Slovenske končnice »Naša krajinica: »Nizko brdo se vspenja pred menoj v poznem poletnem solncu. Kakor pisana kapelica stoji v zelenju čebelnjak. Star očanec sedi na grčavem štoru. Drobni oblački dima se v i jejo iz vivčka in modre v zlatih solnč- nih pramenih. Zadovoljno mežikajo starcu temne oči, gube na licih so se nabrale v radosten, srečen smehljaj, da mu žari obaz kakor mlademu fantu, kadar zapoje na vasi harmonika. Tudi njemu godejo danes veseli muzikanti. V prešerni svatovski slasti rdi pred njim cvetoče ajdovo polje. Iz njega brni pri- tajena pesem svatov, čebel, kakor bu- čanje daljnih, daljnih orgel. Tako so bu- čale čebele tedaj, ko je še sam ves sva- tovski iskal medu po rožnatih ustnih, tako so bučale tedaj, ko so nosile v shrambo strdi za razposajeno številno deco in tako buče danes. Morda že zbi- rajo vosek za svečo, ki mu bo brlela ob krsti. — Ozre se starec po panjih, pa se mu zresni obraz. Celo svojo živ- Ijcnsko pot vidi predočeno tamkaj — a zadnjemu panju še manjka na končnici slika. Kaj ko bi dal nanjo naslikati po- greb? Da ne bo manjkal zadnji »sta- cion« ob živijenski križevi poti. Vse, kar je velikega in majhnega gibalo nje- govo srce, vse je dal vestno naslikati na končnice svojih panjev, kot da bi hotel tem drobnim živalicani potožiti svoje gorje in razodeti prekipevajočo srečo. Tu vidimo fanta vasovalca s krivčki za klobukom in nagljem na pr- sih. Tam hudomušno narisani pretep treli devic za moške hlače. Sosednja slika nam že kaže zakonski par pred*ol- tarjem, torej tudi ono izmed treh, ki je hlače dobila. Krst otroka, požar na va- si, ples in harmoniko v krčmi, tolste prešiče, neurje in blisk, posvečenje mašnika, novi skedenj in hlev ter v senci dreves gospodarja s prijatelji pri bokalu rujnega vinca. Ce bi danes onemel slovenski jezik, pa bi še pozni zanamec lahko čital ljud- sko poezijo iz končnic na panjih in si v glavnih potezah naslikal zgodovino na- šega plemena. Videl sem po panjih boj Pegama in Lambergarja. V obliki črne- ga hudiča beži duša iz krvavečega vra- tu. Videl sem kmete s kosami in cepci navaliti proti gradu na skali — stara pravda! Videl sem fronkarja, ki žene jokajoči starki kravico edinko iz hleva, in spomin Napoleona in Ilirije, kmeta, ki ziblje v otroški zibelki vojaka Fran- coza. Vsekakor pa bi se ilustrator slo- venske narodne pesmi moral ozreti po teh končnicah, da izume slog, ki se pri- klada duhu narodne pesmi.« Iz zbirke slovenskih končnic prina- šamo danes nekatere. Zanimale bodo pač vsakogar, ne samo čebelarje, ker so ljubezniv donesek k spoznavanju mi- šljenja, čustvovanja, šegavosti in pred- stav našega naroda v oni preteklosti, ki je najbolj ustvarjala današnji tip Slo- venca. — Zanimivo je, da imamo Slovenci, in na vsem svetu samo mi, nekega poseb- nega in izjemnega patrona čebel. Dru- god časte čebelarji svetega Ambroža. Slovenci pa Joba; in poznamo legendo, da so trpečega Joba nadlegovale hude muhe. pozneje pa, ko je Job zopet našel j milost, so bile izpremenjene v čebelice, : ki znašajo sladki med. To ustavno če- belarsko legendo je naš kmet naslikal na končnico panja. Iz narodnih epskih pesmi je ostala najbolj dolgo ohranjena najmlajša sred- njeveška, ona o Pegamu in Lambergar- ju. Na končnici je naslikano, kako je zmagalec Pegamu odrobil glavo preč, kri brozga ven v fontani, na brezglavih ramenih premaganca pa sedita dva črna hudiča in čakata, da jo primaha duša iz grešnega telesa, — kakor čaka mačka na miš. Iz dobe Napoleonove Ilirije je konč- nica, ki kaže, kako je zadovoljni Kra- njec Francoza zibal in mu zraven pel: »Tana-nina, tana-na. vsaka rejč en čas dura.« Iz iste dobe, pa tudi iz njej sledeče, so razne fronkom in davkom posveče- ne končnice. Na njih vidiš francoskega fronkarja, krivonogega, s širokim dvo- krajnim klobukom in krivo sabljo. Fron- kar molze kravico, žena pa vleče kravo za roge in vrešči. Druga končnica pa že kaže beriča v belem cesarskem fra- ku, s črno visoko čako in »odlerjem«. Oba fronkarja sta pač »glih«. — Iz iste dobe so tudi »trije cesarji«, spomin na ljubljanski kongres treh reakcijonarjev 1821. Druge končnice se bavijo s prizori, ki so našemu kmetu vsakdanji pa ven- dar pomebnejši, kakor delo na polju. Ne katere končnice kažejo prizore iz kmet- skega rokodelskega življenja, čevljarje in krojače na »šteri« (nem.: »auf der Stor«) t. i. na delu, na katero so roko- delci hodili od hiše do hiše, v vsakem domu tako dolgo, dokler niso opravili vsega, kar je za tekočo sezono bilo po- trebno. Poedine končnice se bav;j j s šolo (n. pr. vidiš »grešnika«, ki razširja pene- trantne duhove; vsi součenci si tišče nosove, le grešnik nedolžno zre pred se in se impertinentno smehlja). Siičen pa še hujši sujet si je izbral neznani umet- nik, ki je upodobil »šoštarja«. kako de- la smolo, s katero bo vlekel svojo dre- to. Ta končnica je obenem krepka kmet- ska šala na znani neprijetni duh čev- ljarske smole. Druge končnice, vendar bolj redke, kažejo kinetski ples, dekleta s pečami in »pošterkanimi« krili, godci imajo har- moniko, gosli in klarinet, fantje pa Slovenske končnice, krivce »na aui«. Prav pogosti in popu- larni so lovski prizori- n. pr. lovčev po- greb, — vse živali v sprevodu, — ali pa prizor, kako lisica brije lovca. Več- krat se najdejo uporobljefte tudi razne »ofeeti«, redke so slike, ki kažejo kme- ta pri delu na polju, kakor da si je za ogledovanje in nedeljske popoldneve prihranil, ad contemplandum, bolj šega- ve predmete. Od prav starih epov je na končnicah ohranjen le še kralj Matjaž, pa ne oni z Alenčico, Turki in podkvijo, marveč stari Rotbart, ki spi za kame- nito mizo, brada mu raste okrog nje. za cesarjem pa kimajo vojščaki. Izmed rokodelcev je našemu kmetu najbolj pri srcu — krojač. Ne junaški ko- vač, ne debeli mlinar, niti rdečelični birt, ne krovec, zidar, tesar, kolar, niti mizar s krsto in zibelko, niti godec ne. marveč uprav krojač, ker je najbolj pripraven za prav opoprane, pa ven- dar nedolžne šale. Krojač je »igla«, »cvirn«, je počasen, droben, često fizič- no slabejši, morda pohabljen in zato odrezav, duhovit, prenašalec novic in pošt. Polž je zver v krojaškem grbu, strašna zver, katere se krojač boji. Pred polžem zbeži »žnidar« na drevo, ali pa pobegnejo vsi »žnidarji« v hišo in se v njej utabore ter z varnega junačijo skozi okno, strašna polževa zver jih pa od zunaj »oblega«, kakor Hanniba! ante portas. Povsodi mušara moža, eksercira ž njim, ga kontrolira in ga nazadnje prežene k čebelam. Tu je on sam. neodvisen, ju- nak in — na varnem. Ženska se k če- belam ne upa niti z burkljami. Bela je in neznana in preveč nemirna, njo če- bela nedvomno piči, čebelarja pa pri- jazna živalica ščiti in varuje. Tu je go- spodarjeva izključna domena in edini rezervat. »Mulier taceat...« velja tu v polni meri. Ta svoj privilegij pa mož tudi ljubosumno varuje, tu se maščuje za vse opomine, pridige in opazke, ka- tere je moral preslišati od žene, tašče, botre, babice, hčere, in nazadnje še od dekle, skupljevalke, konjederke, farov- ške kuharice in desetih sosed. Najpreje gre in v jezni srčni želji naslika babo, ki ji hudič brusi jezik. Potem pa pokaže, da je na svojem, da nima »baba« tu nobene besede, am- pak da je mož gospodar, in za justa- ment in »stari« pod nos naslika na končnico svoje gospostvo, ki samo uka- že, pa mora babnica v vprego pred brano, mož pa z bičem po zraku in hi! V moderni medicini, psihoanalizi Freu- dovi, pravijo temu »ein Wunschtraum«. Kar želiš, to sanjaš in naslikaš. Toda jeza ne traja dolgo in se kmalu razkadi, mesto nje pa pride maščeva- nje. Na celo vrsto končnic očitaje nasli- ka možakar, kar ženice najbolj zanima, namreč: — moške hlače. Ta tema se variira s pravzato virtuoznostjo, na. končnicah skoraj bogateje kakor v na- rodnih pesmih. Na eni končnici Druga Krojaška Ueratdična figura je kozel, kozel mek-mek-mek, ki je še opasnejši ko polž. Vendar ni prav jas- no. kaj predstavlja ta-le končnica. vidiš tri babnice, ki se tepo za hlače, ena bije po obeh nasprotnicah z zvež- njem ključev (gospodinja), druga s ku- halnico (kuharica), tretja z metlo (de- kla). Kadar gre za hlače, so vse tri ena- ke. — Ali pa ribič, ki sede kraj potoka in vrže svojo vabo, hlače; in tri ribice — babnice hlastnejo po njih... Na ievi je možak, ki vihti likalnik (.če mi daste krajcar, ga pa obliznem!) in v desnici palico, na desni je drug mo- žakar, s škarjami, loda z desnico se uljuano odkriva. V sredi pa, joj, je strašin kozel za Moloha. Že prej požrti stric je pravkar našel izhod in prebav- ljen izhaja na svetlo, druga žrtev pa je samo še z nogami na tem svetu in pojde pot svojega prednika. Še bolj kakor z rokodelstvom, je pa mišljenje našega kmeta imelo opravka z duhovščino. Le spomnimo se dobe od Trubarja do Hrena in poznejše! Med najstarejšimi končnicami je ta-le. ki kaže »duhovnika in nuno«, hudič je zadaj za lakaja in spredaj na kozlu za kočijaža. Če vprašaš, ti bo vsak kmet- čebelar odgovoril, da sta ta dva greh delala in sta zato pogubljena. Izvira pa ta končnica iz starejše dobe in je po- sneta po tiskanih tzv. »pamfletih«, leta- kih iz XVI. stoletja, in kaže Martina Lu- tra in Katrico. Zanimiv je tudi prizor, ko se menihu prevrne voz in vsa bera se izlije in iz- trese v blato. Izgleda, kakor da bi ne- zgoda bila vozniku po godu. ker pre- šerno vihti bič in priganja živaiico. S takšno šalo je kmet naslikal na končni- co, kaj privošči vsiljivemu pobiralcu in usuiructuariju, ki je globoko segel v skrinjo, kaščo, skedenj in lonec (zase- ke), pobezal v dimnik za klobaso ter pustil curljati iz pipe v bariljo. — Toda vse to se ni nič napram zade- | vi, ki se je najbolj osebno tikala čebe- ; lar.ia. V hiši mu žena tri ogle podpira in i tudi temu primerno govori in gostoli. Kadar je minil prepir v hiši in je kmet- čebelar pobegnil k svoji čebelji trdnja- vi. jo je zakrožil, da je čula »ona« in vse sosede, pesmico, ki je še ni v Štrek- jju: 1. »Čuda prav velika, — to je bil velik špajs! — Kar vam bom povejdu, je b'vo zagvišnu rejs: — Veliko bab sem vidu — namalanih na pildu — so b'le stare noj mlade — vmejs so tud' go- sposke b'le! — 2. Stara baba zbolela — po arcnije pošljejo, — arcnije so pri- nesli, — jih piti ni hotla: — »Sami arc- nije pijte, — men' pa hlače prinesite — al' jaz zdrava prej ne bom — da en rob od hlač dobom!« Tretja kitica opisuje, kako so prinesli ta neizogibni kos moške garderobe in se je ž njim bolnici povrnilo ljubo zdravje. Četrta pa nadaljuje: »To pa druge izvejo — in hitro tja gredo. — Močno so se uprle, — staro babo dol podrle! — Stara baba na tleh leži. — zmeraj še za en knof drži! Pa ne samo »ta pavrske«, gosposke niso nič boljše. Kajti: Zraven tudi pride — častitljiva gospa, — in hlače v roke vzame — nikomer jih ne da! — Kako joh je kušvala, — objemala, stiskvala.. (zadnja dva verza sem žal... pozabil). In končno »die Moral von der Ge- sciiicht'«: Lepa beseda »hlače«. — vsaktera joh časti, — za njimi vsaka skače, — jih vsaka 'met želi. — Naj so široke al' ozke, — naj so kmetske al' go->^osh.e, — hlače so en zavber gvant, — naj joh nosi mož al' fant!« Še lepša je pesmica, če jo pevec spuemlja s harmoniko in prebira njene tipke z vajenim prstom. Nedelja je, pred mrak. in prepirček prej ni bil hud. Na pragu se prikaže mlada gospodinja z belim predpasnikom, hudo pogleda tja proti čebelnjaku, pa jej uide na smeh. še zagodrnja glasno: »Šema!« v odgovor na moževo poreinost, potem ga pa po- kliče: »Janez!« Čebelar še markira, da se mu nič ne mudi, še tri štiri akorde pcpiime, potem pa vrže harmoniko na oprti čez ramo in stopi od svojih čebe- lic v hišo, potrdit pravkar sklenjeno do- mače premirje. Vsak Slovenec mora biti član ^Vodnikove družbe" Rože cveto... Kako nas razvesele v rani pomladi prve cvetlice, oznani evalke lepših dni. Katero oko se ne raduje raznobojnih mačeh, nar- cis, hijacintov in še mnogih drugih, ki kra- se naše vrtove. Ko pa umira to prvo cvet- je, se nam pokaže v vsej krasoti kraljica cvetlic — vrtnica ali roža. Pregovor pravi, da niso ustvarili bogovi nič popolnejšega kakor ženo in rožo. Prvi kot drugi so podelili poleg lepote vse one čare, s katerimi nas omamljate. Rože so glede rasti, oblike, barve in vo- grmiče, s katerimi nasajamo cele gredice, ali pa jih uporabljamo za obrobke večjim rožnim skupinam. Bengaške ali mesečnice gojimo grmiče. Cveto neprestano do pozne jeseni. Burbonke so starejše pleme. Cveto ce.o leto in so za mraz malo občutljive. Plezalke so navadne vrtnice, ki poganja- jo večkrat po 3—5 m dolge poganjke, na katerih vise celi grozdi najlepšega razno- bojnega cvetja. Vse te vrtnice ljubijo solnce; zato se raz- Ovijalka: NHH Tausendschon nja tako različne in tako mnogovrstne, da ustrezajo vsakemu, še tako razvajenemu očesu. Ako primerjamo vse te mnogovrst- ne oblike in barve s prvotno divjo rožo — šipkom, iz katere so spretni vrtnarji vzgo- jili donašnje krasne rože, se moramo ču- diti, koliko truda, koliko potrpljenja je bilo treba; da je nastalo iz priproste divje rože vijajo do očarljive popolnosti posebno tam, kjer imajo dovolj zraka in dopoldanskega solnea. Prevroče popoldansko solnce pre- hitro uniči nežne barve cvetja. Le polpita. ne vrtnice uspevajo tudi v solnčnih legah. Vrtnica je po naravi grmič; zato jo po možnosti gojimo v tej obliki. Skoro vse re- montantke, čajevke, križanke in poliian' Čajevka križanka: Aspirat Marcel Rouyer današnje bujno pitano cvetje najrazličnej- ših oblik in barv. Vsakdo si želi na svojem vrtu lepo cve- točih rož. Če pa hoče imen veselje s svo- jimi ljubljenkami, se razveseljevati kras- nega cvetja in prijetnega vonja, mora po- znati vsaj glavme družine ter njih lastnosti. Čajevke so najnežnejše, imajo svetle li- ste, na vejicah velike tane. Mladike so než- ne in velike, zato vise podolgasti in koni- časti cveti navzdol. Prevladujejo rmene, be- le in roža barve. Vse čajevke so občutljive proti mrazu in raznim boleznim. Remontantke ali večkrat cvetoče (ponav- Ijalke) so močnejše in bolj zastavne rasti. Listi so hrapavi, mladike pa poraščene z gostimi trni. Cveti so okroglasti in zastav- ni ,ve>činoma rdeči in temnordeči. Čajevke-križanke so nastale iz čajevk in remontantk. Ta hvaležna družina je danes najbolj priljubljena. (Slika 123 Aspirant.) Cvete skoraj celo leto v vseh mogočih bar- vah. Podedovala ie vse dobre lastnosti ča- jevk in remontantk. Polijante ali irmogocvetne vrtnice imajo majhne nežne cvete, ki pokrivajo grme od poletja do jeseni in so za mraz neobčutlji- ve. Uspevajo v vsaki zemlji. Gojimo jih kot cveto najlepše na grmiču. Vse nizke vrtni- ce, gojene kot grmič, pa se ponašajo po- sebno lepo na gredicah in rabatah le tedaj, kadar so vse ene vrste in iste barve, ali vsaj v lepi harmoniji barv. Za cele skupine in gredice so posebno priporočljive polijante. Ako sproti odrezu- j Čajevka Polijanta: Gospa dr. Erreth :emo odevetele cvete, imamo polno cvetja do pozne jeseni. P:av posebno lepo učin- kujejo na rabatah in tratah cb potih. Ako rasto v primerni razdalji med njimi visoko- debekie remontantke. čajevke ali križanke je slika popolna. Visokodebelne vrtnice so najlepše tedaj