ALOJZIJ GRADNIK: NOČ V MEDANI.
53
vednim strahom zrl v njegove zidme. Primerjal sem ga z raznimi gradovi iz raznih pripovedk. Nekoč sem izpraševal očeta o grofu.
«Ali je ravno tak človek, kakoi mi, ta grof?* sem vprašal.
«Je in___   kot mi!» je odvrnil oče nizkotno.
«Zakaj se pa imenuje poiem: grof?»
«Ker je bogat. Pravijo, da ima plavo kri, a ima vraga!» Potem mi je razlagal njegovo bogastvo: «Kar vidiš zemlje odtod proti jugu, je skoro vsa njegova. A to je le troha njegovega bogastva. Koliko sveta ima po drugih krajih, po mestih ima velike fabrike, kjev dela zanj noč in dan na tisoče delavcev, in velike krasne palače.»
Jaz sem se d j vil temu bogastvu in ko sem ga še vprašal, kako more človek obogateti na ta način, je postal oče nevoljen in mi je odgovoril srdito:
« Pridelali so mu siromaki,, tudi mi mu zdaj pridelujemo. Toda hudič ga bo vzel ravnotako kot mene!» S hudičem je najbrž mislil smrt in to mu je bilo zadoščenje.                       (Dalje prihodnjič.)
LSSU ALOJZIJ GRADNIK:
NOČ V MEDANI.
Nebo visoko je in polno zvezd. Iz okna gledam: svetel paradiž so tam Cerovo, Vipolže, Blankiž prepleteni od pasov belih cest.
Ko očke ptičic iz visokih gnezd se lučke lesketajo iz njih hiš. Kraj naše širi roke temen križ. Kaj zopet si pri srcu mi — Bolest?
Tam v temi je pokopališče. Tam čez dolga dolga leta bodo v vrsti ležali rasi vsi v gnijoči krsti.
„0, d;j mi roko!" mi poreče mati.
Iz ktere daljne zemlje vzdihnem, da sem sam
in daleč in da je ne morem dati.
i