JOŽE POGAČMK
NA TEMNIH PRELAZIH
Ljudje,
za besedici dve
na potih vrvečih se oddehnimo,
vrnimo se vase, poglejmo v srce —
za zdravje naj bo:
Kako živimo?
V  strahove še verujemo in imamo velike oči.
Naše razrite ceste so same kotanje, vsaka vožnja po njih nas zamolklo boli. Kakor priklenjeni smo. In vozniku krmilo se samo iz rok otopelih je izvilo. Vlakov sprevodniki so le še kot blodne postave iz sanje. Kam vozijo vlaki? Odgovora ni.
Družinski oče zvečer zapira ograjo za vrtom in dver — in vendar vso noč se jim zdi, da nekdo pred vrati mrko stoji.
Ali se jutri to vreme moreče sprevrže nad nami v čisteči vihar? Ali segnijemo vsi kot gluh cvet, ki niti živali na paši ni mar?
V  brzih vozovih starci sedimo molče — kaj naj bi umirajoči jetniki počeli? Zadnja in najcenejša modrost je še moten vanj še najbolje poslednje skrivnosti smo
A tam na samotnem in tihem otoku neki neznanci molitve golče — ti pusti in zaničevani menihi morda pa res nas vse skup prežive ...