228
Slovstvo slovensko.
* Zgodovina sv. apostolov slovanskih Cirila in Metoda. K tisočletnici jubilejni slovesnosti pokristijanjenja naših slovanskih praočetov. Po najnovejših in najboljih virih češki sestavil dr. Jan. Bily, farmešter dieceze Brnenske na Moravi. Poslovenil in založil Janez Maj-ciger v Mariboru. V Pragi. Tisk Karla Bellmanna 1863.
Pod tem naslovom smo dobili zdaj tudi mi v roko v „Novicah" že večkrat omenjeno in željno pričakovano knjigo. Res! krasno delo je na vsako stran, — vredno, da jo vredimo prvemu predalu slovenskega slovstva, ker
ne zadostuje le učenemu zgodovinarju, temoe razveseljuje tudi prostega bravca. V prelični veliki osmerki na 13 polah razlaga na drobno zgodovino naših velikih dobrotnikov od mladosti noter do konca njunega življenja in 20 podob (ličnih lesorezov) stavlja nam pred oči posamne imenitnejše dogodbe. Ko se prav srčno zahvaljujemo rodoljubnemu g. profesorju Majcigeru v Mariboru, da nam je v gladkem jeziku poslovenil slavni češki prvopis, priporočamo to knjigo — pravo spomenico tisočnice slovanskega življenja — vsakemu, ki se čuti kristjana in Slovenca. Za šolske premije po vsem pripravna knjiga naj bi se pa tudi ne pogrešala v nobeni čitavnici, v nobeni farni bukvarnici, v nobeni slovenski hiši.
* Darek pridni mladosti, podelil Andrej Pra-protnik, učenik v Ljubljani. Z nekterimi podobicami. Drugi zvezek. V Ljubljani natisnil in založil J. Rud. Milic.
Že prvi zvezek naši mladosti namenjenega „Darka" smo sprejeli z veseljem, še z večim pa tega drugega. Zagotovljeno nam je zdaj , kakor vidimo, knjižnica za našo mladost ali kakor Nemec pravi ,,Jugendbi-bliothek", kakoršne dozdaj nismo še imeli. Namenjena sta, kakor kaže nju obsežek, prva dva zvezka nježni mladosti, in več ko bo zvezkov, bolj se bode skrbelo tudi za odraščeno mladost, da dobiva čedno, kratkočasno pa ob enem tudi podučno berilo v roke. Da je gospod Praprotnik ves mož zato, ni nam treba še le dokazovati; živa priča so tudi dela njegove, ki jih je ali sam spisal ali vredil. Tvarina, ki jo zbira, je vsa pripravna umu otročjemu, jezik pa je tudi vsakemu otroku lahko razumljiv, gladek in čist slovensk. Letošnji zvezek prinaša iz natoroznanstva mične povestice, ki jih raz-jasnujejo lične podobice. Kakor nalašč je ,,Darek" za šolske darila! Pa kaj bomo na dolgo in široko kri-tikovali, ker najlepšo kritiko so tej knjižici pisali ne-pozabljivi naš Slomšek, kteri so sami bili najbolj skušeni pisatelj različnih knjig za slovensko mladost. Naj bi „Darka" ne pogrešali v nobeni gosposki in kmečki hiši, kjer je kaj nježnih otročičev!
Nate za pokušnjo eno povestico:
Kaj nas živali uče.
Mala Lizika je v šoli slišala, da nas vsaka žival kaj uči, ako pazimo, kaj vse dela. Ko gre Lizika iz šole domu, vidi, da mravlja teče čez cesto, Lizika jo nagovori rekoč: „Povej, mravlja, kaj me učiš?"
Mravlja: „Učim te delati. Jaz vstajam vsaki dan zgodaj, in še le, ko gre solnce za goro, jenjam delati. Le pazi, in boš vidila, da ves dan pridno delam in da nobene minute leno ne zamudim, in vendar ne dobim za to nikakoršnega plačila."
Lizika gre naprej in pride v neki vrt, kjer je bil lep čbelnjak. Tu potrka na čbelni panj in pravi: „Povej, čbeljca, kaj me ti učiš?"
Čbelica: „Učim te, da bodi redna. Le poglej v našo hišico, da nas boš bolje poznala. Dvajset tisoč nas je, ki notri delamo. Vsaka ve, kaj mora delati, in nobena ni drugi na poti. Vsaka gre o pravem času ven na pašo, in pride o pravem času nazaj".
Ne deleč od čbelnjaka vidi Lizika kuža belca, ki nekaj zakopuje. K njemu gre in ga vpraša: ,,Povej, belec, kaj pa  ^e ti učiš?"
Belec: „L)c*:tl te, da bodi varčna. Poglej, tukaj imam mastno kost, ki mi je opoldne ostala. Zakopal jo bom in takrat poiskal, kadar bom zopet lačen."
Lizika pride na dvorišče, in tu vidi na plotu petelina, ki ravno s pericami poči in glasno zapoje. ,,Povej mi, petelin, kaj pa me ti učiš?" — ga vpraša deklica.                                    \
229
Petelin: „Učim te, da zgodaj vstajaj. Solnce zjutraj še ne prisije čez goro, že pojem in skočim z gredi. Zjutranji čas je za delo najbolji čas. In kdor zgodaj začne delati, gre zvečer lahko pred počivat."
Potem gre Lizika memo hleva. Tu sedeta na pragu dva bela zajčka, in se tako trdo vkup tiščita, kakor bi si kaj pripovedovala. Lizika jima pravi: Ljubčka moja, kaj me bota vidva učila?"
Zajčka: „Učiva te, kako moraš bratce in sestrice rada imeti. Midva sva brata. Oba jeva eno deteljno peresce, oba pijeva iz enega korita, oba leživa v eni luknji. Vedno si vkup igrava, in nikoli eden dru-zega ne draživa. Kamor eden poskoči, poskoči tudi drugi za njim".
Lizika gre v hišo. Tu sedi pri peči mačka, in si ušesa umiva. Deklica pravi: „Gotovo, muca, tudi ti me boš kaj učila. Povej, povej mi tudi ti kaj!"
Mačka: „Učim te, da bodi snažna. Jaz ne morem trpeti, da bi bila le količkaj umazana. Dobro vem, da imajo ljudje veliko raje takega, ki je vedno čeden. Zato se večkrat umivam , in ni se mi treba sramovati, naj pride v hišo kdor koli*'.
Lizika si je dobro zapomnila vse, kar so ji povedale živali in pravi: „Tudi jaz bom vedno rada delala, bom redna in varčna, bom zgodaj vstajala, bom bratce in sestrice rada imela, in bom vedno prav snažna; sicer bi me živali osramotile."