Leto VIII.
V Celji, dne 23. septembra 1. 1898
Štev. 38.
Imhaja vsaki petek v tednu. — Dopisi naj se izvolijo pošiljati uredništvu in sicer frankirano. — Rokopisi se ne vračajo. — Za inserato se plačuje 50 kr. temeljne pri-rtojbine ter od vsake petit-vrste po 10 kr. za vsakokrat; za večje inserate, kakor tudi za mnogokratno inseriranje primerni popust. - Naročnina za celo leto 3 gld, rt
pol leta 1 gld. 60 kr, za četrt leta 80 kr., katera naj se pošilja: Upravništvu »Domovine" v Celji.
Kdo je kriv?
Notarjem v Ljutomeru imenovan je na mesto gospoda Šlambergerja, ki se je preselil v Kranj, notar Julius Thurn, ki je služboval dozdaj nekaj let v Logatci na Kranjskem in od katerega po dosedajnem njegovem delovanju ne smemo upati nobene podpore slovenskemu narodnemu življu. Nasprotnikom našim se bode družil, in tako smo izgubili v Ljutomeru z gospodom Šlambergerjem trdnega soboritelja, njegov naslednik pa množi vrste onih, ki nastopajo zoper Slovence ne samo kot zatiralci slovenskega jezika v javnem življenju, v uradih, šolah itd, ampak tudi kot oškodovalci in morilci gmotnega gospodarskega blagostanja našega domo-rodnega ljudstva. Prav v namen gospodarskega okrepčevanja Nemcev in ponemčenih Slovencev med Slovenci vzdržujejo „Siidmarko" in druga društva ter s tem težijo gospodarske težave vernemu Slovencu ter mu hujšajo boj za živež in obstanek narodni in gospodarski.
Tako smo prišli torej v ljutomerskem okraji na slabši položaj, kakor že v zadnjem času tudi po drugod vsled viadnega postopanja pri imenovanju državnih uradnikov in drugih oblast nikov. Zakaj pa izgubivamo postojanko za po stojanko na Štajarskem ? Na to vprašanje iščimo odgovora!
Že zdavno smo prepričani Slovenci, da nam vlada vkljub več kot 301etnej veljavi državnih osnovnih zakonov in ž njimi zagotovljene ravnopravnosti ne da in ne dovoli v dejansko izvršitev enakopravnosti naše ničesar drugega, kar jej izsilimo v trdem boji.
Večni boj imamo z vlado. V vsakem boji pa zmaguje oni, ki ima močnejše boritelje in umnejše voditelje. Voditelji in prvoboritelji naši
so naši poslanci. Tem je narod naložil braniti in varovati koristi njegove v vsakem oziru in povsod. Vso hvalo moramo vedeti nekaterim naših poslancev. Pogrešamo pa složnega delovanja vseh slovenskih poslancev v vsaki zadevi naroda našega. Zalibog, da se nekateri naši zastopniki ne zavedajo važnosti vsakega javnega službenega mesta za Slovence in da ne porabljajo svojega vpliva, da bi med Slovenci zasedali javna službena mesta vseh vrst in stopinj možje, ki so naklonjeni Slovencem. Naši poslanci se premalo združujejo in premalo nekateri izpolnjujejo dolžnost svojo, katera pripada naravno celemu parlamentu tako, kakor vsakemu po slancu posebej, t. j. nadzorovati državno upravo in skrbeti, da državna uprava varuje in pospešuje koristi volilcev. Ker se poslanci ne združujejo v izvrševanju dolžnosti svoje, obračati postopanje vlad (t. j. državne uprave) na korist volilcev in izbiranje javnih opraviteljev in uradnikov v državnem gospodarstvu, ki so še večjega pomena kot v zasebnem oskrbovanju imovine, ker ravno državni in drugi javni činov niki oskrbujejo blagor in pogubo mnogih prebivalcev, ljudi celega okraja, okroga, dežele, države, zato se vlada, ki nam daje ravno samo to, kar ji izsilimo, ne ozira na zahteve posameznih poslancev.
Presojevati in — soditi nečemo danes dalje ravnanja nekaterih poslancev, ki se ne zavedajo dosti svojih nalog. Zahtevati pa se nam zdi potrebno, da izberejo vsi slovenski poslanci izmed sebe odbor, ki bode zasledoval osobnostne zadeve v državni upravi na Slovenskem Štajarskem, Kranjskem, Primorskem in Koroškem, ter tudi v središči vlade na Dunaji. V ta odbor pa se morajo izbrati gospodje, ki imajo dobro voljo in sposobnost za delovanje v njem. Osobna po
hlepnost nekaterih ne sme veljati, sebičnost pa seveda še manj. Ravno to poletje smo žalostno opazovali, da delajo včasih poslanci eden brez drugega in celo tako, da si nasprotujejo. V to ne spada samo nesrečni kranjski prepir, ki toliko škoduje veljavi in politični moči slovenske delegacije kot poklicane zastopnice celega Slovenstva nasproti vladi in drugim narodom; temveč celo na Štajarskem smo videli, da ne podpira poslanec poslanca.
Vlada pa za to ve, da ne najde združenega upora in napora vseh Slovencev ter nas potiska ob steno!
Tako ne sme iti dalje!
Krvavečega srca omenjamo še pri tem malomarnosti Maribora, ki je pred tridesetimi leti vodil štajarske Slovence, zdaj pa v njem spi slovensko politično društvo ter se ne zbira nikoli, še udnine ne pobira; — slovenski otroci v Mariboru morajo hoditi v nemške šole, kjer zavirajo po svedočbi nemških učiteljev napredek nemških otrok, sle vešč'no pa pozabijo tako, da se s svojimi roditelji ne razumejo več, za Slovenstvo pa so izgubljeni. To je rakova rana popolnoma razjedajoča mariborsko Slovenstvo in ne ozdravi jo v današnjim razmerah sicer dober, pa brezvspešni nasvet »Slov. Gospodarja" naj slovenski stariši otroke izven šole slovensko čitati in pisati učijo. To je pomagalo še začetkom in v prvi polovici tega stoletja; zdaj se živi v dobi brzojava in dalekoslova ter v čisto dru-gačem bojevanji za bitje in obstanek osob in narodov.
Narod, ki ima šolo, ima bodočnost! To naj pomislijo mariborski gospodje, in skrbeli bodo za slovenske šole v Mariboru!
Slovenski poslanci pa, stoječi na poveljniškem mostu narodne ladije slovenske, morali
LISTEK.
Vojna 2000. leta.
Fantastična povest A. Boruma. Iz ruščine poslovenil Zaplaninec.
Vojaki so pripravili puške, prešlo je ravno pol minute, in mesto prasketanja, ki sem ga pričakoval, se je mahoma razdalo le sičanje, nalik izpuščanju para iz stroja. No moje vpra šanje mi je Saver pojasnil, da oni ne streljajo s smodnikom, temveč z nekim plinom, ki se zgosti malone v trdočo in se kot tak shrani. Neprija-telj ima po njegovem mnenju čisto gotovo posebne tope, ki bruhajo zgoščeni zrak; leti vlačijo vase vzduh, zgoščajo do najskrajnejših mej in zatem, z močjo najsilovitejšega viharja, ga mečejo na sovražnika.
»Izdelovanje teh še nikjer ne poznatih topov", je omenil Saver »se drži v najstrožji tajnosti; večina naših višjih častnikov je skeptična do njih; samo general Vizer pa še nekaj specialistov motrijo to stvar resno."
Med tem je naše streljanje napravilo vidno malo učinkov: rdeče ter zelene luči sovražnikov so i nadalje migljale in neavojbeno vedno bolj in bolj približevale se nam.
Postalo je neprijetno od neprestanega svita po zraku letečih krogelj, ki so vdarjale v nasipe ter barikade iz električnih vozov.
Med vojaki razlegali so se zdajci kriki, ječanja ter preklinjanja, kar je pričalo, da jih mnoge nevidne kroglje zadevajo.
Sedli smo zopet v svoj voz ter zdrdrali na drug kraj bitke, na veliki hrib, kjer je že stal s svojim štabom general Vizer.
Tu, kakor i preje pri mojem prvem srečanju z Vizerjem, so bila narejena vprav taka alu-minova prikritja. Sicer se je teme hriba potapljalo v nepredornem mraku, dočim so v podnožju njegovem električna solnca razsvetljevala bojno polje daleč naokolo na vseh krajih.
Vsled tega električnega svetila je bilo vidno, kako so se nešteti broji sovražnika, jednako mravljinskemu roju, v neskončnih razpredelkih premikali čez vrhove hribovitega pogorja ter se spuščali v dolino, ki jih je ločila od nas, da bi tudi bih z nami odločilen boj.
Zatem smo do cela jasno videli, kako ne-prijateij hiti za prikritja, kako potaka s seboj obilico nekih nam neznanih, polovnjakom sličnih predmetov. Vsi, ki so se nahajali v našem glavnem prebivališču, so se vznemirili, ne vedoč, kaj to pomeni; večina je vsejedno prišla konečno do sklepa, da tisti polovnjaki niso nič druzega,
nego prenesljiva prikritja. Z njimi hočejo bržkone okrepiti tisti kraj ravnine, da bi celo pred samim naskokom imeli prikritje.
Po številjenju generalnega štaba, nas je čakalo delo s 300.000 armado; ako se le-ta dvigne z vso svojo veličino, bode težko našim vojakom odbiti naval. To se dopustiti ne sme. General Vizer, ogorčen zbok svojih prejšnjih nevspehov, je zaukazal pristopiti k raketom.
In brže, kot bi čakale baš tega povelja, javile so se raketne baterije, ljudje so zabili v zemljo kole in vtaknili v obroče neke čudne patrone po obliki zelo slične smotki, a dva vatla dolge. Ognjeni rep, navadno spremljajoč raketo za časa njenega letenja, je bil tu jedva viden ter je hitro ugasnil, čeprav je žvižganje ter sičanje pričalo jasno, da še raketa vedno leti.
Saver mi je kaj podrobno razložil, da je smodnika, ki dela raketi rep, v njej samo toliko, da jo nese čez mejo našega vojaštva, a tam zunaj na sovražnikovi strani že ne deluje več smodnik, ki je zgorel, a v silo stopi zgoščena ogljikova kislina; hitrost rakete se poveča, in ob jednem s tem se izpremeni njena pot; z neiz-redno hitrostjo leti le ta navpično nad zemljo, a strupeni plini, koje izpušča pri tem, delajo tako omamljivo na bližnje, da ljudje obuemorejo ter konečno niso sposobni za boj. Ko pade slednjič
bodo — vsi — marljivejše čuvati naše koristi in paziti na nje povsod; v dosego namena se najtesneje družiti, v družbi pa zopet deliti vsakemu svoje delo!
Zadača je velika, obstanek naš! Zato pa v kraj z malobrižnostjo, na branik, na boj, — to pa vsi!
Vedeti pa je treba, da je boj z» narodne koristi slovenske tudi boj za gospodarski in gmotni blagor Slovencev! Vsak naroden (jezikoven) vspeh donaša tudi materijalne koristi, na-rodnopolitične izgube, škode in nesreče so ob enem gmotne!
Ne več „mol" ampak „dur"!
Jesen je tu, tista dolgočasna doba izmed štirih letnih časov, ko jame padati ovenelo listje raz drevja in grmovja. In v takem trenutku
vsiljuje se človeku nehote resno premišljevanje ne samo vsakdanjih socijalnih nego tudi — političnih razmer.
Boj za vsakdanji kruh in za življenje bije človek trpin na tej prevare polni zemlji, in vsako živo bitje ga bije, v naravi sami vrše se procesi, ki tajnostno delujejo in čistijo materijo od zmesi, v samostojnih državah pa bijejo boj narodi za svoj obstanek, in zlasti tisti narodi, ki so od narave in usode uvrščeni mej slabotnejše krilo te velikoštevilne svetovne armade.
Različen je ta boj, kakor so različne države in narodi, ki v njih prebivajo!
Narod, ki se je smel prištevati že v pri-četku svojega življenja mej močnejše, se lahko uspešno bojuje proti manjšim, da je le energičen, trezen in dosleden v svojem bojevanji, o pra vičnosti niti govoriti ne treba. Zlasti velja to o današnjih resnih časih, ko povsodi „vre". „Moč je pravica!" umevajo nekateri narodi dandanes glede boja, vse drugo jim je postransko sredstvo, da se le ideje njih programa uresničijo, malo jim mar kakim potom, li poštenim ali krivičnim, zadovoljni so tudi — s krivico.
Vse to smo avstrijski južni Slovani pozno spoznali!
Od početka ustavne dobe pa do danes bil je način našega bojevanja uprav pastirsko sramežljiv in ponižen. Kakor nezavedni brezpravni ljud vedli smo se naprav strastnemu sovražniku, zadovoljili se s srečo, da nas niso živih podu šili, in pobirali tudi drobtinice z vladnih miz kot grozno velik dar za našo prihodnjost! Slovencev boj se je bil do zdaj vedno v tistem siromašno intoniranem „molu", ki odmeva pri žalostnih prilikah in pojavih vsakdanjega življenja. Mej tem pa je minulo že celih pet deset letij, in mi nismo deležni niti tolikanj ustavno zajamčenih nam pravic, kakor par laških naselbin v — avstrijskem Primorji!
Ali se še ne bomo streznili? Ali res ne vidimo in ne slišimo, kaj počno avstrijski Nemci in Italijani? Kaj hočemo v tistem političnem
v cilj, razsiplje karteče, a ob jednem s pritiskom zraka razpoči, ali pa, — kakor v današnjem slučaju, ko se rakete mečejo v sotesko, kjer se skriva sovražnik, — ko pade na zemljo, razvije le ta tako množino ogljikove kisline, koja se zbok svoje teže ne vzdigne z zemlje kvišku, da morajo vsi tam nahajajoči se vojaki zgoreti.
„Potem" je nadaljeval Saver, „čez nekoliko časa, ko se zrak malo očisti, pridemo mi ter pomorimo v nezavesti ležeče sovražnike."
A rakete so v tem nadaljevale svoje delo, pa tudi v drugih točkah bojnega polja se je stvar vidno približevala k razvitku.
Na nebu se je pokazala luna in oba sovražnika sta se požurila vidno, spraviti svoje vojake v red, predno to od človeške volje neodvisno svetilo posije dokaj možno na vso okolico. Bil sem strašno presenečen, zazrši velikansko množino bojevnikov, ki so se spuščali v sotesko, kjer je sedaj vladala grobna tišina. Zmaga se je kazala brezvspešna, in Vizer je dal optično znamenje k splošnemu napadu.
Najedenkrat je general zlobno udaril z nogo ter razjarjen kriknil.
Brzojavna vest daleč spredaj nahajajočega se poizvedovalnega oddelka, a morda i izdajalsko naznanilo iz sovražnega tabora, je dajalo vedeti, da je neprijatelj v soteski zanetil svoje polov-
„molu" še vedno igrati ulogo beraških in nezrelih politikov, kakor smo jo igrali do zdaj ?
V „molu"! Slovenci smo — ponižne duše! Kakšen ugled pa si hočemo pridobiti vendar z večnim moledovanjem? — Na dan z bojem in naša pesem naj se glasi v „duru"!
Mi smo državljani, kakor vsi drugi, ki nam stopajo na tilnik! Mi državi plačujemo davek v krvi in denarju, a ona ne skrbi za naše življenje in obstanek, ter dopušča da se nas uničuje in zatira po uradih in šolah! To moramo uvideti in razumeti! Dobro! Vedi torej vlada, nemštvo in italijanstvo, da imamo dovelj tega turškega preziranja.
Brezpogojno si ne damo več na tilnik stopati. Ustavnih pravic hočemo biti deležni povsod in vedno, in zahtevali jih bodemo odslej tem resnejše in odločnejše, čim drznejše jih zahte vajo zase Nemci in Italijani. Nobenega spora-zumljenja več z nami, nobenega premirja. Avstrijski Slovenci nismo ničle in materijal dober le za kak — jarek. Boj na celi črti in pesem naša glasila se bo odslej — v „duru" !
Celjske novice.
(Cesarica Elizabeta f.) Povodom pogrebnih ceremonij na Dunaji bile so pretečeno soboto, t. j. 17. t. m. vse prodajalnice v našem mestu od 3. do 6. ure popoldne zaprte. V vseh cerkvah začelo se je ob 4. uri zvoniti z vsemi zvonovi, ljudstvo pa je opravljalo po cerkvah tihe molitve.
(To pa vendar ne gre!) Skrajna netaktnost naših zagrizenih oblastnij blišči se te dni po vogalih celjskih ulic. Tam je namreč pribita zahvala presv. cesarja „Mojim narodom" — samo v nemščini! Ali nismo mar tudi celjski Slovenci cesarjev narod? Ali nismo tudi mi ču tili in še čutimo s svojim cesarjem globoko žalost? Kako si drznejo potem oblasti, ki so bile poklicane cesarjevo zahvalo razglasiti vsem njegovim narodom, isto obelodaniti le nemškemu narodu v njegovim jeziku, narodu, ki pri nas nima takorekoč niti domovinske pravice, nego le koncisijo! Ako dunajska vlada ne ve, graška noče vedeti, mora pa naša okrajna oblast vedeti, da smo tudi mi Tukaj, ki ji tako prezirljivo po stopanje nikdar ne dovolimo.
(Okrajni šolski svet celjski) je v svoji seji dne 19. t. m. vzel na znanje došle dopise; sklepal o stavbi nove šole v Petrovčih; imenoval učit. kandidatinjo iz Gorice gdč. Pavlo Mrovle za podučiteljico za Kalobje; odobril nekaj letnih računov ter razsodil nekatere pritožbe.
(Poročil se je) dne 19. t. m. g. dr. Vladimir Ravnihar iz Celja z gospodično Antonijo Sterlš, hčerko znane narodne rodbine v Zagorji. Mladi dvojici najsrčneje čestitke!
(Kontrolni shodi) v celjskem političnem okraju se bodo vršili: I. za neaktivno moštvo vojske naslednje dneve meseca oktobra 1. in 2. v Šmarji, 4. in 5. v Konjicah, 9. v Celji za mesto,
njajte ter razsipal živo apno, katero, združivši se hitro z ogljikovo kislino naših raket, je le-to naredilo docela neškodljivo; sovražnikova pehota prihaja med tem z nasprotne strani na holme, kamor je bila namenjena i naša armada. Potem je prišla še vest, da od vstoka naglo drvi mnogobrojna neprijateljska konjiča; no z naravnostnega pota je le ta bila odbita z umetnim razletom udušljivih plinov, ki je bil napravljen doli ob vsi cesti.
Položaj je postal povsem neprijeten.
Vrniti nazaj, v boj odposlano vojsko — je nemožno. To bi značilo udati se naravnost sovražniku. Vizer, držeč se vsikdar moškega vojaškega gesla: „prsi ven!" je i zdajci videl edino rešitev v nadaljnjem naskoku.
Bitka, ki se je bila sedaj na naši strani rebra, razsvetljena s polno mesečino, je migljala pred menoj kot neprestano izpreminjajoča se slika kalejdoskopa. Ogromne množine ljudij so se streljale ter morile druga drugo pod neprestanim padanjem na vse strani letečih smrtonosnih krogelj.
Posadke so se zaganjale naprej in mahoma se umaknile znova nazaj; dolge bojne vrste so se mešale druga z drugo, in nad vsem tem je grmela zmes najrazličnejših zvokov: žvižganje
11., 12 , 13. in 14. v Celji za okolico, 16. v Mo zirji, 17. na Ljubnem, 19. in 20. na Vranskem, 22. in 23. v Trbovljah, 24. in 25. v Laškem. Naknadna kontrola bo 7. in 8. novembra v Celji. II. za neaktivno moštvo deželne brambe naslednje dneve meseca oktobra: 1. na Vranskem, 2. v Mozirji, 3. na Ljubnem, 9. v Laškem, 10. v Trbovljah, 16. v Šmarji, 23. v Konjicah, 24. in 25. v Celji. Naknadna kontrola bo 20. novembra v Celji. Pričetek je ob delavnikih ob 9. uri, ob nedeljah pa po prvi maši.
(Za zglasitev črnovojnikov), ki stanujejo v obsegu celjskega okrajnega glavarstva, je določen dan 6. oktobra. Zglasiti se imajo pri cb činskih uradih vsi črnovojniki, ki so nekdaj slu žili v c. i. kr. vojni ali c. kr. deželni brambi, razven tistih, katerim je nesposobnost za službo v orožji potrjena v črnovojniški prehodnici. Kdor bi bil zadržan 6. oktobra se zglasiti, naj to opravi dne 21. oktobra
(Krščansko- socijalno politično društvo „Naprej" v Celji) priredi v nedeljo, dne 25. ki-movca t. 1. ob pol 4. uri popoldan na Paki v gostilni na pošt', javen shod. Na shodu se bode govorilo o socijalnem in kmečkem vprašanju, o delavski organizaciji in o raznih drugih važnih rečeh Ker bode ta shod zlasti za kmetovalce in delavce velicega pomena, vabite se toraj da se ga prav v obilnem števila udeležite.
(Dr. Stepischnegg — obsojen.) „Kdor visoko leti, nizko pade." Znani Wolfov tast, imenovan tudi „Janez od Skale" itd., ki nosi svojo vedno razburjeno glavo tako visoko, da misli, da sme prezirati mestne, deželne in državne zakone, zamotal se je enkrat pošteno ter — teleb-ni! na tla. Ob priliki izleta »Triglava" v Celje, prevzel je vodstvo nočnih capinov ter jih vodil od kraja v kraj v boj proti Slovencem. Ko je videl, kako mu ta pijana druhal sledi na migljaj, domislil si je, da poskusi isto tudi s policijo in orožniki. Ko je namreč zvedel, da so par podrejenih mu „kozličev" zaprli, pnhrul je nad policijskega stražnika ter zahteval pojasnila. Ko se mu je povedalo, da sta najhu ša pobalina neki Trafenig in Plauz (obsojen zarad onih izgredov na 4 dni zapora) aretirana, zahteval je, da se ju izpusti, ter kričal: „Das ist eine Schwei-nerei, dass man Deutsche arretiert" — „to je svinjarija, da se zapira tudi Nemce!" Stražmeš-ter, svest si svoje odgovornosti ter znajoč, da nima Stepischnegg nikake pravice ga izpraševati, kaj šele osorno in zapovedujoče kaj zahtevati, podučil ga je mirno. To pa je Stepischnegga tako razkačilo, da je začel očitati stražmeštru pristransko (!) postopanje, o katerem da se je v občinskem zastopu že večkrat govorilo, in čemur bo napravil konec sedaj on. Celjska policija in pristranost — da, toda komu v prid? Stražmešter napravil je ovadbo zoper Stepischnegga, za katero pa je sodnija še le sedaj slu čajno zvedela. Dne 17. t. m. bila je javna raz-
ter sičanje krogelj, stokanje ranjenih, kriki poveljnikov, šum razrušenih prikritij.
Samo nekaj se je še trdo držalo v mojem mračnem spominu: preteža, — že sam ne vem zakaj, — je bila očevidno na strani vojske generala Vizerja, in z znamenjem napovedana sovražna konjiča se dosihdob ni bila pokazala.
Neprijatelj se je bil spet umaknil v sotesko in naša vojska je že dospela na gorsko pobočje, ko so se hipoma na sovražni strani pokazali nekaki čudni stroji, čijih loparji so se vrteli po zraku, kot oni pri veternih mlinih.
Brž, ko so jih ustavili, nastalo je v zraku tulenje slično silovitemu viharju, in v jednem hipu so sprednje vrste naših vojakov popadale na vse strani, kakor od silovite burje, a njim so sledile i nadaljne vrste. Naprave so bile takoj podrte, vozovi razbiti na drobne kosce, a ljudje so se krčili po tleh ali celo plavali po zraku kot suho listje po vetru. V nekolikih trenutkih je bilo celo naskakujoče desno krilo uničeno: vojaki so ležali kupoma drug na drugem, ta s pohabljenimi udi, oni onesveščen, tretji povsem mrtev; rešili so se samo oni, kojim se je posrečilo vleči se v jarke in jame ter tako izogniti se burnemu učinku.
Ali tudi oni niso ušli svoji usodi.
prava, kateri se je »neustrašljivi" nadpoveljnik celjskih fakinov oprezno odtegnil, ker je vedel, da kazni itak ne odide. Pustil se je prati po svojem zastopniku. Razprava bila je jako zanimiva, ter znova pokazala, kako gnjilo je v upravi, v kateri ima človek, kakor je Stepisch-negg, besedo »svetovalca". Videli smo pa tudi kdo je edini provzročitelj vseh pouličnih nemirov v Celju ter kako tmjeva je služba javnega mir lnega organa. Stražmešter, ki si je svest, kake posledice zna imeti zanj, ako zotoži »sve tovalca" Stepischnegga, pretrpeti je moral go tovo hudo ponižanje svoje osebe in službenega ugleda, da si je upal javno ponoviti, kako niču veno je bilo postopanje Stepischnegga Povedal je, da je imel celo ono noč Stepischnegg glavni tabor slinastih potepuhov v kavarni Golič, od koder mu je vedno sledilo okolo 30 capinov kot »telesna straža"; toda namignil je le z roko, in celo krdelo je stalo kakor pribito, ko je šel on psovat stražo. Nek tukajšni orožnik potrdil je isto kot priča ter odgovoril na vprašanje, za kaj je smatral one pobaline: ,.Za njegove somišljenike" (Arihanger). Stepischneggov zastopnik se je pač sramoval povedati, kdo so bile te nočne pošasti, kajti besedičil je vedno o »ljudeh boljših celjskih slojev" (aus besseren Standen). Ko pa se ga je vprašalo, kaj sta n, pr. aretirana Trafenig in Piauz, znal je le, da sta njih očeta v mestu, no, sinova — ta sta njiju sinova brez dela in poklica — takozvana postopača. Kaj zanimivo je bilo izpovedanje župana Stigerja in magistrat-nega vodje Furstbauerja, ki sta morala pripo-znati, da ni imel Stepischnegg nikake pravice v imenu občine nastopati, da je kot ,,Rechtsanwalt" kosmato lagal, da bi se bilo stražmeštrovo službovanje kedaj kritikovalo; sploh je iz njego vih besed in postopanja govorila le podivjana strast do Slovencev ter častilakoranost, pokazati svojim capinom, kako moč in vpliv ima njegova beseda. Ker se je Stepischnegg že enkrat spoza- | bil, da je užalil javno stražo ter bil zato kazno van, obsodilo ga je sodišče sedaj za to hudobijo na 150 gld. globe ali pa 10 dni zapora. Ubogi Woif moral bo zopet raztegniti, svoj moš niček naberačenih krajcarjev, ako noče, da mu bo tast — ričet zobal. Za naše razmere je ta razsodba kaj podučljiva. Kako opravičeni so naši opetovani klici, naj se celjsko policijo brže po-državi, ako nočemo doživeti tudi tukaj najgnus-nejše korupcije, ko bo dajal javni straži navodilo že Ochs ali Baloh. Začetek je storjen!
| Cesarica Elizabeta t |
Sprevod mrtve cesarice na Dunaj.
Dne 15. t. m. odpeljal je posebni vlak truplo pokojne cesarice iz Genove proti Dunaju. Na celem potu do Dunaja izkazovale so se po kojnici zadnje časti na način, ki je kazal, kako
Jedva so smrtonosna orodja ostavila svoje razrušujoče delo, prikazala se je nedaleč, kakor roj skakajočih kobilic, posadka jezdecev, drvečih naravnost k onemu mestu, kjer se je ravnokar vršil poraz. Konjska kopita so jela daviti mrtve in žive, a sablje ter kopja jezdecev so sekale pa prebadala vse, kar je le količkaj še kazalo življenja v sebi.
Bliskoma naglo je priletela ta konjiča, in s tako baš hitrostjo se zopet skrila, kakor hitro je proti njej nastopila še čila vojska.
A smrtonosni stroji so z nova zamahali s svojimi krili, zopet je burni sunek v nekaterih hipcih uničil ogromni del zemlje z vsemi živimi bitji, a konjiča je spet pridrvila dovršit svoje usodno delo.
Mi smo kar odrveneli od strahu, gledaje s holma na naš poraz. General Vizer je slednjič obupal.
»Evo, veselite se!" je vskliknil britko: »glejte uspeh vaše brezbrižnosti za orodje, delujoče s stisnjenim zrakom. Leta nas zdajci uničuje."
A stroji so se med tem pomaknili naprej, in mahoma sem začutil, da me je zgrabil silovit veter in me zasukal po vzduhu. V poluneza-vestnem stanju sem mogel še vsejedno zapaziti,
do srca je ginjeno ljudstvo. Posvetne in cer kvene deputacije pričakovale so krsto cesarice na vseh postajah, zvonovi vseh cerkva so zvonili. Na dolgi progi pred Dunajem stali so ob železniškem tiru železniški uslužbenci z gorečimi bakljami v rokah, katere so v trenutku, ko je drdral mrtvaški voz mimo, povesili in ugasnili.
Prihod vlaka na Dunaj.
Dunajsko mesto ogrnilo se je vsestransko v žalno obleko. V svetilnicah celega mesta gorele so plinove baklje z visokim plamenom, električne luči bile so črno zavite. Na kolodvoru pričakovale so vojaške in najvišje civilne oblasti svojo mrtvo cesarico. Dvorni služabniki dvignili so krsto ter jo odnesli v dvorano na kolodvoru, ki je bila spremenjena v kapelo. Nad vse pretresljiv je bil trenutek, ko je cesar zagledal
krsto z mrtvimi ostanki toli ljubljene soproge. Z obema hčerkama pričakal je namreč sprevod v predvorju dvorske cerkve. Ko se je zaslišalo votlo bobnanje, začeli sta nadvojvodinji glasno plakati. Cesar šel je globoko sključen in uduš-ljivo ihteč krsti nasproti, objel je krsto jo poljubil ter ostal nekaj časa v objemu.
Pred pogrebom
Bolj ko se je približeval tužni trenutek, ko se odvedejo zemski ostanki mnogo objokane cesarice, večje vznemirjenje je vladalo po stolnem mestu. Dasi se je imel vršiti pogreb še le ob 4. uri popoludne, vrelo je že na vse zgodaj dne 17. t. m ljudstvo od vseh stranij države, da si zagotovi prostor, od koder bo se dal gle dati sprevod. Za posamezne prostore pri oknih plačevalo se je po 100 gld,, za jeden balkon plačalo se je do 500 gld. Na stotisoče ljudij zbralo se je k zadnjemu slovesu. Vsi evropski vladarji prisostovali so ali osebno ali po svojih dvornih zastopnikih. Ogrski magnatje z poljskimi pleme-nitaši v svojih čarobnih oblekah, celo krdelo i samih generalov ter tisoče dostojanstvenikov v žalobni opravi, vse to je napravilo mrtvaški svečanosti izvanreden utis.
Zadnji sprevod v kapucinsko cerkev.
Točno ob 4. uri popc'udtte vzdignili so štirje dvorni lakaji v dvorni cerkvi krsto s cesarico ter jo nesli na mrtvaški voz, pred katerega je bilo vpreženih osem parov vrancev. Sprevod začel se je pomikati proti, kapucinskemu samostanu. Pred sprevodom je jahala eskadra konjiče, neposredno pred krsto stopala sta dva dvorna komisarja, dva služabnika dvorne kapele, jeden s križem, drugi s škropilnico, dva dvorna kape-lana ter dvorni župnik. Na vsaki strani so korakali po štirje dvorni lakaji, in štirje dečki ple miči z gorečimi bakljami. Na desni strani je šlo šest gardov-arcierov ter šest gardov-trabantov, na levi pa šest ogrskih telesnih in šest gardov konjenikov. Za vozom je stopala avstrijska in ogrska garda, stotnija pešcev ter eskadra konjenikov. Zamolklo so zadoneli bobni, vojaška za-
da sta se okolu mene vrtela po zraku tudi Vizer in Saver ter njegov sluga.
Jaz sem vsekakor hitro dospel na površje. Strašna teža v glavi, moreča mi doslej možgane, je zdajci — zginila.
Ozrl sem se okoli. Pred menoj je Vizer, no ne general, temveč oni Vizer, ki sem ga poznal pred sto leti; on je pazno gledal name in si radostno mel roki. A Saver ... no Savera ni bilo; mesto njega je poleg mene stal moj bivši sluga Ivan, ki mi je služil pred sto leti, a mesto Saverjevega strežaja sem videl našega polkovnega zdravnika. Tam vstrani, kdo je tam? Ni li HoMaho prišel iz svojega podzemeljskega stanovanja ? Ne, to je naš ljubeznjivi hišni gospodar župnik.
»Kje sem?" se mi je nehote zvilo, in oziraje se, sem bil spoznal svojo sobo v župniko-vem domu.
»Hvala Bogu, naposled se je le zavedel!" sem zaslišal radostni vsklik svojega Ivana.
»Da, čas je!" je dejal poluglasno doktor; »mrzlica je bila silna, in že me je skrbelo. Da, jako zanimiv slučaj. To se pravi, povem vam, nevarnost je bila nedvojbena."
Malo po malo sem prišel zopet k sebi. Vse kar sem bil doživel v sto letih, je bil zgolj
stava se je nagnila do tal pred mrtvo cesarico. Tisoče in tisoče ljudstva odkrilo se je kakor na povelje, zavladala je grobna tišina le pridržano in glasno ihtenje je bilo slišati iz cele neštevilne množice. Ko so nesli krsto v cerkev, stopal je pred njo kardinal nadškof dr. Gruscha z vso dunajsko duhovščino. Cela cerkev je bila prevlečena znotraj s črnim suknom, tudi tla so bila črno pregrnjena. Krsto so postavili na katafalk blizu cesarjevega klečalnika. Ko je zadonelo tisto tužno cerkveno spevanje »Miserere". jokati sta začeli obe nadvojvodinji glasno, kar je tudi cesarja premagalo, da so ga zalile solze. Po zo-petnem blagoslovljenju, vzdignili so krsto, da jo poneso na kraj večnega počitka Prvi za krsto je stopal zopet cesar, ki se je povrnil še le po četrt uri, močno objokan. Krsta pokojne cesarice bo stala na strani rajnega sina Rudolfa. S tem je bilo dovršeno zadnje poslavljenje, zadnji pozdravi milijonskih vernih avstrijskih podanikov napram svoji nepozabni cesarici. Rosnih očij vzdihnili so pač vsi prisotni, ali na svojih domih, v duhu: Večni pokoj, preblagi vladarici!
Oporoka cesarice.
Pokojna cesarica je imela dva grada. Grad Laniz je zapustila hčeri nadvojvodinji M. Valeriji, grad „Ahilleyon" na grškem otoku pa hčeri nadvojvodinji Gizeli Bavarski. Oporoko je imela cesarica napravljeno že dlje časa ter se je glede te previdnosti opravičevala napram svojcem: »Človek ne ve, kaj se mu lahko zgodi nepričakovano."
Sočutje cesarju.
Od vseh svetovnih vladarjev, od vseh avstrijskih dež. vlad, oblastnij, uradov, društev itd. prihajalo je toli grozno skušenemu vladarju vsak dan na tisoče brzojavnih sožalk. Cesar je odpiral vsako brzojavko posamezno lastnoročno, ter večkrat vskliknil: »Edina tolažba so mi še moji verni narodi". Ker vendar ni mogel vse poedince zahvaliti, izdal je dne 16. t. m. po svojem mi-nisterskem predsedniku, grofu Thunu, skupno zahvalo, glasečo se:
Mojim narodom!
Največja, najgrozovitejša nesreča je zadela Mene in mojo hišo.
Moje žene, krasu Mojega prestola, zveste družice, ki Mi je bila v najtežjih urah Mojega življenja tolažba in zaslomba, s katero sem več izgubil, nego Mi je možno izreči — ni več. Strahovita usoda Jo je otela Meni in Mojim narodom.
Morilčeva roka, orodje brezumnega fanatizma, ki si je postavil za smoter uničiti obstoječi družbeni red, se je vzdignila zoper najple-menitejšo izmed žena ter v slepem, neomejenem sovraštvu zadela srce, ki ni poznalo nobenega sovraštva ter je bilo samo za dobro.
V brezmejni bolesti, ki pretresa Mene in Mojo hišo, vzpričo nezaslišanege čina, o katerem ' se zgraža vesoljni omikani svet, seza v prvi
težek sen, trajajoč nekoliko ur. Ivan, — kakor so mi potem pravili, — vznemirjen vsled moje dolge odsotnosti, me je šel iskat ter me našel sredi prepadov, v globokem nemirnem spanju. Puskušal je bil zbuditi me, ali zaman; videč, da se vrši z menoj nekaj slabega, stekel je domov ter privedel k meni Vizerja in zdravnika. Poslednji je iz poČetka domneval, da sem bil vinjen, pri daljnem preiskovanju je spoznal, da se gre tu za rastlinsko zastrupljenje, ker je tudi v moji roki našel zmečkane jagode. Resnično, one debele jagode; koje sem bil povžil zraven črnic, so bile tako imenovane »vranje oči", ter so bile strupene.
Prinesli so me domu v siloviti mrzlici in v popolni nezavesti; potem sem se malone zavedel ter nekoliko pomiril, no potem sem znova zgubil zavest in začel blesti.
Naposled prebudivši se, sem brzo okreval in že drugi dan sem se poprijel službenih dolžnostij.
Naš doktor doda, kadar se spomni tega dogodka, vsikdar:
»Da, veste li, to je čudno zanimiv slučaj!"
„Nu," odvrnem jaz vselej: »na vsak način sem videl več zanimivega, nego vi."
(Konec).
vrsti glas Mojih ljubljenih narodov lajšaje k Mojemu srcu.
Ponižno se klanjajoč božji volji, ki Mi je vsodila toliko in tako nedoumno nesrečo, moram Previdnosti izrekati zahvalo za neprecenljivi zaklad, ki Mi je ostal: za ljubezen in zvestobo milijonov, ki ob uri trpljenja obdajajo Mene in Moje.
V tisoč znamenjih, iz bližnjih in daljnih krajev, iz visocih in nizkih krogov, se je izražala bolest in žalost za pokojno cesarico in kraljico. V ginljivem soglasju se razlega tožba vseh o neizmerni izgubi kot zvesti odmev tega, kar pieveva Mojo dušo.
Kakor Mi spomin Moje iskreno ljubljene soproge ostane svet do poslednje ure, tako Ji je postavljen v hvaležnosti m češčenju Mojih narodov neminljiv spomenik za vse čase.
Iz dna Svojega od žalosti potrtega srca Se zahvaljujem vsem za to novo poroštvo preudanega sočutja.
Ako morajo tudi utihniti slavnostni glasovi, ki bi se imeli razlegati to leto, vendar Mi ostane spomin na brezštevilne dokaze udanosti in gorkega sočutja najdragocenejši dar, ki sem ga mogel sprejeti.
Skupnost naše bolesti ovija novo, presrčno vez okoli prestola in domovine. Iz neizpremen-Ijive ljubezni Svojih narodov ne zajemam samo ojačenega čuta dolžnosti vztrajati v določenem Mi poslanstvu, ampak tudi upanje, da se Mi to posreči.
Molim k Vsegamogočnemu, ki Mi je poslal toiiko nadlogo, naj Mi da še moči izpolniti ono, h čemur sem poklican. Molim, naj biagoslovi in razsvetli Moje narode, da najdejo pot do ljubezni in sloge, ki naj jih osreči in oblaži.
V Schonbrunnu, dne 16. septembra 1898.
Franc Jožef s. r.
Spodnje-štajerske novice.
(Osebna vest.) Premeščena sta sodna pristava Viljem Kronasser iz Marenberga v Ptuj in Fran Jagodič iz Kozjega v Slov. Bistrico. Za sodne pristave sta imenovana avskultanta gosp. dr. Martin Šribar za Kozje in gosp. dr. Otokar Kočevar pl. Kondenheim za Marenberg.
(Himen.) Dne 28. t. m. poroči se gosp. dr. Karol Chloupek, praktični zdravnik v Šoštanji, z gospodično Miciko Torizer iz Varaždina.
(Posojilnica v Vojniku) lepo napreduje ter zvršuje svojo nalogo : slovenski denar zbirati v slovenskem zavodu in slovenskim prosilcem pomagati hitro in s kolikor mogoče malimi troški. Zraven teh dveh nalog pa ima ta posojilnica še tretjo: pridobiti namreč v slovenski Vojnik dobrih slovenskih obrtnikov ter jim priskrbeti dobra in cena stanovanja. V ta namen kupila je te dni od g. Fr. Uratarič a veliko prostorno hišo na glavnem trgu. Tu bo sedaj vojniški »Narodni dom" slovenskih obrtnikov. Upamo, da zanaprej ne bo treba slovenskim kmetom in tržanom pometati pragov nemčurskih obrtnikov, kjer se navadno zraven slabega in dragega izdelka dobi še polna ušesa neprebavljivih nemčurskih in protiverskih čenč in zabavljanj.
(Nadučitelj Koschutnig) na slovenski šoli v Vojniku, odgojil je svojega edinega otroka (131etno hčerko) tako lepo po naukih, katere je v svojem govoru pri letošnji uradni učiteljski konferenci v Celji razvijal, da je res pravo veselje. Učiteljev v šoli nobenega ne pozdravi, pač pa te in druge mirne ljudi ne cesti oblaja z »Heil und Sieg". Ta pozdrav pa ponavlja z vso močjo tolikokrat zaporedoma, da si ga mora človek zapomniti, če je tudi trde glave. Po šolskih prostorih hodi okitena s hrastovim perjem! To vam je vzgleden učitelj in oče!
(Občinski odbor v Velenji) je jednoglasno sklenil, da pustijo tržanje v znak globokega so-žalja viseti črne zastave raz hiš mesec dni.
(Proti laškim delavcem) napravili so tudi delavci pri gradbi železniške proge Velenje Dra vograd demonstracije. Zbrali so se namreč dne 14. t. m. ter šli z avstrijsko zastavo spredaj po celi železniški progi; kjer so naleteli na laške delavce, vzeli so jih seboj ter kričali »Živela Avstrija"! »Proč z Lahoni"! Nesreče ni nobene, kar z veseljem beležimo.
(Iz Gomilske) Različnosti. Iz šolskega poslopja visi mogočna zastava žalostinka v znak velike želosti, katera je zadela našo prevzvišeno Avstrijo. Tudi župan in poštar obesila sta enake zastave. Za petek napovedana je mrtvaška maša za dušo presvitle ranjke. — Hmelj ima letos dobro ceno, samo škoda, da se ga ni pridelalo več. Plačuje se 1 q a 150 gld. Tudi sadje je po nekaterih krajih dobro obrodilo, posebno tam, kjer toče ni bilo. Kupci prav pridno povprašujejo za jabolka. Plačujejo jih po 1 q a 4'50 gld. vendar še to ni prava cena, ke^ je ovočja primeroma letos malo. Kmetje, ne tresite, ampak obirajte sadje!
(Iz Rečice.) Letno zborovanje naše podružnice sv. Cirila in Metoda bilo je imenitno, vsaj gledališčnega odra še nismo tukaj imeli. Igra se je posrečila popolnoma; odlični gostje so se vsi pohvalno izrekli, kmetje pa čudili, da se je dalo kaj takega prirediti. Malo je bilo posestnikov, najbrž jih je flos odnesel na Hrvaško, — upamo, da pridejo do prihodnje veselice nazaj, — le za-vednejši rodoljubje so ostali doma. Pri zborovanji govorila sta domača čč. gospoda prav iz srca, veselih napitnic pa je bilo brez števila. Pevce je dobro izvežbal delavni g. V, štruklje pa mojstersko kuhal g. T, katerega bomo jako pogrešali v Rečici. Gostje iz bližnjih in daljnih krajev so se pozno poslovili od nas z obljubo: »Prihodnjič zopet"! Hvala prisrčna za obisk! Pridite torej v naš naroden trg, kjer ni niti ene nemškutarske duše, v trg, kjer biva vedno bratska sloga in mir. Kdor nasprotno trdi, sploh Rečice ne pozna. K podružnici pristopilo je mnogo podpornih in pravih udov in eden usta novnik. Le podpirajte nas, šlo bo krepko naprej, in dobili bomo še več ko 45 gld.
(Požar.) V nedeljo, dne 18. septembra t. 1. ob 11. uri po noči začelo je goreti pri posestniku J. Kramar v trgu Rečica veliko gospodarsko poslopje; zavarovano je bilo za 500 gld. I Tukaj je bila na licu mesta spretna požarna ' bramba rečiška z dvema brizgalnicama. Z veliko hitrostjo prihiteli sta brizgalnici iz Nazarja in Pobreže. Skupni moči se je posrečilo ogenj takoj omejiti in pogasiti, ker so bila v veliki nevarnosti tikoma stoječa poslopja. Od meseca maja t. 1. bilo je tukaj v bližini po pol ure daljave že pet požarov, zadnji bil je še le pred jednim tednom v Ljubiji pri Mozirji.
(Pri Sv. Frančišku v Savinjski dolini) obhajala je šola dne 10. t. m. jubilejno slavnost. Po maši je govoril šolski vodja, g. Jos. Fišer v šoli zbrani mladini o pomenu cesarske slavnosti, na kar se je peljalo učence na slavnostni prostor. Tam je^ govoril kaj lepo ud krajnega šol. sveta, g. Iv. Časi. Otroke se je tudi primerno pogostilo. Za prireditev te redko-lepe slavnosti prispeli so razven učiteljstva največ g. Jvan Štiglic, načelnik krajnega šolskega sveta in že imenovani g. Iv. Časi.
(Omamila jih strela.) Dne 19. t. m. šla je Jera Kopušar še z dvema ženskama na Ljubnem iz polja. Med potom uiari strela v njih bližino ter omami vse tri, da so popadale na tla. Drugi dve se kmalu zavesti ter odvedeti nezavestno Kopušar. Medicinec g. Jos. Goričar iz Mozirja spravil je tudi njo k življenju.
(V Lučah) so priredili dne 11. t. m. jubi-lejsko veselico, katere se je udeležila šolska mladina z učiteljstvom, mnogo nad sto dosluženih vojakov s cesarsko zastavo ter mnogo drugega ljudstva. Slavnostni govor je govoril gosp. učitelj Zemljič. Toda, ko je bilo veselje do vrhunca prikipelo, oglasila se je britka žalost. Ob 4. uri popoludne prišla je še le pretresljiva novica o umoru cesarice, kar je hipoma raz-gnalo mlade in odrasle od slavnostnega prostora.
(Trbovlje.) »Katoliško delavsko društvo v Trbovljah" ima dne 25. septembra t. 1. ob 3. uri popoludne v gostilni gospoda Antona Volavšek a svoje mesečno zborovanje. K obilni udeležbi uljudno vabi	odbor.
(Iz Dola) se nam poroča o cesarski jubilejni slavnosti, katero je obhajala šolska mladina dne 22, avgusta pri ondotni podružnici, 700 m visoki cerkvi sv. Jurja. Po slovesni sv. maši začela se je veselica pri ozaljšanem cesarskem kipu na trati pred cerkvijo. Pozdrav je govoril načelnik krajnega šolskega sveta, gosp.
Podmenik, slavnostni govor pa gosp. nadučitelj A. Gnus. Mladina je prednašala »Cesarjeva podoba", pela, deklamovala ter se veselila. Mla-dinoljubi priskrbeli so, da se je mladino primerno pogostilo, pri čem sta si stekla največ zahvale krištofski župan g. K. Šunta in naduči-teljeva soproga.
(V Dolu) imajo vse javne in večina zasebnih hiš razobešene črne zastave. Dne 14. t. m. daroval je ondotni župnik č. g. A. Fischer iz lastnega nagiba mašo zadušnico za pokojno cesarico. Pri maši sta mu stregla domač kapelan, č. g. Lajnšič in šentjederški provizor, č. g. R. Vaclavik. Vdeležilo se je maše mnogo občinstva, občinski odbor, krajni šolski svet, učiteljstvo, požarna bramba v Hrastniku, uradniki kemične tovarne itd Po sv. maši odposlal je župnik so-žaljno brzojavko v imenu župljanov. Občinski
odbor in krajni šolski svet sklenila sta takoj, storiti isto potom okr. glavarstva v Celju,
(Okrajni odbor Šmarje pri Jelšah) kakor tudi vse občine tega okraja, nadalje »Slovensko kat. polit društvo v Slatini" in vseh 10 občin svetoknžke nadžupnije (rogaški okraj) so vže odposlale izraz sožalja in sočustvovanja nad izgubo Nj. Vel. presvitle cesarice — c. kr. okraj, glavarstvom v Celji in Ptuji s prošnjo, da ista to poročajo službenim potom presvilemu cesarju.
(Na Planini) neguje umetno nemškutarijo, najbolj ondotni kramar Schescherko, ki je imel slepo srečo, da je odložil svoj kramarski koš baš tam, kjer je največ zagovednih ljudij, ki so si ga izvolili celo za župana, za »aukmana fajerbera" itd. In sedaj ima mož ponos in oblast, liki petelin na smetišču. Kajpak, da je vse nemško na pošti, v obč. uradu, pri pož. brambi, sploh ves trg na zunaj, dokler tržanom ni treba nemškega govoriti. Kot obč. slugo potrdil je svojega hlapca, ki niti spisov svojega gospodarja brati ne zna, kaj še le umeti. Tako je nedavno preklica val: »Se vam da na znanje, da bo dne 18. t. m. v Montpreis hamstok, bo peršu pecirks-haukman gor iz Brešc". No, Montpreis, ti korakaš, pa kam?
(V Pišecah) so obhajali dne 31. m. m. cesarsko slavlje, na katero je prišla šolska mladina z učiteljstvom, stariši in mnogo gostov. Pred mašo pridigoval je č. g. kapelan oziraje se na vladarsko petdesetletnico. Popoludne zbralo se je staro in mlado na slavnostnem prostoru na pripravnem travniku. Slavnostni govor je govoril g. nadučitelj A. Kokot. Pozneje so stopali na oder mladi deklamovalci in deklamo-valke. Veselo mladino se je obilo pogostilo, naj-pridnejši dobili so velike cesarske podobe, katerih je daroval 50 ondotni rojak, gosp. Umek, trgovec v Brežicah. Hvala mu iskrena! Vrh tega je dobil vsak šolar po jedno knjižico »Naš cesar Franc Josip I", katerih se je nakupilo za darovani denar. Posebno zaslugo za razveseljevanje in pogoščevanje mladine so si pridobili g. Fran Gerec, trgovec in njegova soproga ter župan g. Martin Volavšek. Hvala vsem!
(Učiteljstvo slovenjegraškega glavarstva) je hudo ogorčeno nad ondotnim vodjem gosp. Zoffom. In to pač opravičeno! K letnemu okr. učiteljskemu zborovanju došel je pač vselej njegov prednik ali poslal vsaj svoj pozdrav. Gosp. Zoff je moral vedeti, da ima letošnje zborovanje poseben patrijotičen namen, kajti se )e isto poklonilo, kakor drugod, cesarski 501etnici. To je moral tedaj vodja okr. glavarstva znati, ako mu je sploh znano, da imamo letos v Avstriji jubilejno leto. Vendar se je povabilu odtegnil pod jako čudno pretvezo, češ, pričakovat je šel svojo
—	taščo. Jako uzoren zet mora biti ta Zoff, ako mu je galantnost napram tašči več nego stotine vernega, podrejenega mu učiteljstva, več nego
—	cesarski jubilej. Potem pa še naj jadikuje, da se mu podrejeni sloje vi odtujujejo, da se mu ne skazuje spoštovanje in udanost, ako obrača on vso ljubezen, skrb in naklonjenost le svoji
—	tašči.
(Iz Podvinc pri Ptuju) dobili smo poročilo o jubilejski slavnosti, kar pa, kakor skoro pri vseh drugih enakih poročilih, ne moremo dobesedno prinesti, ker nam manjka prostora. K lepi slavnosti, katero je priredilo ondotno bralno društvo, je mnogo pripomogel g. Polanec, ce lovški bogoslovec, kateri je tudi govoril jedrnat
in navduševalen slavnostni govor. G. dr. Brumen iz Ptuja je govoril kaj pomeni za slov. kmeta odprava tlake, robote in desetine. Oba gg. govornika je zbrano ljudstvo burno hvalilo. Veselica se je zvršila nad vse lepo, ter prinesla razven razvedrila tudi mnogo tako potrebnega poduka našemu kmetu. Konečno je g. Polanec nabral 12 gld za družbo sv. Cirila m Metoda.
(Pri Sv. Tomaža nad Vel. Nedeljo) pro dajajo trgovci izključno le takozvane „Bauern-bund"-užigalice, celo sam narodni trgovec Skrlec ima le iste. Radi bi znali, kateri prorok je za-sejai to novo zvijačo, slovenske kmete slepiti. „Bauernbund" ni nič mnogo boljše nemško društvo nego „Sudmark" ali „Šulferajn" in naroden greh je, kdor le daruje vinar za tako budalost. Naše užigalice so edino le one družbe sv. Cirila in Metoda; zahtevajte povsod le take, bauern
bundarske kakor vsa druge pa zavračajte, naj si omahljivi trgovci sami zažigajo ž njimi pipe.
(Zavedne občine.) Občinski uradi Studanice, Brezje, Hrastovec, Modraže, nadalje v Ivanjcih, Očeslavcih in v Ivanjševcih odposlali so prošnje za slov. univerzo v Ljubljani, za nadsodišče v Ljubljani, za jednakopravnost slovenščine na naših železnicah ter za slovenski poštni pečat in slovenske napise pri pošti v Ivanjcih. Zadnjo prošnjo sta tudi še podpisala župni urad v Ne-govi in ondotni krajni šolski svet Čast vsem!
(V Mariboru je umrl) dne 11. t. m. 98 let stari Jakob Bancalari, jubiliran tajnik bivše c. k. okrožne oblasti v Mariboru. Bil je ud premnogih dobrodelnih in patrijotičnih društev. Vkljub skoraj stoletni svoji starosti obiskoval je redno vsako jutro ob 6. uri slovensko cerkev v mariborskem predmestju, zvečer pa zahajal v krat-kcčasne druščine na kegljišču, Bil je tudi pravičen Slovencem. N. v m. p.!
(Dva morilca na smrt obsojena). Dne 18. t. m. je obsodilo porotno sodišče v Mariboru Franca Marin in Lovrenci Kukovec, oba iz ormoškega okraja, v smrt na vislicah, ker sta ubila v noči 3. julija t. 1. na grozodejen način Franca Šori iz Polanc in Franca Bec iz Vrati-slavcev. — Marina je zagovarjal g. dr. Pipuš, seveda slovenski, pri čem se je pokazalo, da skoraj polovica porotnikov ni razumela sloven sko ter so jih morali takoj odsloviti. Žrebanje takih porotnikov je pri nas potrjena nepostav-nost, in vendar se še zgodi. Nemški listi hudo obrekujejo dr. Pipuša, ker je enkrat razkril te zastarele krivice. Kritikujejo njegov zagovor, češ, da je govoril „novoslovenščino", katere ni nikdo razumel. Morda so bili odslovljeni porotniki sta-ro-slovenščine zmožni?
Poštne zadeve.
Slovenci, na branik za svoj jezik in narodnost!
V Št. Petru v Savinjski dolini ima tamkajšnji c. kr. poštni urad nemški pečat z napisom: „St. Peter im Sannthale". Ravno tak napis se nahaja na poštnem vozu. Ta pečat in samo nemški napisi v čisto slovenskem kraju je nečastni ostanek prejšnjega nemškutarskega občinskega odbora in njegovega župana, siabo-znanega slovenožrca Lenkota. Vselej, ko vidimo po cesti drdrati ta voz z nemškim napisom, in ko vidimo na pismih in drugih pošiljatvah iz Št. Petra pečatni odtisek: „St. Peter im Sannthale", vselej se nehote spomnimo slovenskega pregovora: „Kjer osel leži, dlako pusti!" Nemškutarskemu županu Lenkotu so zavedni Šentpeterčani lani izpodmaknili županski stolec, toda oslove dlake, ki je raztresena po Št. Petru, še niso čisto pometli. Od novega občinskega odbora torej upamo, da ne bode te dlake več trpel niti v občinskem uradu niti na pošti, temveč da bode stopil na branik za slovenski jezik na svoji pošti ter vložil po „Domovini" prošnjo na trgovsko ministerstvo za slovenski poštni pečat in za vse napise v slovenskem jeziku. Jezik vsacega naroda se zrcali v govorici, knjigi, spisih, časopisih in po napisih. Napisom je treba še toliko večjo važnost in vrednost pripisovati ker so javni in dajajo krajem lice narodnosti.
Občina Sv. Peter je štela 1890. leta 1219 prebivalcev, ki so rodom sami Slovenci, naj imajo torej tudi njihove hiše, uradi in sploh ves
okraj čisto slovensko lice. „M aterna beseda je jasno ogledalo vsacega ljudstva!"
C. kr. poštni urad v Juršincih t. j. pri
Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah ima na svojem poštnem pečatu tudi slovenski napis Jur-šinci. Nadejamo se da so tudi napisi zunaj in znotraj poštnega urada v našem jeziku. Prosimo v tej zadevi poročila! Vse pošte po slovenskem morajo imeti slovenske napise in naši občinski uradi naj skrbe, da dobe vsi naši kraji slovensko lice, še le tedaj nas bodo drugi spoštovali. „Kdor sesam ne spoštuje, je podlaga tujčevi peti!"
C. kr. poštni urad na Gomilskem ima na svojem poštnem pečatu samo slovensko ime Gomilsko; toda to je le slučajno! Nemški Miha namreč ni znal tega imena ponemčiti, tako nam je v tem slučaju moral pustiti, kar je naše, Upamo, da se nahajajo napisi na ondotnej pošti tudi v slovenskem jeziku in ako se varamo v svoji nadi, naj se nam blagovoli doposlati res nično poročilo za naš poštni referat.
Gg. narodnjaki pri Sv. Miklavžu nad Ormožem, v Muti na Dravi, pri Sv. Lovrencu nsd Mariborom, v Poljčanah in v Zgornji Polskavi so udano prošeni, naznaniti nemudoma uredništvu „Domovine" ktere politične občine spadajo cele in katere deloma v zgorej našteta poštna področja, nadalje kakšni so napisi, tiskovine, vrednotnice itd. na teh poštah in morebitne nerednosti in nepostavnosti sploh. Posvetite ta mali trud kot darilno zrno za svoj mili slovenski jezik po pregouoru:
„Ako Bog hoče, boš iz plevela sto-terni sad žel!"
Druge slovenske novice.
(Cesarjeva zahvala) Njegovo c. in kr. apostolsko Veličanstvo je vsled razpisa Nj, Eksce-lence c. kr. ministerskega predsednika kot ministra notranjih stvari ddo 1. septembra letos št. 6927 blagovolilo najmiiostneje dovoliti, da se 472 na županskem shodu zbranim slovenskim občinskim predstojnikom za poslano udanostno brzojavko sporoči Najvišja zahvala.
(Imenovanja.) Za sodne pristave so imenovani gg. avskultantje: Ivan Toporiš in dr. Juro Fajfar za Črnomelj ter dr. Juro Polenšek za Vipavo. Premeščeni po so gg. sodni pristavi: Albert vitez Luschan iz Kranja v Ljubljano, Franc Peterlin iz Črnomlja v Kranj ter Franc Rekar iz Vipave v Radoljico.
(Krščansko socijalna delavska zveza) preložila je svojo slavnost na prihodnje leto.
(Italijanskih delavcev) odšlo je s Kranj skega vsled zadnjih demonstracij okolu 1500.
(Črevljarska produktivna zadruga v Ljubljani.) Po prizadevanju in vspodbudi župana Hribarja je ustanovitev iste osigurana.
(Slovensko gledališče v Ljubljani.) Letošnja gledališčna sezona pričela se je dne 21. t. m. s sliko iz življenja „Omikanci", spisal Viktor Leon.
(Osebna vest.) Za okrožnega zdravnika na Brdu je imenoval kranjski dež. odbor Čeha Ka rola Linhart.
(Mrtvega so našli) dne 19. t. m. posestnika Antona Plešic iz Sore na cesti.
(Črna zastava na — Triglavu) bila je po vodom tragične smrti presv. cesarice Elizabete obešena na tem orjaku.
(Dolenjska železnica.) Osobni in tovorni promet v III. četrtletji je precej živahen, pa ne dosti bolj od lanskega; upati, še boij pa želeti je, da bi se že odprl izvoz prašičev s Hrvatskega. Če se promet v obče ne oživi in pospeši, bo bilanca koncem letošnjega leta imela zopet žalostni rezultat, da bo — dežela morala primankljaj vsled garancije doplačati. To so menda izredne dobrote te železnice za — Kranjsko deželo! 60.000 gld. je že šlo — v vodo!!
(Značilno.) „Deutsch-oesterr. Lehrerzeitung" je prinesla novico o žalostni smrti naše presv. cesarice edino le s temi besedami „Kaiserin Eli-sabeth todu". Ni dolgo še temu, ko sta na Dolenjskem v nekem šolskem okraji oba c. kr. okrajna šolska nadzornika ta list učiteljstvu priporočala. Kam pridemo, ako bodo taki listi pri Avstrijcih v milosti?!
(Tat v cerkvi.) V Krški župni cerkvi je dne 16. t. m. tat ulomil v tabernakelj in ukradel iz njega ciborij ter sv. hostje razmetal pred altarjem po tleh.
(V Postojini) so zaprli zasebnega uradnika Kollerja, iz Reke, ker je kričal „Živela anarhija".
(Velik požar.) V Kanalski dolini na Koroškem je pogorela v noči 17. t. m. Volčja vas. Zgorelo je 40 hiš in cerkev. Siromaštvo je grozno veliko.
(Za notarja v Zelezni-kaplji) je imenovan trd Nemec Valentin Schwarzl, da si je ves okraj slovenski. Vedno hujši udarci! Notarsko mesto v Ljutomeru je dobil — Nemec, mesto sodnika v Marenbergu — Nemec, notarijat v Železni-kaplji zopet — Nemec. V par letih znamo priti po takem vladnem zistemu precej daleč!
(Slogino šolo v Gorici) je vendar moral prevzeti goriški municipij; ta bo od sedaj slovenska šola. Vpisalo se je že nad 500 slovenskih otrok.
(Slovenski dež poslanci goriški) so se v
toliko udali, da se pač udeležijo prvih sej, v katerih se izrazi sožalje ob smrti cesarice ter se sklene udanostna adresa na cesarja, da pa bodo v ostalem vztrajali na dosedajnem stališču. — V prvi seji, dne 19. t. m predstavili so se vsi slovenski, pozneje tudi italijanski poslanci novemu knezu in škofu Missiji. Deželni glavar govoril je o tragičnem udarcu v vladarski rodovini; govoril je samo italijanski, le par stavkov je prebral slovenski. Staro znamenje!
(Roparski umor.) V Podgori pri Gorici so našli pretečeni teden umorjenega in oropanega Ljubljančana Friškoviča, ki je bil uradnik v ondotni papirnici. Morilec je nek Italijan iz Brd.
(Maščevanje Lahonov.) Na celem Primorju razvnel se je nepopisen srd nad Italijani. Prišlo je tu in tam do burnega izražanja te jeze, tako v Trstu in bližnji okolici. Toda, kako se maščujejo laški junaki za prestani strah tam, kjer si ne upajo nastopiti z nožem in kamenjem? Neljube jim slovenske naselbine poskušali so odstraniti s tem, da je hotela neka italijanska trojica zastrupiti vodovod v Nabrežini s cijan-kalijem. Zlobneže so prijeli ter zaprli. Isto je nameravala šestorica tržaških lahonov pri vodovodu na Greti. Zopet novo orodje tega mačjega zaroda.
(Demonstracije zoper Italijane v Trstu in okolici) so ponehale. Brez povoda se ni nikjer demonstrovalo, niti se storilo kaj občutnega, vendar bo imelo za demonstrante zlih posledic, ker so jih mnogo zaprli. V Nabrežini se je streljalo na zbirajoče iz neke lahonske hiše, kar je seveda že itak razburjene še bolj razka-| čilo. Povsod se je poslalo po cele stotnije vo-i jaštva. V Devinu napadlo je okolu 200 demonstrantov laško šolo „Lega nazionale" ter močno razdjalo poslopje. Vso krivdo bo prenašati seveda Slovencem, dasi je dokazano, kako so de-monstrovali Furlani proti Italijanom.
(„Der Stiden".) Ravno smo prejeli 6. štev. edinega glasila v nemškem jeziku za koristi hrvatskega in slovenskega naroda, izhajajočega na Dunaju. Tudi ta številka ima prilogo. Vsebina je zopet jako zanimiva in bogata. List „Der Siiden" so, kakor znano, ustanovili gg. državni poslanci hrvatskega in slovenskega naroda ter zastopa odločno koristi in težnje imenovanih dveh narodov. A mimo tega bori se ta časopis dosledno za slovansko vzajemnost, koja nam jamči, da se bodo naši narodni idejah prej ali slej vendar izpolnili. List „Der Siiden" ima pa tudi nalogo, da na temelju resnice in prava seznanja tuji svet z našimi odnošaji in težnjami, ter da pobija neresnico, katero o nas vedno razširjajo neprijateljski nam časopisi židovsko nemški, mažarski itd. Odkriva pa tudi grozne krivice, ki se nam in Hrvatom gode. Od nas je odvisno, da zagotovimo obstanek temu neustrašenemu sobojevniku na publicističnem polju, ter da mu podamo tudi sredstva za oja-čenje in potrebni razvoj. Na Slovenskem je še v mnogih imovitih rodbinah, v kavarnah, gostilnah itd. nemških, Slovencem in Slovanom sploh proti vnih listov. Odstranimo ta židovsko-nemški otrov in naročimo se na list „Der Siiden,,. Ta list izhaja 1. in 15. vsakega meseca z obilno in ' zanimivo vsebino. Ker se mogo še številke od
meseca avgusta prejeti, znaša naročnina do konca leta samo 1 goldinar. Uredništvo in uprav-ništvo je na Dunaju I. Plankengasse 4.
Druge avstrijske novice.
(Državni zbor) se snide v ponedeljek, dne 26. t. m. Posamezni klubi strank imeli so že te dni medsebojna posvetovanja. Tudi desničarske stranke so se dogovarjale že pretečeni ponedeljek, njih načelnike sprejel je cel<5 sam Thun, vendar se je hitelo zatrjevati, da niso pogovori značili ničesar obveznega glede prihodnjega postopanja, nego so bili le — pogovori med seboj, takozvane informacije. — Katoliška ljudska stranka namerava baje predložiti zahtevo za odpravo jezikovnih naredb. Zahtevati in predlagati nimajo zastopniki nobene stranke in narod-nostij toliko nujnega in opravičenega, nego baš Jugoslovani, osobito pa še Slovenci. Toda splošno se že ve sedaj, da bodo govorili zopet le edino obštrukcijonisti, dokler ne bodo začeli presedati, potem se parlament, kakor obično, — zcpet zaključi.
(Ustanova Elizabetinega reda.) V spomin na preminulo blago cesarico je ustanovil cesar red za ženske, ki se imenuje Elizabetin red za odlikovanje zaslužnih oseb ženskega spola. Prva je dobila to novo odlikovanje grofica Sztaray, ki je bila na strani pok. cesarici v zadnjih trenutkih življenja. — To odlikovanje je namenjeno za dobra dela in požrtvovalnost.
(Uravnava uradniških plač.) Državni zbor je že davno sprejel načrt za preosnovo plač državnim uradnikom. Že so obupovali, ko ni izišel ta zakon potrjen na cesarjev rojstni dan. Dne 18. t. m. pa je cesar istega potrdil. To veselo novico hotelo se je najbrže prihraniti za jubilarni dan 2, decembra, a ker odpadejo sedaj vse slavnosti, izišel je zakon, da stopi s 1. oktobrom t. 1. že v svojo moč. Zvišanje plač znašalo bo za letošnje leto 31/* milijona gld. Škoda le, da bo to zvišanje moralo utrpeti ljudstvo nižjih slojev najbolj občutno. V pokritje naraslih izdatkov naloži se namreč davek na sladkor, petrolej itd.
(V Zagrebu) se ustanovi francoski konzulat.
(Na Hrvaškem) je zbudilo splošno začudenje, kako si osmeli dunajska vlada poverjati ogrskemu ministerskemu predsedniku popolnoma notranje zadeve Hrvatov. Tako je bil na cesarskih zahvalnih pismih do svojih narodov podpisan le Banffy, kateremu se nalaga, naj ista oznani hrvaškemu narodu. Takemu preziranju na-godbenih zakonov mora se hrvaški narod z ogorčnostjo takoj upreti, sicer bodo hrvaški sovražniki res začeli kmalu nazivati Hrvatsko kot del Ogrske.
(Naglo sodbo v Galiciji) v okrajih Novi Sandec in Limanova so odpravili. Obsedno stanje ostane vkljub temu v nad 30 okrajih.
Ogled po širnem svetu.
(V Srbiji) je prevzel upravo katoliškega biskupstva frančiškan P. Dušic od djakovskega biskupa St,rossmayerja.
(Italijanska vlada) strogo prosveduje zoper vse nevšečnosti, ki so se pripetile Italijanom v Avstriji, osobito še v Primorju. Italijanski poslanik grof Nigra podal se je namreč k zunanjemu ministru grofu Goluchovskemu ter mu potožil o vznemirjanju italijanskega ljudstva. Italijanski konzul v Trstu hodil je celo precenjat škodo Italijanov v Nabrežino.
(Holandska kraljica napadena.) Ljudska domišljija je vsled umora naše cesarice povsod prebujna ter vidi atentate, kjer jih ni. Raznesla se je namreč vest, da je nekdo trikrat strelil na mlado holandsko kraljico, kar pa je vse izmišljeno. — Baš tako je izmišljen nameravan napad na italijanskega prestolonaslednika na poti na Dunaj.
(Poskusen napad na žensko.) Soproga predsednika Zjedinjenih držav, Mac Kinleyeva biva v Clevelandu. Nedavno utihotapilo se je v njeno stanovanje neko dekle, ter jo nameravalo zabosti z nožem. Dekle so zaprli, pa zopet izpustili, ker se je dognalo, da ni pri pameti.
Dopisi.
Iz Laškega. Povodom velike jubilejne dirke v Žalcu je gospod c. kr. namestnik obiskal tudi Laški trg, kjer si je ogledal slovensko in nemško šolo ter urade. Laški trg se je oblekel v praznično obleko. Iz vseh hiš so razobesili štajarske, avstrijske in celo nižjeavstrijske deželne zastave, slovenske zastave pa ni bilo nobene videti. Prišel je ženin, a nespametni oče je skril svojo najlepšo, najdražestnejšo hčerko. Ta skrita najdražestnejša devica je bila žalibog zopet naša slovenska belo modro rudeča zastava. Iz našega prepričanja, iz naše zavednosti, iz naše krvi je nastala, a Slovenci v Laškem trgu ne poznajo lastnega otroka, skrivajo ga ob vsakej slovesnej priložnosti kakor da jih je sram svojega lastnega pokoljenja. Ali morda mislijo
Laščani, da slovenska zastava ni dovoljena? V pojasnilo jim bodi povedano, da so slovenske barve z najvišjim cesarjevim dovoljenjem (s ce sarskim patentom) potrjene in torej dovoljene po vseh krajih koder bivajo Slovenci. Po zadnjem ljudskem štetju leta 1890. šteje Laški trg 798, danes gotovo 800 prebivalcev, med katerimi so samo tri družine nemškega, vse druge so slovenskega rodu. „Resnica je nebeška rosa; da jo ohraniš, pripravljaj jej čisto posodo!" pravi naš slovenski pregovor in to neovrgljivo resnico bi bilo treba o obisku cesarskega namestnika okinčati s slovensko zastavo in na postavljenem slavoloku, ki je nosil nemški napis: „Sei gegrtiast!" bi se bil moral nahajati napis: „Bodi nam pozdravljen!"
O svetej birmi tudi niste djali resnice v čisto posodo. Milostijivega knezoškofa niste pozdravili z nobeno slovensko zastavo. Ono pri cerkvi na „maju" so obesili fantje iz okolice. Ob šolskej jubilejnej slavnosti tudi ni bilo nobene videti; ob otvoritvi slovenske šole pred dvema letoma je sicer visela jedna trobojnica raz šolskega poslopja, a umaknili ste jo takoj, kakor hitro se je prisotni okrajni glavar nad njo spodtikal, ki nema pravice, od Njegovega Veličanstva dovoljenih slovenskih zastav preganjati. „Oko in lice kaže vrednost device" a skrita zastava Slovencev v Laškem trgu kaže, da je tam slovenstvo zel(5 omadeževano s predrznim nemškutarstvom. Kadar se pridrve nemški kolesarji iz Celja, takrat jih pozdravljajo s „prajzovskimi" zastavami, iz okenj jim mečejo cvetlice, a celo vzgojitelj mladine Kari Valentinič, nadučitelj na nemški šoli, jih sme spremljati po trgu ne da bi ga šolske oblasti na odgovor klicale. Spremljal jih je bil namreč široko korakajoč kakor kamela v puščavi z velikim šopkom v roki v jednomer tuleč: „Heul! Heul!" Ob slavljenju 251etnice gasilnega društva so se razobe-šale „frankfurtarice" ali prajzovske zastave itd. „Prajzovske" zastave, s katerimi se dela pri nas propaganda za nemško cesarstvo si torej nem-škutarski Laščani upajo razobešati, a slovensko misleči Laščani pa s slovenskimi zastavami ne upajo na dan. „Kdor se preveč poniža tega pohodijo!" .Neumen je tisti tič, ki se sramuje svojega gnezda!" ,On kozo drži, da mu jo drugi molzejo!" »Poučevati zaspanca je toliko kakor bob v steno metati!" Tacih in jednacih pregovorov bi se dalo za Laški trg mnogo našteti.
Vse drugače je ob jubilejnej dirki izgledal Žalec, onde je bilo največ slovenskih zastav, kar je g. namestniku naznanjalo, da biva tam zavednost doma. V Laškem trgu je bilo slovenstvo zakrito in zatajeno, a v Žalcu je v svatov-skem oblačilu pozdravljalo visocega gosta in vse vdeležence.
Od Sv. Jederti nad Laškim trgom.
»Kadar osel riga se ljudje smejejo" pravi naš pregovor. Tako smo se smejali tudi mi, ko smo brali graško liberalno nemško tetko „Ta-gespošto", v katerej šentjederški nemškutar, nadučitelj Šeligo hvali sam sebe in tisto svojo šolsko slavnost, v katerej so baje učenci šent-jedertske šole deklamovali in peli nemške in slovenske pesmi. Temu nepoboljšljivemu odpadniku, rojenemu pri Sv. Emi pri Šmarji, torej ni dovolj, da se brati s celjskimi zagrizenci ala Rasch, Pelle itd. z laškimi renegati Araonom, 1 Valentiničera, Horjakom, Drolcem, Bastom itd.,
da je svoje dni širil po fari slaboznanega volka v ovčji obleki, tako imenovanega »Kmetskega prijatelja", da živi in prisega za ropotača Wolfa, da z izobraženimi ljudmi ne govori rad slovensko, temveč se vsiljuje s svojim „kuheltajčem", ni mu dovolj, da je vzgojil svoje otroke v nem-škutarskem duhu, temveč on hoče tudi šolske otroke ponemčevati. Radi bi pač vedeli, kaj ima tam gori v tistih laških hribih nemško petje ia nemška deklamacija opraviti? Ravno to nepotrebno vsiljevanje nemškega jezika je krivo, da otroci v Šentjedertu slabo napredujejo in da je šola na nizki stopinji. „Vino-\Vein, kašaBrein, lustig sein" ta nemškutarska metoda še v šoli ni nikjer ničesar koristila, pač pa škodovala. Saj vidimo sad Šeligo ve vzgoje se po celjskih in graških ulicah in celo v Sv. Jederti v blatu valjati. Njegov sin je med celjskimi fakini proti Slovencem že večkrat rogovilil, starejšega njegovega sina je morala policija v Gradcu zapirati, ker je med nemškimi regovileži demonstriral proti vladi in slovanskim vojakom, a njegova hčerka poje v Šentjederti dunajske pamfltite mesto lepih slovenskih pesmij, ki blažijo srce. Njegovi otroci širijo med znanci tako imenovane opozicijske razglednice in dopisnice nemškega „šulferajna". To so torej sami krasni obrazi šentjedertskega renegatstva.
Sv. Etna pri Šmarji, je lahko žalostna nad svojim nepridipravom in Sv. Jedert nad Laškim se lahko sramuje teh nemškutarjev. Ne vemo kaj je zakrivil slovenski narod, da ga njegovi lastni otroci teptajo in zaničujejo, le hudoba je sposobna svojo mater biti in le norec brez pameti napada svojo kri. Vselej kadar čitamo v „Ta-gespošti" poročila od Sv. Jederti, se nam dozdeva, da slišimo osla rigati, kar nas vedno s smehom posili. Toda vsaka reč ima svoj konec, zato mora tudi oslovo riganje vzeti konec.
Iz Lehna na Pohorju. (Cesarski jubilej našega tamburaškega zbora), „Pozno pridem, ali zato bom pa prej gotov", reči moram tudi jaz z onim malomarnim kmetičem, ki je mašo vselej zamudil. Toda skrb, popolno zamuditi takšno slovesnost opisati, kakršna je bila dne 14. avgusta t. 1. v Lehnu, ta skrb vedno drega mojo grešno vest, da se je naposled vendar moram izpovedati. Toraj poslušajte!
Okoli pete ure dne 14. avgusta začne se zbirati pri lepo okinčanej gostilni g. Orozel-na v Lehnu precejšna množica ljudstva. Lahko bi ga bilo še več, da ni to mično središče v tej dolinici tako oddaljeno od drugih zavednih krajev in navdušenih ljudij. Ali tej družbi velja črnogorski pregovor: „Malo nas je, toda smo junaci!" S temi besedami moram pohvaliti vrle kmete v Lehnu, katerih pojedini se ne ustraši kupa nasprotnikov. Naj nam bojo vsem v vzgled!
V nalašč prirejenej in s cesarjevo podobo ter zelenjem odičenej utici se „utabori" neka družba s čudnim, nam nekaterim neznanim „orož-jem". Čudili se pa tej novosti nismo dolgo, kajti kar na mah g. vodje je zadonelo na ušesa gia-sov brez števila in to v najlepšem soglasju.
Ne vem, kaj nam je pri tej glasbi bolj občudovati, ali trud vseh igralcev, ali marljivost mladih učenk, ali točnost odrašenih z veseljem glasbe navdušenih, ali najprej in nazadnje neumorno delavnost g. vodje B. in tovarišev! Nismo šli poslušat vas zato, da bi vas hvalili, ali če je kje kaj hvalevrednega, to je pred vsem vaša marljivost? Uspeh nas je presenetil, kateri js bil gotova priča temu. Še le nekaj mesecev je, ko smo slišali od vas, da se vadite in sedaj tak napredek! Če zraven še pomislimo, da so igralci večina po uro oddaljeni, pa so vendar iz lastnega veselja do te stare slovanske godbe se mnogokrat potili v vročini k vajam, samo da bi s tem imeli v umetnej družbi priliko slaviti visoki cesarski jubilej in buditi navdušenje za narodnost, ali ni ta trud plemenit?! — Če še zraven dostavimo, da je bila večina njih km<et-skih sinov in hčera, tako smem še enkrat hv/a-liti naš kraj, da ni še pokvarjen, še manj liz-gubljen! Družbo lehenskih tamburašev postaviimo za uzor narodne navdušenosti in marljivosti sza daleč na okoli, zlasti še zaspanej Ribnici.
Vspored je trajat blizu pet ur z majhniuni • prenehljaji. Pač do->ta truda za drobne in nenia-vajene prstke marsikatere drobne igralke! Mfed
odmorom je imel govor g. prof. Marin iz učite ljišča v Mariboru. Opisal je v kratkih in lepih besedah življenje in delovanje Nj. Veličanstva cesarja, kar je celej družbi napravilo jako prijeten utis. Nismo še zadnji, kadar je treba slaviti našega vladarja, pa tudi ne bomo, kadar bode treba braniti čast Avstrije! Vrlemu gospodu govorniku vsa čast na izborno dovršenem govoru.
Ko smo po prijateljskem pogovoru se v poznej uri vračali na oddaljene domove, nas je spremljana sladka zavest, dotlej imamo še tako navdušeno ljudstvo, da, dokler nas še ne bo kmalu pozobala ošabna in požrešna ptujčeva pošast. Zatorej k sklepu kličem: „Bog živi cesarja in ohrani pod njega okriljem tudi naš pridni slovenski narod!"
Narodno-gospodarske novice.
Razstava in shod južnoštajarskih sadjarjev v Celji.
Razstava sadja, katero je priredila „Kme tijska zadruga" v Žalcu dne 18., 19. in 20. septembra t. 1. v Celji se je nepričakovano dobro obnesla. To je nam tembolj povdarjati, ker je bil čas za prireditev razstave jako kratek, tako kratek namreč, da se niti ni povsod prav vedelo, seli razstava priredi ali ne, Tudi agitacije za razstavo skoraj ni bilo nobene. Da se je pa vkljub temu to podjetje tako posrečilo, to nam je pa gotovo vesel dokaz, da so se naši sadjarji dovolj prebudili in da so se začeli za umno sadjarstvo prav močno zanimati. Oglasilo se je okoli 120 razstavljavcev iz vseh spodnještajar-skih okrajev, kateri so v petih velikih sobah „Nar. doma" svoje sadne pridelke na ogled izpostavili. Ti pridelki pa so bili res tako lepi in krasni, da so obiskovalce razstave kar očarali in marsikateri je dejal, da bi ne bil nikdar mislil, da zori pri nas tako žlahtno in izborno lepo sadje.
Ker bodemo o tej razstavi še itak večkrat na tem mestu govorili, zatoraj danes samo povemo, da je isto dne 18. t. m. ob 9. uri zjutraj otvoril predsednik zadruge g. Pehani. S presrč-nimi besedami je pozdravil vse navzoče, ter je dejal, da se je prva spodnještajarska sadna raz stava priredila v proslavo cesarjeve 501etnice. V prepričanji in želji, da bi ta razstava umno sadjarstvo pospeševala ter vsem mnogo koristila, se zahvali vsem, ki so sodelovali ter zakliče trikratni BŽivijo" presvitlemu cesarju in izjavi, da je jubilejna sadna razstava otvorjena.
Obiskovalcev pa je bilo zlasti prvi dan toliko, da so bili vsi prostori prenapolnjeni. Pa tudi drugi in tretji dan je bila udeležba nepričakovano velika. Vsak pa se je kar zavzel, ko je zagledal prekrasno sadje, katero se je tukaj na cgled izpostavilo. Pri tej raztavi se je pa tudi vsak lahko prepričal, kako ugodna je naša zemlja in naše obnebje umnemu sadjarstvu in kako neizmerni so zakladi, ki so v tej stroki kmetijstva založeni. Zato pa tudi prav goreče in odkritosrčno želimo, da bi se naše ljudstvo po tej tako lepi in krasni razstavi za umno sadjarstvo še bolj vspodbudilo in ogrelo, in da bi zanaprej še s tem večjo vstrajnostjo in gorečnostjo vzdi-govalo predragocene zaklade, katere je Stvarnik v našo zemljo založil.
Ob enem se je z razstavo sklical tudi shod južnoštajarskih sadjarjev. Ta shod se je vršil v veliki dvorani „Nar. doma" ob 10 uri dopoludne. Predsednik zadruge g. Pehani otvori shod ter iskreno pozdravi vse navzoče, ki so se v tolikem številu zbrali, da se posvetujejo, kako hočejo svoje delovanje v prospeh sadjarstva v prihodnje vravnati ter poda potem besedo Francu Pra-protnik, ki je kot slavnostni govornik takole spregovoril:
Sadno drevo je velik zalad, je zaklad neprecenljive vrednosti. Ono učaka kaj visoko starost, trpi dostikrat po tri do štiri rode in ves ta čas nas neutrudno zalaga s svojim obilnim in žlahtnim blagom, katero ali doma porabimo ali pa za gotov denar prodamo.
Umno sadjarstvo torej pomnožuje v prvi vrsti, kakor malokatera druga rastlina blaginjo in srečo tako posameznikov, kakor celih narodov; bogati pridelki umnega sadjarstva so bili,
so še in tudi bodo močna in krepka podpora narodnega blagostanja. Zato pa tudi dežele, v katerih je sadjarstvo močno razvito, slovijo po vsem svetu radi svojega bogastva in svoje blaginje. Sadno drevje nam pa tudi olepša našo zemljo. Kako lep, prijazen in prikupljiv je kmečki stan, katerega krog in krog obdava sadno drevje. Kako prijazne so vasi, v katerih se bele hišice skrivajo v prijetno in dobrodejno zelenjavo sadnih dreves. Nasprotno, kako pusti in enolični so kraji, v katerih tvoje oko ne opazi sadnega drevja.
In kako bi pač moralo biti srce tistega, ki bi se v prijetni vigredi ne veselil cvetočih sadnih dreves, ki s svojo prijetno vonjavo napajajo zrak okoli sebe, ter so kot velikanski šopki, kakor-šnih gotovo nobeden umetnik izdelati ne zua, razpostavljena po naših livadah. Še bolj pa mora tvoje srce radosti kipeti, kadar gledaš v jeseni sadno drevo, kateremu se vsled teže bož jega blagoslova veje globoko proti tlom pripo-gibajo. V poletju pa si utrujeni od dela in zmučeni od vročine v hladni senci sadnega drevja kaj radi počijemo in oddahnemo. Kadar pa drevo od starosti in prevelike rodovitnosti obnemore, ogreva nam od mraza premrle ude ter nam daja še les za raznovrstna mizarska in strugarska dela.
Koder je dosti sadnega drevja zasajenega, tam tudi viharji, nevihte in hudourniki nikdar toliko škode ne narede, kakor po krajinah brez sadnega drevja. Pri požarih sadna drevesa do stikrat zabranijo, da se ogenj prehitro ne razširi, da se tem ložje omeji, in da celih selišč ne upepeli. Ljubim tičicam pa sadna drevesa da-vajo varno zavetje.
Sadno drevje čisti zrak in obnebje, katero ostane bolj milo, zdravo in enakomerno. Pod sadnim drevjem se zemlja manj izsuši, kar zopet rast rastlinstva močno pospešuje.
Še imenitnejši bi rekel, je moraličen ali nraven pomen umnega sadjarstva. Kraji, v katerih umno sadjarstvo lepo cvete in se krepko razvija, so nam živi dokaz, da je tamkaj ljudstvo dovolj omikano tako na umu, kakor še posebno na srcu.
Do človeškega srca ima umno sadjarstvo čisto neko posebno dobrodejno moč. Kogar srce se je namreč navzelo veselja do umuega sad jarstva, tisti kaže v vsem svojem dejanji in ne-hanji neko milobo, rahločutnost in blagost, on je poln ljubezni do bližnjega, radosti in visokega spoštovanja do Boga in vsega stvarjenja. Čiovek, kojega srce se je za sadjarstvo navdušilo, ne bode nikdar iz zgolj preširnosti ali zlobnosti drevesa poškodoval, lomil in izdiral. Kdor se pa ogiblje ene hudobije, ogiblje se navadno tudi vseh drugih. Tako je umno sadjarstvo tudi kaj močan jez proti raznim hudodelstvom.
Ljubezen do domovine ima v umnem sadjarstvu svojega najmogočnejšega pokrovitelja. Marsikateri je že sam občutil, kako težko se je ločiti od dreves, katera je cepila in sadila nje gova roka! In kako ga boli srce, kadar ga okoliščine silijo, ta ljubljeni kraj zapustiti! V komur pa se je ta ljubljeni čut enkrat obudil, tisti goreče ljubi svoj dom; nanj je navezan, nanj priklenjen, zanj živi, zanj se žrtvuje in deluje. Z ljubeznijo do sadjarstva je tedaj ljubezen do domovine tako tesno zvezana, da si prve brez druge niti misliti ne moremo.
Zemlja, katero si sadnim drevjem zasadil, ima za te čisto drugo vrednost, nego jo je imela popred. Vesel ogleduješ lepo rastoča drevesa in dozdeva se ti, da bi rajše zgubil vse, nego ta ljubljeni košček zemlje. Gotovo bodeš tedaj tudi tako ravnal in gospodaril, da ti tvoja zemlja ostane in ne pride v tuje roke. Umno sadjarstvo nas tedaj prav pogostokrat varuje gospodarstvene lahkomiselnosti.
Zatoraj je res srečna dežela, blagi in pridni so ljudje tamkaj, koder so vsi prostori s sadnim drevjem zasajeni.
Blagor torej tebi, slovenski deček in deklica, ako sta bila tako srečna, da se je v vajinih srcih že v prvi mladosti vnela ljubezen do sadjarstva! Še bolj blagor tebi, slovenski mladenič in dekle, ako bije v vaju plemenito in žlahtno, za sadjarstvo navdušeno srce. Koliko nedolžnega veselja bodeta pri njem užila! Mladenič sadjar ljubi svojo očetovo hišo in ne mara
za prazno posedavanje po krčmah in pohajkovanje pa soseski; še manj mu je za slabe tovar-šije, katerih se skrbno ogiblje.
Trikrat blagor pa tebi, ljubi slovenski mož in žena, predragi gospodar in gospodinja, ako so vajina srca polna goreče navdušenosti do umnega sadjarstva!
Zagotovim vaju neizmerne sreče, kojo bodeta vse dni svojega življenja pri njem uživala. Vajina zemlja donašala vama bode tisočeren sad, in vajina ljuba hišica bode, kakor bi stala v sredi prekrasnega raja. Zadovoljno vama bodo tekli dnevi življenja in pogled na okrog polnil vama bode srce z neizrekljivo radostjo. Vajino in vajine hišice ime zaslovelo bode daleč okrog in že za časa vajinih živih dni bodeta uživala vso čast in spoštovanje svojih vrstnikov in svojega časa, pozni potomci pa vaju bodo še leta in leta v hvaležnem spominu ohranili!
Če vse to dobro prevdarimo, tedaj moramo pač sprevideti, da bodemo domovini in narodu neizmerno koristili, ako se z vso marljivostjo poprimemo umnega sadjarstva, in ako isto vsak po svoji moči pospešujemo. Slovenska zemlja je sicer mala. vendar pa se po vsej pravici ponaša z naravnimi lepotami, kakoršnih drugod ni najti. Bodimo za to Bogu hvaležni, kažimo pa to hvaležnost tudi dejansko in storimo vse. kar zmoremo, da postane domovina naša še lepša, še divnejša, še veličastnejša; Dosegli bodemo to, ako danes sklenemo brez odmora, brez vsega odlašanja zasajati sadna drevesa! Potem bodo zginili prazni prcstori okoli naših selišč, izginile goličave in pusta rebra, izginila enoličnost potov in cest; naši stani, vasi, trgi in tudi mesta ogrnila se bodo v blagodejno zelenje sadnega drevja in vsa naša zemlja dobila bode zorno m cveteče lice prekrasnega sadnega vrta in srce vsakterega se bode veselilo milobe, divnosti in veličanstva sadnih dreves, ki bodo od severa do juga. od izhoda do zahoda krasila prelepo našo domovino.
Dobri Bog pa bode na delo naših rok razlil obilni svoj. blagoslov. Prekoristnemu sadjarstvu pa bodo tudi v slovenski deželi zasijali veseli in radostni dnevi; ono se bode krepko in močno razvijalo ter se morebiti v prav kratkem času pospelo do tiste stopinje in veljave, katera mu po vsej pravici gre. Zemlja naša pa se bode v lepoti in krasoti lahko merila z drugimi naprednimi deželami, občna blaginja se bode povzdignila, čast in slava domovine in rodu našega pa se bode širila na vse kraje, širila daleč čez meje ožje naše očetnjave.
S tem svojim prekoristnim početjem bodemo pa tudi najbolj ugodili visokim željam Njih. Veličanstva, presvitlega cesarja, kojega da primerno počastimo, smo se danes tukaj na posvetovanje zbrali. Njih. Veličanstvo namreč v svoji blagosti želi, da se 501etni jubilej obhaja v prvi vrsti tako, da se pospešuje splošne človeške koristi. Ako tedaj mi vsi, ki smo danes tukaj zbrani, trdno sklenemo umnemu sadjarstvu zanaprej posvetiti vse svoje moči, in ako potem tudi vsi skupaj in vsak zase skrbimo, da se le ti sklepi izvršijo, tedaj smo gotovo storili vse, kar smo sploh storiti zamegli, da se preblage želje cesarjeve tem preje uresničijo. Proslavili bodemo pa tudi tako na prav izvanreden, pa vendar čez vse slovesen način svojega ljubega in dragega dtžžlnega očeta in vladarja, kateremu kličemo prav iz dna svojih src:
Bog ohrani nam cesarja, Krasne Avstrije vladarja!
Koledar.
Petek (23.) f Kvatre. Tekla, dev.; Zofija, dev. — Sobota (24.) f Kvatre. Marija D. rešit, jetnikov. — Nedelja (25.) 17. pobinkoštna. Marija de Sok. — Pondeljek (26.) Ciprijan, m.; Justina, dev. — Torek (27.) Kozma in Damijan, mm. — Sreda (28.) Vencelj, kralj. — Četrtek (29.) Mihael, nadangelj. — Mlaj dne 30. ob 0 uri 16 min. zjutraj. — Solnce stopi v znamenje tehnice dne 23. ob 1. uri 39 minut zjutraj
Sejmi.
Dne 24. septembra v Arnožu, Remšniku, Slov. Bistrici, in pri Sv. Martinu pri Slov. Gradcu; dne 26. pri Sv. Trojici v Slov goricah in v St. Jurju ob juž. žel.; dne 29. v Gleinstetnu, Marenbergu, Cmureku, pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju, v Šoštanju, v Veržeju in na Vranskem.
Loterijske številke.
Trst 17. septembra 1898: 85, 26, 10, 82, 47 Line „ „	„ 43, 4, 44, 34, 35
Slovo.
Ker mi je manjkalo časa, da bi se bil od svojih znancev poslovil, klicem tem potom vsem srečno in na svidanje! Ob jednem naznanim, da je za čas moje odsotnosti prevzel mojo službo pri g. dr. A. Praunseisu g. dr. D. S. Wienecke, američanski zobozdravnik.
Herman Pete rs
zobo-tehnik. Celje, Ringstrasse 9.
(565) 2-1
Sprejmem slovenske in nemške stenografije veščega
uradnika.
Prednost imajo pevci.
H)3?_ T_ Horvat
(266) 1	odvetnik v Ptuji.
Konj
turškega plemena,
tudi za ježo, 8 let star se proda po nizki ceni. Kje? pove g. Peter Novak (267) 1	gostilničar v Slov. Bistrici.
Zahvala.
Od podpisanega krajnega šolskega sveta se vsem blagim dobrotnikom šolske mladine, osobito g. Rajmund Brataniču in g. Norbert Zanieru in drugim izreka naj-prisrčneja zahvala, ker so pripomogli, da so se ob času jubilejske slavnosti šolarji pogostiti zamogli. Bog plati!
Krajni šolski svet Luče,
dne 20. septembra 1898.
Franc Dežman	Franc Žemljic
načelnik.	učitelj in vodja.
cfa^^jgljll ■'*'*> '"*'*•:' f') ■ f?|jl>fj|g r&gjjH' jjjb ^js-jll) ISTaravni
brinovec in um
m* borovmčoirec
prodaja
(269) 3 1 Franc Cvek
žgalnica v Kamniku (Kranjsko). -.t,- # :.?;
s Zanesljiv vodja *
^	v kamenolomih	Cj
^ ter tovarniški kamenarji jI
K dobijo trajno delo poleti in pozimi pri y ? IPli. Knoch cSz: Comp_ ^K	izdelovalnica cementa
^ (268) Klein St. Paul, Koroško. 3-1 V
Kočijaža ^ §
z dobrimi spričevali, ki je zanesljiv pri konjih sprejme takoj
IPetei* 3VHsjcLič
(270) 2-1	v Celji.
„THE GRESHAM"
zavarovalna družba za življenje v Londonu.
Fllljala za Avstrijsko:
Dunaj, /. Oiselastrasse 1., v družbeni hiši.
Filijala za Ogersko:
Budimpešta, Frana-Jožefa trg 5 in 6, v družbeni hiši.
Aktiva družbe dne 31. dec. 1896	k. 157,805.340-— Letni zavarovalni dohodki z obrestmi do 31. decembra 1896 .	, 28.670.916 — Izplačanja za zavarovanje, za rente in odkupe i. dr. odkar posluje družba (1848) . . . .	„ 339,497.900 — Med letom 1896 je bilo od družbe izdanih 8654 polic v znesku .	„ 80,577.950 —
Prospekti in cene, po katerih se ravna družba pri izdavanji polic in prijavni obrazci dobe se brezplačno pri generalnem zastopstvu v Ljubljani, pri GVIDONU ZESCHKO-tu v vili nasproti ^Narodnemu domu".	(236) 12
® Rudolf Tabor j
krojač
Celje, Gosposka ulica št. 5.
i

Priporoča se za izdelovanje oblek za gospode in dečke po najnovejših nošah.
Velika zaloga
vsakovrstnega modnega sukna ter iz-gotovljenih oblek za gospode in dečke.
Haveloki po najnižjih cenah.
Priporoča se za mnogobrojna naročila
Rudolf Tabor
(263)
krojač v Celji. 10—2
RAZGLAS.
0d okrajnega odbora v Slovenski Bistrici se razpisuje mesto okrajnega ubožnega zdravnika z letno plačo 500 gld. — Prošniki, kteri so slovenskega in nemškega jezika zmožni, naj uložijo svoje prošnje vsaj do 15. oktobra t. 1. pri podpisanemu okrajnemu odboru.
Okrajni odbor v Slovenski Bistrici,
dne 9. septembra 1898.
(262) 2-2	Načelnik.
Kot trgovski vajenec
se sprejme nadarjen in zdrav deček iz dobre hiše, z izvrstnim spričevalom, pri tvrdki (255) 3—2
Kavčič & Lilleg
„pri Zlatorogu" v Ljubljani.
ileenea,
ki je dovršil meščansko šolo ali pa par razredov kake srednje šole, sprejme takoj v ulc trgovina
Dragotin Hribsir-ja, v Celji.
Jj V najem se da takoj posestvo
„ZE3Zamer"
pri Majšpergu ob cesti iz Ptuja v Rogatec na Dravinji. Njive, travniki in vrt blizo 40 oralov r u so zraven gospodarskega poslopja in enonad- K" stropne gospodske hiše (graščinice). Ob cesti je tudi mlin na 3 kolesa in nova žag_a (cirkular), ki ima vedno obilno vodne moči. Žaga in mlin (249) se tudi posebej dasta v najem 5—2 Več se izve v konventu oo. minoritov v Ptuju.
Lampijone
za razne veselice v vsih velikostih in oblikah po jako nizkih cenah, nadalje
sv. podobice fl.no izdelane
s slovenskim napisom priporoča čast. duhovščini novo-mašnikom in učiteljstvu trgovina
Dragotir\ Hribar-ja v Celji.
% Z-iirtarija. naročila, izvršujejo se točno. ^
m
Vinko Čamernik
kamnoseška in podobarska obrt
v Ljubljani
nasproti mestne elektrarne. Priporoča se častiti duhovščini v izvršitev umetnih in kamnoseških del kakor: altarjev, prižnic, obhajilnih miz. krstnih in kropilnih kamnov
priporoča svojo veliko zalogo vsakovrstnih grobnih spomenikov
iz raznih marmorjev in granitov. Izvršuje
kompletne rodbinske rakve
in spomenike.
Strugarnica marmorja^ z električno silo. ObriBe in proračune na zahtevanje zastonj in franko!
ji
ii
- ',>
č S>
II
c^C
' C
= 3>
i I
r N-f
fl
I- ^
C KJ-
e &
l^1 m: i mngjij Ti nT

ii
iZ,

m
m
„Slovarček"
jako pripravna knjiga, se nemščine, in
„Anglež"
se angležčine za potrebo naglo in brez učitelja priučiti, dobi se pri Jos. Paulin-u v Ljubljani Marijin trg št. 1, kakor tudi v mnogih knjigarnah. Plačilo naročilu v pismenih znamkah priložiti je najpri-pravneje. (238) 5—4

m >1?
M
iS


(257) 3-2
Gostilna
ležeča ob glavni cesti, 10 minut od Celja oddaljena, je
pod ugodnimi pogoji prodati, oziroma se da tudi v najem. — Več pove upravništvo tega lista.
3?oses"b^o
z hišo, v kateri se nahaja gostilna, je radi preselitve pod ugodnimi pogoji takoj prodati. Več pove posestnik
Ivan Grilc
gostilničar
(261) 3—2	v Majland-u (Majland) p. Zidanmost.

Uljudnej pozornosti posebno priporočeno!
V vsakem poštno-oddajnem okraji, v vsakej fari in po potrebi in želji tudi v vsakej občini, nastavi se razumna, delavna in zanesljiva oseba kot
zauni mož in osredovalec
z ozira-vrednim postranskim zaslužkom, ki se vedno množi in mnoga leta traja, od nekega, čez trideset let obstoječega domačega denarnega podjetja, priznane zanesljivosti in prve vrste. Pismene ponudbe pod „20.298", Gradec, poste restante.
Vožnje karte in tovorni listi
(160) 42 "	v
Ameriko.
pse
m
m g
SŠlpli
m_i
lifill
'/01
m
■M m
Bi)
K<>
i
Kralj, belgijski poštni parnik R?d Star Linie iz Antverpna naravnost v
Hovi Jork in Filadelfijo.
Koncesijovana od visoke c. kr. avstrijske vlade. Pojasnila daje radovoljno
koncesijovana potovalna pisarna
E. Sehmarda
v Ljubljani, Mar je Terezije cesta št. 4, (pritličje na levo).
lili \ ~ "	S
mmmmmmM
rRZSJ p
Hi
SaS!
m it
m
m
><Jo
,S-^7-oji li svojim I"
C. i kr. priv. tvornica, « rS brizgalnic, cevij in
kmetijskega orodja
0



0


■p


K

Cr

Podružnica
Z a. g- r e "b
nudi
si. gasil, društvom brizgalnice vsake vrste s patentom proti zmrzlini cevij in opreme.
Posestnikom kmetijske stroje ter peronos-pora-škropilnice, slednje po 11 gld. komad franko vsaka pošta. Plačila tudi na obroke. Prekupcem zdaten rabat.
Podružnica Zagreb
ktyit-rn fe-'