Štev. 22 Nedelja, 28. maja 1933 Baš-Čelik Vendar ga je carjevič še v tretjič pogumno opomnil obljube in Baš-Čelik je po dolgom oklevanju pristal: »Tri življenja sem ti obljubil, tretje ti zdaj poklanjam, poslej nimaš od mene terjati ničesar več. Lzgubi se domov in ne tvegaj lastnega življenja, ki ti ga je poklonil Bog!« Zdaj je pa stvaT resma, si je dejal carjevič. zdaj je treba načrt dobro premisliti. Že je obupava! in se hotel brez opravka vrniti domov, ko se domisli begnfla ... Baš-Čel3k je od daleč kričal za njima: »Ustavi se, carjevič, takoj vaju dohitim. Groza, kaj bom počel s teboj!« Tedaj pa je carjevič že ukresal iskro in zažgal vsa tri peresca. Toda Baš- poklonjenih treh peresc. In se je odločil: »Tvegam še četrtič, da rešim ženo, a če mL bo slaba predla, zažgem z eno samo iskro vsa tri peresca.« Vrnil se je v skalno duplino in žena ga je sprejela vsa začudena: »Bog ti prizanesi, mar si tako sit življenja, da siliš v propast?« »Nič strahu, tokrat boš rešena,« je pogumno odvrnil carjevič in že sta po- Celik je že bil za njim, bridko je zavihtel svojo sabljo in carjeviča presekal na dvoje. Tisti mah da ste videli čuda! Doletel je zmajski car s trumami svojih zmajev, car sokolški s svojimi sivimi sokoli in car orlovski z jatami svojih orlov. Združene trume so se vrgle na Baš-Celika, strašno so ga pobile in mnogo krvi prelile — aH Baš-Čeliik je bil vendarle silne jši m spretnejši tudi to pot je ugrabil ženo in pobegnil. Vsi trije carji so žalostno ogledovali mrtvega svaka in takoj sklenili da mu vrnejo življenje. Vprašajo tri najhitrejše zmaje, kdo more najprej prinesti vodo iz Jordana. V pol ure, je dejal prvi. Dragi v četrt ure. Tretji v devetih trenutkih. Tedaj ta. »Poleti, čim brže moreš!« so mu veleli vsi trije carji in zmaj najhitrejši je z vso svojo ognjeno silo poletel in zares v devetih trenutkih prinesel jordansko vodico. Carji so z njo polili rane. koder je bil carjevič presekan, in glej, rane so se zacelile in carjevič je oživljen skočil čilo na noge. Tedaj so mu carji svetovali: »Pojdi zdaj lepo domov, ko si rešen smrti.« Ali presneti carjevič je bil pa res malo trmast. Niti zdaj še ni ubogal, marveč se je odločil še enkrat kakorkoli ukrasti svojo ženo. Ko je bila vsaka pametna beseda zaman, so mu carji rekli: »E, če že hočeš s silo nad Baš-Celika, tedaj nikar ne odvedi žene takoj, marveč ji reci, naj vpraša Baš-Celika, v čem je njegovo junaštvo. Nato se vrni k nam povedat in mi ti bomo pomagali k zmagi.« Skrivaj se je carjevič odpravil v dup-ftno, in žena je storila, kakor jo je nagovoril. Ko je zvečer prišel Baš-Celik domov, ga žena prijazno vpraša: »Silen junak si, ni silnejšega od tebe na svetu, a v čem je prav za prav tvoje junaštvo?« Tako polaskan ji Baš-Čefik lokavo odvrne: »Če hočeš vedeti, moje junaštvo je v mojem meču.« »Ta nesrečna sabla!« začne jadiko-vati žena, a Baš-Celik se posmehne: »Ti si norček, moje junaštvo ni v meču, temveč v moji puščici.« In spet začne žena jadikovati zaradi strele, ko se ji Baš-Celik prezirljivo posmehne: »Žena, žena, dobro te je nekdo naučil, da me preizkušaš, v čem je moje junaštvo. Ko ne bi vedel, da je tvoj mož mrtev, bi dejal, da te je on k temu nagovoril.« »Kdo bi me neki nagovarjaj, ko sem vendar ves dan sama v tej duplini!« se je zaktkujala žena, vendar pa ni nič opravila. Čez par dna se je carjevič zopet skrivaj priplazil v duplino: »-Daj, še enkrat ga iaprašuj, morda bo povedal.« In res je žena tisti večer še enlkrat začela laskati Baš-Čeliku. To mu je dobro delo in začel je praviti: »Ko že tako 'spoštuješ moje junaštvo, ti bom pove- dal, v čem je... Daleč odtod je visoka planina, tam prebiva lisica, v Hsici srce, v srcu ptica — v tej ptici ie moje junaštvo. Ali tole rečem, tista lisica se ne da zlahka ujeti, ker se zna pretvarjati na razne načine.« — Ko je naslednji dan odšel Baš-Celik po svojih opravkih, se je carjevič priplazil v duplino in izvedel vse, vse. Takoj nato so se trije carji s carjevičem vred podali na tisto daljno planino. Veleli so orlom loviti lisico, toda lisica je pobegnila v bližnje jezero in se izpre-nienila v utvo s šestimi krili. Takoj so planili sokoli za njo, toda ona se je dvignila pod oblake. Že so bili zmaji za njo, ona pa se je vrgla nazaj na tla, se spet pretvorila v lisico in je zmedena švigala sem in tja. Zdaj se je zapodila za njo vsa vojska zmajev, orlov in sokolov. Ulovili so jo, bogme! In zdaj so carji veleli lisico razklali, srce so postavili na ogenj in ga preklali, iz srca so vzeli ptico in jo vrgli v ženjavico. Ko je ptica zgorela, ie tam nekje v daljavi strašno zagrmelo — izdihnili je silni Baš-Čelik. Carjevič se je odpravil nazaj v skalnato duplino, rešil je svojo drago in se z mogočnim spremstvom vrnil k carju na grad. Z ljubo žemko sta po ponovnem pi-rovanju srečno živela še zvrhano mero let. Konec. i L. N. Tolstoj: Dva trgovca Neki siromašen trgovec je šel na potovanje in izročil vse svoje blago — železo — v varstvo sosedu, bogatemu trgovcu. Ko se je vrnil s potovanja, je zahteval od soseda svoje blago nazaj. Med tem pa je bogati trgovec vse njegovo blago prodal in ker mu ga ni mislil plačati, mu je rekel: »Pri Bogu, tvoje železo je doletela nesreča.« »Kakšna nesreča neM, brat?« »Spravil sem ga v klet, jn tam je strašno mnogo miši, pa so pojedle vse tvoje železo. Na lastne oči sem videl, kako so ga glodale. Če ne veruješ, pojdi, da ti pokažem.« Siromašni sosed se ni pritožil. »Kaj bi hodi! gledat, ko ti verjamem! Saj tudi sam vem, da glodajo miši železo. Zbogom in hvala ti!« In siromašni trgovec je šel. Zunaj pred hišo je opazil majhno dete. ki se je igralo. Bil je to sin bogatega trgovca. Trgovec je zgrabil dete, ga vzel v naročje in odnesel domov. Drugega dne je sreča! bogati trgovec siromašnega in mu potožil svojo nesrečo, kako mu je izginil sin. Vprašal ga je, ali morda on ve, kaj je z njim.« »Kako ne bi?« — je odvrnil siromak. — »Včeraj, ravno, ko sem stopil iz tvoje prodajalne, sem videl, kako je jastreb odnesel z ulice nekega otroka.« Tedaj se je bogatin razsrdil. »Ali te ni sram, da se tako norčuješ iz menel Kako naj bi jastreb odnesel otroka!« »Ne norčujem se. brat moj. Kakšen čudež pa bi bil. če odnese jastreb otroka. ko pa so miši lahko pojedle sto pu-dov železa? He. marsikaj se zgodi na tem božjem svetu.« Zdaj pa je postalo bogatina sram in pokesal se je: »Oprosti mi, brat. Miši niso pojedle tvojega železa, ampak jaz sem ga prodal. To železo ti bom dvakrat poplačal.« »Ej, če je pa tako, potem tvojega otroka tudi ni odnesel jastreb!« mu je zaklical siromak. »Takoj ti za privedeni!« Zgodba o i Nekje sem bral zgodbo o malem Jonu, ki vam naj jo povem, kakor se je dogodila v mestu, večjem od Ljubljane. Zgodba pripoveduje o bednem fantiču Jonu, ki ni imel nikogar na svetu, ki bi ga ljubil in skrbel zanj. Sam zase je živel, se klatil po mestu in iskal hrane. Največ se je zadrževal v bližini mestnega tržišča. Tamkaj je padel neki dan pod avto, ki mu je šel čez roko. Prepeljali so ga v bolnišnico, ker mu je bila roka menda na dveh mestih zlomljena, in tu se začne naša zgodba. PflUMT Glavni zdravnik je hotel oditi domov prav tisti hip, ko so na nosilih prinesli v bolnišnico ranjenega dečka. Zdravnik je bil močan, visok človek, velikan spričo otrok; za otroško trpljenje pa je imel posebno dobro srce. Takega bednega otroka ni prepustil alem Jonu nikomur od svojih pomočnikov, ampak jih je zdravi) sam. Ko so prinesli Jona v bolnišnico, je zdravnik takoj zahteval, naj mu nosilci povedo, kako se je nesreča zgodila. Povedali so. Na vprašanje, čigav je otrok, pa niso vedeli odgovora. Rekli so le, da živi in prebiva ta fant večinoma med stojnicami na trgu. Otrok sam je molčal; niti vzdihnil ni. Le iz oči so mu tekle solze. Zdravnik ga je vprašal, kako mu jie ime. Otrok mu ni povedal, ie plaho se je ozrl vanj. Zdravnik je bil prepričan, da je otrok vrh vsega svojega siromaštva še gluh in nem. Okopali so ga, mu pristrigli in počesali skuštrane lase, umili giavo, roko pa obvezali. Zdravnik ga je medtem skrbno ogledoval: gluh in nem ne more biti, samo zapuščen je in zanemarjen, kakor zdravnik še ni videl svoj živ dan nobenega otroka. Pa jih je šlo skozi njegove roke že sto ia sto. Otrok je bil pač zmeden od samega strahu pred ljudmi. Ljudi se je bal, nikoli ga še ni nihče potrapljal, nikoli mu še ni nihče privoščili prijazne besede. Zdravnik ga je vprašal: »Ti je mogoče Jon ime?« In ga je pogiadii po glavi. Veliko začudenje se je razlilo po otrokovem obrazu, potem pa je s bii-pavim glasom dejal: »Jon,« »Te zelo boli?« je dalje vprašal zdravnik. Otrok vprašanja ni razumel; najbrž se še nihče nikoli ni zmenil za njegove bolečine, nikoli še ni nihče skrbel zanj. Tudi pojmi »oče, mali in dom« so mu bili tuji. Ko pa so ga vprašali, kam je hodil zvečer spat, je pokazal z roko skozi okno na trg, kjer stoje stojnice in kjer prodajajo sadje dn slanino, zelenjavo in rože. Ko je zdravnik odhajal, je naročil usmiljeniki: »Pazite skrbno na malega Jona, dajajte mu močnih jedi in postrezite mu z vsem, česar si zaželi. Videti je ves sestradan. Pazite torej nanj!« In je šel. Mali Jon je bil ves nemiren v svoji postelji. Ni strpel v njej. Ko mu je bolničarka prinesla jedi, jih je zavrnil in tiščal usta skupaj. Nikoli ni jedel takih stvari, teh ljudi okoli sebe ne pozna in jim ne zaupa. In postelja — na ta-ikem še nikoli ni ležal. Nedoumno mu je bilo. Splazil se je iz postelje ter se zmuznil na dvorišče. Bolničarka ga je prinesla nazaj v posteljo. Pobegnil je v drugo. Ko je popoldne prišel zdravnik, je našel pod stopnicami na hodniku; sključen je bil ter ležal na kamenitih tleh ter spal, sladko spal. Zdravnik ga je dvignil in odnesel v posteljo. »Tu-le bo ležal naš Jon,« je dejal (zdravnik odločno io vendar prijazno prebujenemu Jonu. Zdravnik je vprašal usmUjenko, kaj je jedel fant. »Nič. Vse odklanja, ničesar ne mara zaužiti.« »Bržkone tako dolgo ni jedel toplih jedil, da se jih je odvadil, da jih je pozabil Prinesite jabolko in krožnik juhe.« Medtem je stopil zdravnik k drugi -Kjstellji, k tretii ter pregledoval ofoke, ki jih je bila vsa soba polna. Pogosto se je ozd proti Jonu in mu zaklical: »Glej, da mi boš ležal čisto tiho in da se nikamor ne ganeš!« Resno je govoril, dvignil je prst ter požugal ki se ftnikrtj lahno aasmeiMifl Usmiljenka je prinesla jabolko in krožnik juhe. Kakor hitro je Jon zajedal jabolko, ie stegnil svojo zdravo roko po njem. Juhe ni maral. Vli'i so mu v usta nekaj žlic juhe, pa ni maral več. Kar takoj je spet stisnil ustnice. Ko pa je dobil jabolko, ga je hlastno pojedel s pecljem in muho vred. Zdravnik je pristopil k Jonu in mu dejal: »Ce bo Jon v eni uri pojedel tri žlice iuhe, bo dobil to-le,« — in potegnil je iz žepa krajcar. Fantek je takoj stegnil roko po krajcarju, ga vzel ter z vso naglico skril nekam v robove svoje obleke. Zdravnik je potegnil iz žepa še drugi novčič in dejal: »Ce bo ostal Jon vso noč v posteljici, dobi zjutraj to-le.« Na tablico nad Jonovo posteljo niso mogli zapisati ne njegovega imena ne priimka, ne starosti, ne odkod je. Nihče ni vprašal po otroku, ne očeta ne matere ni bilo. Jon ju ni imel in ju nikoli ni poznal. Zvečer se je zdravnik znova pripeljal v bolnišnico, sam ni vedel, zakaj prav za prav. Že pred bolnišnico je videl gručo ljudi, ki so stali okrog nekega otroka. Bil je Jon, ki se je bil kra-doma splazil iz bolnišnice ter si kupil za podarjeni krajcar pese in repe, da bi se najedel, kakor je bil vajen. Zdravnik ga je odvedel v bolnišnico, mu popravil obvezo, ki jo je bil Jon strgal z roke, ter posadil k njegovi posteljici bolničarko, ki naj pazi samo nanj vso noč. Jon je ležal v postelji, zaspati pa ni mogel. Neprijetno mu je bilo na mehkem. Vajen je bil spati na goli zemlji med zaboji za stojnicami. Naslednjega dne so mu dali neko zdravilo, nakar je spal Jon — prvič, odkar je bil v bolnišnici — prav do jutra. Ko se je prebudil, je takoj uprl oči naravnost v vrata. Ali je pričakoval prijaznega zdravnika ali drugega krajcarja? Zdravnik je prišel in držal v roki dve svetli petici. Fant se je razočaran obrnil v stran. Svetlega denarja ni poznal, poznal je le zamazane rjave krajcarje; le s takimi je kupoval sadje. A mali bolnik se je vendarle nekako sprijaznil z zdravnikom. Iz povpraševanja pri branjevcih na trgu je zvedel zdravnik, da ta otrok v svojem življenju nikoli ni poznal prenočišča. Pozimi se je zavil v cunje in z a lezel pod stojnice na trgu. poleti pa je spal na cestah. S psi je tekmoval za hrano po obcestnih jarkih. Časih je komu od branievcev pomagal, pa so mu dajali krajcarje, zamazane rjave krajcarje. Tako ie živel mali Jon. Kdo mu je bil ode in kdo mu je bila mati — tega ni vedel nihče v vsem mestu. Njegova prva sreča je bil prav za prav tisti tovorni avto, ki ga je povozil. Prišel je v bolnišnico, kjer bi si s svojo bolno roko ozdravil lahko tudi svojo bolno dušo. To je zdravnik tudi upal in nameraval. Zato se je tako trudil z njim in skrbel zanj kakor za nobenega svojih bolnikov. Kako to, da farnit ob tako pasjem življenju ni podivjal in postal zloben, marveč je bil potrpežljiv in mehak, to je bil prav za prav čudež. V črnih očeh je tičala samo bojazen, ki bi genila slehernega človeka. Le česa se je tako bal? Zdai je imel pod svojo blazino že cel kupček krajcarjev in petič. Kajiti za vsako steklenico mleka, ki ga je izipil, za vsako izmenjano obvezo je bil nagrajen od zdravnika. Pazljivo je poslušal, kako trobijo spodaj na cesti avtomobili in kako drdrajo vozovi. Imel je tenak posluh in je natanko razločeval glas avtomobila svojega zdravnika od drugih. Vzljubil ie zdravnika. Bil je to prvi človek, ki se je brigal zanj, ki je negoval tega potepinčka. Toda nekega dne je do večera zaman pričakoval svojega zdravnika. Ni ga bilo od nikoder. Prišla je noč, zdravnika ni bilo. Fant ni mogel zasipati, čeprav se je postelji že privadil. Skrb za zdravnika mu ni dala zaspati. Kje je moj zdravnik? — je ihtel pod odejo in skoraj pozabil na svoje krajcarje. Vso noč je čakal, ves dopoldan poslušal ro-potanje voz in avtomobilov na cesti — a pričakal zdravnika ni. Ln opoldne je prišel tuj človek ter ga obvezal. Usmiljenka je nazivala tega tujca »gospod doktor«. In Jon je slišal, kako je dejal doktor usmiljemki: »Tega bomo pa kmalu odpustili Iz bolnišnice. V nekaj dneh bo okreval popolnoma. Kaj bi se valjal tod po postelji!« Jon je trepetal. Kaj je z njegovim doktorjem, kaj je z njegovim starim zdravnikom? Zakaj mi nihče ne pove niti besede o njem? In potem je ujel besedo »umrl«; to besedo je prav dobro razumel. Videl je, kako je nekoč neki starec padel sredi trga na tla, vzdihnil, se zvijal in kmalu nato utihnil. Tedaj so rekli, da je starec »umri«. In zdaj je umrl njegov dragi, dobri zdravnik. Nikoli več ga ne bo videl. Božal je svoje krajcarje, ki mu jih je bil daroval zdravnik, vzal jih je v roko ter se splazil iz bolnišnice. Poslej ne bo nihče več pazil nanj. Sel je, pa Prihodnji dan zjutraj so našli v par-ku v svežem snegu otroško truplo. Roke zmrzlega otroka so krčevito stiskale krajcarje. Bil je naš mali Jon. (Priredil M. KJ Ivan Albreht Večerni mir Nizko, nizko, še vse niže zvezdice se sklanjajo, lahno, lahno, vse lahne je zvončki vmes prizvanjajo. So vse zvezde, božje cvetke, v goste k Anici prispele, s čistim srebrom, svetlim zlatom so jo čez in čez odele. In so zvončki, beli zvončki k zemlji glavice sklonili, da iz sladkih sanj prezgodaj Anke ne bi prebudili %f