Dežela poštenjakov
(Krištof Šmid.) 1.
V neki deželi, ki je daleč od nas, prideta dva kmeta k sodniku. Eden pravi: »Jaz sem od tega-le svo-jega soseda kupil zemljišče; ko prekopavam, pa najdem zaklad v njem. Zaklada ne morem z dobro vestjo ob-držati; kajti kupil sem le svet in do zaklada nimam nikakoršne pravice.«
K      Drugi pa pravi: »Jaz ravno tako ne morem z dobrc
^estjo vsprejeti toliko zlata in srebra. Jaz denarja nisen
zakopal,   toraj   ni  moja  last.  Tudi  sem  sosedu  proda
zemljišče z vsem,  kar je v njem in na njem, brez pri-
držka«.
Oba rečeta: »Zdaj ti razsodi, modri sodnik, čigai n aj bo zaklad?«
Sodnik jima odgovori: »Slišal sem, da hoče sii enega izmed vaju vzeti hčer druzega za ženo. Dajt^ zaklad za doto svojima olrokoma!*
Poštenjaka obljubita, da bosta storila in vsa veseli se vrneta domov.                                                         I
Neki tujec, ki je bil pri tej obravnavi, se ni moge« dovelj načuditi rekoč: »V moji deželi bi se bila taka pravd« vse drugače  stekla.   Kupcu bi ne bilo  prišlo  na raiselj| da ima prodajalcu le en vinar povrniti,  toraj bi bil za-klad  skrival.  Ko bi ga  pa ne bil  mogel  utajiti,  bi  bil sosed  tožil in za-se  zahteval  zaklad.   Pravda pa,  ki bi se  bila  tako vnela,  bila bi znabiti več stala, kakor je ves zaklad vreden«.
Sodnik se čudi in pravi: »Ali v vaši deželi tudi solnee sije?« — »0 sije!« reče mož. »Ali ondi tudi dežuje?« vpraša sodnik dalje. »Seveda!« odgovori mož. »To je čudnot, reče sodnik; »toda ali so pri vas tudi krave in ovce?«  »Prav veliko jih je!* odvrne tujec.
»Pač res«, vsklikne sodnik, »menda zarad te ne-ilolžne živinice daje Ijubi Bog v tej deželi še solncu sijat in deževati. Kajti ljudje gotovo ne zaslužite tega!«