X
Alojz Gradnik: Jeseni v Medani.
X
Našel sem jo v starih knjigah samostanskih, kamOr so jo zapisale spretne roke starega meniha, starim časom v slovo in bodočim v spomin. Na preperelem rokopisu sem jo našel pod streho ubožne koče, kjer jo je bil shranil pobožen mož, ki je veroval v njeno čudežno moč. Našel sem jo in jo napisal, kakor »e je pripovedovala v tistih davnih časih, kakor se je ohranila napisana v starih knjigah in rokopisih in kakor sem jo slišal v njenih zadnjih odmevih, ko se je izgubljala, sredi koroških Jesov.
^~^ t^ A^.-<ra.tu7.^..n4...~w..^.A<.^                                                                                                           ..............;¦.<*-/-'*^ av /v. /ot,
Alojz Gradnik:   Jcscniy Medani/"" ^^"~^ fe^T
Okrog ognjišča zbrana je družina,                                 ^     O j
dva roženkranca so že odžebrali. Že, dogoreva glavnja; iz kamina se vrača dim; vsi so že polzaspali.
Na sredi hiše, v krogu, pa mladina koruzo lička, poje in se šali in si podaja polno bučo vina. Trepetajoč po vsem telesu mali
na uho vlečejo, kako verige pri Sirkovih ponoči rajnca vlači. Potem se spet okrene govorica
in pričkajo se o žornadni plači,
po čem rebule letos bo lodrica,
po čem penčane češplje in suhe fige.
II.
Ognjišče:  domačije mila sreda, ki veže tesno mater in otroka, kjer vedno toplo roko najde roka in nezatvorjeno srce beseda.
Ognjišče: mir, pokbj, počivališče, ko trudna noga romarja ne blodi v viharju, v zimi, v snegu in po vodi in srce sanja in nič več ne išče.
Samo kdor sredi belih cest sameva
in ki mu noč nikoli ni uteha
in svet in dom in sebe je preklel,
ve kaj je ogenj in nad ognjem streha, četudi ogenj ta že dogoreva in je spomin njegov samo pepel.
.!<**»**¦• ***»*-»**¦».
725