Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 10'40 K, za pol leta 5-20 K, za četrt leta 2 60 K, mesečno 90 vin. ; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K ; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. PosaiHzn* itnltha 10 *. Reklamacije so poštnine prest«. Nefrankirana pisma s« a« spre-jtataje. Rokopisi se a« vračaj«, iBROtaU. Imestepaa patit-rrstisa (iiriaa 88 mm) za «akrat SO via., večkrat pe iogav.ra. Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. 103. štev. V Ljubljani, v soboto, dne 19. decembra 1908. Ljubljanski volilci! Pri ožji volitvi v splošnem volilnem razredu dne 19. decembra t. 1. je nai kandidat za kranjski deželni zbor, sodrug Stbin Kristan pisatelj v £j ubij avti Glasujte složno za kandidata socialne demokracije, da pride tudi slovensko delavstvo vsaj do glasu tam, kjer se kuje dober del njegove usode. Delavci! Zaupajte v svojo moč, kar Vas je drugih volicev, pa ne pozabite, da so tudi delavci važen del slovenskega naroda! Zadnji Adlerjev govor. V razpravi državnega zbora o nujnosti proračuna je bil izvoljen poslanec sodrug dr. Adler za generalnega govornika in je zopet s krasnim govorom pokazal, da je socialna demokracija naj-resnejša stranka aystrijskega državnega zbora. Kakor smo naglašali v zadnji številki, je postala v pon-deljek situacija zopet nevarna, ker se je vlada obotavljala, razveljaviti naglo sodbo v Pragi in ker so razne stranke za kulisami intrigirale naravnost proti obstanku parlamenta. V tem resnem položaju je imel sodrug Adler pojasniti stališče socialne demokracije in je to storil na sijajen način. Zunanja slika v zbornici je bila zopet taka kakor pred štirinajstimi dnevi, ko je dr. Adler po razglašenju nagle sodbe v Pragi kot prvi govornik dobil besedo. Češki radikalci so razgrajali, ker je zbornica sprejela konec debate. Trdili so, da so vsled tega izgubili besedo. To se zgodi seveda mnogim govornikom, če se sprejme konec debate. A češko-radikalnim gospodom je bilo v resnici prav malo za to, zakaj v meritorični debati je Choc prišel do besede in bi bil lahko povedal vse kar je bilo važno, pa ni spravil iz sebe nič druzega kakor nekoliko brezpomembnih fraz. Gospodom radikalcem je šlo le za i o, da bi motili razpravo. Toda kmalu so se morali prepričati, da s svojim razgrajanjem ne morejo užugati ne drja. Adlerja, ne zbornice. Iz velezanimivega govora sodruga Adlerja posnemamo sledeče: Ko sem pred dvanajstimi dnevi govoril tukaj, se je bila pravkar razglasila nagla sodba v Pragi. Takrat se je moglo smatrati to kričanje in ta mu-zikalična zabava, za katero ni treba niti pluč, še manj pa možgan, za nerodno, ampak vsaj dobro namenjeno metodo protesta proti nagli sodbi. Danes pa ni nobene razloge za to vedenje; danes je nagla sodba v Pragi odpravljena. Ampak odpravljena ni zaradi truda in taktike gospodov čeških radikalcev, temveč vsled truda in politično - premišljenega nastopa pametnih strank te zbornice, v prvi vrsti viled nastopa socialno-demokratične stranke. (Viharno odobravanje.) Ce bi bila kakšna olajševalna okolnost za nezmožnost vlade, bi bila na klopeh čeških radikalcev. Poslanec F r e s i odtrga pokrov s svojega pulta in razbija ž njim. Predsednik dr. WeiOkirchen: Pozivam poslanca gospoda Fresla na red ter mu bom poslal račun za razbiti pult. (Hrup.) Poslanec dr. Adler: Moje mnenje je, da je treba pustiti gospode, naj se izkriče in naj se utrudijo ob svojih otročarijah, (Burno odobravanje; češki radikalci piskajo na trompete. Geško-radikalni poslanec Lisy odtrga pokrov in razbija po pultu.) Predsednik dr. WeiCkirchner: Gospod poslanec Lisy, opozarjam Vas, da ste zagrešili hudobno poškodbo in hudodelstvo javnega nasilstva. Poslanec dr. Adler: Velike stranke v zbornici se bodo morale končno vprašati, če se naj da ves parlament terorizirati od pol tucata ljudi. (Odobravanje. Hrup pri čeških radikalcih.) Gospodje so s svojo neumno politiko spravili že nesrečo nad svoje rojake, zdaj hočejo spraviti še parlament pod palico svojih nezmislov in svoje norosti. Nam se ne ljubi, prenašati ta terorizem. Pa tudi nimamo namena, prenašati nepremišljenost in norost vlade in nočemo biti plašč za nespametnost koaliranih strank. Dva tedna smo imeli v Pragi naglo sodbo. Da v tem času niso funkcionirale vislice, lahko konstatiramo z veseljem, ampak to ni bila zasluga vlade in tudi ne zasluga čeških radikalcev. Kdo bi bil odgovarjal, če bi bil prišel pod pritiskom demagogije, pod pritiskom nasilne vlade, relativno nedolžen človek ob življenje? Zato je bila pred 14 dnevi naša prva beseda, naš prvi predlog: Proč z vislicami! Predložil sem ob svojem prvem govoru resolucijo v imenu socialno - demokratične stranke, ki je pozivala vlado, naj odpravi naglo sodbo. Bilo je mogoče, odpraviti naglo sodbo preden je prišlo do glasovanja o proračunskem provizoriju. Kaj so storile meščanske stranke, da se povrne v Pragi red, pustim na strani; dejstvo je, da se je na eni strani tekom vseh razprav naglašalo: «Nagla sodba nam ne stori nič, glavno je da se odpravi prepoved za barve in da se ne omejuje sveti bumel», na drugi strani pa se je reklo: «Le z bumlom proč; dijaki nas ženirajo bolj kakor vislice». Danes se je položaj bistveno spremenil. Pred 14 dnevi smo izjavili, da smo, kakor vedno, tudi sedaj proti proračunu, to se pravi: Proračuna ne bomo dovolili, Smo pa danes za to, da se reši proračun. Glasovati za proračnn se pravi, izreči vladi in sedanji državni npravl zaupanje. Tega ne moremo. Razprava o proračunu pa ni stvar vlade, temveč je stvar parlamenta. In danes kakor pred 14 dnevi stojimo na stališču, da si parlament ne more dati jemati svojo pravico, da razpravlja o proračunu, od demagogije gospoda Klofača in njegove neodgovorne družbe, pa tudi ne od demagogije na levi strani, Id polaga vso čast nemškega naroda v vprašanje, ali naj se gredo dijaki v Pragi sprehajat na Pfikope ali pa na Seno-vozni trg. Razumem, da smatrajo Nemci to za simbol pravice praških Nemcev. Ce ne moram, ne nosim nikoli nobenega znamenja; če bi se mi prepovedalo, bi ga nosiL To razumem. Ampak simbolično dejanje se ne sme pretiravati do tiste točke, kjer postane nevarno važnim rečem. (Živahno pritrjevanje.) Osebno sem jaz in je cela naša stranka proti vsaki prepovedi; izjavljam pa tudi: Ce bi se primeril v naši stranki podoben slučaj in bi bila zaradi tega mogoča parlamentarna kriza, ali pa bi nastala nevarnost za življenje na ulici, tedaj bi prosil svoje mlade sodruge, ko so pokazali svojo pravico, da naj je ne rabijo toliko časa, dokler se ne pomirijo duhovi. (Glasno odobravanje in pritrjevanje.) Mladi ljudje sami ne morejo storiti tega, ampak jaz kot «stari gospod», ki poznam odgovornost in posledice, bi jim dal tak svet ob vsem priznanju Leto XI. njihovega poguma. (Pritrjevanje.) Toda ne le, da Vi (meščanski Nemci) niste tega svetovali dijakom, zahtevali ste še, da naj se prekliče prepoved bumla, da bi se šlo par študentov v času nagle sodbe v Pragi sprehajat! Ko smo slišali to, nam je bilo jasno, da se je politični položaj bivstveno spremenil in ko smo slišali, da imajo Cehi več strahu pred Klofačevo demagogijo kakor obzira na najvažnejše interese naroda, ko smo slišali, da se dajo na desni in na levi, Čehi in Nemci, zavajati od neodgovornih demagogov, smo si rekli, da je zdaj drugačen čas. Pa še nekaj. V tej zbornici nimamo le političnih sanjačev, ampak tudi velike množine patriotov, katerih patriotizem pri vsaki priliki prekipi in ki nas uboge brezdomovinske socialae demokrate (glasno odobravanje) žigosajo kot izdajalce svojega naroda, kot izdajalce države. Te de-nuncijacije so dobile v zadnjih dneh poseben žnačaj. (Čujte!) Med temi patrioti so taki, ki hočejo kaznovati sovražnika Srbijo s tem, da bi Avstriji vzeli meso. (Pritrjevanje.) Ker se bojujejo proti Srbijo, naj bi avstrijski delavci dobili drago mesol V tem momentu, ko je nesrečna Aehrenthalova politika spravila Avstrijo v največjo zadrego, ko je bila res vojna nevarnost nekaj časa povsem blizu in ko še ni popolnoma odpravljena, v tem trenotku mislijo gospodje na — ne more se reči drugače — prašičjo kupčijo. (Veselost.) V tem trenotku, ko najstrožje obsojamo politiko barona Aehrenthala in še posebej politiko gospode, ki je tu pred nami, ko odklanjamo vsako odgovornost za to politiko, si moramo reči; če naj se izognemo vojni, če se naj Aehrenthal izkoplje iz pustolovščine, v katero nas je frivolno potegnil, mora imeti vlada možnost za porabo vseh sredstev, da se države na Balkanu vsaj ne dražijo več, da se starim sovraštvom vsaj ne pridružijo nova. V tem trenotku onemogočiti vladi prosto roko za trgovinsko politiko na Balkanu, je izdajstvo ne le državnih interesov, ampak izdajstvo stradajočih narodov in izdajstvo miru. (Živahno odobravanje.) V Berolinu sta sodruga Singer in Scheidemann v imenu naše stranke izjavila, da soglašata s tem, da ostane Nemčija zvesta Avstriji, ampak opozarjata, da je najboljša služba, ki jo more Nemčija izkazati Avstriji, ta, da ji svetuje, naj ohrani mir. V italijanski zbornici je poslanec Bisolatti izjavil v imenu socialno - demokratične frakcije, da glasuje proti zaupanju za Tittonija ne zato, ker mu je Tittoni preveč miroljuben, ampak zato, ker se boji, da privede njegova politika do konflikta med Avstrijo in Italijo. Tudi v Srbiji je bil edini socialni demokrat v skupščini tako pogumen, da je z lastno nevarnostjo govoril proti vojni. V tem položaju smatram za našo dolžnost, storiti vse, da postane vladi jasno, da avstrijski narodi nimajo namena, prelivati kri zaradi Bosne in Hercegovine ali celo zaradi naslova, pod katerim se je izvršila združitev. Vem, da ne govorim samo v imenu socialno-demokratičnega prebivalstva, temveč v imenu vseh slojev, iz-vzemši par vojnih liferantov in par vojaških štreberjev, ki bi radi avanzirali, če pravim, da bi smatrali za najtežji zločin avstrijske politike, če bi provzročila zaradi Bosne, bolje rečeno zaradi Aehrenthalove napake, prelivanje krvi. Mi vsi, od Pariza, kjer je podobno govoril Jaurès, do Berlina, od Rima do Dunaja in Belega grada — in socialni demokratje, katerih prijatelji gospoda Aehrenthala še niso obesili, mislijo kakor mi — smatramo vojno nevarnost za mednaroden zločin, proti kateremu protestira internacionala vseh delavcev z vso silo in z vso resnobo. (Viharno odobravanje.) V tisti brezvestni politiki, ki se je uganjala tukaj, nočemo sodelovati. Tu so poslanci, ki smatrajo boj proti socialni demokraciji za največjo modrost. Poslanec Stolzel je govoril o Kartagi, ki se mora razdejati. Ta Kartaga smo namreč mi. (Veselost.) Ampak tako enostavno se ne razdene nič, kakor mislijo taki politiki. Sedaj gre za položaj parlamenta in če hočemo, da se parlament in država rešita svoje bede in se vprašali, naj se to zgodi z naredbo vlade ali pa s parlamentarnim korakom, tedaj pravimo: Rešimo se sami! Parlamenta ne izročimo § 14, zato bomo glasovali, da se opravijo vsa tri branja. (Viharno odobravanje.) Politični odsevi. Državni zbor je po skrajšani debati sprejel nujnost proračunskega provizorija s potrebno dvotretjinsko, potem pa proračunski provizorij sam s prav malo večino. Za nujnost so glasovati tudi socialni demokratje, ki so hoteli dati parlamentu priložnost, da glasuje o proračunu, vladi pa vzeti priliko za gospodarstvo s § 14. Seveda so pa potem socialni demokratje glasovali proti proračunu samemu, ker ne morejo izrekati zaupanja vladi, kakršna je Bienerthova. Glasovanje o nujnosti in proračunu, posebno pa prvo, je bilo zelo važno, ker se ne da vtajiti, da je bil od njega morda odvisen obstanek parlamenta. V državnem zboru je nekaj strank, ki se vedejo tako kakor da imajo edino skrb, razbiti parlament. Med njimi so v prvi vrsti češki radikalci, ki se imenujejo tudi «češke narodne socialiste». Teh par mož uganja najbolj brezvestno demagogično politiko. S hrupno obstruk-cijo z razbijanjem pultov, s kričanjem in žvižganjem hočejo glumiti nekako junaštvo, ki pa ni nič drugega kakor komedija. Na resno delo v parlamentu niso mislili nikoli, zato jim je vseeno, če je parlament ali pa če ga ni. Ako bi se državni zbor razpustil, bi se jim najbrže zdelo, da so velikani, ker so ga razbili. Med onimi, ki hrepene po razpustu, so tudi naši klerikalci, ki menda mislijo, da bi jim pribavile nove volitve še tistih par mandatov, kar jih je v liberalnih ah polovičarskih rokah. «Slovenec» je fantaziral o razpustu parlamenta že, ko se je začela Beckova kriza in pogreva še vedno to kombinacijo. Seveda pričakujejo naši klerikalci, katerim je klerikalizem prvo, vse drugo pa postransko, tudi pomnožitev nemških klerikalnih mandatov. Vse te račune delajo pa brez krčmarja. Na vsak način je izsiljevanje razpusta protiljudsko in brezvestno ter ima namen, diskredirati splošno in enako volilno pravico. Sovražniki demokratičnega načela ne žele nič drugega kakor da hi mogli svetu pokazati nezmožnost demokratičnega parlamenta za delo. To je seveda otročje. Težave nastanejo lahko v vsakem parlamentu, ampak državni zbor, ki hoče živeti in se zaveda svojega konstitucionalnega in demokratičnega pomena, jih bo premagal. Tiste sitnosti, ki so nastale v zbornici zaradi češko-radikalne obstrukcije, so tako brezpomembne, da si zaradi njih sploh ni treba beliti glave, kajti parlamentarnega dela ne morejo ovirati; razgraja se pa v zbornici lahko, če je izvoljen le en razgrajač. Boj demokratičnih strank mora biti naperjen proti sedanji vladi, ne pa proti parlamentu. Naši kleri kalci, ki neprenehoma sanjajo, da ga razbijejo, do kazujejo s tem zopet, da so nedemokratična stranka in da jim tudi splošna volilna pravica ni bila nič drugega kakor lestev, po kateri bi radi splezali kvišku* Za nnjnost proračunske debate je glasovalo 362 proti 55 poslancem. Pri meritoričnem glasovanju o proračunskem provizoriju se je ta večina močno skrčila. Za proračun so glasovale nemške meščanke stranke, krščanski socialci in Poljaki. Večina je bila torej prav neznatna. Aystrijsko-turiko pogajanje pozdravljajo vsi znamenitejši turški časopisi. V ogrskem državnem zbora je poslanec Geza Polony i objavil pogodbo, ki se je pred tremi leti sklenila med kraljem in koalicijsko vlado. Iz te pogodbe je razvidno, da je koalicija popolnoma suspendirala zahtevo madžarskega službenega jezika v vojski, da je priznala pogodbo iz leta 1867 za podlago vladnemu zistemu, da je odvezala Fejer-varyjevo vlado vsake materialne odgovornosti in da se je zavezala, izvesti volilno reformo vsaj na tako široki podlagi, kakor je bila Krištof lyjeva. Polonyi je tudi iz točk, ki se tičejo pro računa, dokazal, da je bilo koalicijski vladi odmerjena samo doba dveh let. Minister A n dr assy je bil zelo hud, da je Polonyi objavil ta pakt. Ministrski predsednik Wekerle je skušal z jezuitično zofistiko dokazati, da pluralna volilna pravica ne izključuje splošnosti in enakosti. Večina ga je seveda hvalila za to farizejstvo. Socialno-demokratična stranka za sobotno ožjo volitev v Ljubljani z nobeno drugo stranko kompromisa in ga tudi ne bo sklepala. Vsako namigavanje v nasprotnem zmislu je brez podlage in naravnost iz trte izvito. Volllci! Ne dajte se begati z novimi manevri! Domače vesti. Breznarodnost socialne demokracije je glavno agitacijsko sredstvo «Slovenskega Naroda» za sobotno ožjo volitev. Da se bojuje glasilo Narodne tiskarne za svojo kandidaturo, razumemo in prav nič ne zamerimo. Ali da podtika celi stranki breznarodnost, je impertinentno, in sicer tem bolj im-pertinentno, ker «Slov. Narod» sam ve, da je to bojno sredstvo zlagano. Naša stranka je prav tako slovenska, kakor «Narodova», če ne še bolj; prav gotovo pa je bolj slovenska, kakor marsikatera, s katero se «Narodova» kotarija druži in veže. Ce stoji socialna demokracija v delavskih bojih na stališču mednarodnosti, kar je vse kar druzega kakor breznarodnost, ji nimajo «Narodovci» prav ničesar očitati, zakaj mednarodni so v gospodarskih in razrednih vprašanjih tudi tisti sloji, ki jih hoče zastopati liberalizem, klerikalizem ali katerakoli druga stranka. Ali se morejo n. pr. slovenski profesorji sami bojevati za boljši gmotni položaj? Ali je misliti, da bi se slovenskim državnim uradnikom zboljšale plače, če se ne zboljšajo vsem avstrijskim? Vsi stanovi imajo svoje mednarodne sestanke, sestavljajo svoje mednarodne zahteve, nastopajo mednarodno za svoje peticije i. t. d. In nihče jim ne všteje tega v greh. In vsakdo razume, da mora biti tako. Tako delajo tudi delavci in morajo tako belati, ker drugače ni misliti, da bi dosegli kak uspeh. Kako to, da bi bilo pri delavcih greh, kar ni pri nobenem drugem stanu? Zaradi tega nima nihče pravice, slovenskim socialnim demokratom odrekati slovenstva. Pa če bi mogli za svojo trditev vsaj navesti kako dejstvo! Toda odkar deluje socialno - demokratična stranka na Slovenskem, se je vedno bojevala za pravice najbolj potlačenih slojev slovenskega naroda, opravljala je najtežje slovensko delo in to, da je slučajno ožja volitev v Ljubljani, ne daje nikomur pravice, metati ceh stranki breznarodnost v obraz! * Kakšna nevarnost naj bi bila za Ljubljano, če bo v soboto izvoljen socialno-demokratični kandidat? Poleg štirih liberalcev ima tedaj Ljubljana enega socialnega demokrata. To je razmerje, ki bi ga menda tudi najbolj zagrizeni liberalec lahko prenesel. Ge se zdaj operira z 20. septembrom, pa vprašamo, kaj se more socialnim demokratom očitati zaradi tega datuma? Odkod ima «Slovenski Narod» toliko predrznosti, da citira 20. september kot nekak argument proti socialistom? Ko sta padla Lunder in Adamič, so pokazali socialni demokratje svojo solidarnost s slovenskim narodom tako sijajno, kolikor je le mogoče ubogim delavcem. Korporativno so se udeležili pogreba. Sodrug Anton Kristan je govoril nad grobom in njegov govor je temeljito izpričeval narodno zavest socialnih demokratov; na grob so socialistični delavci položili svoje vence. Pri nabiranju darov za žrtve so dali svoje obole prav tako kakor liberalci in klerikalci. Po kakšni pravici se toraj navaja 20. september proti socialni demokraciji? «Slovenski Narod» je bil zaradi onih dogodkov konfisciran. Kaj «Rdeči Prapor» ni bil kon-fisciran? Kaj «Rdeči Prapor» takrat ni branil pravice slovenskega naroda najmanj tako energično kakor «Narod»? Kamor je siromašna soci-alno-demokratična stranka dosegla, je razširjala resnico o ljubljanskih dogodkih in «Slovenski Narod» ni tako neveden, da bi mu bila to nedosežna skrivnost. Ce so se socialni demokratje bojevali za svoj narod, ki ga je doletela nesreča, ko niso imeli nobenega parlamentarnega mandata, je pač precej krepka hudobnost, če se dvomi, da bi storili svojo dolžnost, ako bodo imeli mandat v deželnem zboru. * Po ptujskih dogodkih se je «Slovenski Narod: z velikanskim veseljem skliceval na graški «Arbeiter-wille», ki je socialno-demokratičen list. Iz njega je sam «Slovenski Narod» zajemal resnico o Ptuju. Izza ljubljanskih dogodkov je bil zopet «Arbeiterwille» list, ki se je izkazal do skrajnosti pravičnega Slovencem, ko je vse nemško-nacijonalno časopisje rohnelo nad Ljubljano. Tudi «Arbeiter• Zeitung» je pisala objektivno, kar so priznali celo slovenski nacionalci na seji združenega narodnega odbora. Edina stranka, ki je bila V tistih hudih časih pravična Slovencem, je bila socialno-demokratična. Tudi krščanski socialci so takrat blatili Ljubljano na tak način, da se je moral razjeziti celo «Slovenec». Na dunajski konferenci je socialna demokracija cele države prote- stirala proti streljanju v Ljubljani, kakor je začetkom decembra protestirala proti nagli sodbi v Pragi. In pravedina stranka, ki je v državi potrebna Slovencem, če hočejo doseči kaj pravic, naj bi bila doma nevarna Slovencem? In prav to stranko je treba doma obrekovati za protinarodno in izključevati jo iz naroda? Tako politiko more voditi samo desperatna blaznost, ne pa ljudje, ki jim je narodnost kaj več kakor votla fraza! * Ljubljanski škof Jeglič lahko sedi v kranjskem deželnem zboru in to se ne zdi «Narodovi» kliki nič nevarno. Jeglič je v svojem pastirskem listu Ljubljančanom očital smrtne grehe zaradi pobijanja šip, a zaradi streljanja na Pogačarjevem trgu ni imel besedice. Kristan je na velikanskem dunajskem shodu povedal vso resnico o Ljubljani in sicer tako korenito, da je «Narod» obžaloval, da ne more objaviti govora z ozirom na državnega pravdnika. Ampak da sedi Jeglič v deželnem zboru, ni nič hudega; da bi prišel vanj socialni demokrat, se mu zdi največja nevarnost! * Razumni političarji morajo spoznati, da je za narodne interese Slovencev veliko bolj koristno, če so v deželnem zboru zastopani tudi socialni demokratje, kakor pa če niso. Za narodne pravice bode socialna demokracija vedno nastopala in menda je za opravičeno zahtevo večje vrednosti, če se oficielno izkaže, da so zanjo vse stranke, kakor pa, če socialna demokracija sploh ne dobi prilike, da bi se izjavila. Ampak videti je prav tako, kakor da bi se «Narodova» klika bala socialno-demokratične solidarnosti ob narodnih pravicah! Če ne bi bilo tako, ne bi mogla neprenehoma bobnati o breznarod-nosti, katere ni! * Nesramne laži «Slovenskega Naroda» se množe kakor pesek v morju. To je znamenje, da je izgubil zaupanje v svojo stvar. «Narod» pripoveduje, da je pisala «Arbeiter-Zeitung» da pojdejo Nemci kakor en mož v ožjo volitev za socialaega demokrata. To je predrzna laž! «Arbeiter-Zeitung» ni pisala tega nikdar in nikjer! «Narod» govoriči, da je Kristan telegrafiral dr. Adlerju po denar za volitve. To je impertinentna laž Naša stranka ni zahtevala za te volitve in vsled tega tudi nI dobila nobene zunanje podpore sploh. «Slovenski Narod» pripoveduje, da je Kristan prosil za tajništvo liberalne stranke. Tudi to je nesramno Zlagano. Kristanu se je pred tremi leti ponujalo to mesto, pa ga je odklonil. Kristan ni govoril o tem, ker je bil takratni načelnik liberalne stranke izrazil željo, da ostane stvar diskretna; tem večja brezobraznost je, če se zdaj postavlja resnica na glavo. Tako se bojuje «Slovenski Narod»! Volilci! Odgovorite mu na volišču! Naj spozna, da se tudi ljubljanski volilci ne dajo begati s takimi strupenimi sredstvi. * Ob zadnjem «katoliškem» shodn v Ljubljani, ko so klerikalci nameravali, obleči belo Ljubljano v črno kuto, pa so socialni demokratje preprečili tisti triumf, ki ga je rimljanstvo nameravalo z raz-obešanjem zastav, z iluminacijo itd., so bili soci-listi dobri in prav nič niso bili «breznarodni». Drju. Tavčarju takrat ni padla krona z glave, ko je govoril na socialno-demokratičnem shodu s socialno* demokratičnim govornikom! Takrat ni bilo nič strašnega, da je na «Narodnem Domu» vihrala rdeča zastava. Takrat so «Narodovci» prav dobro vedeli, da so socialni demokratje dobri Slovenci; takrat so videli nevarnost pri onih, s katerimi se danes družijo. In zdaj naj bi bila naenkrat nesreča, če bi se zaslišal socialno-demokratični glas v deželnem zboru! Boj je koristna reč, ampak nekoliko logike je tudi v boju treba; toda zdi se, da je «Slovenskemu Narodu» ušla. * Klerikalnc-liberalna sloga ne bo večna. Kdor je čital nedeljski Krekov govor ali pa «Slovenčevo» zafrkavanje liberalcev po volitvah, lahko sluti, da bodo dali klerikalci celi slogi slovo tisti hip, ko ne bodo imeli več političnega profita od nje. Mogoče da bode dotlej marsikaj liberalnega utonilo v kle-rikalizmu; saj je gotovo, da klerikalci niso sklenili zveze zato, da bi okrepčali liberalno stranko, ampak zato da bi jo desorganizirali. Toda če so tudi dober del popolnoma poklerikalili, ostane vendar še nekaj neklerikalnega v deželi, kar bo prejalislej prisiljeno, izstopiti iz slogaške zveze, ki maši usta vsemu svobodomiselstvu. In če se bodo rešila načelna vprašanja, ki se tičejo svobode mnenja, bodo svobodomiselni elementi v deželi zopet potrebovali socialno demokracijo, še bolj kakor doslej. Ali je pametno, pitati z breznarodnostjo tisto stranko, o kateri ni dvoma, da bo danes ali jutri sodelovanje ž njo neizogibno? Pri «Narodu» menda ne mislijo na to. Menda pa bodo ljubljanski volilci mislili nekoliko bolj globoko kakor «Narod». Politika se ne dela le za današnji dan, ampak za bodočnost! Ne dajte se v soboto terorizirati od liberalnih agitatorjev I Volilci! Stara navada «Narodove» klike je, da si izmišlja pri volitvah laži v zadnjem trenotku, ko jih ni več mogoče ovreči. Tako so se lani lagali, da imajo socialisti kompromis s klerikalni, tako se je lagala, da je prišel Resel, potem Adler v Ljubljano. Vse, kar trosi ta propadajoča, le še od klerikalne milosti dihajoča klika v takih časih, so lažnjivi volilni manevri. Zato ji ne pojdite na li-manice. Naš boj je pravičen! In ponos volilcev zahteva, da se ne dajo speljati na led od ostudnih mahinacij. Pri vsakih volitvah operira «Slovenski Narod» z lažmi. Vedno podtika nasprotniku kompromise, izdajstva in podobne reči. Načela, programi, cilji — vse to mu je deveta briga. Samo z zastrupijo-vanjem javnega mnenja išče zmago. Tega ne bo konec, dokler mu ne bodo volilci pokazali, da zaničujejo taka hndobna sredstva. Cim sijajnejša bo v soboto socialno-demokratična zmaga, temveč bo storjeno za ozdravljenje našega javnega življenja. * _ Volilci mestne knri)e! Dne 22. decrmbra pojdete zopet volit in v mestni kuriji ste sami! Delavci tam nima|o volilne pravice. Oba mandata sta Vam tam zagotovljena. Ljubljana bo imela tedaj ktiri meščanske poslance. Privoščite torej delavstvu edini mandat, ki ga more doseči v splošni kuriji! Glasujte ssmo za kandidata delavske stranke I * Kdor zaničuje delavce, zaničuje narod. Brez delavcev ni naroda. Kdor ljubi narod, bo V soboto pomagal delavstva. # Kdor želi, da pridemo tudi v Ljubljani do dostojnega boja, bo v soboto zanesljivo glasoval proti «Narodovi» surovosti. Glasovnice za ožjo volitev se dobe v sredo, četrtek in petek od 9. do 1. opoldne in od 3. do G. popoldne pri deželni vladi, na dan volitve pa pri volilni komisiji. Kdor je izdubil legitimacijo, dobi drugo pri deželni vladi, če se izkaže s kakšnim dokumentom. Za volitve 19. decembra so določeni sledeči strankini volilni lokali: Centralni lokal: Dunajska cesta št. 20. Za Št. Jakob: pri Pocku v Florjanskih ulicah. Za Trnovo: priFranceljnu v Kosarni. Za kolodvorski okraj I.: pri Petriču, Resljeva cesta. Za kolodvorski okraj II.: v lokalu Del. tiskovne družbe, Dunajska cesta št. 20. Za vodmatski okraj: v trgovini sodruga Grila. Za Barje: pri Ribiču. Za dvorski okraj: pri Debevcu (pri Štefanu) na Bregu 20. Za šolski okraj: Vinska klet (pri Fabjanu). Meso! Meso! Razpošiljam goveje meso zadnji del 5 kg 540 K; telečje mftso od stegna 5 kg 5-20 K; goske 5 kg 6-— K franko proti povzetja. Za dobro postrežbo jamčim. 3—3 Ludovik Herachlowit», dobavitelj c. kr. državnih uradnikov, Zatop( Galicija. BLUZE v težki svili, volni in drugim modnim bi gu, v krasnih modeI