Ob dvajsetletnici Jugoslavije Ko smo pred dvajsetimi leti vrgli verige s svojih rok, se dvignili s tal, otrcsli prahu in svobodno zadihali, je stal naš narod pred zelo težkimi nalogami. Do tedaj mu je določal položaj tujec in tujec mu je tudi rezal trd, črn kruh. Z osvolboditvijo pa je moral začeti misliti naš narod na svoje lastne sile in sposobnosti. Povezati se v celoto, ustvariti enakomislečo družino ter dati svo.ji novi hiši živIjenjske možnosti; skratka, zgraditi si lastno svobodno državo, so bile nove naloge, pred katerimi je stal naš narod leta 1918. Z ozirom na različncpokrajine, ki so se tedaj združile v novo jugaslovansko državo, je bilo tudi stanje kulturnih, ekonomskih in socialnih prilik zclo različno. Srbija je bila zaradi neprestanih borb najsiromašnejša in potrebna nujne pomoči, in res je, da tudi Slovenci in Hrvati niso živeli v rožnatih razmerah ter niso prinesli s seboj bogate dedščine. Toda nova situacija je potisnila brate mlade države v novo delo, svoboda je zahtevala od njih tako delo, kakršnega do tedaj niso bili vajeni. Začcli smo složno vsi! Zavihali smo rokave z veseljem, ker smo po tolikem rdbstvu začeli delati zase! Na temel.jih nove domovine, katerc so postavili naši borci v mnogih krvavih borbah in utrjevali diplomati na različnih svetovnih konferencah, je začel narod graditi svojo novo bodočnost. Iz dneva v dan je otsvobojeno ljudstvo okušalo dobrine svobodnega življenja. Tedaj smo doživljali svoj prvi nacionalni, kulturni, ekonomski in socialni preporod ter se dvignili v vrsto ostalih svetovnih držav. Dvajset let je poteklo od tega. Kako smo opravili svoje delo? Ali se lahko brez sramu ozremo nazaj in kaj smo napravili za bodočnost? Dvajset let je kratka doba za velike narode, toda dovolj dolga za nas, da prealedamo svoj vzpon. Za nas, ki smo komaj pogledali v zlato sonce, za nas, ki smo še pred kratkim Treba je rešiti delavski stan osamljenoisti in treba je sprostiti domačo proizvodnjo. Treba je podpreti državno uslužbenstvo in uradništvo, ki živi v brezupnih razmerah in se potaplja v velikih dolgovih. Zadovoljivo gmotno stanje vseh slojev in stanov daje zadovoljno družino v državi. Med narodom je treba širiti več kulture in prosvete, ker le tak si bo znal pomagati naprej in le prosvetljen bo znal ceniti dobrine svobode. V naši državi ne bi smel po dvajsetih letih svobode vladati visok odstotek nepismenosti, ne sme manjkati novih šol in ne učiteljstva. V naši državi ne bi smeli novinci čakati toliko let na delo. medtem ko učitelji komaj dihajo v prenatrpanih razredih. Dalje jc treba v narodu širiti intenzivneje zavest skupnosti, dvigati njegov ponos ter ga prepričati v lastne sile. Posebno pozornost je polagati na narodno mejo, kjer se dan za dnem odigravajo važni nacionalni momenti. Mejo moramo zvezati s središči, mejašem nuditi moralno in materialno pomoč. Na mejo je treba popolnih šol! Naš narod nima osva- jalnih namenov in je napram tujcu prijazen in gostoljuben. To se je nad nami že večkrat maščevalo tako, da smp izgubili na.jlepše kose svoje zemlje in več stotisočev bratov in sester. Povezani v kompaktno celoto bomo ostali nepremagljivi in odporni proti vsakemu, ki nam bo hotel škodovati. Naučimo se zanašati se le na lastne sile in verovati samemu sebi. Treba je narod premakniti s stopnje prvega razvoja in delati le z njegovimi življenjskimi silami. Tudi učiteljstvo gleda ob dvajsetletnici nazaj na svoje delo. Postavljeno med narod kot važen konstruktiven faktor se je vedno zavedalo svojega položaja in svojega poslanstva. Delalo je v razpoložl.jivih razmerah in doseglo lepe uspehe. Njegovo delo bi bilo trelba olajšati z upostavitvijo znosnejših prilik. Učiteljstvo je v najtesnejši zvezi z narodom, zato so mu najbolj znane vse njegove potrebe in tegobe. V prvih dvajsetih letih je bilo narodu v veliko oporo, to hoče ostati tudi v bodoče ter delati v smislu poslanstva, lci mu je določeno med narodom. Dvajset let svobode! Dvajset let samostojnega dela! Spoznali smo svoje sposobnosti in napake. Postanimo v bodoče taki, kakršni moramo postati in začnimo delati tako, kakor bi morali začeti delati ob rojstvu svobode! Zgradimo si tako domovino. ki bo vsem njenim sinovom in hčeram dobra in pravična mati. Vir. vajeni brez ugovora lzpolnjevati ukaze bili tujca, je dvajset let dela prva, najvažncjša in najstrožja preizkušnja lastnih sposobnosti, dovolj dolga doba, da ugotovimo uspehe in nedostatkc svojega prvega prizadevanja v svdbodi. Ob 20 letnici lahko tudi pregledamo svojc sile za nadaljnje polete. Bodimo strogi sami s seboj, ako si želimo srečo! Ako pri presoji svojega dela od osvobojenja dalje upoštevamo življenjsko silo našega naroda in bogastvo naše zemlje, moramo ugotoviti, da so sicer vidni sadovi svobodnega dela, da pa se je marsikaj pogrešilo in celo v mnogih primerih ostalo tam, kjer smo 'bili pred dvajsetimi leti! Ali delamo tudi danes z istim svetim veseljem in razumevanjem, kakor leta 1918.? Ali stojimo še vsi v strnjenih vrstah brez razlike vere in stanov? Ali čutimo še danes, da se pretaka po naših žilah slovanska kri? Izgovori, da nas je za.jela svetovna kriza in zavrla razvoj, da se narod omamljen od sproščenosti ni znašel takoj na svo.jem mestu, niso zadostni, ker narod, ki je zajel isvobodo šele pri vrelcu, narod, ki je stoletja sanjal o svoji nacionalni samostojnosti, ima v scbi toliko življenjske sile in toliko notranjega nagona, da gre pod modrim vodstvom preko vseh zaprek in težav do isvojega smotra. Naša država je bogata na vsem, da bi narod lahko živel prav zadovoljno, naša zemlja je tako lepa, da se moramo zan.io bati. Naš narod ima vitalnost navečjega stila. Ni se izgubil v robstvu in ni klonil pod biči tujcev. Slovenci in Hrvatje smo -bili zapisani gotovi narodni smrti, Srbija je zginila pred nadmočjo z zemljevida. Nismo obupali, prestali smo najhujše gorje, toda vstali smo v novi zarji kakor zmagovalci. Tudi v slavi smo ostali skromni in zadovoljni s svojim koščkom zemlje, na katerem smo svobodni. Kateri narod na svetu je še šel po tako trnjevi poti k svobodi? V katerem ljudstvu najdemo še toliko življenjske isile, kakor jo je v naši krvi? Ob dvajsetletnici osvobojen.ja bo treba spoznati, da je vse prizadevanje za državo brezuspešno, ako ne bomo računali na ta neizčrpljiv rezervoar življenjskih sil našega naroda in njegovega naravnega bogastva. Vsak javni delavec bo moral upoštevati ta dva važna faktorja. Narod bo tcdaj tesno povezan, zadovoljen in znal bo ceniti svo.jo narodno samostojnost. Ako bo sodeloval ves naš narod, bo pod streho mir in bratstvo! Kaj nam še manjka? Naša država je čisto poljedelskega značaja. Treba je zato v prvi vrsti dati kmetu znosnejše življcnjskc prilikc, s pametno zakonodajo dvigniti njegovo gospodarstvo ter rešiti ga dolgov.