LETNIK IX ŠT. 5

POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI

CENA 2,60 DIN

REVIJA ZA TEHNiteNO IN ZNANSTVENO nF.IAVNOST Ml

revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine

TIM

Izdaja tehniška založba Slovenije — Urejuje uredniški odbor:
Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, od¬
govorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje
Božidar Grabnar akad. slikar. Tim izhaja 10-krat letno. Letna
naročnina 26 dinarjev, posamezna številka 2,60 din. Revijo naro¬
čajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp. 541-X. Tekoči
račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje.

Leto IX.
Januar 1971


Kravos Marko — Cesta 52, Ajdovščina — »Timov kajak«

VSEBINA: 193 — Nekdo izmed vas, Martin Brečko it  195 — Petero lutk pripoveduje it  197 — Mc
torna jahta »Miniboat« it  199 — Grška galeja iz IV. stoletja pred našim štetjem it  201 — Kakr
izdelamo pogonsko os za brodarske modele it  202 — Tkali bomo s ploščicami it  206 — Gorski
žičnica it  208 — Bakreni svečniki 210 — Uvod v skrivnosti RC modelov it  211 — Kaj je to atorr
it  213 — Kako očistimo zaprašen spremenljivi kondenzator it  Poišči drugo rešitev -jV  214 — Nen&
vadno vozilo it  218 — Model kamiona OM it  221 — Določanje rudnin s puhalnico it  222 — Bentc
niti it  224 — Poskusi še ti it  225 — Skok čez reko it  227 — Kako se pripravimo za snemanje i<
229 — Jugoslovanski pionirji prometniki v Parizu it  230 — Nekaj o lepilih za les it  232 — O na
kupu in negi smuči it  234 — Orodje in stroji za transport in razsipavanje it  236 — Načrtovanje
makete it  238 — Timova pošta it  240 — Trdi orehi za bistre glave

Naslovna stran: Gal Drago — 5. c, osnovna šola »Hinka Smrekarja«, Ljubljana

NEKDO IZMED

—>  VAS

Anka Vesel

Kratko pisemce me je tokrat poklicalo v
Spodnjo Rečico nad Laškim. Oglasil se je
BREČKO MARTIN, ki obiskuje 7. razred
osnovne šole v Laškem. Sporočil nam je,
da je sam, po zgledu pravega tovornjaka
izdelal model kamiona OM, in sicer pre¬
kucnik za dovažanje gradbenega materiala.
Tako sem prvikrat stopala skozi dolino, kjer
se ob pohlevni Rečici in cesti nad njo vr¬
stijo hiše in hišice — domovi zasavskih
rudarjev. Precej ljudi dela namreč v tam¬
kajšnjem rudniku — kar šeststo jih je men¬
da. V eni od takih hiš, še novi in lični, živi
Martin s svojimi starši, z ljubeznivo staro
mamo in s svojim iljubljencem — psičkom
Hasom. Martin me je pričakal na stopnicah,
pod katerimi ima prijetno domovanje Haso,
ob njem pa tiči skromna utica, v kateri bi
se še otrok komaj obrnil.

— Kar dozdeva se mi, da si to pasjo hišico
zgradil sam in morda še zajčnico ob njej.
Kaj vse si že izdelal?

Predvsem sem naredil veliko modelov iz
TIMa, iz lanskega šest izdelkov, letos pa
sem napravil že vozilo za na Luno. Res sem
pasjo hišico naredil sam, tole, kar stoji zra¬
ven, pa ni zajčnica, ampak moja prva de¬
lavnica, ki sem si jo kajpak tudi sam zgra¬
dil. Prostorna res ni, ampak marsikaj sem
v njej naredil. Zdaj mi je oče odstopil del
kleti in v njej sem si naredil pravo delav¬
nico. Kar poglejva si jo!

— Res imeniten prostorček imaš za svoje
delo. Vse imaš vzorno spravljeno na poli¬
cah, celo osvetlitev posameznih poličk si
si omislil in nič čudnega ni, če se ti mo¬
deli tako dobro posrečijo. Kako si prišel
do zamisli o tem kamionu?

Ko sem delal Dvigalo na avtomobilu, sem
se spomnil, kakšni tovorjaki prevažajo grad¬
beni material, pa sem si najprej narisal
načrt. Mere sem vzel le približno, važno se

mi je zdelo, da se bo lahko nagnil za iztre-
sanje materiala in da se bo tudi zadnja
stranica odpirala. Vzel sem vezano 5 mm
ploščo za stranice in kabino, dno pa je iz
letvic. Kot vidite, sem montiral tudi prednje
luči, in sicSr sem na spodnji del dna pri¬
trdil 4,5 voltno baterijo in zvezal z žarnica¬
mi (3,5 voltne za baterije), še zadaj name¬
ravam namestiti 1,5 voitno žarnico s 3,5
voltno baterijo.

— Kako si avto sestavil?

Vsi stiki so zlepljeni z Neostikom, tam kjer
lepilo ni dobro prijelo, sem pribil še z
žebljički, polosi sem prispajkal na kolesa,
sama kolesa sem izrezal iz 6 mm lesonitne
plošče.

— Kje dobiš material za vse tvoje izdelke?
Lesne in lesonitne odpadke kupujem ali
dobim pri podjetju Bor v Laškem, za ostalo
pa sam zaslužim. V počitnicah sem delal
pri avtoličarju, kakšen zares preprost kos
opreme ali pohištva naredim za znance in

TIM 193

mi potem plačajo. Tako sem naredil že ne¬
kaj otroških stajic in posteljic.

— Videti je, da je vaša hiša še skoraj no¬
va. Najbrž si tudi tu kaj pomagal, posebno
če ste si dom gradili sami.

O, seveda. Prepleskal sem vsa okna in vra¬
ta in še pri marsičem priskočil staršem na
pomoč, saj je mama na primer sama vsta¬
vila okna. Vidite, tudi tale zvonec sem sam
montiral na omarico. Kadar sem v svoji de¬
lavnici, mama samo pritisne nanj in že jo
zaslišim, tako ni treba pome v klet.

— Kot vse kaže, ti tudi elektrika ne dela
preglavic. Kje si našel osnovno znanje o
tem?

Nekaj sem se naučil v šoli, to in ono sem
prebral v TIMu, pa sam sem precej po¬
skušal. To je prišlo kar tako, mimogrede.
Marsikaj sem tudi povprašal starejše ljudi.

— Kako gre v šoli? Imaš katerega med
predmeti še posebej v čislih?

V šoli sem navadno dober ali prav dober,
no, tudi kakšen spodrsljaj je vmes. Rad
imam tehnični pouk, telovadbo in pa likov¬
ni pouk.

— Koliko časa si že naročen na TIM, kako
ti je všeč? Kaj še bereš in kako preživiš
prosti čas, ki ga še imaš?

V TIMu, ki ga naročam že dve leti, so mi
najbolj pri srcu načrti za razne avtomobile,
dvigala, žerjave in podobno. Z brodarskim
ali letalskim modelarstvom se še nisem

spoprijel, tudi radioamaterstvo ni moj konji¬
ček. Sploh so meni najbolj všeč načrti za
izdelke iz lesa in iz kovine. Naredil sem si
ljubljanskega zmaja.

Berem še kavbojske stripe, knjige Karla
Maya, v časopisih me zanima vse, kar pi¬
še o vesolju in astronavtih, tudi o poletu
na Luno sem vse prebral. Na televiziji gle¬
dam rad vesterne, sploh tiste, kjer se ve¬
liko dogaja in se streljajo, dirjajo na konjih
in podobno.

Rad igram nogomet in rokomet, ampak kar
tako, za zabavo. Redim tudi zajce in malo
pomagam na vrtu, pa še kakšna hišna opra¬
vila so kdaj na vrsti. Najrajši pa imam Hasa
in tudi on je zelo navezan name. Komaj
čaka, ko pridem zjutraj iz sobe, da se lahko
pozdraviva in malo poigrava. Brez njega bi
bilo kar dolgčas, saj nimam brata ali se¬
stre, da bi se poigral z njima.

— Zdaj, ko si že v sedmem razredu in si
se poskusil v marsikateri veščini ter to ali
ono prebral, najbrž pomisliš tudi na to,
kakšen poklic te najbolj privlačuje. Mama,
praviš, dela v rudniku, oče pa je zaposlen
v mizarski stroki. Boš šel po poti katerega
od staršev?

Mislim, da sem se že kar dokončno odločil.
Nameravam v tehniško srednjo šolo lesne
stroke, potem pa bi se rad zaposlil tako, da
bi bilo delo zanimivo, da bi lahko sam na¬
pravil kak načrt in po njem delal. Upam,
da mi bo to uspelo.

Z Martinom sva pokramljala še o tem in
onem, neprestano se je v najin pomenek
»vmešaval« prijazni Haso, pač v svojem
pasjem jeziku, ki res ni čisto umljiv nam
ljudem, vendar je zgovorno dokazoval na¬
vezanost na mladega gospodarja, ki tokrat
ni imel časa le zanj. Od časa do časa naju
je prišla pogledat sivolasa babica, ki ji je
bilo z obraza brati le veliko ljubezen in skrb
do vnučka, pa tudi ponosna je bila nanj.
Saj ni nič čudnega: »umetnije«, ki jih je
naredil Martin s svojimi rokami in je mo¬
ral ob njih o marsičem razmišljati in »po-
gruntati«, so presenetile mene in bi vsako¬
gar. Morda se jim boste čudili tudi vi, če
vas bo pot kdaj zanesla v to prijazno dolino
in se boste oglasili pri domiselnem Martinu.
V tej številki revije pa boste našli načrt
in opis, kako je treba izdelati takšen ka¬
mion prekucnik. Veliko uspeha!

TIM 194

PETERO LUTK PRIPOVEDUJE

Hej, otroci, ali je kateri izmed vas uganil,
kdo stoji pred vami tako ponosno in do¬
bre volje? Dvomim, saj sem res bolj malo
podoben plemenitemu usnju. A vam povem,
kakorkoli bi me izrezljali, bi me težko pre¬
poznali. Le narišite gladko svetlečo po¬
vršino lakastega usnja ali mehko površino
semiš usnja! Ne bo vam uspelo. Raje po¬
iščite zavrženo mamino torbico, svojo ak¬
tovko, stare izrabljene rokavice ali denar¬
nico, še kakšen čevelj in v usnje vezan
star, neraben koledar. Zraven prištejte še
bralno znamenje — to sem namreč jaz —
in pred seboj imate že čedno zbirko izdel¬
kov iz usnja. Prav lahko boste ugotovili,

da nimate pred seboj le različne izdelke,
ampak tudi različne vrste usnja.

Že prav na začetku je bilo določeno, kakš¬
na vrsta usnja bom. Tu pa se tudi začne
zgodba mojega nastanka:

Z dlakami pokrit sem varoval pred poškod¬
bami telička, kozlička, pujsa, kravo, jelena
aii ovco, brez dlak pa sem krasil telo ka¬
če, krokodila ali celo ribe. Bil sem torej
živalska koža. Ko so po smrti živali odrli,
bi žalostno segnil, ko me ne bi na poseben
način obdelali in utrdili. Ta poseben posto¬
pek je strojenje.

Najprej me zmehčajo in odstrgajo dlake,
če jih seveda imam, nato me prepojijo z
različnimi strojilnimi snovmi. Strojilne sno¬
vi za podplatno usnje so drugačne kot stro¬
jilne snovi za vrhnje usnje. Že strojenega
me obarvajo, prepojijo z maščobami in
osušijo. Vendar še nisem dovolj trden. Po¬
ložijo me v vlažno žagovino, da se ponovno
zmehčam. Med gumijastimi valji in topim
rezilom me dodobra raztegnejo in enako¬
merno stanjšajo. Razpnejo me na poseben
okvir in posušijo. Sedaj se morajo samo še
odločiti, ali bo moja površina zrnata in hra¬
pava, svetleča in gladka ali rahlo kosma¬
ta — semiš.

Tak sem sedaj pred vami. Hitro se posve¬
tujte z mamo, iz katerega nerabnega pred¬
meta boste dobili koščke usnja za svoj iz¬
delek. Izberite mehkejše in tanjše usnje,
ker ga laže oblikujemo. Sedaj pa na delo!

TIM 195

Prva naloga: Narežite kose usnja pravo¬
kotnih, trikotnih, okroglih in drugih poljub¬
nih oblik. Na hrbtno stran usnja si oblike
lahko s svinčnikom narišete. Narežite tudi
trakce, 3—5 mm široke in različno dolge.
Seveda imajo lahko vsi kosi enako obliko
in vsi trakci enako dolžino. Za zelo dolg
trak režite kos v obliki spirale. Za rezanje
potrebujete nož z zelo ostro konico. Na¬
mesto noža vzamete lahko britvico. Zava¬
rujte jo s papirnim trakom, da se ne bo¬
ste poškodovali. Tudi na mizo pazite. Us¬
nju podložite debelejšo lepenko. Za reza¬
nje zelo tankega usnja pa lahko uporabite
tudi ostre škarje. Pri rezanju s škarjami
dobro pazite, da bo rez gladek in enako¬
meren.

Druga naloga: Kose usnja na različnih me¬
stih preluknjajte. Delo boste opravili z luk¬
njači. Luknjač je orodje valjaste oblike, ki
se končuje v cevko z ostrim robom. Po¬
trebujemo še kladivo in za podlogo kos
deske ali debelejšo lepenko. Kdor ima doma
posebne revolver klešče z luknjači različnih
premerov, bo delo opravil hitreje in laže.
Tretja naloga: Skozi luknjico v kosu usnja
potegnete trak in ga uvežete kot resico.
Lahko pa na drugi konec trakov navežete
naslednji kos usnja in to nadaljujete, do¬
kler niste napravili pas. Tudi okoli vratu
lahko obesite ličen izdelek. Če je usnje za
pravokotne in druge kose premehko, izre¬
žite po dva kosa enakih oblik in ju vežite
skupaj. Tudi luknjati ju morate istočasno.
Dela dovolj, pozdravljeni!

POPRAVKA:

V številki 4 nam je tiskarski škrat zagodel za TIM-ov bob neljubo napako: na str. 167 so
v kosovnem seznamu pravilne mere za panel plošče v cm, kar je sicer na risbi prav
napisano.

V številki 3 pa gre pri sestavku »Naredi sam« (str. 134) seveda za signalni in ne radijski
oddajnik oz. sprejemnik.

Uredništvo

TIM 196

MLADIC—
i MODELARJI

MOTORNA JAHTA »MINIBOAT«

Andrej Pečjak

Motorna jahta »Miniboat« je model turistič¬
ne jahte z zunanjim motorjem tipa »Baby«.
Že ime pove, da je jahta majhna, saj je
dolga komaj 25 cm. Motor »Baby« ni po¬
sebno močan, zato ladjice ni priporočljivo
spuščati po vodah, ki v njih rastejo vodne
rastline in alge. Vsi deli, razen dela št. 13,
so narisani v naravni velikosti 1:1,  zato
jih lahko kar prekopirate. Del št. 13 pa je
narisan v razmerju 1 :2. Uporabili boste
vezano ploščo debeline 3 mm, lipov furnir
debeline 1 mm in letvice 1 X 2 mm.

Rebra narišete na vezano leseno ploščo in
jih prerišete (št. 1, 2, 3 in 4). Nato izrežete
kobilico (št. 13) in nanjo pritrdite rebra. Ko
se lepilo dobro posuši, vzamete štiri let¬
vice 1 X 2 mm in jih v vroči vodi previd¬
no ukrivite. Letvice naj se posušijo, nato
jih zalepite na ogrodje. Ko je lepilo suho,
robove dobro opilite in tako je ogrodje
končano.

Takoj lahko začnete z oblaganjem. Ogrodje
obložite s furnirjem debeline 1 mm. Pri tem
morate paziti, da ne nastane kaka špranja.
Če pa se vendarle pojavi, jo takoj zamažite
z voskom. Preden naredite krov, prebarvaj¬
te korito od znotraj. Krov naj bo iz fur¬
nirja. V furnir izrežite vse odprtine, ki so na
sliki 16.

Kabino sestavite iz delov 6, 7, 8 in 9. Po¬
trebujete po dva kosa delov 6 in 8. Za zad¬
njo steno kabine uporabite podaljšek dru¬
gega rebra. Vse dele izrežete iz vezane
plošče 2 mm ali 3 mm. Streha nižjega dela
kabine (št. 6) mora biti gibljiva, da se bo
odpirala in zapirala. Preprosta tečaja na¬

pravite kar iz dveh kosov blaga, pri čemer
enega od robov prilepite na del št. 9. Zdaj
boste streho poljubno odpirali ali zapirali
v smeri kljuna.

Na kljun ladje prilepite majhno leseno ogra¬
jico, ki jo napravite iz letvice 2x2 mm,
da ne bi kak »potnik« padel v vodo. Na
palubo tik pred ograjo prilepite sidro, ki
ga naredite s spajkalom iz žice 1 do 2 mm.
Na obe konici kanete debelo kapljo kovine
in jo nato s pilo priostrite v obliki puščice.
Med kabino in sidro izrežete v furnir če-
tverokotno odprtino 2,5 x 2,3 mm in jo
ogradite z deloma št. 10 in 11, ki ju po¬
trebujete po dva kosa. Odprtino pokrijete
s pokrovčkom (št. 12). Uporabili jo boste,
ko boste menjali baterije. Na pokrovček
lahko pritrdite tudi držaj kakršnekoli oblike.
V zadnji del ladje lahko vložite stolček, ki
ga napravite iz lesa ali kovine. Dodajte tudi
druge predmete, ki si jih kar sami izmisli¬
te. Na vrh ladje prilepite 8 cm dolgo le¬
tvico. Če se vam zdi, pripnite nanjo zasta¬
vo (tribarvno z rdečo zvezdo, lahko pa tudi
tako z mrtvaško glavo). Na prvo rebro pri-
vijte motor »Baby«.

Vlaganje baterije je bolj zapleteno. En del
leži na tretjem rebru, drugi pa sega skoraj
do kljuna, žičke, ki prihajajo iz motorja,
prispajkate na baterijo, ie-to pa vstavite
na opisano mesto. Vstavite jo skozi stre¬
ho, ki se odpira. Da baterija ne bi med
vožnjo skakala sem ter tja, kanite na pod¬
lago kapljico lepila. Ko jo vzamete ven, jo
kratko in malo odtrgate od podlage. Stika-

TIM 197

TIM 198

lo je že na motorju »Baby«, ki ga izdeluje
Mehanotehnika.

Ladjo prebarvate z nitrolakom katerekoli
barve. Posebno lepa je kombinacija dveh
ali treh barv. Stranice lahko prebarvate z
brezbarvnim lakom, posebno če imate fur¬
nir z lepimi rižarni. Okna zagrnite z zavesa¬
mi, sprednji okni (št. 9 in 7) pa prekrijete
s kosom celuloida.

če boste naredili ladjo natančno po načr¬
tu, bo plula zelo lepo. Odlikuje jo velika
okretnost, čeprav ne doseže izjemnih hi¬
trosti. A giblje se natančno proti cilju.

GRŠKA GALEJA IZ IV. STOLETJA PRED

NAŠIM ŠTETJEM

Peter Burkeljc

Od vseh starogrških ladij so najbolj znane
trireme — ladje na tri vrste vesel. Načrt
za tako ladjo smo že objavili v TIM-u, da¬
nes pa se seznanimo z drugo vrsto grške
galeje — uniremo, ladjo z enojno vrsto ve¬
sel. Podatkov o uniremi je zelo malo, še
največ o njih si lahko ogledamo na risbah
in vazah. Vemo pa, da je bila to hitra ladja,
posebno v vetru.

Na modelih teh ladij se kaže vpliv Egipča¬
nov, ki so navadno gradili krmo izredno
visoko in lepo okrašeno, medtem ko kaže
prečna lestev na krmi vpliv Asircev. Pri teh
ladjah so Grki že uporabljali razdelitev la¬
dje na posamezne vodotesne prekate, kar je
omogočalo, da se je vrnila domov tudi po
boju ali viharju težko poškodovana galeja.
To pomeni vsekakor velik napredek v grad¬
nji ladij. Vse grške galeje so bile lepo obar¬
vane. Model lahko izdelate v velikosti na¬

črta, kar bo najbolj preprosto. Korito naj bo
izdelano iz celega kosa lipovine ali drugega
lesa. Skrbno izoblikujte kljun in krmo. V po¬
moč pri izdelavi korita naj vam služijo trije
preseki A, B in C. Ograjo je nekoliko teže
izdelati. Lahko jo izdelate iz kovine, jambor
in prečke pa iz lesa. Klopi in krmilna ve¬
sla naj bodo iz furnirja, vse vrvice pa iz
tankega sukanca. Jadro lahko izdelate iz
tanjšega polkartona ali šeleshamerja.
Barve so: korito je črno (označeno s šra¬
furo), ostalo je belo; zgornji del korita z
odprtinami za vesla je zlato-rumen, okra¬
sek na krmi je rumen in ima rdečo črto,
ograja in paluba naj bi bili rjava ali črna,
jambor in prečka sta rjava, jadro pa obar¬
vate v platneni barvi z vodnimi barvicami.

Izdelate si še podstavek, in model grške
galeje-unireme bo lep okras na vaši polici.

TIM 199

TIM 200


KAKO IZDELAMO POGONSKO OS
ZA BRODARSKE MODELE

Mirko Klanjšek

Skoraj vsi modelarji smo bili neljubo pre¬
senečeni, ko je Mehanotehnika prenehala
izdelovati osi za propelerje. Toda mode¬
larji smo bili in bomo iznajdljivi. Zelo do¬
bro os lahko izdelate sami. Potrebujete dva
prazna vložka od kemičnega svinčnika in
žico debeline 2 mm. Vložka morata biti me¬
deninasta, žica pa čim bolj ravna in glad¬
ka. Pri Metalki v Topniški ulici 9 v Ljub¬
ljani prodajajo srebrno jeklo, ki popolnoma
ustreza našim zahtevam. Najprej iz vlož¬
kov izvlečemo zoženi kos medenine (a na
sliki 1), nato cevki in oba koščka dobro
operemo v nitro razredčilu. Koščka mede¬
nine nam bosta kasneje rabila za ležaja.
S trikotno pilo prepilimo cevki na mestu
A (glej sliko 1). Tako dobimo dve gladki
cevki in dva koščka medenine. Konec ene
cevke nad plamenom razžarimo in pusti¬
mo, da se ohladi (glej sl. 2). Nato v ohla¬
jeni konec cevke vtaknemo 2,5 do 2,7 mm
debelo kovinsko palico ali žebelj, ki smo
mu prej odpilili konico do 5 mm globoko.
Palico ali pa žebelj vpnemo v namizni pri¬
mež in s kladivcem narahlo tolčemo po
obodu cevke; s tem jo toliko razširimo, da
bomo vanjo lahko vtaknili drugo cevko. Na
stiku cevki zaspajkamo. Pri tem morate pa¬
ziti, da je dobljena cevka popolnoma rav¬
na. če ni, spajko na stiku znova raztalimo
in cevko poravnamo (glej sl. 3). Sedaj od¬
merimo dolžino osi, kot jo zahteva načrt
modela, za katerega os potrebujemo. Po¬
tem v konca cevke prispajkamo še oba
koščka medenine in jima odlomimo najtanj¬
ši del (glej sl. 4). S svedrom za kovino
debeline 2 mm prevrtamo na mestih odlo¬
ma, vtaknemo žico in os je gotova. Paziti
morate, da boste vrtali čimbolj naravnost,
če se os ne bo takoj lepo vrtela, je ni¬
kar ne zavrzite, temveč odstranite napako.
Zagotovo bodo novo os ležaji ovirali pri
vrtenju, zato vanjo nalijte olja, vtaknite ži¬
co in pustite, da jo motor vrti, dokler se

ležaji ne »privadijo«. Os nato razstavite,
operete v bencinu, namažete in znova se¬
stavite. Prepričajte se tudi, če se žica ne
drgne ob stene cevke, če se to zares do¬
gaja, cevko poravnate in os je pripravljena
za uporabo. Propelerjev žal pri nas tudi ni
mogoče kupiti, zato si ga izdelate iz plo¬
čevine ali pa ga kupite v tujini.

Tako izdelano os odlikujejo minimalna teža,
zadovoljiva trajnost in majhna izguba ener¬
gije pri vrtenju, že dve leti uporabljam ta¬
ke osi in do danes še nisem imel težav z
njimi.

Slika 1 Slika 2

Slika 3

prevrtati

- 4 --

Slika 4

TIM 201

TKALI BOMO S

Marjan Velechovsky

V staroegipčanskih grobnicah v Antinii so
arheologi odkrili šivalni pribor šivilje Eu-
femie. Namen uporabe šivalnih pripomoč¬
kov so lahko uganili, uporaba štirioglatih
lesenih in koščenih ploščic pa je ostala za¬
nje uganka. Nadaljnje raziskave so pokaza¬
le, da podobne ploščice uporabljajo za tka¬
nje okrasnih trakov v Mali Aziji, na Kitaj¬
skem, v Indiji, na Japonskem in celo v Pe¬
ruju.

V Evropi tako tko v Rusiji, na Finskem,
Norveškem ter na Islandu. Zelo radi se te¬
ga načina poslužujejo tudi Laponci in Eski¬
mi.

Poskusimo se še mi v tej umetnosti.

IZDELAVA PLOŠČIC:

V ta namen si pripravimo ploščice kvadrat¬
ne oblike s 5 cm dolgo stranico. Izbira ma¬
teriala je kaj raznolika. Za nas bo dovolj
2 mm debela lepenka (prešpan) ali vezana
plošča (v muzejih lahko vidite celo slono¬
koščene ploščice za tako rabo). V vogalih
ploščic izvrtamo ali še boljše izsekamo
luknjice premera 3—4 mm, ki naj bodo od¬
daljene od robov 6—7 mm. Vogale ploščic
zaokrožimo po premeru kovanca za 5 par
(to je 0 16 mm, glej sl. 1). Osnova pri¬
prave za tkanje s ploščicami je izdelava
ploščic in pa izbira vzorca. Ploščice ošte-

PLOŠČICAMI

vilčimo z arabskimi številkami, luknjice na
vogalih ploščic označimo s črkami a, b, c,
d, itd., vendar vse v smeri vrtenja urnega
kazalca. V našem primeru je za začetek do¬
volj 10 ploščic. Glede na vzorec običajno
uporabljajo parno število ploščic, kar pa ni
obvezno.

IZBIRA VZORCA:

Da bi se izognili pomotam, si naredimo
pravo »zasnovo« našega tkanja. Uporabimo
papir z mrežo, trgovski karo, kot pravimo,
seveda je lahko tudi milimetrski papir ali
kako drugače načrtan papir.

Narišemo pravokotnik z mrežo. Vodoravno
stranico razdelimo na 10 delov in jih ozna¬
čimo od 1 do 10. Navpično stranico pa raz¬
delimo na 4 enake dele in te označimo s
črkami a, b, c, d. Številke pomenijo številko
ploščice, črke pa pomenijo luknjice na plo¬
ščici (glej sliko št. 2).

V polja vrišemo diagonale, t.j. poševne črti¬
ce, in to simetrično glede na skupno os
ali po parih. Pri tem moramo paziti, da so
diagonale ene ploščice naklonjene v isto
smer.

Nekaj takih osnovnih primerov vidimo na

7 2 3 4 5 6 7 8 9 W

Slika 2

TIM 202

7  23  4567  89  10

Slika 3a

2  3  4  5  6  7  8  9  10

Slika 3d

TIM 203

Ko sestavljamo vzorec, po svoji želji vri¬
šemo v mrežo z ustrezno barvo diagonale
posameznih polj. Možnosti izbire in sestave
vzorcev je veliko. Vsakdo si lahko sestavi
svoj vzorec s sestavljanjem raznih osnov¬
nih likov.

KAKO NAPELJEMO NITKE:

V luknjice ploščice napeljemo barvaste ni¬
ti po vrstnem redu izbranega vzorca. Pri
tem upoštevamo označbo luknjic (a, b, c,
d) ter dejstvo, da je prednja stran ploščice
tista, kjer niti vstopajo (glej sliko št. 4).
Ker smo ploščice oštevilčili, nam sestav¬
ljanje napeljanih ploščic ne bo delalo te¬
žav. Paziti moramo, da glede na narisani
vzorec in njegove diagonale nastavimo plo¬
ščice s prednjo stranjo drugo proti drugi
ali proti simetrali vzorca. Tako dobimo raz¬
poreditev, ki je enaka vzorcu.

Da se nam sestavljene In poravnane plo¬
ščice ne bi razsule, jih spnemo z elastič¬
nim trakom, ki mu našijemo gumb in gumb¬
nico.

S številom ploščic smo določili širino traku
ali pasu, ki ga bomo stkali. Dolžina niti mo¬
ra imeti vsaj poldrugo dolžino pasu. Za
trak, ki bo dolg meter, torej 1,5 m niti.
čim debelejše niti ali vrvice vzamemo, tem
debelejši in širši bo trak. Vse niti na eni
strani navežemo na paličico ali svinčnik.
Nato jih vpeljemo v luknjice ploščic, ki
jih obračamo s sprednjo proti prvemu vo¬
zlu. Pri tem pazimo na razporeditev vzorca.

Niti, ki izstopijo iz ploščic, zberemo na
koncu v skupen vozel ali jih pritrdimo z vo¬
zlom na kako paličico. Pri napenjanju niti
si pomagamo z držali za mrežo namiznega

[_ 7 00 _j

Slika 5

tenisa ali z mizarskimi priponami. V sili
sta nam dobrodošla tudi večja žeblja, pri¬
trjena na desko. Tako držala pritrdimo k
mizi na želeni razdalji 1,5 kratne dolžine
končnega pasu, vrvice ali niti pa navežemo
nanje. Za tkanje potrebujemo še pomožno
vrvico, votek in ravnilo. Pomožno vrvico
navijemo na votek, t.j. tanko deščico ali
lepenko z zarezo na konceh (glej sl. št. 5).
Prepričamo se, če vse niti lepo tečejo, če
so enakomerno napete in se ne vozlajo.
Če so predolge, jih posamič navijemo na
papirčke in jih tako skrajšamo.

Slika 6

TKANJE:

Ploščice postavimo z robom v vodoravno
lego, tako da tvorijo s sprednjim vozlom
in nitkami trikotno odprtino. Skozi nastalo
odprtino potisnemo votek z nitjo z leve
proti desni strani. Nit lahko napnemo in jo z
ravnilcem ali s svinčnikom potisnemo vzpo¬
redno k prvemu vozličku. Nato ploščice, ki
smo jih držali s prsti leve roke, skupno
zasučemo z leve proti desni za 1/4 obrata.
Votkovo nit ponovno potisnemo, tokrat z de¬
sne na levo, skozi trikotno odprtino. Plošči¬
ce zasučemo ponovno za 1/4 obrata v smeri

TIM 204

urnega kazalca, poravnamo potisnjeno preč¬
no votkovo nit in spet zasučemo ploščice.
Izmenjaje ponavljamo obračanje ploščic z
vstavljanjem votkove niti z leve na desno
in narobe, poravnamo nit, itd. To delamo
toliko časa, dokler se nam niti na zadnji
strani ploščic preveč ne navijejo. Smer
vrtenja ploščic spremenimo in jih vrtimo
po 1/4 obrata v nasprotni smeri vrtenja ur¬
nega kazalca ter pri tem votek prestavlja¬
mo, kakor prej, z leve na desno in nazaj.
Če smo pravilno delali, se nam že v prvih
8 pomikih pokažejo lepe, pravilne oblike
vzorca, seveda če nismo votkove niti pre¬
več zategovali ali je puščali preveč ohlapno.
Ko menjamo smer sukanja ploščic, se obrne
tudi smer vzorca. Čim večkrat bomo menjali
smer sukanja ploščic, tem pestrejši bo vzo¬
rec. Po prvem uspelem traku bomo posku¬
šali tudi s sukanjem posameznih ploščic
v paketu ploščic. Tako bomo dobili še več
možnosti za vzorce. Takšen primer razvrsti¬
tve niti po luknjicah je podan na sliki št.
3 C. Z njim. lahko sestavljamo črke ali
manjše like. Nekateri so tako vtkali imena
ali celo gesla, črke najprej narišete na
mrežo, nato po tem vzorcu stkete trak.

To osnovno tehniko tkanja pasu lahko do¬
polnimo še z nekaterimi posebnostmi, na¬
vajamo vam dve. od takih možnosti:

TRAK NA JOPICI

Naša športna jopica naj bi imela okrasni
trak. Izdelamo si ga sami, vendar mora ime¬
ti ob robu zanke za osnovo pletenja. Trak
tkemo s ploščicami kot običajno, le ob ti¬
stem robu, kjer morajo biti zanke, priloži¬
mo k nitkam pletilno iglo, tako da votkova
nit pri vsaki spremembi smeri Ovije iglo. Po
končanem delu pletilno iglo izvlečemo, na
zanke pa vpletemo nit pletiva.

TKANJE ELASTIČNIH NITI ALI TKANJE
OJAČANEGA TRAKU:

Ko tkemo s svilo, pa želimo, da bi bil trak
tudi dovolj močan, vtaknemo med svilene
niti močnejšo vrvico. V ta namen priredimo
ploščice tako, da izvrtamo v sredini luknjo,
ki bo primerna vrvici.' Vrvico napeljemo sko¬
zi srednjo luknjo na ploščici. Pri tkanju se
zunanje svilene niti spletajo okrog srednje
ojačitvene vrvice, ki se navzven ne vidi.
Če namesto ojačitvene vrvice napeljemo

elastično gumijasto vrvico, debelo 0,5 X
X 0,5 mm do 1 mm, dobimo elastičen trak.
Uporaba takega traku -je vsestranska.
Poleg ploščic s štirimi robnimi luknjicami
uporabljajo tudi ploščice s petimi ali celo
s šestimi luknjicami. Njihova prednost je
v večji barvni kombinaciji ali v boljšem
opletu ojačevalne vrvice.

HITRO NAPELJAVANJE NITK V PLOŠČICE:
Ta način je uporaben le za ploščice ali
skupino ploščic z enako razvrstitvijo barv¬
nih nitk v vzorcu. Ustrezno število ploščic
nanizamo drugo za drugo. Pripravimo si 4
klopčiče nitk v ustreznih barvah. Barvne
niti napeljemo v ploščice hkrati tako, da s
šivanko potegnemo nit skozi luknjice (a)
vseh ploščic, nato drugo nit skozi drugo
luknjo (b) itd., dokler niso vse štiri na¬
peljane. Niti, ki gledajo iz luknjic, pove¬
žemo v vozel, tega pa pripnemo na kak
kavelj ali na držalo za mrežico namiznega
tenisa. Pričnemo delati ploščice, in sicer
tako, da pri vozlu pustimo prvo, ostale sku¬
paj odmikamo od nje, tako da so niti na¬
pete ter tečejo skozi luknjice celotne sku¬
pine ploščic. Pri polovični dolžini nitk za
pas pritrdimo drugo držalo mrežice namiz¬
nega tenisa, okrog njega potegnemo niti ter
jih vlečemo do prvega držala, gremo okrog
njega, nato pustimo drugo ploščico pri prvi.
Postopek nadaljujemo, dokler ne navijemo
niti okrog držal, a vsakokrat pri prvi ploščici
pustimo naslednjo ploščico. Postopek ponav¬
ljamo, dokler vseh ploščic ne razporedimo.
Ves čas so se nitke odmotavale s klopčičev
in vstopale v ploščice. Te srrio vodili z roko,
da se nam ne bi zapletale, klopčiče pa smo
v ta namen imeli v škatlicah z luknjicami
ali v lončkih, da se ne skotalijo na tla. Pri
prvem držalu povežemo vse štiri nitke ene
od ploščic in jih odrežemo ter zavozlamo
na obeh konceh. Vozle na sprednji strani
ploščic povežemo na deščicb ali večji skup¬
ni vozel. Ta skupni vozel si pritrdimo za pas,
vozel na zadnji strani ploščic pritrdimo na
kak zidni kavelj, okensko kljuko ali podob¬
no, ter pričnemo s tkanjem.

Tkanje s ploščicami je zahtevno, ker zahte¬
va nekaj več časa kakor običajno tkanje, ven¬
dar vas bo veliko različnih možnosti glede
vzorcev in izvedbe vedno znova pritegnilo
k novemu oblikovanju trakov za najrazličnej¬
šo rabo.

TIM 205

GORSKA ŽIČNICA

Tone Pavlovčič

Kdo se je že popeljal na Krvavec, Vogel
ali Veliko planino? Najbrž bi se vas kar
precej priglasilo, saj je med vami gotovo
veliko smučarjev. Ali se spominjate tre¬
nutkov, ko ste »viseli« med nebom in zem¬
ljo, vsenaokoli pa se je razprostiralo bo¬
gastvo naših planin, tik pod vami se je
zdaj zasvetlikala skala, zdaj so temnele sto¬
letne smreke in včasih vas je za trenutek
morda stisnilo pri srcu — kaj če zgrmimo
v globino. No, vožnja se je — kot vse pred
vami in za vami — srečno končala, in člo¬
vek si ne more kaj, da ne bi občudoval so¬
dobne tehnike, ki nam s tako napravo pri¬
hrani ure in ure naporne hoje in nas tako-
rekoč bliskovito pripelje na smučišča,
čas je tak, da si v teh dneh marsikdo od
blizu lahko ogleda to napravo ali se z njo
to ali ono nedeljo celo popelje. Zakaj si še
naši spretni modelarji ne bi izdelali mo¬
del takšne žičnice?

Za množičen prevoz potnikov so najbolj
primerne zaprte kabine, v katere gre lah¬
ko do 50 potnikov. Taka žičnica ima spod¬
njo in zgornjo postajo, obedve pa povezu¬
jeta dve močni pleteni jekleni žici. Tako
potuje ena kabina od spodnje postaje proti
zgornji, druga kabina pa od zgornje proti

spodnji. Obe postaji sta med seboj povezani
s telefonom, tako da si lahko tehnika spo¬
ročita, kdaj so kabine zaprte in pripravlje¬
ne za vožnjo. Močni pogonski elektromo¬
torji so namreč samo v spodnji postaji in
je tako vsa skrb glede hitrosti, pogona in
ustavljanja kabin zaupana le spodnjemu
tehniku. Motorji so nameščeni v spodnji
postaji, tudi zato, ker je laže pripeljati na¬
domestne dele za stroje ali pa jih tudi za¬
menjati, če so le-ti postavljeni v dolini,
kot pa če bi bili visoko v gorah, kamor je
dostop s kamioni nemogoč.

Če si najprej dobro ogledamo načrt, bomo
opazili, da so vse ploskve ravne in da nam
samo delo ne bo delalo težav. Kot je raz¬
vidno iz kosovnice, so razen dna vsi deli iz¬
delani iz 5 mm debele vezane plošče. To¬
rej, pridno k delu. Pazite predvsem na črte,
po katerih morate žagati. Priporočamo vam
točno žaganje, kajti precej nerodno je po¬
tem piliti do črte. Postopek sestavljanja pa
je naslednji: najprej vzamemo del, označen
s št. 2 in v obe mali luknjici vtaknemo
po en vijak M3, na drugi strani pa ta vijak
privijemo z matico, vendar moramo prej
podložiti pod matico košček pločevine z
luknjo 3 mm in 2 z repkom. Na repek te
podložke bomo kasneje lahko prispajkali
obe žici, ki vodita na pretikalo. Glavi teh
dveh vijakov nam rabita kot kontakta, na
katera se naslonita oba kontakta ploščate
4,5 V baterije.

TIM 206

Na del št. 5 pritrdimo elektromotor EMT-2R,
imenovan X 69 z reduktorjem. Na os reduk¬
torja nataknemo jermenico (12), ki jo iz-
stružimo iz juvidur plošče. Del 5, na kate¬
rem je sedaj pritrjen motor, vstavimo med
dela 2 in 6. Stranic še ne sestavljamo, pač
pa vstavimo del 3, na katerega pritrdimo
smerno pretikalo, ki mora biti tako pritr¬
jeno, da je obrnjeno navzdol. Dva dela s
št. 4 vstavimo pod del 3, v delu 2 pa smo
tako dobili prostor za ploščato baterijo. Z
leve strani postaje, to je na nasprotni stra¬
ni pretikala, lahko postavimo stranico, da
dobimo povezavo z vsemi deli. Nato spo¬
jimo motor s stikalom in stikalo z bate¬
rijo. Tudi to ni zapletena stvar. Vsako pre¬
tikalo ima štiri kontakte, ki si stojijo diago¬
nalno nasproti. Na dva taka kontakta pri¬
trdimo žici, ki vodita iz motorja, na ostala
dva pa obe žici s kontaktnih podložk za
spoj z baterijo. Tako je motor spojen z ba¬
terijo. Če stoji ročica pretikala na sredini,
je motor brez toka. Brž ko premaknemo
ročico v levo, se motor vrti v eno smer,
če pa premaknemo ročico v nasprotno
smer, spremeni tudi motorček svojo smer.
Tako lahko spuščamo in dvigamo kabino.
Oba dela 7 zapirata sprednjo stran postaje.
Šele sedaj lahko dokončno namestimo še
desno stranico postaje. Vse skupaj mora
seveda trdno stati v delu 9, ki ga izžagamo
iz 8 mm debele vezane plošče. Streho na¬
mestimo tako, da jo lahko snamemo, kajti
edino na ta način lahko pridemo do mo¬
torja in do vseh žic, ki jih moramo še na¬
mestiti. V obe luknjici na delu 6 namesti¬
mo po en vijak M3, s katerim pritrdimo je¬
kleno nosilno žico, po kateri bo drsela ka¬
bina. Okoli jermenice pa namestimo tanjšo
jekleno žico, ki mora biti napeljana tudi
okoli jermenice na zgornji postaji in spo¬
jena na eni izmed obeh kabin. To žico bo
poganjala spodnja jermenica, tako da bo¬
sta obe kabini lahko potovali. Izdelati mo¬
ramo še obe kabini.

Kabina je zelo enostavna. V kosovnici so
označeni deli za eno kabino, potrebni pa
sta dve, zato moramo izdelati vse dvojno.
Tudi tu nam bo točno žaganje omogočilo
lažje sestavljanje delov. Na streho kabine
zalepimo del 18, ki ga pritrdimo z vijakom
M3 na nosilno ploščico. V delu 18 mora
biti luknja nekoliko večja, da se kabina z

lahkoto vrti na ploščici. Tri kolesca z uto¬
rom (17) izstružimo iz juvidura in jih z vi¬
jaki pritrdimo na ploščico, vendar tako, da
se z lahkoto vrte na vijaku. Kabino natak¬
nemo na nosilno žico, ki naj sede v uto¬
re kolesc. Ko smo namestili spodnjo po¬
stajo, vtaknemo skozi luknjici na nosilni
ploščici vijaka M3 in z maticama na drugi
strani vlečno žico tako dobro stisnemo, da
se ne bo premikala in da bo kabina na
stalnem mestu. Prav tako pritrdimo drugo
kabino na drugi nosilni žici, ki pa mora
biti nameščena na zgornji postaji. Tako se
ena kabina dviga, medtem ko se druga spu¬
šča, in narobe, kar dosežemo s premikom
ročice smernega pretikala.

Glede na položaj elektromotorja v spodnji
postaji sme biti napeljana nosilna žica od
spodnje postaje pa do zgornje postaje pod
kotom 25°. Dolžina žice je lahko od 1 m do
3 m, paziti moramo, da sta nosilni žici do¬
bro napeti.

Izdelava gornje postaje je lahka, saj v njej
ni motorjev niti stikal, ampak samo jerme¬
nica, po kateri teče vlečna žica.

Kot je iz kosovnega seznama razvidno, je
gradnja zgornje postaje dokaj enostavna.
Potrebno je le vse dele lepo izžagati in jih
nato pazljivo sestaviti. Vodilno kolo je prav
takšno kakor pogonsko kolo v spodnji po¬
staji, le da nima vodila, s katerim ga pri¬
trdimo v spodnji postaji na os motorja. Vo¬
dilno kolo mora torej imeti v sredini luk¬
njo debeline 3,2 mm, skozi katero vtaknemo
vijak M3. Seveda moramo pred tem sesta¬
viti obe stranici in med njiju obe plošči, ki
služita kot držalo koles. Prav tako sestavi¬
mo in zalepimo obe strani, to je prednjo
in zadnjo. Vse skupaj postavimo in zalepi¬
mo na dno. Šele sedaj postavimo kolo in
obe podložki ter z matico pritrdimo vijak,
da nam ne izpade, šele po vsem tem na¬
mestimo in zalepimo streho.

Vse skupaj moramo dobro zgladiti, še po¬
sebno tam, kjer so stična mesta. Ako želi¬
mo barvati z nitro barvami, moramo vse
dele prelakirati s prozornim nitrolakom, in
sicer zgornjo ter spodnjo postajo in obe ka¬
bini. Ko je prozorni nitrolak suh, z ustno
puhalko prelakiramo z ustrezno barvo.
Prednja stena ima dve luknjici, skozi ka¬
teri pritrdimo nosilno žico, ki spaja obe
postaji in po kateri bosta drseli obe gondoli.

TIM 207

KOSOVNI SEZNAM GORNJE POSTAJE

1. Stranica postaje

2. Držalo kolesa

3. Kolo — vodilo

4. Podložka ob vodilu

5. Prednja stena

6. Zadnja stena

7. Dno

8. Streha

KOSOVNI SEZNAM SPODNJE POSTAJE

1. Stranica postaje

2. Stena s kontakti

3. Dno nad baterijo

4. Stranica prostora za baterijo

5. Nosilec motorja

6. Zadnja stena postaje

7. Prednja stena postaje

8. Dno postaje

9. Streha postaje

10. Vijak z nosilno žico

11. Elektromotor z reduktorjem

12. Vodilno kolo vlečne žice

13. Vlečna žica

14. Stikalo (pretikalo)

15. Nosilna žica

16. Vodilna ploščica kabine

17. Vodilni kolešček

18. Nosilec kabine

19. Streha kabine

20. Stranica kabine

21. Stranica kabine

22. Dno kabine

BAKRENI SVEČNIKI

Drago Mehora

Za izdelavo lepih in uporabnih svečnikov
potrebujemo 0,7 do 1 mm debelo bakreno
pločevino, ki jo je mogoče brez težave
rezati in upogibati. Na sliki vidite primer
zelo preprostega svečnika, ki ima samo tri
dele: telo, držalo za svečo in skledico in
en sam spoj. Priporočamo ga za začetek.
Kot pri bakrenih živalicah v prejšnjih števil¬
kah TIM-a, je treba tudi v tem primeru
telo narisati v poljubni velikosti na karton,
izrezati, položiti na pločevino, občrtati z
jeklenim črtalnikom, izrezati ali izžagati,
zgladiti robove in izvrtati ali prebiti luk¬

njico za spojni vijak. Iz enake pločevine
izrežete tudi skledico in držalo za svečo.
Držalo je podobno tistim, v katere postav¬
ljamo svečice za novoletno jelko. Držalo
narišite na karton. Krog razdelite na osem
delov in odmerite roglje s šestilom. Izreza¬
no držalo prenesite na pločevino. Skledico
izoblikujte s tolčenjem. Vzemite kladivce
z okroglo obrušenimi robovi, za podlago
pa mehak les ali pa gumijasto ploščo.

Ko ste s tem gotovi, upognite telo sveč¬
nika v ustrezno obliko. Konce, na katerih
svečnik stoji, boste najlepše upognili s po¬
močjo valjaste palice ali z debelejšim
svinčnikom. Telo, skledico in držalo spoji¬
te z bakreno kovico ali pa z drobnim ma¬
tičnim vijakom iz medi. Morda boste želeli

TIM 208

telo ali podstavek okrasiti z vrsto okroglih
izboklin. To najlaže naredite z jekleno krog¬
lico, kakršne so v krogličnih ležajih. Da pa

se ne boste preveč potolkli po prstih, si na¬
redite držalo iz kosa aluminijaste pločevine,
ki ga vidite na sliki v sredini.

TIM 209

UVOD V SKRIVNOSTI R/C MODELOV

Jernej Bohm

Na nebu starega moščanskega letališča se je
pojavil še en model motornega letala. Po letu
se je poznalo, da ga upravlja nevešča roka.
Samo hip in že se je model strmo spustil proti
zemlji in žalostno končal na njej. Od nesreč¬
nega lastnika sem izvedel, da je hotel presku¬
siti svoj prvi model na radijsko upravljanje.

Ko sem se zvečer vračal domov, sem pomislil
na to, ali je bilo potrebno, da se že prvi po¬
let tako neuspešno konča. Odločil sem se, da
vsaj malo pomagam tistim, ki bi radi svojo
spretnost preskusili z radijsko vodenimi modeli.
Sam se ukvarjam z ladijskimi modeli in moja
spoznanja slonijo zgolj na opazovanju kolegov
v klubu in prebiranju modelarskih revij. Na ža¬
lost se do sedaj s podobnimi problemi pri nas
še ni nihče resneje ukvarjal. Morda je to še
posebno nujno sedaj, ko so v TIM-u objavili
že vrsto člankov o gradnji naprave za radijsko
vodenje.

Kakšen naj bo torej začetnikov model? Resnič¬
no vam odsvetujem gradnjo modelov, ki jih
uporabljajo vrhunski modelarji po svetu. Vaš
model mora biti v zraku predvsem stabilen, po¬
leg tega pa tudi preprost za upravljanje, tako
da se model sam »ujame« v primeru, če ga
nevajena roka »polomi«. Izkazalo se je, da je
najbolje, da se začetnik začne ukvarjati z mo¬
deli jadralnih letal. Hitrost takega modela je
relativno majhna in mu začetnik z lahkoto sledi.
Vrsta modela je določena, kaj pa naprava za
radijsko upravljanje? Tudi ta je pomembna.
Predvsem mora biti zanesljiva. In število upo¬
rabljenih servomotorjev? V inozemskih revijah
lahko zasledite, da tudi začetnikom vedno bolj
odsvetujejo uporabo le enega krmilnega me¬
hanizma, torej le na smeri. (Nekateri imenujejo
take modele kar prosto leteči modeli s slučaj-
nostnim krmarjenjem). Potrebna je torej še kon¬
trola višine, čeprav ni nujna. Mnogi si takega
razkošja pač ne morejo privoščiti. Z višinskim
krmilom je možno popravljati zavoje, v katerih
bi sicer model izgubil mnogo višine. Mnogi pa
imajo z upravljanjem tega krmila hude težave.
Prav je, da se model vzpenja, ko krmilno ro¬
čico pritegnemo k sebi, in narobe, model se
spušča, če ročico potisnemo naprej. Vendar
sem že videl, da nekateri ravnajo nasprotno:
ko želijo, da se model vzpne, potisnejo roči¬
co naprej! Ob tem se popolnoma zmedejo in
povsem izgubijo oblast nad modelom. Če se
vam to zgodi, pustite, da se model sam umiri.
Če modela še ne poznate, je najbolje, da »pi¬
lite« zavoje. Šele za tem pridejo na vrsto za¬
htevnejše figure.

Vendar začnimo raje na začetku. Že doma mo¬
rate preskusiti napravo. Delovati mora brez¬
hibno, tako se vam ne bo pripetilo, da bi mo¬
del razbili. Preverite tudi stanje akumulatorjev
oziroma baterij. Zadnji preskus naprave naredite

trk pred poletom. Včasih je dobro preveriti
tudi domet radijske naprave, se pravi, največ¬
jo razdaljo, na kateri celoten sistem še za¬
nesljivo deluje.

Če model še ni letel, ga morate najprej še
»trimati«. Vse komande postavite v nevtralen
položaj, model pa previdno, a energično vrzite
kar iz roke. Opazujte let. Izkušnje, pridobljene
pri prosto letečih modelih, tu kaj prav pridejo.
Končno lahko pride na vrsto tudi visoki start.
Vendar naj bo pri prvih poskusih vlečna vrvica
kratka, približno 50 m. Tudi prijatelja, ki vam
pomaga, prosite, naj bo oprezen. Skrbite za to,
da bo model čim manj zanašalo na vrvici. Po¬
magajte si le s kratkimi popravki smeri! V pre¬
ostalem letu izvajajte z modelom le blage za¬
voje. Pomagajte si tudi z višino, tako da jo v
zavoju rahlo tiščite »nase«. Prav kmalu boste
ugotovili, da model ne sledi ukazom. Najslabše
je pri tem, če se modelar prestraši in brez¬
glavo potiska krmilne ročice sem in tja.
Najzahtevnejša operacija za začetnika je prista¬
nek, ker slabo ocenjuje, položaj modela. Iz ne¬
rodnega položaja se poskuša rešiti z ostrimi
zavoji tik nad zemljo. Bolje je, da model pu¬
stite, da mirno leti dalje in naravnost, pa če¬
prav bo pristal več deset metrov daleč stran
od vas. Model bo pri tem vendarle ostal cel.
Ozračje naj bo pri prvih poskusih povsem mir¬
no. Če piha močnejši veter, poskusite srečo
kdaj drugič.

Motorne modele je še teže upravljati, posebno
zaradi večjih hitrosti, ki jih dosežejo. Za uspe¬
šno upravljanje je treba pri teh modelih narav¬
nati še delovanje eksplozijskega motorja. Mo¬
del naj bo visokokrilec in naj ima še znaten
V lom krila. Tak model namreč prenese tudi
večje napake pri upravljanju. Počasnejši mo¬
del je vsekakor laže krotiti. Zato ne vzletajte
s polnim plinom, ampak ga zmanjšajte na po¬
lovico ali še manj. Prava hitrost je seveda od¬
visna od modela in motorja. Verjemite, da je
tak vzlet manj nevaren kot pod polnim plinom.
Pod polnim plinom boste sicer prej na varni
višini, vendar ga boste tudi prej »polomili«,
posebno če model ni natančno in dobro grajen.
Zvita krila so pri začetnikih dokaj pogosta na¬
paka. Tudi med samim poletom stalno pazite na
plin in ga po potrebi zmanjšujte. Pametno rav¬
nanje s plinom vam bo prihranilo marsikatero
nevšečnost. Tu bodo prišle v poštev vse iz¬
kušnje, ki ste jih dobili pri jadralnih modelih.
Vendar se boste kljub temu morali še pošteno
potruditi za vsako novo spoznanje.

Gotovo so bili zgornji napotki za začetek skrom¬
ni. Prav zaradi tega je pomoč izkušenih mode¬
larjev neprecenljiva. Verjemite, da upravljanje
z letalskim modelom ni lahka stvar. Tudi jaz
sem se moral z izkušnjami prikopati do teh
spoznanj.

TIM 210

MLAPIltih»-RA

DIOtAMATERJI
KAJ JE TO ATOM

V. Ivkovič

Da bi laže razumeli, kako katodna cev v
televizijskem sprejemniku opravlja svojo ta¬
ko pomembno nalogo, moramo najprej ne¬
kaj vedeti o atomu, o tem drobcenem delč¬
ku, o katerem se danes tako mnogo govori.
Pri tem se bomo mimogrede in brez težave
še kaj naučili o naravi elektrike.

Beseda atom pomeni tisto, česar ne mo¬
remo naprej deliti v še manjše delčke. Iz¬
raz je skoval že pred 2530 leti grški filo¬
zof Demokrit. Sklepal je takole: če kar na¬
prej delimo recimo zlato ali železo v vse
manjše in manjše delce, moramo naposled
priti do tako majhnih delcev, ki jih ni več
mogoče še naprej deliti.

Seveda pa atom še daleč ni enostaven
drobcen delec, kakor je to mislil Demokrit.
Danes vemo, da so vsi atomi podobni mi¬
niaturnim sončnim sestavom, v katerih kro¬
ži po 1 do 105 telesc okrog jedra, tako kot
planeti okrog Sonca. Ne nameravamo pre¬
več globoko prodirati v sila zapleteno atom¬
sko teorijo, zadovoljili se bomo s prepro¬
stim spoznanjem, da je kakršnakoli mate¬
rija sestavljena le iz treh vrst delcev.

Eden od teh je elektron, ki ga lahko sma¬
tramo za neskončno majhen delček negativ¬
ne elektrike. Drugi je proton. To je drob¬
cen delec pozitivne elektrike. Je okoli 2000-
krat težji od elektrona, vendar je njegova
vsebina oziroma pozitivno naelektrenje po¬
polnoma enako negativnemu naelektrenju
(naboju) elektrona, če je naelektrenje pro¬
tona + 1, naelektrenje elektrona pa —1,
se naelektrenji protona in elektrona uniči¬
ta (+1 in —1=0).  Tretja vrsta delcev
so nevtroni, ki so po velikosti in teži po¬
dobni protonom, vendar pa ne nosijo nika-
kega naelektrenja, ne igrajo torej nikake
vloge v veliki igri elektrike, v kateri igrajo

glavno vlogo protoni s pozitivnim in elek¬
troni z negativnim naelektrenjem. Ali So
prav nevtroni in elektroni v resnici najmanj¬
ši delci materije? V novejšem času so fiziki
dokazali, da temu ni tako, kljub temu pa se
bomo mi zadržali le pri teh treh najmanjših
delcih.

Od vseh atomov je vodikov atom najeno¬
stavnejši. Shematsko ga kaže slika 19. V
njem kroži le en elektron okoli enega pro¬
tona.

Slika 19

Vodikovemu atomu sledi po preprosti
zgradbi atom helija. V vseh atomih razen
vodikovega je središče »Sonce« ali jedro
(nukleus) gosto zbit sveženj protonov in
elektronov, često pa tudi nevtronov. Jedro
ima vedno več protonov kot elektronov in
je zato električno pozitivno nabito. Jedro
helija ima štiri protone in dva elektrona
in nosi zato dva pozitivna naboja (+ 4
— 2  = + 2 ).

V vodikovem atomu edini krožeči elektron
uničuje edini pozitivno naelektreni nevtron.

V takem primeru pravimo, da je atom v
električnem ravnotežju oziroma, da je nev¬
tralen. Tak atom nima električnega naboja.
Če atom iz kakršnihkoli vzrokov izgubi ene¬
ga ali več elektronov, nastane višek pozitiv¬
nega naelektrenja. Pravimo, da je atom v
takem stanju pozitivni ion. V nasprotnem
primeru, ko atom dobi elektron, pa govori¬
mo o negativnem ionu. (Vse to že veste iz
fizike, vendar smo vam želeli to znanje ma¬
lo osvežiti.)

TIM 211

Sedaj pa se vprašamo, kaj je to električ¬
no polje. Naj pojasnimo. Predstavljajmo si
kovinski plošči, drugo blizu druge (sl. 20).
Na neki način nam je uspelo na eni plošči
zbrati določeno število (oddvojenih) elek¬
tronov, na drugi pa enako število pozitiv¬
nih protonov. Eni in drugi se medsebojno
privlačujejo z nenavadno veliko silo, toda
ne morejo priti v kontakt, ker med plošča¬
ma ni tira zanje. Zaradi medsebojnega pri¬
vlačevanja med elektroni in protoni nasta¬
ne v zračnem medprostoru neka napetost.
To pa je električno polje.

Plošča A je negativno naelektrena; plošča
B ima višek pozitivnih ionov. Na plošči A
je negativni pritisk ali potencial, plošča B
pa ima pozitivni potencial. Enota električ¬
nega pritiska je volt.

Kaj mislite, kaj bi se zgodilo, če bi plošči
spojili z žico? Elektroni, ki so mnogo lažji,
bi po tej »stezi« zaradi privlačnosti težjih
protonov navdušeno pohiteli na ploščo B.
Vsak elektron bi se spojil s protonom, in
ker je njihov električni naboj enak, bi se
v hipu nevtralizirali. Sedaj ni več viška
ionov na nobeni strani; ni več razlike v po¬
tencialu, izgine pa tudi električno polje.

Da bi bilo vse to še bolj jasno, vzemimo
električno baterijo in jo prek stikala spoji¬
mo z malo žarnico (slika 21).

Pri odprtem (prekinjenem) stikalu obstoji
med + in — polom baterije potencialna
razlika. Sklenimo tokokrog na stikalu —
žarnica bo zasvetila. Zakaj? Elektroni te¬
čejo prek žice, žarnične nitke in stikala z
negativnega pola baterije, kjer je višek, na
pozitivni pol, kjer je primanjkljaj. Prehod
milijonov elektronov skozi žarnično nitko
povzroči tolikšno trenje, da nitka zažari.

Slika 21

Stalni električni pritisk drži elektrone v
stalni pripravljenosti za gibanje. Ta pritisk
se imenuje elektromotorna sila — EMS.
Tok elektronov, ki jih vzbudi EMS, oblikuje
električni tok. Jakost toka merimo z amperi.
Morda ste zdajle malo začudeni. Rekli bo¬
ste: »Električni tok teče vendar s pozitiv¬
nega pola baterije na negativni in ne na¬
robe. Kako to?« Stvar je taka: Že mnogo
prej so vedeli za električni tok. »če tok
teče, mora vsekakor imeti neko smer,« so
mislili. Ker pa še niso poznali zanesljivega
načina, da bi to ugotovili, so na nesrečo
sklepali napačno. Da bo nesreča še večja,
je ta napaka zašla v mnoge učbenike in v
mnoge druge knjige o elektriki, tako da še
danes najdemo to napačno trditev celo v
nekaterih šolskih učbenikih. Električni tok
je v resnici tok elektronov, ki tečejo z ne¬
gativnega na pozitivni pol baterije ali z
nekega drugega izvora EMS.

Pojdimo še malo dalje. Kadar je stikalo
sklenjeno (slika 21), teče tok. Zdaj pa ma¬
lo natančneje. Posamezni elektron, potujoč
z negativnega pola baterije zaradi privlač¬
nosti pozitivnih ionov na negativnem polu,
trči ob atom bakrene žice, vrže elektron s
krožnega tira in zavzame njegovo mesto.
Izvrženi elektron zadene ob drug atom in
zgodba se ponavlja, dokler se elektron ne
pojavi na koncu žice, pritrjene na pozitiv¬
ni pol. En elektron vstopi na enem, drugi
pa izstopi na drugem koncu žice za nezna¬
ten hipec pozneje. Mislite si, da se vse
to ponavlja milijonkrat v sekundi, pa boste
imeli predstavo pretoka električnega toka
skozi žico. Telesa, ki lahko prepuščajo elek¬
trone, ki torej prevajajo električni tok, ime¬
nujemo prevodnike.

TIM 212

KAKO OČISTIMO ZAPRAŠEN SPREMENLJIVI

KONDENZATOR

V. Ivkovič

Zračni spremenljivi kondenzator pogosto¬
krat povzroča v sprejemniku šume, ker ga
prekriva prah. čiščenje kondenzatorja ni
tako preprosto, ker je treba paziti, da ne
bi skrivili ploščic. Res je, da velik del pra¬
hu lahko odstranimo s čopičem, ki ima dol¬
ge in tanke dlake ali pa tako, da konden¬
zator prepihamo s sesalnikom za prah, ven¬
dar pa bo na kondenzatorju še vedno ostalo
nekaj prahu, ki utegne povzročati motnje
pri sprejemu.

preklopnik  _

o-—-(g)-.

220  V žarnica

°- 60-100W

spremenljivi

kondenzator

Kondenzator bo najtemeljiteje očiščen, če
ostanke prahu sežgemo. V ta namen naj¬
prej izključimo sprejemnik (izvlečemo
omrežni vtič ter priključek antene in ze¬
mlje). Nato odstranimo zadnjo steno apa¬
rata in odspajkamo spojne žice na ušescih
kondenzatorja. Sam kondenzator lahko
ostane na svojem mestu v sprejemniku. V
vrsto s kondenzatorjem sedaj vežemo moč¬
nejšo žarnico (60 do 100 V) in priključi¬
mo na električno omrežje, kot to prikazuje
shema, žarnica bo preprečila morebitni
kratki stik. Vso operacijo je treba opraviti
zelo previdno. Kdor nima prakse, naj se
tega opravila raje ne loti. Ko je vse zve¬
zano po shemi, zavrtimo nekajkrat gumb
kondenzatorja, in prah, ki je ostal na plo¬
ščicah, bo zgorel brez sledu, pa tudi mo¬
tenj, kolikor jih je povzročal kondenzator,
ne bo več.

IZUMITELJSKI-

►

►

POIŠČI DRUGO REŠITEV

K nalogi v prvi številki TIM-a smo dobili
še tri pošiljke. Vse so zanimive. Sešek Mar¬
ko iz Ljubljane, Prijateljeva 3, je skonstru¬
iral krmilni mehanizem s poteznimi vrvica¬
mi in šestimi škripci (slikal). Vozilo nima
vrtljivega volana, ampak ima dva ročaja, s
katerima vleče vrvici, ki sta na drugem
koncu pritrjeni na rajdno ročico. Pri zavi¬
janju v desno mora potegniti desno ročico.
Rajdni drog zasuče tudi levo kolo in ob¬
enem potegne vrvico na levi strani vozila.
Levi ročaj se zato sam pomakne proti ar-

KOTIČEK

TIM 213

maturni plošči. Če hoče vozilo usmeriti na¬
ravnost, postavi desni ročaj v prvotni polo¬
žaj, levi pa se postavi sam v prvotno lego,
ker ga odrine vzmet, ki jo je postavil med
ročaj in armaturno desko. Škripci vodijo vr¬
vice. štirje so postavljeni na dnu karose¬
rije, dva pa v višini armaturne deske.

Sašo Kovač iz 8. c razreda osnovne šole
Heroja Rajka v Hrastniku je uporabil ročič-

ni mehanizem. Kako deluje, je lepo razvid¬
no iz njegove skice (slika 2).

Kar tri rešitve, narisal je samo shematske
risbe, je poslal Samuel Majcen iz 7. c raz¬
reda osnovne šole Angel Besednjak v Ma¬
riboru. Ena je podobna Sašovi, pri drugi je
uporabil zobniško letev, pri tretji, ki jo ob¬
javljamo (slika 3), pa je uporabil zobniške
odseke. Pri vrtenju zobnikov se ročica R
pomika v puši naprej in nazaj. Ob večanju
in manjšanju kota ob gornjem vrtišču se
premika rajdni drog v levo in desno in krmi¬
li vozilo.

NENAVADNO VOZILO

Tone Pavlovčič

Vojaška tehnika je s svojimi zahtevami ved¬
no za korak naprej pred časom. Imeti hoče
nenavadna vozila, da bi se z njimi lahko
bojevali na vsakem terenu. Taka želja je
rodila tudi to nenavadno vozilo, za katero
objavljamo načrt.

Namen vojske je med drugim braniti svoje
meje in pri tem uničevati sovražnika na
vse mogoče načine. Na močvirnatem zem¬
ljišču pa je vojak brez moči, zato so sku¬

šali narediti vozilo, s katerim je vsak te¬
ren dostopen in lahko prevaža njega in nje¬
govo opremo tudi prek težavnih in nedo¬
stopnih področij.

Marsikdaj moramo biti vojaški tehniki za
to njeno željo po uničevanju celo hvaležni.
Taka vozila res služijo najprej v vojaške
namene, toda kmalu jih tovarne nekoliko
preuredijo in take »pošasti« postanejo krot¬
ki delovni stroji v službi gospodarskega raz-

TIM 214

voja človeštva. Taki stroji so nepogrešljivi
pripomočki za izsuševanje močvirnatih
zemljišč in tako se pustinja neverjetno hi¬
tro spreminja v rodovitna polja. Pri tem se¬
veda ne pomislimo več, da je bila vojska
tista, ki je s svojo željo po uničevanju dala
nov stroj za hitrejši napredek človeštva.
Tak nov stroj je tudi naše NENAVADNO VO¬
ZILO, katerega preskušajo v Ameriki. Po¬
drobnosti nam niso znane, kar vemo, je
le to, da lahko vozi vsepovsod. Nekoliko
več povesta skici, na katerih vidimo, da ima
vozilo štiri skupine koles in da je vsaka
skupina sestavljena iz treh koles; vsako od
njih ima svoj pogon, vsa tri pa se pogon¬
sko vrte okoli skupne glavne osi.

Ko vozilo vozi po ravnem zemljišču, se od
vsake skupine vrtita oziroma poganjata vo¬
zilo samo dve kolesi in to tisti dve, ki le¬
žita na podlagi oziroma cesti, če pa se vo¬
zilo premika po razriti zemlji in s skupino
koles pade v luknjo, se celotna skupina za¬
vrti in vrtijo se vsa trikolesa skupaj.
Kakšni so prenosi na vozilu, ki ga presku¬
šajo v Ameriki, nam še ni znano. Znana
nam je samo oblika in le-to smo prilago¬
dili vašim modelarskim sposobnostim. Vse
ostalo poskusite napraviti sami. Skušajte
napraviti pogon na elektromotorček in raz¬

mislite, kako bi napravili vozilo, ki se bo
gibalo tako, kot se giblje pravo vozilo, za
katero imate na voljo opis.

Napnite vaše izumiteljske sposobnosti!
Zavihajte rokave, toda pri tem uporabljajte
glavo. Skušajte si napraviti skice, ki vam
bodo olajšale razmišljanje.

Na načrtu niso označeni deli, zato morate
sami poiskati način sestavljanja. Določiti
morate tudi, po koliko posameznih kosov
si morate izdelati. Povemo vam le to, da
so vsi deli iz vezanega lesa debeline 5 mm.
Ko boste izdelali vozilo — model, ki se bo
premikal tako, kot se premika pravo vozilo,
nam sporočite. Objavili bomo vaše skice —
načrte, sliko vašega modela.

Ta naloga bo za vas morda trd oreh, toda
pogamalo vam bo opazovati stroje okoli
vas, posvetovali se boste z očetom, učite¬
ljem ali pa tudi z delavci na raznih podob¬
nih strojih. Predvsem pa vam bo ta naloga
pomagala izpopolnjevati vaše znanje.

TIM 215

MODEL KAMIONA OM

Martin Brečko

Izdelajmo si manj zahtevno igračo, model
kamiona OM. Osnovni material je vezana
plošča 5 mm, poleg teh pa še rabimo smre¬
kove letvice debeline 10 mm.

Za izdelavo potrebujemo orodje: rezljačo s
priborom, rašpo, smirkov papir za les, vrtal¬
nik, spajkalnik s priborom in seveda nekoli¬
ko truda in potrpežljivosti.

Sedaj pa se lotimo izdelave:

Utori v vezanih ploščah so vsi po 5 mm.
Najprej izdelamo stranici kabine 1, nato
zadnjo steno 10, sprednji steni 6 in 5 in
dno kabine 3. Vzamemo lepilo Neostik in
zlepimo vse dele kabine. Ta čas, ko se nam
to suši, si pripravimo dele za prekucnik. Iz¬
režemo si stranici prekucnika 12, zadnjo
steno 4 in sprednjo stran 9 ter dno pre¬
kucnika 11. To pustimo nekaj časa sušiti.
Med tem časom pa si pripravimo podvo¬
zje. Sedaj že lahko nalepimo na prekucnik
dela 24 in 23. Zadnja stena prekucnika mo¬
ra biti pregibna, zato vstavimo med dela

KOSOVNI SEZNAM MODELA KAMIONA

23 in 20 pregibnik (pant) širine 20 mm.
Sedaj sestavimo podvozje. Kot vidite na
načrtu, moramo iz smrekovih letvic naža-
gati dele 18, 17, 16, 19.

Letvice 19, 16 zažagamo po 1 cm na eni
strani. To sestavimo po navedeni risbi. Od
starih igrač vzamemo kolesa ali pa si jih
sami pripravimo iz debelejše vezane plo¬
šče, to sta dela 7 in 8. Iz tanjše 2 do 3 mm
plošče še izžagamo matice 22. Te bomo
pozneje vstavili med prednja kolesa. Iz
3 mm žice si napravimo osi k3 in 10. Iz
pločevine pa še izrežemo dele 15, ki bodo
preprečevali, da bi kolesa zdrsela z osi, ter
dela 25 za oporo zadnjih koles. Te namesti¬
mo 50 mm od zadnjega konca podvozja. Ko
smo z vsem gotovi, vzamemo v roke smir¬
kov papir in odrgnemo vse ogelne spoje.
Ko smo gotovi, si pripravimo barvo. Naj¬
boljša je tesarol barva. Čopič naj bo me¬
hak. Sedaj model prebarvamo. Najlepša
kombinacija barve je, če je kabina rumena,
prekucnik in podvozje pa rdeča. Ta model
vam bo lahko služil kot spomin ali za
kakšno razstavo.

Lep pozdrav in obilo uspeha pri delu!

Število

Material kosov

vezana plošča 5 mm 2

vezana plošča 5 mm 1

vezana plošča 5 mm 1

vezana plošča 5 mm 1

vezana plošča 5 mm 1

vezana plošča 5 mm 1

smrekov les 8 mm 2

smrekov les 8 mm 2

vezana plošča 5 mm 1

vezana plošča 5 mm 1

vezana plošča 5 mm 1

vezana plošča 5 mm 2

varilna žica 0 3 mm 1

varilna žica 0 3 mm 1

pločevina 1—2 mm 4

smrekova letvica 1 X 1 cm 2

smrekova letvica 1 X 1 cm 1

smrekova letvica 1 X 1 cm 1

smrekova letvica 1 X lem 2

smrekova letvica 1 X 1 cm 1

1

vezan les 3 mm 2

TIM 220

OP FIZIKE «8» : (

DO GEOLOGIJE

DOLOČANJE RUDNIN S PUHALNICO

Janez Perkavac

Rudnine lahko raziskujemo kemično na ze¬
lo enostaven način. Določamo jih pri visoki
temperaturi, ker za to ne potrebujemo bo¬
gato opremljenega kemičnega laboratorija,
oskbljenega z mnogimi kemičnimi reagen¬
ti, kemijskimi pripravami in aparati. Ko
analiziramo rudnino, jo pri visoki tempe¬
raturi ne topimo, n.pr. v kislini, ampak opa¬
zujemo, kaj se z njo dogaja, če je izpostav¬
ljena visoki temperaturi, kadar jo žarimo.
Prvemu načinu analize pravimo moker na¬
čin, drugemu pa suh način. Za raziskovanje
rudnine na suh način potrebujemo puhalni-
co, svečo, kos oglja ter nekaj kemikalij.
Poglejmo najprej, kako je s puhalnico. Pu-
halnica nam rabi za vpihavanje zraka v
plamen sveče. Ta bo postal koničast, po¬
ševno usmerjen, pa tudi temperatura se mu
bo dvignila. Če puhalnice nimamo, si jo
bomo sami izdelali. Vzemimo izrabljen me¬
deninast vložek kemičnega svinčnika, mu
odpilimo ves ožji del konice s kroglico in
dobili bomo ravno pravo odprtino puhal¬
nice. Izpihajmo preostalo črnilo. Na širši
konec cevke nataknimo gumijasto cevko, ki
služi za ventile pri kolesu. Prost konec gu¬
mijaste cevke vtaknimo v usta in pihnimo,
medeninasti ošiljeni konec tako nastale pu¬
halnice pa približajmo plamenu sveče (sli¬
ka 1).

Če želimo dobiti s puhalnico tak plamen,
da bomo z njim reducirali rudnino, potem
držimo puhalnico tik pred plamenom (sl. 2).
Kadar pa želimo rudnino oksidirati, pa vtak¬
nemo konec puhalnice v plamen in piha¬
mo (sl. 3).

Slika 2 Slika 3

Rudnino, ki jo bomo preiskovali pri visoki
temperaturi, zdrobimo v prah. V kos les¬
nega oglja napravimo vdolbino, nasujmo va¬
njo zdrobljeno rudnino in jo razžarimo s
pomočjo sveče in puhalnice (sl. 4).

Pri žarjenju na oglju potekajo med ogljikom
iz oglja in rudnino različne reakcije, ki so
značilne za nekatere prvine. Tako se pojavi
značilen dim za antimon in arzen, značilen
duh za žveplo in arzen, oprh ali tenka pre¬
vleka iz oksidov in karbonatov, npr. pri svin¬
cu in cinku.

TIM 221

Dostikrat pa rudnine ne žarimo same na
oglju. Primešamo ji sodo (Na 2 C0 3 ), s tem
preprečimo, da bi nekatere rudnine izhla¬
pele, npr. HgS (cinabarit), NaCI (kuhinj¬
ska sol).

Skoraj vsaka rudnina se drugače obnaša
pri žarjenju na oglju. Zato bi v kratkem se¬
stavku težko vse opisali. Oglejmo si dva
primera, ki nazorno kažeta, kaj vse se do¬
gaja z rudnino pri žarjenju na oglju.

Galenit, PbS, svinčev sulfid

Zdrobimo košček galenita, pomešajmo ga s
sodo in žarimo s pomočjo puhalnice na
oglju. Potekla bo reakcija:

PbS -(- Na 2 C0 3  -f- C -j- O —» Na 2 S 4- 2 C0 2  -j-
+ Pb

Svinčev sulfid se je reduciral v svinec (Pb),
nastal pa je tudi natrijev sulfid (Na 2 S). V
vdolbini na oglju bomo kaj lahko opazili
zrna svinca. Delček mase med zrni svinca
bomo prenesli na srebrn novec in kanili na
isto mesto kapljico vode. Na srebru se bo
pojavila rjava lisa, ki dokazuje prisotnost

žvepla. Žveplo je namreč sestavni del na¬
trijevega sulfida. Reakcijo zapišemo takole:

Na 2 S -{- 2 Ag -P H 2 0 -j- O —» 2 Na (OH) -P
-p Ag 2 S

Apnenec, CaC0 3 , kalcijev karbonat

Apnenec zdrobimo prav tako kot prej gale¬
nit, ga natresemo v vdolbino na oglju in ža¬
rimo. Nastalo bo žgano apno:

CaC0 3  —>  CaO -p C0 2

Ogljikov dioksid (C0 2 ) bo seveda uhajal v
zrak. Če prenesemo delček dobljenega kal¬
cijevega oksida (CaO) na stekleno plošči¬
co, kanemo nanj kapljico vode, bo nastal
kalcijev hidroksid Ca(OH) 2  ali gašeno ap¬
no, ki pomodri rdeč lakmusov papirček.

Na podoben način kot smo opisali, lahko
poskusimo tudi z železovo rudo in sploh z
vsemi, ki jih imamo pri roki, ali jih naj¬
demo v bližnji okolici. Videli boste, da se
vsaka obnaša drugače in da je kemija s
puhalnico in ogljem zelo zanimiva stvar.

BENTONITI

Mario Pleničar

V tem članku bomo govorili predvsem o tako
imenovanih montmorilonitnih in bentonitnih gli¬
nah.

Če se peljemo po cesti iz Arje vasi pri Celju
proti Velenju, opazimo že kmalu za Arjo vasjo
pri Zaloški gorici večji kamnolom, kjer kopljejo
nekak bel kamen. Od blizu bomo ugotovili, da
je to bela glinasta kamnina, ki jo z bagri na¬
lagajo na kamione. Delavci nam bodo pojasnili,
da je to bentonit, ki ga uporabljajo številni kup¬
ci za najrazličnejše namene. Kupujejo ga tovar¬
ne cementa, livarne, kemične tovarne in ra¬
finerije nafte.

Podobne bentonite kot pri Zaloški gorici najde¬
mo tudi drugod na obrobju Celjske kotline. Na¬
hajališča najdemo v ozkem pasu na vseh gre¬
benih v smeri proti Škofji vasi ter vzhodno
od doline Hudinje proti Dramljam in Ponikvi.
Na jugovzhodnem robu kotline kopljejo, bento¬
nit pri Štorah in Šentjurju ter na več mestih
med Laško vasjo in Črnetico.

Nahajališča v celjski okolici so bila znana že
pred več kot sto leti. Bentonit so kopali v
Blagovni pri Proseniškem severovzhodno od

Štor že leta 1854. To je eno najstarejših znanih
ležišč bentonitne gline v Evropi. Uporabljali
so jo za razmaščenje tkanin. Pozneje so z od¬
kopavanjem prenehali in ponovno začeli leta
1929. Nahajališča med Blagovno in Šentjurjem
so že v letih 1955—1957 dala okoli 20.000 ton
surovega bentonita. Tedaj so tudi odkrili nova
nahajališča na severnem robu Celjske kotline,
ki jih danes izkoriščajo.

Kaj sta montmorilonitna glina in bentonit? Šele
v zadnjih desetletjih so raziskali nenavadne
lastnosti nekaterih glin. Gline, ki so nastajale
v polslanih morskih zalivih in lagunah iz vul¬
kanskega pepela davno delujočih vulkanov, ima¬
jo lastnost, da nabrekajo in povečajo svojo pro¬
stornino do 16-krat. Vulkanski pepel, ki se je
vsedal v plitvem morju, se je začel spreminjati
v mineral, imenovan montmorilonit. Njegova
kemijska enačba je precej zapletena. Sestavljen
je iz aluminijevega hidroksida, ki je vezan po
kisikovem atomu s plastjo silicijevega oksida.
Vsi ti ioni so vezani v posebni kristalni mreži.
Aluminijeve ione pogosto nadomestijo ioni mag¬
nezija, kalcija, natrija ali kalija in potem ime-

TIM 222

nujemo tako glino bentonit. Ti novi ioni pove¬
čajo sposobnost vezanja vode. Molekule vode
se vrinejo v kristalne medprostore in pri tem
razmaknejo posamezne ploskve kristalne mreže.
Bentonit zaradi tega nabrekne.

Bentonit je dobil ime po kraju Fošt Benton v
ZDA, kjer so odkrili nahajališče bentonitnih glin
ob koncu 19. stoletja.

Bentonit pri Celju je nastal iz vulkanskega pe¬
pela ali tufa vulkanov, ki so delovali v sred¬
njem terciarju, to je pred 25 milijoni let v oko¬
lici današnjega Smrekovca. Pepel je padal v
morje in se odlagal med plastmi laporja, ki je
istočasno nastajal. Velik del današnje vzhodne
Slovenije je tedaj zalivalo Panonsko morje. V
vmesnih lapornatih plasteh dobimo ostanke mi¬
kroskopsko majhnih hišic praživali. Ker vemo,

kdaj so te praživali živele, smo lahko določili
starost laporja in tudi vulkanskega pepela ali
tufa, ki leži vmes. Kot smo videli v začetku,
je iz vulkanskega tufa začel nastajati bentonit
še v tedanjem morju. Plasti tufa dosežejo de¬
belino tudi do 100 m, od tega je le vrhnja plast
bentonitna. Tega zopet ločimo na zgornji svet¬
lejši in spodnji temnejši bentonitni horizont.
Zgornji del je že skoraj izgubil lastnost veza¬
nja vode, zato ne nabreka. Vendar je kljub te¬
mu še uporaben v kemični industriji. Spodnji
horizont je obdržal značilnosti bentonitov in
je uporaben predvsem za injiciranje pri gradnji
hidrocentral na poroznih apnenih tleh. Mešajo
ga s cementom in pod pritiskom vrivajo skozi
posebne vrtine v kamnino, da bi postala za
vodo neprepustna. Tako so uspešno zatesnili
številne pregrade za hidrocentrale v Italiji in v
Franciji. Tudi pri nas smo uspešno uporabljali
to tesnilo pri gradnji hidrocentral na Cetini,
Nikšičkem polju in pri Kolašinu.

Poleg tega uporabljajo bentonit v livarnah: tu
ga zmešajo z livarskim peskom in oblikujejo
v modele za odlitke. Dodajajo ga asfaltu za grad¬
njo cest, kot polnilo pa tudi papirju, gumi in
linoleju. Ker je brez vonja in okusa in zadržuje
vlago, ga uporabljajo v kozmetični industriji za
razne kreme in pri izdelovanju kruha, da osta¬
ne dlje časa svež.

Montmorilonitne in delno bentonitne gline so
pri nas razširjene tudi drugod po Sloveniji, kjer
jih trenutno ne izkoriščamo. Taka nahajališča
so pri Podčetrtku in pri Novem mestu. Pri No¬

vem mestu sta posebno znani dve nahajališči,
kamor so montmorilonitno glino verjetno na¬
nosile vode iz prvotnih ležišč.

Prvo nahajališče je pri Cikavi ob cesti Novo
mesto—Šentjernej. Oddaljeno je 1 km južno od
ceste in leži na robu majhnega gozdička. Glina
se nahaja v nekakšnem žepu v triadnem dolo¬
mitu. Nahajališče so raziskali celo z vrtinami.
Ker ga že dlje časa niso izkoriščali, je danes
delno prekrito s' preperino in preraslo s travo,
da ga je razmeroma težko najti. Pri iskanju je
treba vprašati domačine.

V nahajališču so bile razno obarvane plasti
montmorilonitne gline, ki je pretežno spreme¬
njena v bentonit. Našli so svetlo rumene, ze¬
lenkaste in sivkaste plasti. Vmes je bila tudi
plast z lepo zaobljenimi, do 4 mm debelimi kre¬
menovimi prodniki. Ti prodniki dokazujejo, da
so glino nanesle vode na sedanje nahajališče.
Dolomit, na katerem glina leži, je močno izlu-
žen in preperel ter ima značilno kraško povr¬
šino. Po razpokah v dolomitu pod bentonitom
so našli manganove dendrite. To so odtisi črne
barve, podobni nekakšnemu mahu ali posuše¬
nim stisnjenim rastlinam. Vendar dendriti niso
rastlinski ostanki, ampak je to neorganska tvor¬
ba. Nastane tako, da pronicajo mineralne raz¬
topine v razpoke kamnine in pri tem tvorijo
črne vejaste odtise.

Poleg montmorilonita vsebuje glina pri Cikavi
še druge minerale glin: kaolinit in illit. Te mi¬
nerale so ugotivili z rentgenskimi in kemičnimi
analizami ter še z drugimi vrstami raziskav.
Drugo nahajališče je severno od Retja v Suhi
krajini. Nahajališče je bilo odkrito na njivi pri
oranju. Glina leži na apnencu, ki je močno
zdrobljen. V nahajališču je še precej tufa, ki je
le delno spremenjen v montmorilonitno glino.
500 m jugovzhodno od tega nahajališča je še
eno temu podobno.

Geologi domnevajo, da so ta nahajališča nasta¬
la iz istega vulkanskega pepela ali tufa kot
bentonit v okolici Celja. To pomeni, da so lah¬
ko pepel smrekovškega vulkana vetrovi zanesli
tudi na območje današnje Dolenjske ali pa so
vode nanosile tuf in gline že pozneje, ko se
je morje umaknilo, na sedanja nahajališča. Za
to zadnjo domnevo govori najdba kremenovih
prodnikov med glino pri Cikavi.

Poleg nahajališč montmorilonitne in bentonitne
gline, ki smo jih našteli v tem članku, so v
Sloveniji še številna druga nahajališča, ki do¬
slej še niso bila podrobneje raziskana. Nekaj
jih je pri Orehovici blizu Mokrega polja, in v
Leskovcu, kjer so gline pomešane s kremeno¬
vim peskom. Tam so možna tudi nahajališča
čiste gline. Manjše nahajališče je pri Škocjanu
na Dolenjskem.

Glede na veliko povpraševanje moderne indu¬
strije po montmorilonitnih in bentonitnih glinah
je vsako novo nahajališče te surovine zelo po¬
membno. V zadnjih letih sistematično razisku¬
jejo nahajališča v celjski okolici. Kaže, da tudi
Dolenjske ne smemo popolnoma zanemariti. To
je precejšnje bogastvo naše dežele, za katerega
smo se doslej premalo zanimali.

TIM 223

POSKUSI ŠE Tl

V. Ivkovič

Andrej Pečjak, učenec 8. razreda, v prvi letoš¬
nji številki TIM takole pove: »...rad  premiš¬
ljam o svojih načrtih ali pa delam kemijske po¬
skuse. Nekaj sem jih našel v TiMu. V šoli ni¬
mamo kemijskega krožka,« itd.

Zanj in še za druge, ki radi delajo poskuse,
bom opisal dva zanimiva poskusa. Eden od teh
je čisto kemijski, namreč priprava za pridobi¬
vanje vodika, drugi pa se nanaša na kemijo in
radioamaterstvo, to je galvanski element.

Priprava za pridobivanje vodika

Za svoj domači laboratorij ali pa za šolski ka¬
binet lahko izdelamo preprosto pripravo, ki jo
prikazuje slika.

Za izdelavo priprave potrebujemo stekleničko
brez dna. Dno nam odreže steklar, lahko pa
to tudi sami naredimo. To je zelo preprosto.
Malo debelejšo bombažno ali volneno nit na¬
močimo v špirit, jo ovijemo dvakrat ali trikrat
okoli steklenice, tam kjer jo želimo odrezati,
zažgemo, in takoj ko zgori, potopimo v mrzlo
vodo. Zaradi nagle ohladitve bo steklo na me¬
stu, kjer je bila nit, počilo in dno bo odletelo.
V tako pripravljeno stekleničko spravimo nekaj
koscev cinkove pločevine. (V ta namen lahko
uporabite cinkove posodice iz starih baterij,
ki jih dobro očistite.) Stekleničko zapremo s
čepom (po možnosti guma), skozi katerega po¬
tisnemo zavito stekleno cevko. Na to cevko na¬
taknemo gumijasto cev, s katero bomo odvajali
plin v pnevmatsko kadičko C.

Stekleničko A obrnemo z vratom navzdol in jo
pritrdimo na stojalo. Gumijasto cev stisnemo s
ščipalko za perilo, potem pa stekleničko delno
potopimo v posodo, napolnjeno z razredčeno
solno kislino B. Ako odstranimo ščipalko, bo
prodrla v stekleničko razredčena solna kislina
in začel se bo razyijati vodik.

Kadar želimo ustaviti razvijanje plina, ponovno
stisnemo cev s ščipalko. Plin bo iztisnil teko¬
čino iz steklenice, čez nekaj časa se bo tudi
prenehal razvijati vodik.

Pri našem poskusu smo dobili vodik po enačbi
Zn + 2 HCI = ZnCI 2  + H 2

Poskusov z vodikom tu ne bomo opisovali; naj¬

dete jih v šolskem učbeniku ali v kakem pri¬
ročniku za kemijo. Pudariti pa moramo, da je
treba eksperimentirati z vodikom skrajno pre¬
vidno. Vodik, pomešan z zrakom, je eksplozi¬
ven. To zmes imenujemo pokalni plin. Vodika
ne smete prižgati, ako se niste prej prepričali,
da ni v epruveti pomešan z zrakom. Tudi raba
solne kisline zahteva veliko previdnost. Pripo¬
ročamo vam, da bi vse takšne poskuse izva¬
jali v šolskem kabinetu pod nadzorstvom svo¬
jega profesorja.

Galvanski element

Galvanski element, ki ga vidite na sliki, daje
napetost okoli 1,5 V in tok 0,2 A. Nekaj takš¬
nih elementov, po potrebi vezanih v seriji ali
vzporedno, bo dalo dovolj toka za opravljanje
raznih fizikalnih poskusov in za napajanje tran-
sistorskih aparatov.

Negativno elektrodo izrežemo iz cinkove plo¬
čevine. Če želimo izdelati več elementov, re¬
žimo pločevino tako, kot kaže slika A, po črt¬
kani črti. Tako ne bo nikakih odpadkov. Izreza¬
no elektrodo zvijte okoli nekega primerno veli¬
kega valja ali steklenice v obliko, ki jo kaže
slika B. Pozitivna elektroda je iz oglja (slika
C). Okoli večje oglene palice privežemo z gu¬
mico šest manjših oglenih paličic, ki jih vza¬
memo iz starih baterij. Pokrov izdelamo iz dveh
smrekovih deščic. Od teh naj bo spodnja de¬
bela 10 mm, njen premer pa enak premeru grla
kozarca za kompot. Gornja tanjša deščica naj
ima nekoliko večji premer. Obe deščici pokro¬
va zlepimo ali spojimo z žebljički, nato pa iz¬
vrtamo luknjico za elektrode. Ves pokrov pre¬
mažemo zaradi izolacije z raztopljenim parafi¬
nom (sveča).

Za priključke uporabimo puše, ki jih dobite v
trgovini z radiotehničnimi potrebščinami. Ko¬
zarec napolnimo do treh četrtin z nasičeno raz¬
topino salmijaka (NH 4 CI)). Raztopino naredimo
tako, da v prekuhano in ohlajeno vodo sip¬
ljemo sol NH 4 CI tako dolgo, da se salmijak
kljub mešanju ne topi več.

Po daljši rabi začno na oglju nastajati mehurč¬
ki vodika, kar povečuje notranji upor elementa.
Mehurčke lahko odstranimo s stresanjem ali
pa tako, da ogleno elektrodo umijemo.

TIM 224


OJ TA VOJAŠKA

SKOK CEZ REKO

Ivo Tominc

Majhen potoček je včasih velika ovira tudi
zate. Velika reka pa ni nepremostljiva ovi¬
ra le zate, temveč tudi za vojaško enoto.
Najenostavnejši način, da se znajdeš na
drugi strani potoka, je vsekakor — skok.
Čez majhen potok — z majhnim skokom.
Kako pa čez veliko reko? Z velikim sko¬
kom?

Ne, tako vsekakor ne bi šlo. Niti tebi čez
večji potok niti vojaški enoti čez majhno,
in še manj čez široko reko!

Reka je vedno pomenila veliko oviro tudi
za velike vojaške enote, če bi bilo treba
na drugo stran reke spraviti samo vojake
z njihovim orožjem, bi še nekako šlo. Že
v starih armadah so si omislili sto in sto
načinov za prehod na drugo stran reke: iz¬
delovali so preproste čolne, vzeli so ne¬
kaj kosov lesa in iz njih naredili splav, v
vojaška šotorska krila so zavezali večje ko¬
ličine slame, suhih vejic ali kaj podobnega.
Pozneje so za to začeli uporabljati prazne
sode, lesene in železne, ki so bili herme¬
tično zaprti. Iz njih so potem naredili
splave.

Vse to je pomagalo le ljudem, težke voja¬
ške opreme pa z majhnimi čolni in takimi
preprostimi splavi le niso mogli spraviti na
drugo stran reke. Zato so vojaški strokov¬
njaki začeli premišljevati, kako bi rešili to
nalogo, saj poveljnikom ni nič pomagalo,
če so imeli tanke na eni strani reke, ljudi
pa na drugi. Vojaški poveljniki so od svo¬
jih graditeljev zahtevali most. Da, pravi
most.

Toda ne takšnega, ki ga gradijo nekaj me¬
secev, včasih tudi leto dni in več. Treba
je bilo zgraditi most, ki bo pripravljen v
najkrajšem času, po katerem bo lahko na

. SABLJA

drugo stran reke »stekla«, recimo, tankov¬
ska enota v zelo kratkem času.

In konstruktorji so začeli delati.

Že v prvi svetovni vojni so bili znani prvi
pontonski mostovi. Narejeni so bili iz posa¬
mičnih elementov, do obale reke so jih pri¬
peljali z vozovi — pozneje seveda z avto¬
mobili — in posebne vojaške inženirske
enote, ki jih imenujemo pontonirci, so za¬
čele graditi pontonski most. Takšen most
je bil narejen kaj hitro, toda še vedno pre¬
počasi, graditi je bilo treba še hitreje. In
v drugi svetovni vojni so pontonske mo¬
stove že hitreje gradili. Hitreje so jih gra¬
dili predvsem zato, ker so že poprej izde¬
lali posamezne pontonske elemente, pon¬
tonirci pa so jih samo sestavljali na obali
reke ali pa v čolnih na reki.

V letih po vojni so vojaški konstruktorji na¬
redili marsikaj novega. Tako se je tudi mi¬
sel o hitro zgrajenem mostu prenesla v
mirni čas in tako so začeli graditi tako ime¬
novane Iansirne mostove. Lansirni most —
to je bilo nekaj noyega!

Čez majhno reko — z majhnim skokom.
Čez veliko reko — z velikim skokom. Toda
ne s skokom, ki se bo končal nekje na
sredini reke, kjer je voda najgloblja. To
mora biti skok mostu, po katerem bo v
dobri uri lahko prešla na drugo stran tudi
tankovska enota ali pa enota s težkimi to¬
povi.

Nič več ni bilo treba sestavljati posamič¬
nih elementov na obali ali pa v čolnih.
Most je sestavljen na tovornih vozilih, vsak
del mostu je že vgrajen v deset ali več me¬
trov dolgo mostnico, ki jo kar pripeljejo na
obalo reke, potem pa te mostnice sestav¬
ljajo, vse dokler se ne znajdejo na drugi
strani, na nasprotni obali.

Tudi naše inženirske enote imajo takšne
mostove in naši vojaki so pravi mojstri v
hitrem postavljanju lansirnih mostov. Kar
poglejte si, kako so začeli graditi tak most
čez Savo.

TIM 225

Ko je prišlo prvo tovorno vozilo na obalo
reke, je vsak od vojakov začel opravljati
določeno delo. Prvi del mostu je postavljen
zelo hitro. Treba pa je prav začeti: najprej
je treba odklopiti vse pritrjene dele mostu
na tovornem vozilu, da bi hidravlični sistem
kasneje dvignil prvi del mostu.

Voznik iz svoje kabine s posebnimi ko¬
mandnimi palicami, nato pa z jeklenimi
vrvmi in s hidravličnim sistemom dviguje
na vozilu mostnici, ki se bosta kaj kmalu
združili v eno samo.

Šele ko sta obe mostnici vzravnani in dvig¬
njeni na samem vozilu, ju lahko voznik za¬
čne spuščati v reko.

Slika 1

Slika 2

Slika 3

Ko je prvi del mostu že domala poravnan
z gladino vode, se vojaki povzpno nanj in
pritrdijo vse vijake, da bi prek mostu tanki
vozili popolnoma varno.

Naslednje vozilo bo pripeljalo naslednji del
mostu in v dobri uri bo prek mostu, na dru¬
go obalo, lahko že hitela tankovska enota.
Zapisali smo »v dobri uri«, ta pa bo krajša
ali daljša, kakršna je pač širina reke. Če je
reka ožja, bo tudi skok krajši in potrebno
bo manj časa.

Tako gradijo naši inženirci mostove čez
reko.

Ne smemo pa pozabiti na nekaj zelo ra¬
zumljivega: najlažji »skok čez reko« nare¬
dimo po mostu, ki je že zgrajen. Zato mo¬
ra vsakdo od nas, v miru in še posebno v
vojni, paziti na varnost naših mostov, ki so
vedno potrebni, v vojni pa še več kot po¬
trebni.

TIM 226

MLADI

11

FOTOGRAFI

KAKO SE
PRIPRAVIMO
ZA SNEMANJE

Oskar Dolenc

Preden začnemo fotografirati, moramo se¬
veda vložiti film v kamero. Za srednjefor-
matne kamere uporabljamo zviti film, ki je
skupno z zaščitnim papirjem navit na po¬
sebno vretence. Da lahko film vložimo v
kamero, moramo imeti na voljo še eno,
vendar prazno vretence. Sedaj najprej od¬
stranimo ozek trak, ki ščiti film, da se ne
razvije. Zoženi konec zaščitnega papirja
vtaknemo v širši izrez na praznem vreten¬
cu, nato pa papir 2 do 3-krat ovijemo okoli
vretenca, da se kasneje v kameri ne bi
snel. Prazno vretence nato vložimo v tisti
prostor v kameri, kjer je transportni gumb,
vretence s filmom pa v ustrezni prostor na
drugi strani. Zaščitni papir je enake širi¬
ne kot vretence, zato moramo paziti, da ga
natančno namestimo, ker bi se sicer ena
stran drgnila ob rob vretena. Papir navija¬
mo s transportnim gumbom toliko časa pri
odprti kameri, da se trikotnika na papirju
poravnata s pikama ali trikotnikoma v sa¬

mi kameri. Kamero zapremo in vrtimo
gumb ali ročico vse dotlej, dokler ne zagle¬
damo na števcu številko 1. Pri srednjefor-
matnih kamerah starejšega tipa zapremo le¬
to takoj, ko smo vložili oba vretenca, na¬
kar počasi navijamo film toliko časa, da
v okroglo okence na kameri pride številka
1. Ko film posnamemo, nam prazno (izpraz¬
njeno) vretence rabi za vlaganje novega fil¬
ma.

Pri maloslikovnih kamerah uporabljamo
svetlobne kasete. Tu nimamo zaščitnega pa¬
pirja, zato ves film, ki ga potegnemo pri
svetlobi iz kasete, osvetlimo. Paziti mora¬
mo torej, da filma po nepotrebnem ne bi uni¬
čili. Kaseto vložimo tako v kamero, da gle¬
da emulzija filma proti objektivu. Film mo¬
ra biti pravilno prirezan, da ga lahko vtak¬
nemo v vretence kamere. Ko se prepriča¬
mo, da se sam ne bo mogel sneti, kame¬
ro zapremo in potem še dvakrat navijemo
in sprožimo v prazno. Sedaj smo že osvet¬
ljeni film navili in lahko začnemo snemati,
števec posnetkov pomaknemo na 0. Ko
smo film posneli, pa moramo ves film, ki
se je med tem navil na vreteno kamere,
previti spet nazaj v kaseto. Tega pa ne bo¬
mo mogli napraviti, če ne bomo pri tem
pritisnili na poseben gumb, ki nam sprosti
navijalni mehanizem. Slika 1

TIM 227

Po končanem vlaganju ne pozabimo zabele¬
žiti občutljivosti filma. Ne vlagajte filma
na soncu ali pri močni svetlobi! Vlagamo
vedno v senci ali pa se s hrbtom obrnemo
proti soncu ali luči!

Poleg klasičnega vlaganja filma v kamero
pa poznamo danes vse več sistemov, kjer
samo vložimo kaseto v njeno ležišče, za¬
premo kamero, vse ostalo pa opravi avto¬
matika. Poznamo KODAK-PACK sistem,
AGFA-Rapid sistem, PL-avtomatiko (pri
Praktiki) itd. Podoben sistem kot Agfa-Ra-
pid imajo tudi PENTACON elektra (sl. 1),
PL PENTACON-Loading (sl. 2) in hitro vla¬
ganje pri Leica M 4 (sl. 3).

Slika 2

Slika 3

Kako držimo kamero pri snemanju

Pravilno držanje kamere med snemanjem
je ravno tako važno kot pravilno nastavlja¬
nje časov, zaslonk itd. Slaba fotografija pri
začetniku je največkrat zato, ker je
kamero med snemanjem premaknil. Zato je
važno, da držite kamero med snemanjem
popolnoma mirno, tik preden sprožite, pa
za trenutek zadržite dihanje. Kamero drži¬
te vedno z obema rokama.

Redkokatera fotografija, ki jo snemamo z
roke, bo dobra, če je osvetlitev daljša kot
1/25 sekunde, če želimo dobre posnetke
pri osvetlitvi 1/25 sekunde ali več, vedno
uporabljamo stojalo ali kako drugo oporo.
Pri snemanju moramo tudi paziti, da z ro¬
ko ali z delom torbice ne zakrijemo objek¬
tiva. Kamero moramo vedno držati vodo¬
ravno ali pokončno, nikakor pa ne postra¬
ni (hiše se bodo prevrnile, jezero bo od¬
teklo) . Preden začnemo določevati elemen¬
te na kameri, moramo spoznati še pojav,
ki je lahko zelo nevšečen. Zgodi se nam¬
reč, da pri snemanju na manjše razdalje
vidimo v iskalu želeno sliko, na negativu
pa dobimo čisto drug posnetek. Ta pojav
imenujemo PARALAKSA.

Paralaksa nastane zaradi medosne premak¬
nitve objektiva in iskala. Tako dobimo pri
razdaljah večjih od 1,5 m motiv na fotogra¬
fiji isti kot v iskalu, pri krajših razdaljah
pa je motiv na fotografiji bolj ali manj
rezan (slika 4).

objektiv

Slika 4

Ta pojav pa ne nastaja le pri enookih zrcal¬
no refleksnih kamerah. Pri vseh ostalih ka¬
merah moramo upoštevati korekturo, kar
lahko z nekoliko vaje hitro dosežemo. Ne¬
katere kamere imajo že vgrajen paralaksni
izravnalec, ali pa lahko kupimo kot pribor
posebno paralaksno iskalo, ki ga nataknemo
na kamero. Brez tega posebnega iskala si
lahko pomagamo tudi tako, da vedno upo¬
števamo rezerve po višini ali diagonali. To
je odvisno od tega, kako je nameščeno iska¬
lo na kameri. Ko film posnamemo, ugoto¬
vimo, da je fotografija pravilno posneta.
Seveda pa je potrebna za tako korekturo
določena praksa in dobro poznavanje last¬
ne kamere.

na sliki

TIM 228

n, CESTA t«i
»> IN AVTO

JUGOSLOVANSKI PIONIRJI
PROMETNIKI V PARIZU

Marjan Metljak

Potem, ko so se predlansko leto jugoslovanski
šolarji, tekmovalci v poznavanju cestno promet¬
nih predpisov in praktični ter spretnostni vož¬
nji uspešno pomerili z vrstniki iz drugih držav
v Bernu (Švica), so se prav tako lani v Ma¬
dridu (Španija) in letos v Parizu (Francija).
To je bila tretja udeležba Jugoslavije na med¬
narodnem tekmovanju, ki so jo zastopali naj¬
mlajši, učenci osnovnih šol iz raznih krajev na¬
še države.

Tekmovali so za 8. mednarodni šolski pokal —
Pariz 1970. To tekmovanje vsako leto organi¬
zira mednarodna organizacija za prometno pre¬
ventivo (PRI) s sedežem v Parizu.

Letos so se udeležile omenjenega tekmovanja
ekipe šolske mladine iz Španije, Portugalske, Ita¬
lije, Avstrije, Velike Britanije, Luxemburga, ZR
Nemčije, Danske, Izraela, Norveške, Švedske,
Belgije, Francije, Japonske in Jugoslavije.

V boj za najboljša mesta v mednarodnem me¬
rilu posegajo tekmovalne ekipe, ki jih sestav¬
ljajo po 4 učenci višjih razredov osnovnih šol.
Spremljata pa jih uslužbenec prometne komisije
in učitelj ali profesor.

Tako je torej letos postal Pariz z vsemi svojimi
lepotami in zanimivostmi srečanje pionirjev pro¬
metnikov kar iz 15 držav. Prišli so oblečeni v
zelo različnih, vendar lepo urejenih krojih, tako
da so spominjali na ekipe športnikov na olim-
piadi. »Naši« so bili oblečeni v uniformo pio¬
nirja prometnika. Zbrali so se iz različnih kra¬
jev Makedonije, saj so že v izbirnem tekmo¬
vanju v Beogradu dokazali, da so zaslužili svo¬
jo udeležbo na mednarodni ravni.

Tekmovanje je obsegalo 3 precej zahtevne pro¬
metne preizkušnje: testiranje iz cestno pro¬
metnih predpisov, vožnjo s kolesom po impro¬
viziranem prometnem poligonu z različnimi pro¬
metnimi elementi, križišči, semafori in promet¬
nimi znaki in nazadnje še spretnostno vožnjo
s kolesom z različnimi težavnostnimi stopnjami.
Po teoretičnem delu tekmovanja je organizator
»preselil« tekmovalce in spremno osebje v ene¬
ga izmed znamenitih pariških parkov, kjer so
nadaljevali z drugim oz. tretjim delom tekmo¬
vanja. Na tekmovalnem poligonu je bilo moč

videti v miniaturnih maketah vse tisto, kar je
vsak tekmovalec želel videti v resnici v naravni
velikosti: Eifflov stolp, Slavolok zmage in dru¬
ge veličastne spomenike znamenitega Pariza.
Pravila tekmovanja so bila zanimiva in stroga.
Posebno je bila zahtevna zadnja preizkušnja,
to je spretnostna vožnja s kolesom med ovi¬
rami, ki je obsegala: najprej so s kantico in
vodo prevozili med stebrički slalom vožnjo,
kantico položili na podstavek, nato vozili skozi
20 cm širok koridor v dolžini 1,5 m. Potem so
zapeljali okoli stebrička in zapeljali na previsno
desko. Za tem so morali izvoziti pentljo na do¬
kaj ozkem prostoru in zapeljati v cilj skozi
drugi koridor stebričkov. Mnoge ekipe, ki so
vse do tega trenutka dobro opravile prejšnje
preizkušnje, so v tem delu tekmovanja nabrale
dokaj kazenskih točk. Naša ekipa je vozila brez¬
hibno, brez ene same napake.

Vendar pa je zanimivo, da je prav ta ekipa,
ki je bila v težavnostni stopnji brezhibna, v
lažjih disciplinah po nepotrebnem nabrala ne¬
kaj kazenskih točk, ki so jo zadržale v konč¬
ni razvrstitvi skoraj na repu.

Pred koncem tekmovanja pa je pariška poli¬
cija pripravila pravo presenečenje za pionirje
prometnike. Nastopili so v čudovitih telovadnih
točkah in v akrobatiki ter seveda poželi buren
aplavz slehernega občudovalca teh veščin.

TIM 229

Kot na mali oiimpiadi so tudi tu morali pro¬
metniki korakati v mimohodu. Potem pa je pred¬
sednik mednarodne organizacije za prometno
preventivo (PRI) razdelil nagrade. Med ekipa¬
mi je bila najboljša ekipa iz Portugalske. Druga
je bila ekipa iz Švice in tretja iz Francije. Med
15 ekipami je naša ekipa zasedla zelo skromno
13. mesto. Zmagovalna ekipa je prejela v traj¬
no last pokal tekmovanja za 1970. leto. Med
posamezniki je bil najboljši tekmovalec iz Por¬
tugalske. Torej dvojni uspeh mladih prometni¬
kov iz Portugalske. Tudi le-ta je prejel v traj¬
no last pokal tega tekmovanja.

Sedaj pa menimo, da ne bi bilo prav, če ne bi
v kratkem spregovorili še nekaj besed o Parizu
malo drugače. Tako, kot smo ga videli mi »pro¬
metniki«. Pariz z okolico šteje blizu 9 milijo¬
nov ljudi. Njegove razsežnosti so ogromne, ta¬
ke, da roba mesta ni bilo moč opaziti niti z
vrha 300 m visokega Eifflovega stolpa. Name¬
sto tega pa je bilo videti zelo megleno ozračje,
ki je nastalo iz izpušnih plinov od skoraj 3 mi¬
lijonov avtomobilov, ki krožijo po cestah Pa¬
riza. Spričo take avtomobilske prometne gneče
se mnogi že odpovedujejo avtomobilu. Zato pa
je veliko več takih, ki se na novo motorizi¬
rajo. Zato je število registriranih motornih vo¬
zil v Parizu v nenehnem porastu. Vožnja z av¬
tomobilom je postala že zelo naporno opravilo.

Izračunali so, da avtomobilist na svoji vožnji
po mestu porabi polovico časa za čakanje pred
rdečim signalom na semaforu. Promet v času
prometne konice, ki traja tudi do 5 ur, ima hi¬
trost pod 10 km na uro, torej skoraj tako »hitro«,
kot gre pešec neovirano po pločniku.

Pariz rešuje popolne prometne zadušitve le še
podzemna železnica, ki dnevno prepelje na sto¬
tine in stotine tisočev ljudi, za katere na ce¬
stah v času največje prometne gneče ni več
prostora. Parižani se boje napovedane prometne
katastrofe, ki bo prav gotovo nastopila v nekaj
letih, če oblasti tega ne bodo pametno rešile.

timov »•-2

<.. -m.

a*-> VSEVED

NEKAJ O LEPILIH ZA LES

ijamo umetna lepila zaradi njihovih dobrih
lastnosti.

Glutinska lepila

Osnova teh lepil je glutin. To je prozorna,
brezbarvna snov, ki jo pridobivajo iz kož
in kosti. Glutinski klej v hladni vodi na¬
brekne, v topli vodi pa se raztopi v kolo¬
idno raztopino. Glutinsko lepilo (klej) je
razmeroma poceni in ga kljub prodoru ve¬
likega števila novih umetnih lepil še ved¬
no uporabljajo. Slaba stran kleja je v tem,
da je malo odporen proti vodi, glivicam
in plesnim, zato je klej primeren za izdel¬
ke, ki niso izpostavljeni vlagi. Tovarne iz-

Po knjigi M. Tavčarja priredil D. Mehora

Lepila so sredstva, s katerimi spajamo ko¬
se lesa v neločljivo celoto. Lepila za les
na grobo razvrstimo v dve skupini: narav¬
na in umetna (sintetična) lepila.

NARAVNA LEPILA

Naravna lepila so glutinska (kostni in kož¬
ni klej) in kazeinska. V prejšnjih časih, sto¬
letja dolgo, so uporabljali za lepljenje lesa
skoraj izključno glutinsko lepilo, znano pod
imenom mizarski klej. Kazeinska lepila so
bila mnogo manj v rabi, čeprav so tudi ta
že stoletja znana. Šele industrijska proiz¬
vodnja je kazeinskim lepilom odprla pot v
vsakdanjo rabo. Dandanes vse bolj uporab-

TIM 230

delujejo kostni in kožni klej v obliki tablic,
ploščic, zrn in zmlet. Za posebne namene
lahko dodamo plavljeno kredo, lesno ali
krušno moko, seveda pa dodatek zmanjšuje
vezivnost lepila tem bolj, čim več krede
oziroma moke smo dodali.

Klej namočimo v istem loncu z dvojnimi
stenami, v katerem ga bomo potem razto¬
pili. Klej v tablicah moramo najprej zdro¬
biti. Tablico zavijemo v staro krpo in tolče¬
mo po njej s kladivom. Drobce kleja je tre¬
ba namakati 8 do 24 ur. Klej v zrnih ali v
prahu se seveda mnogo prej namoči (na¬
brekne). Za lepljenje mehkega lesa upo¬
rabljamo redkejšo raztopino (25 do 30 %
kleja), za trd les pa gostejšo (40 do 45 %).
Če je klej preredek, ga ne smemo zgostiti
s kuhanjem, ker bi ga s tem uničili, treba
mu je dodati primerno količino namočene¬
ga kleja.

Lonec za namakanje in raztapljanje kleja ne
sme biti železen. Najboljši je bakren lo¬
nec. Imeti mora dvojne stene in dno ali pa
vzemite dva lonca in manjšega pritrdite v
večjega. Notranji lonec naj bo po možnosti
bakren. Če pa je železen, mora biti dobro
emajliran in neokrušen. Kleja ne smemo
segrevati nad 60° C, ker mu večja toplota
zmanjšuje lepilno moč. Pri temperaturah
nad 90° C se začne glutin hitro razkrajati in
klej ni več za rabo. Med segrevanjem klej
stalno mešamo z leseno letvico. Predolgo
ali ponovno segrevanje kleja tudi zmanjšuje
vezivnost lepila.

Čopič za nanašanje kleja mora biti popol¬
noma čist. Tudi ne sme biti okovan z že¬
lezno pločevino ali povezan z jekleno žico.
Železo namreč obarva klej.

Klej nanašamo vedno topel (20 do 30°) in
v toplem prostoru. Premazana kosa lesa ta¬
koj stisnemo. Čez nekaj ur sta kosa že do¬
bro zlepljena, vendar doseže spoj dokonč¬
no trdnost šele čez 10 dni.

Kazeinska lepila

Kazein pridobivajo kot belkast prah ali
zdrob iz mleka. Pred uporabo je treba lepilu
primešati še dodatno kemikalijo, ki ga kon-
servira in mu izboljša lepilnost. Lepilo hra¬
nimo v nepredušno zaprti posodi, pa tudi
če je dobro zaprto, ne traja dlje kot leto
dni. Kazeinsko lepilo uporabljamo hladno.
Proti vodi je bolj odporno od kleja, zdrži

pa tudi višje temperature. Veže zelo do¬
bro in hitro tudi pri nizkih temperaturah.
Po teh svojih lastnostih ne zaostaja za
umetnimi lepili.

Slaba stran kazeinskih lepil je ta, da rada
obarvajo les in zato niso najprimernejša
za lepljenje furnirjev. Tudi proti vlagi in
mikrobom niso odporna v taki meri kot sin¬
tetična lepila. Lahko bi rekli, da so kazein¬
ska lepila boljša od glutinskih, a v sploš¬
nem vendar ne dosegajo umetnih lepil.
Kazeinska lepila so v prodaji pod naslednji¬
mi imeni: Kazeinsko Ijepilo (Zagreb),

»Mamut« hladni klej (Medvode), »Ekspres«
hladno lepilo (Sežana), »ZIB« (Ilirska Bi¬
strica), Gradofiks in še druga.

Kazeinska lepila pripravljamo v stekleni,
porcelanasti ali emajlirani posodi. Najprej
vmešamo vodo (okoli 20°C), nato pa doda¬
mo kemikalijo.

Pripravljeno lepilo je uporabno 8 ur. Če ga
nameravamo uporabljati še naslednji dan,
dolijemo na lepilo malo vode, ki pa jo ne¬
posredno pred uporabo iziijemo. Pri pri¬
pravljanju in uporabi teh lepil upoštevajmo
navodila tovarne, ki so natisnjena na em¬
balaži.

Lepilo nanašamo samo v eni plasti s čo¬
piči iz rastlinskih vlaken ali s plastično lo¬
patico. Ko smo lepilo namazali na les, po¬
čakamo vsaj 5 minut, nato pa oba kosa
stisnemo. Za stisnjenje zadošča že manjši
pritisk, na primer ročna svora ali primerna
obtežitev. Zlepljeni kosi naj bodo pod pri¬
tiskom 2 do 3 ure pri sobni temperaturi.

Vsa naravna lepila niso zdravju škodljiva.

UMETNA LEPILA

Umetnih ali sintetičnih lepil je danes že
toliko vrst, da bi težko vsa našteli; kemij¬
ska industrija pa še vedno pošilja na trg
nova in nova lepila z vedno boljšimi last¬
nostmi za lepljenje različnih materialov. Tu¬
di amaterji vse manj uporabljamo žeblje
za spajanje lesa in se poslužujemo lepil.
Vsa sintetična lepila bi grobo razdelili v
dve skupini: v polimerizacijska in polikon-
denzacijska lepila.

Polimerizacijska lepila

Ta lepila so mlečnobele, goste tekočine aro¬
matičnega vonja. Lepila so zelo primerna za
vse izdelke iz lesa, ki niso izpostavljeni

TIM 231

vlagi, dobro pa lepijo tudi plastične plošče
npr. Melamin, Ultrapas in druge. Lepila so
že pripravljena za uporabo in se dobe v
dozah ali tubah. Pred uporabo je treba le¬
pilo dobro premešati. Vsa polimerizacijska
lepila uporabljamo za hladno lepljenje. Naj
vam naštejemo nekaj imen te skupine le¬
pil: Drvofix, Ekspres lepilo »Mekol«, Du-
fix, Rivikol H, Vinofix, Rivikol U, Jubi-
nol itd.

Lepilo nanašamo s čistim čopičem, s krtač-
ko ali z nazobčano plastično lopatico. Naj¬
večkrat je treba namazati lepilo le na eno
ploskev. Obe ploskvi stisnemo, ko je lepilo
še mokro. Orodje moramo takoj po delu
temeljito oprati z vodo. Zasušeno lepilo je
mogoče očistiti šele potem, ko se je orodje
več dni namakalo v vodi. Polimerizacijska
lepila so zdravju neškodljiva in izmed vseh
morda še najbolj primerna za amatersko
rabo.

Polikondenzacijska lepila

Prednost te vrste lepil je v tem, da jih lah¬
ko uporabljamo tudi za izdelke, ki so iz¬
postavljeni vremenskim neprilikam, vroči
vodi ali pari. Za amaterje so manj primer¬
na, ker zahtevajo zelo natančno pripravo,

bolj obrabljajo orodje in vsebujejo snovi, ki
dražijo kožo in lahko povzročijo vnetja. Ne¬
katera teh lepil načenjajo kovine, zlasti ba¬
ker. Pri delu je treba uporabljati gumijaste
rokavice. Hranimo jih v stekleni ali alumi¬
nijasti posodi, nikakor pa ne v železni ali
bakreni. Ta lepila so izredno odporna proti
vodi, vročini in kemikalijam. Uporabljali jih
bomo le takrat, kadar je potrebna izredna
odpornost zlepljenih delov proti vodi. Na¬
štejmo nekaj vrst teh lepil: Urofix, Dufix
UF, Lendur, Urefor, Fenofix, Kontakt, Rezo-
rin, Teleol Super, Neostik. Vsa ta lepila ze¬
lo dobro primejo in trajno čvrsto vežejo
spojene dele. Večinoma so zelo uporabna
tudi za lepljenje plastičnih mas, gume, us¬
nja in še marsičesa. Nekatera teh lepil je
treba namazati na obe ploskvi in pred sti-
snjenjem počakati 15 do 20 minut. Ravnamo
se pač po navodilih, ki so na tubah oziro¬
ma dozah.

Katerokoli lepilo uporabljamo, vedno mora¬
mo skrbno pripraviti površine, ki jih želimo
zlepiti. Površine morajo biti popolnoma či¬
ste in tako obdelane, da se lepo prilegajo
druga drugi. Najbolj se obnese ravno skob¬
ljanje lesne površine. Les ne sme biti pre¬
več vlažen ali celo moker.

O NAKUPU IN NEGI SMUČI

Edi Serpan

Nekoč pri izbiri smuči nismo bili v zadregi.
Jesenove smuči iz enega samega kosa nam
je ukrivil kolar, ali pa smo malo dražje kupili
v športni trgovini. Prve vezi s čeljustmi, ki smo
jih sami pritrdili, so bile komaj malo boljše
od preprostega bloškega prstnega jermena. Pe¬
ta se je dvigala in plesala pri poskusih zavi¬
janja, da je bilo joj! Zato je streme »KANDA¬
HAR« pomenilo pravo »revolucijo« v opremi
in pri tehniki vožnje.

Da! To je bila romantična doba našega smu¬
čanja. Danes je že preteklost, zgodovina. Le¬
seni plohci z leskovkami vred so se že prese¬
lili v smučarske muzeje, nanje nas spominjajo
le še liliputanske smuči malih cicibančkov, ki
z njimi režejo prve brazde v sneg. Za spomin
jih morda še hrani kak partizan na tiste čase,
ko je z njimi meril kurirske poti, in na Rudija
Finžgarja, ki mu jih je oskrbel v partizanskih
delavnicah v Cerknem.

Današnje smuči so ohranile samo še ime nek¬
danjih in njihovo temeljno nalogo, medtem ko
so se po svoji zgradbi močno spremenile. Po¬
znamo: lesene lepljene, kovinske in plastične

smuči. Za vse je značilno, da so sestavljene iz
treh plasti. Pri lesenih sta zgornja in spodnja
plast navadno iz ameriškega oreha hickoryja,
pri kovinskih sta iz aluminijeve pločevine, med¬
tem ko sta pri plastičnih iz steklenih vlaken in
umetne smole epoxi, a na drsni ploskvi iz
polietilenske snovi kofixa ali petexa. Vse smuči
imajo notranje leseno jedro zlepljeno iz lamel
raznih vrst lesa z različnimi lastnostmi. Po¬
membni so na drsni ploskvi še robniki, ki so
bodisi sestavljeni ali iz enega samega kosa,
medtem ko so na zgornji strani smučke še
zaščitni in okrasni robniki.

LESENE LEPLJENE SMUČI so dobre za začet¬
nike in naprednejše smučarje.. Primerne so za
smučarske ture, osnovno smučarsko šolo in
tekme na lažjih progah. V trdnem in steptanem
snegu dobro ohranjajo smer. Smuči so raz¬
meroma lahke, in kar je pomembno, tudi ce¬
nejše od drugih. Potrebujejo skrbno nego in so
bolj občutljive za temperaturne razlike in vla¬
go. Pri močnih sunkih ali udarcih se prej zlo¬
mijo.

KOVINSKE SMUČI so zlasti primerne za mehak
in globok, sneg, kjer z njimi lahko krmarimo.

TIM 232

Na trdnem snegu, zlasti zmrznjenem, v smuku
ne ohranjajo dobro smeri in odskakujejo. Prož¬
ne so in bolj trpežne, pa tudi nekaj dražje od
prejšnjih.

PLASTIČNE SMUČI so med vsemi najboljše,
saj z njimi najlaže krmarimo tako na trdem
kot na mehkem snegu. V smuku ohranjajo smer
in ne povzročajo tresenja kakor včasih kovin¬
ske. Njihova najslabša lastnost je, da so med
vsemi smučmi najdražje.

O dolžini smuči velja splošno pravilo, da se
bomo raje odločili za nekaj krajše smuči kot
za predolge. Pozabiti moramo na kar precej
razširjeno mnenje skrbnih staršev, ki mislijo in
tudi računajo za naprej, češ »da hitro raste¬
mo« in nam bodo smuči kmalu prav. S krajšimi
smučmi se bo vsakdo hitreje naučil vožnje in
krmarjenja, medtem ko bo s predolgimi zaradi
»nesposobnosti« pri vožnji in poskusih zavija¬
nja tako pogosto padal, da bo izgubil sleherno
veselje za smučanje.

Učenci do 11. leta bodo imeli samo tako dolge
smuči, kolikor so sami visoki. Tisti med njimi,
ki so že bolj izurjeni smučarji, si lahko pri¬
voščijo 15 cm daljše smuči. Od 12. leta dalje
bomo morali upoštevati pri izbiri smuči telesno
višino, težo, konstitucijo in znanje smučarja,
vendar bomo tudi tu upoštevali pravilo o kraj¬
ših smučeh. Dolge smuči si naj privoščijo sa¬
mo najboljši tekmovalci v smuku na tekmah.
Nevarno divjanje v smuku že tako ne sodi na
preobljudena smučišča in je kar nekam po¬
dobno brezglavemu divjanju nekaterih nevzgo¬
jenih voznikov na naših cestah. Za izbiro dol¬
žine smuči so posamezne tovarne izdelale toč¬
kovni sistem, po katerem sami seštejemo šte¬
vilo točk, ki jih dobimo po posebnih tabelah
za naše znanje, starost, telesno višino in težo.
Vsota zbranih točk nam pove, kako dolge smuči
so primerne za posameznega testiranca. Po¬
zanimajte se pri prodajalcih smuči, če imajo
na voljo ustrezne tabele.

Ali se bomo odločili za trde ali mehke smuči?
Trše smuči odlično ohranjajo smer v trdem,
zvoženem snegu, prenašajo pa tudi sunke va¬
lovitega, kotanjastega in grbastega smučišča
na smučarja, ki mora biti zato v vseh sklepih,
a še posebno v kolenih mehak in prožen. V
mehkem snegu z njimi težko obračamo.

Mehke smuči se bolje prilegajo valovitemu
smučišču, slabše pa z njimi vozimo na trdi pod¬
lagi. Pri smuku po zvoženem, zmrzlem snegu

MALI OGLASI

Prodam komplet avtoceste »TEMPO TOUR« (2
ravna elementa, 6 krivih elementov, 2 avtomo¬
bilčka, 6 ograd, 2 regulatorja in škatla za ba¬
terije) za 120,00 din.

Jožko Kožar

Dol. Pirošica 3, Cerklje ob Krki

Prodam okrog 80 stripov iz serije Zvitorepčevih
romanov za 70 din, Pionir letnik 1968/69 za 10
din ter okrog 60 Zvitorepcev od podražitve iz
60 para na 1 dinar pa do podražitve na 2 din,
za 40 din. Vse to zamenjam za rabljen fotoaparat.

nam smuči na obeh koncih treperijo, medtem
ko z njimi v mehkem in globokem snegu laže
obračamo. Trdnost ali mehkost smučke ugoto¬
vimo tako, da pri nakupovanju postavimo smu¬
či z drsnima ploskvama skupaj, nakar ju sku¬
šamo na sredini stisniti z eno roko. Sila, ki
smo jo pri tem uporabili, nam pove, ali so smu¬
či trde ali mehke. Pri tem preizkusu pogleda¬
mo tudi, če se smuči med seboj dotikajo po
vsej drsni ploskvi. Kadar se ne, jih kar odloži¬
mo. Zvitost ali zvrženost smučke ugotovimo
tako, da jo položimo na ravno ploskev in jo
skušamo zanihati v levo in desno. Če smučka
ne obstane in smo jo zanihali v stran, tedaj
gotovo ni za rabo. Taka bo šla po svoje in ne,
kakor bi mi hoteli!

Pri preizkušanju smuči jih še opremo na kri¬
vino in zadnji konec ter jih upognemo. Če na¬
pravijo pri tem enakomeren lok po vsej dolži¬
ni, so dobre, sicer ne.

Za varno krmarjenje in zavarovanje pred po¬
škodbami, zlasti pred rotacijskimi zlomi nog,
si bomo smuči opremili z varnostnimi vezmi.
Pri nas so najbolj razširjene varnostne vezi znam¬
ke »MARKER« in »TYROLIA«. Prav nič nas pa
ne bodo obvarovale pred poškodbami in zlomi
nog pri nevarnih padcih, če jih ne bomo pred
smučanjem pravilno po navodilih naravnali.

Na smuči moramo paziti in jih negovati tako
v smučarski sezoni, kakor tudi izven nje. Pri
hoji in obračanju ne križajmo smuči, saj z
ostrimi robniki poškodujemo njeno vrhnjo plast.
Na zvoženih in oguljenih terenih se izogibljimo
golih mest, saj nam štrleče kamenje lahko res¬
no poškoduje drsno ploskev ali odtrga robnike.
Po končani smuki bomo smuči mehanično oči¬
stili snega in ledu, a soncu jih ne bomo iz¬
postavljali brez potrebe. Posebej niso smuči
primerne za ležišče ali sedišče na soncu! Vsa¬
ko okvaro na smučeh takoj popravimo sami ali
v servisni smučarski delavnici. Po smučarski se¬
zoni bomo z jermeni zvezali smuči pri krivini
in na koncu ter jih postavili pokončno v suh
prostor. Robnike in kovinske dele lahko naolji¬
mo, da ne rjavijo. Smuči bomo tu in tam pre¬
gledali in jih osnažili morebitnega prahu. Tako
jih bomo ohranili zopet za novo smučarsko se¬
zono in jim podaljšali življenjsko dobo. Če jih
ne bomo rabili sami, jih bo lahko še kdo izmed
mlajših v družini ali pa bomo našli kupca na
smučarskem sejmu.

Pametno in dobro izbiro ter »SMUK«!

Prodam elektromotor 220 V in eliso za ventila¬
tor, elektromotor za' zračno sireno in sireno,
kotalke št. 34 — 44 ter kupim ali zamenjam za
neuporabne transistorske sprejemnike. Cene po
dogovoru.

Gombač Viktor

Nikole Tesle 10, Ilirska- Bistrica

Kupim načrt jadrnice, načrt jadralnega letala in
načrt motornega letala.

Cerar Brane

Stegne 12, Moravče pri Domžalah

TIM 233

O KMETIJSKIH

_STROJIH

ORODJE IN STROJI ZA TRANSPORT IN
RAZSIPAVANJE, ZA SETEV IN SEJANJE
Tone Bantan

V to skupino kmetijske mehanizacije spa¬
dajo orodje in stroji, s katerimi natančno
določene količine gnoja ali gnojil, semen,
gomoljev ali sadik kar najbolj enakomerno
porazdelimo po obdelovalni površini. Hlev¬
ski gnoj trosimo seveda že pred obdelavo
zemljišč, tržna gnojila razsipamo po obde¬
lovalnih površinah ali pred obdelavo ali
hkrati z njo, ali pa po že obdelanih zem¬
ljiščih, preden rastline posejemo ali posa¬
dimo, včasih šele med njihovo rastjo.

Za vsa ta dela so včasih uporabljali le pre¬
prosta orodja, dandanes pa jih — vsaj na
večjih površinah — opravljajo izključno s
stroji.

1. Stroj za trošenje hlevskega gnoja

Z izrazom »trošenje« označujemo enako¬
merno razmetavanje koščkov kakršnihkoli
snovi po površini.

Ročno trošenje z vilami je težavno in za¬
mudno delo. Zato so že pred desetletji za¬
čeli uvajati strojno trošenje hlevskega gno¬
ja. Prvotni trosilniki hlevskega gnoja so bili
po sestavi in načinu dela nekakšen posne¬
tek trošenja gnojila z vilami: na voz z vi¬
sokim obojem so namesto zadnje končnice
vgradili eno, dve, ali celo več počeznih
vreten, ki so imela vibasto (spiralno) raz¬
porejene vrste rogljev ali bregljev.

Prek priključne pogonske gredi je vlečni
stroj traktor vrtel ta vretena, ki so z roglji
gnoj razkosavala in ga odmetavala na tla.
Po dnu oboja pa so se med trošenjem po¬
časi pomikali nazobčani »trakovi«, ki so
postopno potiskali gnoj do trosilnih vreten.
Sicer so že prvotni trosilniki trosili hlevski
gnoj veliko hitreje in bolj enakomerno kot
človek z vilami, vendar so imeli še precej
pomanjkljivosti: voz ni bil uporaben za nič

drugega kot za trošenje gnoja nekaj dni v
letu; voznik pri delu ni videl, kako se za¬
daj gnoj trosi; gnoj se je na ostre roglje
nabadal in namotaval, itd. Zato so trosilni¬
ki doživeli številne spremembe in izbolj¬
šave; Sodobni trosilniki gnoja imajo name¬
sto rogljev na trosilnih vretenih nože ali pa
ostrorobe kolute; trosilne naprave so na¬
meščene ob strani voza, tako da voznik s
svojega sedeža v traktorju lahko nadzira
delo; trosilno napravo je mogoče z nekaj
prijemi odstraniti, nakar je voz uporaben
za prevažanje raznovrstnega drugega bla¬
ga (pese, krompirja, silaže itd.); namesto
potiskalnih trakov na dnu oboja potiskajo
gnoj ali druge snovi z voza posebne po¬
tisne deske, ki jih upravlja voznik traktorja
lahko kar s svojega sedeža.

Pa tudi z najsodobnejšimi trosilniki, ko mo¬
ramo trosilno napravo prevažati do gnoji¬
šča in nazaj na njivo, je delo prepočasno in
predrago. Zato so v zadnjem času začeli
uvajati drug način dela: gnoj navozijo na
njivo s traktorskimi priklopniki na kupe,
nato pa ga raztrosijo s posebnimi, traktor-
sko-prikijučnimi trosilniki, ki imajo vrtljive
jeklene lopute, te krožijo tik nad tlemi ter
enakomerno razmetavajo gnoj s kupov da¬
leč naokrog.

2. Stroji za razsipavanje gnojil

Razsipavamo snovi, ki so zrnate ali prašna-
te in jih zato ni treba več razkosavati. Tudi

TIM 234

gnojila so snovi, ki so navadno zrnata ali
prašnata. Včasih smo jih razsipavali ročno,
z vevnico, dandanes pa za njihovo razsipa¬
vanje uporabljamo posebne stroje, razsipal-
nike gnojil najrazličnejših izvedb.

Kljub raznovrstnosti lahko razsipalnike ven¬
darle razvrstimo na nekaj osnovnih skupin:

1. Razsipainiki, pri katerih gnojilo izteka
skozi reže v dnu nasipnice, iztekanje pa
uravnavajo in pospešujejo različne na¬
prave v nasipnici. Razsipavajo gnojila ze¬
lo enakomerno po vsej površini, imajo
pa razmeroma majhno storilnost.

2. Razsipainiki, pri katerih pada gnojilo iz

nasipnice na spodaj nameščene pladnje,
ki se pri trošenju vrtijo in odnaša sredo-

bežna sila gnojilo daleč v krogu naokoli.
Ti stroji imajo veliko storilnost, gnojil
pa ne razsipajo kdovekako enakomerno,
zlasti ne pri vetru.

3. Razsipainiki, pri katerih izteka gnojilo iz
nasipnice skozi vetrnico pri njenem dnu;
ta pa ga razsipa v širokem, nazaj usmer¬
jenem pasu. Tudi ti razsipainiki imajo ve¬
liko zmogljivost, a razsipavajo gnojila ne¬
enakomerno, zlasti ob vetru.

4. Razsipainiki, pri katerih izteka gnojilo iz
nasipnice skozi nihajočo šobo, katero
lahko usmerimo v poljubno smer. Ti raz¬
sipavajo gnojila precej enakomerno.

5.  Naprave za medredno razsipavanje gnojil
so nameščene na sejalnikih, kultivatorjih
in drugih poljskih strojih. S temi napra¬

vami gnojimo rastlinam obenem, ko jih
sejemo, sadimo ali med rastjo obdelu¬
jemo.

3. Sejalni stroji

Sejemo semena, da iz njih vzklijejo nove
rastline.

Včasih so poznali samo ročno setev. Ven¬
dar je prenašanje semen v sevnici sem in
tja po njivi zelo naporno, in kolikortoliko
enakomerno setev zmore samo zelo vešč
sejalec.

Dandanes sejejo s sejalniki, ki jih je na
stotine zvrsti in izvedb: od majhnih vrtnih
enorednih ročnih, mimo vprežnih z vodil¬
nimi kolcami, do velikih sejalnih agrega¬
tov, ki hkrati sejejo do 20 in še več me¬
trov široke pasove zemljišč.

Strojni sejalniki imajo lahko vgrajene mo¬
torje, navadno pa so zgrajeni kot traktor¬
ski priključki, priključeni za vlačilnim stro¬
jem.

Vsak sejalnik ima tri bistvene dele: dode-
Ijevalno ali izmetalno napravo, ki dodeljuje
ali izmetuje seme v natančno določenih od¬

merkih sejalnim enotam; dalje dovajamo
napravo ali semenovod, ki dovaja odmerke
semena od dodeljevalnih naprav do sejal¬
ne naprave, ki sproti grebe brazdico, v ka¬
tero pada seme, ter jo potem spet zagrne.

a) Dodeljevalnih ali izmetalnih naprav za
seme je na desetine najrazličnejših iz¬
vedb, je pa dodeljevalna naprava srce
sejalnika in od delovanja teh naprav je
predvsem odvisna enakomernost in ka¬
kovost setve.

b) Dovajalne naprave ali semenovodi so pri
raznih izvedbah sejalnikov prav tako ze¬
lo različne, največkrat pa so to »tele¬
skopske cevi«, ki so vtaknjene ena v
drugo ter se po potrebi daljšajo ali kraj¬
šajo. Najbolj se morajo cevi skrajšati,
kadar dvignemo sejalne priprave s tal,
ko sejalnik obračamo na koncih njive,
ali ob prevozu.

TIM 235

c] Sejalne naprave so tudi različne: naj¬
bolj razširjene so v obliki votlih lemež-
kov, ki orjejo v tla ozko brazdico, v ka¬
tero pada posejano seme, za njim pa
se brazdica sproti zagrinja. Razen tega
so sejalne naprave lahko tudi v obliki
sejalnih kolutov itd.

4. Sadilniki

Tudi vsa tovrstna dela smo do nedavna
opravljali ročno, s »sadilnimi klini«. Dan¬
danes pa imamo tudi za sajenje raznih
zvrsti rastlin posebne stroje, sadilnike.
Sadilni stroji so bodisi avtomatski ali pa
polavtomatski, toda pri delu s temi stroji
morajo sodelovati ljudje. Razlika med sa¬
jenjem z avtomatskimi in polavtomatskimi
sadilniki je pri delu že zdaleč vidna: pri
sajenju s polavtomatskimi stroji sedi na
zadnjem delu sadilnika toliko ljudi, kolikor
redi stroj hkrati sadi.

Nekateri sadilniki za sajenje zelenjadnih
sadik le-te ob sajenju tudi zalivajo.

S stroji za trošenje in razsipanje, setev in
sajenje lahko en človek opravi več dela kot
z vilami in vevnico, sevnico in sadilnim
klinom na stotine ljudi. Zato so tudi tovrst¬
ni stroji odločilno vplivali na povečanje in
pocenitev pridelovanja kmetijskih pridelkov,
še zlasti zelenjave in okopavin.

Razlika med setvijo in sajenjem je, da sa¬
dimo posamične rastline bodisi kot mlade
zelenjadne sadike bodisi kot gomolje (npr.
krompir), bodisi kot potaknjence.

POPRAVEK: V tretji št. TIM-a je na str. 137
pravilen podpis k sliki v levem stolpcu:
Vprežni prevračalni plug.

MALE M\\\\\\\\ •

m  ŽELEZNICE

NAČRTOVANJE

MAKETE

Slavko Paraker

V knjigah in revijah naletimo na nešteto
načrtov za izdelavo maket, domiselni ma-
ketar pa želi maketo po lastni zamisli. Pri
tem se seveda poslužuje načrtov že izde¬
lanih maket, saj mu lahko nudijo veliko idej
in rešitev raznih problemov. Razmeroma
lahko je izdelati preprosto maketo z enim
tirom in z nekaj pokrajine, vendar to ni
tisto, kar si pravi maketar želi. Načrtova¬
nje makete mora biti pretehtano, če želimo
kar najbolj resnično podobo narave na ma¬
keti. Osnovno pravilo mora biti: maketa

naj bo čim bliže resnici in naj bo smotrna.
Pri snovanju makete moramo določiti tri
bistvene stvari:

1. določiti moramo cilj in naloge miniatur¬
ne železnice na maketi;

2. določiti čas dogajanja na maketi in

3. določiti pokrajino, v kateri bo vozila na¬
ša železnica.

Na prvo mesto smo torej postavili namen
in naloge miniaturne železnice.

Najprej moramo določiti, kakšne bodo na¬
še proge. Gotovo že veste, da vse proge
niso med seboj enakovredne, temveč jih
delimo na glavne in stranske. Zato se mo¬
ramo pri načrtovanju makete odločiti, ali
bomo vozili naše vlake po glavnih ali
stranskih progah. Glede na izbiro proge bo
treba tudi nakupiti vozni park. Po glavnih

TIM 236

progah namreč vozijo brzi in ekspresni vla¬
ki, ki jih vlečejo velike in močne lokomo¬
tive, po stranskih progah pa vlaki, ki imajo
omejeno hitrost in jih vlečejo manjše in
slabše lokomotive. Ni pa nujno, da se od¬
ločite samo za vožnjo vlakov z enega mesta
do drugega. Lahko se odločite za izdelavo
velike ranžirne postaje, na kateri sestav¬
ljate in razstavljate vlake, ali za gradnjo
železnice v tovarni, rudniške železnice ali
pa ozkotirne železnice. Vsaka od teh želez¬
nic pa ima posebno gradnjo in svojevrstne
objekte na maketi.

Pri določevanju časa dogajanja na maketi
mislimo na izbiro časa, v katerega bomo
postavili našo maketo. Mnogi ljubitelji mi¬
niaturnih železnic so prijatelji starinskih iz¬
vedb vagonov in lokomotiv. Na njihovih ma¬
ketah vozijo le lokomotive in vagoni iz sta¬
rih, preteklih časov. V tem primeru se mo¬
ra tudi vse ostalo na maketi skladati s tem
časom.

Zdaj moramo izbrati še okolje, naravo, v
kateri bo vozil naš vlak. Pri miniaturnih že¬

leznicah se za okolico odločamo šele po¬
tem, ko smo že postavili tire, pri pravih
pa moramo progo postaviti glede na mož¬
nosti, ki jih nudi narava. Pri miniaturnih že¬
leznicah gremo torej nasprotno pot kot pri
pravih. Pri izbiri narave se moramo odlo¬
čiti, ali bo gorska ali nižinska. Tudi ti os¬
novni obliki pokrajine sta lahko zelo različ¬
ni med seboj. Kraška pokrajina se močno
razlikuje od pokrajine na Dolenjskem, po¬
krajina na Štajerskem pa je spet zelo raz¬
lična od one v Primorju. Na maketi se mo¬
ramo torej odločiti za eno od pokrajin, ki
najbolj ustreza že postavljenim tirom.

Kako rišemo načrt makete

Risanje makete bi bilo zelo zamudno, če
bi hoteli narisati vse tako, kot je v naravi,
zato si pomagamo s simboli. Treba se je
le naučiti pomen posameznih simbolov in
risanje bo zelo preprosto.

Podajamo vam simbole, ki jih uporabljajo
ljubitelji miniaturnih železnic po celem
svetu, torej so že mednarodni.

+

+

Ravni tir z oznako dviga
ali padca proge

Most

/~A

H—I—I—I—I—M—I—I—h

Uilil ili lilil i liliE

Nadvoz

Ograja
Oporni zid

Stavbe vseh vrst

Obrisi hriba
Listnato drevo

Iglasto drevo

Nakladalna mapa

Nezavarovani prehod čez
progo

Zavarovani prehod čez
progo

Predor

Grmičevje

Cesta

Predor s stranskimi pod¬
pornimi zidovi

Jezero z reko ali poto¬
kom

TIM 237

TIMOVA POŠTA »^#>2

Spoštovani tovariš Tone!

V veliko veselje mi je brodarsko modelar¬
stvo, zato bi zelo rad izdelal maketo ladje
Ljubljana ali katere druge tovorne ladje.
Vendar pa teh načrtov nimam in bi vas
lepo prosil, če bi mi povedali, kje bi lahko
take načrte dobil.

Za odgovor že vnaprej najiepša hvala!

S spoštovanjem: Rebolj Franc, Zagorje ob
Savi, Loke 8

Dragi Franc!

Po pravici povedano — lažje je dobiti na¬
črte katerekoli tuje bojne ladje kot pa na¬
črte naše navadne potniške ali pa samo
tovorne ladje.

Priprava načrtov ladje za modelarske na¬
mene pa zahteva precej priprav in je to
zelo zamudno delo. Zato bom skušal pri¬
praviti načrte za eno letošnjih številk naše
revije ali pa morda za katero prvih številk
naslednjega letnika, če ravno ne bo tovorna
ladja Ljubljana, bo pa načrt katere druge
ladje, in upam, da bo dobrodošel vsem mla¬
dim brodarskim modelarjem.

Potrebno bo le malo potrpljenja in morda
ne bo odveč, če si tačas z raznimi drugimi
modeli nabirate znanje. Poskusite si med¬
tem izdelati motorni čoln KOMAR.

Pavlovčič Tone

Dragi urednik!

Obiskujem osmi razred osnovne šole v
Črni na Koroškem, že dve leti se vestno
naročujem na TIM. V njem je veliko zani¬
mivih reči.

V letošnji številki sem naletel v TIM-u na
rubriko Izumiteljski kotiček. S to novo ru¬
briko sem zelo zadovoljen. Pošiljam vam
tudi tehnično domislico, ki sem jo sam od¬
kril.

Zelo me zanima tudi raketno modelarstvo.
Izdelal sem že tudi več raket. Želim, da bi
v TIM-u bilo več načrtov za rakete.

Lep pozdrav!

Henrik Kaker
Rudarjevo 22,

Črna na Koroškem

Dragi Henrik, Tvojo tehnično domislico smo
dali v izumiteljski kotiček in upamo, da jo
bodo s pridom uporabili tudi drugi TIM-ovi
naročniki.

Obljubljamo Ti, da načrt za raketo, ki nam
ga je pripravil Tvoj vrstnik Andrej Pečjak
in smo ga objavili v 2. številki revije, ni
edini v letošnjem letu. O raketah in vesolj¬
ski tehniki bomo pisali malone v vsakem
TIM-u.

VESELE POČITNICE Z VAŠIM NAČRTOM
IN MOJIM KAJAKOM

Sem učenec 6. razreda osnovne šole. Rad
berem knjige. Na TIM sem naročen že dve
leti. Zelo nestrpno pričakujem novo števil¬
ko. Zanimajo me načrti, ker sem si želel
kaj izdelati. V zadnji številki lanskega let¬
nika sem zagledal načrt kajaka. Takoj sem
sklenil, da ga bom naredil. Za to sem nav¬
dušil tudi očeta, ki je mizar. Izdelovali smo
ga skoraj dva meseca, ker oče ni imel
časa. Ne bom tajil, da je več kot polovico
naredil oče.

V počitnicah sem se hodil kopat na Vipavo.
Oče mi je kajak peljal na vozičku. S kaja¬
kom sem se res cele počitnice dobro za¬
baval. Pošiljam vam tudi sliko. Slikal sem
se na Vipavi. Zaradi slike sem moral pre¬
cej časa odlašati s pisanjem,
želim, da bi objavili še mnogo takih na¬
črtov. Lepo se vam zahvaljujem za načrt,
saj je bil res koristen.

Lepo pozdravljam vas in vse bralce TIM-a.

Kravos Marko Cesta 52

Tudi mi si želimo, da bi po TIM-ovih načr¬
tih izdelali čimveč modelov, praktičnih iz¬
delkov in seveda čolnov ali kajakov, s ka¬
terimi bi imeli v počitnicah in med šolskim
letom vsi mladi TIM-ovi prijatelji obilo raz¬
vedrila in veselja.

Sliko srečnega Marka v njegovem ličnem
kajaku objavljamo na drugi strani revije.

Urednica

Kupim dobro ohranjene bobne (cena po dogo¬
voru).

Dokič Mišo

XXXI. divizije 46, Kranj

TIM 238

MEHANOTEHNIKA IZOLA PRIPOROČA
TIMOVIM NAROČNIKOM:

001 Mehano št. 1 — V škatli
je 57 raznih delov in pripo¬
močki za sestavljanje mode¬
lov.

Cena din 27,40.

002 Mehano št. 2 — V škatli
je 69 raznih delov in pripo-'
močki za sestavljanje mode¬
lov.

Cena din 33,90.

003 Mehano št. 3 — V škatli
je 109 raznih delov in pripo¬
močki za sestavljanje mode¬
lov. Iz teh delov je že mo¬
goče uresničevati zahtevnej¬
še konstrukcijske zamisli.
Cena din 50,30.

3.500 tovorni vlak — Kompozicija je sestavljena iz ene Diesel
lokomotive in treh vagonov. Priložene so tirnice za sestavo
krožne železniške proge s priključno tirnico in tirnico za vpe-
Ijavanje, ter škatlo za baterije. — Cena din 87,20.

004 Mehano št. 4 — V škatli
je 141 raznih modelov ki so
razporejeni v dveh (nad¬
stropnih) plastičnih vložkih.
Priloženi so pripomočki za
uresničevanje zahtevnih kon¬
strukcijskih zamisli.

Cena din 76,60.

005 Mehano št. 5 — V škatli
je 207 raznih delov in pripo¬
močkov, ki so razporejeni v
treh (nadstropnih) plastičnih
vložkih. Iz delov je mogoče
uresničiti zahtevne konstruk¬
cijske zamisli.

Cena din 120,30.

006 Mehano št. 6 — V škatli
je 245 raznih delov in pripo¬
močkov, ki so razporejeni v
treh (nadstropnih) plastičnih
vložkih. Iz delov je mogoče
uresničiti najzahtevnejše kon¬
strukcijske zamisli.

Cena din 142,20.

Na podlagi vašega prospekta nepreklicno naročam in bom sprejel po povzetju naslednje igrače.

NAROČILNICA ZA IGRAČE

Š*' Naziv artikla

art.

Kos

N din

cena znesek

TIM 239

Pavle Gregorc
MAGIČNI LIK

12  3  4

Vodoravno in navpično: 1. grmada tlečih
drv za pridobivanje oglja, 2. upoštevanje,
3. pisanica, 4. eden največjih matematikov
in fizikov v starem veku — prvi je natančno
določil število pi, postavil je zakon o poto¬
pitvi telesa v tekočino, izumil je vijak in
sestavil orjaške bojne stroje, 5. najožja so¬
rodnica, 6. hitro hlapljiva tekočina, ki jo upo¬
rabljajo za narkozo, 7. voz s plohom.

LADIJSKE VRVI

Ob boku ladje visi splet vrvi, ki je narisan
na temnem polju v levem zgornjem vogalu.
Nahajate se v notranjosti ladje in gledate
splet vrvi skozi okno. Prikazanih je sedem
kombinacij in katera od njih je tista, ki jo
vidite?

žreb je izmed prispelih rešitev Nagradne
skandinavske križanke izbrdl tele naročnike:

1. Milan Kramberger, Maribor, Kočevarje¬
va 19

2. Kokolj Karel, Vaška pot 27, Radomlje

3. Bruno Vovk, Velenje, Prešernova 12a

REŠITVE:

ŠAHOVSKI KONJIČEK. Najprej morate sko¬
čiti na tretje polje od leve v tretji vrsti
od zgoraj (zlog -set), nato na četrto polje
v predzadnji vrsti (zlog -u), in tako naprej,
da dobite misel: Deset učenjakov laže skri¬
je svoje znanje kot en nevednež svoje ne¬
znanje.

ZLOGOVNA DOPOLNJEVANKA: Če delamo
po nasvetu, ne napravimo kaj prida.
REBUS: varilec — v (črki) A (se nahaja)
rilec.

SKANDINAVSKA KRIŽANKA. Vodoravno: av¬
tobus, matematika, Ober, sodost, norost,
Er, RM, TN, pav, pol, Emil, tombola, rast,
udar, ej, tramvaj, oba, ilo, ul., start, novost,
livarna, IT, Iranka, romb, Kala, VK, Amor,
Ana, port, ar, odiranje, taksi, en.

TIM 240

SKANDINAVSKA KRIŽANKA