel dobra poročila: »Domobranci v Žužemberk.«
Prav, gl je mislil Daki. Mi gremo pa v Šmarje. Da ne bo nepotrebnih sitnosti, kakor se je zgodilo oni dan... Hitro
so razbobnali, da se je treba pripraviti, in dopoldne je bil odhod iz Suhe Krajine. Dolga je bila procesija/ in pompozna. Savojske mule, komora, tolovajke, »rdeči križ«; štab, inženirski oddelek ... To je bilo po sredi. Ob striini, v pobočnicah, so stopicali tolovaji osme in devete. Daki ni hotel, da bi ga kdo presenetil, zato je vzel s seboj kar dve »brigadi«. In kaj šel Čudili se boste. Ljudem v Zdenski vasi je zapiralo sapo. Dva topa. Prava, železna topa na gumijastih kolesih. Najbrž so jih »spustili« Angleži s padalom... Daki si	je	torej	sposodil	pri petnajsti
dva topa, da bo pokazal Šmarcem in vsemu svetu, kaj vsega še premore njegova vojska. Preprosto rečeno:	pobahati se	je	hotel,	saj uspeh je imel že
v žepu. Tako ja. menil polkovnik.
Na mah je zvedelo Grosuplje: narodni heroj "nas pride osvobodit.
Pa je prišla noč in z njo njena moč. Daki je popeljal svojo vojsko po isti poti kakor oni dan. Na Hudi Polici so se ustavili	in	malo	počivali.	Pot je bila
dolga in	naporna,	mule so	veliko priza-
dejale. A kaj vse to. Polkovnik je bil tisto noč dobre volje in je govoril z rajo kakor s sebi enakimi. Skoraj se mu je zdelo, da je v Šmarju in na Škofljici, da bo malone ogražal Ljubljano. Kako tudi ne! Saj ima s seboj artiljerijo...
Ura je šla proti polnoči, banda se je po »strateških« načrtih raztepla na vse vetrove. Večina pa jo je šlo proti Šmarju. Temna noč je bila, da malo takih, bliskalo se je in celo dež ae je silil. Pa je bila zahodna sapa premočna. Psi so lajali ko ponoreli, zakaj začutili so divjačino. Drugače pa ni bilo slišati kakega nepotrebnega streljanja kakor druge noči. Zdaj je šlo zares. Ko je odhila ura v Šmarskem zvoniku polnoči, se je vžgala nekje za hosto raketa in naznanila vražji ples.
Ratatatatata ... Ra-ta-tatat... Ratata-tata... Potem Še nekaj min in predigra je bila končana. Tolovaji so se zbrali okrog Malega vrha ko Turki okrog Siska.	Potem	se je	začela stara	pesem:
juriš.	Bogve	koliko	»bataljonov«	je juri-
šalo,	a noben ni	uspel predreti Žične
ovire	okrog	vrhovskih kozolcev.	Domo-
branci so odgovorili kar se da modro in pametno, kakor Be za take fante spodobi. Nič niso kričali, kaj še da bi počenjali druge neumnosti. Na kratko, a učinkovito so pokale njihove strojnice. Posameznih krogel sploh ni bilo slišati, vse je drdralo brez konca.
Ko je mina vžgala v Tlakah gospodarsko poslopje, je bilo kar nekako bolj domače. Vsaj videlo se je. Hkratu sla prišla pod vas dva oklepnika in se ustavila vsak pri svojem tunelu. HaV Zdaj se je šele začela prava godba! Kdor je kdaj poslušal, kako brni iz petindvajsetih strojnic na oni strani, si bo pač lahko za silo predstavljal, kako je bilo tem »tovarišem« ob tem svidenju. Juriš je kar potihnil, le Še kakšna tovarišica je hotela biti glasnejša od samega streljanja. Seveda, to jim ni šlo v račun, da bi se morali odreči Malemu Vrhu.
Od nekod iz zaledja je prišlo spet povelje: še enkrat juriš! In zgodilo se je po volji »polkovnika«. Koliko vreščanja spet za prazen nič.
»Juriš! BelSki, predajte ee! Sedmi bataljon, bombaši! V napadi«
Tedaj se je domobrancem na Malem Vrhu zdelo vse skupaj le preotročje. Poveljnik je zapovedal majhen izpad in glej čudo: vse drvi in drvi. Oklepnika 'sejeta železo vsevprek in fantje z Vrha pošljejo v zadnji pozdrav za tolovaji še nekaj salv.
Kam vendar beže? Za trenutek streljanje poneha.
Tedaj je Daki zavohal za svojim hrbtom nekaj sumljivega. A komaj je utegnil dobro pomisliti, je že brbljalo. In kako!
Stamenkovič je zadel pri Selah na zasedp. En, dva, tri, vse se je razbežalo. Kar jih je zbežalo, ne vedo ne kod ne kam.
»Kam?« sprašuje tovariš tovariša.
»Na Polico, tam je štab.. .< In so šli po novo povelje. Ne šli, ampak tekli. Tam jih je čakal Daki. A domobranci za njimi. Na Hudo Polico.
Tolovaji se drenjajo okrog topov, nekdo prižge lučko in pogleda 6kozi cev. Dobro, v redu.
Ko je bila ura tri, je postalo na Polici hudo. Zdaj so pregovorili topovi... Bb ... bum, bum ...
Zmaga je tu, si je mislil Daki. A treba je še nekaj. Majhen manever, pa bo domobrance hudič vzel... Ko je najbolj divje pokalo, so se tolovajke objemale s komandirji po grmovju in cvilile, da je šlo skozi ušesa. Fantje so poslušali in malo prenehali. A tolovaji no zadrli v nov val juriša.
»Prvi bataljon levo, drugi bataljon desno, obkoljujl Obkoljuuuuuj!« Tovariši so obkolili Hudo Polico. Uspeh? Da, ubili so nekega vola v hlevu. A kje so domobranci?
»Topove sem! Beli so zbežali... Juriš!« Krasno. Prvo svitanje se kaže na vzhodu,
Ratatalatatata... Tatatata... Brrrr... brrrrrr...
Odkod? Le odkod? Tolovaji osupnejo in zgrabijo za top. Bum!
Domobranci na hribu samo streljajo. Potem se razjeze minometi. Juriš. A »tovariši« gredo v kolono po pet, ponekod po deset. Komanda? Brez povelja. Teci, beži. Zdaj jih uzre njegova ekscelenca narodni heroj.
»Stoj!« vzdigne roko. »Kam pa tako naglo?«
»Sovražnik napada v naskoku...«
»Kdo vam je zapovedal umakniti se s položajev? Ušivci garjevi, marš naznj jurišal!« Daki izvleče samokres in strelja, »tovariši« jo mahajo nazaj. A kam nazaj?
»Jurišajte, k ... ušive ... Mari! Prvi bataljon...!« Daki se je uiezil do kraja. Zdaj se mu je v glavi nekaj zablisnilo. »Kje so topovi?«
»Na Hudi Polici, tovariš polkovnik ...« Gromska strela ... Polkovnik se je domislil, da so topovi izposojeni. Sveta jeza ga je pograbila, segel je po brzostrelki in dregnil petelina. Brrrrr... Brrrrr...
Domobranci pa iz Hude Police. Rata-tatata ... Ratatatata ... Ni je bilo pomoči za tovariše, ki jih je zasipal svinee od zadaj in spredaj. Zdaj Be je oglasila pe-semca še z boka. To Je ganilo samega polkovnika. Obrnil se je kar moč naglo in klical ordonance. Nikogar nikjer. Samo »tovariš operativni« čepi ca grmom.
»Kam?« pobara polkovnika. Daki iz-
kolne novo besedo in mu nazadnje le zaupa: za hrbet. Rešilna misel.
>Kje je kouj?« Konja ni. Daki zajezdi prvo mulo, ki jo je srečal. Krotka živalca pa, ki je bila svoje dni vajena sladkih južnih besedi, se je ustrašila besnega vojskovodje. V galop, v galop... Ta, ta, ta, ta je odmevalo po gozdu. »Za hrbet,« kriči polkovnik na dirjajoči muli. Ta se sunkovito obrne in gospod polkovnik izgubi ravnotežje.
»Čof!« v blato pri bajerju. Mula se je ustrašila in stekla naprej ho hribu in okoli gozda k domobrancem. Polkovnik se	je ročno pobral iz brozge	in tekel peš.
»Za hrbet!« kriči ves	besen. Vsa
vojska se vsipa za njim. »Za hrbtom« jih je pozdravil sam Meničanin. O, kako je bilo spet veselo!
Kakor grlice so leteli	»tovariši« v
naročje novomeške skupine. Dan je bil že popolnoma, jasno nebo, brez oblačka. A noben ni občudoval lepe narave. Huda Polica je bila že zdavnaj zadaj, Golo je vabilo...
•	B-bummm ... B-bummm	... rrrrrrrrr
V tej godlji se je zgubil	mlad domobranec. V gozdu je srečal tovariše. »Kdo si?«
»Kdo si ti?« ga pogumno odvrne. »Kje so naši?« spet sprašuje tolovaj. »Ne sprašuj, tovariš, bežimo, da nas ne dobijo...« In so bežali skupaj, čez drn in strn. Nazadnje so vsi upehani pritekli v Brezje, kjer jih ustavi naša pa-trola. Tako je bil rešen domobranec in osvobojeni tovariši.
Na šentjurski strani še vedno ni bilo konca. Stalno so se oglašale brzostrelke.
Vzdolž potoka beži osamljena tovarišica. Sam gospod stotnik jo je ugledal. Krasen prizor.
»Evo ju... Tužna ji majka. Neče da stane. Ali čekaj malo...« Pa je obstala in legla v hladno vodico.
Da je šla »osvoboditev« po vodi, s« vedeli v Šmarju že ob desetih dopoldne, ko so pripeljali s Hude Police topove.
Kar je ušlo tolovajev svinčeni toči »za hrbtom«, so vzeli smer po nagonu. Kam drugam ko na Golo! V Želimllah so iskali zdravnika. A zdravnika ni bilo. Ranjenci so javkali na kolnicah.
Na Golem se je zbral »štah« na kratek posvet. Potem je sledil raport. Komandirji so javljali številčno stanje. Obveščevalni je šel na Kurešček in nastavljal na oči daljnogled. Krasen razgledi Tam daleč v megli teče pokrajinska cesta, po njej gredo domobranci. Odličen daljnogled. Obveščevalni vidi na sredo Grosuplja, vidi topove, vidi konja. Belega serca. Kdo ga jezdi? O, k« bi vedel! Sam Stamenkovič!
V golskem »štabu« je zavladala ?.id-na otožnost. Sam polkovnik se je potopil v sanje. Strašna mora jp legla na mar-šalavo vojsko, še celo mule 60 bile tako nesrečno žalostne.
Ta čas so domobranci na Grosupljem slavili svojo neenako zmago. Kako bi je ne? Zmaga je bila takale:
preko 50 naštetih mrtvih tolovajev; 45 ujetnikov, med njimi je zdravnik dr. černiž; dva topova; devet strojnic; pet minometov; puške nepreštete;
Dakijev konj in še dva druga; čreda savojskih mul i« mnogo zabojev ekrazita...
»Kaj je bilo potem?« se utegne kdij vprašati. No, potem je bilo takole: Daki je poklical na raport vse, jih »pohvalil« in sedel na mulo. Noč je bila Že, ko 14 jahal skozi Medvedico proti Krajini. Približno ob drugi uri ponoči je prišel v štab petnajste, kjer si je pred neka) dnevi sposodil topove. S težkim srcem je vstopil v pisarno. Ker ni šlo drugače, se je sprl.
Operativnemu v petnajsti ni šlo v račun, da je polkovnik zapravil topove. »Vendar, tovariš, to ne gre. Top ni karabinka!«
»Le škoda, da vas ni bilo na Hudi Polici. Molčali bi sedaj in pustili topove vnemar. Kaj vi veste. Zdaj ni več tako, kakor je bilo včasih, l^hko sem hvaležen, da sem odnesel glavo...«
»No, pač, razumem... A kje so sedaj topovi?«
»Sedaj ste me nečesa spomnili,« mu uide Daki. »Pojdite v Višnjo goro, tja so jih peljali. Zdajle jih lahko presenetite ...«
»Dvomim,« odvrne operativni.
»Tudi jaz. Vendar bi se dalo morda narediti kako drugače?«
»Ne vidim izhoda .. .<
»Saj je rešitev Čisto običajna. Gladko rečete domobrancem, naj vam vrnejo topove, ker ste jih vi samo posodili. Tako ho volk sit in koza cela...«
Daki je menil, da je pogruntal pravo. »In ko boste ravno že tam, recite Sta-menkoviču, naj mi vrne konja...«
»Dobro, naj bo pa po tvojem, tovarii polkovnik .. .« se je vdal »operativni«, Daki pa se je sam pri sebi smejal.
To je bilo ob dveh ponoči. Zjutraj ob' pol petih je bila pa petnajsta že na Pristavi, za njo je marširala »za vsak slučaj« še dvanajsta.
Da bi opomnili domobrance, go spustili »tovariši« nekaj rafalov, potem pa so utihnili s ognjem.
»Hej, vi, tovariši domobranci, dajt* topove in konja nazaj, pa ne bomo streljali ...«
Fantje na Starem gradu in na Peščenjaku so se na glas zasmejali.
»Kar dol, tovariši, kar dol. Vse bomo uredili.«
A »tovariši« nočejo s Pristave. Zato so se napotili domobranci k njim, da bi se od blizu pogovorili kako in kaj. Glej čudo, kako nedosledni so.
Namesto da bi počakali in bi se lepo dogovorili zastran topov, so jo »tovariši« potegnili proti Sv. Duhu ia na* prej. Strašno so tekli.
»Brzina, hrzina!« bodri komisar.
»Ne morem, tovarii, nogo me bole,« odgovarja upehani tolovaj.
»Sezujte čevlje!« Komisar daje zgled. Sedel je na štor in sl sezul čevlje, To* variši so naredili po njegovem vzoru. Sezuli so si v naglici Čevlje, a tedaj je že pokalo. Kar jih ni padlo, so pustili čevlje, nekateri celo puške in bežali in bežali...
lom potek, domovina 300 domobrancev
Mir, ki ga je uživala loškopotoška dolina in njeno prebivalstvo. je že 1941. I. začela motiti komunistična agitacija in pripravljala ugodna tla za poznejše krvave dogodke v znamenju Osvobodilne fronte.
S komunistično agitacijo tu je začel Skok Ferdinand, ki je navduševal ljudi, naj gredo v gozd, kjer se bodo borili za »svobodo«. — Bit pa je previden V začetku 6e je ogibal vsake besede in vsega, kar bi omenjalo komunizem, ker 6e je zavedal, da ljudje ne bi šli na ta lim. Iz Ljubljane se je pritepel neki »zobozdravnik«, ki je bil Skokova desna roka. Toda takrat nihče ni vedel, zakaj in kdo ga je poslal. V varstvu popravljanja zob je agitiral za OF, govoril o svobodi, o »okupatorju«, ki da ga OF so» vraži in ga bo pognala za deveto goro Bil je ljubezniva in zgovorna žverca, in ker je bil povrhu še gospod, ki je prišel iz Ljubljane, kjer »vse vedo«, so mu nekateri verjeli.
Od vseh vasi je za to reč najbolj dozorela vas Travnik, kjer so bili ljudje večinoma samo vozniki in so prevažali les ter dobro živeli. Danes ni ostalo od te ved drugega kakor kup razvalin, kar je posledica »svobode«, ki jo je oznanjala OF po svojih agitatorjih. Da je vas zadela taka usoda, ni najmanjša zasluga bratov Kardišev iz Travnika.
Od jare gospode je odrešilnemu gibanju držal roko tedanji občinski tajnik Košmerlj Anion, ki je bil vnet zagovornik komunističnih morilcev. Ker je bil velik sovražnik »okupatorja«, je imel z njim dobre zveze, to pa seveda samo zaradi »taktike«. Savojci so ga varovali'in tajnik si je po nalogu odbora, ki je vodil »osvobodilno« gibanje, postavil šotor pod »okupatorjem«, živel od njegovega denarja in hrane, druge pa zmerjal z »izdajalci«, ker sodelujejo z okupatorji. Za komun, agitacijo je dal pisalni stroj iz občinske pisarne Ker se od same »svobode« ni dalo živeti, je pustil in organiziral, da so komunisti izropali zaloge Prevoda, ki so bile'namenjene prebivalstvu. Tako so po »novem redu« komunisti živeli od naropanega blaga, ljudje pa od komunistične »Svobode«, ki jp je zastonj delil odbor OF.
Da bi bila občina še bolj »svobodna« in da bi ljudje čim svobodneje dihali, jih je rešil še ene skrbi. Dvakrat je poneveril občinski di-nar in z njim podprl komunistično misel, ki je tičala v žepu nekaterih ljudi. Cernu pa bo ljudem denar? Saj v novem redu smo vsi enaki in imamo vsi enako. Cernu bi se ljudje mučili e takimi pozemeljskimi stvarmi, saj je odbor OF tukaj, katerega naloga je, skrbeti za blaginjo ljudstva, da mu bo dobro.
V Malem Logu se je za komunistično agitacijo in ža blagor naroda potil Samsa Rudolf, v Fetjah pa kovač Vidervol.
i*rvi umor
Prvi svit »svobode« je zasijal loško-potoški dolini, ko so komunisti umorili Debeljaka Janeza iz Bele vode. Utemeljitev za njegov umor je bila kakor vse druge: bil je »izdajalec«, ker je bil proti uničevanju domovine in svojih ljudi. To krvavo delo je opravil Daki, ki je bil tedaj na začetku svoje »politične« in »vojaške« poti. Ta umor sš je zgodil 1. febr. leta 1042. Takoj so prileteli Savojet in zaradi tega umora v imenu svoje pravic« in komunistom na ljubo ubili dva nedolžna človeka. — Zaradi komunistične »svobode« so izgubili življenje 3 ljudje.
Meseca maja 1. 1042 je prišel nalog, naj primejo glavnega komunističnega agitatorja Skoka. Toda ker je Skok iniel med savojskimi karabinjerji dobre znance, so ga ti opozorili in je pravočasno skočil v gozd.
V rdeči »svobodi«
Dva dni po njegovem begu so tolovaji napadli — 7. maja 1042 na Vnebohod — karabinjersko postajo in postavili karabinjerjem zahtevo, da se morajo vdati. Postojanko da napada 20.000 tolovajev. Cez kaki dve uri je prišla karabinjerjem pomoč iz Ribnice, toda ne zato, da bi se postavili po robu tolovajem, ampak zato, da so jo karaoinjerji v varstvu te vojaške pomoči tabko popihali čez drn in strn. Za slovo so Savojci ubili če tri nedolžne ljudi, namesto da bi šli za tolovaji.
Tako je ljudstvo ostalo prepuščeno samo 6ebi in na milost in nemilost tolovajem. Ko so tolovaji zvedeli, da so jo Savojci popihali in da tla niso več vroča, so se previdno približali Loškemu potoku in po vseh plotih nabili razglase ter v rijih oznanjali, kako hudo so se borili in mučili, da so rešili ubogo zasužnjeno ljudstvo in »osvobodili« košček naše zemlje. Klicali so fante, naj se javijo v »narodno osvobodilno« vojsko. Prišli so z rdečo zastavo, oblečeni v cunje in kosmati kot razbojniki. Ljudje so jih ne-zaupno gledali. *
Tolovaji so zasedli občino, postavili za komisarja nekega »Florjana« in grozili s smrtjo vsakomur, ki bi se protivil njihovim odredbam. V imenu »svobode in novega reda« so izropati občino, kjer so bile zaloge »Prevoda«. Ker pa je bilo »svobode« še premalo, »o izropali tudi ljudi.
Odpor ljudstva
V teh hudih dneh, od vseh zapuščeni, so se ljudje oprijeli pregovora: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« Spoznali so nevarnost komunizma zlasti še, ker jih je kaplan Puhar na to nevarnost stalno opozarjal. Fantje iz poštenih kmečkih družin so se zavedali, da bi oblast komunistov in tako komunistično osvobajanje pogubilo kmečko ljudstvo.
Ko so jo Savojci popihali, se je zbralo 18 odločnih fantov, ki so prijeli za pu-
ške. Tako oboroženi so zasedli Tabor s pokopališčem in zvonik farne cerkve. Vse je prevevala neizmerna ljubezen do domače zemlje. Vsi so bili pripravljeni darovati svoje življenje za pravico in za svoj dom.
Vodstvo je prevzel kmečki fant, junaški borec Košmerlj Ivan S svojo modro besedo je zna! fante prepričati, da so se vsi odločili boriti se, če bi se tolovaji zopet prikazali v va6i. Seveda se med tem časom ni upal v bližino noben gozdovnik Enega, ki si jd upal priti v bližino, 60 fantje ujeli in zaprli. Pozneje pa 60 ga izpustili Prva dva dni je bilo vse mirno. Ponoči so bili vsi na straži, podnevi pa so nekateri odšli domov.
Nastopil je oni usodni Vnebohod 13. maja 1942. Kmalu po 7 je straža v cerkvenem stolpu naznanila fantom, da se v bližnjih vaseh gibljejo tolovajske patrole. Fantje so se pripravili, razpostavili k strelskim linam v zvoniku in pripravili vse, da bodo zaprli zunanji dohod v zvonik.
Okoli devete ure je prispel tolovajski kurir do Lavriia Ivana, bivšega župana v Loškem potoku, z ultimatom. Lavrič je pismo takoj poslal fantom s pripombo, naj se vdajo, če hočejo ohranita življenje. Nikoli ne bom pozabil junaškega Košrherlja Ivana in Knavsa Stanka, ki sta brala ta list s prezirom. Raztrgala sta ga na drobne koščke in Ivan je zapovedal: »Fantje, pozor! K linam!« Nato je govoril:	'
»Fantje, vem, da Čutite, zakaj se boste borili, in vem, da komaj čakate, kdaj bodo zapele puške; vem, da ste junaki, toda vsej dvanajsterici dajem na prosto, kdor hoče zapustiti zvonik, lahko to stori Nič'se mu ne bo zgodilo.«
Nihče se ni javil. Vsi smo bili trdno odločeni, boriti se.
Ne vdamo se!
Medtem so fantje dobili še en opozorilni listič od komandanta III. bataljona »Smelega«, ki je fante spet opozarjal, naj se vdajo, ker ob 11 dopoldne bodo napadli postojanko. Fantje na to niti odgovorili niso. Košmrlj sam je dejal: »Mi se bomo borili.«
Dva dni so še pripravljali tolovaji na napad. V odgovor na njihove obljube 60 fantje navdušeno zapeli: »Bratje, mi stojimo trdno!«
Knialu potem je prišel v zvonik tudi kaplan Puhar, ki nam je dal odvezo.
Istočasno so sporočili, da se pomikajo tolovaji v bližino. 2e počijo prvi 6treli in takoj se je pričel srdit ogenj. Fantje e kaplanom so zaprli vhod v zvonik. Tolovaji so zasedli s 3 puškomitraljezi vse višje ležeče položaje in čedalje bolj stiskali obroč okoLi Tabora. Streljali so s strojnicami na line okoli velikih zvonov, tako da so se morali fantje od .tam umakniti k niže ležečim linam. Med dve in pol urnem boju so fantje peli in vriskali, kar je rdeče posebno jezilo. Pod kritjem strojničnega ognja se je eden izmed banditov priplazil do lesenih vrat v zvonik, kjeT je s pomočjo sena in bencina zažgal lesena vrata, ki so se takoj vnela. Fantje v zvoniku tega še vedeli ni6o. Sele ko so se vnele stopnice in se je začel valiti dim, so se zavedli nesreče, ki jim je pretile. A kljub temu so junaško zdržali še pol ure in odbijali silovite napade z vseh strani.
Požar pri vratih je postajal čedalje silovitejša. Dim se je valil skori zvonik in vročina je postajala nevzdržna. Vsi črni in okajeni so se fantje odločali, da se odmaknejo iz zvonika V cerkveno ladjo. Toda ko so 6e 6 strelivom in orožjem dobro premestili v notranjost cerkve, so komunisti to opazili in takoj zasedli položaje okrog glavnega oltarja in na prižnici ter streljali in metali bombe na prostor, ki so ga bili zasedli branilci. Fantje so uvideli, da bi z bojem uničili cerkev in da odpora ne bodo nvogli več vzdržati, zato so se odločili na vdajo.
Čim so tolovaji spoznali, da se fantje vdajajo, so zagnali strahovit krik, pozvali fante, naj odneso vse orožje in strelivo ven pred župnišče in se tam postavijo po dva in dva.
Sedaj so pokazali gozdni »rešitelji«, kaj so. Zasramovali so branilce z naj-gršimi psovkami, jim pljuvali v obraz in drugo.
' Potem eo deloma uničili in povsem izropali župnišče In cerkovnika. Blago in vsa živila je pijana drhal naložila na vozove in odpeljala v 6voje taborišče v gozd •lazbina nad Šegovo vasjo. Tam so imeli skrivališče znani komisar »Florjan« in komandant »Smeli« iz Podcerkve s svojo priležnico Ivanko Mule, poiitkomisarko in morilko mnogih Starotržanov.
Slednjič 6e je roparska drhal naveličala ter Se zopet spravila nad fante. Kaplan Puhar je neustrašeno dokazoval roparjem njihovo zločinsko početje. Poleni 60 tatite oborožili s strelivom in orožjem im jdh gnali v Jazbino, ki je loško-pološkim fantom in' možem predobro znana. Saj 60 mnogi izmed njih trepetali pod njenimi vlažnimi stenami, kdaj jih bo podrla krogla iz revolverja politkomisarja Iztoka (Turšiča Ivana z Rakeka, znane zverine, ki je že dobil zasluženo plačilo).
Tolovajska komanda je zahtevala smrt devetih fantov in kaplana Puharja. Toda na posredovanje nekaterih potoških ra-joncev in terencev, ki so 6e bali ljudskega, ogorčenja, 60 vee izpustiti. Toda že Čez dva dni eo začeli skrivaj stikati za kaplanom. Kidrič je namreč zahteval, da ga kot »izdajalca« in organizatorja »belih« umorijo. Toda kaplan jim je srečno ušel.
Ko so fantje prišli domov, so jih Sa-vojoi »zaščitili« ta poslali vse v internacijo. Kar je ostalo še doma, je prijelo za puške, ki so jih dobili od Savojeev
Posadka v Loškem potoku je kmalu narasla na 160 odločnih m udarnih protikomunističnih borcev. Ko so prišli iz internacije še ostali, so V6j zgrabili za orožje in vračali komunistom milo za drago.
Ti loški in taborski junaki ter prvi slovenski protikomunistični borci, ki so doprinesli toliko žrtev za uničenje komunizma (Krnc, Bartol, Lavrič Stanko, Ru-
paršič, Sapeta, Knavs, Košmerlj, Rojc in drugi), ki so trpeli in pozneje pri Legiji doživeli na Blokah ueodm 8. september in po trpljenju ter prekaljeni po izkušnjah prešli v domobranske vrste, 6e borijo še danes, dve leti po prvem ognjenem krstu, vztrajno in odločno ko levi, ker vedo, da protikomunistični borec ne sme poznati ne popuščanja ne prizana-šanja ne usmiljenja.
Prv* loškopotošk! protikomunistični borci. Trije Izmed njih (X Kofimerlj Ivan, XX Knavs Stanko ln XXX Bartol Frane) so padli v Mozlju In Grčaricah.
Trije od teh idealnih fantov: Košmerlj Ivan, Knavs Stanko in Bartol Franc so darovali svoj a mlada življenja za donio; vino. Po 8. septembru eo bili na_ tista usodni vrvi med drugimi loškopotoškmu žrtvami odpeljani od rdečih zločincev v Ribnico in Kočevje, od kodejr so jih vlekli na morišča v Mozelj in Grčarice, kjer so popadali pod kroglami rdečih »osvoboje-valcev«.
Padli so zato, ker so hoteli dobro d^1 movini in narodu. Slava ioškopotoškim borcem I
Nad Loškim potokom, domovino 300 domobrancev, silnih v moči in spoznanju* pogumnih v boju in močnih v veri, bdi vaš duh. Vaši še živeči soborci 6e ne izživljajo v brezplodnem jadikovanju, ampak dan za dnem maščujejo vašo krivično smrt in se bodo maščevali, dokler zadnji uničevalec slovenske zemlje ne izgine pod tisto zemljo, katero hoče raz-dejati.
Loškopotošk e matere, očetje in dekleta! Rdeči terenoi in rajonci vas P°f5a' njajo v izgnanstvo in v ječe na hrvaške stran. Tri in dvajset deklet z župnikom Pravharjem m najboljšimi potoškinu možmi eo komunisti letos maja odpeljan neznano kam. Cez 40 najboljših fantov in mož je popadalo pod komunističnimi kroglami, zapuščene, izropane in požgana kmetije samevajo in čakajo pridnih ut zvestih rok. Izropani in zatirani trpita pod zločinskim komunizmom. To trpljenje vas dela še zvestejše in močnejše. Vedite, da se tudi za vas bližajo dnevi rešitve. Kmalu pride dan, ko bomo obra-čtinali z vašimi zatiralci, ko bodo možje po dolgih mesecih prišli v objem svoj« družine in ko bodo fantje prišli k dekle tom po šopek kot plačilo za vztrajen boj.
Zdrava bodi domovina!
Glasovi iz našilv krajev
Nekaj dobrih novic iz Ribnice.
Ljudstvo, ki je videlo v nedeljo, dne 13. avg. 1044, v Ribnicj 31 krst grčarskih žrtev na prelepem katafalku, je spontano manifestiralo proti komunizmu. Prišli so ljudje iz vseh krajev ribniške doline, da so se mogli udeležiti pogreba, ki je bil nadvse veličasten. — Po vaseh 6e je pogovarjalo samo. o tem dogodku, na splošno je ljudi zajela psihoza proti banditom in zlasti vaškim terencem.
Na Velike maše dan, 15. avgusta 1944, je bilo protikomunistično zborovanje pri Novi Štifti. Ljudstva je bilo mnogo. Do spontanega vzklikanja in joka jih je navdušil prvi govornik civilist. Največji srd ljudi je bil proti terencem in vaškim pbveščsvalkam. Proti koncu govora pa 60 hoteli tolovaji!, 40 po številu, motiti zborovanje. Poslali so proti zborovalcem nekaj rafalov iz ;strojnice in brzostrelke. Zadela ni nobena krogla. Domobranci so takoj odgovorili in stopili v akcijo. Po nekaj minutah, ko so hrabri domobranci, kakor vedno, pregnali bandite, se je to zborovanje nadaljevalo. Govoril je nadporočnik. V govoru je smešil ustroj tolovajske bande, pokazal na primeru, ki se je odigral, kaj znajo komunisti.
Ljudstvo je vztrajalo do konca in vneto poslušalo govornika. Večina ljudi je glasno obsodila grdo početje komunistov. Seveda 60 stopili takoj v akcijo komunistično usmerjeni in vaški terenci ter začeli med ljudmi kritizirati domobrance, kaj jih je bilo treba na ta dan v Novi Štifti- Ljudstvp po vaseh se je po tem zborovanju razdelilo v dva tabora. Večina navdušeno zagovarja domobrance in njihova dela, drugi, zlasti terenci in njihovi priveski, pa še vneto trdijo svoje. Komunisti so mislili, da bodo e tem, ko eo motil« zborovanje pri Novi Štifti, odvrnili ljudi od našega pokreta, pa je imel njihov namen prav obraten uspeh. Ves srd prizadetih gre na račun komunistov in domačih terencev, ki so imeli pri tej akciji vmes svoje prste.
Takoj drugi dan, 16. avgusta 1044, smo krenili v Dolenjo vas. Tu je namreč cerkev posvečena sv. Roku, ki je ta dan praznoval svoj god. Ljudje so na ta dan prišli iz vse doline.
Po slovesni deseti sv. maši se je ljudstvo razlilo po klancu proti občinskemu domu, kjer nas je že pozdravljala naša trobojnica s slovenskim grbom v sredi, katerega ro dolenjevaška dekleta ovila v zelen venec. Ta konec dolino, kjer izdelujejo lonce, zato jih drugje Ribničanje nazivajo Lončarje, je pač slišal o zborovanjih, ki eo bila po zgornjem koncu doline in je samo pričakoval dneva, kdaj bodo tudi Lončarjem kaj povedali.
Pa med množico, katero so domobranci e svojim ubranim petjem takoj pritegnili nase, nisi opazil 6amo Lončarjev, Oko je uzrlo ženice, ki so prišle več ur daleč tja iz Sodražice. Vsa množica je kakor eden na dano znamenje prisluhnila, ko je stopil na govorniški oder govornik, ki je pridobil srca že na pogrebnem govoru kočevskim žrtvam v Ribnici 13. avgusta. Vso je napeto spremljalo njegova izvajanja. Dekleta in žene večinoma v črnih rulali, možje, kolikor jih je še ostalo doma, vse je kričalo v tistih trenutkih, ko so prišli na vrsto terenci. Kakor en mož je vsa množica obsojala terence, njihovo delo in vse tiste, ki kakor koli, četudi skrivaj, delajo za komuniste.
Drugi govornik je bil mlad domobranec — domačin, ki je zlasti tistim, ki so krivi tolikega gorja, ki so ga morati Lončarji prestati pred komunisti, temeljito izprašal vest in v prelepih besedah orisal bridke in lepe dneve slovenskega domobranstva.
Tretji govornik, nadporočnik, se je zahvalil ljudem, ki eo v soboto, 12. avgusta, ko smo peljali žrtve iz Grčaric skozi
vas, tako lepo sprejeli sprevod, pomedli cesto in nametali na krste toliko cvetja. Kako globoko je segal strašni mrtvaški sprevod ljudem v srce, so pokazale neštete solze, ki 60 med zahvalo nadporočnika pritekle iz neštetih oči. V nadaljnjem govoru je v smešnem tonu kazal na tako »slavno« tolovajsko vojsko. S pritrjevanjem, e ploskanjem so ljudje pač pokazali vsem govornikom, kako z veseljem in zadoščenjem so poslušali njihova izvajanja.
Iz stotin grl, mladih in starih, je na poziv poveljnika zadonela slovenska himna. Pa ne samo ta. Kljub temu da je že poldan odzvonilo, je na sredi vasi prepevalo vse, domobranci seveda naprej, mladina, zlasti dekleta pa so s svojimi zvo«ikimi glasovi dale vedeti vsem tistim, ki so 6e izločile iz njihove srede ln pomagale komunistom, da je zanje za vedno končano, da 6edaj nastopa nova mla-
V nedeljo, 13. avgusta, je četo varnostne straže v Tolminu zadel težek udarec. Iz Kanala, kjer imajo svojo zunanjo postajo, je kmalu po 12 uri krenila v vas Bodrež manjša patrola, v kateri je bil tudi desetar Žbogar Marijan, ki je bil iz Bodreža doma in ga je seveda veselilo iti spet enkrat v domačo vas. Patrola ni imela drugega namena ko v vasi razdeliti nekaj izvodov tednika »Tolminski glas«, ki ga izdajajo domobranci v Tolminu in katerega vsako novo številko ljudje željno pričakujejo. Na fiovratku je patrolo izza hiš na razdaljo dobrih 5 metrov napadel mnogo močnejši oddelek tolovajev, ki so se medtem priplazili v vas. V spopadu je
— večkrat smrtno zadet — padel Žbogar Marijan, potem ko je izpraznil svoj mitraljez do zadnjega strela.
Tako je Goriška spet dala svoj krvni delež v boju slovenskega naroda proti boljševiškemu »osvobojen,ju«. Rajni Žbogar je to vprašanje, ki ga mnogi učeni in modri ne znajo, ne upajo ali nočejo razumeti, razumel do dna. Vedel je, za kaj gre in je vedel, da on s svojimi tovariši 6toji na pravih tleh in da je na pravi poti. Bil je eden ižmed prvih tolminskih stražarjev v četi — že od februarja. Po naravi je bil tih, miren, sam v sebi popolnoma uravnovešen, zato vedno nekako zbrano vesel; ker je bil dober pevec, je užival v četi splošno priljubljenost. Zahrbtne misli ni btlo v njem, bila ga je sama prostodušnost, ki osvaja in blažilno vpliva na okolico. Med. tistimi, ki so ga poznali, ni imej sovražnika; sovražili eo ga le tisti, ki nič dobrega in plemenitega videti ne morejo.
Bil je visoke in močne postave; čokat, rahlo nagnjen naprej je stopal na čelu čete in pel, pel, da je kmalu vse potegnil za seboj. Njegovo veselje in ponos je bil mitraljez. Kolikokrat ga je oprtal na dvorišču stražarske vojašnice v Tolminu, podnevi ali ponoči, hi odšel z njim s svojo 6kupino v tolminske hribe, da vrne »mir deželi«; z njim je šel tudi na svoj zadnji »pohod« v domačo vas. Z njim je tudi padel v boju, borec, ki je v cvetu let, tudi v zadnjem trenutku, v najneugodnejših okoliščinah, stal na tem zakrknjenem bojišču kot cel mož.
Ne vemo, kaj vse bo o našem rajnem rekla komunistična propaganda. Samo to vemo, da ne bodo priznali, da so ubili poštenega slovenskega fanta.
Dogodek je odjeknil po vsem Kanalu in okolici. Žbogar Marijan je namreč padel v domači _ vasi, ubili so ga rojaki, rojaki 60 priklicali in prikrili ubijalce
— torej sami ljudje, ki so rajnega poznali in so vedeli o njem samo to, da
dina, ne rdeča, temveč taka, kakršno hoS' slovenski narod.
Ta veličastna manifestacija našeg* ljudstva priča vsemu svetu, da ribniška ljudstvo, pa čeprav so ga komunisti taka razvpili, da je stoodstotno zanje, ni komunistično. Nasprotno! Ribniško ljudstvo je in hoče za vedno biti protikomunistu?* no, je in hoče biti le slovensko!!!
Ljudje so bila tako navdušeni in sp navdušeni zaradi naših protikomunističnih zborovanj, da se povsod menijo eanio o tem, kar so slišali na govorih. Po nekaterih vaseh je že tako daleč prišlo, da so dekleta sama vzela v roke terenke m obveščevalke.
Zborovanja, naš list in druga propaganda nam kažejo eno, namreč to, da je narod v tem predelu naše domovine do grla sit komunistične drhali in da hoče samo eno, čimprejšen konec teh banditov. Narod odkrito sodeluje z na1111 in ga nobeno prigovarjanje od strani terenskih plačancev ne bo odvrnilo več od tega.
Mlada žrtev našega protikomunističnega boja na Primorskem
ni komunist in da nikoli ne bo, ker * lakih plemenitih dušah to strupeno seme ne more pognati korenin. Prav J® okolnost pa je mnogim in mnogim odprla oči, da 60 izprevideli, proti konto je OF naperjena in proti komu je vedno naperjena bila, tudi že takrat, ko tolminskih domobrancev še nikjer ni bilo-Smrt tega splošno znanega in splošno priljubljenega fanta jim je dala povod; da so pričeli misliti, dočim so dotlri slepo sprejemali za evangelij vse, kaf je prišlo iz grmovja.
Ko je padli borec ležal sredi cveti* in vencev na mrtvaškem odru v poslop* ju občinskega urada, se je vrstila °D njem veljka množica, ki je v tihi m oj litvi izražala spoštovanje plemeniti žrtvi protikomunističnega odpora. Pogreba J1* dan 15. avgusta dopordne pa se je ude* ležila tako velika množica, da kaj t*J kega v zastrupljenem in omotičnem K®* nalu ni bilo pričakovati. Svojega 0 zadnjega diha zvestega tovariša so p® zadnji poti spremili tudi domobranci Tolmina, dalje oddelek nemške vojsk® iz Tolmina, ki je ob odprtem grobu <**' dal tri častne salve. Ob odprtem gr°,H se je od rajnega borca poslovil poveh' nik tolminskih domobrancev g. nadp®* ročnik Kuk, za njim pa urednik >T®‘J minskega glasa« g. Koren. Domobranski pevski zbor je zapel »Vigred« in gor mu«. Tako govori obeh govornik®.’ velika udeležba s strani občinstva, V1 sotnost vojaških dostojanstvenikov
nemškega krajevnega poveljnika v n nalu, zastopnika krajevnega povelju1, iz Tolmina, vojaške časti, ki so bile T&! nemu borcu izkazane in ganljivo Pe L pevskega zbora — vse to je pogre,D ,g slovesnosti povzdignilo v slavnost, ki J pokazala Kanalu vso veličino našo P tikomunistične borbe
Ko so po končanih slovesnostih, . jih je vodil g. dekan kanalski ob a . stenci duhovščine, udeleženci sipali V na rakev v jami in so pevci peli u .j gorčičevo »Mojo srčno kri škropite«, nobeno oko ostalo suho. Z Mavovo P mijo »Naj čuje nas«, v kateri se ta lepo izraža ves naš program: »Mir v želi«, so se vojaški udeleženci P°s,. na-od groba Domobranci eo odkorakali zaj v Kanal, prepevaje svoje koračni kakor po dobro opravljeni daritvi* k1 je Vsemogočni terjal	.	j.
Za Štrukljem Albertom In Jugom . j. hinom je to tretja žrtev oboroženega minskega odpora proti komunizmu-	,j
kor pa rastejo žrtve, tako ras , (a spoznanje v borcih in ljudstvu, d® borba ni »dnevna politika«, amp1a* ^ spopad dveh svetov, ki bo odločilen stoletja.
Bebriltleiter > urednik; Mirko Javornik / Horansgeber • izdajatelj: Inž. Joto Sodja i K ti* dl« Ljudska tiskarna • aa LJndsko tiskarno: Jož« Kramarič / Uredništva, oprava in tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva
Telefoni tf-Ol do 40-05 J Rokopisov na. vračamo i Mesečna naročnina 6 Ur, aa inozemstvo 12 lir.