it
V sredo in saboto
izhaja in velja:
6 for. 20 kr.
!D Za celo leto 9! n Pol letu ji » fotert leta ti i mesec
— „ 60
K	Po poiti:
celo leto	.	7	for.	60	kr.
n	pol letu	.	3	„	80	„
r	»	fetert leta	.	2	„	—	„
1	n	mesec .	.	—	70
LOJEM
»I. »8.
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“
V Celovcu v saboto 3. novembra 1866.
Nar. pesem.
Oznanila.
Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) ea 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
Tećaj II.
Kako bi se dal slovenski program, Kd°r, hoče pravo narodovo misel zvedeti, *0 bi sc na narodni podlagi	voli,””itu "«*
OSIlOVal. uresničili *. jf„ _ Nam je tedaj v sejanjih okoliščinahdvo-Spisal L. jega treba; prvo: prenaredbe volit-Hazkladal sem v 40. in41.listu „Novic", venika za deželni zbor, in drugo:
da slovenski narod, dokler ne združi svo-)ega, po nemili preteklosti in po napačnih v^duiji načelih raztrganega zemljišča v eno celot0 z enim deželnim zborom, ne bo imel pravega poroštva ne za svojo narodnost, ne vspešen napredek svoj; a danes bom skuhal pokazati, po kteri 'poti bk’ bilo mogoče ‘a namen doseči.
Že naš lanski Mariborski program je svetoval, da Slovenci, ker smo raztrgani, ter P° sedanjem volitveniku (volitvenem redu) v, nekolikih deželnih zborih v vedni manjši, pošiljamo do Njih Veličanstva prošnjo, naj nam Ono iz Svoje polnovlastnosti posebno pomoč nakloniti blagovoli. — Zadnji deželni zbori so spet očitno dokazali, da se
nasprotne večine ničesar nimamo nadjati; * naša prošnja je vendar še zmirom na aelgu. Moja misel je tedaj to prošnjo storiti čem prej tem bolje. Prašanje je le, *aj in kako čemo prositi?
Prvo, kar se zgoditi mora, je, da Slovenci kot narod, kot celotna osebina Njih Veličanstvu povemo svoje želje in po-tr e b e. Tega pa po sedanjih deželnih zborih storiti ni mogoče, zato ker smo v več jljjh , na primer v štajerskem , koroškem, paškem, istrskem v očitni (narodni) manjšini. Kar se glasimo po časnikih, to ni Zadosti, ker ni gotovo, da bi j ih vlada brala; Pa ko bi jih tudi brala, je-li moro vedeti, ftii je to, kar se piše, res misel narodove večino ali le nekterih oseb?
zbora zastopnikov celega slovenskega naroda.
l)a sc volitvenik preminiti mora, o tem so narodni možje vsi ene misli. Že naš lanski program zahteva, da se volitve imajo neposredno (direktno) goditi; da se volitve-ni okraji po deželah, v kterih prebivajo razni narodi, napravijo po narodnostih; pa da vsak okraj voli le po enega poslanca.
Druga napaka Šmerlingovega volitvenika je, da imajo veliki posestniki, potem mesta in trgi prevelike pravice.Zastran veliki h posestnikov j e že to napak, da volijo samo tisti, kterih posestva so v deželni knjigi (Landtafel); a oni, ki niso v tej knjigi, če imajo prav ravno toliko, ali še več posestva, pa ne; potem, da volijo o primeri preveč poslancev. Tako pri nas na Kranjskem deželnoknjižni veliki posestniki vem da ne plačujejo dvajsetine davkov, pa volijo tretjino deželnega zbora. Prebivalci mest in trgov na Kranjskem niso desetina vsega ljudstva, pa volijo spet sko-rej tretjino deželnega zbora. Po drugih slovenskih pokrajinah bo tudi javaljne dru-gači. Take krivice se morajo odfh-aviti. Enaka bremena, enake pravice mora tudi tukaj obveljati. Naposled so po Šmerlin-govem volitveniku vsi tisti, ki volijo za občinski odbor v tretjem razredu, od volitve za deželni zbor čisto izključeni. Tudi to je krivica, ki se mora popraviti. Splošna v o lit vena pravica, za ktero se poganjajo svobodoljubni možje izobražene Evrope, ka=
kor vidimo najnovejši čas tudi na Angleškem, mora tudi nam postati uzor, kteremu se imamo, kolikor mogoče, približevati.
Da pa mi na sedanji postavni podlagi volitvenika po naše premeniti ne moremo, to menda je brez dvombe. K večemu bi se nam znalo na Kranjskem in Goriškem posrečiti; drugod ne opravimo nič, in kdor nam pri sedanji historični razdelitvi in pri sedanji volitveni postavi svetuje, naj da si volitvenik premenimo, ta nam veleva reč, za ktero naprej vemo, da je nemogoča.
Kaj je tedaj storiti ? To kar smo že lani sklenili.
Kdor je prebiral zgodovino ustavnih držav, ta ve, da so vlade v tacih okoliščinah, ko so postavne ograde, po navadnem potu neodstranljive, zadrževale neobhodna potrebne prenaredbe, obračale se naravnost do narodov, Naj bi se tedaj tudi naš vladar obrnil naravnost do naroda in sklical po novem volitveniku zastopnike vseh Slovencev. Res, da bi se ta novi volitvenik moral oktrovati. Ali kaj čemo, če se nam drugači pomagati ne more? Boljša taka pomoč kakor nikaka! Pa saj je sedanji tudi oktrovan. Da bi pa novi volitvenik ne bil čist oktrova in da bi pristoval našim željam in potrebam, naj bi vladar popred sklical poverenstvo (komisijo) veljavnih slovenskih rodoljubov, ktero bi po načelih poprej razloženih napravilo volitvenika načrt, kteri bi bil vladarju za podlago. Tako se je 1860. leta ravnalo na Hrvaškem , ko se je pod banovim predsedom sklicala v isti namen banska konferencija. Mi bi morali tedaj prositi: „Naj vladar po novem volitveniku skliče zastopnike vseh Slovencev, da se izreko o naši prihodnji državopravnj
i e s e d n i k.
Pismo vladika Strosmajerja.
Ni ga skorej bilo in ga javeljne kdaj r°de tako iskrenega in djanskega domoljubja) kakor ga kaže prevzv. vladika J. J. ^trossmayer. Svojim neštevilnim darit-vatn, ki jih je položil na oltar matere Slave, pridružil je spet vnovič 50.000 gld, ki jih Je daroval v ta nanen, naj se napravi ]u-Soslovansko vseučilišče. Slava, večna slava ! . Tu pa podamo prevažno pismo, ktero J0 o tej zadevi v Zagreb poslal.
Slavni odbor !
»žal mi je zelo, da zarad bolehnosti nisem ^ogel s svečano službo in besedo božjo Proslaviti v slavnejši hervaškega Leonida: pikola Šubica Zrinjskega. Krepost !n pravica ima toliko notranjo ceno, da se Joj ne samo krepostni in pravični ljudje, ampak tudi grešniki in sebičniki sami s spoštovanjem uklanjajo, posebno tedaj, ke-Oar je krepost z velikimi žprtvami za plemenito in vzvišeno ali veličastno stvar zdru-*ena ; ni je pa gotovo plemenitejše in veli-oastniše stvari na tem svetu, kakor je vera
in domovina, za kteri je naš slavni junak žertoval sebe in življenje svoje v sigeški terdnjavi pred 300 leti !
Vse okoliščine tega slavnega čina kažejo nam Nikola Zrinjskega kot nenavadnega moža, za neumerljiva dela kakor nalašč vstvarjenega. Opustivši vse drugo omenjam samo eno: Svest in dolžnost perva je stvar na tem svetu, kterej se mora vse, čast in premoženje, da, tudi življenje samo žerto-vati. Vendar pa navadni ljudje kaj lahko prevračajo naravni red ter žertujejo večkrat svest in dolžnost svojo časti in posvetnim ozirom s takimi izgovori, ki slabo zakrivajo golo sebičnost. Kedar je naš junak Nikola Zrinjski z 2500 vitezi obsedel sigeško mesto, da ga proti 100.000 vojščakom orani, ni se mogel nadjati, da bode tolikej sili slednjič kos ; po pravici pa se je moral nadjati, da mu bode o svojem času kerščanska vojska na pomoč pritekla. In zares, kdor bolj natanko pozna povest sigeške oblege, lahko reče, da, ko bi drugod toliko spretnosti in pogumnosti bilo, kolikor je je bilo v glavi in sercu hervaškega Leonida, tedaj bi bila berž ko ne vsa turška vojska ondi grob svoj našla, kjer je Soliman našel smert svojo. Med tem pa je nastopil skrajni čas za na-šega junaka, kjer je daljni upor nemogoč postal. Sto druzih v njegovih okoliščinah reklo bi : „Mi smo izpolnili obilno dolžnost
svojo ter branili mesto do skrajne mogočosti; zdaj nam ne ostaja nič druzega, nego da si spošteno življenje svoje rešimo, ki ga je treba za daljna dela veri in domovini ohraniti." Tako bi jih mnogo govorilo in ravnalo ; ali hervaški junak ni tako govoril in ravnal, ampak rekel je : „Svest in dolžnost perva je stvar na tem svetu. Svesti in dolžnosti se ima vse na tem svetu žertovati, a ona ničemu, zato mi je žertovati življenje za sveto stvar. “ Tako govori in dela nenavaden človek, ki krepost za serce in dušo svojo zajema iz neusahljivega studenca sv. vere in iz izgleda Tistega, ki se je za nas vse daroval na Golgoti in je smert njegova postala za nas izvir življenja in vsacega napredka na tem svetu. Navadni ljudje bi rekli, da je smert v tacih skrajnih okoliščinah, kakor je bil Nikola Zrinjski, nepotrebna ; ali vendar se lahko reče, da je ravno ta rodila obilen sad, ker se je ravno na njej najbesnejši val najsilniše tedaj moči proti kersčanstvu razbil, in ako je danes polomesec že toliko zatemnel, da se bode brez dvojbe skorej uternil, tedaj je svitloba njegova ravno pod Sigetom in po smerti hervaškega junaka bledeti začela. Žertva lepe te smerti in obilno prelita kri naroda našega za sveti križ in svobodo zlato porok nam je, da se bode serce božje skorej usmililo nad nesrečnim narodom, ki še dan
vredbi; a v ta namen naj skliče popred znane rodoljubne veljake slovenskega naroda, ki izdelajo m njemu na potrjenje pred-lože novega volitve n ika načrt11.
Tej prošnji bi se pa moralo še dodati, kar so nedavno prav po pameti sprožili nemški federalisti na Dunaju, naj bi se namreč prosilo od vlade, da nam da svobodo združevati in shajati se, in da ublaži sedanjo tiskovno postavo. Zakaj nevednosti in nemarnosti v političnih rečeh je pri nas še grozno veliko , in ne manjka se, kakor drugod , tako niti pri nas zapečkarjev, ki se ustavljajo vsemu novemu, naj si je najpametnejše! Zato je živa potreba, krive misli popravljati , predsodke trebiti, nevedne podučevati in tako pametnemu in naravnemu razvitku pot pripravljati. Temu je pa treba v e č e politične svobode v besedi, v shajanji in v tisku.
Če se praša, kako naj bi se ta prošnja storila, mislim jaz, da imamo, če se oziramo na vse Slovence, le eno edino pot. Skozi deželne zbore, je storiti ne moremo, to mislim je očitno. Ostaja nam tedaj le splošna prošenjska ali peticijska pot, ki je prosta, kakor vsacemu posameznemu človeku , tako tudi celemu narodu. Po tem istem poti je nastala naša znana peticija do državnega ministerstva 1800. leta, imajoča 20.000 podpisov.
To ravnanje ne žali nobene postave. Mi se ne trgamo od Avstrije, niti ne zahtevamo posebne samostalne države, ampak si želimo le znotraj Avstrije primernejšo vredbo. Zato nam vlada nima za kaj nasprotna biti; saj pozdiga slovenskega naroda ni samo naša, ampak tudi državna korist, ter so naši časniki že do trdnega dokazali , koliko mora vladi na njej ležeče biti in zakaj.
To je pač lepa misel; to je uzor , poreče kdo; ali je vse nepraktično, ker se ne da uresničiti.
Jaz ne velim, da se da vse to, kar svetujem, z lahkega, brez vsega truda in na hip doseči in jaz bi srčno hvalo vedel vsakemu, ki bi nam pokazal zložnejo pot do tega, kar si želimo, in kar nam je neogib-ljivo potrebno. Ali to spet vem, da brez dela in srčnosti nič ne dosežemo, da , dokler sami ne začnemo, nam niti vlada, niti drugi pomagal ne bo. Kdor ne vaga , je brez blaga! Uzor, ki smo ga 1848. leta tako navdušeno objeli, zakaj se ne bi na vse
— 354 —
kriplje poganjali zanj zdaj, ko nam je velikodušni vladar sam „prosto pot“ odprl? Če nam tudi spodleti; saj poskušnje je vredno, in slabeje zavolj tega ne more biti nego je zdaj.
Ugovarjati bi še kdo utegnil: Vi Slovenci le zase skrbite a za občno državno vredbo se ne menite. Temu odgovorimo, da je najpred stala treba, predno se dalje zida; da moremo najpred svoje posebne reči vrediti, predno poj demo občne državno ravnat. Zakaj ko bi prišla državna vredba na vrsto zdaj, dokler smo v našem sedanjem položaji, ne bi mi Slovenci o njej odločevali, ampak tisti, ki imajo v naših deželnih zborih večino.
Vrh vsega najpotrebnejši je pa to , da čem prej svoj skupni program dogovorimo. Narod brez programa je ladja brez kompasa, je vojska brez bojnega načrta. Najboljše moči nič ne opravijo, če ne delujejo složno v isto mer. Zatorej, domorodci, premišljujte, prevdarjajte in popravljajte do-zdanje nasvete, pišite in pomenkujte se o njih. Več oči več vidi! Ne bodimo lahko-mišljeni in površni. Politiški program ni kar si bodi; temveč jedro je in os vsega narodnega mišljenja!
Avstrijansko cesarstvo.
Ufa Dum v) n 80. oktobra. ■*-« (Cesar v Pragi. Ministerstvo. Deželni zbori. Slovenski poslanci in slovenski program.) Omenil sem že v svojem zadnjem listu, kako sijajno so Pra-žani svojega kralja sprejeli. Napravili so njemu na čast veliko bakljado, predstavila so se vsa društva, kakor tudi vse korporacije in deželni poslanci,, predsedniki okrajnih zastopništev i. t. d. ; povsod se je videlo neizrečeno veselje in zaupanje v boljšo bodočnost, vladala je enakopravnost obeh deželnih, jezikov, tudi cesar )e v češkem in nemškem jeziku odgovarjal, tolažil in obetal. Obiskal je tudi razne zavode, kakor češki muzej, politehniko, vseučilišče, gledališče, ter je tudi plane ali obrise za prihodnje češko gledališče pregledal — povsod je bil z neizrečenim navdušenjem sprejet. Vsred teh veselih prigodeb naznanja nam pa danes telegraf, da je cesar bil pretečeno sa-boto, ko je gledališče zapustil, v smrtni
danes pod turškim jarmom zdihuje. Kdaj in kako se bode to zgodilo, to pa izročimo previdnosti božji, ktera prej ali slej stvar kerščansva, t. j. večne pravice in resnice k zmagi privesti mora.
Mene so enaka premišljevanja na drugo misel pripravila. Mi južni Slovani zavzemamo neizmerno važen fižičen položaj ter smo brez dvombe pozvani udeleževati se pri dogodkih od velike važnosti za razvitek člo-večanstva. Od tod nam tedaj prihaja dolžnost: neutrudeno za to si prizadevati, da si pri-skerbimo čem prej ona moralna Bredstva, brez kterih se na tem svetu nič višega ali imenitnega doseči ne more. Izmed nuj in potreb naroda našega pa je naj veča in naj-silnejša brez dvombe vseučilišče v Za-prebu, ktera potreba se že od sto let po prodnikih naših spominja. Nesrečne okoliščine so krive, da nam je ta želja notri do danes ostala „glas vpijočega v puščavi", da, še celo pravoslovna akademija naša nc more do one popolnosti dospeti, kojo znanost in skrajna potreba naroda našega zahteva. Da se tedaj tej silnej potrebi v okom pride in da se žertva, ki jo je sigeški junak doprinesel, djanski v narodu našem proslavi, polagam danes za vseučilišče v Zagrebu 50.000 gld. v obveznicah s kuponi vred, ki se 1. novembra izplačujejo. Ta denar bom jaz pri pervi ugodni priliki poslal onemu odboru,
ki oskerbljuje novce za akademijo, in ob enem bom tudi zaprosil člane naše akademije, ki jih je Nj. Veličanstvo poterdilo, da naj berž vse, kar treba, storč, da se čem prej pravoslovna fakulteta v Zagrebu tako popolni, da naši siromaški mladini ne bo treba več'po svetu od nemila do nedraga pobijati se, da nauke svoje doverši. Želim pa tudi, naj da se po vsakem količkaj znamenitem mestu naše domovine domoljubonjod-bor napravi, ki naj prineske k omenjenemu namenu nabira z ono gorečnostjo, ki je tolikanj znameniti stvari pristojna. Dal Bog, da se požertovanje in serčnost neumerlega našega junaka v popolni meri pri tej priliki oglasi v narodu našem! Bila bi to čast naj-veča, ki bi jo našemu junaku skazali, ob enem pa tudi dokaz pred celim svetom, da spadamo med število onih narodov, ki so od Boga in narave za više namene odločeni. Ako bi kdaj visoka vlada do prepričanja prišla, da se mora vseučilišče v Zagrebu iz deržavnih dohodkov napraviti, tedaj naj se ta moj denar oberne jugoslovanski akademiji v prid.
Blagoslovi dobrotljivi Bog obilno delovanje naroda našega!“
nevarnosti. Nek krojač — Anton Pust — mislil je cesarja sč samokresom ustreliti; k sreči ga je ravno angleški kapitain Palmer zagledal, ko je samokres v roke vzel in je hudobneža naglo prijel ter ga pričujočemu policaju izročil. Do zdaj se še nič gotovega ne vč, kaj in kako je vse bilo, tudi so bili petelini — sicer napeti — pa brez kapselnov; preiskava bode že pokazala, kaj je mislil ta nesrečni krojač. Bog daj, da ni vse tako, kakor so nam časniki namalali. Ljudje iz pezdirja radi narejajo bruno! — Cesar je vse ministre — razun Mensdorfa — v Prago poklical in se tam zdaj ž njimi posvetuje. Tudi Beust, kteri še uradno ni za ministra oglašen, bil je pri posvetovanji. „Narodni listy" in „Politik" donašajo znamenite članke proti Beustu in svarijo vlado, naj nikakor Beusta za ministra ne imenuje; bati se je, da bi narodi še bolj nezadovoljni postali in štrena se še hujši smedla. Beust je že Nemčijo pripravil v veliko nesrečo. Ni torej samo sanjarija in prazen strah, da se bojimo za Avstrijo.
Vsi deželni zbori razun ogerskega in Bedmograškega — na kterega se je menda čisto pozabilo — so sklicani 19. novembra-Treba bode tačas z gotovom programom na svet stopiti. Narejajo li poslanci naši že svoj program, da bodo v s i edino in energično se za blagor naše domovine potezah ? Pač dobro bi bilo, ko bi se poprej s poslanci družili zborov: hrvaškega, češkega i. t. d-pogovarjali in tako z zedinjenimi močmi delali. Hrvatje in Srbje zdaj kaj močno o Slovencih po svojih časnikih pišejo in se vsi veseli nadjajo, da se bodo Slovenci v kratkem v eno skupino združili in se potem sč svojimi južnimi brati zedinili. Od naših poslancev pričakujemo, da bodo pravo zadeli in nas možato zagovarjali.
Deželni zbori ne bodo dolgo trpeli, le do Božiča; potem bodo nove volitve, ker je že 6 let od prvih volitev preteklo.
Dežele notranje-avstrijanske.
■« Celovca (Nemški časniki in njih dopisuni; novoministerstvoi plan. in dež. lovci; nesreča). Nov* „Presse" na Dunaju je nek list Dr. Riegef — ja čisto popačila. Dr. R. jo je prijel i" tirjal, naj to svojo goljufijo popravi. „Presse11 pa še zdaj molči kakor miš. To je nobelj l’e dni se je po nemških časnikih krožil nek dopis iz Ljubljane, kteri pravi, da j° „Slovenčevo" vredništvo dobilo iz Ljubljane 'iOd neke visoke roke oster list, v kterem s° graja, da je misel nekega posamnega go-spoda o jugoslovanskej skupini razglasilo ko* program slovenskih federalistov in jih tako pred celim svetom v nekak sum in sramot0 pripravilo. „Slovenčevo" vredništvo pa si \ tej zadregi ni moglo in ni vedelo druga# pomagati, kakor s tem, da je ta prograO’ samo spet preklicalo kot program slovenski*1 federalistov in oznanilo, da je to le sest«' vek posamnega dopisatelja. Na to odgovori' mo: Vse te pisarije in čenčarije.od konc° do kraja so gola laž, ktere jasni namen j° ta, „Slovenca" pred svetom osramotiti, pf1 visokej vladi ovajati in med Slovenci Nemci razpor narejati. „Slovenec" ni dob'* iz Ljubljane nobenega lista pa tudi ni ga * Ljubljani človeka, ki bil imel „Slovencu kaj zaukazovati, — ni bil^od „Novic" de' mentiran, pa tudi sam ni preklical besedi^ od tega, kar jo bil o novem slovenske'11 programu pisal. Pa tudi za ljudi, ki n»Č° časnike prebirajo in za resnico kaj maraj?' ni imel ničesar preklicevati in prenareja*1' Kajti tri — štirikrat je „Slovenec" jasno 10 očitno povedal, da so vsi ti sestavki o n°’ vem našem programu le samo misli in n*' čerti posamnih slovenskih rodoljubov.
Ali te torej ni sram preslavni „Telegraf11 v Gradcu, resnico tako preobračati in take debele laži svojim bralcem na mizo polagati? Pa tebi ljubi „Telegraf11 bi človek Se ne zameril take zvijače ; ti ne prebiraš sloven »kih časnikov, timveč tvoje staro in znano Jeselje je, vse slovensko prezirati pa černiti in ovajati. Da je pa ta sestavek svojo pot našel tudi v celovške časnike, v „Draupost11 'in clo v „Klagenfurterico11, ktera se s „Slovencem11 v enej in istej tiskarnici tiska, to je pa res čuda. ifi bi vendar imeli vedeti, kaj je „Slovenec11 prav za prav pisal. Ako vred-niki sami tudi slovenski brati ne znajo, bi bilo vendar pametno in pravično, da si koga poiščejo, naj jim potolmači, kar „Slovenc11 piše. Pa iožej in tudi bolj navadno je, vso slovensko tudi v Celovcu prezirati, černiti in ovajati. Videli bomo, ali bode kak nemški časnik toliko pravičen in resničen, da svojo laž prekliče. Mislimo, da bodo vsi fajši novo „Presse“ na Dunaju posnemali *n — molčali. —
Da je g. Beust, saksonski eksminister, zdaj naš minister zunanjih zadev in še clo •nenda tudi naše cesarske hiše, postalo je resnica. Cesar ima pravico voliti si svoje svetovalce, naša dolžnost je torej zdaj moleti in čakati, kaj da pride. Tega nam pa Vendar nihče ne more braniti, da bi rekli; P°jimo se, da to imenovanje ni sreča za Avstrijo. Potrebujemo takih ministrov, ki »ase zadeve dobro poznajo in delajo avstri-| an s ko politiko. Minister Mensdorf pojde m ž njim še minister Laris, kterega mesto menda prevzame tudi znani Nemec Hock. Med 18 milijoni Slovanov torej ni enega moža, ki bi bil sposoben za ministra! — Planinskim in deželnim lovcem se kaj terda godi, že hodijo beračit, in ljudi čudno nadlegujejo. Tudi jih je nekaj prišlo h komiziji za uboge v Celovcu in prosilo, naj tudi nje Podpira. Po postavah svojih pa je komisija Podporo odrekla. Pa čujte, kako se je. eden odrezal! „Ako mi ne pomagate, prisiljen sem hudodelstva doprinašati11. In res se že slišijo od več strani žalostne novice. Tako s? po noči od 30 — 31. okt. g. fajmoštru Pri sv. Walburgi. J. S of r an u, vso čumnato spraznili. Pobrali so speha, mesa, moke in drugih jedil; žganje, pripravljeno za posle, SO spili ; kar ga pa spiti niso mogli, so ga 'zpustili. Kdo je to hudodelstvo doprinesel, He ni znano. —
V Črnomlju meseca oktobra. (Kako ie s slovenščino pri nas?) Prebravši v „Slovencu11 dopis iz slovenske Bistrice, kako je tam kaj s slovenščino, hočem tudi jaz po dopisknikovi želji svetu naznaniti, aako se godi slovenščini v Črnomlju, glavnem mestu belih Kranjcev.
Vem, da boš, ljubi čitatelj, že naprej rekel, da se gotovo dobro ne godi mili slovenščini v Črnomlju, ker še tu čitalnice m. je, Črnomelj nima čitalnice, pa je tudi bo imel, dokler ne bo krepkeji duh narodnosti vejal po žilah naših prvakov, /e davno je bil „Slovenec11 svetu naznanil, da 80 Črnomaljci čitalnico ustanovili, tudi je Povedal, da so pravila že spisana, _ in ^talnica,kje je? — Ni je 1 Kdo neki ie te-kriv ? Črnomaljci, Kaj ne ustrašili ste ?e strupenega jezika nekega kulturonosca, 1,1 sicer tistega, kterega so že „Novice11 leta ^863 omenile in tudi prosile, da bi se ga Omilil Bog, ker ne ve, kaj dela. lo je Mftbo znamnje krepkega in stanovitnega ro-doljubja! Ustanovite si čitalnico, pa ne Ustrašite se dela in truda, zraven pa vedite, da je sladek počitek inzavžitek po trudnem delu. Vi gospodje pa, ki ste postavljeni v Poduk in zgled priprostemu ljudstvu, vi se Poprimite dela, in čitalnica bo gotova. Kaj Pomaga, ako vpijete: Slovenci smo! Pokajte tudi v djanju, ker človek najbolj v djanju kaže, kaj da je. V zgled vam stavim tu Šent-Vid, majhino vas. Krepka in stanovitna ljubezen do mile domovine varanov ustanovila je čitalnico, prvo in naj-
— 355 —
boljše zavetje narodnosti. Ako boste Čitalnico imeli, ne bo vam treba v Metliki zabav iskati, kedar ondotna čitalnica kako naredi.
Kakor sem omenil, ustanovila bi se čitalnica, ker naši mestnjani bi se že udali, ako bi lo kdo bil, da bi jih k temu spod-bujeval. Novo izvoljeni gospod župan in tudi neltteri odborniki niso nasprotni narodnosti. Vaše delo—• patres conscripti—naj bi bilo, čitalnico skorej ustanoviti. Duhovnike imamo štiri, kteri so zvesti svoji domovini. Sola je skozi in skozi na narodni podlagi ustrojena. To se imamo zahvaliti rodoljubnemu poprejšnemu gospodu vodju. Imamo tri učitelje, in med temi ima samo tretji en časopis, in sicer „Učit. Tovarša.11 Prva dva nimata nobenega časopisa, ne slovenskega ne nemškega! Lahko bi si gospodje učitelji naročili kak časopis, če ne vsak sam zd.se pa vsaj skupaj, saj plačilo ni preslabo ! Meni se to kaj čudno zdi, da taki gospodje nič ne ber6, da nič ne pozvedujejo, kako se kaj po svetu godi, ali da bi se še kaj koristnega naučili, ker naši slovenski časniki niso kakor drugi, ktere danes preberem, jutri pa se ne zmenim zanje več.— V uradniji veje paskoziin skozinemški duh. Vsi gospodje uradniki so, eni bolj eni menj taki možje, ki so nekdaj trobili v omerlin-gov velikonemški rog, in česar so se tisti čas naučili, to še dan danes znajo in tudi delajo! Čujte pa! Nihče ne bere slovenskih časnikov in ni tudi razun g. predstojnika nijeden drug na kterega naročen. Pa še g. predstojnik ima „Novice11 jle zavolj svoje gospe! To so gospodje! Stara in mlada „Pr.11
—	le ste njih prijatljici. Kdor pa take in enake časopise bere, ta ne more gotovo nič dobrega misliti o Slovencih in Slovanih sploh, ker druzega v njih ne najde kot laži in skrunljive besede. Pri neki priliki pra-šali smo enega g. uradnika, je li rodoljub, ali ne? Kaj mislite, kaj nam je odgovoril? Prav moško odrezal se je tako le : Jaz sem Slovenec, Kranjec, Nemec, kakor že čas in okoliščine donesč! Na te vrle besede ga zapustimo, — omilovaje ga iz srca. — Imeli smo tudi notarja in odvetnika. V pisarnici je bilo vse nemško, akoravno je visel nad vratini napis: Pisarnica dr. P. Pa kaj pomaga slov. napis na vratih, ako je v pisarnici bilo vse nemško ? Naj nam ne zameri g. dr. P., ako ga opomnimo, da naj ostane mož-beseda! Saj se bo vendar še spominjal, da je za gotovo obljubil v Matico zapisati se kot ustanovnika, ko pride na svoj novi kraj. Prišli ste, g. doktor, že zdavnej v K.,
—	ste li se v Matico že vpisali ?
Nasi kmetje se tudi že zavedajo svoje narodnosti, pa vendar vse še premalo, ker dozdaj še niso imeli nobenega buditelja. Tako n. pr. pri nas ljudje ne ved6, kaj je „družba sv. Mohora11, toraj ima tudi naša tara samo 3, reci: tri ude (duhovne) in sicer fara, ki šteje čez 5000 duš. Gospodje duhovniki priporočajte vendar to koristno družbo, kjerkoli se vam primerno zdi, če je tudi na leči, — gotovo se bo marsikak ud pridobil. Matica šteje tukaj tudi samo tri ude. — Na^našo pošto prihaja veliko časopisov. V Črnomlju pa ostajajo 4 „Novice11, 2 „Danici11, 1 „Slovenec11 in 1 „Zukunftu, „Glasnik11, „Klasje11 in „Cvetje11 nimajo menda nobenega naročnika.
Iz tega vidimo, kako se slovenščini pri nas godi. Tudi jaz upam, kakor dopisnik iz slov. Bistrice, da bode tudi pri nas kmalo bolje. Bog daj !
Iz slov. Milerja 26. oktobra. ? (N e m-ški zdravnik na s lov. Staj ers kem!) Zdravnikova vdova M. X. je v „Novicah" in nekem graškem časniku oznanjala željo, da hoče zdravnika, ki bi začasno to službft opravljal, pod dobrim pogojem v stanovanje vzeti. Pred 14 dnevi pride na novo pečen pa brez diplome zdravnik, mlad in trd Nemec. — Vdova mu odkritosrčno reče, da ga le začasno sprejme, kajti slovenski znati
mora inače je sebi in nji v škodo. Revše ie pa menilo, da ga bo mlada še komaj 22 let stara vdova v zakon vzela in brž na mehko blazino posadila in da bo tako ne le pošteno ženo, ampak tudi lekarnico in druge potrebne, v zdravilstvo spadajoče reči priženilo. — Slovenci pa ž niim na noben način zadovoljni biti nočejo, ker bi le zdravnika s slovenskim jezikom radi, ne pa la-cega, kteremu bi njegova prihodnja sopruga tolmačila njih telesne bolezni, na kar se je tudi ta zdravniček zanašal! K sreči pa je včeraj dobil slovo in jo potegnil v bližnjo župnijo sv. B. Beržkone jo bo pa tudi od ondot kmalo nazaj med Nemce mahnil, čist in prost kot riba perja.
Ubogi gizdalinček, si mislim, kaj ne, da te je mora tlačila, ko si zvedel od moje malenkosti, da vsakega Nemca zdrobim in pozobljem, ki se predrzne poštenim Slovencem kruha krasti z nemško kulturo; ali brž o prvem snidu si se prepričal, da nisem niti volk niti medved, marveč le krotka ovčica, ktera je že veliko sitnih sunk in bunk v imenu božjem prestala. Dopovem mu, da se je močno zaračunil mislč, da smo le za Nemcev voljo na svetu itd.
Dragi gospodič! povej sedaj svojim nekdanjim gg. učnikom in vsem Nemcem, da na Štajerskem tudi Slovenci živijo in da se brez slovenščine ne da med njimi izhajati, ter se jim zahvali za toliko kulturo in rav-nopravnost! — Mi pa zarotujemo vse gospode predpostavljene in učenike na slovenski zemlji, ki nas samo po trdi nemščini izučujejo: Dajte nam tudi trdo nemško ljudstvo, ko se izučimo; sicer se pa ne delajte norca niti iz Boga niti iz naroda niti iz cesarja niti iz postav niti iz vas niti iz nas ! Ste li nas razumeli ?
V IJiitomerii 26 oktobra, ggfc. (H it ro, kaj je tu novega!) Dosti bo menda še prej po Muri vode odteklo, predno naši Ljutomeržanje svojo oguljeno nemško suknjo slečejo, in se živega domačega duha navzamejo. Da bi jih prepihnil duh iskrene ljubezni do svoje mile domačije, do lastne-a bitja, brani uterjena nesrečna in abotna omišljija, da mi v lastnem življu dovolj hrane ?a svoj obstanek in pospešno razvijanje nimamo. — Vse očitanje, umno razlaganje in tehtno dokazovanje obstoječih napak, ne bode nič zdalo, dokler ne bode globoko vcepljena vera na edino zveličavni germanizem čisto iztrebljena in na njeno mesto presajeno zaupanje, ki prihaja iz poznavanja lastne moči in zmožnosti, ter cenje-nja naše narave in iž nje iztekočib posebnosti.
Naši očetje v občinski hiši sploh na vsa usta terdijo, da so zastopniki nemškega (1) terga, izvoljeni po samih nemških volilcih, pa da je torej popolnoma pravo, da se tukaj nemški duh onrani, slovenščini pa da se duri zapr6. — Ti modri očetje bi pač dobro učinili, ako bi malo okoli sebe pogledali; sicer lahko še enkrat, kar pa jim ne želimo, na cedilu ostanejo. Taka se je uni-krat našim gospodičinam, ali da bolj okusno rečemo, „frajlicam11 zgodila. Te reve so imele res blažene čase, dokler so bili husarji tu nastanjeni; razpenjale so svoje nježne mrežice tako umetno in brižno, da si je človek misliti moral, da jim nobena živa stvarica uiti ne more, — ali husarji niso muhe!
„Sie gehen wohl und wandern
Von einer zu der an dem,
Und freien sie am Ende keine nicht.11
Tako piše stari nemški pesnik Burger, in minašim gospodičinam pri poročamo, da bi si te besede dobro zapomnile in jih o drugi priložnosti na svojo korist obernile. — Zdaj pa idimo eno stopinjo dalje. Da bi zdaj pred sto leti živeči Ljutomeržanje iz grobov vstali, morali l^i si misliti, da je ves slovenski rod iz Ljutomera zginil in da so se sami čisti Nemci iz „reicha11 sem preše- t
lili. Ravno oglaša nasvestnik neko „kund-machungo*1 pa — mum teneatis amicil — okoli stoječi poslušalci ga bolje na široko odperta usta kakor na zdrava ušesa poslušajo, pa vendar poleg vsega tega ne vedo, kaj se je oznanilo. Kako je to? Ali je svet znorel, ali še le bode? Slovenskemu ljudstvu se v Ljutomeru nemški oklicuje ! Ne verjamemo, da bi to v kteri naredbi bilo zaukazano ; še manj pa, da bi nemški neznajoči Slovenec moral nemški zastopiti. Ali je mar komu na korist, do se stvar formi žertvuje? — Pa pustimo stare zarujevele napake in obernimo se rajši do naše nadepolne mladine, in njenega učilišča. Ker še počitnice trajajo, ne najdemo še v šoli nobenega učenca, zato vzemimo v roke tisti „jalires-bericht**, ki je letos pervikrat tu svet ugledal. Iž njega zvemo koj, kak duh da v tej šoli veje, čeravno jej je vodja in predstojnik slavnoznani domoljub gosp. dr. Anton Klemenčič.
(Konec pride.)
Pluje dežele.
Amerika. Od vseh strani se poroča, da se volijo večidel zastopniki radikalne stranke, možje, ki vse kaj druzega namer-jajo, kakor pa Johnson. Govori se tudi, da bode on ravno od njih zavolj velike izdaje pred sodbo poklican in od predsedništva odstavljen, — on pa da proti njim še ni sklenil ni bele ni Černe. Proti njemu delajo tudi tako imenovani „Fenijanci“, zato ker jim je vlada ostro na pete stopala. — Po vsem tem nastopajo za Johnsona zares britki dnevi, če nasprotnikom svojim kako drugači v okom ne pride.
Španska. Tu se spet napovedujejo žalostne homatije, ki imajo skorej navstati. Znani gen. Prim je menda že spot tam, da bi sam punt vnel in ga vodil. Namer-jajo pa nič druzega, kakor zdanjo kraljico s prestola pahniti ter Špansko s portugalskim kraljestvom združiti tako, da bi bilo zanaprej le eno samo zedinjeno kraljestvo. Španski minister Narvaez, ki je zdaj per-vosednik ministerstva, prizadeva si sicer na vso moč, da bi punt zadušil, pa bode težko kaj prida opravil, ker narod njega in njegove vlade ne more.
Turčija. Turški in njim prijazni časniki trobijo na vso moč po svetu, da so Turki v Kandiji že zmagali in da se jim je kerščanska vojska že udala; gerški listi pa pišejo, da to ni res in da so kristjani še le pred nekimi dnevi turško vojsko dobro otepli in celo njih poveljnika, Izmael paša, hudo ranili. Tudi v Epiru je menda punt vstal. Kaže se tudi, daje Sultan res v veliki zadregi, ker pošilja starega Omer - paša, ki menda že komaj na konja more, zdaj v Kandijo, zdaj na Donavo, zdaj zopet kam drugam. — Piše se tudi, da so zastopniki kandijotskih kristjanov v posebnem pismu velike vlade prosili, naj jim pridejo na pomoč, ali pa pošljejo ladije, da spravijo svoje žene, otroke in stare ljudi vanje ter jih izročč milosti ptujim ljudem, sami pa da hočejo rajši pod razvalinami svojih niš konec Btoriti, kakor pa še dalje sramotni turški jarm nositi. — Vse bi še bilo, da bi le diplomacija kaj usmiljenja imela;
Belgija. One dni se je tu sijajno praznovala od vseh obletnica belgijske ustave. Vse je bilo navdušeno ter pripravljeno ohraniti ustavo, naj vel)a, kar rado. Kaj bo kaj Napoleon k temu rekel?
Rusija. Vlada je po vladinih časnikih naznanila, da bode v zahodnjih deželah, t. j. na Poljskem, Litvanskem itd. še ostrejši postopala in ne prej jenjala, dokler da vse popolnoma porušijo. Ali jej bode pa tudi ko-nečno vse po sreči izteklo, je drugo vpra-
— 356 —
Sanje. Sila ni nikoli mila! Tudi govori papež spet proti na.silstvu, ktero se katoličanom na Ruskem dela. — Ruski carevič se bode vendar z lepo dansko kraljičino, z imenom Daginnr, ki je bila že zy njegovim rajnim bratom zaročena, oženil. Šla je v ta namen one dni v Petrograd, kjer je prestopila k ruski cerkvi in dobila ime „Marija Fedorovna.
Francoska. Napoleon se se menda nič kaj dobro ne počuti. Zdravniki mu neki svetujejo, naj gre v Alžir, da se tara pod milim afrikanskim obnebjem popolnoma okrepča. Pri vsem tem pa vendar še vedno „štu-dira“ zdaj to zdaj drugo vprašanje, in njemu se imamo prej ko ne tudi najbolj zahvaliti, da smo dobili Beusta za ministra!
Razne novice.
*** Iz Ljubljane: Beseda za napravo oblačila ubogim šolarjem je prav lepo dosegla svoj blagi namen. Celi znesek te milodarno veselice je 208 gld. in se bode nakupilo za ta denar blagd, kterega bodo izdelovale, kakor lani, naše milosrčne gospe in gospodičine. Skozi in skozi se je vršila prav dobro in zopet smo imeli priliko prepričati se o pevskej umetnosti g. H e i d r i-c h a. — Posebno dopadla je pa kratkočasna glediščina igra „Orni P e ter“, ktera je bila prav gladko in dobro igrana od naših vrlih diletantov. Prav želeti bi bilo, ako bi se še boli pogosto napravljale take glediščine predstave v čitalnici, ker so tudi občinstvu najbolj priljubljene.
Kolera tudi pri nas, hvala Bogu, pone-huje. Do konca oktobra jih je zbolelo vse skupaj 192, ozdravelo 93, umrlo 94, bolnih je bilo samo še G oseb. Dne 30. oktobra ni nobeden zbolel in nobeden umrl; upati je tedaj, da bode zanaprej popolnoma ponehala ta betežen.
Državno ministerstvo je — kakor pišejo „Novice1* — dovolilo, da se izplačajo sirotinski denarji za sirotnico, ako se napravi kot deželni zavod. Prišla bode tedaj ta važna stvar v prihodnjem deželnem zooru na vrsto.
*** Za službo pevovodja ljubljanske čitalnice se je oglasilo 6 prosilcev|namreč 5 Cehov in 1 Slovenec.
*	Slavni zgodovinar dr. Palacky je dobil od cesarja za svoje velike znanstvene zasluge red železne krone. Slava!
*	Oficirji atenske narodne straže razglašajo posebno zahvalnico vsem tistim časnikarjem, ki pišejo za svobodo kretenških pa tudi vseh druzih kristjanov pod turskim jarmom ter želč, naj bi se njih imena na najslavnišem kraju v Atenah v spomin večne hvaležnosti vpisala. — Le škoda, da je povsod v Evropi še toliko zagrizenih — Turkov, ki še vedno delajo in pisarijo za ohra-njenje turške nasilnosti ali za kak red (glej N. Kuranda !) vsemu človečanstvu v večno sramoto ! Da bi se jim vendar kmalo oči odperle!
*	Priprave za prihodnjo nabiro vojakov so že zaukazane. Nabirali pa se bodo mla-denči od 1. 184G, 1845, 1844, 1843 in 1842. Kdaj da pa bodo prav za prav nabira, to bode se že o svojem času za gotovo na znanje dalo. Za 1000 gld. se more odkupiti vsak.
*	V Veroni se je unikrat Italijanom med drugim tudi izročila velika vojaška zaloga (magazin), poslopje, ki je veljalo 5 milijonov gld. in mu menda tudi ni para v mestu. Shranjenega je bilo neki tudi še v njem železa in plenovine več ko 100.000 gld. vrednosti — in to vse se je dalo brez vsega odškodovanja. — Ali nismo dobre duše?
*	Nek hišnik iz Št. Peterske fare blizo Grabštajna je 29. okt. grozno smert storil. Peljaje se po noči od predvečerne ženito-vanjske veselice svojega brata domu, pride po naključbi konjema pod noge in ostane od njunih kopit pomandran, pri tej priči mertev. —
*	Kardinal S c i to v s k i, ogerski primas ali pervi škof, ki je bil rojen 1. 1785 na Beli na Ogerskem v priprosti kmečki hiši, umeri pa 19. t. m., bil je slovesno pokopan 23. oktobra. Prišlo je veliko deputacij in gospode k pogrebu in cesar sam, od kterega se )e rajni kardinal v posebnem listu poslovil, poslal je tudi svojega poslanca grofa Belegarde. Rajni je bil sicer slovanskega rodu, ali Madjar z dušo in telesom, goreč le za madjarsko slavo in veličastje. Tudi papež mu je na smertni postelji poslal svoj apostolski blagoslov. Krasna stolna cerkev v Ostrogonu, ktero je rajni dokončal se stroški več ko 1 milijon gld. in jo pred nekaj leti tudi posvetil, oznanovala bo vedno njegov spomin. Pogreb menda stane 30.000 gld.
*	Kranjske pl an i nsk e lovce je boljša sreča zadela, kakor pa koroške. „Novice** pišejo, da sc jim je pustila vsa vojaška oprava, ki so jo imeli, in plačala še vsa- ! čemu popotnina. 134 prostakov je dobilo po 3 gld., 21 šarž po 5 gld., nadstrelec Janša pa 10 gld. Zraven tega se je še tistim osmim, ki so se izverstno obnašali in so za zlato svetinjo priporočani, ali ki so v boju posebno terpeli, še vsacemu 1 gld. poveril darovalo. — To je res kaj lepo in zasluži vso pohvalo.
*	Nek Amerikanec naznanja po časnikih važno iznajdbo, po kteri se more v eni sami minuti 25krat streliti. — Take puške bo treba našim vojakom napraviti, če bi se še kdaj imeli s Prusi vojskovati, morebiti da jih potem vendarle v kozji rog vže-nejo. —
* Prebivalci severoamerikanskih zedinjenih deržav se zdaj po 41etni vojski spet kaj zelo množč. Tako jih je bilo 1. 1860 le 31 milijonov in 448.321, zdaj se jih pa že šteje 35 mil. in 550.000. V malo letih bo število gotovo narastlo na 40 milijonov. — Vlada plača neki vsaki mesec pol milijona deržav-nega dolga. Kaj pa pri nas ?
*	Na Dunaju so oni dan v 24 urah umerli za kolero trije otroci (dva brata i® ena sestra). Po pogrebu pa so se njihov' starši doraš, od žalosti — obesili! — Re« čudno pa strašno!
Duhovske zadeve.
Ljubljanska škofija: G. Jan-Oblak pride iz Trnovega za lok. n# Golo; g. Jak. Juvan, v Stopiče za dulio* pomoč.; g. Jož. Lukanec v Preserje; g' Lor. Mencinger v Trnovo. Umeri je g Jož. Meglič, deficient, 19. u. m. v Rade' čah. R. I. P.!
Lavantinska škoiija:	Šusemske
taro je dobil g. Jern. Cir i nger, doBed»' nji kurat pri Materi B. v Pušavi ; za pr«' vizorja tam je postavljen g. Lovro Poto^' ni k, in za provizorja v Vuharjih g. Marti" Kramberger. Prestavljeni so gg. k»' plani: Vojsk Jože vv Ljutomer : Bergle* Jan. v Jarenino; Sum ar Mihael k no?1 Cerkvi.
Danajska borsa 2. novembra I860.
6*V0 metalike...............................69.1®
C % nacijonal...............................66.20
1860 derž. posoj............................79."
Bankine akcije..............................712.—
Kreditne ...................................149.—
London........................................120.20
Novi zlati......................................6.	G
Srebro...........................•	128.--
Laatnik A. Einspieler. Odgovorni rudnik J. Božič. Za tiskamo F. pl. Kisi nmaysrj a odgovorni vodnik R. Bertsobinger.