Murska Sobota, 5. maja 1955
Leto VӀӀ. — Štev. 18. — Cena din 10.—
Obmurski tednik — glasilo SZDL za Pomurje. — Urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik Jože Vi l d. — Uredništvo in uprava M. Sobota, Trubarjev drevored 2/II. — Čekovni račun pri podružnici NB FLRJ v M. Soboti štev. 641-T-5M. — Telefon 138. — Tisk Obmurske tiskarne v M. Soboti. — Naročnina: četrtletna IM din, polletna 200 din, celoletna 400 din. — Izhaja vsak četrtek. — Poštnina plačana v gotovini.
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJÜDSTVA ZA OBMURJE
Miloš Ledinek, sekretar OK ZKS, M. Sobota
KREPKO SI STISNIMO ROKE
ob deseti obletnici svobodne graditve
Pomlad 1941 in pomlad 1945 sta dve nadvse važni obdobji v zgodovini slovenskega in jugoslovanskih narodov.
Pomlad leta 1941. Kdo od zavednih državljanov Pomurja se je ne spominja. Komu od zavednih Slovencev ni v živem spominu silen odpor, volja in pripravljenost ljudstva braniti svojo domovino, svobodo rodne zemlje in ljudstva pred fašističnim osvajalcem?
Vsi se spominjamo dogodkov te pomladi, težkega razočaranja in spoznanja, da takratno vodstvo Jugoslavije ni bilo sposobno voditi jugoslovanske narode v borbo proti zavojevalcem — še več, državno, politično in vojaško vodstvo je svojo domovino in ljudstvo celo izdalo nasilnemu tujcu.
Bolest in preplah sta legla na slovensko in jugoslovansko zemljo v aprilskih dneh 1941. Po naših cestah in naseljih je bobnel okupatorjev stroj, a pred očmi delovnega človeka se je odvijalo največje izdajstvo političnih in vojaških voditeljev, slabičev in koristolovcev, ki so za revno plačilo izdajali svoj narodni ponos in patriotizem, barantali in se vdinjali tujcu.
Toda vendar ni ostalo pri tem. V očeh zavednega ljudstva sta se mrak in strah kmalu spremenila v srd, mržnjo in odpor do osvajalca. Med upogljivimi hrbti posameznikov, ki so se pokorili okupatorju, je bilo tisočero src, ki so verovala v novo pomlad, v lastne sile, v krepke pesti svobodoljubnega človeka. Desettisoči, ki so morali zapustiti svoje domove, razkropljeni po taboriščih širom Evrope, so odhajali v zavesti, da se bodo vrnili; odhajali so s pesmijo v ustih in z zavestjo, da bo prišlo maščevanje, da bo prišel neizbežen konec nasilju — poraz fašizma in svoboda zatiranih ljudstev. Čeprav mnogim ni bilo jasno, kako se bodo vrnili in kje je tista sila, ki bo prinesla zmago, svobodo, so vendar verovali vanjo.
Stotisoče zavednih Slovencev je bilo pregnanih z domov, desettisoči so polnili taborišča na tujih tleh, umirali v Matthausnu, Ravensbrükku, Auschwitzu, Dachauu, Buchenwaldu, Gyӧru, Kaniži, Šarvaru in drugod. To so imena groze, podivjavnosti, spomeniki kulture fašizma — in spomeniki želj, neskončnih hrepenenj, joka žena, mož, deklet in otrok; spomeniki najbolj temne zgodovine človeštva, katere nosilec je bil »Herrenvolk« s svojimi opričniki.
V ljudstvu samem je bila sila, ki je dala vero lačnim in bičanim po taboriščih, ki je vlila vero aktivistu ilegalcu osvobodilnega boja v sovražnem zaledju, ki je dala vero borcu v partizanskih odredih, brigadah in divizijah. To je bila vera v lastne sile, ki se je kljubovalno odražala v zamračenem čelu delovnega človeka in rasla v srd in mržnjo do okupatorja, to je bilo naše prepričanje, da ni sile na svetu, ki bi mogla dokončno zasužnjiti ljudstvo. ki ljubi svojo svobodo.
Le vstati je moral nekdo, ki je videl to kljubovalnost, uporna čela, množični srd v očeh. Potreben je bil nekeje, da organizira ves srd v očeh v dejanja, da izpelje tihi pasivni odpor do okupatorja v akcijo, v oborožen odpor proti tujemu zavojevalcu. Potreben je bil nekdo, ki bi povedal, da nam svobode nihče ne bo prinesel in podaril, ker bi to pomenilo le novega osvajalca v taki ali drugačni obliki, temveč, da si moramo svobodo sami priboriti, dokončno izvojevati, da jo bomo znali v bodoče bolj čuvati in ceniti.
Ta sila, ki je ljudstvo Jugoslavije zbudila, ga organizirala in pripravljala za čas, ki je prišel v pomladi 1941, je bila že leta nazaj Komunistična partija Jugoslavije.
Tu je bila ljudski sila, ki je okupator ni mogel razbiti, ker ni računal nanjo. To je bila sila, ki se ni dala podkupiti, a računala je le z lastno močjo, z močjo upora delovnega, zavednega, domoljubnega človeka.
Ko danes gledamo našo prehojeno pot in jo primerjamo s potmi drugih narodov v zadnji, svetovni vojni in po njej, se lahko vprašamo in tudi odgovorimo: kateri politični sili, razen enotni vseljudski Fronti, bi uspelo združiti razdvojene jugoslovanske narode in jih povesti v borbo proti okupatorju? Kateri sili bi tako uspelo zavrniti nevarnost, ki je pretila naši zemlji leta 1945, ko so se na naš račun dogovarjali o delitvi interesnih področij? Vprašajmo se, kateri sili
bi pod takimi pogoji uspelo očistiti našo zemljo vseh domačih izdajalcev in izkoriščevalcev delovnega ljudstva? Katera stara jugoslovanska stranka bi bila sposobna ustvariti poleg enotnosti jugoslovanskih narodov tako (enakopravnost vseh narodov v eni državi in katera sila bi mogla ustvariti oblast delovnega ljudstva, edino pravično in demokratično, po načelu: kdor dela, ta naj tudi vlada. In kateri sili bi uspelo obleti vsem napadom od Vzhoda in Zapada in se zoperstaviti posebno še onim, ki jih je dala resolucija Informbiroja po letu 1948?
To je zmogla le enotna Ljudska fronta Jugoslavije s svojim jedrom Komunistično partijo Jugoslavije — in pod vodstvom našega velikega voditelja maršala Tita. To je bila sila, preganjana od vseh režimov stare Jugoslavije, toda prekaljena v borbi, enotna v svojem delu, tesno povezana z delovnim ljud-
stvom v borbi za njegove pravice. Bila je edina sposobna in pozvana, da povede ljudstvo v odločilen in zmagovit upor. Dejstvo je, da je to svoje poslanstvo polno izvršila.
Nacistični okupator, ki je do leta 1941 osvojil skoraj vso celinsko Evropo, se ni nadejal, da bo doživel 27. marec 1941, ko so vzpodbujene in vodene po naprednih silah množice zahtevale odstop Cvetkovičeve vlade, ni se nadejal 27. aprila 1941 in njegovih posledic: upora, borbe in zmage slovenskega delovnega
človeka nad okupatorjem, nad Hitlerjevimi, Mussolinijevimi in Horthyjevimi hlapci in krvniki. Vsi ti so mislili, da so do kraja razkosali slovensko zemljo, si jo prisvojili, pri čemer pa so pozabili, »... da ljudstvo, ki hoče samo sebi krojiti življenje, samo si pisati svojo zgodovino, ljudstvo, ki je strnjeno v enotni fronti, v borbi za svoj obstoj
ne pozna ne zaprek ne težav; je zato nepremagljivo.«
V najtežjih dneh so se pokazali najboljši sinovi domovine, mnogi med njimi dotlej preganjani, zatirani zaradi svoje zvestobe ljudstvu, zaradi svoje dosledne borbe za človeka, za človeško pravično stvar.
Že v prvih dneh dela Osvobodilne fronte so v Pomurju blestela imena borcev: narodnih herojev
Štefana Kovača, Jožeta Kerenčiča. Vinka Megle; dalje Štefana Kuharja, Alija Kardoša, Ludvika Rogana, Naceta Kranjca in mnogo, mnogo drugih.
Akciji upora so sledila izdajstva, polnili so se zapori v Gyӧru, Budimpešti. v Mariboru; padali so najboljši ljudje.
Razvijajoče se narodnoosvobodilno gibanje širom Jugoslavije, v Sloveniji, ki je preko Boča, Pohorja in Slovenskih goric ponovno trkalo na vrata Prekmurja, je ponovno nagnalo strah v kosti tudi prekmurskim krvnikom. V strahu pred zatiranim »vendskim« narodom so v letih 1945, 1944 in 1945 ponovno pričeli polniti ječe in taborišča po Madžarski in Nemčiji.
Preko 1000 zavednih Prekmurcev je prenašalo zverinstva v zaporih in taboriščih, skoro 400 se jih ni vrnilo v svobodno domovino. Njihove kosti trohnijo v tuji zemlji. Toda kot niso padli zastonj prvi slovenski borci za svobodo v letu 1941, tako ni bilo zaman tudi mučenje po taboriščih in ječah v teh letih. Z vso krutostjo, s preganjanjem najboljših, z množičnim uničevanjem in mučenjem ljudstva je hotel okupator zatreti odpor. Zavrl ga je, a zatreti volje po svobodi ni mogel, ni uspel.
Tako je iz krvi in trpljenja zrasla nova pomlad, ona velika in svetla pomlad leta 1945.
Kakor plaz so iz hribov in gozdov vdrli v doline partizanski borci in storili konec štiriletnemu krvavemu in uničevalnemu gospodarjenju tujca, konec stoletnemu zatiranju slovenskega ljudstvu. Vrnili so se vsi preostali iz taborišč, ječ in pregnanstva, a v zemlji, očiščeni krvnikov in izdajalcev je prevzelo oblast delovno ljudstvo. Na slovenski in jugoslovanski zemlji je bil ustvarjen tisočletni sen izkoriščanega človeka — postal je sam svoj gospodar. Borci, interniranci in pregnanci so se vrnili k strojem v tovarne, prijeli za plug, pričelo je delo obnove. Iz porušenih mest, vasi in tovarn, iz opustošenih polj jo začelo rasti novo življenje.
Ko se v teh dneh, ob desetletnici osvoboditve spominjamo vseh let nazaj, štirih let trpljenja in desetih let naporov, znoja in dela, naj obenem povemo mali peščici onih, ki niso z nami sodelovali v borbi, ki niso okusili strahot taborišč in ječ, ki niso preživljali živčnega življenja ilegalnega aktivista ali delavca sredi sovražnih postojank, niti se niso iskreno vključili v naše ustvarjalno delo zadnjih desetih let — da ne bomo dopustili, da bi kdorkoli in kakorkoli širil in vrinjal med nas tuje misli, škodoval in oviral naš napredek.
Naša domovina je danes dežela socialističnih zakonov. Ne več orožje, naši socialistični zakoni sodijo in bodo neizprosno sodili vsem. Za to bomo skrbeli vsi borci, aktivisti, interniranci in vsi pošteni, zavedni državljani. Kolikor tega nismo storili že doslej, moramo to popraviti.
Gre za one ljudi, ki so politično sicer zgubili vero v vrnitev starega, ki pa še poskušajo zavirati naš razvoj in se osebno okoriščati. To so ljudje stare miselnosti, ki menijo, da je socializem priložnost za njihov žep in podpirajo kriminalne in tatinske posle v naših podjetjih in upravah, kamor so se vrinili, da bi nam škodovali. K njim sodijo vsi, ki kakorkoli, največ pa iz dobičkaželjnosti zavirajo našo proizvodnjo, pa naj bo  v podjetjih ali vaseh, slabiči in koristoljubneži, ki jih deset let naše svobodne graditve še ni prepričalo, da delovni človek, ki je dobil oblast in upravo v gospodarstvu, v tovarnah, zadrugah, bolnišnicah in šolah v svoje roke, ne bo nikdar več dopustil, da bi mu kdorkoli to vzel. To so vsi oni, ki mislijo in žive v ideji, da se socializem in demokracija končata v njihovi osebni koristi, v jemanju skupnosti, kateri pa nočejo prispevati ničesar.
Toda prekrvave so bile žrtve, ki jih je dal slovenski narod, vsa naša domovina in tudi Prekmurje, da bi mogli komur koli dovoliti, da bi nas oviral v našem razvoju in rasti. Tristoosemnajst pogrešanih v taboriščih, 272 padlih in ubitih v borbi, 85 pobitih v zaporih — to* so žrtve Prekmurja. Pretežko je bilo trpljenje v štirih letih borbe, mraza in gladu v taboriščih, ječah in izgnanstvih in preveč znoja je že pretočenega v obnovi naše zemlje, obilo je bilo odrekanja v izgradnji naše družbe, da bi komurkoli pustili to razdirati. V nas je zavest, da smo vse, kar imamo, dosegli z našim trudom in žulji, zato smo ponosni na našo pot, na naše delo.
Našo socialistično stvarnost, napredek naše dežele, oblast delovnih ljudi, pobude naših proizvajalcev, socialistične zakone — vse to manifestiramo tiho, brez hrupa iz dneva v dan z našim delom, povsod, v tovarni, na polju, v naših šolah, ustanovah in društvih.
Zato je prav in tudi potrebno. da ob deseti obletnici svobodne graditve tudi javno manifestiramo svojo pripadnost veliki družini borcev za svobodo, za resnično demokracijo in oblast delovnega človeka, za enotnost delovnih ljudi naše domovine, za mir in enakopravnost vseh naprednih in poštenih ljudi na svetu.
Naj živi 10 let ustvarjalnega dela in rasti naše socialistične domovine!
Naj živi naš učitelj, maršal Tito!
Iz krvi in trpljenju je zrasla naša svoboda. Med prvimi, ki so sejah njeno žlahtno seme z žrtvijo lastnih življenj, je bil tudi naš narodni heroj Štefan Kovač-Marko.
Marko Golar:
Svoboda
Svoboda, roža čudovita!
S krvi vzcvetela si v pomladne dni iz src si šestih v eno zlita, svoboda zlata, žlahten sad si ti!
Opojna si kot mlado cvetje — in kdor te pije, si mu sladka slast kot sonce, ki zori v poletje. . . svoboda zlata, naša slava, čast!
Deset je let preteklo, kar je končal se boj za tvoj nasmeh, odkar za te smo šli v viharje, Svoboda zlata, o tistih črnih dneh!
Ti naša, naša si lastnina,
vsa topla, žarna si kot sonca soj,
ti naša si kot domovina . . .
zate gremo, če treba bo, spet o boj!
DELOVNI LJUDJE M. SOBOTE IN OKOLICE!
Udeležite se
velikega zborovanja ob 10-letnici osvoboditve
v soboto, 7. maja v M. Soboti. Zbirališče ob 19. uri na Trgu zmage
Ob letnih zborih kmetijskih zadrug
Organizacija in pospeševanje kmetijske
proizvodnje
mora biti poglavitna skrb naših zadrug
Marsikje so že zadružniki letos z zadovoljstvom ugotovili, da je njihova kmetijska zadruga na dobri poti, da postaja močna gospodarska organizacija, ki jim bo pomagala pospeševati kmetijsko proizvodnjo in s tem splošni gospodarski in kulturni napredek kraja. Že dokaj zadovoljivo so v preteklem letu zadruge oskrbovale svoje člane z umetnimi gnojili, semeni, plemenjaki, zaščitnimi sredstvi, skrbele za škropljenje sadnega drevja itd. Gospodarsko močnejše pa so tudi že s finančnimi sredstvi precej doprinesle k napredku živinoreje, sadjarstva in poljedelstva svoje okolice. Niso zanemarjale tudi kulturno-prosvetnega napredka vasi; vlagale so sredstva za čimprejšnjo popolno dograditev zadružnih domov, za elektrifikacijo in bila pobudnik, organizator gospodinjskih in drugih tečajev in izobraževanja članstva. V veliki večini so zadruge zaključile svoje poslovanje z večjimi ali manjšimi dobički, kar pa sicer ni vedno merilo dobrega ali slabega poslovanja zadruge in tudi ne namen, pač pa je za pozdraviti to, da so se že mnoge uspešno lotile svoje glavne naloge: organizacije in pospeševanja kmetijske proizvodnje.
To je opazno tudi na letnih zborih  zadnji potekajo prav v teh dneh — ko se člani v večji meri kot prejšnja leta zanimajo, kaj je
storila njihova zadruga za napredek kmetijstva in kake mere je potrebno v okviru kmetijske zadruge podvzeti v ta namen v bodoče. Posebno tam, kjer je vodstvo zadruge znalo v gospodarske odbore pritegniti napredne kmetovalce, tudi uspehi niso izostali. V takih zadrugah so kmetovalci že spoznali koristi, ki jih imajo od svoje kmetijske organizacije in da je le v njenem okviru ključ njihovega napredka. S tem pa raste pri članih tudi zadružna zavest, kar je eden izmed glavnih pogojev za nadaljnje uspehe.
So pa še zadruge, kar so ugotovili na zboru tudi člani, ki doslej za napredek kmetijstva niso storile
še ničesar ali pa zelo malo. Področje dela takih zadrug je le trgovina,. pa še ta se je doslej večinoma omejevala na prodajo potrošnega blaga. Krivdo za to je vsekakor iskati v tem, da so bili v zadružnih organih ljudje, ki jim je bil malo mar dobrobit zadruge in zadružnikov. Pri svojem delu v zadrugi so iskali le osebnih koristi in če k temu dodamo, da so tako delali tudi zadružni uslužbenci, se po vsem tem ni potrebno čuditi, zakaj je šlo gospodarstvo v takih zadrugah rakovo pot. Vsekakor pa so bile prav take zadruge deležne premajhne pomoči ljudskih-odborov in množičnih organizacij.
POMURJE
v prazničnem razpoloženju
PRVEGA MAJA
Prijetno topel, sončen in v zelenje ves odet je bil letošnji Prvi maj. Narava, kakor da bi sama hotela, se je pridružila sproščenosti delovnih ljudi ob velikem ljudskem prazniku — Prazniku dela. V pozdrav so mu zavihrali rdeči prapori, slavoloki, visoki mlaji in zastave, v pozdrav mu je zadonela delovna pesem, zagoreli so kresovi in iz milijonov src po vsej naši domovini se je izvila topla in iskrena želja — Srečen Prvi maj!
Tudi pri nas, v Pomurju. Kako so praznovali delovni ljudje letos svoj praznik. V Soboti — večina kolektivov je imela svečane sestanke na predvečer, nakar se je zbralo kakih 1000 Sobočanov v parku pred spomenikom narodnemu hero-
ju Štefanu Kovaču, kjer je zbranim spregovoril predsednik OLO, tovariš Franc Rogl. Prvomajska budnica je naznanila lep dan, kakršnega letos še ni bilo. Ljudje so praznovali Prvi maj vsak po svoje, eni v družinskem krogu, drugi na izletih s kolektivom ali na veselicah, ki jih je bilo tega dne dovolj na vseh koncih in krajih. Sprehajališča in parki so bili polni ljudi, v mesto so prihajali trumoma tudi okoličani, ki jih je privabil novi soboški kino. In tako je bilo tudi drugega dne, pa še tretji dan praznovanja, kljub slabšemu vremenu.
In drugod po Pomurju? Podobno so praznovali povsod, v Ljutomeru, Lendavi, Radgoni — po vsem Prekmurju, Prlekiji, v ravnini in položnih obmurskih hribčkih. Iz nekaterih krajev še nekaj poročil.
»Delu čast in oblast« je bilo izpisano na velikem slavoloku, ki so ga bili postavili pred zadružnim domom, kjer so se Beltinčani večer prej zbrali in proslavili delavski praznik — tokrat v tako velikem številu, kot še nikoli dosedaj.
Množica se je v povorki s stoterimi baklami, ob zvokih godbe in prepevanju, pomikala čez ulice v park, v katerem so zakurili velik kres. Tu je govoril predsednik SZDL tov. Drnovšek. Pevski zbor je zapel vrsto partizanskih in domoljubnih pesmi. Njegove pesmi je povzela vsa množica. Rakete so švigale v zvezdnato nebo v vseh barvnih odtenkih. Ljudsko rajanje se je pomaknilo pozno v noč.
Dosedanji način odkupovanja kmetijskih pridelkov
ni koristil ne kmetovalcem niti potrošnikom
Precej živahno so na zborih razpravljali glede odkupov kmetijskih pridelkov. Člani so si edini v tem. da dosedanji način odkupa kmetijskih pridelkov ni bil nikomur v korist. Stanje, kakršno je bilo v preteklem letu, ko se je vojska nakupovalcev In prekupčevalcev vseh mogočih podjetij podila po vaseh,
ni bilo v korist niti kmetovalcem, niti potrošnikom. Zadruge, ki niso imele obratnih sredstev, se tu sploh niso mogle uveljaviti, še slabše pa je to, da so Člani ob tem izgubljale zaupanje v svojo organizacijo. Zato zdaj odločno odobravajo ukrep, naj odkupujejo samo kmetijske zadružne organizacije, to je zadruge, ki so edino poklicane v za to.
Občni zbor v Puconcih je pokazal, da člani tesno sodelujejo s svojo zadrugo. Zadružniki so živahno sodelovali v razpravi in stavljali pametne predloge in ukrepe, ki jih bo morala zadruga podvzeti za razvoj kmetijstva. Odločili so, da bodo 500.000 din dobička dodelili v investicijski sklad, 450.000 din pa v sklad za pospeševanje kmetijstva. Ljudski odbor in množične organizacije tesno sodelujejo z zadrugo, kar je brez dvoma eden izmed vzrokov uspešnega dela zadruge v Puconcih.
V Bogojini so se člani v velikem številu udeležili zbora. Na zboru so z veseljem ugotovili, da se njihova zadruga vsestransko krepi. Izvolili so v zadružne organe napredne
kmetovalce, dobre gospodarje in zato upravičeno pričakujejo še večjih uspehov v bodoče.
Pri Gradu so se člani predvsem zavzemali za obnovo sadjarstva, ki ima odlične naravne pogoje v okolišu zadruge in daje kmetovalcem dobršen del dohodkov. Ostro so pa kritizirali to, da so ostali mnogi brez sadnih sadik, čeprav imajo drevesnice doma. Zadruga je zaključila svoje poslovanje z nad 4 milijoni dobička, ki ga bodo koristno uporabili za napredek kmetijstva in gospodarstva.
Lendavska zadruga spada med največje v pokrajini. Člani zadružnega sveta so temeljito pretresli poslovanje zadruge v minulem letu in ugotovili, da je bilo dokaj uspešno. Zaradi visokih družbenih dajatev in dragih uslug za popravila kmetijskih strojev pa imajo velike težave z velikim strojnim parkom. Tudi v Lipovcih, ki spada sicer še med gospodarsko šibkejše zadruge, so v lanskem letu dobro gospodarili. 
Povsem drugačno pa je stanje v Črenšovcih. Upravni odbor zadruge je videl le trgovino, malo pa se je
storilo na področju kmetijstva. Tudi zadružno posestvo je zaključilo poslovanje z izgubo, za kar pa leži vzrok predvsem v slabi organizaciji dela in nezanimanju upravnega odbora za stanje na posestvu. Tudi v Hotizi je zadruga doslej še malo storila za kmetijstvo, bolj so se zavzeli za trgovino.
Svojevrstne težave pa imajo v Vel. Polani, kar je prišlo do izraza tudi na občnem zboru. Namreč, močno jih težijo visoke investicije za zadružni dom, imajo pa še tudi za 1,700.000 din neplačanih investicij. Sicer pa zadruga ni slabo gospodarila.
Letni občni zbor zadruge, dober ali slab, to je vsekakor tudi nekak odraz dobrega ali slabega gospodarjenja zadruge in tudi merilo, kako so člani povezani s svojo organizacijo in kakšna je njihova zadružna zavest. Le s tesnim sodelovanjem članov bodo lahko splošne kmetijske zadruge zadovoljivo opravljale važne in odgovorne naloge, ki jih še čakajo spričo stanja kmetijske proizvodnje v naših krajih.
Predsednik OZZ M. Sobota, tovariš Koloman Korpič — ljudski poslanec Zveznega zbora proizvajalcev, kjer zastopa kmetovalce Pomurja
Ne potvarjajmo
zgodovinske resnice
Po golem naključju sem dobil v roke zapisnik iz katerega sem dognal, da je Vaški odbor SZDL v Bratoncih na eni izmed svojih zadnjih sej razpravljal o delovanju Andreja Cigita starejšega med in po vojni. Pri branju zapisnika se mi je ves čas vsiljevalo vprašanje, ali člani tega odbora res ne poznajo zgodovine svoje vasi ali pa je nočejo poznati. Zgodovina namreč ljubi resnico. Bratonski vaščani se nimajo v ničemer sramovati svoje preteklosti; s ponosom se lahko spominjajo tudi težke dobe okupacije, saj je bila takrat pri njih ena najboljših postojank za borce in aktiviste NOB. Če pa so bili v vasi trije ali štirje prebivalci, ki so sprejeli »Anjaorsag«  za svojo domovino in delali za madžarske fašiste, potem teh ljudi ne kaže zatajiti, marveč jih je treba imenovati.
Pri branju zapisnika sem se v spominu povrnil v takratne čase. Videl sem pred seboj našopirjene madžarske orožnike, ki hodijo sem in tja po vasi, in slišal slovenske pesmi, katerim si lahko prisluhnil povsod, koder so orožniki vsaj za hip odnesli pete. To je bil prvi odpor. Slovenska pesem je ohranjevala in osveževala zavest bratovskih vaščanov. Zaman je bilo pretepanje fantov: madžarska pesem ni in ni hotela iz njihovih ust. Stopnjeval se je teror madžarskih fašistov, stopnjevala in rasla pa je tudi zavest Vaščanov. Takrat je bila vas tako enotna, da je lahko vsakdo našel v njej varno zatočišče. Bile pa so tudi izjeme; toda takih ljudi je bilo le par, najbolj aktiven med njimi pa je bil prav Andrej Cigit starejši.
V mislih ga opazujem, kako si prisvaja zemljo ostalih vaščanov, zemljo, ki so jo dobili z agrarno reformo po prvi svetovni vojni; vidim ga, kako se kot senca plazi okrog bivališč in zasleduje naše fante, vidim ga. ko ga njegova pot vsako jutro pelje k notarju, vidim ga. kako izginjajo njegovi slepit brki pod ostrimi partizanskimi škarjami, in spet ga vidim, kako samo tri dni pred prihodom Rdeče armade terorizira ljudi in z njemu lastno vnemo skrbi za udobna in lepa stanovanja, v katera naj bi prišli madžarski begunci, četudi za ceno tega, da se mora kaka številna družina za ta čas preseliti v hlev. Ni in ni hotel verjeti, da so njegovi zaščitniki odšli, vse dotlej, dokler ni to spoznal v naših zaporih. Spomnil sem se tudi žrtev, ki se niso več vrnile in katere so Madžari zapirali, pretepali in na vsakem koraku preganjali. Marsikomu so skrajšali življenjsko dobo. Kdo je tega kriv? Brez ugibanja: okupatorji, seveda pa tudi njihovi domači pomočniki.
Odbornikom SZDL v Bratoncih pa samo še to: zavedajte se svojih dolžnosti, ljubite resnico, četudi koga bode, in bodite zvesti zgodovini, ki je nima nihče pravice potvarjati.
Štefan Sreš
LENDAVA
Pri nas je bilo zborovanje na trati ob gradu. Zbranih je bilo okrog 500 prebivalcev, katerim je o prazniku spregovoril predsednik občinskega vodstva SZDL tov. Lojze Žalik. Potem pa so zaigrali: godba na pihala, tamburaški zbor in orkester Svobode. Med godbeniki smo tokrat videli tudi nekaj mladincev in pionirjev, ki so lepo sledili starejšim vrstnikom.
Na dan samega praznika pa so bila na igrišču NK Nafta razna športna tekmovanja. Med seboj so se pomerili pripadniki JLA. Popoldne je bilo nogometno srečanje med pionirji Lendave in Lakoša. Zmagali so domačini z rezultatom 4 : 0.
Naslednji dan so se člani delovnega kolektiva Nafta in posamezni meščani odpeljali z avtobusom na Goričko, kjer so obiskali turistično točko na Doliču. Taborniki pa so se s kolesi odpeljali k Muri in tam preživeli nekaj uric.
bo slavila od 25. do 30. maja
Pred dnevi je bila v Veliki Polani seja občinskega vodstva SZDL. Navzoči so bili tudi zastopniki ostalih množičnih organizacij in društev. Pogovarjali so se v proslavi »Pomurje deset let v svobodi« in sklenili, da bodo občani Velike Polane praznovali od 25. do 30. maja. Najprej bodo za Titov rojstni dan nastopili pionirji. V svoje vrste bodo svečano sprejeli tudi najmlajše. Prosvetno društvo pripravlja za proslavo dramo »Draga Ruth«, na programu pa je tudi nastop folklorne skupine, šahovska in športna
srečanja. Pionirji namenijo presenetiti z večjim telovadnim nastopom, s petjem v svojem zboru in igrico o »Bogatinu in zdravilnem kamnu«. Slavnostno zborovanje bo 29. maja predpoldne. Priprave vodi poseben odbor.
Posebne pomoči občinskega vodstva SZDL pa je potrebna osnovna organizacija v Brezovici. Skrajni čas je že, da se tamkaj izvoljeni odbor sestane in začne delovati. Na seji sicer tega problema niso rešili, vendar pa upamo, da se bo to v najkrajšem času le zgodilo.
Motiv iz Prekmurja — pokrajina okrog Puconec
Dva tisoč Ijudi v Ivanjcih
Na delavski praznik so naši gasilci priredili veliko tombolo. Prišlo je čez 2000 ljudi. Prireditev je odprl področni poveljnik tov. Kotnik, pozdravil navzoče in jim povedal nekaj besed o pomenu praznovanja Prvega maja.
Izkupiček nameravajo porabiti za svoj dom. V načrtu imajo, da mu bodo prizidali še večjo dvorano, ki ne bo služila samo njim, temveč tudi množičnim organizacijam. Tako dvorano pa že dolgo potrebujemo, saj se nimamo kje sestajati. 
Križem na Goričkem
Večer pred delavskim praznikom je pri nas zagorel velik kres, okrog njega pa se je zbralo precej vaščanov. Zgodilo pa se je tudi nekaj posebnega. Obiskali so nas taborniki družine »Veseli veter« iz M. Sobote in pri nas prižgali taborni ogenj, ob katerem so uprizorili nekaj lepih in duhovitih točk. Ljudje so bili z njihovim obiskom zadovoljni.
Mlaj pri zadružnem domu je bil zelo visok, vendar je pogumen pionir Vili naglo dosegel darilo na njegovem vrhu.
Po proslavi, ki so jo izvedli le pionirji, je bila plesna veselica.
DOKLEŽOVJE
Naši gasilci so letos dobili mor torno brizgalno, s čemer jim je bilo dano zasluženo priznanje za požrtvovalno delo. Čeprav so brizgalno že prej preizkusili, so jo svečano sprejeli v roke šele 1. maja, ko so priredili v počastitev delavskega praznika in tega dogodka dostojno slavje. Tokrat je bila v vasi tudi premiera tragedije v štirih dejanjih »Zadnje ure življenja«. Uprizorili so jo člani igralske družine domačega KUD »Miran Šumenjak« in izkupiček poklonili gasilcem, kar je zares vzoren primer sodelovanja društev na podeželju.
Skratka: tudi v Dokležovju je bilo v prvomajskih dneh lepo in veselo. Sončno vreme, kulturna prireditev in slavje — vse to je po svoje prispevalo k dobremu razpoloženju vaščanov.	M. R.
Ropočani za praznik osvoboditve
Tudi pri nas, v Ropoči, se živahno pripravljamo na proslavo desete obletnice osvoboditve. Sicer pa je naša vas prispevala precejšen delež za osvoboditev izpod okupatorjevega škornja; tujec je iztrgal iz naše sredine priljubljenega in mnogo obetajočega rojaka, prvega dopisnika Ljudske pravice in ko-
vača Antona Šadla. Moral je zapustiti ženo s štirimi otroki in svoje somišljenike v vasi.
Nepozabnemu pokojniku in njegovim svojcem nočemo ostati dolžni, zato bomo na dan proslave odkrili spominsko ploščo na njegovem rojstnem domu. Za to se je ob pravem času pozanimal poseben pripravljalni odbor s pomočjo množičnih organizacij v občini. Razen tega so vaščani sklenili, da bodo do proslave popravili glavno cesto, ki pelje skozi vas in je dolga devet kilometrov. Posestniki so brez vsakega oklevanja posekali drevje vzdolž ceste in tako pripomogli, da jo je mogoče še razširiti. Med nami pa imamo tudi take, ki bi vse to radi ovirali. Mnogo nam res ne bodo mogli škoditi, ker je večina z dejanji proti njim. Zemeljska dela že opravljamo in dobro napredujemo. Vaščani so dosedaj v delo vložili mnogo truda.
Kaj več o naši proslavi pa drugič.	F. D.
Zbrali so se ob 10. obletnici osvoboditve
V petek, 29. aprila, so se zbrali v M. Soboti vsi preživeli interniranci iz nekdanjih nacističnih taborišč, prav ob deseti obletnici, ko je bilo osvobojeno zloglasno taborišče Dachau. Svečane akademije, ki je bila v novi kinodvorani, se je poleg internirancev udeležilo veliko število prebivalcev, spored pa so izvajali člani glasbenih sekcij KUD »Stefan Kovač« iz M. Sobote. Zbranim je govoril predsednik Okrajnega odbora SZDL, tovariš Miloš Ledinek, nekaj spominov na tegobe taboriščnega življenja pa je bral S. Stare.
Skromna oddolžitev tisočerim žrtvam fašističnega nasilja se je lepo odražala tudi v tem dogodku.
Končno: nova kinodvorana
v Murski Soboti
Prejšnjo sredo, 27. aprila, je bila v M. Soboti svečano predana svojemu namenu nova, moderna kinodvorana. Soboškim kinoobiskovalcem se je s tem končno izpolnila dolgoletna želja, mesto je dobilo novo in lepo kinodvorano, za katero je prebivalstvo že tudi prispevalo svoj delež v obliki samoprispevka.
Kinodvorana je med najlepšimi v Sloveniji. Po načrtih arh. Fran-
ca Novaka jo je gradilo soboško gradbeno podjetje »Sograd«, mizarska dela in električno napeljavo pa sta izvršili podjetji »Jelka« in »Blisk« prav tako iz M. Sobote. V dvorani je 560 sedežev, nove pa so tudi kinoaparature. Prvi film, za javnost predvajan v novi kinodvorani, je bil domači film »Bila sem močnejša«, prve predstave pa so se udeležili predstavniki ljudske oblasti, družbenih organizacij in delovnih kolektivov iz M. Sobote.
VREMENSKA NAPOVED od 6. do 15. maja:
V začetku in koncem prihodnjega tedna slabo vreme s padavinami, v ostalem ugodno oziroma lepo vreme, a s pogostimi krajevnimi nevihtami.
2
OBMURSKI TEDNIK, 5. MAJA 1955
VELIKA POLANA	
Pred velikim slavjem pri Vidmu ob Ščavnici
Zmage sedanjosti- pohod v prihodnost
Videm ob Ščavnici!
V tem imenu ni nobenega prerokovanja, kajti občani ene izmed desetih komun v Pomurju so navajeni govoriti samo o stvarnosti in dejanjih, ki jih vedno bolj in bolj približujejo napredku in otipljivim gospodarskim zmagam.
Zadnje dni v aprilu si je občinsko središče nadelo nevestino obleko. Hiše so povsod pobelili in jih olepšali. Prav tod se odvija prvo dejanje tistega, kar so sklenili in, zapisali strokovnjaki elektrogospodarstva na lanskem posvetovanju v Radencih: elektriko, ki se pretaka v omrežjih, priključkih in transformatorjih, je treba kar se da najbolj koristno izkoristiti in jo pripraviti do tega, da ne bo kmečkim ljudem samo svetila in jim tu in tam še pomagala v kuhalnikih in likalnikih, marveč da bo tudi poganjala stroje in kmetijske naprave, grela peči za peko kruha, sadne sušilnice . . . skratka, da bo povsod tam, kjer lahko zamenja neutrudne in žuljave roke našega pridnega kmeta,
Preteklost se umika
Začetek obratovanja poizkusnega središča pri Vidmu je zatorej neminljiv križ čez preteklost teme in zaostalosti, tembolj zaradi tega, ker pričakujemo že v bližnji prihodnosti še več takih —  za naše prebivalstvo pomembnih dogodkov. Videmčani so tako srečni, da bodo prvi na slovenskem podeželju lahko pekli kruh, sušili sadje in se kopali — vse s pomočjo elektrike. Novica o tej pridobitvi je prevzela ves kraj in njene prebivalce. Šele tretje leto imajo elektriko, pa so napravili, že tolikšen korak naprej od tiste točke, ki ji ponavadi pravimo: že svetimo! Če so v teh dneh tako skopi z besedami, kadar nanese pogovor na bodoče načrte, je morda to samo znak, da si naskrivaj obetajo nove in še bolj blesteče zmage na svoji poti do popolne elektrifikacije. Morda se jim prav zato nič posebno ne mudi; izkušnje so jim povedale, da so se do letošnjega osmega maja lahko dokopali samo z rednim in vztrajnim delom. In tako bo pri njih tudi v prihodnosti!
Akumulacijska električna peč že stoji, poleg vabita radovedne oči kopalna kad in tuš v svoji nežni belini, nasproti njima pa je odmerjen prostor za sadno sušilnico. Takrat, ko bo drevje dalo kmetovalcem svoje plodove, bo že tudi sušilnica služila svojemu namenu!
Videmski Pariz! Mar ni tako: za njihove občane je prenovljen in moderniziran oder v zadružnem domu prav toliko vreden, kot je za razvajenega meščana pomemben oder svetovno znanega gledališča. Glejte: šele pred nekaj več kot dvema letoma so dobili elektriko,
sedaj pa se pri njih že dviga zavesa v napredku najbolj usidranega predela evropske celine. Zakaj so ustvarili zametek popolnoma elektrificiranega podeželskega kraja — čeprav je še zaenkrat skromen — prav v Vidmu kot prvem v slovenski republiki? Dejstvo je, da se prihodnost mora nekje pričeti. No, in pri Vidmu se je začela, že poganja prve korenine, ki se bodo sčasoma še razrasle in postale močnejše, da bo mogočnejše tudi drevo napredka. Sicer pa občani niso starokopitneži in znajo
gledati naprej. Odkar imajo elektriko, si je omislilo radijske sprejemnike šestintrideset gospodarjev — samo okrog šolskega poslopja v občinskem središču. Imajo svoj kino, prav radi igrajo, so pridni gasilci, le prepevajo bolj malo . . . Zbiralci krvi so bili prav pri Vidmu najbolj zadovoljni, saj so tu prebili led. In potihem naj šepnemo: Videmčani namenijo med prvimi sprejeti tudi televizijo!
Grabšinec in Sovjaka bodo napravili prvi korak, toda zaenkrat šele začetnega. Povsod bodo pozdravili nevidno pomočnico — v imenovanih krajih bo veljal nasmeh kmečkih Ijudi njeni luči, pri Vidmu pa njeni toploti. Vsem skupaj pa bo dobro služila, jim bogato vračala ves trud in spodbujala tudi okolico, da jo prikliče v svojo sredino kot nepogrešljivega pomočnika.
Pri Vidmu utriplje živahno življenje: iz sedanjosti se preliva v obetajočo prihodnost. Iz dneva v dan dobiva to življenje lepše obličje in bolj bogato vsebino — vse zato, ker so tudi ljudje pripravljeni neutrudno krčiti pot napredku in večjemu blagostanju. V znamenju tega prizadevanja pa praznujejo tudi letošnji 8. maj kot svoj najlepši dan, ki jim z obilnimi dosežki omogoča, da lahko smelo in varno stopajo svoji bodočnosti nasproti.		Sk
Pripravljalni odbor pri Vidmu ob Ščavnici
vabi na proslavo 10. OBLETNICE OSVOBODITVE
Spored
V	soboto, 7. maja:
ob 19. uri: Bratko Kreft: »Celjski grofje«.
V	nedeljo, 8. maja: zgodaj zjutraj: budnica; ob 8. uri: koncert godbe iz
Bučkovec;
ob 10.30 uri: sprejem gostov; ob 11. uri: nastop gasilcev.
Sledi: slavnostni govor, položitev temeljnega kamna za spomenik padlim borcem in talcem in otvoritev poizkusnega elektrifikacijskega središča.
Ob 14. uri: kulturni spored. Po končanem programu ljudsko rajanje.
Pečarovcam že kažejo pot
Lepa je naša Gorička, posebno tedaj, ko ozelenijo gozdovi in jo narava posuje s cvetjem. Prijazne vasice se kopljejo v spomladanskem ozračju in razpoloženju. Če pa te pot zanese v Pečarovce, boš kaj lahko spoznal, da so prebivalci te vasi
zelo prijazni, gostoljubni in tudi pridni.
Po svoji aktivnosti se zlasti odlikujejo SZDL, gasilsko in izobraževalno društvo. V vasi se je zadnja leta zares mnogo spremenilo. Križem kražem po naselju so napeljane žice, ki dovajajo vaščanom električno energijo. Pobudo za elektrifikacijo je dala SZDL in vaščani so s pridnim delom kmalu uresničili svoje davne sanje. Ob potoku stoji novi gasilski dom, v katerem se bodo ljudje radi zbirali in se pogovarjali o bodočih načrtih. Prostorna stavba bi bila lahko v ponos tudi gospodarsko močnejšim krajem, postavili pa so jo vaščani s svojimi močmi in s pomočjo okoličanov. Izobraževalno društvo »Matej Bor« opravlja v kraju svoje kulturno poslanstvo. Pred kratkim so že drugič uprizorili veseloigro »Micka, premisli se«, z njo pa nameravajo gostovati tudi v Mačkovcih in drugod v soseščini. Pri drugi predstavi je bila dvorana nabito polna, iz česar je moč sklepati, da vaščani znajo ceniti plodove svojega kulturnega društva.	H. J.
GANČANI
V počastitev delavskega praznika so domači dijaki, ki obiskujejo pouk v beltinski gimnaziji, nastopili s pravljično igro »Desetnik in sirotica«. Obe predstavi si je ogledalo mnogo vaščanov. K uspehu so precej pripomogli kostumi, ki so si jih izposodili v Mariboru. Režirala je učiteljica tov. Šadlova.
Letos je mlado in staro praznovalo Prvi maj. Večer prej so se vaščani zbrali na šolskem travniku in postavili čez 25 metrov visok mlaj. V razvedrilo pa jim je igrala domača godba.
Našim dopisnikom v Prlekiji
V počastitev 10-letnice osvoboditve in 20. obletnice znanih ljutomerskih dogodkov nameravamo izdati posebno slavnostno številko, ki bo posvečena predvsem Ljutomeru in njegovi okolici. Številka bo izšla tik pred 5. junijem, ko bo v Ljutomeru centralna proslava, združena z nastopom štajerskih gasilcev.
Za to številko lista naj bi nam dopisniki iz Prlekije poslali skrbno pripravljene in napisane sestavke in prispevke o delovanju in življenju v svojem kraju, občini ali okolišu, o spominih partizanskih borcev in aktivistov in o važnejših dogodkih in zmagah v povojni socialistični graditvi. V glavnem velja za te prispevke tisto, kar smo navedli v nagradnem razpisu, objavljenem v zadnji — prvomajski številki, poslati pa nam jih je potrebno najkasneje
do 20. maja. Poslane prispevke označite s šifro »Za slavnostno številko«.
Istočasno vabimo tudi ostale delovne ljudi iz Prlekije, posebno pa še borce NOB, politične, gospodarske in kulturne voditelje, da nam kaj pošljejo za ljutomersko številko Obmurskega tednika.
Uredništvo
Zastrupitev ali kaj ?
Zadnjo sredo se je mnogim v M. Soboti pripetilo nekaj nenavadnega: naenkrat so se zelo slabo počutili, lotevale so se jih bolečine in krči v trebuhu, drugi so močno bruhali, nekateri celo padli v nezavest . . . Zanimivo je, da se je to pripetilo samo tistim, ki sp malo prej bili v slaščičarni Ismajlović in tam zaužili sladoled ali pa pecivo.
Proti večerja se je že nabralo v soboški bolnišnici 38 tako obolelih ljudi, med njimi tudi precej otrok. Tjakaj so jih poslali zdravniki. V akcijo je takoj stopila tudi sanitarna inšpekcija; nadejajo se, da bodo z laboratorijskimi pregledi in analizami slaščic ugotovili izvor teh obolenj, ki že merijo na zastrupljenje. Natančneje bomo o tem poročali v prihodnji številki našega tednika.
IZ STARE LOKOMOBILE
nov cestni valjar
V Murski Soboti so pred dnevi doživeli na zunaj sicer skromno slovesnost — mesto je končno dobilo nov. oz. pravilneje, obnovljen 11.5 tonski cestni valjar, ki je mestu nujno potreben za urejevanje obsežnih cestišč mestnih ulic in cest.
Za novi valjar ima največ za-
slug znani ključavničarski mojster Anton Mulec iz Veržeja, ki je izdelal podroben načrt, po katerem so izdelali glavne dele za valjar v mariborskem podjetju »Remont«. Vsekakor je zanimivo in omembe vredno, da novi cestni valjar, ki je preurejen iz stare lokomobile, ne zaostaja za uvoženimi, pri tem pa stane le nekaj nad dva in pol milijona dinarjev, dočim bi stal nov, uvoženi valjar okrog 30 milijonov. Predsednik LOMO Jože Velnar je ob prevzemu novega valjarja izrazil vse priznanje mojstru Mulecu za njegovo požrtvovalno delo in koristno zamisel. Novega valjarja pa se odkrito veselijo vsi prebivalci mesta, posebno pa še oni, ki stanujejo ob ulicah, nujno potrebnih ureditve.
VODNO GOSPODARSTVO OBČINE VIDEM
v sedanjosti in prihodnosti
Občina Videm leži v vodozbirnem področju Ščavnice in pritokov. To področje meri pri izlivu Ščavnice v Muro 300,6 km2. Je v glavnem gričevnato, le ob vodotokih so širše ali ožje doline.
Klimatsko področje in Ščavnica sta na prehodnem ozemlju med alpsko in panonsko klimo, ki pa se že precej približuje panonski. Povprečne letne padavine znašajo 900 mm. Značilne so hladne zime in topla poletja, pogosti so severovzhodni in vzhodni suhi vetrovi. Slana in nevihte s točo tudi niso redek pojav.
Zemlja je povečini ilovnata. Gozdovi so slabi in zavzemajo le četrtino ozemlja. Zaradi močnega steljarjenja imajo le malo humusa. Večino ozemlja tvorijo pašniki, travniki, njive in vinogradi. V dolinah je največ travnikov in pašnikov, njive so v višjih legah, vinogradi pa še višje na prisojnih pobočjih gričevja.
Ozemlje teži k dolini Ščavnice. Žal pa voda tega potoka povzroča veliko škodo. Ob vsakem višjem vodostaju preplavlja širok pas doline, kajti njena struga je ozka, plitva in vijugasta. Odvaja le nizke in srednje vode. Zaradi poplav so v najlepših delih doline le slabi travniki in pašniki. Naselja so se umaknila v višje lege, tako tudi njive. Poplave često zavirajo promet, povzročajo pri živini metuljavost, pogosto poplavljena zemlja je še bolj mrzla in težka. V sušnih dobah Ščavnica močno upade, z njo pa tudi pritoki. Predvsem zaradi slabe zarasti pobočij in slabo propustne zemlje. Iz njiv in vinogradov, ki so orani v smeri strmine, odnašajo nalivi rodovitno zemljo, ki se spričo tega stalno slabša. Pitno vodo dajejo izviri in vodnjaki, večkrat pa tudi tekoče vode. Vodnjaki se ob večjih sušah radi posušijo.
Iz tega je moč zaključiti, da vodnogospodarske razmere v občini niso posebno ugodne. Iz njih iz-
haja vrsta težav, s katerimi se morajo prebivalci — večinoma kmetje — stalno boriti, če se hočejo dokopati do vsakdanjega kruha in večkrat tudi do pitne vode.
OLO v Ljutomeru je uvidel, da je prav ureditev vodnih razmer bistveni pogoj in ukrep za izboljšanje gospodarstva in tudi življenja na področju Ščavnice. Pri »Projekt — nizke zgradbe« je že naročil vodnogospodarski osnutek Ščavnice. Podjetje je osnutek izdelalo, tako da bo sedaj moč izdelati projekte, zgraditi in urediti vse potrebno, da bo dolina Ščavnice nekoč zemlja, na kateri bo laže živeti kot sedaj.
Prva naloga bo: odpraviti poplave. Izpolnili jo bomo z regulacijo Ščavnice. Ker pa je treba regulirati od spodaj navzgor, se bodo ta dela približala Vidmu šele čez več let — saj bo do meje občine
treba regulirati okrog 15 km področja, kar ni mala stvar. Regulacija po ozemlju občine bo v prvi vrsti zravnala sedanjo zavito strugo Ščavnice in važnejših pritokov. Nova — regulirana Ščavnica bo mnogo večja in bo imela položne, s travo zasejane bregove. Struga bo tolikšna, da bo voda le vsakih 10 do 20 let nekaj malega poplavila. Zaradi dobrega odtoka pa dalj časa trajajočih poplav sploh ne bo več.
Ko bo nevarnost poplav odstranjena, bo treba težko in deloma močvirnato zemljo s poplavnega področja meliorirati. Treba bo izkopati jarke za odvod vode in v težkih zemljah izpeljati tudi drenaže. Tako osušena zemlja pa zahteva tudi gnojenje in dobro obdelavo, sicer ne bo posebno rodovitna.
Težka zemlja, kakršne je precej na poplavnem področju občine, pa
bo zahtevala tudi namakanje. V suši namreč občuti pomanjkanje vode mnogo bolj kot srednje težka zemlja. Toda vode bo v Ščavnici primanjkovalo. Zato je predvidenih na ozemlju občine tudi nekaj umetnih jezer na pritoku. Tako predvidevamo umetna jezera na potoku pod Blagušem in še drugod. Jezera naj bi zadrževala visoke vode, ki poplavljajo v spodnjem toku in oddajajo vodo, ko bo vode. drugje primanjkovalo, posebno za namakanje. V njih bo seveda moč gojiti tudi ribe.
Našteti ukrepi, ki bodo temeljito spremenili podobo sedanje občine, pa so še daleč. Za nas so bolj zanimivi ukrepi, ki jih je moč v kratkem izvesti, ne da bi čakali na glavna dela.
V vodnogospodarskem pogledu je važna čistoča vode. Koliko koristnih gnojil odteče brez haska z
gnojišč, kjer ni dobrih jam za gnojnice, ki seveda kvari vodo nižjim sosedom, koristi pa skoraj ne daje nobene. Gradnja gnojničnih jam bo koristila lastnikom, saj bodo tako imeli več možnosti za gnojenje svoje zemlje.
Važno je tudi oranje njiv in obdelovanje vinogradov po vodoravnicah. V takih brazdah ostane deževnica dalj časa in je zemlja več ne vpije. Tako brazde ovirajo tudi odnašanje zemlje v dolino.
Pa ne le na njivah — tudi drugje: v gozdu in na travnikih so taki vodoravni jarki veliko vredni. Manj vode bo ob nalivih prišlo v vodotoke in zemlja je bo več vpila. Posledica tega bo, da bo bolj redko zmanjkalo vode v vodnjakih in potokih.
Stalno bo treba tudi čistiti strugo Ščavnice in pritokov. Ob bregovih pogosto rasejo vrbe, jelše in drugo, včasih je videti tudi zaraščene struge, zato ni čudno, da se že malo večja voda razlije. Na bregove struge sodi le mlada, eno do dveletna vrbovina. Drevesa so lahko samo na bregu. Pogostokrat bo torej treba posekati vse močnejše rastline v strugi in pustiti rasti le tanke šibe, ki varujejo bregove — so pa uporabne tudi za pletarstvo. Tako je mogoče v določeni meri zmanjšati poplave.
V kratkih obrisih smo prikazali sedanje stanje vodnega gospodarstva videmske občine, pa tudi bodoče stanje in nekaj ukrepov, ki jih bo moč izvesti v kratkem in bodo mnogo prispevali k obvarovanju ozemlja. Vsa vodnogospodarska ureditev zahteva velike napore in stroške, a tudi z malimi, navidez nepomembnimi ukrepi se da marsikaj doseči. Iz tega sledi, da ima videmska občina pred seboj lepo bodočnost, ki pa bo dosegljiva samo z neutrudnim delom. Toda delo mora biti strnjeno v en sam skupen smoter — izboljšanju življenjskih razmer v tem predelu naše domovine — v dolini Ščavnice.
Pripravljalni odbor za proslavo desete obletnice osvoboditve pri Vidmu ob Ščavnici je v počastitev tega praznika izdal broširano knjižico »Videm ob Ščavnici ob desetletnici osvoboditve«:. V njej zasledimo tehtne in vsebinsko aktualne prispevke, v katerih pisci analizirajo sedanje stanje v gospodarskem, političnem in kulturnem življenju občanov. Poudarek so dali predvsem elektrifikaciji, kar je tudi samo po sebi umevno, saj bodo na dan glavne proslave — v nedeljo, 8. maja — odprli v središču občine prvo elektrifikacijsko središče v naši republiki.
Ing. Vekoslav Korošec je za brošuro napisal članek o porabi električne energije pri nas, ljudski poslanec Ivan Kreft razpravlja o elektrifikaciji podeželja (članek je bil objavljen tudi v našem tednika), v izvlečku referata ing. Franca Štrajnerja, podanega na posvetovanju strokovnjakov elektrogospodarstva v Radencih, je govora o koristih, ki jih obetata kmečkemu prebivalstvu električna krušna peč in sadna sušilnica, o kmetijstvu v videmski občini
je napisal izčrpen in tehten prispevek ing. Tone Skvarč, gozdarstva v občini se je dotaknil ing. Jalšovec, avtor S. L. A. je prispeval članek »Videm, središče predvojnega kulturnoprosvetnega dela«, ravnatelj videmske gimnazije tov. Ivan štrukelj je podal pregled kulturno-prosvetnega dela po osvoboditvi, v članku pod naslovom »Akcija proti prepovedi Ljudske pravice« je bivši urednik tega lista Ivan Kreft razgrnil pred bralci pravo podobo »Olimpiade nasilja« — v prispevku so objavljeni tudi utrinki iz Kreftove korespondence s tedanjimi aktivisti Ljudske pravice in naprednimi ljudmi, kakor tudi faksimile pismene odredbe, ki jo je tedanji ban dr. Natlačen poslal podrejenim žandarmerijskim postajam. Morda bo koga posebej zanimal izvleček iz kronike »Začetek in razvoj šolstva v Vidmu ob Ščavnici«. Na zadnjem mestu v brošuri pa je komentar k naslovni sliki, v kateri je obelodanjen programski regulacijski načrt za občinsko središče. Objavljene so tudi naslednje slike:
Električna krušna peč — Ozemlje ob-
čine Videm ob Ščavnici — Slavnostna otvoritev doma »Matije Gubca« v Vidmu ob Ščavnici 50. julija 1959. leta. Zlasti zadnja slika je zgodovinsko pomembna, saj je eden izmed redkih spominov, ki so še ohranjeni iz časov, ko je bil Videm pravo središče, odkoder so vodile žile prosvetnega poslanstva in napredne miselnosti v bližnjo in daljno soseščino.
Na kraju naj še povemo, da se je videmski pripravljalni odbor s to brošuro dostojno oddolžil spominu na zgodovinsko pomembne dogodke in dejanja v preteklosti, hkrati pa dal prebivalcem občine v roke prikladen in poučen priročnik, ki jim kaže pot tudi v bližnjo prihodnost. Brošuro pa bodo z veseljem vzeli v roke tudi nedomačini, ki jih zanimata življenje in razvoj v tej slovenjgoriški občini.
Za bralce našega tednika pa smo ponatisnili prispevek ing. Karla Puppisa o »Vodnem gospodarstvu občine Videm sedaj in v perspektivi«, kajti v njem se je avtor dotaknil problema, ki je več ali manj skupen vsem prebivalcem našega Pomurja.
OBMURSKI TEDNIK, 5. MAJA 1955
3
Videmčani so popravljeni
A bodimo vendar realisti: pot do tega smotra je še dolga in vijugasta. Marsikaj bo treba žrtvovati za to pridobitev. Videmčani pa so na vse to pripravljeni, kakor si tudi vroče želijo, da bi uredili svoje središče in v njem imeli kmalu tudi zdravstveno postajo. Osmega maja pa bodo proslavili 10. obletnico osvoboditve. Z njimi bodo praznovali vsi prebivalci Prlekije — ves ljutomerski okraj, v katerem naštejejo sedaj namesto 2050 že 7016 odjemalcev električne energije. Tudi prebivalci bližnjih
KAM Z MLADINO,
ki konča svojo šolsko obveznost?
V našem okraju je v šolskem letu 1953/54 dovršilo šolsko obveznost v osnovni šoli in v nižji gimnaziji 1338 učencev. Doma pri starših jih je ostalo 1113, 138 se jih je vključilo v obrt, 55 o strokovne šole in le 32 jih je nadaljevalo študij v višji gimnaziji.
Iz tega je razvidno, da ostane večina (83 %) mladine na posestvih kot delovna sila, ki bo vezana izključno na težaška dela po razdrobljenih parcelah v Prekmurju, ali pa se bo odločila za sezonsko delo, ki že leta in leta zelo kvarno vpliva na, našo mladino. Vedeti moramo, da je mladina v teh letih najbolj potrebna pomoči in vzgoje in da je izpostavljena slabemu in kvarnemu okolju.
Komaj 10 % mladine se odloči za obrt. To je zelo malo, če pomislimo, da je prav obrtna dejavnost, zlasti na vasi, močno iskana, saj ponekod nimamo najnujnejših obrtnih poklicev kakor kovačev, kolarjev itd. Za povečanje obrtniškega naraščaja skrbimo mnogo premalo.
Še bolj pa je problematično vključevanje mladine o industrijske in ostale nižje strokovne šole. Za te šole se je odločilo le nekaj nad 4 % mladine.
Naša država se industrializira in mehanizira s hitrim tempom, zato bo potrebovala vedno več strokovnega kadra.
Ker je Prekmurje izredno gosto naseljeno, saj znaša relativna gostota ponekod tudi do 140 ljudi, zato je tudi razumljivo, da je prav tukaj največ odvišne delovne sile, ki se mora nekam vključiti. Zato bi bilo nujno, da se za ta problem zavzamejo zlasti podjetja, ki bi omogočila študiranje, te mladine.
S tem sem odprl problem štipendiranja dijakov na splošno, zlasti pa vajenske mladine. Iz statističnih podatkov vidimo, da naš okraj sorazmerno daje največ štipendij v republiki in da je seveda s to postavko okrajni proračun močno obremenjen. Zato sem mišljenja, da ne moremo reševati tega problema samo na ta način, nego bi morali naši mladini, ki gre v strokovne in vajenske šole, nuditi v samih podjetjih ali s pomočjo nekih centralnih fondov več materialne pomoči. V nasprotnem primeru bo ta odstotek še nižji, oziroma se bo opisovala v te šole mladina bolje stoječih družin, ostali pa bodo množili naš kader nekvalificirane delovne sile in sezonskih delavcev.
Odločanje in opisovanje mladine za nadaljnji študij na srednjih šolah vsekakor ni tako pereč, vendar nam 2% vključenih da razmišljati: ali ne bomo imeli premalo visoko kvalificiranega kadra in od kod se sedaj pravzaprav mobilizira tak kader?
Dijakom, ki so iz delavskih in kmečkih družin in so oddaljeni od popolnih gimnazij, je študij brez izdatnih štipendij takorekoč nemo-
goč. To še pride tem bolj do izraza pri študentih univerz, kjer je že itak ugotovljeno, da je socialni sestav študentov zelo slab.
V našem okraju večkrat ugotavljamo, da imamo zelo malo kvalificiranega vodečega kadra, zlasti strokovnjakov v upravni službi, v kmetijstvu, trgovini, zdravstvu itd. Mislim, da je pravilno, da si čimprej vzgojimo in usposobimo ljudi za naše potrebe o vseh panogah in da zagotovimo naši mladini pogoje za študij. To pa ni naloga samo upravnih oblasti, temveč naših upravnih in delavskih svetov, družbenih organizacij in celo društev, ki 80 poklicana, da aktivno rešujejo kadrovsko vprašanje.
Močno pogrešamo številčne podatke o potrebah strokovnih kadrov. Naša podjetja bi morala izkazati svoje potrebe po kadrih vsaj za nekaj let naprej. Tako bi organ, ki bi usmerjal mladino v poklice z ozirom na zmogljivost teh različnih šol, svoje delo laže opravljal.
Ob zaključku letošnjega šol. leta bo izostalo o naših šolah 1623 učen-
cev. Mislim, da bi se s prizadevanjem vseh odgovornih činiteljev dalo doseči, da bi letos uspešneje rešili problem vključevanja mladine v poklice in šole.
Mladinci, ki imajo veselje do strokovne izobrazbe, imajo tudi odprto pot v našo armado. Kakor verno, se je pri nas vojna industrija močno razmahnila in ker prevladuje tudi v naši vojski mehanizacija, potrebujemo mnogo strokovno izvežbanih podoficirjev in oficirjev. V teh vojaških šolah imajo kandidati velike ugodnosti, saj so tam popolnoma preskrbljeni. Obvezati se morajo, da bodo le 6 let služili v redni vojski, po tej dobi pa kot strokovnjaki svoje stroke lahko preidejo v civilno službo.
Tudi z vpisovanjem v vojaške šole vidim veliko možnost, da bomo problem usmerjanja in vključevanja naše mladine o poklice laže rešili, naši mladini pa dali možnost, da ne bo samo služila koristim naše obrambe in graditve socializma, ampak jim dali možnost lepšega in boljšega življenja.	-c-
NEKAJ MISLI
ob gostovanju Ptujčanov v Križevcih pri Ljutomeru
Pred kratkim so Ptujčani gostovali v Križevcih z veseloigro »V soboto se poročim«. Gostovanje so sicer nekoliko pozno najavili, vendar pa to ni moglo bistveno vplivati na obisk.
Večkrat smo že pri nas gledali goste iz Ptuja, zato nas je tokratni obisk še toliko bolj presenetil. Vprašujemo se, ali je res pametno, če s takoimenovano »mehanično« kulturo dušimo poslanstvo diletantskih skupin na podeželju. Ali ni bil smoter prosvetnega dela vedno isti — tako nekoč, pa je menda tudi sedaj — vzbujati pri mladih ljudeh zanimanje za ljudsko igro, petje, delo na odru, branje dobre knjige in podobno? Velika pridobitev za naše vasi je tudi kino, vendar pa ob njem propada drugo kulturno delovanje. Da pa le ne bi čisto zamrlo, si skušamo pomagati s tem, da sprejemamo razna gostovanja, ki so konkretno pri nas vedno bila tudi na dostojni kakovostni višini. Tako opravimo hkrati dve nalogi: širšemu krogu ljudi posredujemo dobro igrano dramo, občinstvu pa omogočimo, da si lahko poklicne igralce ogleda na domačem odru, kajti - pot do Ptuja ali celo Maribora, kjer so poklicna gledališča, je seveda mnogo dražja. To je menda dovolj
dober namen, ki pa še ni docela doumljiv nekaterim prosvetarjem in članom vodstva IZUD v Križevcih. Domala vsi se več ali manj bojijo, da bo s takimi predstavami trpel obisk pri kinopredstavah. To pa ne bi smelo biti glavni vzrok, kajti prav dobroverno, da se tudi pri dobrem filmu ljudje različno vzgajajo, smo pa tudi prepričani, da samo s filmom ne bomo mogli uresničiti; vseh tistih nalog, ki so pred prosvetnimi društvi. Film celo spravlja mladega človeka: v neko otopelost in apatičnost, ga uspava;. dognano je tudi, da kriminalni in kavbojski? filmi ne bodo nikdar prevzgojili našega državljana v pravega socialističnega človeka. Šele na odru lahko spoznamo pravega: vsakdanjega človeka — seveda če ga igralec zna v svoji igri prav upodobiti in prikazati vsaj drobec iz resničnega življenja — in prav to srečanje človeka s človekom bo lahko mnogo bolj pozitivno vplivalo na osebnost gledalcev, zlasti še mlajših.
Želeti bi bilo, da si bomo, v tem — vsaj kolikor se da — enotni, ne pa, da si bomo na razne načine prizadevali, da bi kar najbolj zmanjšali med ljudmi zanimanje za kakovostna gostovanja.	(nb)
Ali bo Glasbena šola v Murski Soboti
še lahko obstojala?
Te vprašanje si nenehno postavljam in to prav y času, ko so pred durmi vsakoletni vpisi v Glasbeno šolo za novo šolsko leto 1955/56. Zaskrbljeno zrem v bodočnost tega zavoda, čigar delovanje bo zaradi občutnega skrčenja proračuna pri postavki plačnega fonda tako okrnjeno, da se po pravici sprašujem, ali bomo lahko še dejali, da imamo v M. Soboti glasbeno šolo?
Letos praznujemo 10-letnico svobode. S ponosom prikazujemo rezultate naših pridobitev. Dosegli smo zavidljive uspehe v našem gospodarstvu, industriji, kmetijstvu, v prosveti itd. Čeprav je prosvetno delo
morda le majhen drobec naše rasti in vzpona, so naše oblasti, ko so pred devetimi leti ustanovile glasbeno šolo v Soboti, po mojem mnogo storile, da so se uspehi pri tem nenehnem zagonu še povečali. Saj smo
tako v Prekmurju leta 1946 prešli z instrumentalnih instrukcij na splošno, vsestransko in sistematično glasbeno vzgajanje naše mladine.
Ker do leta 1946 v Prekmurju niso poznali glasbenega šolstva, je vladalo med ljudstvom nezaupanje do ustanovljenega zavoda. Čeprav je bil pouk brezplačen, sc je prvo leto vpisalo le 16 učencev. Svojo odgovorno delo pa je učni kader, ki do takrat skorajda ni imel nikakih tradicij, vestno opravljal tako, da se je zaupanje v Glasbeno šolo od leta do leta večalo. Število letnih vpisov je naraščalo. Povprečno število vpisanih učencev se v zadnjih letih giblje od 150 do 140. V tekočem šolskem letu smo vpisali 141 učencev, dočim smo jih nekaj nad 50 odklonili, ker niso imeli pogojev za vpis.
Tudi kvaliteta pouka se je od leta do leta boljšala. To progresivno rast zavoda smo lahko opazovali na letnih produkcijah. Isto so ugotavljali tudi inšpektorji, ki so prihajali iz Maribora ali Ljubljane. Ti so vedno zelo povoljno ocenjevali delo v ne-
katerih oddelkih. Dalje. Naši učenci, ki so nadaljevali glasbeni študij bodisi v Mariboru, Ljubljani ali Zagrebu, so dosedaj vsi uspešno opravili sprejemne odnosno prestopne izpite in bili sprejeti v odgovarjajoče razrede, kar potrjuje, da glasbeno oblikovanje na našem zavodu ni v ničemer zaostajalo za glasbeno vzgojo v večjih kulturnih centrih naše države. Mirno lahko trdimo, da je vsak naš gojenec, ki je pokazal zanimanje za pouk, dobil tekom svojega šolanja na našem zavodu solidne temelje iz svojega predmeta. Kdor je budno spremljal delo na Glasbeni šoli, je mogel ugotoviti, da je resno, vestno, solidno in temeljito delo, ki so ga opravljali učitelji, opravičevalo obstoj tega zavoda.
Proračun za tekoče koledarsko leto, ki je bil sprejet na seji LOMO Sobote, pa je pri posameznih postavkah tako nizko odmerjen, da bo resno ogroženo delo na Glasbeni šoli. Posledica tega bo, če ne dobimo dodatnih sredstev iz proračuna, da novih dijakov jeseni ne bomo sprejemali, od sedanjih učencev pa jih bomo morali, po moji površni oceni, odpustiti približno 110. Če bo v jeseni naš zavod vegetiral v taki okrnjeni obliki, ali bomo tedaj lahko še trdili, da imamo v Soboti glasbeno šolo?
Preden pridem na analizo našega proračuna, moram javnost seznaniti z ustrojem na naši šoli. Vsak učenec ima poleg kolektivnega (teorija, solfeggio, ansambelske vaje, mladinski zbor) tudi individualni pouk, kjer posveti učitelj vsakemu dijaku eno uro tedensko. Sleherni učenec obremenjuje šolo samo s svojim glavnim predmetom eno uro na teden. Ker so na Glasbeni šoli nastavljeni le trije učitelji (po eden za klavir, violino in trobila) in ker navzlic vsakoletnim razpisom prostih mest na našem zavodu v »Objavah« LPK LRS ni mogoče dobiti manjkajočih strokovnih moči, je bilo nujno, da se preostale ure honorarno zasedejo. V aprilu letos je poleg učne obveznosti naših strokovnih učiteljev preostalo še 576 ur, za kar bi bilo potrebnih, z ravnateljem vred, 8 novih učiteljev. Pri povprečni plači za te manjkajoče moči v znesku po 10.000 din in 45% socialnim dajatvam bi to znašalo 1,372.000 dinarjev. Honorarne učne moči pa opravijo isto delo za 800.000 din. To vsoto sem v proračunu tudi planiral. MLO pa mi je to postavko znižal za polovico, kar bo komaj zadostovalo za tekoče šolsko leto. Jeseni, ko prične novo' šolsko leto, ne bomo mogli
sprejemati novih učencev. Od letos vpisanih dijakov pa bomo lahko obdržali: na klavirskem oddelku od 68 vpisanih le 20, na violinskem oddelku v najboljšem slučaju od vpisanih 41 le 5 (ker bo učitelj moral poleg pouka violine prevzeti še stranske predmete, n. pr. različne razrede teorije itd,.); pri trobilih bomo tudi v bodoče lahko sprejeli enako število gojencev (7), dočim bomo morali ukiniti pouk na pihalih (5) in harmoniki (19). Pri sedanjem proračunu bi mogla Glasbena šola v Soboti jeseni sprejeti le nekaj nad 50 učencev, kar bi pomenilo 25 % dosedanje kapacitete. Operativni izdatki pa bi navzlic majhnemu številu učencev morali ostati približno enaki (225.000 din). Obremenitev teh izdatkov, preračunana na 1 učenca (indeks 100 za dosedanje število dijakov), bi narasla na 458 odstotkov. 
Tudi pri operativnih izdatkih to krčenje ni prav nič manj občutno. V postavki »za pisarniške potrebščine in drugo« imamo predvidenih 10.000 din. Na videz je ta vsota dokaj velika in bi verjetno zadostovala za kako občeizobraževalno šolo. Ustroj glasbene šole pa zahteva specialno administracijo. Poleg pisarniškega materiala, šolskih spričeval, dnevnikov in katalogov potrebujemo za vsakega učenca po eno kontrolno knjižico (cena 55 din), karton glavne kartoteke, karton plačilne kartoteke, formularje za zapisnik pri izpitih iz individualnih in ko-
lektivnih predmetov (vsak učenec ima svoj formular), obrazce za sprejemne izpite itd. Če je planirana proračunska postavka mišljena za skrčeno število dijakov, potem seveda zadostuje.
Ne bi hotel še podrobneje razčleniti postavke pri operativnih izdatkih. Omenim naj še vsoto 30.000 din, ki naj bi zadostovala za čiščenje in vzdrževanje zgradbe in inventarja. Če imamo y vidu, da mora Glasbena šola vzdrževati ne le stavbo in 'ostali inventar, temveč iz te vsote tudi črpati sredstva, ki so potrebna za uglaševanje in popravilo 7 klavirjev in 1 harmonija, tedaj se mi zdi, da je ta vsota vsekakor prenizko odmerjena.
Naj končno še dodam, da je ustroj našega zavoda v učnem, vzgojnem, administrativnem in finančnem poslovanju bistveno drugačen kot na občeizobraževalnih šolah, zaradi česar zahteva tudi individualno presojo pri posameznih proračunskih postavkah. Zato sem pri MLO večkrat prosil, naj mi dopuste prisostvovati seji, ko bodo pretresali proračun, da zamorem te na oko Visoke postavke braniti in zagovarjati. MLO pa je proračun znižal, ne da bi mi dopustil iznesti svoje stališče.
Prepričan, sem, da bomo našli razumevanje pri MLO, ki bo z dodatnimi krediti omogočil obstoj našega zavoda in poskrbel, da se bo lahko nemoteno razvijal. Vprašanje, ali naj Glasbena šola v M. Soboti, ki se je zaradi svojega delovanja močno ukoreninila med ljudstvom in izkazala s svojimi uspehi, še obstoja ali ne, je vsekakor zelo pereče in upam, da nam nanj ne bo treba negativno odgovoriti.
Danijel Grum,
ravnatelj Glasbene šole v M. Soboti
Taka bo nova zgradba nižje gimnazije o Gor. Petrovcih — po načrtih arhitekta Fr. Novaka
Upokojenci
bodo imeli svečan sestanek za 10-letnico osvoboditve o nedeljo, dne 8. maja 1955 v. dvorani hotela Zvezda.
Cezanjevčani na Kogu
V okviru proslav za 10. obletnico osvoboditve so se gledališke igralske družine marljivo pripravljale za nastope na domačih in sosednjih odrih. Pogostoma srečamo ljudi, ki mislijo, da kulturno-umetniška društva gostujejo zaradi dobička. Toda igralci ne mislijo tako. Pri gostovanjih ne računajo na dobiček, saj so še veseli, če so kriti stroški. Gostujejo z željo, da razvedrijo čimveč ljudi in jih seznanijo s svojim delom, da poživijo kulturno-umetniško dejavnost in da se povežejo z drugimi društvi.
Kadar so gostovanja prirejena iz teh namenov, potem ne bo hladnega sprejema, ne slabega obiska, igralci pa, ker ne hlepe po denarju, se
bodo potrudili, da bodo najbolje zaigrali in tako zadovoljili ljudi, kar jim bo največje in najlepše plačilo za delo.
V takem duhu so gostovali Cezanjevčani na Kogu. Sprejeti so bili toplo, domače društvo jim je pri vsem pomagalo, po igri so pa dobili zasluženo priznanje. Družabni večer jih je še bolj povezal, zato pa je bilo slovo prisrčno.
Cezanjeyski igralci so odnesli s Koga najlepše spomine, želijo pa, da bi jih tudi Kogovčani obiskali s kakim kulturnim nastopom.
OB DRUGI ŠTEVILKI UTRINKOV
literarnega glasila dijakov ESŠ V M. Soboti
V začetku letošnjega leta so soboški dijaki nameravali izdajati svoje literarno revijo. Toda zamisel je zaradi finančnih težav in prezahtevnosti takega glasila ostala neuresničena. Kljub temu pa je močno razgibala mlade literate in vzpodbudila dijake na Ekonomski srednji šoli, da so začeli izdajati, ciklostiran listič »Utrinki«. Marca je že izšla druga številka, ki v primerjavi s prvo kaže razveseljiv napredek, pozornosti pa je vredno tudi to, da se v glasilu začenjajo oglašati tudi drugi mladi literati.
Tudi druga številka še kuže mnogo začetniških napak: premala doživetost, nerodno izražanje, pomanjkanje miselne globine, razvlečenost, premala oblikovna dognanost, vendar pa ni namen glasila, da bi nam nudilo neke umetniške stvari in bi kaj takega bilo nesmiselno pričakovati, ker mladi pisci doslej skoraj niso nikjer, objavljali, sami pa tudi niso tako razgledani, da bi si bili tudi dobri kritiki. Zato je namen tega glasila, da počasi izgrajuje mlade pisce in jim da tudi možnost, da svoje črtice ali pesmi primerjajo s črticami ali pesmimi svojih tovarišev, poleg tega pa še lahko slišijo oceno nekoliko širšega kroga. Tako morda tudi »Utrinki« počasi in skromno pripravljajo pot bodoči literarni reviji, ki je Pomurju že potrebna.		—K.
DESET LET SVOBODNE GRADITVE V LJUTOMERSKIH GORICAH
Deset let dela v socialistični domovini se močno odraža tudi v Ljutomerskih goricah. Leta 1945 Ljutomerske gorice v glavnem niso bile niti elektrificirane, niti niso bili urejeni zemljiški odnosi, da ne govorimo o zadružnih in kulturnih domovih in dvoranah, katere so zgradili naši ljudje v desetih letih svobodne domovine.
Pričnimo na meji, na Kogu. V letu 1945 je bilo tu porušenih, požganih ali sicer poškodovanih 245 domov in gospodarskih poslopij. Pogorela je šola. V letu 1945 je tudi tu pričela poslovati Obnovitvena zadruga kot prvi zametek zadružništva. Uspeh skupnega dela je bil kmalu viden. V prvem obdobju je bilo obnovljenih skoraj ¾ porušenih in požganih hiš. Zadruga je dobavila članom po nizkih cenah gradbeni material, les in drugo. Tudi gotovinske kredite je delila. V baraki nemške obmejne straže so uredili tri učilnice, da se je spet pričel pouk v materinskem jeziku. Pričeli SO s pripravami za gradnjo nove šole, vendar se je nato nekje zataknilo in šole še danes ni. Pač pa so delno adaptirali porušeno stavbo bivše, zadružne hranilnice in tam uredili moderno učilnico. Človek, ki gre danes tam mimo, težko verjame, da je bil tam pred leti le kup ruševin, okrušeno zidovje.
Iz drugega takega zidovja je nastal prosvetni dom z lepo dvorano in garderobo. Dvorana je pomembna pridobitev Koga.
Pred vojno so imeli razne kulturne prireditve v veliki šolski učilnici. Niti ena, niti druga »narodna« stranka ni imela denarja za dvorano . . .
Predlanskim je zagorela na Kogu električna luč. Kogovčani so se vsa povojna leta potegovali za elektriko, vendar se jim je ta želja uresničila šele predlani.
Čez hrib in dol, pa smo v Vinskih vrhovih. Pozdravil naš bo lep zadružni dom, delo neutrudnih Miklavževčanov. Je eden izmed redkih v okraju, ki res služi svojemu namenu. Upravičeno so nanj ponosni. Tudi tu so imeli precej posla z obnovo, sicer mnogo manj kot ha Kogu. Hkrati s Kogovčani so tudi oni dobili elektriko in na kar so verjetno najbolj ponosni — Okrajni ljudski odbor jim je lani poklonil staro kinoaparature iz ljutomerskega kina, ki pa je še dobro ohranjena in deluje odlično. Nedeljo za nedeljo privablja mlado in staro na to prijetno in ceneno razvedrilo.
Ko je pred desetimi leti zavihrala zastava osvoboditeljev nad Ljutomerskimi goricami, so se pretrgali poltlačanski odnosi med vinogradniki, veleposestniki in zadnjimi ostanki plemstva na eni in slovenskimi viničarji na drugi strani. Ljudska oblast je dala najprej zemljo v začasno obdelavo bivšim viničarjem, že v zimi 1945/46 pa so ustanovili prvo vinogradniško obdelovalno zadrugo v okraju, ki so jo imenovali po prleškem heroju Kerenčiču. Vinogradi tega
velikega socialističnega obrata so v obeh občinah in so danes visoko produktivni, mnogo bolj kot v času gospodov, ki so bore malo skrbeli za njih obnovo.
Slično so ustanovili še zadruge Nunska graba in Železne dveri. Zlasti zadnja je bila pred nekaj leti znana širom po Sloveniji po veliki produktivnosti in vzorni organizaciji. Zadnja leta sc sicer govori in piše o njej bolj malo, toda zaradi tega ne gospodarijo nič slabše kot prej.
Na Jeruzalemu vam postrežejo s svetovno znanim jeruzalemčanom, ki še ni prav nič izgubil na svoji nekdanji kakovosti, kvečjemu pridobil, saj se uprava posestva že od začetka ukvarja z obnovo nasadov in selekcijo čim primernejših sort. Tudi na Jeruzalemu in oddaljenih gričih že nekaj let sveti električna luč.
V Ivanjkovcih v teh letih tudi niso mirovali. Delali so sicer manj novih zgradb, obnove iz prvih let so se v glavnem izognili. Poleg novourejene dvorane imajo tudi kino. Kostanj je že prav na meji obeh okrajev in Ljutomerskih goric. Tu je delo zaživelo zlasti v zadnjih letih, ko so elektrificirali vas, zgradili novo šolo, uredili ambulanto in kino.
Kratek pregled nam ne dovoljuje, da bi omenili vse, kar so v teh letih ustvarile pridne roke naših Prlekov. Vendar ob prehodu v drugo desetletje velja: še čvrsteje bomo zagrabili.	mp. —
Učitelji črensovskega področja bodo zborovali
v soboto, 7. maja v Veliki Polani. To bo po vrstnem redu že četrto zborovanje. Pogovorili se bodo o bralnem pouku v IV. razredu osnovne šole, imeli predavanje o slovenskem knjižnem izreku, izmenjali izkušnje in ugotovitve o opazovalnih spisih, ki so jih po sklepu zadnjega zborovanja pisali v vseh osnovnih šolah, in se pogovarjali tudi o nekaterih organizacijskih zadevah, predvsem o bližajoči se proslavi 10. obletnice osvoboditve:
4 OBMURSKI TEDNIK, 5. MAJA 1955
Ali smo kaj zadeli . ..?
Pred žrebanjem Jugoslovanske loterije v Murski Soboti
Več kot 150.000 ljudi širom po Sloveniji nestrpno pričakuje izid žrebanj Jugoslovanske loterije, ki so redno vsakega 10. in 25. v mesecu. Zaradi žrebanja sta ta datuma postala za premnoge naše ljudi neka posebna dneva. Datum 10. in 25. sta dneva pričakovanja, ki nekatere razveselita, mnoge potolažita, večino pa napotita, da preložijo svoje upe na naslednje žrebanje. Dan žrebanja je poseben dan ne samo v Sloveniji, ampak še bolj v drugih republikah, kjer je Jugoslovanska loterija tekom mnogih let pridobila še več navdušenih igralcev na polovične in cele srečke, pa tudi na serijo številk. Gruče nestrpnežev se na dan žrebanja zbirajo v zgodnjih večernih urah pred izložbami prodajaln v pričakovanju, da bodo ob enem samem pogledu na poročilo žrebanja postali premožnejši. Ob tem pogledu se sicer z lahkoto potolažijo, tudi če so na svojo srečko zadeli samo vlogo: »Vendar mi je sreča mila!« Ostali, ko zjutraj prelistavajo časopis, ga na dan po žrebanju obrnejo drugače kot ponavadi in glej, odpirajo žrebno listo, ki je pravkar objavljena. To jutro nudijo družine sliko nenavadne sloge in medsebojnega razumevanja: mož, žena, včasih celo tašča so istočasno sklonjeni nad žrebno listo. »Ali smo kaj zadeli?«
Po osvoboditvi in zlasti od 1951. leta je reorganizirana Jugoslovanska loterija močno razgibala svoje poslovanje tudi v Sloveniji, kjer, kakor smo že omenili, sedaj prodajajo nad 150.000 srečk mesečno. K temu uspehu so pripomogla naslednja tri dejstva: prvič, dobiček Jugoslovanske loterije je sedaj namenjen in gre v korist dobrodelnih ustanov kot so Zveza gluhih Jugoslavije, Zveza slepih Jugoslavije, Jugoslovanski Rdeči križ, Zveza vojaških vojnih invalidov itd. — drugič, izpremenjen je način žrebanja, ki se sedaj vrši mehanično po decimalnem sistemu — in tretjič, vsakokratno žrebanje je javno, vedno v drugem kraju Jugoslavije, kar omogoča igralcem, da pri žrebanju neposredno sodelujejo.
Tokrat, t. j. 10. maja letos bo žrebanje 70. kola Jugoslovanske loterije v Murski Soboti in bo tudi Prekmurcem nudena prilika, da se na lastne oči prepričajo, da le zgolj slučaj odloča o premijah in dobitkih.
Čeprav si srečke Jugoslovanske loterije krepko utirajo pot v domove našega prebivalstva, mnogi vendar še niso dodobra poučeni o planu dobitkov in- načinu žrebanja. Zato v nekaj stavkih poročamo:
Kot je znano, so vsak mesec istočasno v prodaji srečke po dveh planih: po Planu I in po Planu II. V Murski Soboti bo žrebanje po Planu 1, ki jih je s tem kolom 600.000 in so oštevilčene od 000001 do 600.000. Vse srečke imajo torej šestštevilčne številke. Žrebanje poteka s pomočjo šestih bobnov na električni pogon, od katerih vsak, računajoč z desne na levo, predstavlja enice, desetice, stotice itd. Zadnji, t. j. skrajni levi boben, predstavlja stotisočice. Na obodu vsakega bobna je prostor za deset številk od 0 do 9. Samo žrebanje poteka takole:
Dobitki po 200 din (po Planu I), oziroma po 100 din (po planu H) se določijo z žrebom na prvem, t. j. skrajnem desnem bonu. Vsaka srečka, katere številka (No) se končuje s številko, ki jo na določenem mestu pokaže boben, zadene dobitek 200 din (po Planu I), oziroma 100 din (po Planu ӀӀ). Na ta način je z eno samo številko določenih 120.000 dobitkov po 200 din (po Planu I), oziroma 500.000 dobitkov po 100 din (po Planu ӀӀ).
Dobitki po 1000 din se določijo z žrebom na dveh bobnih (desnih), ki predstavljajo enice in desetice. Vsaka srečka, katere šte-
vilke (No) se končujejo s številom, ki ga pokažeta ta dva bobna, zadene dobitek 1000 din.
Na isti način se nadaljuje tudi žrebanje večjih dobitkov z vedno naraščajočim številom uporabljenih bobnov. Tako za večino dobitkov niso merodajne cele številke, natisnjene na srečkah, ampak samo končnice istih. Važno je opozoriti, da je za večje dobitke in premije, ki se žrebajo z vsemi šestimi bobni, merodajno vseh šest številk, iz katerih se sestoji številka (No) srečke.
Dobitki se izplačujejo prinesitelju srečke brez kakršnih koli odbitkov in sicer takoj po izidu uradne žrebne liste. Dobitke
do 50.000 din izplačujejo zastopniki, t. j. prodajalci srečk, dobitke od 3000 do 50.000 dinarjev pa tudi vsi sedeži Narodne banke FLRJ, večje dobitke in premije pa republiška direkcija in Glavna direkcija Jugoslovanske loterije po pošti, oziroma na svojih blagajnah. Izžrebane srečke zastarajo 60 dni po dnevu žrebanja, v kolikor niso v tem roku predložene v izplačilo.
Kot smo že omenili bo tokrat žrebanje v Murski Soboti dne 10. maja t. 1. Jugoslovanska loterija nas je naprosila, da tudi s svoje strani priporočamo občinstvu, da se v, čimvečjem številu udeleži te Zanimive in za nas redke prireditve.	KN
Kmetijska zadruga v Bučkovcih
bo kmalu prava organizacija kmetovalcev
Preteklo nedeljo je bil v Bučkovcih občni zbor članov kmetijske zadruge. Že sama udeležba zadružnikov na zboru je pokazala, da je v zadnjem času znatno poraslo zanimanje članstva za svojo organizacijo. Pa tudi posamezni odseki so dobro delovali; najbolj pa seveda živinorejski, poljedelski in sadjarski.
Trgovina je imela okrog 35 milijonov din prometa in si v poslovanju pridobila Čez 600 tisoč dinarjev čistega dobička. Z njim so krili izgubo pri avtu, kupili škropivo za sadno drevje in nekaj vlo-
žili v investicijski sklad, kar je bila tudi želja zadružnikov.
V	trgovini bi zadruga lahko dosegla še večje dohodke, če bi se vodje lesnega odseka bili bolj zanimali za odkup lesa na poslovnem področju. Tako pa se je zgodilo, da so razni mešetarji sosednjih zadrug na veliko hodili »v zelje« in si na račun bučkovske zadruge kovali lepe dobičke.
Odkup bo treba v prihodnosti reorganizirati in ga postaviti na zdrave temelje. Držati se bo treba načela: kmetovalec naj svoji zadrugi vse proda, v njej pa tudi kupuje vse potrebščine.
Trgovina je imela na razpolago premalo obratnih sredstev. Posebno nekatera odkupna podjetja zelo netočno plačujejo živino, čeprav bi jo po pravilu morala plačati takoj ob prevzemu. Z zavlačevanjem plačila pa dokaj zavirajo trgovsko poslovanje zadrug.
Želeti bi bilo, da bi pri bučkovski zadrugi začel delovati hranilnokreditni odsek. Prvi vlagatelji prihrankov naj bi bila domača društva: gasilci, Zveza borcev, Partizan . . . Njihovemu zgledu bi potem sledili tudi zasebniki.
V	razpravi se je oglasil tudi republiški poslanec tov. Pirher, navzočim obrazložil prednosti, ki jih imajo člani KZ, tolmačil nove predpise v zvezi z odkupom in priporočal oživljenje kreditno-hranilnega odseka, ki mora biti temelj poslovanja.
Pričakovati je, da se bo zadružnemu vodstvu s pomočjo vseh članov posrečilo odpraviti ugotovljene pomankljivosti, zlasti še One, ki so se lani pojavljale pri odkupu poljskih pridelkov, sadja, lesa in drugih dobrin. Izpopolniti bo treba tudi zadružne odseke, kajti le z njihovo pomočjo bo zadruga prav zaživela in lahko dobro opravljala svoje poslanstvo.
Le dobro gospodarjenje bo v zadrugo privabilo nove člane in povečalo njen ugled; za drugo polovico poti pa naj bi se ji približal sleherni kmetovalec, saj je kakor na dlani, da je njegova organizacija, zato pa naj bi v njej tudi čimprej našel svoje mesto.
Ro
Pri začetnih uspehih se ne kaže ustavljati
Sredi aprila so v Veliki Polani zborovali zadružniki. Udeležba na njihovem občnem zboru pa kljub drugemu sklicu ni bila zadovoljiva, kar po svoje dokazuje, da se kmetje še vse premalo zanimajo za svojo kmetijsko zadrugo in premalo cenijo njeno poslanstvo.
Iz poročil je bilo moč razbrati, da je domača zadruga lani mnogo prispevala za dograditev zadružnega doma in za kinoprojektor. Dosedaj dodeljeni investicijski krediti pa ne zadostujejo za kritje vseh stroškov. Potrebujejo še 1,600.000 dinarjev kredita, da bodo lahko poravnali vse obveznosti, ki izvirajo iz gradnje, in ureditve zadružnega doma.
Poljedelski odsek se je v glavnem omejil le na zatiranje koloradskega hrošča in ameriškega prelca. Uspešno je deloval živinorejski odsek. Število rodovniške živine je močno naraslo. Z zadružnimi sredstvi so kupili avstrijskega in domačega plemenjaka. Navzoči živinorejci so zahtevali, da jim je treba omogočiti možnost za nakup močnih krmil. Krme za živino je v okolišu zadruge premalo in je slaba, zato je tudi molznost krav pod povprečjem v drugih krajih. Zadružnikom so tudi priporočali, naj zavarujejo svojo živino. Sadjarsko-vinarski odsek ni opravil svojih nalog, saj se ni niti potrudil, da bi v okolišu poškropili sadno drevje. Kreditni odsek ima za
svoj okoliš premalo Vlog. Prosvetni odsek se je bavil z organizacijo filmskih predstav. Gospodarska knjižnica ima zelo malo bralcev in se bo zato združila z ljudsko knjižnico. Na zboru so tudi sklenili, da je treba Sicer skromen dobiček 135 tisočakov vložiti v investicijski sklad.
Na zboru navzoč zastopnik OZZ tov. Valenčič je članom priporočal,
naj svojemu vodstvu pomagajo v prizadevanju, da bi zadruga postala resnična organizaciji kmetov, njegovo delo kontrolirajo in vnovčujejo svoje pridelke samo v svoji zadrugi, kajti le tako ji bodo lahko dali solidne gospodarske temelje, da bo sčasoma lahko njim nudila vse, kar potrebujejo pri naprednem gospodarjenju.	F. K.
iz občnega zbora tišinske zadruge
Redni letni občni zbor svoje zadruge so tišinski zadružniki lepo obiskali. Zadruga šteje 136 članov, vendar jih le 70 plačuje svoje de. leže.
Lani je zadruga imela skoraj 2,5 milijona dobička, ki bi pa bil lahko še večji, če se pri odkupu ne bi pojavili številni nakupovalci, ki so pri tem imeli naravnost čüdovite dobičke. Ker bo letos z odkupom drugače  urejeno, bo tudi dobiček zadruge večji, poleg tega bo pa ostal zadružnikom samim.
Tudi z upravnim odborom ne moremo biti popolnoma zadovoljni, saj so se nekateri člani delu kaj radi izogibali. Večje zaupanje pa imamo v novi odbor in upamo, da bo tudi uresničil naša pričakovanja.
V tišinskem šolskem okolišu sta ravnatelj nižje gimnazije Ludvik Koltaj in kmet Jože Gider prido-
bila Prešernovi družbi 77 rednih članov. Število odjemalcev družbine novoletne knjižne zbirke je naraslo kar za 50. Lani so našteli na tem področju le 27 naročnikov. Letošnji uspeh obeh poverjenikov pa kaže, da si napredna knjiga utira pot tudi med tišinske kmečke ljudi. Med vasmi sta na prvem mestu Tišina s 27 in Vanča ves z 21 rednimi člani, na zadnjem mestu pa so Petanjci kljub svoji velikosti.
VANČA VES
V kratkem bodo začeli graditi hrv Čez potok Debel. Brv bo železobetonske in tako široka, da bomo lahko čezenj vodili tudi živino. Postavili jo bodo s sredstvi Občinskega ljudskega odbora. Prav tako bodo začeli graditi mrtvašnico na pokopališču. Dosedanja stavba je že v popolnem razsulu.	J. G.
Največ dušika in kalija
potrebujejo okopavine
Okopavine potrebujejo največ dušika in kalija, saj je dokazano. da ugodno vplivata ne samo na množino pridelka, temveč tudi na odstotek škroba in sladkorja v krompirju in pesi. Poudarek je na kaliju in dušiku. Sam dušik pa ne zadostuje in tudi ne sam kalij, če hočemo imeti dober pridelek. Za krompir, ki je poleg rži in ovsa tudi rastlina nekoliko kislega odziva, je najprimernejši amonijev sulfat, za krmsko in sladkorno peso pa je preizkušeno, da se najbolj obnese čilski soliter.
Primerne količine bi bile poleg srednje močnega gnojenja s hlevskim gnojem naslednje: pri krompirju 150 do 200 kg amonijevega sulfata, 140 do 220 kg kalijeve soli: pri krmni pesi 150 do 250 kg apnenega dušika in 40 do 60 kg čilskega solitra, 220 do 320 kg superfosfata in 200 do 300 kg kalijeve soli. Koruza za zrnje zahteva 125 do 250 kg apnenega dušika, 140 do 275 kg superfosfata in 150 do 200 kg kulijeve soli, a koruza za krmo 150. do 275 kg apnenega dušika, 100 do 200 kg superfosfata in 150 do 250 kg kalijeve soli.
Koruzi ugaja najbolj apneni dušik ali apneno-amonijev soliter. Podobno kakor pesi, a malo manj gnojimo korenju. Zelju gnojimo močno s hlevskim gnojem, razen tega mu damo kakor pesi še znatne količine vseh umetnih gnojil.
Za peso in zelje je tudi prav primerno gnojilo gnojnica, ki vsebuje dušik in kalij, ne pa fosforja. Zato je treba pesi in zelju razen gnojnice dati še nekaj fosforja.
Brananje krompirja
Zoran krompir v suhem vremenu povaljamo v smeri brazd, in sicer na rahli, peščeni ali peščeno humuzni zemlji z gladkim valjarjem, na glinasto peščeni in težki glinasti zemlji pa z žlebičastim valjarjem. Z valjanjem stanjšamo plast ornice — ki je na gomoljih, omogočimo spodnji vlagi h gomoljem in pospešimo vzkalitev, zlasti vzkalitev plevela. Če po sajenju dežuje, ne valjamo.
Po desetih do štirinajstih dneh krompir branamo z lahkimi žičnimi branami, da zrahljamo zgornjo skorjasto plast zemlje in uničimo plevel, ki je že vzkalil. Zato moramo branati v sončnem in suhem vremenu, da se plevel, ki ga z brano potegnemo na površje, takoj posuši. Z brananjem še enkrat znižamo plast ornice nad semenskimi gomolji, zaradi česar se zemlja bolj ogreje in seme hitreje vzkali. Brane morajo imeti kratke zobe, da z njimi ne izvlečemo iz zemlje semenskih gomoljev. Najprimernejše so členkovite žičnate brane, ki rahljajo zemljo enakomerno, tako na grebenih kakor tudi v razorih med brazdami.	Ing. L. J.
Gorički sadjarji
nam pišejo . . .
Na Goričkem imamo par ljudi, ki kaj radi segajo po že posajenih cepikah. Njihova aktivnost je vedno večja. Sicer pa jih poznamo že iz bivše Jugoslavije, vendar jim doslej še nismo mogli do živega. Posebno se uveljavljajo na področju petrovske občine.
Vsak dan beremo o tem, kako naj obnovimo in si uredimo sadovnjake, da bomo imeli od njih kar največ koristi. Potem pa ti pride takšen zlikovec in ti populi iz zemlje najlepše cepike. Pa se vprašamo: kako naj še imamo voljo kupovati in saditi drevesca? Dokler tega ne bo kraj, prav gotovo ne bomo posebno zavzeti za obnovo sadovnjakov.
Zlikovcem pa lahko pridemo do živega le takrat, če bomo vsi sodelovali pri lovu« za njimi. Tako kot smo nekdaj lahko obveščali partizane, kje tiči sovražnik, tako lahko tudi sedaj javimo miličnikom ali pa svojemu ljudskemu odboru, kje su nevarni tatovi naših cepik. Naj ne boi nikogar strah pred zlikovci, ki na svoj način obnavljajo naše sadovnjake. Kajti za one, ki bi se morda hoteli maščevati, imamo o naši Jugoslaviji primerna zdravila: nekaj let prostovoljnega dela na železniških progah, cestah, v rudnikih. . . lahko pa bi jih še več našteli.
Pošteno jim poglejmo na prste; vsak pošten sadjar in državljan naj bi jih odkrival in prijavil oblastem, pa bodo naši sadovnjaki kmalu varni pred njimi.	A.
Za zaščito rastlin pred škodljivci
Ko smo se zbrali v Mariboru na konferenci in tečaj za zaščito rastlin pred boleznimi in škodljivci je bilo vsem popolnoma jasno, da stojimo pred obravnavo važnih nalog za naše kmetijsko gospodarstvo. Zavedali smo se, da povzročajo škodljivci in bolezni na polju, v sadovnjakih, vinogradih, na vrtu in tudi v gozdu neprecenljivo škodo, proti kateri mora biti naš boj neizprosen in dosleden.
Kdo ne pozna trde in prašnate sneti, plesni in rje na žitih? Žitni brzci, pšenične ogorčice, švedske mušice bi prav pridno obiskovale pšenične bilke, če jim ne bi z vsemi možnimi sredstvi stopili na pot. Travniški prelci, kobilice, ogrci, bolhači in rilčarji škodujejo kmetijskim rastlinam. Koloradski hrošč z jajčeci in ličinkami napada krompirjeva polja. Tudi krompirjeve bolezni (zvijanje listja, kodravost, plesen, rak, prašnata krastavost, gniloba, trohnoba, nitavost) zmanjšujejo naš pridelek.
Predstavimo si samo bakterijsko ovelost paradižnikov in gnitje plodov. Padavica sadik je za nas resen problem. Mastna in udrta fižolova pegavost, pesna Listna pega-
vost, grahar in fižolar nam uničujejo nasade na vrtnih gredah.
Jablanov rak, kodravost, listna luknjičavost koščičarjev, plesen, sadna monilija, škrlup (krastavost), ameriški kapar, ameriški prelec, jabolčni zavijač, vrbar, pedic, gobar, zlatnica, prstančar in voluhar povzročajo našemu sadnemu drevju milijonsko škodo.
Tudi vinski trti ne prizanašajo razne bolezni in škodljivci. Poznamo peronosporo, oidij (pepel), grozdno plesen in trsnega sukala, trsnega rilčknrja, trsne pršice, zelenega trsnega hrošča in trtne uši.
Vse te škodljivce in bolezni so nam z besedo in na slikah prikazali predavatelji ing. V. Masten in ing. V. Šišnkovič. Prav poseben poudarek je dala konferenca podrobni razpravi o najnevarnejših škodljivcih in boleznih: o koloradskem hrošču,
krompirjevem roku, krompirjev plesni, škrlupu, moniliji, ameriškem kaparju, ameriškem prelcu, gobarju in voluharju.
Kakor imamo danes več škodljivcev in bolezni na kmetijskih rastlinah kot so jih
imeli naši predniki, tako imamo tudi več sredstev, s katerimi se lahko učinkovito borimo proti njim.
Pripravki: modra galica, bakreno apno, bakreni Lindane, žvepleno-apnena brozga. Ceresan, svinčeni arzenat, Pantakan, Rumesan, Kreozan, cinkov fosfid in drugi, so se v široki praksi prav dobro obnesli. Danes ni več odprto vprašanje, kako bi uničevali tega ali onega škodljivca. Spoznaj škodljivca in bolezen ter uporabi primerno zatiralno sredstvo ob pravem času, je geslo naših dni.
Da je tečaj nadvse uspel, pričajo obširne razprave, ki so se razvile pri vsakem posameznem vprašanju. Na tečaju niso bili prisotni samo kmetijski strokovnjaki, temveč tudi poročevalci-opazovalci s terena, ki so močna opora našemu prizadevanju pri uničevanju neštetih škodljivcev.
Želeti bi bilo, da bi bili takšni tečaji večkrat in prav posebno takrat, ko bi bilo treba obravnavati pojave kateregakoli novega nevarnega škodljivca ali bolezni.
Ing. Lado Jerše
Naš
SVETOVALEC
JANEZ BEZNEC, BODONCI.
Če nimate dobrega plemenskega merjasca v neposredni okolici ali pa je sedanji merjasec pretežak in je že prekoračil predpisano starostno in pogodbeno dobo S mesecev, potem se obrnite do okrajnega agronoma pri OLO M. Sobota. On Vam bo dal nakaznico za drugega plemenskega merjasca. Pri dodeljevanju plemenskih merjascev namreč upoštevajo tudi krajevne potrebe.
Če se bo izkazalo, da je Vaša prošnja upravičena, boste z nakaznico plačali pri blagajni Kmetijskega gospodarstva Rakičan ali kje drugje samo 170 din za kg žive teže. Razliko v ceni — t. j. 130 din za kg — bo v tem primeru poravnal OLO iz sklada za pospeševanje kmetijstva.
»SLAVICA IZ PRLEKIJE«
Vaši izpuščaji so nastali zaradi vnetja žlez lojnic. To vnetje se često pojavlja v pubertetni dobi in se konča s 30. letom. Vzrokov je več: včasih napake v dieti (premastna ali presladka hrana), prebavne motnje, hormonalne motnje, včasih pa tudi psihološki momenti, posebno kasneje, ko se mozoljčki zagnoje in lahko iznakazijo obraz. Zdravljenje se ravna po vzroku obolenja, zato priporočamo, da obiščete svojega zdravnika.
Sicer pa priporočamo večkratno umivanje obraza z vročo vodo in milom; zatem pa splahnemo obraz z mrzlo vodo. Strogo zabranjeno pa je stiskati izpuščaje.
Včasih pomaga tudi obsevanje z višinskim soncem. Zvečer lahko umijete obraz z žveplenim ali formalinskim milom, ki ga lahko dobite v drogeriji. Če pa Vam po tem ne bi bilo bolje v dveh ali treh mesecih, potem pa se posvetujte z zdravnikom-specialistom za kožne bolezni.	B. M.
Boraks in slana
Znano je, da je kemični element — Bor — zelo važen za cvetenje in obrod rastlin, če ga dajemo v malenkostnih dozah (nekoliko kg na hektar površine). Predvsem dobro deluje tam, kjer je v tleh dovolj ali pa celo preveč apna. Najnavadnejša spojina bora je boraks.
Z enkratnim zalivanjem ali škropljenjem s polodstotno raztopino boraksa v navadni vodi (5 dkg boraksa na 10 litrov vode) so dobili posebno pri nekaterih rastlinah (n. pr. paradižnik, fižol) v mnogih primerih dvojni obrod.
Zelo Verjetno bi škropljenje po listju trte ali sadnega drevja s polodstotno raztopino boraksa tudi dalo zadovoljiv uspeh.
Boraks ne vpliva samo na cvetenje in obrod rastlin, temveč deluje tudi kot sredstvo zoper slano.
Lansko leto spomladi so nekateri kmetovalci onkraj Mure opoldne polili s polodstotno raztopino boraksa nekaj gredic 8 cm visokega fižola, druge pa so pustili nepolite. Močna slana je naslednjega jutra požgala nepolit fižol popolnoma, politemu pa je prizanesla
Glede na to, da se nam letos obetajo slane, menimo, da je prav, če s tem pojavom seznanimo čim večji krog kmetovalcev, ki bi lahko napravili nešteto majhnih poskusov. Gre za pospeševanje cvetenja in obroda ter za preizkušnjo proti slani.	Ing. L. J.
OBMURSKI TEDNIK, 5. MAJA 1955
5
šport in šah
Srečanje polanskih in črensovskih gimnazijcev
28. aprila je bil lep in sončen spomladanski dan. Na črensovskem telovadnem prostoru so se zbrali domači in polanski gimnazijci, da se v okviru športnega dne pomerijo v nekaterih disciplinah: skoku v višino, teku, skoku v daljavo in v igri »Med dvema ognjema«.
V skupini dečkov so Črensovčani zmagali v skokih v višino in daljavo, pa tudi v teku, medtem ko so zmago v igri »Med dvema ognjema« pospravili gostje. Uspešnejša so bila polanska dekleta: prvo znamko so si pridobile pri skoku v višino, v teku na 60 metrov in v igri »Med dvema ognjema«. Za polanske dijake je bil to prvi in dokaj težak nastop; Črensovčani so jih namreč pričakali spočiti na igrišču, dočim so oni morali pred srečanjem premeriti 5 km dolgo pot. Razen tega so bili Črensovski tekmovalci v skupini dečkov izredno močni in so prednjačili pred gosti v telesni zmogljivosti.
Črensovčani so že doslej tekmovali z moštvi močnejših gimnazij in so zato bili tokrat zelo samozavestni. Izguba nekaterih točk pa jim je močno zrahljala živce, tako da so posamezniki privoščili dokaj ne tovariške opazke na račun polanskih tovarišev.
Tekmovanje je pokazalo, da ima naša mladina veselje za telovadbo in šport, naloga vzgojiteljev pa je, da vcepijo mladim ljudem pravi tovariški odnos in športno plemenitost, lastnosti, ki se zrcalita tudi v tem, da čestitaš gostujočemu sotekmovalcu k doseženemu uspehu, čeprav si poprej zatrdno računal, da boš zmago sam pospravil. In tega je manjkalo prav ob tem srečanju.
Križevci na Goričkem
Pretekli petek je bil pri nas velik živžav. Zbrali so se namreč pionirji iz domače, domanjševske in kančevske šole. Imeli so športni dan, ki je bil letos še posebno zanimiv; razen v telovadbi so se pomerili tudi v odbojki, v igri »Med dvema ognjema« in spomladanskem krosu. V posameznih skupinah so se najbolje izkazali: Aleksander
Kerčmar, Marija Horvat, Viljem Kukojec, Anica Majber in drugi. Imeli so tudi proste zletne vaje, s katerimi namenijo za Titov rojstni dan nastopiti v Križevcih, pozneje pa še na zletih Partizan v M. Soboti in Celju.	-ez
Čestitka
Na ljubljanski univerzi je z odliko diplomiral Borut Belec iz Ljutomera. Mlademu profesorju čestitajo — kolegi.
POPRAVEK
V prejšnji številki OT v rubriki izpred sodišča se takole pravilno glasi zadnji stavek vesti »Razžaljen je časti v prepiru«; Sodišče ga je obsodilo na 3000 din denarne kazni — pogojno za dobo enega leta.
MALI OGLASI

KMEČKO POSESTVO v Branoslavcih št. 7 pri Ljutomeru — njive, travniki, gozdovi, stanovanjsko in gospodarsko poslopje, skupaj 9 ha zemlje — na prodaj. Pismene ponudbe je poslati Francu Zmazku, Maribor, Mejna ul. 10. Za ogled posestva pa se je zglasiti pri Francu Muršiču, Branoslavci št. 5.
KOMPLETNO KOVAŠKO ORODJE ugodno prodam. — Moravci št. 9.
POSESTVO, 8 ha zemlje s hišo in gospodarskim poslopjem prodam ali oddam v najem. — Informacije na upravi lista.
HIŠO Z VELIKIM VRTOM prodam v M. Soboti, Lendavska cesta 54.
STAVBNO PARCELO prodam. — Poizvedbe Murska Sobota, Stefana Kovača ul. št. 11.
ESPERANTO SE LAHKO NAUČITE z dopisnim tečajem. Prvo lekcijo pošlje proti predložitvi 50 din Zveza esperantistov Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva e. 7.
Tedenski koledar
Nedelja, 8. maja — Mihael Ponedeljek, 9. maja — Gregor Torek, 10. maja- Izidor Sreda — 11. maja — žiga Četrtek, 12. maja Pankracij Petek, 13. maja — Servacij Sobota, 14. maja — Bonifacij
Gibanje sonca: 11. maja vzide ob 4.36 in zaide ob 19,22 uri. Dolžina dneva: 14 ur in 46 minut.
Lunine spremembe: 15. maja ob 02,42 uri zadnji krajec.
SPOMINSKI DNEVI
8. 1942. — Odlok o izgonu Slovencev — intelektualcev Franca Pajtlerja, Mirka Štubelna in drugih iz Prekmurja; 1945. — Brezpogojna kapitulacija Nemčije.
9.	1945 — Osvobojena Ljubljana — praznik zmage.
1941. — Prvi aktiv v Rankovcih razmnoži pri tov. Cigitu »Prvomajsko proklamacijo KPJ«, ki jo razširijo po Soboti in drugod. Naleti na dober odmev.
10.	1876. — Rojen na Vrhniki pisatelj Ivan Cankar.
12.	1945. — Jugoslovanska armada osvobodila in očistila Maribor, Bled, Jesenice in druge kraje.
13. 1944. — Bojan Červič naveže iz M. Sobote stike z došlimi terenci Mirom Šumenjakom in Jožetom Kramarjem-Jušem, ki je tedaj prišel kot okrožni sekretar SKOJ. Med dijaki soboške gimnazije in trgovske šole organizira mladinski aktiv. — Vdor partizanov v Bistrico pri Pliberku na Koroškem.
KINO
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU. — 7. in 8. maja italijanski barvni film »Bagdadska roža« — 12. maja ameriški film »To je moj sin«.
RADGONA: — 7. in 8. maja angleški film »Pikova dama« — 11. in 12. maja ameriški film »Vodnjak«.
RADENCI. — 7. in 8. maja ameriški barvni film »Divji sever« — 12. maja angleški film »Mamljiva nevarnost«.
ČEPINCI. — 8. maja italijanski film »Jutri bo prepozno« — 15. maja ameriški film »Trinajsto pismo«.
»PARK« M. SOBOTA — od 5. do 8. maja francoski film »Trije klovni« — od 10. do 12. maja angl. film »Zlata mrzlica«.
VELIKA PLANA. — 8. maja ameriški film »Njeno maščevanje« — 15. maja avstrijski film »Očarljivi goljuf«.
GRAD. — 8. maja slovenski film »Vesna« — 15. maja ameriški film »Afera na Trinidadu«.
LENDAVSKI ŠAHISTI — PIONIRJI
najboljši na področju komune
V počastitev rojstnega dne maršala Tita je v lendavski komuni tekmovalo deset pionirskih šahovskih moštev. Nastopilo je osemdeset mladih šahistov. Razdeljeni so bili po starosti v dve skupini.
Na zaključnem šahovskem turnirju — bil je v soboto, 30. aprila in je na njem sodelovalo 6 zmagovitih moštev iz obeh skupin — so bili doseženi naslednji rezultati: v prvi skupini je moštvo lendavske osnovne šole premagalo tekmece iz Gaberja z rezultatom 7:1, v drugi skupini pa so zasedli prvo mesto lendavski gimnazijci po zmagi nad moštvom Radmožance z rezultatom 7:1 in Gaberja z rezultatom 7,5:0,5 točke.
Mnogi pionirji so zelo vzljubili šahovsko igro, kar je bilo moč dognati zlasti v partijah, ki so trajale tudi do dve uri. Dobro so na-
predovali mali šahisti iz Gaberja in z zmagama nad vrstniki iz Polane in Dobrovnika zasluženo osvojili drugo mesto.	—ce
Odrasli šahisti
pa v M. Središču
Odrasli šahisti in pionirji iz Lendave so na dan Prvega maja obiskali sosede v Murskem Središču. Z njimi sodelujejo že več let. Hrvaški bratje so jih tudi tokrat prisrčno sprejeli.
Dvoboj pionirskih moštev se je končal z zmago lendavskih gimnazijcev 10:1, odrasli šahisti pa so iz M. Središča odnesli le 4 točke, prav toliko pa so jih morali prepustiti gostiteljem. Neodločen rezultat je za nje vendarle uspeh, zlasti če upoštevamo, da so jih še pred kratkim Središčanci premagali 6:2.
Športni dan
trgovskih vajencev
Sončno spomladansko vreme je privabilo v objem narave tudi trgovske vajence. S kolesi so se odpeljali v Bogojino, tam odigrali nogometno tekmo z dijaki nižje gimnazije in jo odločili v svojo korist (10:2), se dobro odrezali tudi v srečanju s tamkajšnjimi mladimi šahisti, igrali odbojko in se naposled vedro razpoloženi vrnili nazaj s toplimi spomini na prijetno preživet športni dan.
*
Obletnice ustanovitve OF smo se 27. aprila spomnili s krajšo proslavo tudi učenci trgovske vajeniške šole. Prof. tov. Lebar nam je spregovoril o razvoju Osvobodilne fronte v osvobodilnem boju in njenem delovanju po osvoboditvi. Za njim pa so nastopili recitatorji.	Nč
PISARNIŠKO MOČ (prednost imajo moški) sprejmemo takoj v službo. Plača po tarifnem pravilniku. — Trgovsko podjetje PREKMURSKI MAGAZIN Murska Sobota
Okrajna zadružna zveza
Ljutomer
priredi dne 15. maja 1955 od 9. ure dalje v prostorih Agroservisa Ljutomer JAVNO LICITACIJO raznih kmetijskih strojev: obračal nike, grablje za seno, kosilnice, sejalnice, kultivatorje, žetalice in razne druge stroje.
Privatniki sprejmejo proti takojšnjemu plačilu, zadružna gospodarstva pa proti pismenemu pooblastilu.
Kmetijska zadruga z. o. j. v Lucovi razpisuje službeno mesto UPRAVNIKA
s honorarno mesečno plačo. Pogoji: najmanj petletna praksa v zadružni, trgovski ali finančni stroki.
Uprava zadruge
Kmetijska zadruga z. o. j. Križevci Prekmurje
razpisuje službeno mesto
UPRAVNIKA
Pogoji: popolna srednja šola in najmanj desetletna praksa na vodilnem mestu v kmetijski zadrugi ali opravljeni izpit za višjega komercialista in najmanj petnajstletna praksa v tej stroki.
SEJMI
Beltinci v sredo, 11. maja svinjski sejem, Bogojina v torek, 10. maja živinski sejem, Črenšovci v ponedeljek, 9. maja živinski in kramarski sejem, Dobrovnik v ponedeljek, 9. maja svinjski sejem. Gor. Petrovci v ponedeljek, 9. maja živinski sejem, Gor. Slaveči v torek, 10. maja živinski sejem, Lendava v torek, 10. maja živinski sejem, Odranci v torek, 10. maja živinski in kramarski sejem, Puconci v sredo, 11. maja živinski sejem, Turnišče v četrtek, 12. maja svinjski sejem.
ČRNELAVSKI LOVCI SO PODJETNI
V okviru proslave delavskega praznika so Črnelavski lovci priredili nagradno strelsko tekmovanje. Nastopili so lahko vsi registrirani lovci iz Prekmurja. Nedeljsko sončno vreme je privabilo semkaj precej tekmovalcev in še več gledalcev. Okrog pripravljenega strelišča se je kmalu zbralo okrog 30 lovcev, ki so hoteli v plemeniti tekmi pokazati, da so hkrati tudi dobri strelci. Domača lovska družina pa je tega dne priredila tudi manjšo razstavo. Videli smo lahko razne nagačene ptice: sove,. fazane, rjavo čapljo, sokola, divjega petelina z Gorenjske in druge. Kot simbol prireditve pa še jelenove rogove in srnjakovo glavo.
Prireditev je bila dobro organizirana in kazalo bi, da bi črnelav-
ske lovce posnemali tudi drugi vrstniki v pokrajini. Da pa je njihova organizacija dokaj aktivna, je bilo moč spoznati na občnem zboru, ko so sklenili, da bodo uredili prezimovališča za fazane in jerebice. Prav tako namenijo v svoj revir naseliti tudi rdečenoge
jerebice in češke zajce — vse za osvežitev krvi istoimenske divjačine.
Naj pa ne bi pozabili na gojitev divjačine, ki se rada zadržuje v prekmurskih gozdovih, kajti ona je v okras in poseben čar vsej pokrajini.	F. F.
Spet otrok zanetil požar
24. aprila ob pol treh je izbruhnil požar pri posestniku Matiji Satlarju v Stavešincih. Družina je bila v tem času na bližnji njivi. Gospodar je od tam opazil, da gori kopica slame v bližini njegovega gospodarskega poslopja. Gasilci in sovaščani so na njegov klic prihiteli na pomoč in s svojim nastopom pre-
prečili, da se ni ogenj razširil na poslopje. Zgorela pa je slama. Škodo cenijo na 16 tisočakov.
Pri gašenju so našli poleg slame škatlico z vžigalicami, iz česar so sklepali, da se je z njimi igral otrok in tako zanetil požar. Najbrž je to storil domači otrok, čeprav Satler vali krivdo na druge otroke.
Pa še nekaj je vredno zapisati: gasilci so se tudi tokrat držali načela »ne sovraštvo, poznamo le pomoč« in prišli so gasit. Teh besed pa dosedaj ni hotel razumeti prav tov. Satler. Kot najpremožnejši kmet v vasi še ni doslej ničesar prispeval za gasilsko društvo. Vedno se je izgovarjal, da nima od tega nobenih koristi. Zdaj bi se mu bilo to skoraj maščevalo. Morda pa je le že spoznal, da mu je gasilska pomoč potrebna in da je požarnikom vredno iti na roko.
Vlom, tatvine koles in ponarejanje potrdil — nazadnje v zapor
Jože Žganjar, 27 let star delavec iz Moravec, je bil že dalje časa zaposlen na državnem posestvu v Rajndolu pri Kočevju, kjer je imel lep zaslužek. Hotel pa je priti do še več denarja in je zato ob neki priliki koncem lanskega leta vlomil v pisalno mizo blagajnika državnega posestva v Livoldu pri Kočevju, kjer pa je bilo le 4500 dinarjev, ki jih je seveda odnesel. V miznici je bila tudi štampiljka sindikalne podružnice, ki jo je tudi izmaknil. Ta mu je prišla zelo prav. Ko je namreč začel krasti kolesa, si je sam s pomočjo te štampiljke izstavljal potrdila, da je kolo njegova lastnina in da ga odplačuje v obrokih. Varnostni organi so dosedaj ugotovili že šest tatvin koles, morda jih je bilo še več. Koles pa ni sam prodajal, marveč mu je pri tem poslu pomagal neki Pucko iz Ivanec. Oba sedaj v preiskovalnem zaporu razmišljata o tem, kako hitro so prišli na sled tako dobro prikritim tatvinam in sleparijam.
Podobna tatvina kolesa se tudi Kristini
Mučič iz Lipovec, ki pa živi na Bledu, ni posrečila. Ob neki priliki je izpred hiše občinskega odbora v Beltincih ukradla kolo Andreju Mlinariču. Ponaredila je potrdilo, da je kolo njena last. Njen mož je to ukradeno kolo pozneje prodal v Domašincih na Hrvaškem z 7000 dinarjev. Mučičeva je bila kaznovana s 4 meseci zapora.
Uradno osebo je oviral pri izvrševanju uradnih dolžnosti
Da bi v Melincih čimprej zagorela elektrika, so se Melinčani svoj čas odločili za vplačilo samoprispevka. Takšen sklep je obvezen seveda za vse, ne glede na to, ali je morda kakšen posameznik proti ali ne, ali si misli napeljati elektriko v hišo ali pa še hoče naprej žgati petrolej. Za vsako posamezno gospodarstvo je bilo treba določen znesek do določenega dne plačati.
Nekateri pa so z vplačilom iz nerazumljivih vzrokov čakali in je bilo treba pristopiti k rubežu. Tudi 62-letni kmet Andrej Vohar ni plačal samoprispevka. Ko je prišel uradni organ, da izvede rubež, ga je Vohar zmerjal in žalil z nedostojnimi besedami ter mu onemogočil vstop v hlev.
Ves čas je imel v rokah sekiro. Na sodišču se je izgovarjal, da ni bil obveščen o plačilu samoprispevka in da ne bo imel v hiši elektrike.
Za oviranje uradne osebe pri izvrševanju - njene dolžnosti in za žaljenje je bil obsojen na 6000 dinarjev kazni ter plačilo stroškov.
NAPAD S KOLOM IN NOŽEM
V gostilni Lulik v Črnelavcih sta pozno zvečer pila delavca Kmetijska gospodarstva v M. Soboti Ludvik Vukovič iz Štrigove in Vinko Lepoša iz Markovec. Oba sta bila že malo vinjena. V gostilno je prišel še Franc Kumin iz Črnelavec. Prva dva sta ga kaj kmalu začela zbadati in izzivati. Ko je Kumin kmalu nato zapustil gostilno sta šla Vukovič in Lepoša za njim. Spotoma sta si še z bližnjega plota oskrbela dva kola. Ko sta Kumina dohitela, ga je Lepoša brez kakšnega povoda začel s kolom tepsti po glavi. Priskočil je še Vukovič, potegnil nož in ga zabodel Kuminu enkrat v eno roko, drugič v drugo. Kumin se je seveda branil. Ko pa je prijel za Vukovičev nož, si je še roko močno porezal. Oba zahrbtna napadalca se bosta morala zagovarjati na sodišču, kjer jima gotovo ne uide zaslužena kazen.
Z AJDOVO KASO JE IMEL SMOLO
Ivan Hozjan iz Odranec se je že dalje časa bavil z nedovoljenim trgovanjem. Brez potrebnega dovoljenja je nakupoval ajdo in jo dalje prodajal, deloma pa jo tudi predelal v kašo in jo potem prodajal na mariborskem trgu. V rogaševskem okolišu je nakupil 1960 kg ajde po 50 dinarjev, 200 kg jo je prodal v Odrancih, drugo pa že kot kašo v Mariboru po 110 din. Dobiček je bil kar lep, a kaj, ko se je pregrešil proti obstoječim zakonom in mora plačati 15.000 dinarjev kazni in še stroške.
V bolnišnici se zdravijo
Jurij Poverdan, 66-letni upokojenec iz Krapja, si je pri nakladanju lesa močno poškodoval prste na levi roki.
Dragica Rogan iz Večeslavcev, šele dve leti stara, se je, ko je bila popolnoma sama doma, poparila po obeh nogah in po spodnjem delu telesa. — Starši, ne puščajte malih otrok samih!
Pod voz, ki je bil naložen z gnojem in zelo težak, je prišla 53-letna kmetica Margit Fajc iz Melinec. Dobila je težje notranje poškodbe in tudi obraz je precej poškodovan.
Nogo si je porezala 8-letna Frida Lovenjak, ko je po neprevidnosti padla na koso.
Francu Husarju iz Petanjec je pri drvarjenju poleno priletelo v obraz in mu ga hudo poškodovalo.
Petletna Jožica Žižek iz Črenšovec je pri igranju tako nerodno padla na roko, da si jo je močno poškodovala.
Z lestvice je precej globoko padla 77-letna Marija Fujs iz Bodonec. Obležala je nezavestna z močnim pretresom možgan.
Vsi se zdravijo v soboški bolnišnici.
»Coprnice« v Dol. Bistrici
Morda boste ob tem naslovu nejeverno zmajali z glavo in dejali: »Ne, saj nismo v srednjem veku, da bi verovali v »coprnice҆.«
In prav to je žalostno. Pred pet sto ali šest sto leti prav gotovo ne bi zamerili ljudem, če slepo verujejo v taka — nemogoča bitja, kot so čarovnice. Bili so nevedni, brez izobrazbe in njihovo obzorje je bilo zelo majhno. Skratka: niso znali misliti s svojo glavo.
Sedaj — v dvajsetem stoletju, v civilizirani državi — je pač žalostno slišati kaj takega, kot se je pred kratkim pripetilo v naši vasi. Prisluhnite! Nekemu kmetu so zbolele svinje. Poklicali so živinozdravnika. On je ugotovil, da manjka živalim vitaminov, zato pa tudi bolehajo. Kmetova žena pa je bolje vedela, zakaj je prišla nesreča v hišo. Dobro se je še spominjala, da je prišla pozimi — »v mladih dneh« — večkrat k njim stara soseda, se naslonila na peč in se z rokami gladila po hrbtu (starim kostem je pač prijetna toplota!). In ta ženska je pricoprala nesrečo v hišo.
V Bistrici je še več takih ljudi, ki trdno verujejo v čarovnice. Nekatere ženske jim celo pripisujejo Čudežno moč čaranja in kupujejo »zdravila« proti njihovemu vplivu.
Nina
Udeležite se žrebanja
SREČK PO PLANU I
JUGOSLOVANSKE LOTERIJE
V TOREK, 10. MAJA
¥ MURSKI SOBOTI
NA SVOJE OČI SE BOSTE PREPRIČALI, KAKO SE VRTIJO KOLESA SREČE IN — ČE BOSTE IMELI SREČKO — BOSTE MORDA UGODNO PRESENEČENI
»M U R A«
TOVARNA PERILA
V MURSKI SOBOTI
poziva vse delavce in uslužbence, ki so bili leta 1954 zaposleni v podjetju in kateri imajo pravico do deleža pri dokončni delitvi plačnega sklada, da se nemudoma oglasijo v upravi podjetja zaradi obračuna in izplačila. Delavci in nameščenci imajo pravico do pritožbe zoper obračun v roku osmih dni po prevzemu obračuna na Upravni odbor podjetja. Pravica do deleža plačnega sklada zastara po treh mesecih od dneva te objave.
Uprava podjetja
6
OBMURSKI TEDNIK, 5. MAJA 1955