Poštnina plačana v gotovini. VELJA ZA CELO LETO 20 DIN LETO XXVII. 1929 ST. 2. FEBRUAR Prva potovalna pisarna v Sloveniji Dos. Zidar Ljubljana Dunajska cesta 31 — Telefon 2759 Izdaja voznih listkov za vse železniške proge po originalnih cenah. — Nasveti in pojasnila o potovanju v Belgijo— Francijo—Holandijo—Luksenburg in vse druge države. Potovanju v večjih skupinah znaten popust. Nasveti za romanja in družabna potovanja. Zastopstvo parobrodnih družb in večjih velesejmov. SALDA-KONTE ŠTRACE - JOURNALE ŠOLSKE ZVEZKE - MAPE ODJEMALNE KNJIŽICE RISALNE BLOKE ITD. NUDI PO IZREDNO UGODNIH CENAH KNJIGOVEZNICA JUGOSLOVANSKE TISKARNE PREJ K. T. D. V LJUBLJANI KOPITARJEVA ULICA 6 II. NADSTROPJE Naša priloga v prvi številki je bila sprejeta z velikim zadovoljstvom. Vodstvo »Jugoslovanske tiskarne« se je potrudilo, da je delo izborno uspelo. Slika je bila priložena tudi nekaterim strokovnim listom v inozemstvu. — Nekaj izvodov 1 številke je še na razpolago in je možno še postreči novim naročnikom. Omenjamo na tem mestu, da je Išče se OSKRBNICA vile v Kamniku Starost od 40 let naprej. Po možnosti kuharica, ki je vajena gospodinjstva in dela na vrtu. Vila je zasedena le poleti Najraje kakšna penzionirana kuharica al bivša gospodinja v župniščih. Ponudbe na upravo lista pod št. 443. PRODAJALNA K .T. D. (H. Nižman), Ljubljana, Kopitarjeva ul. 2 priporoča svojo bogato zaligo krasaib niklastih stenskih kriiev, kakor tudi namiznih, lepe raznovrstne dragocene rožne vence, nanizane m> zlato in srebrno verižico zelo primerni za darila Na razpolago so tudi biserni rožni venci, črni koksasti, leseni navadni in razni barvani za otroke. V zalogi so tudi vsi molitveniki. V JUŽNO AMERIKO z novimi, samo potnikom III. razreda namenjenimi parniki MONTE CERVANTES - MONTE OLIVI A - MONTE SARMIENTO Izvrstna preskrba potn kov - Siiajni parniki Zgrajeno po svetovni vojni - Oceanski orjak Cap Arcona 27.000 ton Cap Polonlo 21.000 ton Nemška linija - Največja družba na tej progi Potujte s HAMBURG - JUŽNOAMERIŠKO PAROPLOVIVO DRUŽBO Vsa pojasnila daje brezplačno zastopstvo za Slovenijo, Ljubljana Dunajska c. 31 Telefon št. 2759 „ slika delo umetnika Pietro Perugino, ki je bil učitelj slovečega Raffaela, (t 1524, star 78 let). Marija, ki jo predočuje naša priloga (v 1. št.), je vzeta iz skupine »Marija z Detetom in s svetniki«. Izvirna umetnina je v galeriji slik v Florenci. Perugino se sploh odlikuje po presenetljivi nežnosti in milini, ki jo je znal vdahniti zlasti v Marijin obraz. ZAHVALE. ODGOVORI. Neka žena se zahvaljuje Mariji na Rakovniku, sv. Jožefu, sv. Mali Cvetki in sv. Antonu P. za pomoč v hudi in dolgi bolezni, ko ni bilo že več upanja, da bi še mogla hoditi. — Amalija Kotnik iz Makol se zahv. sv. Antonu in t Slomšku za uslišano prošnjo — za zdravje pri živini. — Fr. in J N. s Koroškega se zahv. Brezmadežni, sv. Mali Cvetki, sv. Jožefu in Slomšku za zdravje hčerke. — J. P. iz V. se zahv. Mariji, sv. Tereziji D. J. in t Slomšku za uslišano prošnjo. — M V. se zahvaljuje Mariji Pomočnici in sv. Tereziki za razčiščenje neprilik v službenih zadevah, i— Mar družbenka se zahv. presv. Srcu J., Mariji, sv. Jožefu, sv Antonu in sv. Mali Cvetki za hitro pomoč in ozdravljenje živine. — I. P. Cerknica, se zahv. Mariii Pom., sv. Mali Cvetki za ozdravljenje bolnega otroka. — Zahvaljuje se presv. Srcu J. in M , sv Jožefu in sv. Mali Cvetki za večkratno uslišanje. Kati Kolarič. — Podpisan se zahvaljujem za večkrat uslišano prošnjo zlasti za čudežno rešitev v hudi stiski po priprošnji f škofa Slomška. K. in Alojz Kolarič. — Zvesta bralka »Bogoljuba« se zahv. Materi b. in sv. Mali Cvetki za rešitev v težki zadevi. — Janez Marjetič (Ško-cijan) se zahv Materi b. na Zaplazu za čudovito rešitev iz smrtne nevarnosti in za pomoč v težki bolezni in v drugih č. zadevah. — P. B. se zahv. rožnovenški Kraljici, sv. Jožefu in sv Mali Cvetki za ozdravljenje noge brez operacije. — S. W„ nršulinka, se zahvaljuje sv. Jožefu in sv. Tereziji Det J. za trojno ozdravljenje svojih sorodnic. — Val. Obrietan se zahv. sveti Luciji za ozdravljenje hude očesne bolezni. — A. T. se zahv. presv. Srcu Jez., Materi božji, sv. Jožefu, sv. Tereziji D. J., t Slomšku za izkazano milost v važni zadevi — M. M.. Št. J. se najlepše zahv. Srcu Jezusovemu, Mariji Lurški, sv. Mali Cvetki, t Slomšku in du-Sam v vicah za večkratno uslišanje. PROŠNJE. Neimenovana mati priporoča molitvi »Bogoljubovih« bravcev ter priprošnji Marijini in duš v vicah mladeniča za pravo pamet —: N. M. priporoča Mariji, sv. Jožefu, sv. Mali Cvetki in dušam ▼ v. spreobrnjenje svoje sestre, zdravje v družini in druge svoje namene. — I. P. se priporoča Mariji Pom. in sv. Mali Cvetki za zdravje. — Neka oseba priporoča Materi božji in sv. Tereziji D. J. spreobrnjenje zavajenih deklet v J. na Primorskem. — Neka oseba iz Bosne se priporoča sv. Cirilu in Metodu ter sv. Antonu širjenje svete vere v Bosni. _ A. M. v Kamnici daruje za kruh sv. Antona 20 Din v namen za zdravje pri živini. — A. R. se priporoča Mariji, sv Mali Cvetki ter vsem svetnikom za zdravje in za premag. skušnjav, Sv. Duhu pa za razsvetljenje. — Mar. družbenka se priporoča presv. Srcu J. in M., sv. Jožefu, sv. Antonu P., sv. Ani in sv. M. Cvetki za zdravje in premagovanje, sv. Cceiliji za dar petja. — Žajdala Marija iz Iljašovec se priporoča t papežu Piju X., t škofu Frideriku Baraga, Langu, Slomšku, dalje Dod Bosku, Dominiku Savio, grofici Ledohovski, S. Be-nigni, Consol. Fereri in sv. Mali Cvetki, da bi po težki operaciji zopet zadobila ljubo zdravje. — Mati priporoča sina v molitev, da bi se odvadil kleti. — A. R priporoča sv. Tereziji D. J. razne svoje namene. — K. G. priporoča Mariji Pomagaj na Br, sv. Srcu J., sv. Mali Cvetki, sv. Jožefu, t Slomšku nevarno bolnega brata za ozdr., za pomoč — Oseba v Mariboru prosi Marijo, sv. Jožefa in sv. Malo Cvetko za pomoč v gmotnih stiskah. — Neka mati priporoča vsem dobrim naročnikom B. v molitev svoja dva sinova, ki sta med svetom izgubila vero. M. A.: Popraševanje za dobre knjige se vedno ponavlja. Brez dvoma bodo letniki »Bogoljuba« in »Glasnika« prav prišli, če jih podarite. Hvala in »Bog plačaj!« že vnaprej. — Knjiga »Bog med nami« je pošla. , J, K.: Hvala Bogu, da je preteklost poravnana z dobro spovedjo in z zadostno pokoro. Samo na sebi ni ovire za nameravani korak, razen če bi nastalo kako čgledovanje. F. O. F 47; Netešč smejo prejeti sv. obhajilo samo bolniki v smrtni nevarnosti. Bolniki pa, ki že mesec dni leže, ali na dan kaj malega vstanejo ter ni upanja, da bi kmalu okrevali, smejo po spovednikovem svetu prejeti sveto obhajilo enkrat ali dvakrat na teden, četudi prej užijejo kako zdravilo ali kako čisto ali redko jed. — V Vašem slučaju odločuje mirna vest in zavest, s katero ste radi izrednosti časa, prilike in pozne ure tako naredili, kot ste opisali. Za ta slučaj ste torej lahko mirni. Prav pa je, da to poveste spovedniku, A. P.! Tega, kar smo med odgovori omenjali o sv, Nikolaju, ni tako umevati, kakor da bi se morala otročičem, ki nič ne vprašajo, resnica razodeti in pojasniti. Če pa pridejo z vprašanjem in se ni mogoče nikakor izogniti, bi bilo pa treba (previdno in modro) resnico povedati, kajti laž ni nikoli dopustna — Toliko smo omenjali in to držL Uredništvo: Vsem, ki ste priporočali naš list in ste ga širili z agitacijo, iskreni: Bog plačaj) Božična sveta maša je bila opravljena za Vas in za Vaše namenel DOBRE KNJIGE. Srečni bodimo!. ■ To je naslov knjige, ki jo je napisal vneti in zgovorni župnik domžalski Franc Bernik. (Samozaložba.) Da se je lotil dela za to knjigo, ga je — tako zatrjuje sam — nagnilo žalostno dejstvo, da j« svet v zadnjih letih postal tako materialističen, odtujen Bogu, verskemu mišljenju in življenju. Brezverski tisk strašno deluje. Zato je potrebno, da se nudijo v preprosti obliki v okviru mičnih zgledov in resničnih dogodkov današnjih dni najvažnejše resnice o bivanju božjem, o neumrjoč-nosti človeške duše, o človeškem namenu, o večnosti i. dr. v skupni zvezi in v eni knjigi. Ni dvoma, da bo lepa knjiga mnogo koristila in da jo bodo tudi duhovniki z uspehom rabili pri kaitehezi in v pridigi. — Kdorkoli je srečo izgubil, naj išče ključ do sreče v tej knjigi. Odrešenje. Sedem govorov o Jezusovem trpljenju. — V stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani govoril dr. Mih. Opeka, stolni kanonik in učitelj homiletike na vseučilišču v Ljubljani. 1929. Založila prodajalna K. T. D. (preje Ničman) ▼ Ljubljani. To je že 16. knjiga govorov našega odličnega pridigarja. Te govore je objavil na željo številnih poslušalcev, ki jim bo ustreženo, da jih bodo lahko še tiskane brali ter zopet in zopet gledali prizore iz blaženega trpljenja Gospodovega. »Naj jih vemo premišljujejo le-ti in še mnogi drugi!« Vrline Opekovih govorov so znane. Isto, kar smo zapisali že o drugih zvezkih, velja tudi o tej mali knjižici: Zlato iedro v izklesani besedi, v lepi slovenščini, v govorniški obliki. Vzemi in berij Sveta čistost — je naslov brošuri, ki jo j» oskrbelo »Društvo slovenskih katehetov« v Ljubljani. 1928. — Ta knjižica je bila priporočena ka-tehetom, vzgojiteljem, staršem že v zadnji številki »Bogoljuba« 1. 1. Cena samo 5 Din v prodajalni K. T. D. (Ničman) v Ljubljani. (Tiskarna ni mogla pravočasno natisa izvršiti, zato prvi naročniki niso takoj postreleni.) Koledar Aposfolsfva molitve za februar 1929. Glavni mesečni namen, blag. od sv. očeta: Verska šola. Misijonski mesečni namen, blagoslovljen od sv. očeta: Katoliška cerkev v Armeniji. Mesečni zavetnik: Sv. Ignacij Antlohllshi (O Dnevi Godovi Posebni dnevni nameni Vedno češčenje sv. R. T. 1 Ljublj. šk. Lavant. šk. •1 2 •3 4 5 6 7 8 9 Petek Sobota Ign. š. m. (m. z. S sečnica Ljubezen do Cerkve Misijoni med pogani Ljublj. franč. Vrebče Celje š. ss. Petrovče Nedelja Poned. Torek Sreda Četriek Petek Sobota 2. predp. Blaž Veronika d. Agata Doroteja d. m. Romuald op. Janez Mota s. Ciril Al. c. uč. Posvetitev družin Dobrodelnost Dobra vzgoja mladine Nedolžnost in čisiost Častilci presv. Srca Naši izobraženci Nameni sv. očeta Trboje Begunje p. L. Kor. Bela Sela p. Šum. Koč. Reka Hotedršica Mirna Žalec » Goto »Ije Teharje n Griže » 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Poned. Torek >reda Četrtek Petek Sobota 3. p. Skolaslika Lurška M. B. 7. usten. serv. f Pepelnica Valentin š. m. Favstin julijana d. m Redovniki, redovnice Marijine družbe Dt m duhovnih vaj Duh pokore v postu Okoreli grešniki Dolgoletni bolniki Narodni mir Liublj. Licht. Tr^tenik Zabnica Holič Radovljica Bela cerkev Zalilog S. Peler Ld. Galicija Polzela n Kozje ^v Peter Sv g. 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 | Nedelja Poned. Torek Sreda Četriek Petek Sobota 1. post. Donat Simeon š. m. Julijan m. Elevlerij š. Feliks Stol s. Petra Peter Damijan Naši državniki Širjenje dobrega liska Rusija in Mehika Izobraževalna društva Zanemarjena n ladina Katoliška akcij« Duhovniški poklici Za>ratec Idrija Duplje Leše Banjaloka Št. Vid p. B. Kolovrat Sv. Peler Sv. g. Podsreda » Podčetrtek Sv. Vid n. P. »» Nedelja Poned. Torek i Sreda Četrtek | 2 p. Matija ap. Valburga d. Marjeta Kort. Gabriel Ž.M.B. Roman op. Naši misijoni v Indiji Deliiev miloščine Mir v družinah Prava izbira stanu Ta mesec umrli Vavla Vas Trnovo Kr. Slap Razdrto Preloka Sv. Mar. p. P. Olimlje Dobie Pilštanj DOPISI. Bled. Dne 8. dec. m. 1. je proslavila naša družba 30 letnico ustanovitve. Tiho smo praznovali jubilej, a prisrčno. Zob časa in krajevne razmere so pač močno razčistile naše vrste, pa nič ne de; kar nas je ostalo, smo prežete marijanskega duha in le želimo, da bi naš duh prešinil tudi druge, ki so tako potrebne Marijinega varstva! — Imele smo od 13. do 17. dec. duhovne vaje, ki jih je vodil P. Kri-zostom Sekovanič. Namenjene so bile tudi drugim dekletom župnije. Udeležba je bila nad pričakovanje zadovoljiva^ Daj Bog tudi uspeha! Vse pa: Po Mariji! Jarenina. Na praznik Brezmadežne in na 301etnico smo se pripravljale v naši družbi s tridnevnico. Okuženo ozračje naše dobe vpliva slabo tudi na Mar. družbe, zato je treba zres-nitve in obnovitve. — Dobro časopisje je pri nas precej razširjeno, a še premalo. Naloga odbora bo, da blagor družbe tudi v tem oziru pospešuje. Molitev, zgled, žrtev, delo — to bodi geslo nas vseh! 26. nov. m. 1. je šla po plačilo M. Ilerič, ki je bila članica Mar. dr. od početka. Njeno načelo je bilo: Mnogo moliti in delati, a malo govoriti. Bloke. O naših skromnih zadevah — skromen dopis. Število članov naše fantovske kongregacije počasi napreduje. Ko bi bilo pri starših več umevanja in vneme za tako odlično cerkveno organizacijo, ki rešuje mladi svet, bi kongregacije pač še bolje in vse drugače uspevale. Pa je že tako, da dobra stvar naleti na oviro tu in tam. — Večkratno skupno obhajilo nas krepi in nam daje pogum, da vztrajamo. Dne 9. sept. smo imeli zlet k svetemu Urhu in priredili tam skupno pobožnost — Tekom leta so se odtrgale od našega Marijinega drevesa tri suhe vejice, pa bomo dobili namestilo v štirih kandidatih. Drugi dopisi prihodnjič. < FEBRUAR. XXVII. LETNIK. 1929. Bled. Možje k Sedežu Modrosti. Gori pod čelom visokim, gori pod čelom visokih planin smeje oko se globoko: Jezero Blejsko iz temnih modrin. Zdravo, nikoli zaprto, vedno čuječe slovensko oko: Zenica tvoja je otok, rerkev z Marijo nebeško Gospo! V tebi skrivnostno leskeče divna lepota ponosnih vrhov, v tebi natihem odmeva davno veselje slovenskih domov. V tvojih globinah počiva slava slovenska z veliko močjo, kar jo je sanjal Prešern .z Ajdovskim gradcem in z Vrbo vasjo. Kakor trepalnice tihe tvojih obrvi razmaknjeni breg, senčijo temna drevesa, vile med njimi bleste se kot sneg. Kdor se veselo zamakne v hvalnice tvojih valov in globin, bliže mu svod je nebeški, bliže svetovi so mu z visočin. Salomon kralj je ob tronu zbiral mogočne od daljne zemlje; Ti si vladarje in kralje, zrlo velike državne može. «Gori na tihem otoku Sedež Modrosti postavljen je drag, prag se nad pragom stopnjuje, dokler ne stopiš na Materin prag. Plavajte, čolni, po vodi, plavajte, misli, v brezdanjo skrivnost, plavajte, prošnje boječe! Nista rodila vas boj in bridkost? Dobro ne bilo bi možu, če bi nikoli ne našel nikjer tiste Žene, pri kateri kakor otrok < bi potrkal na dver. a -t ■ {• Veslo in žezlo, Devica, jarem je grenek in breme težko; daj nam modrosti, Marija: jarem bo sladek in breme lahko! Drugi na rame so naše upanje svoje postavili, glej! Videti vigred ne more veje brez cvetja in debla brez ve]. Upi so rahli cvetovi, šibke kot veje so naše roke; bodi nam steber, Devica, upanje stavljamo v tvoje srce. Ako se deblo razmakne, pasti bi moralo celo drevo; ah! Zapuščeni bi bili, ki jih je nam zapustilo nebo! Iznad oboka ob zvonu vrv se oglajena vije navzdol; veže v skrivnostni ljubezni prošnje ponižne in božji prestol. Plavajo čolni po vodi, plavajo duše v neskončno skrivnost: plavajo spolnjene prošnje: vodi jih Milost in večna Modrost. Silvin Sardenko. Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih. Dr. F. Jaklič. Kdo bi mogel popisati srečo starčka ce?« In tako dobro so oboje izpeljali, da Simeona in prerokinje Ane, ko sta se po je po 1. 1900. protestantizem z mladostnim dolgoletnem hrepenečem čakanju zazrla v navdušenjem in z rastočo strastjo začel obraz deteta Jezusa! Luč razodete vere, svoj osvojevalni pohod nad nekrščanski ki jima je svetila od mladih let, jima je svet. razodela, da je ta otročiček hkrati Mesija L. 1911. so sklicali v škotsko presto- m Sin božji. lico E d i n b u r g svoj prvi »vesoljni Blagor tudi nam, če nam sveti luč zbor«. Nič manj ko 1200 zastopnikov je sv. vere! Kako neizmeren zaklad so nam dospelo iz protestantovskih in misijonskih oskrbeli in zapustili naši starši in naši dežel ter so pod vodstvom velenadarje- dedje, ko so nam ohranili katoliško versko nega amer. organizatorja dr. Johna Motta prepričanje! V najtežjih časih jim je Bog pretresavali misijonska vprašanja, katera poslal može, ki so branili in utrjevali ka- so njihovi strokovnjaki že par let poprej toličanstvo med Slovenci. proučevali v posebnih odsekih. Ta pestra V 16. stoletju je odpadla severna mešanica najrazličnejših protestantskih lo- Evropa od enotnosti katoliške resnice in čin je postavila sledeči načeli: 1. Druži naj Cerkve ter prešla v protestantizem, ki je nas zvestoba do Kristusa in do evangelija, kmalu zavladal tudi v Severni Ameriki. Ker pa so posamezne njihove skupine to Dandanes šteje 230 milijonov privržencev, »zvestobo« le preveč različno pojmovale, kar je v primeri s 340 milijoni katoličanov za'to so hkrati naročili, da naj misijonarji in s 130 milijoni pravoslavnih naravnost ne poudarjajo predvsem verskih resnic, ogromno število. V naslednjih vrstah se ampak 2. le bolj dobrodelna, vzgojna in ozrimo nekoliko na protestantov- prosvetna načela krščanstva. To se pa z sko misijonstvo. Naj nam ljubezen, drugimi besedami reče: Spričo rastočih s katero negujejo skromne drobce, ki so dvomov, v katere jih je nujno zavedel pro- jih rešili od pravega božjega razodetja, in testantizem, — premnogi niti Jezusovega pa navdušenje, s katerim skušajo navzlic božanstva ne priznavajo več —, hočejo svoji notranji razcepljenosti to zapuščino obrniti pozornost le bolj na tostransko bla- priobčiti tudi nekrščanskim ljudstvom, po- gostanje, za katero so jim Jezusova nrav- veča spoštovanje in požrtvovalno zvestobo na načela najlepša smernica, do katoliške pravovernosti, v kateri smo Po tej edinburški mednarodni misijon- bili rojeni in vzgojeni. Ob njihovi senci naj ski skupščini se je misijonstvo protestan- naša svetloba še tem bolj zablesti. tizma res še bolj poživilo. Nastalo je ne- broj misijonskh družb in društev. Dijaštvo in drugo mladino so tako navdušili, da se Protestantovski misijoni še od daleč iz njih vrst tisoči pridružujejo misijonar- niso tako stari kot šo katoliški, šele v jem. Ustanavljajo misijonske knjižnice, ki zadnjem stoletju so zaživeli, in sicer pred- jih zalagajo najboljši strokovnjaki s pri- vsem spričo političnega razmaha anglo- ročnimi knjigami. Zastopniki posameznih saškega plemena (Angležev in Američa- protestantskih ločin in dežel se nepre- nov), ki je poglavitni nosilec in širitelj pro- stano obiskujejo in potujejo po svetovni testantizma. Ko pa se je enkrat začelo nji- vojni v dežele nevernikov, kjer pa že itak hovo misijonstvo, so kot najboljši organi- proučujejo odlični strokovnjaki svojstve- zatorji sveta brž doznali, da morajo usta- nosti ljudstev in njihovih dosedanjih ver, naviti neko osrednje vodstvo mi- da še tem laglje potem misijonarji pravilno sijonstva, kot so ga pri katoličanih videli začno s svojim delom. Natančno imajo v v njih Propagandi, in pa da morajo v mi- vidiku vse vlade ter se trudijo za njihovo sijonih nastopati enotno (— če- naklonjenost, celo v Društvu narodov ima- ravno so doma razcepljeni na nešteto lo- jo obilo prijateljev. Ko so opazili versko čin, ki se niti v osnovnih verskih resnicah nepoučenost in brezbrižnost južnoameri- ne ujemajo več —), saj jih je le preveč ških katoličanov, so razpredli med njimi v živo zadeval očitek nekrščanskih naro- živahno delovanje za prestop in res, žal, dov; »Kako naj vam verjamemo, ko se še dobro uspevajo. Uvideli so, da je islam po sami ne morete zediniti v enotnosti resni- vojni izgubil osrednje vodstvo Carigrada, zato se dogovarjajo z muslimani, kako bi se dalo najti izhodišče za širjenje prote-stantizma med njimi. Celo na Jude niso pozabili. Najbolj zmožni in izobraženi protestantje vseh narodnosti in barv proučujejo hkrati ista velika skupna vprašanja. V 15 letih je število protestantskega in misijonskega osebja narasti o od 117.243 na 180.923. Ta številka nam bo vse bolj jasna, če pomislimo, da imamo katoličani kljub stoletja staremu misijonstvu le 121.752 oseb po deželah nevernikov. Protestantski bogataši, zlasti pa Američani, določajo v svojih oporokah na milijone dolarjev za misijonstvo, — kljub temu, da tu in tam slikamo Američane kot nedostojne sebič-neže in materialiste. Vsa protestantovska vseučilišča nudijo akademikom strokovno misijonsko izobrazbo; izvrstno jih znajo privabiti v svoje bogato opremljene klube in gostišča. Najodličnejše gospe si štejejo v čast, da morejo v zdraviliščih in letoviščih prirejati misijonske dneve. L. 1922. so ustanovili protestantje v Lake Mahonc blizu Newyorka »Mednarodni misijonski svet«, kateri je postal vrhovni voditelj vsega njihovega misijon-stva. Na njegovo pobudo so se oprijeli zlasti šolstva. V Ameriki se v šoli ne poučuje verouk, zato so stopili v stik z nedeljsko šolo in so jo mednarodno preoblikovali. Izdali so nešteto misijonskih učbenikov, zemljevidov in slik, da ima vsakdo že od mladih let pozornost obrnjeno na misijone. L. 1925. se je sešlo v W a s h i n g -t o n u 3480 odposlancev vseh protestantskih večjih misijonskih družb in zvez; celo prejšnji predsednik Coolidge je imel govor. Objavili so vodilne smernice, ki kažejo, za kakšna načela se zavzemajo. Najznačilnejše smernice so; 1. Dokler tako zvani krščanski narodi v svojem socialnem, industrijskem in mednarodnem življenju ne živijo po krščansko, ne morejo pričakovati, da bi vzhodni narodi više cenili krščanstvo kot pa svoje stare vere. (Kako res je to!) 2. Vzhodni Azijat neče krščanstva, ki je pomešano z evropstvom, ampak hoče samo jedro vere. 3. Misijonar naj gre kot kristjan k tujim narodom, ne pa kot prenapetež za ne^ko določeno cerkveno obliko ali kot no-sitelj višje izobrazbe. 4. Izobrazbo misijonarja je treba urediti času primerno, da dobro pozna ovire, ki nasprotujejo njegovemu delu. Druga in tretja točka sta veren od-svit sedanjega žalostnega verskega stanja protestantov; božje razodetje jim sproti gine in kopni,, krčevito se oprijemljejo nekih »osnovnih« verskih resnic, pa vseeno neizbežno hitijo proti popolnemu zanikanju vsega nadnaravnega in od Boga razo-deitega. V 1. 1928. so priredili protestantje na veliki teden od 24. marca do 8. aprila zopet velevažen mednarodni zbor v Jeruzalemu na Oljski god. Nič manj ko 51 narodov, belopoltih in barvanih, je bilo zastopanih. Izbrali so si sveto mesto in sveti čas, da so se še tem lažje vživeli v zavest, da morajo biti Jezusovi učenci. Stanovali so pomešano vse narodnosti, da so še tem lažje poudarili, da jih tesno spaja Kristus in njegov evangelij. Pregledali so dosedanje misijonsko delo in se dogovarjali in navduševali za bodočnost. Z veseljem so ugotovili, da imajo v misijonskih deželah že 50.000 šol, v katere hodi dva milijona mladine, V dveh letih so razdelili nad deset milijonov izvodov sv. pisma. Nekaj knjig in listov so izdali. Vodilni in poslovni ustroj protestan-tovskih misijonov je torej prvovrsten, njih navdušenost in požrtvovalnost sita ogromni. Številčno tudi hitro napredujejo. Toda velik del uspehov gre na strašansko, nepopravljivo škodo prave Kristusove vere. Med protestanti namreč vedno bolj gine stara pravovernost; le majhen del tega, kar je Luter ali Kalvin ali Henrik VIII. še priznal kot božje razodetje, jim je še sveto in nedotakljivo. Kristusovo božanstvo, deviško materinstvo Marijino, Kristusovo zadostilno trpljenje in njegovo vstajenje v telesu, čudeži stare in nove zaveze, osebnost in delo Svetega Duha in navdihnjenje sv. pisma: v to večina več ne verjame; če pa rabijo te izraze, pod njimi vse kaj drugega ume vajo. Dve tretjini protestantov-3kih Američanov in Angležev sploh ni več cerkveno organiziranih, nad polovica ameriških protestantov, to je nad 50 milijonov, priznava od vsega krščanstva le še medlega »duha Kristusovega«, niti osrednja resnica o presv. Trojici jim ni več sveta. V tostransko življenje imajo obrnjene oči. Bogastvo in politična moč Američanov in Angležev, njih delavnost, velikopoteznost in organizatorični talent, njih resnobno teženje po iztreznjenju, nadvlada njih jezika na svetovnem trgu, — vse to odločuje pri protestantovskem misijonstvu, kateremu dajeta ravno ti dve državi dve tretjini vsega osebja. Doma so dosegli veliko blagostanje, zdaj hočejo po misijon-stvu dvigati še druge narode. Poudarjajo ljubezen do bližnjega in dobrodelnost, borijo se za treznost in čistost, ženam in otrokom hočejo olajšati delo, zastopajo pravice delavstva, proslavljajo značajnost. Nauk o božjem kraljestvu jim je v resnici le še nauk o socialni pravici in ljubezni, le da bi jo radi oprli na Kristusa kot vzor-človeka. Ne služijo torej oni Kristusu, ampak Kristus naj služi njim, njihovemu prosvetnemu teženju. V njihovih misijonih so pravi duhovni pastirji oznanjevalci božjega nauka v veliki manjšini, nad 80 odstotkov vsega misijonskega osebja sestoji iz profesorjev in zdravnikov, učiteljic in bolničark, knjigarnarjev in tiskarjev, upravnikov in drugih svetnih poklicev. Zato se sploh ne more več določiti meja med misijonskim in med čisto prosvetnim delom. In že se čujejo glasovi, nad katerimi se celo konservativni protestantje zgražajo: da je treba pustiti tudi nekrščanskkn veram njih »verske vrednote«; da naj Azijci ali pa Afričani le ostanejo pri svoji stari veri, samo prekvasiti jo morajo z »duhom krščanstva«; da je »kristijan« prav za prav že vsak, tudi še tako brezveren človek, ako le priznava in v dejanju izvaja nekoliko Kristusovih nravnih načel. Kam vodi protestantizem! Neizprosen rušilec je. Novo, pa zato še tem bolj strašno in usodno poganstvo nastopa svoj pohod čez zemeljski krog, in sicer roko v roki z modernim protestan/tizmom. Za nadnaravne resnice in vrednote ter za onostranost to moderno brezverstvo sploh nima nikakega smisla; kdor mu torej enkrat zapade, je izgubljen, ker na kaj naj zunanji oouk ali pa notranja milost sploh še navežeta? Iz globine duše se nam mora ob teh žalostnih vidikih iztrgati vzklik apostola Petra do Kristusa Boga: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Sin božji.« Ob rastočem modernem brez-verstvu naj bo naš svetovni nazor izražen v slovesni izjavi apostolskega prvaka do božjega Učenika: »Ti si Kristus, sin živega Boga .« Da, mi vemo, da je Jezus Kristus pravi Bog, zato nam je sleherna Jezusova beseda božija beseda, zato pa tudi gorje onemu, kdor bi se drznil zanikati ali prezirati le en stavek iz božjega razodetja! Kot grom nam doni Kristusov klic: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.« V božjem razodetju ni nič morebitnega, t u ima vse božjo veljavo. Polnega krščanstva hočemo, kot ga uči edina sveta katoliška Cerkev, ki je skrivnostno telo Kristusovo. Hočemo ga doma in v misijonih. In še ena misel nam vstane pri tem: Kako blizu so nam prav za prav pravoslavni bratje, ki se tako zvesto držijo verskega izročila! Da bi se že skoro premostila vrzel do njih in da bi se v skupni veri in pod skupnim vodstvom cerkve otvorila nova doba misijonstva! V prisrčni, vroči molitvi naj izzvenijo naša misijonska razmišljanja. a □ ca Studenci milosti. (Celoten odlomek o zakramentih.) Dr. Jakob Žagar. (Konec.) Vsa lepota čistega in večno zvestega katoliškega zakona se kaže iz cerkvenega obreda. Ženin in nevesta sta se pripravljala z molitvijo na sveto zvezo in nazadnje sta si očistila svojo vest v življenski sv. spovedi. Ko prideta s svati v cerkev, ju nagovori mašnik: »Vidva, ljubi ženin in nevesta, stojita pred božjim oltarjem, da bi vpričo krščanske družlbe sv. zakrament zakona sprejela. Ta zakrament je pa, kakor govori apostol, velika skrivnost v Kristusu in v Cerkvi, in zakon je skrivnostipolna podoba zveze, ki je med Kristusom in Cerkvijo. Ker tedaj ta imenitni in sveti stan nastopita, vzameta nase dolžnost, ti popolni podobi po moči enaka postati. — Kakor se je neskončno popolni Odrešenik s svojo Cerkvijo zedinil in nikoli več od nje ne odstopi, prav tako združuje vaju danes tudi sam božji Ženin z nerazvezljivo zavezo. — Vidita tedaj, kako imenitna je za vaju ta ura in kako svete dolžnosti nase vzameta. Torej skrbno varujta, da ne bosta svetosti zakona z nespodobnim življenjem oskrunila. — Ne mislita, da sta že vse storila, ako oba skupaj po moči svojo časno srečo iščeta; še kaj veliko bolj važnega je varna storiti, namreč za vaju obeh večno srečo skrbeti. Torej se morata toliko bolj prizadevati, da drug drugega boljšata in k svetosti napeljujeta, in tudi ne le sama sebe, ampak tudi vso svojo hišo zveličata. — Tudi ne mislita, da bo vajino življenje ven in ven brez trpljenja in veselo. Modri Oče nas včasih z nadlogami obišče, da nas poskusi. Ne bodita torej prevzetna v sreči, pa tudi ne potrta v nesreči. Veselje in žalost skupaj uživajta. — Ako vama Bog otrok da, mislita, da so božji dar, od katerega bosta morala enkrat odgovor dajati. Skrbita za njih telo, skrbita pa veliko bolj za njih neumrjočo dušo, zaikaj duša je imenitnejša, kakor telo. Izredita jih torej po sveti veri Jezuisa Kristusa. Učita jih, da bodo pokorni božjim zapovedim, pa bodo tudi vama pokorni. Združujta ljubezen z ostrostjo in molita zanje, -r— Ohranita sploh Jezusovo vero kakor najdražji zaklad. Ne pozabita nikoli današnjega dne; spomnita se vselej obljube, ki jo danes storita Bogu. Tako ne bosta nikoli od Boga zapuščena; čez veliko let se bosta še tako ljubila, kakor se danes ljubita, in vekomaj bosta bla-grovala to uro, v kateri bosta sklenjena z zavezo svetega zaikona.« Nato se mašrnik obrne od ženina in ga vpraša: »Ako hočeš to tukaj pričujočo nevesto (ime) za svojo pravo ženo vzeti po postavi naše svete matere, katoliške Cerkve, reci: da.« Ko podasta oba pritrdilne izjave, je zakon sklenjen, — Do smrti nerazdružljava zveza je to, Jezus je učil: »Kar je Bog združil, naj človek ne loči.« In ko so ga apostoli v hiši o tem zopet vprašali, je rekel: »Kdorkoli se od svoje žene loči in se oženi z drugo, prešustvuje; in ako se žena, ki se je ločila od svojega moža, omoži z drugim, prešustvuje. Civilne poroke in civilne razporoke torej ni. In če bi bila kje, je le navod k prešuštvu. Dovoljena pa je vsled nevzdržljivih razmer ločitev od skupnega življenja, do-čim ostane sveti zakon še veljaven do smrti enega zakonskega sodruga. Zakon je sklenjen. Da pa se še bolj nazorno pokaže učinek tega zakramenta, slede še nekateri obredi: Ženin in nevesta si podasta r o -k e, kar pomeni, »da bosta tako dolgo skupaj ostala, dokler ju ne bo smrt ločila«. Njiju roke ovije mašnik s š t o 1 o in ju blagoslovi, kar še bolj okrepljeno pomeni nerazdružljivo zakonsko zvezo do smrti. Drug drugemu si natakneta blagoslovljena zakonska prsta-n a , kar hoče reči, da bo njuna zveza kot nerazdružljiv obroč verige, ki ju bo v zakonski zvestobi sklepal do smrti. In še k oltarju obrnjen mašnik prosi: »Utrdi, Gospod, kar si storil v nas. Ozri se, prosimo, na ta svoja služabnika in stoj milostno ob strani uredbi, po kateri si odločil porast človeškega rodu, da se bosta s tvojo pomočjo ohranila, ki sta se po tvoji oblasti združila. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.« Še enkrat ju molče blagoslovi, najprej moža, potem ženo in še vse okoli stoječe. To spominja na častitljiv blagoslov očakov, ki so blagoslavljali zakonske zveze svojih sinov. Neizmerno lep je deviški stan. Kot beli kelihi lilij dehte deviška srca le za Boga. A čisto zakonstvo se ne razločuje dosti od njega. Tudi pred njim vedno trepeta misel na Gospoda in še bolj jih dosega rdeči plamen iz Gospodovega žrtve-nifca. ca □ o Pota Judeževa. Franc Koretič. Velika žaloigra daritve Gospodove na Kalvariji je bila končana. Telo Jezusovo je že počivalo v grobu, zastraženem z vojaki in zapečatenem z državnim pečatom. Solnce, ki je ob smrti svojega Stvarnika za tri ure izgubilo svetlobo, je že zašlo. Po ulicah jeruzalemskih, kjer je bilo ta dan tako živahno vrvenje in beganje, je postalo mirno. Vse že počiva, le eden ta večer ne more najti pokoja. Vleže se, pa takoj zo- pet skoči pokoncu; skriti se hoče, pa neka nevidna sila ga vleče na prosto. Temno je okrog njega, pa tudi njegovo dušo objema črna tema.., Ves preplašen beži po ulicah nesrečnega mesta ..,, hiti v dolino Jozafat, čez potok Cedron. Pogled mu uide na Oljsko goro. Krvavordeče mu postane pred očmi... Po ušesih mu zvenijo besede neskončne ljubezni, pa tudi nedopovedljive žalosti: »Prijatelj, čemu si prišel?« (Mt 26, 50.) — Bolje bi bilo »tistemu človeku, če bi se ne bil rodil...« (Mt 26, 24.) Še vedno sliši žvižganje drobnih šibic in usnjatih bičev in udarce kladiva, ki zabija žreblje v roke, ki so ga blagoslavljale. Grozno ga tišči v prsih, ne pusti mu dihati, najraje bi se vrnil in zaklical; »Pustite ga! Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri!« Toda ne! Ne more več! — Krčevito drži v roki vrv, jo ovije okrog veje, ki ga tako zapeljivo vabi, jo zadrgne okrog vratu, še enkrat strašno zakolne . . . veselja pa zavriska pekel nad prvo žrtvijo, porošeno s krvjo Sina božjega. Apostol Judež si je v obupu končal življenje. — Judež-samomorilec! Koliko takih nesrečnih Judežev je že šlo po isti poti obupa večnemu pogubljenju nasproti! Z neverjetno naglico se množi posebno v zadnjem času število onih, ki si sami končajo življenje. Vzemite samo v roke dnevno časopisje in berite! Ali niso v njih samomori že skoraj stalna rubrika? Ali se ne širijo po mestih in tudi po deželi kakor kuga, ki ne prizanaša nikomur: niti otrokom ne, ki sedijo v šolskih klopeh in komaj vedo, kaj je dobro in kaj je zlo, niti starim ljudem, ki stojijo z eno nogo že itak v grobu, ne revežem po barakah, ne bogatašem po razkošnih palačah? In kaj jih žene k temu nesrečnemu dejanju? Ta vidi, da se kupičijo nanj nesreče, težke kot gora. Izogniti se jim ne more. Vere, ki gore prestavlja, nima več; gre in si konča življenje. — Na drugem gloda neozdravljiva bolezen, kakor gloda črv ob koreninah krepkega drevesa, da se drevo posuši. »Da bo prej konec!« si misli in seže po morilnem orožju. — Zopet drugega zapelje napačna zavest svetnega ponosa in čast. Nemogoče se mu zdi prenašati tako sramoto pred svetom, zato raje odide s sveta. — Ta je že od prve mladosti užival vse grešne naslade, pre-nasitil se je, življenje nima zanj nobene vabljivosti več, zato vzame v roke še zadnji kozarec, napolnjen s strupom in ga izpije do dna. — Tu je upornost proti staršem, tam strah pred kaznijo; tu bojazljivost, tam predrznost. Ubogi ljudje, kam hočejo? Iz nesreče bi radi prišli, pa se vržejo v večno pogubljenje. Revščine, ki jih tare nekaj let, bi se radi iznebili, pa gredo v revščino in bedo brez konca. Radi bi ušli sramoti, pa kam beže? V večno sramoto. Iz ljubezni hočejo umreti, smrt naj jih združi. In res! Ogenj pekla jih bo držal v objemu na veke. Kazni in svetni pravici bi se radi izognili. Ali pa se bodo izognili živemu Bogu? Pred njega gredo, ne da bi jih bil poklical. »Strašno pa je pasti v roke živega Boga!« (Bebr 10, 31.) Ali naj se tolažijo z božjim usmiljenjem? Samo tisti se lahko nanj zanaša, ki izpolnjuje voljo božjo. Volja božja pa je: Ne ubijaj! Toda, ali ni bolje umreti, kot pa živeti bedno, brezupno življenje? Ali je sploh vredno, da živimo? Ali ni življenje za človeka le zlo, le breme, le prevara? Saj zdi se tako ... Kaj pač ima človek od vsega dela, s katerim se trudi pod soln-cem? Z jokom pride na svet in s solzo v očesu zopet odhaja s sveta. In ta jok, ali ni nekako prerokovanje tega, kar čaka človeka v življenju? Res, bedno in žalostno je življenje. Pa zakaj? Ker se je ločilo od pravega življenja. Šele takrat, ko so se naši prvi starši poslovili od Boga, je porosil čelo s potnimi kapljami in na-sul na pot kamenje in po zemlji nasejal trnje in osat. Pa kljub temu mora biti življenje človekovo nekaj posebno dragocenega, da drži Bog sam nad njim svojo roko in ga čuva. Kakor z mogočnim obzidjem ga je zavaroval, ko je govoril na Sinajski gori: »Ne ubijaj!« (7 Moz 20, 13.) Izredna dobrota mora biti življenje, če se Bog sam tako zelo zavzema zanj. Vzrok temu je povedal Bog, ko je govoril Noetu po vesoljnem potopu; »Po podobi božji je človek ustvarjen« (1. Moz 9, 6.) Bog je dal človeku v življenje nekaj svojega, nekaj božjega, nekaj nebeškega. Kdor torej dvigne svojo roko proti sebi, jo dvigne proti onemu, ki mu je podaril življenje. Kdor se pregreši nad svojim življenjem, se pregreši nad lastnino božjo. — Pa še več! V to naravno življenje je prišlo tudi nadnaravno življenje, tisto, ki premaga tudi smrt. Božji Zveličar je dejal: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje« (Jan 11, 25). Tako so sedaj dnevi zemskega življenja dnevi milosti in čas priprave na večno življenje. In to je tisto, kar dela naše življenje tako dragoceno. Gorje tistemu, ki si dneve milosti in priprave prostovoljno prikrajša! Gorje pa tudi človeški družbi, če življenje ljudem ne bo več sveto, če se bodo samomori kar naprej ponavljali! Javnost sliši in bere o njih, pa se za vse to prav nič ne zmeni. Ali ne pove to dovolj, kako globoko je padla v naših dneh nravna zavest? Zdi se, da se vračajo razmere, ki so zapečatile usodo starega Rima. In vzrok temu je, kot nekoč pri Rimljanih: grešna uživanjaželjnost in potem hitra prenasiče-nost življenja, strah pred vsakim trpljenjem, Strupena korenina, iz katere vse to poganja, pa je odpad od vere in verska brezbrižnost. Povsod je tako: kjer gre vera navzdol, tam izgublja tudi življenje svojo vrednost. Čisto naravno. Za vernega kristjana je življenje največja časna dobrota božja, ki naj enkrat preide v večno življenje in srečo; za onega, ki nima vere, pa je življenje samo sredstvo, da uživa. Če nima kaj, ali če ne more več uživati, življenje nima zanj več pomena, zato ga vrže od sebe kakor vrže otrok od sebe orehovo lupino, ko je enkrat izluščil iz nje sladko jedro, Zato vidimo v časih, ko je vera trdna in živa, mučence; v časih nevere pa moritev in samomorilce. »Gospod, reši nas, potapljamo se!« (Mt 8, 25) so klicali apostoli pri viharni vožnji po Genezareškem jezeru. Če kdaj, je posebno v sedanjih dneh potrebno, da vsi, ki hočejo hoditi s Kristusom, dvignejo k njemu roke in ga prosijo, naj se usmili ubogega človeštva, ki se že utaplja, in ga reši. Če se Kristus kmalu ne zbudi in če ne bomo kmalu začeli s pomočjo milosti božje obnavljati v sebi duha krščanstvo, se bo še nekatera ladja razbila ob skalah mogočne zapovedi: Ne ubijaj!, bo še nekateri odšel po poti Judeževi v onostran-sko življenje! Pisma svetni inteligenci. Dr. med. France Debevec. (Konec.) Kaj je naše življenje? Vsota morečih skrbi, neutešenega hrepenenja, strtih nad in bridkih razočaranj; trnjevo drevo, ki le tuintam nosi kakšen cvet in sad. Resnica je: Ko bi ne bilo Boga in po-smrtnosti, bi ne mogli vselej imeti veselja do življenja; toliko, da bi dorastli ter videli in precenili dogodke v nas in okoli nas, pa bi morali reči: Ali sem res samo zato na svetu, da doživljam razočaranja na vseh koncih in krajih, da gledam trpljenje vsepovsod, da vidim javno in prikrito sovraštvo, zavist, zlobo, da sodelujem v žalostni tekmi za denar in druge posvetne dobrine? Bože mili, kako je svet brez tebe žalosten, pust, brez vrednosti! Pa boš porekel: Če vse to pomislim, moram pač priznati, da je res vse tako. Toda kaj nam preostane drugega? Ali naj morda gremo vsi v samostan? Ne, ni vprav potrebno, da postanemo menihi. Nismo vsi poklicani za to. Za vsakega človeka vsevedni Bog dobro ve; slehernemu izmed nas je začrtal gotovo pot in odredil jasno smer in cilj, ki naj bi ga dosegel po lastnem preudarku, lastni svobodni odločitvi. O, zavedajmo se vsega tega in ostanimo verni Njemu, ki smo mu tako mili in dragi, da njegove ljubezni in dobrote ne zmore nobeno človeško srce. Vse naše življenje z vsem njegovim trnjem in cvetjem, žalostjo in veseljem, dobroto iin zlobo ima le eno vrednost: ono, ki jo meri in določa tehtnica posmrtnosti. Božja volja in želja uravnava naša pota tako, da jim skuša dati edino pravo smer v srečno večnost po telesni smrti, Vsak naš korak in dogodek je v božjem računu postavka zase, ki rodi določene, našim očem nevidne posledice in ki nas bo prej ali slej poklicala na odgovornost. Zavedajmo se, da vse na svetu natanko vodi božja previdnost. Imamo pač svobodno voljo, da se v posameznem slučaju lahko odločimo tako ali drugače, toda končno besedo ima vedno le vsevedni Bog. Če vse to pomislimo, smemo biti mirni in pokojni. Dolžnost imamo, da izpolnjujemo božje postave, da sledimo dobrim notranjim nagibom; kar se pa sicer dogaja z nami in okoli nas, pa naj bo še tako hudo in težko: znajmo, da je povsod in vsekdar božija roka vmes. Pride čas, ko se bo vse dobro in prav izteklo: Notranji viharji bodo utihnili, žalost bo prešla v veselje. Za vse to pa je potrebno le eno: Prosimo, trkajmo na nebeška vrata, zaupajmo in ljubimo Njega, ki je sam največja ljubezen. 33SS5 »Prijateljstvo je le takrat pravo, če je ti, o Gospod, skleneš.« (Iz molitve sv. Avguština.) Življenje brez dela je kakor okvir brez podobe. (Weber.) Dva bisera. Andr. Orehek. (Konec.) II. Popoldne po novem letu je Kodrma-nov Jernej snažil sadno drevje na domačem vrtu, ko se mu približa moravški gospod kaplan Vinko. »Ne bo še pomladi, Janez, prezgodaj si začel.« »Dober dan, gospod, čisto spomladansko je. Ni me strpelo v hiši. Tudi vam je vroče.« »Toplo je, in hitro sem hodil. Kaj ne bi, ko je pri vas toliko novega. Veš, Janez, naravnost bom govoril. Kar ste napravili z Jožetom, presega vse meje. To ni bilo ne lepo in ne po fantovsko. To je sirovost in sramota!« Janez nameri v gospoda tako otožen, očitajoč pogled, da je bilo temu takoj žal trde besede. »Nikar ne recite, gospod, ,kar ste napravili', ker smo drugi za to hudobijo zvedeli šele včeraj popoldne. To je Žefovo delo, in Žefa poznate. Ali kako lepo se je vse razvozljalo! Jančarjevemu Francetu, ki je bil z Žefom, se je Jože takoj po dejanju zasmilil. Zdirjal je domov in mu v zapeček na Gorici prinesel svojo boljšo obleko in suho perilo. Tete so mu kajpada napravile hudo pridigo; ko pa je prosil odpuščenja, je bil Jože takoj ves mehak, in zdaj sta desetkrat bolj prijatelja kakor sta bila poprej. Slišim, da je France Jožetu že napol obljubil, da se zapiše v Marijino družbo. Na vasi je sama zadovoijnost in smeh. Jože je zelo dober fant. Orožniki so pozabljeni. Žef je zginil iz vasi. Sram ga je. Pravijo, da pojde v Zagorje k rudarjem.« »Hvala Bogu, same dobre novice. Kaj boš pa ti napravil, Janez? Povej mi po pravici, ali boš kdaj naš ali ne boš?« »Kaj bom napravil? Tukaj je moja roka, gospod Vinko! Bodite prepričani, da ne pridem sam.« Kdo bi mogel ponudeno desnico pri-srčneje stisniti kakor gospod Vinko, ki je ves gorel, da spravi pod Marijino okrilje vse, kar je količkaj poštenega med fanti, prepričan, da more Marijina misel uspevati le, če je v družbi velika večina vseh fantov župnije. »Prikrnica je padla, Prikrnica je Marijina, hvala Tebi, sveta Mati!« je šepetal mladi gospod, ko je od Kodrmano-vih čez vrtove hitel k Tinčkovim. »In to je zasluga tudi tvojega mučeništva, dobri moj Jože! Vsakdo bi ne ravnal tako. Ti ravnaš? ker si čisto zlato. Izprosi nam, Marija, mnogo takega zlata!« Pri Tinčkovih je bila vsa hiša en sam radosten smeh. Jožetove sestre so na vso sapo pripovedovale, kako dobro se je bratec na Mileževem travniku naučil plavati. Ko pa je gospod Vinko povedal, da je Ko-drmanov ravnokar vstopil v Marijino družbo, skoči Jože iz zapečka, zgrabi gospodovo roko in zapleše okoli njega, da se je njegova mamica vsa blažena začela križati nad toliko drznostjo njegovo. »Seja mora biti, vaška seja, to so velike reči!« kliče gospod kaplan. »Pojdiva k Lojzetu, Jože! Spotoma povabiva še druge tri naše in Kodrmanovega Janeza.« Resnobno kakor rimski patriciji, ko so odločali o vojni in miru, so sedeli fantje okoli Grmove javorjeve mize, sredi med njimi vedno dobrovoljni gospod Vinko. »Fantje, naš novi tovariš Janez je ravnokar prijavil za vstop v Marijino družbo devet drugih iz Prikrnice.« »Bog jih živi!« kličejo vsi. »Preglejmo dogodke zadnjih dni. Jože je bil na vasi zahrbtno napaden. To ni bilo po fantovsko, fant se ne skriva za plot. Znano je zdaj, da sta to storila Beštrov Žef in Jančarjev Tone. Tone je tudi med tistimi, ki so se prijavili za sprejem. Ali naj ga sprejmemo ali ne? Jaz sem za to, da ga ne sprejmemo.« »Zapeljan je bil po Žefu,« plane iz Jožeta. »Žal mu je, sam mi je rekel. Moramo ga sprejeti. Tak dober fant!« »Glasujmo!« Razen gospodovega so vsi glasovi za sprejem. »Sprejeto.« — Malo je manjkalo, da ni Jože gospodu korenčka nastrgal, pa ustrašil se je misli in se le poredno nasmehnil. »Dalje! Vsi veste, da je Jože ta napad ovadil orožnikom.« »Oh, molčite no, lepo vas prosim,« dahne bolestno obtoženec. Neusmiljeni gospod pa nadaljuje: »Tudi to ni bilo lepo, ni bilo po fantovsko. Fant ni nikoli ovaduh svojih tovarišev. Fantje moramo skupaj držati. Orožnik naj nima med nami ničesar iskati. Da se izravnavajo nesoglasja in poravnajo krivice, za to je odbor Marijine družbe, ki si ga fantje sami izvolite. Po sodnijah se koti le sovraštvo, krivo pričevanje in krivo priseganje. Strašna je smrt krivoprisežnikova. Predlagam, da Jožetu izrečemo grajo in ukor.« Jože za hip pobledi, nato pa se dobra duša spusti v smeh. »Imenitno! Tudi jaz sem za to. Ta predlog bo soglasno sprejet.« »Gospod«, pripomni mirno Janez, »Jože tisto ovadbo tako iskreno obžaluje, da se mi zdi vaš predlog skoraj krut. Ni bilo prav, kar je storil, a bilo je v naglici in prvi jezi in tudi ne z namenom, da fante spravi pred sodišče. Silvester mi je povedal, da je Jože sam prosil zanje. Dovolite, gospod, da ne glasujemo o tem predlogu.« »Janez, kako si ti dober človek!« kliče Jože; malo je manjkalo, da se mu ni vrgel krog vratu, »Dobro. Ste vsi zadovoljni s tem proti-predlogom?« >Jaz ne,« kliče Jože. »vrzite me ven, ovaduh ne sme sedeti med vami!« »Molči no, Jože, ti si najboljši fant med nami,« odloči Janez. Vsem navzočim je dušo pobožala neka mehka inakost. Gospod Vinko nadaljuje: »Znana vam je glavna ovira, da ni Prikrnica že danes v Marijinem taboru, to je tako zvana fantovska bratovščina. Ponekod so te bratovščine pravo zlo, kotiščc pijančevanja, fantovske strahovlade ki vsakršnih nerodnosti, in sicer povsod tam, kjer imajo vodstvo v rokah slabi, izprideni fantje. Nepisana njih pravila določajo, naj se ne prikaže ponoči na vasi, kdor ni bil sprejet. Veste, fantje, kako mislim o vasovanju. Mnenja sem, da ni nič slabega, če se dorasli fantje, to so naborniki in dosluženi vojaki, po domači večerni molitvi na vasi zberejo, vriskajo in zapojo pošteno pesem, potem pa gredo k počitku. Bolj koristno je kajpada, če greš takoj spat; ali če te poštena fantovska pesem veseli, ti pameten človek tega ne more zameriti. Kaj drugega je, če to delajo napol dorasli otroci. Če bratovščina takim daje potuho, je zlo, in je potrebno, da se nastopa proti nji. Prikrnica je pametna in pobožna vas, ki ima dobre starše in zato tudi dobre fante. Bratovščina je v pametnih rokah, zato je bilo prav, da sta pristopila Lojze in Jože, Povem vam pa, da se po vojni po izobraženih vaseh bolj in bolj opuščajo. Ne bo dolgo, ko jo boste opustili tudi v Prikrnici. Žef zgine iz vasi, drugi boste vsi v Marijini družbi, mlajši rod pride za vami k Mariji, prikrniška fantovska bratovščina bo zaspala sama od sebe.« Anlonello da Messina. , * Mati Zveličarjeua. ali si v družbi, pri obeh ne moreš biti. Med fanti nastane osebno sovraštvo, ki vodi do pretepov in pobojev. Po takih vaseh je bratovščina satanovo sredstvo, ki z njim lovi in brani svoje pristaše proti otrokom Marijinim, In vi, prikrniški fantje, ste enkrat za vselej preprečili tak izrodek fantovskih svoboščin. Čestitam vam, posebno tebi, Janez. Še eno stvar moramo obrav-nati. Poprej ste mi zamerili, da sem za našega Jožeta predlagal ukor. Vidim, kako radi ga imate vsi. Med priglašenimi za Marijino družbo je pa tudi Jančarjev France, ki je bil z Žefom, ko sta ga v vodo vrgla. »Res je tako. Bog daj!« pripomni Janez. »Bog daj, pravim tudi jaz. Ni sicer veliko hudega povzročila, bolje pa je gotovo, da je ni, Mar.sikod je huiše. Bratovski fantje dado na izbiro: ali si v bratovščini Res je sicer, da je bilo to dejanje fantovsko maščevanje za orožnišiko ovadbo, res tudi, da je France takoj obžaloval in skušal popraviti storjeno krivico, toda za vedno bo ostal na njem madež, da se je udeležil tega brezsrčnega in netovariškega tolovajstva. Predlagam, da njegov sprejem za nekaj časa odložimo.« »Prosim za besedo,« se oglasi Lojze. »No?« »Zdaj, ko bo cela vas v družbi, in je Janez najstarejši med nami, prosim, da smem odložiti odborništvo za našo vas in ga prepustiti njemu.- »Odbormik ostani ti, Loj ze,« ga mirno zavrne Janez. >Ti si prvi spoznal, da je »Nič ne bomo odlagali, gospod Vinko.« je bil takoj Jože pokonci. »Niti na-Žefa nisem jezen, kako bom nanj? Mojega najboljšega prijatelja hočete tako ponižati? Na noben način ne smemo tega storiti.« »Tudi jaz prosim zanj, gospod,« se Janez oglaisi. »Prvi je bil, ki je izjavil, da vstopi v Marijino družbo, ko sem prejle izpraševal po vasi.« »Dobro, umaknem svoj predlog. Vidim, da ste fantje, ki znate skupaj držati. Lepo je, da odpuščate. To je največja umetnost kristjanova. — S sejo smo pri kraju. Za praznik Marijinega Oznanjenja bomo napravili sprejemanje. Nanovo priglašenih je iz cele fare 64 fantov. Vesel dan bo to za moravško dolino.« stvar dobra in potrebna, imel si dovolj poguma, da se nisi zbal zgledovanja in besed, pristopil si v težjih razmerah kakor pristopamo mi. Ostani! Če bo treba kdaj kaj več delati, ti bomo vsi radi pomagali.« Gospod Vinko je bil ves srečen, ko se je poslavljal od teh dobrih mladih ljudi. »Jože in Janez, dva bisera med morav-škimi fanti,« so šepetale njegove ustnice. »Dva diamanta pod slamnato streho pri-krniških hiš.« Ko je stopil iz vasi in pri Gričarju zavil navzdol proti Moravčam, se mu je iz doline ljubko nasmehnila Mati božja v Hribcah, od zahajajočega zimskega solnca ožarjena, skrita med borovjem in smrečjem kakor vijolica, pa od vseh Mo-ravčanov najbolj ljubljena in najbolj če-ščena. Dvanajstletni Jezus v templju. Dunaj. G. Ribera. Ob dveh grobovih. Janez Lanijerholz. Obiskal sem svojega soseda,. priletnega župnika, ki je pasel svojo čedo že skozi par desetletij pri fari junaškega svetnika, sv. Jurija. Tu je stopal v duhovno sorodstvo s svojimi faraneki, tu je svoje doslužene potnike izročal v naročje materi zemlji, njih duše pa spremljal v večnost. Vsak grob je imel zanj svojo zgodovino, in če bi bil hotel poslušati zgovornega moža, bi bil kmalu spoznal vse duše njegovih pokojnih faranov. »Poglej!« me jc ustavil pri skoraj svežem grobu. Napis je oznanjeval, da je v njem našla svoj mir mlada žena in mati peterih nedoraslih otročičev. »Tale je bila ena najboljših članic naše Marijine družbe. Vsi smo jo radi imeli; celo čast in dostojanstvo prednice smo ji zaupali.« >-Pa vam je vseeno ušla v zakon.« »No, ali jc to kaj hudega?« »Nič, nič; kar naprej, prosim.« Res je; poročila se je. In še vem, kako jo je moški in ženski svet obsojal, ko je obljubila Krvinčevemu Francctu, da bo šla z njim pred oltar. ,Zdaj je vsaj pokazala, koliko ji je za družbo in za Marijo', si slišal na eni cesti. ,Aha! Taka je, kakor druge. Komaj je čakala, da se mu je n,i vrat obesila', je govorila druga cesta. ,Saj je našo tudi vprašal, pa ga še pogledala ni', je hvalila Robaska svojo Micko. ,0h, ko bi le malo pomislila v kakšne križe se bo zakopala! Na bajto pa v revščino tišči. Dobrega domačega kruha se je preobjedla', so govorili na četrti strani.« »Kaj ste pa vi rekli kot gospod duhovni oče.« »Kaj bom rekel? Prijokala je k meni. sirota, vsa obupana in spraševala za svet. Povedala je, da Francetu težko odreče, ker ve, da je res dober mladenič in bo gotovo tudi pameten mož in gospodar in vzoren oče. Njegovega očeta res malo obirajo kot sitneža in pusteža, a mati je dobra, zlata žena. In France da se je vrgel bolj po materi. Če bi pa jaz svetoval, naj vse skupaj pusti, bo pa razdrla, saj to še lahko stori.« >In kako ste rekli?« »Takole: Svet potrebuje dobrih deklet in dobrih mater in dobrih fantov in dobrih mož. In navadno je tako: Dobra dekle — dobra žena in mati; dober fant — dober mož in dober oče. In če se dobro z dobrim druži, ne more priti kaj slabega na dan. Poguma sem ji dal, ker so ga ji drugi jemali in ker sem vedel, da bo Mina dobra za Krvinčevo hišo. Tako dobra, da si boljše ne morejo želeti.« »Škoda, da ste tako svetovali?« »Zakaj?« Kaj ima zdaj France od nje! Kup otrok in lačnih ust in cel trop revščine. Ali ne?« »Ne bom rekel, da pri hiši res ni siro-maščine. Ali eno bom še rekel: Dobra mati svojih otrok tudi po smrti ne zapusti. In tudi Mina jih ne bo. Še cclo stari Krvinec, kakor je bil mož pust in čemeren, je dejal ob njeni smrti: ,Enkrat samkrat nas je raz-žalila, takrat, ko je prezgodaj in prehitro umrla.' In s tem je mož dosti povedal. In dobro.« »Torej je umrla hitro?« iDa, hitro. Praznik brezmadežnega Spočetja je. bil in njen god. Zjutraj je bila še zdrava v cerkvi pri sv. obhajilu, zvečer ob smrti pa jo je Bog poklical k sebi. Ne-prevideno, a vendar pripravljeno. Kar verjeti nismo mogli in vendar je bila resnica. In še to ti povem: če bi bil kdaj jokal pri pogrebu, takrat bi bil. Smilile so se mi sirote zapuščene. Pa sem bil prepričan in sem še, da dobra mati svojih otrok tudi po smrti ne zapusti. Če boš dolgo živel, boš videl, da moje prepričanje ni prazno.« Premaknila sva se za par korakov. »Semkaj poglej!« mi je velela njegova beseda. In pogledal sem in videl drug grob in kmalu tudi spoznal vso njegovo zgodovino. »Vidiš, tudi tu je pokopana bivša članica naše Marijine družbe.« • Bivša? Kaj pomeni ta beseda?« >Ob prvem ognju, ki ga je zanesla v župnijo misel na Marijino družbo, se je tudi tale Franca ogrela in se oglasila za spre- Rog. van der Weyden. Monakouo. Darovanje v templju. jem. Ker doslej ni bilo znano o njej nič slabega, smo jo sprejeli. Ni bilo vzroka, da bi jo bili odklanjali.« »In potem?« »Počasi bom že vse povedal. V začetku je bila prav dobra članica. Kmalu pa je ni bilo pri enem shodu in spet ne pri drugem, za njim je prišel tretji ... Izgovarjala se je z gospodinjstvom, z delom v hlevu; le prehitro je prišlo na dan, da je njen vzrok moškega spola. Morali smo jo opo- minjati, svariti — pa smo padli v zamero pri njeni materi in pri njenih tetah. ,Kaj to gospodu mari, kje naša hodi!' so se jezile. ,In zakaj ravno pri naši vse vidijo, pri drugih pa ne!' je priložila še teta. ,1, kajpak, revni smo. Če bi bila naša bogata, potem bi smela vse storiti; revež pa tudi pri gospodu nima nobene pravice.' In tako dalje, brez konca in kraja.« »Čudno slepi so ljudje.« »Prav res. Franca je padala vedno globlje; nobena beseda ni pomagala nič, svinčnik jc moral storiti svojo žalostno dolžnost. Nespametni ljudje so pa Franco hvalili, da je pogumna, ker se ne da ko-mandirati župniku, ki sveta nič ne pozna, ki bi rad imel same svetnike in svetnice krog sebe in pozablja, da smo na zemlji in da smo ljudje, ki hočemo po človeško živeti . ,.« »Bridka zmota. Ljudje res ne vedo, kako bi olepšali svojo nespamet.« > Prav si povedal. Naj povem šc naprej. Franco smo morali kmalu vpisati v krstno knjigo, v poročno pa nc. A sirota je verjela svojemu zapeljivcu in se dala premotiti še in še. On pa ... na poroko še mislil ni. Ni, ni in ni . ..« > Kaj pa Franca?« >Do smrti je verovala vanj. Do smrti. — Oh, ko bi bila ona kdaj mislila na svojo smrt, mogoče bi bila bolj pametna. Toda mladina in smrt! Saj misli, da nc more umreti. Pa sta se s smrtjo srečali tamle gori v naših gorah. Maline je nabirala, pa ji je spodrsnilo na gladki drči in umirajočo so prinesli do prvih hiš. ,Po gospoda!' je prosila ,po gospoda; umrla bom.' Nemudoma so poslali pome celo uro daleč, ali preden sem še stopil na pot, je prišlo novo poročilo: ,Nikar ne hodite, je že umrla.' Neprevidena ... slabo pripravljena .. . Bog se je usmili!« »Kaj pa otroci?« »Sorodniki so jih vzeli. Kaj prida pa ne bo iz njih. Nekateri ljudje so kakor da bi bili brez vesti. Na to gledajo, da otrok dela in če ne dela, ga po trikrat, po štirikrat na dan vsega prekolnejo, za vzgojo se pa ne brigajo. Več jim jc za lastnega teleta v hlevu kot za tujega otroka v hiši. Bog daj, da bi ne bilo tako.« »Ostre besede . ..« »Saj pravim: Bog daj, da bi se moje pričakovanje ne uresničilo.« Starega gospoda župnika ni več. Sredi svojih župljanov je našel tudi on svoj mir. Po dolgih letih sem obiskal letos njegov grob in potrkal sem na vrata, kjer zdaj nadaljuje delo pokojnega gospoda župnika moj ljubi in dobri prijatelj. Zašla sva med grobove. Obstala sva tu in tam. Pred oči so mi priplavale besede preroškega prednika. In sem zvedel dosti. Hči pokojne Mine je zdaj prednica pri Marijini družbi, najmlajša se ravnokar pripravlja za sprejem; fantje so dobra opora vseh naših organizacij. In Franca in njeni otroci? Eden je stal preteklo pomlad pred po- • rotniki in dobil tri leta zapora, dva se potikata po svetu in nič dobrega ni slišati o njih. Ni se motil stari duhovni oče .. . Dobra mati svojih otrok ne bo zapustila, tudi po smrti ne. Da še več: mrtva mati živi še po smrti v svojih otrocih in bo živela še v otrok otrocih. Njen spomin bo blagoslovljen ali pa . .. Oh, molčimo . . . Družbeno leto in poročilo za ljubljansko in lavantinsko škofijo. Draga Marijina družina! Kdo bi nam branil, da bi se tako imenovali? Ali nismo vsi, družbeniki in družbenice še na poseben način, bratje in sestre v Mariji? Vsi smo torej ena sama mnogoštevilna družina. Dobro in prijetno je, če se vsa dru- likah povpraša mati otroke po tem in onem, tudi Marija ima pripravljenih za nas nekaj važnih vprašanj. Kdo bi ji po-voljno odgovoril na vse? In ker se naša celokupna družina malokdaj zbere, sme naše zborovanje in poročilo biti daljše. L'ug. Burnand. Sejalec. (Evangelij na nedeljo šesldeselnlco.) žina, vsaj enkrat v letu zbere ob svoji ma- V kakšnem znamenju stoji novo družbeno teri. — Vpeljimo to lepo navado tudi mi in leto? zberimo se v gotovem času in na gotovem Solnčno leto se je letos pričelo s tor- kraju — to se pravi: zberimo se vsi v duhu. kom, in se konča s torkom, torej v zna- v začetku novega leta, v »Bogoljubu«; ob menju apostolov, zakaj po našem bogo- svoji nebeški Materi Mariji. Ob takih pri- služju je vsak torek posvečen apostolom. Perugino. Bologna. Sveta Apolonija. (9. februarja.) Gospod je dejal apostolom; »Jaz vas pošiljam kakor jagnjeta med volkove.« Letošnje leto nosi številko devet in dvajset. Na ta dan, na to številko v mesecu, praznujemo svetniške osebnosti, ki so šli za kraljestvo božje po svetu, »kakor jagneta med volkove«. Januarja 29.: je sv. Frančišek Šaleški, ki je z jagnjetovo krotkostjo zmagal nasprotnike. Marca 29.: na veliki petek je bilo darovano na križu velikonočno jagnje Kristus. Aprila 29.: sveti Peter iz Verone, dominikanec in apostol Italije, je s krotko besedo tisoče privede! na pot resnice in zanjo umrl mu- čeniške smrti (1252). Maja 29.: je 79. rojstni dan našega apostola ljubljanskega, knezoštkofa dr. A. Jegliča. Junija 29.: praznik svetih apostolov Petra in Pavla, ki sta v krotkosti postala podobna svojemu Mojstru. Julija 29.: Marla, učenka in služabnica apostolov. Avgusta 29.: sv. Janez Krstnik, ki je prvi opozoril svoje učence »na Jagnje božje, ki odjemlje grehe svetaGlej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu, in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo.« Te besede veljajo v gotovem pomenu vsakemu apostolu, vsakemu družbeniku, vsaki družbenici, ki hoče vršiti svoje apostolsko delo. Naše znamenje bodi jagnje, naše orožje bodi krotkost. Posebno letos se zavzemite za apostolsko delo, za katoliško akcijo, kakor jo bodo priporočali vaši voditelji v kongregacijah. »Vaša ledja naj bodo opasana« (s krotkostjo) opominja sv. pismo »in v roki vaši naj bodo goreče svetiljke«. S krotkostjo in molitvijo bomo nagnili in pridobili srca mnogih za kraljestvo božje. Družbeno leto bodi letos za vse družbene člane apostolsko leto, zlasti tisti, katerih rojstni ali krstni ali godovni dan ali starostna doba se vjema s številko letošnjega leta, naj izvrše letos kakšno pomembnejše apostolsko delo. Ali ste zdravi? Ne mislim telesno zdravi, dasi vam tudi telesno zdravje privoščim prav iz srca. Nam pa gre predvsem za duhovno, za družbeno zdravje. Pravijo, da se je zapeljivost mode in plesa iz višjih krogov preselila v nižje, iz mestnih krajev v sela in vasi. Pravijo, da se selska dekleta že sramujejo nositi rute; da jih je včasih že težko razločiti od mestnih gospodičen; da nima nobenega pomisleka več, da si natakne na glavo tako imenovani »Topfhut« in na noge tako imenovane »Florstriimpfe«. To bi ne pomenilo zdravja naših selskih deklet. In še nekaj žalostnega slišim. Kako si pri družbenih prireditvah dekleta za odrom pred nastopom, — ne samo igralke, n. pr. angeli in Marija — marveč tudi pevke v narodnih nošah lepšajo, »našminkajo« svoje obraze. Kaj naj porečem k temu? Nič, ako ne bi posledice ostale v dušah; ako se ne bi v mladenkah nehote vzbudila želja, da bi bile vedno tako »lepe«. Ali je ta navada iz boljših krogov, žal, prišla že tudi do vas? Poženite jo ničemurnico nazaj, odkoder je prišla. Družbenice, ostanite in v kolikor še niste, postanite duhovno zdrave, duhovno lepe. In še nekaj. Na nekaj je pa pozabil. »Bubifrizuro«, mislite? O ne, nisem pozabil, samo ne vem boljšega tozadevnega odgovora, nego je bil tisti v »Našem domu< v 12. številki. Berite ga tamkaj in ravnajte se po tem! Pojdimo na drugo vprašanje. Ali je vaše drevo zeleno? Ali je tudi vaša družba zdrava, sveža, delavna? Časi so resni in viharni, ovir in nasprotovanj je veliko. Kako mogoče je, ne samo mogoče, res je tako, da gre kje posamezna Marijina družba nazaj. Nazaj po številu, nazaj po delu, nazaj po duhu. Iz družbe postaja društvo, iz kongregacije nastaja navadna organizacija, kjer se vrše seje in shodi, a vse bolj brez Marijinega duha. Vendar takih družb ne bo veliko, ne sme biti veliko, prav za prav ne sme biti nobene. Ako smemo verjeti družbenim poročilom — in zakaj ne bi verjeli? — je večina naših Marijinih družb zeleno drevo. Redno se vrše Marijini shodi, skupna sv. obhajila in druge verske družbene prireditve, n. pr. duhovne vaje. Ustanavljajo se nove kongregacije za mladeniče in že ustanovljene se spet poživljajo. Kaj smo storili za celokupno družino. Smisel za našo družbeno skupnost raste. Vez med dekanijskim vodstvom in posameznimi voditelji v dekaniji in vez med škofijskim vodstvom in dekanijskimi voditelji je vedno tesnejša, kar naj nekoliko spriča tudi okolnost, da smo, razen iz ene, prejeli družbena poročila iz vseh dekanij. Prav tako je v lavantinski škofiji živahna vzajemnost med voditelji in osrednjim vodstvom, kakor kaže letošnje poročilo. Družbeni obiski, ki sta jih napravila osrednja voditelja vsak v svojem delokrogu, v ljubljanskem, oz. v lavantinskem, pri raznih družbah, so pokazali, da se med družbami posamezne dekanije goji družbena vzajemnost, kar more še prav posebno dvigniti vpliv in ugled družbene misli. Disciplina naših družbenih čet ni zadnja v slovenskih organizacijah. Verujemo v Marijo, tudi v moč nje družbe verujemo! Lep napredek se kaže v nekaterih, čeprav maloštevilnih družbah za žene in matere. Njih dobrodelni vpliv se kaže zlasti pri vzgoji otrok in na verskoprosvet-nem in karitativnem polju. V tej materinski službi so zlasti ljubljanske družbenice prav marljive. Družbe so od leta do leta rednejše in vestnejše za vplačevanje letne članarine v skupni družbeni sklad. Število vplačujočih družb se je pomnožilo, toda posamezne družbe so poslale zmanjšano članarino, čeprav se število udov ni skrčilo. Mislimo, da en dinar letno za osebo ni tak davek, da bi se člani mogli otresti ga z izgovorom draginje in pomanjkanja. Vrednost enega dinarja je velika, če ga množe številni družbeniki. Družbena članarina, oziroma osrednji družbeni sklad je za Marijino misel istega pomena kakor telo za dušo. Vse drugače se razvija duša v zdravem telesu, vse lepše prospeva Marijina stvar ob gmotni podpori družbenih udov. Ako bi nam vse Marijine družbe redno vplačevale članarino, bi jim mogli poleg »Voditelja«, ki ga pošiljamo voditeljem brezplačno, pošiljati tudi druge družbene tiskovine in družbene igre; dalje diplome in svetinje po zelo nizki ceni. To bi deloma storili tudi potom prodajalne K. T. D. Oskrbeli bi v Ljubljani družbeno sobo, ki bi nam bila več, nego le družbena pisarna. Soba bi bila vzorno opremljena z vsem, kar potrebuje vsaktera družba za svoj živahni razvoj. Osrednje vodstvo bi se rado skazalo na vse strani kot koristna in potrebna postaja našega skupnega družbenega življenja. Vsak donesek bi se obrnil vsem družbam v blagor. Prejemki preteklega leta znašajo 14.852 Din; izdatki 14.150 Din. Kaj posebnega hočete narediti s preostankom 702 Din? Med odseki sta posebno številna in delavna misijonski in evharistični odsek, ki tvorita skupaj 200 odsekov; dovolj negovana sta tudi treznostni in tiskovni odsek, najbolj pozabljen je dobrodelni. Dobrodelnemu odseku posvetimo letos več moči in pozornosti. V prihodnje pa prešinimo naše družbe z duhom katoliške akcije, ki je duh krščanske ljubezni. »Dejanska ljubezen ozdrav-lja vse rane, samo besede pa le pomnože bolečino«, to Kolpingovo geslo je Pij XI. prilično priporočil romarjem in pO njih — vsem vernikom. Bodi na tem mestu vsem družbam in njih voditeljem izrečena ponovna zahvala za darovano članarino v skupni družbeni sklad. (Dalje prihodnjič.) Dijaški marijanski jubilej. (1908—1928) Marijino češčenje zavzema dobršen del našega verskega udejstvovanja. V čisti fantovi duši sosebno je Marijina osebnost odločujoča za marsikak korak v življenju. V samoti in tihoti Marijine kongregacije negovano duhovno življenje je iskren temelj vsega bodočega javnega dela. Gre za notranje prepričanje, za oblikovanje katoliškega človeka, ki potrebuje večletnega, stalno negovanega verskega življenja, katerega je deležen mlad človek edino le v versko močni okolici, ki živi iz vere. Na tem principu je osnovana marijan-ska ideja, ki hoče smotreno utrjevati in dvigati krščansko življenje v poedincih. Izklesan verski značaj more šele prav nositi težo javnega dela. Pričeti pa je treba jako zgodaj. V letu lurškega petdesetletnega jubileja, po uspešno končanem boju za pripoznanje Marijinih kongregacij na sred. šolah, je bila na pobudo dr. Alojzija Merharja v Marijanišču ustanovljena dijaška Mar. družba. Bilo je to godovno vezilo 28 tedanjih dijakov svojemu ravnatelju prelatu A. Kalanu. Prelepi so spomini na ustanovne dni, ko je topla ljubezen, užgana v mladih srcih do Marije, hotela, da se »gimnazijci, kot najlepši cvet, ki ga hrani Marijanišče v svojih sirotinskih prostorih, popolnoma posvete Mariji«. 8. dec. 1908 je izvršil sprejem ljublj. knezoškof dr. Jeglič. Slovesnosti so se udeležili tudi člani vseh drugih ljubljanskih dijaških kongregacij. Kongregacijska misel je dijake vsa leta versko dvigala in bila v močno oporo duhovnemu vodstvu dijakov. Razni odseki so budili v dijakih duhovno veselje do dela za misijone, za Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, pa tudi za abstinenčno gibanje. Glasba se je stalno negovala. Evharistično življenje je postalo glavno in v tem so kongreganisti najlepše izvrševali svoje geslo: Po Mariji k Jezusu. Do sedaj je bilo v kongregaciji 284 članov. Med temi jih je postalo 40 duhovnikov; 28 je izvolilo učiteljski, ostali pa razne druge poklice. Umrlo jih je 16, med temi jih je 5 padlo v svetovni vojni. V kroniki kongregacije je zlasti zajemljiv datum 15. in 16. julij 1914, ko je 300 kongre-ganistov (mnogo marijaniščnikov) zborovalo v škofovih zavodih v Št. Vidu. Bila je to morda doslej najintimnejša manifestacija slov. kat. dijaštva sploh. Program in življenje obeh dni je bil: Evharistija in Marija. Takrat je bila globoko zasekana prava smer slov. dijaštvu. Sklenjena je bila tudi resolucija, da naj se vrši enak sestanek vsako leto. Ob 15 letnici naj bi jo uresničile današnje dijaške Marijine kongregacije. Katoliška akcija naj bi našla v kongreganistih oni štab lajikov, ki bi bili zmožni izvesti načrte sv. očeta. Kongregacija beleži v marsikakem letu zelo živahno delo in življenje po svojem geslu: In pietate litterisque progressus! (V pobož-nosti in izobrazbi napreduj vedno!) Zunanjo slovesnost svojega jubileja bo skušala kongregacija proslaviti letos na svečnico, ko bo Dne 19. januarja je prišla mati v mojo sobo in se prav pohvalno izrazila o družini de Castro. Ko je govorila o Hieronimu, je rekla; »To bi bil, Zelija, najboljši mož zate.« Malo osupla in v zadregi sem rekla: »Mati, ne govoriva o tem; čemu bi o tem govorili, ko nihče ne misli na to,« »Tedaj vedi,« mi je nežno rekla, »da oni na to mislijo.« In mi je pripovedovala, kaj se je v Petropolisu zgodilo, ter dostavila: »Vprašaj svoje srce, prosi Boga za razsvetljenje in premisli, ali bi ga mogla vzeti. Naj tudi oče o tem govori.« Poslušala sem pazljivo, zadovoljno in mirno. Ko je odšla, sem opravila kratko molitev in prosila Boga razsvetljenja. Potem sem mimo nadaljevala svoje delo, čeprav malo v zadregi in nekoliko ponosna na to, kar sem slišala. Ta dan sem molila več ko po navadi in se neprestano priporočala bi. Devici Mariji. Drugi dan sem pri sveti maši goreče Boga prosila, naj mi da čutiti, ali naj to odlično možitev sprejmem ali ne. Prvič sem pri tem rabila molek, ki mi ga je podaril Hieronim. Če mi je že prvo poročilo o Hieronimovi nameri napolnilo srce z veseljem in srečo, mi je bilo ta dan med sveto mašo srce polno hvaležnosti do Boga, vdanosti in z ad o v olj nos ti. Spomin na Hiero-nima me je spremljal vso mašo, vendar mi zopet povabila okoli sebe dijaške kongregacije v Ljubljani, kot so jo pred 20 leti one sprejele v svojo sredo. Marianus. * • • OSREDNJI DRUŽBENI SKLAD. Naknadni izkaz članarine za 1. 1928., ki so jo poslale sledeče župnije, oz. družbe: 1. Dekliške: Dolenja vas pri Ribnici, Gotenica, Hortjul, Javorje pri Litiji, Kamnik, Koprivnik v Boh., Kopanj, Leskovca n. Šk. L., Leše, Ljubljana: frančiškanska, Mavčiče, Mirna peč, Mošnje, Mozelj p. Koč., Podzemelj, Stari trg pri Ložu, Stranje, Sv. Trojica nad Cerk., Vače. 2. Ženske: Koprivnik v Bohinju. 3. Mladeniške: Poljane n. Šk. L., Sv. Peter pri N. m., Škofja Loka, Žiri. ni jemal zbranosti in pobožnosti. Vstala sem skoro odločena, ko sem čutila, da Bog to zvezo odobrava in varuje. Prvo znamenje moje naklonjenosti do Hieronima je bilo, da sem odslej njegov molek vedno nosila pri sebi. Zvečer mi je oče rekel: »Hči, gotovo ti je mati že povedala, da te želi dr. Hieronim za ženo; jaz bi bil vesel, ako bi se z njim poročila, ker sem prepričan, da ima vse lastnosti dobrega moža; vendar premisli, ali bi to bilo po tvojem srcu; nikakor bi namreč jaz ne hotel, da bi dala besedo prisiljeno, meni na ljubo.« Odgovorila sem; »Oče, ne bi se bil mogel najti boljši snubec in sem prepričana, da me stori srečno. Če je božja volja, ga bom vzela.« Tako je bil ta dan zame zelo pomenljiv, poln srčnega veselja in hvaležnosti do Boga, staršev in ženina. Kolika sprememba se je izvršila v meni! Doslej nisem nikdar mislila na ljubezen in zakon; zdaj pa sem čutila, da me želi za ženo mladenič, ki sem ga tako občudovala in spoštovala. Da se to čuvstvo spremeni v ljubezen, mi ni bilo treba drugega kakor poslušati neki notranji glas, ki mi je govoril: To je mož, ki ti ga pošilja Bog. Moje srce se je napolnilo s to mislijo, in ko sem se tej misli vdala, se mi je srce še tesneje oklenilo Boga in mo