Džungla. Romaa iz afriikih pragozdoT. Angleiki spisal E. R. Burrougks. — Preredel Paulus. (Dalje.) 3 Gpustili so iskanje še preden so ga prav začeli.ker sploh ni bilo misliti, da sla Claytona še živa. Sorodniki seve in bližnji znanci so še dolga lela upali, da se vkljub vsemu vendar le še vrneta. Nazadnje pa je tudi to upanje ugasnilo. John Clajton in njegova soproga sta bila za ves kulturni svet mrtva, pokopana na dnu morja. — Fuwalda je bila neznatna jadrnica, kakih deset ton je imela*. Te male jadniice oskrbujejo običajno bližnji krajevni promet na zapadni afriški obali. Njihovo moštvo ni reliko vredno. Iz vseh vetrov in dežel so nabrani, Ijudje, ki so se skregali z življenjem in človeško družbo, izrrški človeštva, pobegli kaznjcnci, morilci, ki so ušli roki pravice, roparji in tolovaji vseh narodov in plemen. Tudi Fuwalda ni imela nič boljših ljudi. Njeni eastniki so bili brezsrčni siroveži, sovražili so moštvo, moštTo pa je sovražilo svoje častnike. Kapitan je bil sicer dober pomorščak, pa je živinski delal s svojimi ljudmi. Občeval je z njimi lc s samokresom in Iadijskim drogom in dTomljivo je, da bi bili njegovi podložniki sploh razumeli kake druge »razloge«. In tako se je zgodilo, da sla John Clayton in njegova žena dožiTljala na kroTU Fuwalde dan za dnem * Nekaj nad 10.000 kg. prizore, ki se o njih bere le v krvavih gusarskih romanih. Koj v jutru drugega dne sta bila priči dogodka, ki je postal usoden za oba, nerojenemu bitju, ki ga je gospa Elza nosila pod srcem, pa je usmeril tok življenja, kakršnega še menda niliče ni živel v zgodovini človeštva. Tisto jutro sc je kapitan pogovarjal ob ladijski pregraji s Claytonom in njegovo soprogo, nedaleč v stran pa sta dva momarja umivala krov. Čeber vode sta prestavljala korak za korakom za seboj in pomakala vanj krtače na dolgih drogili. Mornarja sta se s svojim delom bližala gruči. Kapitan je gostoma pripovedoval zanimive reči o Afriki, o njenih prebivalcih in o njenem živalstvu, s hrbtnom je bil obrnejen proti krovu in ni opazil, kaj se godi za njim, Clayton in soproga pa sta gledala ven na morje, vsa zatopljena v kapitanovo pripovedovanje. Bliže in bliže sta prihajala mornarja. Sodaj sta bila trdo za kapitanovim hrbtom, še trenutek, pa bi bila mimo in naša zgodba bi se nikdar ne bila začela. Pa prav tistem trenutku se je kapilan obrnil in je hotel stopili po krovu. Trčil je ob mornarja, se prevrgel in padel v čcber z uniazano vodo. V hipu je bil ves premočen. Za trenutek je bil prizor smešen. Pa le za trenutek. Val sirovih kletvic se je usul kapitanu iz ust, obraz mu je krvavo zardel od sramu in jeze, planil je na noge in s silnim udarcem pobil mornarja na tla. Mož je bil star in slaboten. Sirovi napad kapilanov je bil milo rečeno neumcstcn, ker je bil mornar popolnoma nedolžen. ToTarii nesrečneža pa ni bil ne star in tudi ne slabofen, — pravi mtdved po postari je bil, z divjimi črnimi brkami pod nosom in volovskim tilnikom med mogočnimi plečami. Brezsrčni napad kapitanov ga je razdražil, raaščevati je hotel tovariša. * S polglasnim besnim krikom je planil na kapitana in ga z enim samim silnim sunkom podrl na kolena. To je bil upor, najhujši prestopek, ki ga more zagrešiti mornar na odprtem morju. In upor je znal kapitan krotiti! Ni bilo prvikrat, da ga je doživel, in vsikdar še je spravil upornike podse. Njegov rdeči obraz je bil na mah bled ko stena. Ni čakal, da bi se postavil spet na noge, v hipu je potegnil iz žepa samokres in ga ustrelil v plečatega orjaka. Naglo kakor blisk se je vse vršilo. Pa še nagleje je bil Clayton. Se preden je kapitan izprožil, je zamahnil po nje govi roki in krogla, nnmcnjena mornarju v srce, je zadela le njegovo nogo. Ostre besede so vzrojile. Glayton je kapitaau kratko in jasno povedal, da je oduren sirovež in da se taki prizori ne smejo ponoviti, dokler bodeta on in njegova sproga na jkrovu Fuwalde. Kapitan je imel pripravljen robat odgovor. Pa premislil si je, obrnil je Claytonu hrbet ter jezno mrmraje odšel. Ni se hotel prepirati z Angležem, posebej še ne s takim, ki je bil na uradnem potovanju. Angleži imajo dolge roke, ki segajo v vsa morja, — mogočno bojno mornarico. In te se je bal. Mornarja sta se pobirala od tal, starejši je prijel ranjenega mlajšega tovariša pod pazduho in mu pomagal vstati. Brkasti orjak, ki so ga klicali za Čmega Michaela, je poskusil prestreljcnonogo inko jeTidel, da bo šlo, se je obrnil li C!ayt6fiu in se ihu godrnjaje zahvalil. Njegov glas je bil neprijazen in odureh, pa njegove besede so bile dobro mišljene. Še preden je končal, se je obrnil in je odšepal, nasionjen na tovariša. Ni hotel čakati na Claytonov odgovor. Par dni ga nista videla in tudi kapilari jima ni pri•/oščil druga ko godrnjave besede, kadar je bil prisiljen govoriti z njima. Bila sla njegova gosta pri mizi, pa kapitan je sleherni dan našel izgovor, da mu ni bilo treba jesti s svojima gostoma. častniki so bili neizobraženi, robati ljudje. Nič boljši niso bili kakor raoštvo, izogibali so se Claytonov, kjer so le mogli. Ni jim dišalo, da bi mnogo občevali z izobražcnim angleškim lordom in njegovo soprogo. Zato sta večinoma živcla sama zasc. Kar jima je bilo tudi popolnoma po godu. Nista si preveč želela divje družbc siiovih mornarjev. Tako samotno življcnje je pa seve imclo tudi senčno stran. Ker nista z nikomur občevala, tudi nisla zvedela, kaj se pripravlja nied inornarji pod navidezno mirnim površjem vsakdaujega življcnja in da bo v kralkem izbmhnila na krovu Fuwalde krvava, usodna igra —. Le to sta oba čutila, da visi nad jadrnico nekaj kakor soparno ozračje pred nevihto. Na zunaj je šlo vse ¦svojo enakomerno, enolično pot, pa oba sta slutila neznano pretečo nevarnost. Par dni je minilo. Neko jutro je prišel Clayton iznenada na krov. In videl je, kako sta pravkar dva mornarja nesla enega svojih tovarišev v spodnje prostore. Nezavcsten je bil, 7 nrrorebiti celo mrtev. S plamenečimi očmi je stal prvi častnik z dcbelim ladijskim drogoai pred gručo svojih ljudi —. Clajton lii zinil bescdice. Raziunel je prizor. — Dan poznejc so se pojavili na daljncm obzorju mogočni obrisi velike angleške bojne ladje. Clayton je napol sklenil, da bo zahteval, naj ga kapitan prepclje z ženo in prtljago vred na njen varni krov. Zle slutnje so ga obhajale in bal sc je, da si z žeho nisla vcč življenja varna na Fuwaldi. Opoldan so bili bojni ladji toliko blizu, da bi jo bili iahko nagovorili. Clayton se je pripravljal da pove kapilanu svojo željo. Pa niahoma se mu je njegova zahteva zdela smešna. Kaj naj porcče poveljniku bojne ladje? S čim naj opravjči svojo zahievo? Da sta kapitan in njegov prvi častnik sirovo ravnala z nepokornimi, upornimi podložniki —? Smejal se mu bo za hrbtom in si mislil, da je zapustil Fuwaldo, ker je strahopeten. .lohn Clayton lord Greystoke ni /ihteval, naj ga prepeljejo na bojno ladjo, in proti popoldrevu je zamišljen gledsii, kako so vrhovi najvišjih jamborov izginjali pod ravno črto, kjer je nebo slonelo na morju. Pa še preden je utonila angleška bojna ladja pod brezkončnim obzorjem, je zvedel, da so bile njegove slutnje upravičene, in je grenko obžaloval svoj neumni ponos, ki mu je zabranil, da ni rešel svoje mlade žene in sebe, dokler je bila rešitev še blizu, — rešitev, ki je lislikrat že bila nemogoča. — Proti vcčeru je bilo. Clayton je stal s soprogo ob pregraji. Zrla st-i za izginjajočo ladjo. Siari, slabotni mornar, ki ga je kapi- tan pred par dnevi podrl na tla, je snažil in drgiiil .pregrajne niedene drogovc. Počasi se je bližal zamišljencmu paru. Ko je bi! Irdo ob Clavtoim, je dej;il polglasim: »Plačai bo, rečem vam, drago bo plačal!'In prav na temle krovu bo plačal za svoje divjaštvo! Pomnite, gospod, moje bescde! Plačati bo moral!« v»Kako mislite, dragi prijatelj?« je vprašal Clayton. »Ne vidite, kaj se godi? Še nisle slišali, da tale podivjani kapitan in njegov prvi, — da pobijata moštvo? Dva včeraj, danes pa kar tri! Črni Mihael je spet Čisto zdrav in povem vam, on ni tisti, ki bi čakal, kedaj pride vrsta nanj —! Pomnite moje besede, gospodl« »Hočele reči, da raisli moštvo na upor?« »Upor —?« je vzkliknil starcc polglasno. »Upor —t Na poboj mislijo, gospod, in zapomnite si moje bcsede, gospod!« »Kedaj —?« »Prišlo bo do udarcev, gospod! Prišlo bo do udarcev! Pa ne povem vam kedaj. Scm že itak preveč izblebetal. Pa dobri stc bili do nas onidan in mislil sem, da je prav, če vas posvarim. Toda držite jezik za zobmi in č* čujete streljanjc, pojdite v svojo kabino in tam počakajte! To }Q vse! Držite jezik za zobmi, pravim, ali pa vam bodo pogr.ali kroglo med rebra! Zapomnite si to, gospod!« In slarec je snažil in drgnil medene droge pregrajine in se počasi oddaljeval od Claytona, kot bi ne bil ničesar povedal. »Jako lepi razgledi v bodočnost, kaj, Elza?« je dejal Clayton ženi. (Dalj« prihodnjič).