Pesmi.
Zložil Griša.
Oklonil se je nizko solnčni dan do tal kakor cvet na vetru jug je vztrepetal.
1.
Dahnil je globoko modri ocean, kot bi težko misel puhnil v jasni dan . . .
In cvetovi težki so nagnili se, dve na njih sta misli poljubili se . . .
Rekla je pomlad: Dragi, ne žaluj, čez vrtove moje z mano odpotuj!
Videl boš bogate rože do neba, videl boš obraze, sladke do srca . .
2.
Šla bova v kraljestvo palm in lotosov — čez viharno morje, čez nemir duhov . . .
Tam, kjer palme žlahtne pod nebo kipe, kjer ljudje pobožno sklepajo roke:
Tam ne ruši duše žalost —  črni krt — čezinčez ljubezni plašč je razprostrt.
Pod najlepšo palmo
odpočijeva,
iz srca studenca
se navžijeva . . .
Lep si cvet romantike, ali meni tuj — daj mi roko, ljubica, svojo pot potuj!
3.
Hladna senca palme ni za moje dni, v meni vre življenje^ v meni polje kri!
Kadar se bo nagnil boj, išči me na tleh: ali prapor v mladih rokah, ali smrt v očeh!
a:
Pod lipo.
Zložil  Griša.
»topil sem nekoč spomladi — sam ne vem kako in kje — pod zeleno, senčno lipo, da si ohladim srce . . .
Mirno je slonel nad mano vej zeleni baldahin, okrog mene v polukrogu sanj utrujeni jasmin.
Trudno sem naslonil glavo v travo mehko ob drevo in zasanjal sem pod lipo in zasanjal sem tak6:
Sredi čvrstega drevesa gloje, kljuje kar naprej, zaporedoma, počasi pada list za listom z vej . . .
Rahlo, kot bi božal steblo, blede smrti mrzli kist — kakor v duši nepokojni, neugnani črv — zavist . . .
Zbudil sem se v težkih sanjah sam ne vem kako in kje — mislil sem na domovino in na črve sredi nje!