Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 1 m mi Leto XIII. - Štev. 12 (632) Gorica - četrtek 23. marca 1961 - Trst Posamezna številka L 30 naš obračun Nove smeri Commonwealtha Vanonijev zakon o prijavi dohodkov spravi vsako leto v mesecu marcu na noge polovico Italije, ki hiti preštevati dohodke in stroške preteklega leta, da jih sporoči davčnim uradom. Naš list, ki je revež in ki ga slovensko ljudstvo podpira, hoče ob tej priliki dati obračun našemu ljudstvu o letošnjem poteku meseca katoliškega tiska. Predvsem moramo poudariti eno: mesec za katol. tisk je predvsem mesec za propagando dobrega tiska in za nabiranje novih naročnikov in pa za molitev. Saj je katol. tisk v službi božjih in duhovnih vrednot, katerih uspeh zavisi predvsem od molitve. Zato smo hvaležni predvsem tistim, ki so za uspeh našega katol. tiska molili. »Ne kdor seje in žanje, je kaj, temveč kdor daje rast,« to je Bog. Te besede sv. Pavla veljajo za vse delavce in sotrudnike pri katol. tisku. Bog, ki daje rast, ki ogreva srca in razsvetljuje um in krepča voljo, je kaj. V ta namen je pa predvsem potrebna molitev. Zato hvala vsem, ki so med mesecem katol. tiska molili za našo veliko skupno zadevo. Na drugem mestu je propaganda. Tudi v tem oziru se je marsikaj storilo v mesecu januarju. Predvsem naj omenimo govor na tržaškem radiu in pa dva kulturna večera, Gorici in v Doberdobu. Potem pa še lepo število okusnih lepakov, ki so se zadnje dni januarja pojavili na zidovih tržaškega mesta in okoliških vasi. Njihov: Beri,, beri, beri! Širi, širi, širi! še danes marsikomu neprijetno zveni po ušesih, ker bi rajši videl, da bi se o takih žadevah ne delala propaganda po mestnih Židovih. In vendar je prav tudi to, da javna propaganda ne služi samo za lcino-Predstave in za zobno pasto »Sorriso Durban’s«. še bolj kot taka propaganda je pa koristno nabiranje novih naročnikov in zbiranje naročnin. Tem važnejše je to za naš tisk, ki se živi le od naročnin in od prostovoljnih prispevkov. Hvala Bogu, vsako leto nam mesec katol. tiska prinese nekaj novih naročnikov. Letos so se v tem oziru žopet odlikovale nekatere tržaške župnije, žlasti Novi Sv. Anton, od koder je bilo največ novih stalnih in plačujočih naročnikov, Sv. Križ in Kontovel. Njim slede naši izseljenci. Iz Nemčije, Belgije in Francije smo dobili nekaj desetin novih bralcev in naročnikov. Od tam je prišlo tudi največ pohval o kvaliteti KG. Ni, da bi se prevzeli, toda dejstvo, da list služi svojemu namenu, je pa le v bodrilo vsem, ki pri njem delajo. Na tretjem mestu pa je denarna nabirka za katol. tisk. Ker je šlo za javno nabirko, naj javnost tudi zve, kako je potekla. Uspeh je po župnijah bil naslednji: GORIŠKA NADŠKOFIJA GORICA: Stolnica 70.300 Sv. Ignacij 35.578 Sv. Ivan 1.100 Piacuta 17.966 Devin 5.000 Doberdob 24.000 Gabrje - Vrh — Jamlje - Dol 1.380 Jazbine — ®4avhinje 11.500 Bernik - Skriljevo 11.600 Nabrežina 16.700 Devina — Podgora 10.340 Rupa - Peč 22.500 Sovodnje 11.100 šenipolaj 4.500 Štniaver — ^tandrež 16.000 Sle ver jan — Zgonik 6.650 TRŽAŠKA NADŠKOFIJA TRST: M. družba - ulica Risorta 25.000 Novi Sv. Anton 21.700 Sv. Ivan 18.000 Rojan 15.250 Skedenj 25.250 Barkovlje 5.990 Sv. Jakob 8.790 Sv. Vincencij 11.000 Salezijanci 4.000 Sv. Ana 4.000 Bazovica 7.530 Boljunec 9.000 Boršt 5.250 Dolina 9.000 Katinara 4.000 Kontovel 2.600 Mačkovi j e 5.000 Opčine 6.000 Prosek 8.700 Repentabor 2.650 Ricmanje — Sv. Križ 13.500 Štramar 3.300 T rebče 2.460 Kot je videti iz poročila, se niso vse župnije odzvale ali pa niso še poslale nabranega denarja. Kadar bomo iz katere župnije še kaj dobili, bomo v listu to javili. URED. V Londonu so se prejšnji teden zbrali na neke vrste družinski sestanek vladni načelniki držav članic britanskega Commonweal-tha, to je Skupnosti vseh narodov, ki so bili nekoč pod angleško kolonialno oblastjo. — Common-wealth je zelo svojevrstna zveza narodov ali držav, ki se je izoblikovala iz bivših angleških kolonij in dominionov, ki so se s časom osamosvojili in postali popolnoma neodvisni. Toda kljub temu niso hoteli popolnoma pretrgati vseh vezi z državo matico in so zato sklenili vstopiti v zelo rahlo zvezo, ki je danes splošno znana pod imenom britanski Commonwealth. Na to Skupnost so njeni člani zelo ponosni, saj združuje države z različnimi narodi, jeziki, navadami, gospodarstvi, notranjimi političnimi ureditvami. Velja za eno najbolj širokih prostovoljnih zvez, Pogajanja za mir v Alžiriji Tisto »nekaj novega«, kar so vsi pričakovali, je prišlo z uradno izjavo francoske vlade, da je pripravljena začeti uradna pogajanja z začasno vlado alžirskih upornikov, za mirno ureditev alžirskega vprašanja. Pri tem ni stavila nobenih predhodnih pogojev, kakor se je dogajalo doslej. Ta izjava pariške vlade je takoj našla ugoden odziv v krogih začasne alžirske vlade, ki je od svoje strani uradno pristala na francosko željo. Izjava začasne alžirske vlade pravi: »Začasna alžirska vlada je na svoji seji dne 16. marca vzela na znanje uradno izjavo francoske vlade, da želi začeti pogajanja o pogojih samoodločbe. V tem smislu je začasna vlada alžirske republike podvzela primerne ukrepe, da bi se domenili o sestanku uradnih zastopstev obeh vlad.« S tem je bil led na obeh straneh prebit. — Kot poročajo, se na o-beh straneh sedaj mrzlično pripravljajo na prvo uradno srečanje obeh zastopstev, ki bo po vsej verjetnosti v kraju Evian na francoskem ozemlju tik švicarske meje ob Ženevskem jezeru. Alžirski zastopniki bodo stanovali lahko na švicarskem ozemlju in preko jezera z ladjo prihajali na francosko stran na pogajanja. Pogajanja se bodo pričela, ko bodo vse tehnične in druge podobne priprave zaključene. Voditelja obeh zastopstev, advokat Mumendžel za alžirsko in Georges Pompidou za francosko, sta se domenila, da se v sredo 22. marca sestaneta v Ženevi in se domenita o datumu začetka pogajanj. Razgovor Rusk-Gromiko V soboto sta se v Washingtonu prvič sestala ameriški in sovjetski zunanji minister, Rusk in Gromi-ko. Po prvotnih predvidevanjih bi moral sestanek trajati kaki dve uri in pol, toda državnika sta se zadržala v razgovoru nič manj kot pet ur. To pomeni, das ta si imela dosti povedati. V zaključnem poročilu je rečeno, da sta se razgovarjala o tem, kako bi se dalo izboljšati odnose med Vzhodom in Zahodom. Zvedelo pa se je, da je precejšen del razgovora bil posvečen položaju v Laosu. Ameriški zunanji minister Rusk naj bi Gromika spomnil, da bodo ZDA do kraja podpirale sedanjo laoško vlado, če bo Sovjet- ska zveza še nadalje pošiljala po letalih pomoč upornikom. Zato, če hoče Moskva v resnici pomir-jenje, naj to najprej pokaže v Laosu. Molitve v Belgiji V Belgiji so stranke v polnem volilnem boju za državne volitve, ki bodo v nedeljo 26. marca. Kot poročajo, ne kažejo volivci velikega zanimanja kakor ob nedavnih splošnih stavkah pred dvema mesecema. Zadnje politične volitve v Belgiji so bile junija 1958; pri teh so si krščanski socialci pridobili 91 senatorjev in 104 poslance, socialisti 65 senatorjev ter 84 poslancev, liberalci 18 senatorjev in 21 poslancev. — Volitve bi redno morale biti šele 1. 1962, toda zaradi odpora socialistov proti zakonu o državni štednji je kralj sklenil razpisati predčasne volitve. zato se mnogi sprašujejo, kaj je pravzaprav skupnega vsem tem deželam, ki so si drugače tako zelo različne. Konferenca držav Commonvveal-tha prejšnji teden v Londonu je značilna za razvoj Commomveal-tha, ker so mu afriške in azijske države hotele dati neko bolj določeno vsebino. Neposredna žrtev teh poskusov je bila Južno-afriška zveza, ki so jo zaradi svoje rasistične politike prisilili, da je sklenila izstopiti iz Commomvealtha 31. maja tega leta, ko postane republika. Angleški ministrski predsednik Macmillan si je zelo prizadeval, da bi spor uredili v družini, toda nekatere države kot Gana in druge so postavile pravi ultimat: ali izstopijo one ali Južna Afrika. In tako se je zgoddo, da so neko državo praktično izključili iz Skupnosti. Ves vpliv Macmillana ni nič zalegel. Valovi modernega časa se zaganjajo tudi v Commomvealth, kjer je doslej prvo violino vedno igrala Velika Britanija. Odslej se pa bo morala zadovoljiti z vlogo prvega med e-nakimi. Zato po londonski konferenci lahko smatramo Veliko Britanijo kot drugo žrtev novih tokov v Commomvealthu, ki ie veljal kot umotvor njene politike. V skupnost so sprejeli dva nova člana: Ciper in Sierro Leone, ki bo postala neodvisna 27. aprila. — Nadškof Makarios, ki je še do pred kratkim bil najbolj sovražen nasprotnik Velike Britanije in vodil gverilo proti njej, sedaj sedi pri mizi s svojimi preganjalci kot prijatelj. Ko so ga vprašali, kako se počuti, je odgovoril: »Voda, ki je stekla, ne velja več. Sedaj smo prijatelji!« V zaključnem poročilu, ki so ga objavili po končanem zasedanju, je rečeno, da mora biti končni cilj splošna, popolna razorožitev pod učinkovitim mednarodnim nadzorstvom. — Glede Konga izražajo države članice zaupanje v delo Združenih narodov. Vzhod napada Jugoslavijo Kljub svečanim izjavam o spravi in pomirjenju, vzhodne države tako zvanega socialističnega tabora od Albanije do Kitajske, še vedno najdejo priliko, da napadajo jugoslovanski komunistični režim. Najbolj se pri tem odlikuje mala Albanija; pred kratkim je Bolgarija ukazala nekemu jugoslovanskemu diplomatu, naj kot nezaželena oseba zapusti deželo, na kar je beograjska vlada odgovorila z enakim ukrepom. Minuli teden pa se je oglasila Madžarska; podpredsednik Kalaj je v nekem svojem predavanju ponovno obtožil jugoslovansko vlado, da je ob madžarski revoluciji leta 1956 podpirala protirevolucijonarje, kakor oni imenujejo upornike proti komunističnemu režimu. Beograjska vlada je zaradi tega izročila madžarskemu veleposlaništvu protestno noto. — Mnogim se čudno zdi, da države vzhodnega tabora še napadajo Jugoslavijo, toda če se malo vživimo v komunistično logiko in dialektiko, potem nam to postaja razumljivo. Komunistična internacionala greha razkolništva Titu ni še odpustila in mu ga tudi ne bo, zato lahko v bodočnosti pričakujemo še hujše napade. Po nekaterih informacijah, ki naj bi jih časnikarski krogi na Dunaju prejeli iz vzhodnih prestolnic, naj bi Hruščev pripravljal načrt, kako bi albanskega voditelja Hodžo izoliral od kitajskega vpliva in s tem obenem nekoliko umiril albansko gonjo proti Beogradu. Hodža je namreč začel tudi Hruščevu presedati, saj je pred tedni dal aretirati dva uradnika sovjetskega veleposlaništva v Tirani, pod obtožbo, da sta vohunila v korist Sovjetske zveze. — Čudno se to sliši, ampak v Albaniji je vse to mogoče. Jugoslovanski krogi so to novico potrdili. Pomoč dunajskih katoličanov za Kongo Dobrodelna organizacija dunajske nadškofije je nabrala nad 700.000 šilingov za lačne otroke v Kongu. Doslej so že odposlali živil in zdravil za pol milijona šilingov. Pomožni škof iz LeopoJdvilla msgr. Malula je v zahvalnem pismu dejal, da morejo tako ljudje videti pravi obraz dejavnega krščanstva. Italija na prvem mestu pri nakupu ameriških kinoaparatov V letu 1960 so Združene države izvozile 106.000 kinoaparatov za skupno vrednost 3 in pol milijona dolarjev. V tem izvozu je na prvem mestu Italija, ki je nakupila v ZDA 30.000 kinoaparatov. Sledijo ji Kanada, Mehika, Afriška zveza in Švica. Nova nasilstva v Kongu Iz Konga so prispele novice o nečloveškem ravnanju in nasil-stvih nad katoliškimi misijonarji in redovnicami v kraju Kasongo v Vzhodni pokrajini, ki jo nadzoruje Lumumbov pristaš Gizenga, katerega na vse kriplje podpirajo Sovjeti in drugi komunisti. Prejšnji teden je dospela v Leo-poldville skupina misijonarjev in redovnic, ki so pred odhodom v Evropo povedali, da prihajajo iz Vzhodne pokrajine, kjer so morali pretrpeti mnogo ponižanj. Razbrzdani vojaki so jih napadli, jim vzeli, kar so imeli, in povrh še pretepli ter grdo z njimi ravnali. Glasnik Združenih narodov je sporočil, da je v Vzhodni pokrajini še kakih trideset misijonarjev, ki so zaprti v svojih stanovanjih ter čakajo, da jih oddelki ZN rešijo. Sklep kongoških voditeljev Ka-sabubuja, Čombeja in Kalondžija, da uredijo Kongoško državo na federalni osnovi, je pri tistih, ki jim je v prvi vrsti za pomirjenje v deželi, naletel na ugoden odmev. ZDA so na primer sklep pozdravile, Sovjetska zveza in druge pri-prežniške komunistične države, ki hočejo v Kongu še naprej rovariti, pa sklepu konference v Tanana-rivu nasprotujejo in so zaradi tega zahtevale ponovno razpravo o Kongu v Glavni skupščini ZN v New Yorku. Ta razprava se je začela sredi tega tedna. LONDON: V britanski prestolnici se vrši proces proti petim osebam, ki so obtožene vohunstva v korist Sovjetske zveze. Eden izmed obtožencev je priznal, da so ga k temu poslu prisilile nekatere osebe. RIM: Predsednik italijanske republike Gronehi bo 7. aprila šel na daljše potovanje v Južno Ameriko. Obiskal bo Peru, Argentino in Urugvaj, kamor so ga povabili. CADENABBIA: Nemški kancler Adenauer je na oddihu v Candenabbiji pri domskem jezeru v Italiji. V torek ga je obiskal ministrski predsednik Fanfani, ki je z Adenauerjem imel tudi politične razgovore. V MILANU se je v ponedeljek končal kongres PSI. Svojega odnosa do demokratičnega centra ta stranka tri razčistila in bo zato še nadalje ostala povezana s komunisti. Modernizacija v gozdovih Pri gradnji avtomobilskih cest skozi gozdove uporabljajo v Ameriki velikanski 130 tonski stroj, ki gozdove kar požira. Stroj se zarije v gozdove in v kratkem času poseče še tako velika drevesa kot bi bile travnate bilke. Nato debla, veje in listje stisne v gosto ploskev, ki pokrije zemljo kot asfalt, da dež ne more izpirati tal. V pičli uri požre ta gozdna pošast po tri jutra gozdne površine. Lastnosti laičnih apostolov V Detroitu v Združenih državah je bilo veliko zborovanje katoliških mož. Prisotnih je bilo 700 delegatov katoliških organizacij. Predsednik zveze katoliških mož Martin Work je v govoru poudaril, katere lastnosti morajo imeti tisti, ki hočejo apostolsko delovati. Naštel jih je pet: Odlikovati jih mora globoka vera: Poznati morajo Kristusa in ljubiti njegovo poslanstvo v svetu. Misliti morajo na zmago krščanstva med sosedi, v lastnem mestu, v državi in v svetu. — Biti morajo versko izobraženi. Sprejeti morajo nauk Cerkve in poznati vse težave, ki tarejo današnji svet. Apostoli morajo biti ponižni in poslušni in končno morajo biti pogumni. Krščanski pogum temelji na trdni veri v Boga in na prepričanju, da se Gospod ne zadovolji, da mu služimo le z besedami. KRŠČANSKI NAUK ♦♦♦♦♦♦♦♦ Bog obljubi človeku odrešenje Po storjenem prvem grehu je bi! človek v silno žalostnem položaju. Zapravil si je prijateljstvo božje, posvečujočo milost, vse izredne darove rajske dobe, premagan je bil od svojega največjega sovražnika, satana. Njegov bistri razum je otemnel, volja se je nagnila h grehu, v trdnem delu in hudem trpljenju zunaj raja mu je bilo določeno umreti in se večno pogubiti. — Toda Stvarnik, ki je neskončno pravičen, pa tudi neskončno usmiljen, tega zapeljanega reveža ni popolnoma zavrgel, morda prav zato, ker je bil zapeljan od zvitega satana. Božje razodetje nam pove, da je Bog sklenil rešiti padli človeški rod. Ko je nad Adamom in Evo izrekel kazensko obsodbo, je Bog napovedal še kači: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo, med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl.« (I Mojz 3,15). Kar pomeni: Prišel bo čas, ko boš tudi ti, satan, poražen in tvoj zmagovalec bo prav iz človeškega rodu, iz ženinega zaroda. S to napovedjo je bila ukresana prva iskrica tolažbe za nesrečni Adamov rod. Prišel bo čas, ko bo satan poražen in človek odrešen. Zato cerkveni učeniki imenujejo te božje besede v raju: proto-evangelij, to je začetek veselega oznanila o Odrešeniku. Ivdaj se bo to zgodilo, kdo bo odrešenik, kako bo človeštvo rešil? Tega nihče ni mogel vedeti. Stoletja so tekla, vera v pravega Boga je med ljudmi sčasoma ugasnila, malikovanje je bilo kar splošno, in tedaj si je Bog izbral Abrahama, očeta hebrejskega ljudstva, da je po njem spet oživil vero v pravega Boga. Temu ljudstvu je Bog po očakih in prerokih v teku stoletij vedno znova ponavljal svojo prvotno obljubo in je zlasti v zadnjem tisočletju pred Kristusom vedno natančneje opisoval Odrešenika. Naj navedemo le par takih prerokb. Da bo .s i n d e v i c e , piše prerok Izaija (7, 14): »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel.« (Bog z nami). Da bo iz r o d n D a v i d o v e g a : »Mladika požene iz Je-sejeve korenine.« (11,1). Jese je bil oče Davidov. Da bo velik prerok in čudodelnik: »Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil■ Poslal me je, da oznanim blagovest ponižnim, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešenje.« (Iz 61,1). Med Judi so mazilili kralje in duhovnike, zato se tudi Odrešenik imenuje Mesija (maziljenec). Da bo Odrešenik rojen v Betlehemu, napoveduje prerok Mihej (5,1): »A ti Betlehem, majhen si med Judovimi tisoč-nijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada Izraela.« Pa tudi Odrešenikovo trpljenje in 5 m r t so preroki napovedali. Izaija to popisuje zelo natančno v svojem 53. poglavju: »Mučili so ga, a uklonil se je in ni odprl svojih ust kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol.« In Psalmist istotako (21,17): »Prebodli so mi roke in noge, vse svoje kosti morem prešteti.« Da bo pa tudi od m r t v i h v s t a l pove že psalmist (15, 10): »Zakaj moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih, svojemu svetemu ne boš pustil gledati trohnobe.« Odrešenik sam, Gospod Jezus, se je po svojem vstajenju skliceval na vse te prerokbe, ko je apostolom govoril: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Treba je, da se dopolni vse, kar je o meni pisano v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih. Tedaj jim je odprl razum, da so umevali pisma. Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti in vstati tretji dan ocl mrtvih in v njegovem imenu oznaniti pokoro ter odpuščenje grehov med vsemi narodi.« (Lk 24,44-47). Sveta hišica v Loretu Skrb za človeka v socializmu ŽIVLJENJE GOVORI D V 0 IJ 0 J Mlad kaplan je bil nastavljen v neki predmestni župniji. Ta je bila na slabem glasu. Novemu gospodu so rekli, da bo imel mnogo dela. Ko je stal neki dan v talarju na stopnicah pred cerkvijo, da gre vsak čas v spovednico, se mu je približalo neko dekle : »Oprostite, nisem prišla k spovedi, tudi ne molit.« »Čemu pa?« »Stari mami, ki me čaka spodaj, sem obljubila, da grem k spovedi. Semkaj sem prišla, da bo mislila, da sem bila pri spovedi.« »Poslušaj, otrok...« »Recite mi rajši Agata. Moje ime je Agata R...« »Agata? To je grško — po naše: Dobra.« »Norčujete se! Saj sem komaj prišla i/ dekliške poboljševalnice. Ta prekleta po-boljševalniea!« Cel koš sramotenj je zvrnila nanjo. »Želela sem predvsem, da pridem oimprej iz nje. Molila sem, pa ni nič pomagalo. Obrnila sem se do satana. Obljubila sem mu devet božjeropnih obhajil. Pomagalo je. Ko sem prejela devetnajstič tako obhajilo, so me izpustili. Zdaj sem prosta. Rešena sem stroge discipline, ki vlada v poboljševalnici. No, zdaj me pa stara mati navaja k spovedi!« Mladi duhovnik se je zgrozil. Tu je boj med dobrim in zjam, med milostjo in grehom, dvoboj med Bogom in satanom. Rekel je dekletu: »Vendar je v vas nekaj dobrega, vidim, da ljubite svoje staro mater. Stopite v cerkev. Hitro naredimo račun za preteklo in izbrišemo dolg!« »Ne! Ne!« »Toda vi še danes pridete sem v cerkev!« Obrnil se je. Stopala je dekle navzdol po stopnicah. V taktu je udarjala po njih s svojimi visokimi petami. Duhovnik je žalosten stopil v spovednico. Prihajali so verniki k spovedi. Vsakega je po končani spovedi prosil: »Ali bi molili kar sedaj tu v cerkvi eno uro za neko zelo nesrečno dušo?« Klopi so se polnile. Molili so za nesrečno dušo. Že je prišla noč. Spokorniki so odšli eden za drugim. Ostal je sam duhovnik, potopljen v molitev za nesrečno dušo. Cerkovnik je hotel zakleniti. Kaplan ga je odslovil, da bo že sam zaklenil. Klečal je in molil. Potihnili so avti in sirene. Pa stopi nekdo v cerkev. Pete udarjajo ob tlak. Duhovniku se srce vzveseli: »Saj je prišla!« Ni se ozrl. Prišla je prav do njega. Pokleknila je. Zajokala je. Prosila je za spoved. Danes je to zgubljeno, pa skesano dekle odlična žena. če bi ne bili molili, če bi duhovnik ne bil čakal, bi našla cerkev zaprto. Ali bi se bila vrnila? Ta mladi kaplan je bil sedanji rnsgr. Futton J. Sheen, znani pomožni škof v Nevv Yorku posebno znan po svojih verskih govorih po radiu. Praznik oznanjenja Marije Device nam kliče v spomin Marijino božjo pot v Loratu. Tam se hrani »nazaret-ska hišica«, kjer je, kot pravi izročilo, živela Marija, ko je prišel k njej angel Gabriel z veselim oznanilom. Nazaret že več kot tisoč let ni več v krščanskih rokah. Zasedli so ga 'mohamedanski Arabci, ki ga imajo še danes. Kristjanom je dovoljeno le, da smejo sveto mesto Nazaret obiskovati in tam molili. Toda v zameno je božja previdnost poskrbela, da so angeli božjo hišico prenesli med kristjane in jo postavili na griču poleg mesta Ancone. Verno krščansko ljudstvo je sv. hišico obdalo že od vsega začetka z veliko pobožnostjo in verni umetniki so njene zunanje stene okrasili s prelepimi kipi in reliefi. Zlasti arhitekt Sangallo in kipar Sansovino sta ustvarila nesmrtne umetnine, da sta z njimi obdala sv. hišico. Ta meri znotraj 9,52 m v dolžino, 4,10 m v širino ter 4,30 v višino. Nad njo se dviga veličastna bazilika z visoko kupolo, ki jo je zgradil Sangallo (1498-1500). Bazilika je dolga 95 m ter ima 13 stranskih kapel. Pogled na sveto hišico Prihodnje skupno romanje nas bo vodilo tudi v Lorefo, da počastimo Marijo, kjer jo je počastil sam angel Gabriel in kjer po vsej pravici stoji zapisano: »Tukaj je Beseda meso postala.« življenja L Pomanjkanje katoliških učiteljev v Angliji V Angliji vedno bolj raste število katoliških šol, tako da je začelo primarijko vati učnih moči. Škof Beck, ki so mu angleški škofje poverili skrb za vzgojne probleme, je povabil starše, naj navajajo svoje otroke, da bi se posvetili učiteljskemu poklicu. Japonske redovnice število redovnic na Japonskem stalno narašča. Japonska šteje komaj 277.000 katoličanov, a ima 3559 redovnic. V enem letu je število naraslo za deset procentov. Sv. oče pri zadnji postni procesiji Preteklo nedeljo je sveti oče obiskal župnijo svetega Joahima, v rimski četrti, imenovani Prati, ki je prav blizu Vatikanskega mesta. Tudi to pot je bil papež deležen navdušenega sprejema množice vernikov, ki je prišla od blizu in daleč, da vidi svojega pastirja. Nato se je razvila spokorna procesija po bližnjih ulicah. Bili so navzoči številni zavodi v Rimu, posebej tistih dežel, ki so dale svoje prispevke in zgradile posamezne kapele v cerkvi sv. Joahima, katero je zgradil katoliški svet ob 50-letnici mašništva papeža Leona XIII. Po končani spokorni procesiji je papež nagovoril zbrano množico in dejal, da so mu bili obiski v štirih nedeljah v postu v veliko tolažbo, saj je bil sredi svojega ljudstva in upa, da so njegovi obiski bili v spodbudo vernikom in v duhovni napredek. Nato je govoril o vezeh, ki ga vežejo na to cerkev: tja je zahajal kot bogoslovec in prvo leto duhovniškega življenja tedensko k spovedi, v tej cerkvi je leta 1904, ob 50-tetnioi proglasitve verske resnice o brezmadežnem Spočetju Marijinem prvič govoril vernikom; sedaj pa je po 56 letih spet tu, da govori, a ne skupini nekaterih ljudi, marveč vsemu ljudstvu, katero mu je zaupala božja previdnost. Sveti oče je nato obiskal že nekaj let bolnega, nad osemdeset let starega patra, kateri mu je bil spovednik. Zapozneli poklici V Lateranski baziliki v Rimu je bila v soboto 18. marca izredna svečanost. Šest bogoslovcev raznih narodnosti)!, v zrelih moških letih, je prejelo mašniško posvečenje. Med temi novomašniki je vzbudil največje zanimanje in presenečenje 53 letni ameriški i.ndustrijec Garven John Cava-nagh. Ima tri doktorate in je doslej vodi! več tovarn v ZDA. Bil je vse življenje praktičen katoličan in pred petimi leti se je preselil v Rim, da bi tam dovršil še bogoslovne študije in kot duhovnik posvetil svoje nadaljnje življenje dobrim delom in apostolatu. Ostali novomašniki so 50 letni britanski pastor Clive Britten, 50 letni Američan Lvle Kennedy, ravnatelj neke prekupčevalne agencije, Britanca John Gordom, učitelj, in Louis Keating, častnik v RAF, ter Avstralec John Rivett, mizar. Novomašniki bodo v juniju končali v zavodu Beda svoje študije, nakar se bodo vrnili vsak v svojo domovino, kjer bodo izvrševali svojo duhovniško službo. Ti zapozneli poklici nam. pričajo, kako Bog skrbi za svojo Cerkev na zemlji, ko tudi v zrelih letih kliče delavcev v svoj vinograd. Gomulkov govor proti Cerkvi Poglavar poljskega komunizma Gomulka je v svojem dveurnam govoru dne 18. marca ostro napadel vero in očital Vatikanu, da hoče »preganjanje in mučeništvo poljske Cerkve,« »Svetia Stolica,« je dejal Gomulka, »se bori proti komunizmu s pomočjo poljske hierarhije in na njen račun.« Priznal je, da odnošaji med vlado in poljsko Cerkvijo niso najboljši. »Glavni vzrok teh nasprotstev,« je dejal, »je v tem, da so poljski državljani fizično na Polj- skem, medtem ko so njihove duše last Vatikana. Vatikan pa potrebuje za dosego svojih ciljev preganjanja in mučeništva in to predvsem na Poljskem, kjer preganjanja Cerkve sploh ni.« Po Gomulkovem mnenju je poljska Cerkev pod vodstvom kardinala Wyszynskega zašla v silno težak položaj, ker ne more biti istočasno podložna Vatikanu, ne da bi prišla v kontrast z ljudsko vlado. Nekaj minut po tem geveru je kardinal Wyszynski izjavil zbranim vernikom v cerkvi, da so ti očitki krivični, ker poljska hierarhija ni nikdar rovarila proti državi. Ali mi čudno, da je katoliška Cerkev sovražnik držav samo tam, kjer vladajo diktature? Hitler je namreč tudi trdil, kakor sedaj Gomulka, da je Vatikan sovražnik Tretjega Reicha. — Diktatorji, podajte si roke, ker ste vsi enaki! 26 tisoč naročnikov Dne 1. februarja je v semenišču v Techny v Združenih državah umrl misijo-nar-časnikar Francis Markert, ki je 50 let svojega življenja posvetil katoliškemu tisku. Šele ob njegovi smrti so odkrili, da je on dal pobudo za »Mesec katoliškega tiska« (Cathclich Press Month) v ZDA. Začel je pisati, ko mu je bilo 13 let, in takrat si je seveda »izposodil« očetovo ime. Ko je slišal, koliko dobrega je v Španiji naredila zamisel o »nedelji katoliškega tiska«, je tudi ameriškim škofom predlagal podobno pobudo. Tako so marca 1921 začeli v Ameriki z mesecem katoliškega tiska. Pozneje so mesec prenesli na februar in od takrat se vsako leto vrstijo v Ameriki taki »meseci«. Osnovna in gibalna misel vsega socialističnega in komunističnega gibanja je baje, po zatrjevanju njegovih ideologov, skrb za človekovo srečo, večjo srečo, kot mu je more nuditi kak drug družbeni sistem. Zadnji čas pa smo doživeli dva pretresljiva primera, ki dokazujeta, kako malo skrbi socializem v Jugoslaviji za človeka in zlasti še za delavca. V■ premogovniku v Zagorju je eksplodiral plin treskavec, pri čemer je bilo ubitih trinajst rudarjev. To je najhujša nesreča, ki se je kdaj pripetila v zagorskem premogovniku. Uradna preiskava je dognala, da ni bilo zadostno poskrbljeno za varnost. Pred tedni pa se je potopila pred beneškim pristaniščem mala jugoslovanska tovorna ladja »Vrmac«, pri čemer sta utonila dva mornarja, več pa je bilo ranjenih. Preiskava je ugotovila, da je bila ladja hudo zastarela in preobložena. Za plovbo v viharju ni bila več sposobna. Baje je bila na svoji »zadnji« vožnji. Kje je bila v obeh primerih skrb za človeka? Kje čut odgovornosti? V obeh primerih je prevladala skrb za »proizvodnjo«, skrb za rentabilnost in dobiček — prav tisto, kar so komunisti vedno očitali »kapitalistom«. In ob primeru ladje »Vrmac« smo se spomnili pretresljivega ro-. mana B. Travna »Bela roža«, ki je preveden tudi v slovenščino in v katerem avtor opisuje usodo mornarja na prav taki poginu zapisani ladji, kot je bila »Vrmac«, ki pa mora vsemu nakljub še pluti po morju, ker tako hočejo v svojem pohlepu njeni lastniki. Podobnost usode med »Vr-macom« in »Belo rožo«, oziroma med usodami mornarjev, ki so bili na njih, mora prisiliti človeka k razmišljanju... In še nekaj nas je prizadelo. Ljubljanski listi (n. pr. »Delo«) so objavili novico o nesreči v Zagorju pod takim naslovom in na takem mestu, kakor da gre za kakršnokoli drugo politično ali gospodarsko vest, ki spada na dno prve strani. Ali se jim ni zdela zadosti važna, da bi zaslužila mesto na vrhu strani in nekoliko večje črke v naslovu? Ali pa so dobili časnikarji nalogo, naj nesreče ne »dramatizirajo«? Vsekakor je bit to lep dokaz, kako jugoslovanski komunizem gleda na človeka. In pri tem smo se tudi spomnili, da je tržaški dopisnik »Dela« ob potonu »Vr-maca« vedel sicer veliko poročati svojemu listu o tem, kako so Italijani reševali jugoslovanske mornarje iz morja in kako so skrbeli zanje v bolnišnici, niti z besedico pa ni omenil tistega, o čemer je pisal s poudarkom ves italijanski in drugi tuji tisk, da je bila namreč »Vrmac« prestara in preobložena za plovbo po viharnem morju. Socializem in komunizem pač ne smeta biti nič kriva, v ljudstvu se ne sme vzbuditi nikak dvom v to, da je njuna skrb za človeka iskrena... Molimo za naš rod j Kongres katoliških univerz Kongres Kat. univerz, ki so vpisane v organizacijo A.E.U.C. (Organizacija študentov kat. univerz) in ki se bo vršil 4., 5. in 6. aprila na Umvcrži Srca Jezusovega v Milanu, bo lahko zgleda! na prvi pogled kot manifestacija, ki ima odmev v okviru organizacije same, ne pa izven te. Naslov in glavni problem konferenc »Kristjan in nove dimenzije ekonomije« nam povedo, da bo imel ta kongres širši pomen in bo zajel posebno stališče današnje družbe na polju ekonomije. V organizacijo so vpisane univerze iz I.ilia in Louvena v Belgiji, Liona, Pariza in An-gersa v Franciji, Milana v Italiji ter iz Lublina na Poljskem. Ta bo edina kat. univerza z onstran železne zavese. Vsaka izmed teh bo poslala na kongres skupino študentov, da jo bodo predstavljali. Mnogi slavni profesorji bodo predavali: Pater Calvez, prof. Reynaud s strasbur-ške univerze, prof. Vito, rektor univerze Srca Jezusovega, prof. Bye s pariške Sor-bone, Abbe Chauveau s Kat. istituta v Parizu. Poleg tega so obljubile prisotnost in pomoč znane osebnosti: Kard. G. B. Montini ter iz ekonomskega sveta Roger Reynaud, član ustanove C.E.C.A. Mednarodne organizacije, sodelovanje, poznavanje problemov in misli drugih narodov, itd., to je pač zahteva današnjega časa, in še posebno na ekonomskem polju. Zato so vključena v ta kongres tudi raznovrstna srečanja med skupinami iz številnih držav z namenom, da si študentje izmenjajo misli in izkušnje, se seznanijo s težavami drug drugega. Tako bodo katol. univerze naredile odločen korak, da stopijo iz izolacije, v kateri se do sedaj nahajajo. Katoliško središče za dijake v Londonu Sredi Londona bodo ustanovili novo katoliško središče za visokošolce iz prekomorskih dežel. Novo središče bo začelo z delom meseca avgusta. V tem središču bodo dijaki poleg prenočišča in hrane našli tudi priliko za študij, razvedrilo, duhovno vodstvo in sploh vse, kar je potrebno za študij na univerzah. Trenutno je v Londonu okrog 25.000 dijakov iz prekomorskih dežel. Jezuiti že vodijo poseben penzionat za afriške akademike, ki jih pošiljajo študirat razni škofje in ki bodo po vrnitvi v domovino prevzeli odgovorna mesta v narodnem življenju. Po 100 letih dograjena cerkev Preteklo leto so v Oropi dogradili in posvetili novo Marijino cerkev. Delo je trajalo sto let. Pri posvetitvi je škof uporabljal vodo, ki je prišla iz raznih delov sveta. Vrnimo besedam pravi pomen! Trst, 21. marca 1961. Ti tržaški dopisi v Kat. glasu imajo Pred očmi predvsem kočljiva tržaška politična vprašanja in niniajo namena pre-sojati položaja Slovencev v Gorici in v Videmski pokrajini, četudi je ondi stanje v marsičem enako. Značilno je za zadnjih dvajset let v naših krajih, da so se skovali za politične Zadeve mnogi novi izrazi, ki so imeli čisto poseben pomen. To je delal pri nas Posebno komunizem in tako imenovana Osvobodilna fronta. Tako so na primer namesto komunizem rekli kar »ljudstvo«. Toda niso bili samo komunisti taki mojstri. Kaznovani dijaki. Pretekli teden je šolsko skrbništvo v Trstu naročilo ravnateljem višjih srednjih s°l, naj poskrbijo, da se zniža red v vedenju tistim dijakom, ki so od 2. do 6. februarja izostali od šolskega pouka in raZgrajali po ulicah. Razumljivo je, da le to presenetilo italijanske nacionalistič-ne kroge v Trstu. Med drugimi je nastopila proslula »Lega Nazionale«. Njen Predsednik je pisal prosvetnemu ravnate-liu pri vladnem gen. komisarjatu in ga Zaklinjal, naj prepreči ta disciplinarni postopek. Jasno je, da se je pri tem sklice-V(d na domoljubna čustva dijakov. Vsak pameten človek bo dejal, da dijak: ne zaslužijo tako stroge kazni. Saj so ti mladoletni fantje in dekleta delali le to, kar /e prišlo po določenem načrtu od drngod. Cesar pa ni mogoče odobravati, ,e način, kako so dijaki razkazovali svoja Uolnoljubna čustva. Zastavonosci italijanstva. Predsednik društva »Lega Nazionale« !Zraža svoje ogorčenje nad tem, da so kaznovali dijake, ki so po njegovem zastavonosci italijanstva. Toda dijaki so de-hli svojemu italijanstvu zelo malo časti. Hvalevredno je, da so kazali svoj ponos, da pripadajo kulturnemu in plemenitemu ttulijanskemu narodu. Toda ti dijaki do-°r° vedo, da prebivajo tu tudi slovenski s°ineščani, ki imajo prav tako pravico, 0[ti Slovenci. Proti tem Slovencem in njih kulturnim ustanovam so divjali, povzroča-i škodo in kazati očitno sovraštvo vse-,,Ul, kar je slovenskega. In predsednik društva »Lega Nazionale« vse te izbruhe Plemenske mrinje odobrava in prikazuje k°t nekaj plemenitega. °džiganje nacionalne in rasne mržnje. Ko so italijanski in jugoslovanski drsniki dne 5. oktobru 1954. podpisali “spomenico o sporazumu« in »posebni sta-tl,t", so prevzeti določene obveznosti. Po-sebni statut pravi v 3. členu: ”Podžiganje nacionalne in rasne mržnje na obeh področjih je prepovedano in vsako tovrstno dejanje se bo kaznovalo.« Holočba je jasna. Preden so besedilo v°(lpisali, so gotovo dobro preudarili, kakšno obveznost so prevzeli. Vsebina te določbe je sama po sebi taka, da jo mora sprejeti zdrava pamet in da jo narekuje 'e mijna potreba, ako hočejo narodi med seboj v miru živeti. Dijaški izgredi so n. Ce bi se hoteli izgovarjati, da po-sebni statut še ni uzakonjen, bi s tem ne koristili mednarodnemu ugledu na- s 1 državnikov. Ne preostane nič drugega, kot lo da prevzeto mednarodno obveznost 'talno izvajamo, izbruhe nacionalne in asne mržnje pa obsojamo. je ubrati drugo pot. Tudi naš list je mnenja, da ni treba lcev. Da so pa bili tudi takrat že . _ Junaki med nami, ki so se bali na-^ di svojo narodnost in so se prodajali Ezavovo skledo leče, pa tudi drži. Naše šole so s sto opravičili in izgovori romale v Tolmin, Idrijo in Videm. Z Bezkom sva se zadnjič srečala in raz-govarjala spomladi 1919. S težkim glasom in potrtim srcem mi je pripovedoval, da mu ne kaže drugega kakor preseliti se ponovno v Ljubljano, saj da je dom nekdanje družinske sreče prodal. Učiteljišče se je v jeseni 1919 začelo v Tolminu za fante in dekleta. Bežek je vedel, da tam ni mesta zanj. S tem so zanj prenehali tudi drugi posli. Prenehaj je biti ravnatelj izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole; prenehal biti član deželnega šolskega sveta za Trst-Goriško-Gradiščansko in Istro; prenehal je vršiti funkcijo deželnega šolskega nadzornika za slovenske šole na Goriškem in Tržaškem. Brezpomembno je postalo zanj članstvo še ne obnovljenega Pevskega in glasbenega društva - Gorica. Ostalo pa mu je odborništvo Slov. šol. Matice, katere je bil, vse od njenega po-četka pa do svoje smrti, vnet sotrudnik-Bežku so ponudili v Ljubljani primerno službo v novi šolski upravi; .bil je kandidat za docenta filozofije na univerzi, a zaradi političnih razmer ni dobil mesta. Mesto so poverili dokt. Osvaldu. Ko se je v juniju 1919 preselil v Ljubljano in je zgubil medtem poleg vsega drugega še svojo prvo ljubljeno hčerko, je jeseni istega leta ponovno živčno obolel. Dne 19. dec. istega leta je, kot že v začetku omenjeno, tragično in vse prerano umrl v Ljubljanski 'umobolnici. UREDNIK LJUBLJANSKEGA ZVONA Naj vam sedaj omenim kaj o njegovem ustvarjanju na jezikoslovnem in slovstvenem področju: Prvič se je oglasil v Izvestju novomeške gimnazije leta 1889. Jezikovne razprave o Levčevem pravopisu in o Sketovih - Schrei-.nerjevih čitankah je objavljal v Ljubljanskem Zvonu in Dom in svetu. Napisal je za Zvon mnogo temeljitih, kritičnih, estetskih in slovniških razprav, ki so vplivale odločilno na razvoj našega jezika in slovstva. Tako so ga spoznali in začeli ceniti, da je bil leta 1895 izvoljen za glavnega urednika Ljubljanskega Zvona in ga urejeval nato štiri leta. Podprl je takrat smernice mladih literatov slovenske moderne. Tako si je pridobil Aškerca, Ketteja in Zupančiča za poezijo in Cankarja za prozo. Ker pa je tem mladim literatom dopuščal vso prostost, so se začele proti Zvonu polemike in posledica teh je bila, da je 1. 1899 odložil uredništvo. Urejevanje Ljubljanskega Zvena je bila za Bežka huda obremenitev; saj je bil docela zaposlen kot profesor na ženskem učiteljišču v Gorici, od koder je hodil v Ljubljano z edinim hitrim sredstvom —-vlakom — preko Trsta in Postojne. Ob takih prilikah so se sestajali sotrudniki in določevali nadaljnje delo, katero so večkrat strogo napadali, češ da je preveč sproščene in svobodne vsebine in kot tak da je Zvon za mladino neprimeren. Vendar že takrat niso vsi gledali Bežka s te strani. Govekar je o Bežku napisal takole; »Bežek vidi daleč preko Slovenije in dobro razume vihar, ki hrumi preko Evrope, od Pariza, Skandinavije do Carigrada. Ima pogum odpirati viharju duri v posvečeni hram, v katerem so tudi ostali veliki sve- čeniki: Jurčič, Kersl.nik in Tavčar.« V pedagoško-znanstveni reviji Popotnik 1. 1920 Govekar nadaljuje: »Bežek je bil neumorni priganjač. Nikdar mu ni bilo dovolj rokopisov' in neutrudno je opominjal, učil, opozarjal, rahlo grajal in spodbudno hvalil.« Kot urednik Bežek torej ni imel lahkega dela s tako pestro in razgibano družbo sodelavcev, ki so imeli vsi velike načrte in še večjo samozavest, pa manj vztrajnosti za drobno in naporno delo, da bi velike načrte in obljube, uredniku tudi izpolnili. Dokt. Tominšek je ob 25-letnici Ljubljanskega Zvona, to je 1. 1905, ocenil Bež-kovo uredniško dobo tako: »Uprav Zvonu gre neovrgljiva zasluga, da je mogla vznikniti slovenska moderna, nova struja, ki pomenja zdaj povsod program brezobzirnega ..Naprej!”.« In zopet Govekar: »Brez Bežka bi slov. moderna ne imela glasila. Z Bežkovo pomočjo smo položili vsaj temelj res svobodni slovenski literaturi in prav zato pokojnik zasluži narodovo hvaležnost.« (Se nadaljuje) Na Cvetno nedeljo, na začetku Velikega tedna, ko se bo kmalu pričela Gospodova pot na goro trpljenja in poveličanja, VAS VABIMO NA SLOVENSKI VEČER V AVDITORIJU V TRSTU KI BO V NEDELJO 26. MARCA 1961 OB 17,30 Prvi del bo izpolnila naša mladina — akademska in srednješolska s svojim nastopom. »NAŠI PRVI KORAKI V SVET POEZIJE« pravijo svojim pesmim, ki jih bodo brali in jih objavljajo v tukajšnjih revijah. Že jim zveni verz, že poje beseda. Dve minuti ima vsakdo od nastopajočih časa. Vmes poje goriški oktet »Planika«. Mladina ljubi materino besedo, jo čuva in brani. Združimo se enkrat ob njej Slovenci v Trstu! DRUGI DEL obsega predstavo modeme sodobne drame Branka Rozmana: »ROKA ZA STENO« V plesu luči jo bodo izvajali člani Slovenskega odra. Roka za steno — spomini preteklosti — težki, pretresljivi. Obup! Ali je kaka rešitev? Ali nas spremlja kaka roka za steno? Pretresljivo vprašanje! Odgovor boste dobili na koncu drame. Ne zamudite! Pridite! Slišite, kako vpijejo zadnje čase nekateri prenapeteži proti nam? Strnimo se sredi mesta — v avditoriju! Da nas bo veliko! Da bo lepo! Ne ostani doma in ne beži ta dan iz našega mesta! Vstopnice v predprodaji v trgovini Fortunat in pred predstavo pred avditorijem. SLOVENSKA PROSVETA _____________________________________________________________________________ Lep jubilej slovenskega kateheta V krogu svojih prijateljev je pretekli teden praznoval v Trstu 85-letnico svojega plodovitega življenja starosta tržaških duhovnikov, bisoromašnik, papežev komornik msgr. Matija Škabar. Premnogi se ga zlasti spominjajo kot vrlega kateheta, ki je z mikroskopsko natančnostjo vrednotil naše sposobnosti in jih po tej natančnosti tudi redoval. Kako zanimive in privlačne so bile te verske ure, priča dejstvo, da so še pravoslavne sošolke ostale v razredu, čeravno verouk ni bil zanje obvezen. Polnih 30 let je tržaško mladino seznanjal z lepotami naše vere, cerkveno liturgijo, zgodovino Cerkve in, če bi dtugega v življenju ne naredil, bi že to bilo dovolj, da bi se mu danes s spoštovanjem klanjali. Toda msgr. Škabar je bil vseskozi duhovnik, ki je našemu ljudstvu zvesto stal ob strani v vseh žalostnih in veselih dogodkih. Zlasti je ostal zvest svojemu rojstnemu kraju, Barkovljam, kjer je tudi zapel svojo prvo mašo in čez 60 let tudi svojo biserno. Skozi dolga leta se je ob nedeljah vračal v Barkovlje, da je tu maševal in pomagal pri dušnem pastirstvu. Danes se ga vsi s hvaležnostjo spominjamo in mu želimo, da bi še ostal med nami in da bi večer njegovega življenja bil lep in poln zadoščenja ob pogledu na izvršeno delo med tržaškimi Slovenci. Tržaške gospodinje manifestirajo Manifestacije so v Trstu na dnevnem rodu, zato so se tudi tržaške gospodinje ojunačile in uprizorile zanimivo povorko z belimi predpasniki, napisi in transparenti po mestnih ulicah. Odšle so izpred sedeža zveze demokratičnih žena na trg rinita, kjer je delegacija izročila vladnemu komisariatu pismo, v katerem zahteva posredovanje dr. Palamare za čimprejšnjo uzakonitev pokojnin vsem gospodinjam v Italiji. Teh je približno 13 milijonov. Tržaške gospodinje, ki jih je 87.000, skupno z vsemi ženami Italije že dve leti čakajo, da bi poslanska zbornica proučila zakon o pokojninah italijanskim gospodinjam. Tudi po drugih mestih so bile podobne manifestacije italijanskih gospodinj. Dve žrtvi gora Vso tržaško javnost je pretekli teden presunila smrt dveh mladih Tržačanov, ki sta strmoglavila z zledenelih sten Viša in se ubila. 21-letni Marij Novelli in 24-letnd Julijan Petelin sta se seznanila v tržaškem planinskem društvu. Oba izvrstna plezalca sta večkrat skupno preplezala marsikatero steno. Tako sta tudi predpreteklo nedeljo hotela preplezati severno steno Viša, ki pa je zanje postala usodna. Verjetno se je enemu spodrsnilo in je še drugega potegnil za seboj v prepad. Ko ju v nedeljo zvečer ni bilo domov, so svojci iz Trsta zaskrbljeni telefonirali v Ovčjo vas, od koder so takoj organizirali reševalne skupine, katerim se je šele v torek zjutraj posrečilo najti obe trupli. Pripeljali so ju najprej v Ovčjo vas, nato pa z avtom v Trst, kjer so ju v sredo 15. marca pokopali ob velikanski udeležbi ljudstva. Mejo so zopet odprli Po treh tednih mrtvila je v petek 17. marca v Gorici zopet zaživelo. Improvizirani trg okrog Katoliške banke je bil znova poln prodajalcev in kupcev in tudi trgovci so z večjim veseljem odpirali svoje trgovine v Raštelu in drugod. Po posvetovanju zdravstvenih organov, ki so ugotovili, da je prenehala nevarnost za okužbo živine, so opolnoči v četrtek mejo znova odprli. Jugoslovanska državljani v obmejnem pasu so se nakupovanja v Gorici tako navadili, da bi bridko občutili, če bi zapora meje trajala še preko praznikov. Upajmo, da bodo mnogi tako lahko poskrbeli tudi za svojo dušo, ne samo za telo. Za prenos grehov čez mejo ni nobene kontrole ne carine. Lepa obletnica v Števerjanu Preteklo soboto so Števerjanci obhajali lepo obletnico: deset let Kmečko-delavske zveze. Ta slovenska organizacija je v svojem prvem desetletju izvršila veliko delo med števerjanskim kmečkim prebivalstvom. Iz te srede so izšli možje, ki vodijo občinsko upravo že od vsega začetka. Kmetsko-delavski zvezi želimo, da bi še nadalje delala za dobrobit našega slovenskega kmeta. Novi sedež industrijsko tehničnega inštituta Višji odbor za ljudska dela v Rimu je odobril načrt za gradnjo novega industrij-sko-tehmičnega inštituta v Gorici, ki ga bodo zgradili med ulicama Puocini in Duše. Ta mogočna stavba, ki bo obsegala 20 tisoč kv. metrov, bo stala 450 milijonov lir. Za zemljišče, ki je last Pokrajine, bodo izdali 20 milijonov. Učne dvorane bodo zelo prostorne in najmodemeje opremljene in bodo lahko sprejele 540 učencev. Obred posvečenja v semenišču V soboto 18. marca je goriški nadškof v kapeli Malega semenišča podelil diako-nat Cesarju Scolobigu iz Tržiča, trem drugim semeniščnikom pa je podelil nižje redove. Sklenjen sporazum ladjedelnic CRDA V noči od sobote na nedeljo je po večurnih pogajanjih bil končno sklenjen zadovoljiv sporazum glede delavskih zahtev v obratih CRDA v Trstu in Tržiču. Sporazum določa med drugim izplačilo proizvodne nagrade v višini 17.000 lir letno, zaračunanih po dvanajstinkah, kolikor je oelih meseoev bil uslužbenec zaposlen. Vajenci izpod 15 let bodo prejeli 8.500 lir letne nagrade. Nagrade bodo izplačali za velikonočne praznike. Sklenjeni so bili nadalje sporazumi gle- Kontovel Pri nas je vedno kaj novega, čeprav se le redko oglašamo. 2e trikrat je govoril našim staršem, dekletom in fantom s Proseka in Kontovcla dr. Maks Sah iz Trsta. Vsi smo mu zato zelo hvaležni dn upamo, da bodo njegove besede le nekoč obrodile stoteren sad. Prenovili smo notranjščino naše župne cerkve, jo prepleskali in prenovili slike v ladji, prezbiteriju in na stropu, da zgleda sedaj višja in lepša. Zahvaljujemo se na tem kraju delavcem dn ustanovi »Belle Arti«, ki je za to delo poskrbela, kakor tudi našim ženam, ki so cerkev po izvršenih delih osnažile. Še so dobri ljudje po naših župnijah, ki za božjo čast marsikaj žrtvujejo. V petek smo imeli šolsko sv. obhajilo. Nad 50 naših otrok je zgledno prejelo Jezusa in pogled nanje je bil res razveseljiv. Navdajal nas je z upanjem na boljše dni. Tudi odrasli so se lepo pripravili na prejem velikonočnih sv. zakramentov. V ta namen smo imeli prejšnji teden tridnev-nico, katero je vodil č. g. Kozina iz Bazovice. Bila je dobro obiskovana. Začeli smo tudi z nabirko za nove klopi in mnogi so si od ust pritrgali, da so prinesli svoj dar, tako da je bilo g. župniku, ki je darove sprejemal, kar težko, a obenem je bil tudi vesel, ko je videl toliko požrtvovalnosti. Nabirka dobro napreduje. Tudi za zunanjost cerkve smo poskrbeli in začeli z novim ometom pri zvoniku. Le žal, da potrebni material tako počasi prihaja, da delavci večkrat nimajo kaj delati. Pa upamo, da bo tudi to v kratkem izvršeno in da bomo imeli cerkev, ki bo res vredna, da v njej prebiva Bog. — Upamo, da bodo v prenovljeno cerkev tudi Kontovelci še rajši prihajali. de akordnega dela in glede prehoda inštalaterjev iz ene kategorije v drugo. Delavci bodo plačali vsak po tisoč lir sindikalni organizaciji za stroške, ki jih je imela s pogajanji v Rimu. Kulturni večer o Egiptu na Placuti Gospod Vinko Zaletel s Koroške je držal besedo in prišel mod nas, da nam je v ponedeljek 20. marca pokazal še drugi del slik iz Egipta. Kot uvod v cvetno nedeljo nam je najprej prikazal običaje te nedelje v Kairu, zlasti še iz palmovih listov umetniško spletene butare. S svojo prikupno besedo in slikami nas je nato povedel dalje v moderna egiptovska mesta, v Kairo in Aleksandrijo, kjer se komaj na par korakov za največjim razkošjem skriva brezmejno uboštvo arabskega dela mesta. Iz blata izdelani brlogi, način življenja in skrajno nehigienski pogoji so za nas skoro nepojmljivi. Zato smo se čudili, ko je predavatelj povedal, da je kljub vsej revščini in zaostalosti morala pri Arabcih zelo visoka. Njihovo življenje se noč in dan dogaja le na ulicah in vendar ni nikjer videl nič nedostojnega. Ker je revščina med Arabci res velika in gotovo Nasserjevi vladi neprijetna, jo skušajo pred tujci zakriti. Strogo je prepovedano vsako fotografiranje v teh predelih mesta. Zato se ne moremo dovolj načuditi iznajdljivosti g. Zaletela in njenemu »tatinskemu« duhu, ko je mod Arabci pokradel toliko značilnih fotografij in nam tako prikazal resnično življenje najbednej-ših v Nasserjevi državi. Na koncu nas je povedel še v puščavo, v to čudovito morje peščenih gričev, kjer se je v, luninem svitu ob ognju grela utrujena karavana Arabcev in kamel. Potem se je še sam prikazal, skoro kot pristen Arabec, ko si je na glavo poveznil rdeči fec, v usta pa del dolgo, tradicionalno orientalsko pipo. Veseli smo zapuščali dvorano, hvaležni SKPD, ki zvesto svojemu izročilu, ne zamudi nobene priložnosti za našo kulturno poglobitev, hvaležni predvsem č. g. Vinku Zaletelu, da nam je pripravil nekaj ur nadvse zanimivih odkritij, želimo mu še mnogo uspeha pri tem njegovem Jako podjetnem delovanju in mu na koncu kličemo: Na skorajšnje svidenje! Tridnevnica za dekleta in žene Tudi letos je g. voditelj goriške Marijine družbe poskrbel, da so se goriška dekleta in žene s tridnevnico pripravile na veliko noč in prejem sv. zakramentov. Tridnevnico je vodil priznani tržaški govornik, neutrudljivi misijonar g. Ludovik Savelj. V četrtek 16. marca, na praznik sv. Hilarija in Taciana, zaveznikov goriške stolnice, se je tridnevnica začela s sv. mašo v stolnici. Gospod misijonar je imel svoj prvi govor. Popoldne ob 5h je bil stanovski govor za žene in matere pri Sv. Antonu. Udeležba je bila precejšnja, čeravno bi lahko prišla še marsikatera mlajša žena in mati. V petek zvečer pa je bil stanovski govor za dekleta in udeležba je bila res zadovoljiva. V soboto zvečer je bil govor za vse žene in dekleta. V nedeljo, na praznik sv. Jožefa, se je tridnevnica zaključila s skupnim sv. obhajilom zjutraj ob 6h v stolnici in z blagoslovom in zadnjim govorom popoldne ob 4h tudi v stolnici, katero je blagohotno dal na razpolago stolniški g. župnik. Kljub silno slabemu vremenu se je v stolnici nabralo lepo število goriških deklet in žena, ki so pazljivo sledile zadnjemu govoru g. misijonarja. Po petju psalma Usmili se me, O Bog! in blagoslovu je bil še ofer, ki navadno zaključi vsako večjo slovensko svečanost v cerkvi. Hvaležni srno g. voditelju, ki je za tridnevnico poskrbel, hvaležni predvsem g. misijonarju Šavlju za njegove jasne besede in navodila za nadaljnjo pot v življenje vsem mlajšim dekletom, ki stoje na razpotju in so bolj kot vsi drugi v teh razrvanih časih potrebne poduka in odločne besede, ženam in materam, katerim je potrebno pravo junaštvo, da vztrajajo na poti krščanskega življenja, pa tudi starejšim, da bi bile mlajšim vodnice dn svetovalke ter svetal zgled vsej okolici. Udeleženka Doberdob V torek 21. marca je bil v prostorih naše šole roditeljski sestanek, katerega so se starši udeležili v lepem številu. Z zanimanjem so poslušali najprej gospoda učitelja Antona Korošca, ki je v jedrnatem in aiazomem govoru orisal važnost sodelovanja šole in družine; zlasti še 'potrebo po čimvečjam zanimanju staršev za šolska pouk. Gospa Ivanka Sechi je potem lepo opozorila starše na redno pošiljanje in kontroliranje učencev, ko gredo in se vračajo iz šole; da ni zamujanja, pohajkovanja in drugih nerednosti; pa tudi na oliko, snago, obnašanje in obleko. — Starši so potem prav radi še marsikaj vprašali in se pogovorili o svojih otrocih z učiteljicami. — Ob koncu je bil še poučen film o nepotrebnih težavah v družini, ki nastanejo, če ni pravega zaupanja in odkritosrčnosti. A konec je vsakega ganil, ko je mala Suzy zaklicala prvič po desetih letih: »Mama! Res, ti si prava mamica!« SLOVENSKA BENEČIJA Žalostne izpod Kolovrata Pod Kolovratom leži najmanjša občina Beneške Slovenije, Dreka, ki šteje komaj 1300 prebivalcev. Njen delež emigraciji pa je zelo velik, saj ima kar 400 svojih ljudi na delu po raznih belgijskih rudnikih. Mnogi se več ne vrnejo domov, ker rudniki so kakor gore, ki vsako leto zahtevajo svoje žrtve. A tudi pozneje, ko se vrnejo za stalno domov po končanih službenih letih, jih še zasledujejo zahrbtni sovražniki njihovega zdravja. V zadnjem času so kar trije naši vaščani umrli doma za boleznijo, ki so se je nalezli v »črni deželi«. Rudarska bolezen, silikoza, pobere več ljudi kakor pa nesreče v rudnikih. Tako je pobrala 57-letnega Pavla Tomaze-tičevega, kd se je vrnil domov, da bi užival v miru zasluženo pokojnino, a je v videmskem sanatoriju podlegel zavratni bolezni. Malo pred njim je v istem sanatoriju umrl za isto boleznijo njegov svak Izidor Rukin. V čedadski bolnici pa je podlegel rudarski bolezni komaj 42-letni Adolf Tomazetič. Obolel je v Belgiji in si je zaželel domov. A doma ni več videl, ker je med potjo izdihnil. Smrt treh rudarjev je globoko pretresla vse vaščane. Prav tako se je vrnil umret domov komaj 22-letnd fant Bepino Trušnjak iz Hlo-cliča, ki si je v belgijskem rudniku nakopal smrtonosno bolezen. Bil je edini sin in edina opora sedaj tako zapuščenih staršev. ZA DOBRO VOLJO V TRGOVINI V veliki trgovini onstran železne zavese vpraša kupec: »Imate maslo?« »Danes ga nimamo.« »Dajte mi pa 200 gramov slanine.« »Smo jo razprodali.« »Pa vsaj kilogram paradižnikov.« »Danes nam jih niso poslali.« »Potem mi dajte puško.« »Takih predmetov ne prodajamo. Toda zakaj vam bo vendar puška?« »Šel bom branit zmago komunizma.« <•> Ti naši otroci Mlekarica vlije mleko v lonec, ki ji ga ponudi Metka. »Kje pa je denar?« vpraša. »Na dnu lonca.« Radio Trst A Teden od 26. marca do 1. aprila 1961 Nedelja: 9.30 Slovenske narodne pesmi- — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj . .. Kronika tedna v Trstu. — 14.45 Pojeta Ivo Robič in Marjanca Deržaj. " 15.20 Ivan Matečič Ronjgov: Roženice. — 17.00 Tržaški obiski: Barkovlje. — 21.00 Iz zakladnice slovenskih narodnih pesmi, (26) »Hozana, hozana, Jezus je skozi svoje mesto hodil«. Ponedeljek: 18.00 Italijanščina po radiu-23. lekcija. — 18.30 Koncert baročne glasbe- — 19.00 Postno predavanje - dr. Stanko Janežič: »Kristus, naša pot k Bogu«. — 20.30 Richard Wagner: »Mojstri pevci Nurmberški«, opera v treh dejanjih. Torek: 18.00 Šola in vzgoja - Anton Kacin: »Kaj pravi Makarenko o vzgoji sodobne mladine«. — 19.00 Pisani balončki- — 20.30 Richard Wagner: »Mojstri pevci Nurmberški«, opera v treh dej. Sreda: 18.00 Slovenščina za Slovence. 12. oddaja. — 18.30 Liki in značaji iz opernih del: »Lucia di Lammermoor«. — 19.0*) Zdravstvena oddaja. —• 20.30 »Tu ni vojne«, drama v treh dej.; igrajo člani RO- — 22.20 Srednjeveški nabožni napevi, četrtek: 18.00 Radijska univerza: (15) »Kava, ruski čaj, mate«. — 18.30 Skladbe Paula de Maleingreau-ja in Cesarja Francka v izvedbi organistov G. L. Ceti' temerija in L. F. Tagliavinija. — 19.00 širimo obzorja: (7) »Blagodejni učinki sonca«. — 20.30 Porrino: »Proces«, oratorij za soliste. — 21.35 Verdi: Requiem. Petek: 11.45 »Izkopavanje Sihema«, P1* davanje. — 13.30 Vivaldi: štirje letni časi- — 17.20 Griegovo in Sibeliusove skladbe- — 18.00 Italijanščina po radiu. OsnoviU tečaj. 24. lekcija. — 19.00 Postno predavanje - Ludvik šavelj: »Kristus, Bog nami«. — 19.20 Ziani: »Grob«, oratorij 23 soliste in orkester. — 21.00 »Juda«, drama! igrajo člani RO. — 22.25 Cherubini: Re' quiem v c-molu. Sobota: 11.45 »Pieta Nicoloja DelFArca v Bologni«, predavanje. — 14.45 Mont0 verdi: Madrigali. — 15.30 »Starček Abi*-velikonočna legenda; igrajo člani RO. " 16.40 Boccherini: Koncert v Es-Duru & čelo in orkester. — 17.20 Lulli: Misereri mei Dous, motet za dvojni zbor in orke ster. — 18.00 Papini: »Sin očetov«, evafl' geljska legenda. — 18.30 Petrassi: Končen* št. 1 za orkester. — 19.00 Pomenek s P0-slušalkami. — 19.20 Handel: Concerto gr°5' so v d-molu, op. 6, št. 10. — 21.00 Kristusovo trpljenje po sv. Janezu; igrajo člaU1 RO. — 22.25 Pergolesi: »Stabat Mater«- OBVESTILA VELIKI TEDEN V GORICI Oljčna nedelja, 26. 3.: Ob 9. uri v cerkd sv. Ignacija sv. maša s petjem slovenskega Pasijona. Veliki ponedeljek, 27. 3.: v stolnici °** 3h do 4h popoldne skupna ura molile za slovenske vernike. Veliki torek, 28. 3.: od 3h do 4h pop0*' skupna ura češčenja v stolnici. Veliki četrtek, 30. 3.: zvečer ob 8. ud sv. maša s skupnim sv. obhajilom P*1 Sv. Antonu na trgu sv. Antona. Od llh do polnoči ža žene in deklet ura češčenja pred božjim grobom v st°* nici. Od polnoči do ene bo istotam skup11* ura češčenja za može in fante. Veliki petek, 31. 3.: Zjutraj ob 6,15 ' stolnici pridiga o Kristusovem trpljenj11, nato križev pot. Zvečer ob 8h zadnja postna pridiga Travniku. Velika noč: zjutraj ob 6h vstajenj procesija v stolnici; sledi sv. maša, P*j kateri bo pel mešan zbor iz Gorice P^ vodstvom prof. Fileja. Po maši blagosl0' velikonočnih jedil. Vstajenjsko procesij11 bo vodil stolni župnik msgr. Velci. Poleg tega opozarjamo naše vernik* naj se udeležijo tudi drugih sv. obred0' velikega tedna, ki bodo po raznih žuP0 cerkvah v mestu. Posebno še naj bo obil'** udeležba na veliko soboto, kajti letos b° do ta dan sv. obredi po goriških cerk'^ zvečer od 7. ure dalje. RAVNATELJSTVO Drž. znanstvenega *' ceja s slov. učnim jezikom v Trstu roča, da je treba vložiti prošnje za z iostni izpit do vključno 31. marca 1961■ Pojasnila daje tajništvo Znanstvenega *! ceja v ulici Lazzaretto Veochio št. 9/> vsako dopoldne od 10. do 12. ure. ^ OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolp0*, trgovski L 20, osmrtnice L 30, več ? davek na registrskem uradu. ^ Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Mo6^ Tiska tiskarna Budin v Gorici