foXg?3»fry*<
Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, dne 1. oktobra 1937,
m •
M
::
saffla35isasise2W$5E2i
T. G. Masart/k
OMomek iz govora predsednika čehosS ovaške repufftike dr. Bene la nad Masari/kovim grobom
»Masaryk je vdihnil novorojeni Čehoslovaški svojo staro husitsko dušo, dušo, zgrajeno iz neustrašne vestnosti in nezlomljivega razuma. V njem se je včlovečila Čehoslovaška. Ona in on sta v očeh bodočnosti eno.
Nobenemu drugemu možu v Evropi ni bila dodeljena taka usoda in, kar je najlepše, nobena rojenica mu je ni položila v zibel. Kovaški učenec si je lastnoročno skoval svojo usodo.«
Romain Rolland.
Masaryk je enostaven, kakor je pač enostavna vsaka velika resnica. Ne vrača se niti za korak v preteklost in nima nikakršnih iluzij o idejnih poskusih in smelih koncepcijah. To je v bistvu njegov vsestranski realizem v življenju in filozofiji.
Z višine svojih 87 let je mirno, odločno, platonsko in v duhu krščanstva izdelal odgovor na vsa vprašanja razrvane Evrope in jih formuliral, kar istočasno predstavlja njegovo življenjsko in filozofsko delo. Jezus, ne Cezar! S svojo filozofijo sijajno zajame vso svojo borbo praktičnega političnega, uravnovešenega, trdnega in v bodočnost zročega človeka, v sledečih jedrnatih besedah:
»Najbolji dokaz demokracije je vera v človeka, v njegovo vrednost* v njegovo duhovnost in neumrjočo dušo: to je prava metafizična enakost. Etika razlaga demokracijo kot politično uresničenje ljubezni do bližnjega. To, kar je večno, ne more biti ravnodušno do tistega, kar je večne vrednosti; to kar je večno, ne more zlorabljati in vršiti nasilja nad tistim, kar ima večno vrednost. Prava demokracija, okovana na ljubezni in spoštovanju bližnjega, pomeni ustvarjanje božjega kraljestva na zemlji.«
To je druga formulacija humanizma in demokracije, a ne samo po svoji vsebini, ampak tudi po metodah dela in svojem evolucijskem ustvar. janju novega sveta. Humanitarna demokracija kot kulturni, socijalni in politični sistem ne po-menja za Masaryka teorije, za njega je demo-
Dne 14. septembra je v gradu Lany prenehalo biti srce Prezidentu Osvoboditelju T. C. Masaryku. Vstavilo se je življenje ustvaritelja bratske češkoslovaške, velikemu filozofu, miro-tvorcu ter prijatelju Jugoslavije. Ne-izrečno bol, ki je zajela ves' češkoslovaški narod, občuti kot svojo tudi ves jugoslovenski, posebno njegova mladina.
kracija:	moralni, politični in socijalni režim,
stanje, ki ga je zahteval in ustvaril zgodovinsko filozofski razvoj modernega sveta, ki ga morejo sicer dogodki zadržati, morejo ga prekiniti za neko dobo drugi sistemi, vendar pa ne more nihče preprečiti njegove zmage! Za Masaryka je demokracija, v kolikor se nanaša na moralni razvoj poedinca, sinteza vseh njegovih duševnih sil in notranje discipline duše, enakovrednosti inte-lekta in čustva, heroj ično zavestna moč človeškega »jaza« in istočasno verska pokornost pred svetom in njegovim metafizičnim problemom, pred človekom v njegovih milijonskih masah in pred pravico slehernega do njegove sreče in do resnično svobodnega, človeškega življenja.
To-je zavzemanje pozitivnega stališča do vsakega življenjskega vprašanja, do vsakega »jaza«, do vsakega razreda človeške družbe, do vsakega naroda, do celokupnega problema zunanjega sveta. To je odpor proti vsakemu nasilju, pa naj si bo materialnemu ali duhovnemu, a obenem dosledna odločnost obvarovati se vsakega nasilja. Masarykovo življenje je velika borba proti vsakemu negativizmu, za polno harmonijo poedinca s svetom, za metafizično sintezo človeka in sveta.
Masarykovo življenje je doseglo vrhunec v svetovni vojni. V 65. letu dela je stal ta moralist in filozof pred najodločnejšim problemom, pred uporabo sile, nota bene sile mas, pred velikim usodnim vprašanjem svetovne vojne. Tudi sedaj je obvladal te strašne probleme. Rešil je ta problem revolucije za narod in ustvaritve nacijo-nalne revolucijonarne vojske in to v obliki, ki se redko uresničuje v zgodovini narodov: postal je zmagoviti vodja naroda, ki se bori za svobodo, postal je Predsednik Osvoboditelj.
Upravičeno lahko rečemo: Malokdaj se pripeti, da se povzpne človek, ki izvira iz najnižjih slojev naroda, do one zavidljive višine, do mednarodnega triumfa in narodne in državne apo-teoze.
Danes, ko odhaja, vidimo, da to ni samo triumf narodovega in državnega priznanja — to je priznanje vsega sveta.
Slava T. G. Masari/ku!
i
Votjaši	svojemu
Nj. Vet. kratju Petru II.
Tov. Robidova je izročila Nj. Vel. Kraljici lep šopek rdečih nageljnov, ovitih z državno troboj-ko ter krasen v usnje vezan zadnji letnik »NAŠE VOLJE«, ki nosi posvetilo:
»VOLJAŠI SVOJEMU VLADARJU NJ. VEL. KRALJU PETRU II.*!«
Voljoši pričakujejo Nj. Vel.
Kako globoko je zlasti v mladini vsidrana ljubezen do mladega vladarja, je pokazalo dejstvo, da je bila takoj ob zaključku II. letnika našega glasila izražena spontana želja, da se celotni letnik pokloni N j. Vel. Kralju Petru II. To ni samo običajna vljudnostna gesta, vse več je to! Ta zahteva srednješolske nacijonalne mladine kaže, kako globoka je njena ljubezen do mladega Kralja1, ki ga je v tako rani mladosti po tragični smrti Velikega Očeta usoda postavila v tako težak položaj in kako velika je njena vera v našo veliko bodočnost, ki jo On kljub svoji mladosti že sedaj v toliki meri predstavlja. Dogodek ob priliki predaje skromnega darila svojemu ljubljencu, prav za prav tako običajen, če ga motrimo skozi periskop življenjskega vrtinčenja, v resnici pa tako razveseljivo prisrčen in nežen, je moral vzradostiti vsakogar.
Ni lahko priti v stike z Dvorom. Tako so tudi Voljaši ugibali, kje, kako in kdaj naj bi svojemu mlademu vladarju izročili »NAŠO VOLJO«. Prilika se je nudila, ko se je izvedelo, da bo Nj. Vel. Kraljica Marija obiskala jesensko razstavo Ljubljanskega velesejma. Res! Po ljubeznivosti prijateljev Voljašev, ki so pravilno razumeli nameravano gesto nacijonalne srednješolske mladine, se je posrečilo dobiti zagotovilo, da bomo Voljaši ob priliki tega poseta lahko izročili svoje darilo.
Lepo število Voljašev, ki bivajo tudi med počitnicami v Ljubljani, je z nestrpnostjo pričakovalo na določenem prostoru prihoda Nj. Vel.
Dvoma dama ga. dr. Tavčarjeva, ki š tolikšno ljubeznijo ter pozornostjo spremlja razvoj »NAŠE VOLJE«, je predstavila Nj. Vel. Kraljici Vo-ljaše, nakar je kratko spregovorila tovarišica Robidova :
Vidno vzradoščena nad prisrčnim sprejemom med nacijonalno mladino, ki ji je neprestano vzklikala, se je Nj. Vel. Kraljica zahvalila ter nato nadaljevala ogled letos tako zanimive jesenske razstave. Voljaši pa so nasmejanih obrazov neprestano vzklikajoč ostali na mestu vse dotlej, dokler se Nj. Vel. Kraljica ni odpeljala nazaj na Bled, kjer si odpočiva od napornega dela ljubljenec vse Jugoslavije — mladi Kralj!
Nj. Vel. kraljica Marija posluša nagovor zastopnice Voljašev
Dijaški koledarček 1937-38
uredil uredniški odbor Naše volje
Dobite ga za din O*------------
pri poverjeništvu Naše volje ali v uredništvu, 31asarykova c. 14 /11,
»Vaše Veličanstvo!
Dovolite, da Vas v imenu jugoslovanske nacijonalne srednješolske mladine, ki se zbira okrog svojega glasila »NAŠE VOLJE*, ruijprisrčnejše pozdravim ter Vam v znak naše iskrene ljubezni in globoke vdanosti poklonim ta šopek.
Prosim Vas, da blagovolite tolmačiti našo globoko vdanost tudi Vašemu vzvišenemu sinu, Nj. Vel. Kralju Petru II. ter mu izročiti zadnji letnik našega glasila kot skromen izraz tega, kar nacijonalna srednješolska mlatiina danes čuti in izpoveduje.«
Ob priliki poseta na jesenski razstavi Ljubljanskega velesejma, 9. septembra, so Voljaši izročili N j. Vel. Kraljici Mariji krasen v usnje vezan zadnji letnik »NAŠE VOLJE« s prošnjo, da ga izroči N j. Vel. Kralju Petru II.
Kraljice. Na Celovški cesti so se oglasile troblje dvomih avtomobilov. Kraljica je tu! Še deset — dvajset minut je preteklo — ogled razstave! Potem pa je naenkrat val navdušenega vzklikanja pretrgal ozračje, pregnal vso nestrpnost in nei> voznost. Pojavila se je Kraljica s spremstvom.
			
	Rrizes/i sirnem f/M iiismš9 F9Š09	m	vetu S
EGektrarna v pustinji
Nedolgo tega je pripravil angleški inžener Beell, ki so mu poverjena velika dela v Egiptu, načrt za zgraditev velike elektrarne v puščavi. Blizu kopališča Mersu Matruh leži velika naravna usedlina, katera leži 150 m pod morsko gladino. V tej usedlini, v kateri sta dve zelenici, misli zgraditi Beell veliko elektrarno, ki naj bi preskrbovala ves dolnji Egipt z elektriko. Gonilno silo bo dobivala elektrarna iz vode, ki bo napeljana v to kotlino po dolgem kanalu naravnost iz Sredozemskega morja.
Srce srbske sečjanke
Posle cerske i suvoborske ofanzive Niš je bio preplavljen austriskim i madjarskim zarobi jeni-cima. Tamo se, u Nišu, u to vreme nalazila za-robljenička komanda.
Pazardan, pijača puna sveta. Guranje i ko-mešanje na sve strane. Kupuju se i prodaju na-mirnice. Slučajno se u toj mešavini našao i poznati industrijalac, pivar Djordje Vajfert. Laga-nim koracima provlači se kroz gomilu ljudi. Traži da kupi dobra voča i zastaje ispred korpi jedne seljanke iz okoline Niša. Pred njom su tri velike korpe sa jabukama. Seljanka stoji opraženih i čeka mušterije. Ispred nje na korak i dva u strani stoje dva austrijska zarobljenika vojnika. Obojica požudnim očima posmatrajm korpe sa jabukama i na nemačkom jeziku govore kako su jabuke izvršne. Ali ne pitaju za cenu. Nailazi industrijalac Vajfert i zastade. Za-ista krasne jabuke. Seljanka vidi kako zaroblje-nici prosto gutaju očima njene jabuke; ali za-paža i njihovu žalost što jabuke ne mogu da kupe, jer su bez novaca.
Lucifet
— Hotel »Splendid Nusa-kali« — je s porog> Ijivim nasmeškom čital kapitan v blesteče beli uniformi z zlatimi našivki, — bi se reklo po naše »Krasni rečni otok«.
Družba, ki ga je spremljala, se je smeje ozrla na napisno tablo, katera se je komaj še držala nad vegastimi vrati napol hiše napol kolibe ob rečici, kjer je tekla umazana počasna voda. Smrad po gnijočih ribah in odpadkih je le deloma odnašal topli južni veter na morsko plan. Nekaj gospodov in dve gospe so se zbrali okrog plavolasega moža s tropsko čelado v pričakovanju zabavnih opazk, s katerimi jim je inžener krajšal čas že vso dolgo pot od Madrasa do Pulo Pinanga. Nemec se je postavil v pozo govornika in s široko kretnjo proglasil:
— Z isto pravico imenujem vaš sončnik, gospa, za mikadov baldahin!
Sedli so v senco plahte, ki je bila razpeta pred »hotelom« in pili toplo brozgo, ki jo je suhi umazani kitajski strežaj imenoval »ledeno limonado«. Plavolasi nemški inžener je bil videti pravi blagoslov v soparici tega dne. Vedno je vedel novih zgodbic. Na šaljiv način je pripovedoval študentovske dogodivščine, opisoval svoje službovanje v Indiji, svoja potovanja in končno, kakšno si predstavlja novo službeno mesto v Sin-gaporu.
Pred njim je ležalo pristanišče. Lepi veliki parnik, s katerega je bila družlba, se je ostro lo,-
Seljanka ih gleda, gleda, pa se od jednom na-že prema jednoj korpi i poče po jabukama pre-tucati i tražiti najvece i najlepše. Nadje i odvoji četiri najrumenije i uze ih u ruke. Zatim obe ruke sa jabukama praži prema zarobljenim voj-nicima i ponudi im.
— Naj ... uzmite! reče im ona.
— Nilit, niht, najn! odmahu jedan rukom,
— Ne, ne, dodaje drugi, nema pare, niks geld, niks grošen, niks pare! Seljanka klima glavom.
— More uzmite, ko ti traži pare, vidim ja da ste vi zarobljenici, da nemate para, da ste željni svega, uzmite, od srca vam dajem, ne tražim pare od vas. I pruži im jabuke u ruke.
— To je od Boga ... uzmite!
Zarobljenici primiše ponudjene jabuke, za-
hvališe se i iznenadjeni podjoše dalje.
Vajfert je za to vreme stajao pred korpom, slušao razgovor i posmatrao ovaj lep prizor mi-losrdja našeg Seljaka. Veoma mu se dopao po-stupak ove seljanke i htede da je nagradi — litede poklonjene jabuke duplo da plati i njeno dobročinstvo da nagradi.
— Snaša, šta košta one četiri velike jabuke? upita i izvuče novčanik.
Seljanka ga s osmehom pogleda.
— Šta košta? Ništa ne košta!
— Ali ja hoču da platim.
— Šta ti imaš da plačaš za ono što sam ja od svoje ruke i svoje volje dala! Ne možeš ti to meni platiti. Vidim da su razrobljenici, možda toga imaju kod svojih kuča, a ovde su svega željni a nemaju' para. Vrati ti tvoje pare u kesu, a ja da sam htela prodavati ne bili ih poklanjala.
Vajfert zapita.
— A što si izabrala bas najlepše jabuke?
čil od umazanih malajskih džunk in barkas, kakor tudi od drugih malih parnikov. Toda vse je bilo kakor izumrlo. Ljudje so se poskrili pred vročino, kakor stenice pred lučjo. Le tu pa tam je slonel v senci temnopolt domačin, oblečen v umazane hlače. Morje se je lesketalo kot zrcalo.
Parnik je dal znamenje za odhod in družba se je poslovila od »hotela«. Napotila se je proti pomolu, kjer je v množici čolničev, bark in malih parnikov čakal nanje čoln, da jih povede do parobroda. Nemec je bil kljub pripeki neizčrpen.
Nenadoma pa mu je sredi stavka zmanjkalo besede. Družba se je ozrla nanj. Obstal je. Eno roko je dvignil napol predse in je sirmel na krov majhnega parnika, do katerega so pravkar dospeli. Sledili so njegovemu pogledu. Tam ob ograji v senci kapitanskega mostu je slonel visok temnolas mož v posvaljkanih mornarskih hlačah in jih je motril. Njegove oči so bile čudno brezbarvne in kakor ugasle. Za trenutek je še postal, nato se je okrenil in odšel, ne da bi se ozrl, v kajuto.
Družba se je vprašujoče zazrla v Nemca, toda ta je s sklonjeno glavo postal še nekaj časa, kakor bi premišljal, nato pa stopil molče z drugimi proti čolnu, katerega sta držala dva mornarja z vrvmi ob stopnicah pomola.
— Povedal vam bom zgodbo, je rekel Nemec, ko so zvečer sedeli v ležalnih stolih na zadnjem krovu. Stroji so enakomerno topotali pod njimi. Topla noč je ležala nad svetlikajočim se oceanom.
— Što? Kad je dar i poklon, neka je od srca i neka je uvek ono šlo je najlepše ... Poklon treba da je od srca ma bio i najmanji!
Vajfertu se neobično svideo ovaj postupak proste, nepismene seljanke iz niške okoline koja je pokazala toliko dobrote duševne i požrtvova-nja i srca i otmenosti te nastavljajuči dalje svoj put kroz tržište govoraSe 3amom sebi:
— Zaista d ob ar narod ... prosta seljanka, a ima tako lepu i blagorodni! dušu. . . taj narod treba; i mora da postoji, jer ima divne osobine. On mora u ovoj teškoj borbi da pobedi!
Vajfert je imao pravo — taj narod je pobedio.
M. P.
Dva raMjestika
To je bilo za vreme srpsko-bugarskog sukoba. Vovozi su dolazili sa. bojnog polja i donosili so-bom mnoge ranjenike. Na stanici su ih očekivali mnogi ljudi i žene, ko ji su s nestrpljenjem očekivali nece li koga videti medju ranjenicima, koga od svojih rodjaka i poznanika. Bilo je i tak-vih, ko ji niso nikoga očekivali, no su izišli na stanicu iz puke radoznalosti ili da ranjenicima donesu malo ponuda, cigareta i kolača.
Jednoga dana stigao je nov voz pun rdnjenika srpskih i bv.garskili, izmešanih, vojnika i oficira. Masa sveta pozdravljala je sve redom ucklicima: »Živeli junači! Zdravo! Sretne vam rane!«
Iz stotine i biljade grla ljudskih orili su se pozdravi. Bolničari su žurno iz vlačili teže runje-nike na nosilima; oni, koji su bili Jakše ranjeni, sami su izlazili iz voza i kretali se za bolnicu. Ljudi su ih sve redom pozdravljali mašici ruka-ma i maramama, nudeči jabuke, cigarete i ostale djakonije. Poneki ranjenik išao je sam naslanja-
— Takrat smo študentje živeli drugače kakor žive danes. Veseljačenje, gostilne, ljubezen, dvoboji in ponočne pustolovščine so nam presneto podaljšale srečno študentovsko dobo. Heidelberg je bilo mesto, ki so mu naše študentovske kapice dale svoj pečat. Gorje onemu, ki se je zameril študentu, kakor tudi gorje oštirju, ki je dajal študentom na upanje. Prvemu so izpili kri, drugemu, kar je bilo tekočega v hiši.
Pri »Zlati raci« je imel svoje omizje krožek, ki se je imenoval »Veha«. Bilo nas je osem. Glava naše družbe pa sta bila nerazdružljiva prijatelja Gerber in Hart. Gerberju smo rekli Frank, ker je bil po materi francoske krvi in je tudi gimnazijo dovršil v Parizu. Nato pa ga je oče poslal v Heidelberg na študije. Hartu pa smo rekli Lucifer, ker je bil najboljši strelec s pištolo, katerega so se vsi bali. Nihče si ni želel dvoboja z njim, ker je šel šepet naokoli, da je imel že marsikaterega nasprotnika na vesti. Pravili so tudi, da je v dvoboju ubil rektorjevega sina, ker je iz ljubosumnosti ovadil očetu nekatere nedovoljene pustolovščine. In kakor je bil Hart nevaren strelec, je bil Gerber nevaren mečevalec. Imel je odlično francosko šolo v mečevanju in je bil poznan kot strašen dvobojevalec. Bila je to dvojica prijateljev, katerima je šel vsak, celo s senenim vozom, s poti. O njima se je pletlo nebroj strašnih zgodb, polnih prestreljenih src, prebodenih grl, krvavih mečev in kadečih se pištol.
»Veha« je bila seveda silno ponosna na to nevarno dvojico. Študentovski dvoboji so bili takrat kljub preganjanju s strani1 oblasti, na dnev-
Štev. 1. inaeaeKflamB
j-yr; »i
-•f'v.','-
rj^;. »/-
^ I «< 1*
&
i
juči se na svoju pušku. Svet se izmešao sa ranje-nicima i boliiičarima, prizor je bio lep i dirljiv.
U jednom trenutku iz voza se s mukom na zemlju spustio jedan mlad bugarski oficir sa uvi-jenom nogom. S mukom se naslanja na jednu staku, ali se vrlo teško krece. Povodi se i tetura sama da se održi. S teškom mukom se krece, ali mu niko ne prilazi, ni bolničari, ni ko drugi. Videlo se da mu treba pomoči, j er se jedva drži na jednoj nozi. U svome teturanju on se spotače, posrnu i povade taman da tresne o ledinu. U tome času kad se on izvi i posrnu da padne, do-grabiše ga dve snažne ruke i zagrliše ga oko pasa; ali u isti mah štaka ranjenog bugarskog oficira pade na pod a njegova ruka saviše se oko vrata srpskog ranjenika.
Ovaj dirljiv prizor izazva kod prisutnih veliko odobravanje. Za trenutek se okupi gomila gledalaca oko njib. Srpski ranjenik uvezane glave, nošaše na rukama bugarskog ranjenog oficira, držeči ga čvrsto obema rukama zagrljena. Ovaj je s ponosom iznosio i kroz gomilu ljudi nosio bugarskog ranjenika.
Jedan čičica, dimut ovim divnim i dirljivim prizorom, pokaza ostalim gledaocima rukom na ©bojicu ranjenika:
— Gledajte, ljudi i bračo, divnu sliku! Zar ovo nije znak srpske duše i milosrdja! Kamo lepe sreče da su ovako bili zagrljeni pre nego što su bili ranjeni, ne bi se krvili.
Sa svih strana zagrajaše glasovi.
— Tako je i tako bi trebalo da bude! Srbin ima pitomu, široku dužu! I ako bude dobre volje i pameti pod jednih i drugih, u buduče onda če ibiti i jaki in srečni. A to bi bilo pravo bratstvo.
Ranjenog bugarskog oficira iznese srpski ranjenik uz klicanje sveta ko ji ib ie pratio.
M. P.
V Čem se kaže
zna Čaj Č&oveka
Popolnoma pravilno se definira značaj kot duševna posebnost, katera vodi svobodno voljo človeka. Razlikujemo več vrst značajev: močan, odprt, omahljiv, zaprt, slab itd.
Kateri značaj je izmed naštetih najboljši, je vsakomur jasno. JVIočan značaj ima brez dvoma v sebi vse vrline, ki so potrebne človeku, da more pravilno gospodariti s svojo svobodno voljo. Močan značaj mu daje ono hrepenenje in željo, da more delati samo to, kar je častno, pravično in pošteno.
Nič ne kaže človeka v tako jasni luči, kot njegov značaj. To pa zato, ker je značaj v resnici veren in točen proizvod celokupnega duševnega dela in življenja posameznega človeka, kot tudi vseh ljudi sploh.
Na kratko definirati, v čem se kaže značaj človeka, je zelo težko. Karakter človeka, kot pravimo s tujo besedo, se kaže v volji, naporih in težnjah po izvrševanju plemenitih del.
Ako hoče jugoslovenska omladina imeti močan značaj, ali tudi kremenit značaj, tedaj naj bodi po poteh svojih velikih j ugoslo venskih učiteljev!
Nova zvezda
Znanemu ameriškemu astronomu Heigynstu, ki je znan po svojem izumu posebnega fotografskega aparata za fotografiranje zvezd, se je s pomočjo svojega aparata posrečilo odkriti v ozvezdju Oziris, novo zvezdo 25 velikosti. Nova zvezda za enkrat še nima imena.
©
Poravnajte naročnino na ček. račun št. 17.088!
a - piroga
Od pamtiveka, od najstarijih vremena postoji vi Albaniji grad Kroja. Poznato je iz istorije da je on u petnaestem stoleču pretstavljao presto-nicu u kojoj je vladao knez Kastriotai Skenderbeg, Djuradj, veliki junak i vladar Albanije. Istorija nam dalje govori da su roditelji Djurdja Skenderbega bili Srbi, od oca vojvode Ivana i matere Vojislave. Kroja je proslavljen grad Albanije.
No kao što se zna za Kroju u Albaniji, tako se isto iz istorije zna i za grad Troju. To je varoš na krajnem zapadu Azije. Ona je poznata još iz vremena pre Hrista na hiljadu i dve godine. I ona je imala svoga Kralja. Kako je položaj toga grada bio divan, tu su se o njega obimali mnogi osvajači i oko Troje vodile su se mnoge krvave borbe još u prastarim epohama.
Za vreme balkanskog rata srpski pobedonosni pukovi sl omili su brzo otpor Turaka i Arnauta i posle jednog meseca ratovanja osvojili su grad Kroju.
Pošto su naše trupe brzo napredovale, to se računalo da če uskoro ratište od neprijatelja biti očiščeno i da če vojska ubrzo poči u poteru za neprijateljem.
Jedan komandant pola u šali, pola u zbilju hvaleči otpor i hrabrost naših vojnika reče:
— Deco, osvojili smo Kroju; sad nas Kralj Petar šalje, da osvojimo Troju.
Jedan od vojnika to upamtio i piše kuci u selo svojima kako se razvijaju ratne operacije i na završetku svoga pisma doda je:
»Od Arbanasa smo osvojili Kroju, sad gonimo Turke i idemo da osvojimo Troju, a kad i to svršimo, eto nas natrag kučama da se borimo za proju.«	M.	P.
nem redu, toda Lucifer in Frank že dolgo nista imela komu pokazati svojih spretnosti.
»Veha« se je sestajala vsak večer pri »Zlati raci« in zabijala čas s kovanjem bojnih načrtov in nočnih pohodov, pripovedovanjem slanih in neslanih šal, veseljačenjem in popivanjem.
Nenadoma pa je Gerber pričel izostajati. Prav potihem smo šušljali, da prebiva večere na senčnatem vrtu nekega sodnika, da sicer ne prihaja in odhaja skozi vrata, temveč čez zid in da ni čisto samo radi zrelih breskev tam. Sodnik je imel namreč lepo hčer.
Lucifer je postajal vedno bolj mračen in ko nekoč Franka zopet nekaj dni ni bilo, je ukazal najmlajšemu veharju, ki smo mu rekli radi njegove male postave Podgana, naj obrne ves Heidelberg in mu privede Franka, češ, da mu ima sporočiti nekaj silno važnega.
Ta večer je bil Lucifer zopet dobre volje. Mel si je roke in ponavljal:
— Danes ga pa pozdravim! Veha dobi svojega izgubljenega sina nazaj!
Ni minilo pol ure, ko sta se pojavila Frank in Podgana. Frank je z jeznim obrazom obstal med vrati in vprašal s pogledom obrnjen v Harta:
— Ali je res tako važno?
Hart je dvignil kozarec in stopil k njemu:
— Najprej malo pij!
Frank je oklevaje prijel kozarec in spil. Končno je celo prisedel, ker mu je Hart obljubil povedati važno skrivnost šele opolnoči. Ves večer je nato zbadal Gerberja z njegovimi nočnimi izleti, zvestobo do groba, luninim svitom in zrelimi breskvami. Frank pa je molčal in pil. Opol-
noči smo bili že vsi precej v vinskem razpoloženju. Ob zadnjem udarcu ure je Hart svečano vstal, pozvonil s kozarcem ob kozarec, malo počakal in nato počasi rekel:
— Sodnikova hči te ima za telička. Vsi smo pogledali Franka. Ta se je oprl z rokami ob mizo, kri mu je planila v lice.
— Sinoči je plezal nekdo drugi čez zid. 0, Veha, smej se zaljubljenemu teslu. Frank je počasi vstal, oči: je imel zapičene v Harta. Z nogo je odrinil stol tesno k njemu. Nato je v tišini glasno tlesknilo: Hartu je izginila poslednja kapljica krvi iz ustnic. Levo lice mu je zardelo. Za trenutek je obstal brez besede. V tem je Frank dejal:
— Pričakujem tvoje sekundante, in je brez pozdrava odšel. Hart je strmel za njim.
Bilo je na predvečer dvoboja. Sekundanti smo se zbrali, da se razgovorimo o podrobnostih. Obvestili smo že našega prijatelja zdravnika, ki nas je vedno v sličnih prilikah ščitil s svojo diagnozo pred oblastmi. Nenevarne rane je izlečil. Ob smrtih je podal svojo poročilo in o dvobojih molčal kot grob. Tudi sam se je v mladosti dvo-bojeval in je imel več brazgotin v spomin na leta vroče krvi.
Frank je Luciferju ponudil izbiro orožja. Toda ta ni izbral pištol, temveč odredil žreb. Žreb je padel na pištole, kar je pomenilo Franku gotovo smrt.
Bilo nam je silno žal obeh prijateljev, toda vsi poizkusi pomirjenja so se nam izjalovili. Ženska je res najtežja preizkušnja za prijatelj-
stvo. Bili smo čisto obupani, ko je prišel Podgana s svojo idejo.
Na pištolah smo opilili muhe tako, da so nesle na trideset korakov skoro pol metra previsoko. Upali smo, da ne bosta opazila in se bo dvoboj končal brez tragičnega konca.
Ko smo stali v jutranji rosi na travniku pod gozdom, mi je srce burno utripalo. Poslednjič smo ju poizkusili odvrniti od streljanja. Ko pa sta tudi sedaj odklonila, smo jima dali pištole. Izpiljenih muh nista opazila. Žreb je določil prvi strel Luciferju. Stala sta na trideset korakov narazen. Doktor Humbolt je razlagal na tra to obvezila. Tedaj je Lucifer negotovo dvigni1 roko s pištolo. Videl sem, da meri Franku v prsi Že sem se oddahnil, misleč, da ustreli in krogla zleti nad Gerberjevo glavo. Tedaj se je za spoznanje stresel, pomeril nižje in ustrelil. Gerber je brez besede padel na obraz. Lucifer je pohitel proti njemu. Doktor je bil sklonjen nad Frankom. Dvignil se je in rekel: »Srčni strel — takojšnja smrt!« Nerazumevanje se je zazrcalilo v Hartovili očeh.
— Meril sem vendar v nogo ! je zašepetal. Nato je s težkim korakom odšel od nas.
Tistega dne je Lucifer izginil. Vse svoje stvar' je pustil pri gospodinji in se ni poslovil od nikogar, je sklenil svojo zgodbo Nemec.
— Tisti umazani mornar z ugaslimi očmi jo — on.«
Parnik je rezal malajsko morje proti Singa-poru.
ACi smo že zedinjeni?
Jugoslovanska misel, ki je mnogo let navduševala vse Slovane na našem jugu, je slednjič privedla 1. 1918. do prvega logičnega zaključka, ko se je zrušilai ječa narodov, habsburška Avstrija. Zedinili so se Srbi, Hrvati in Slovenci v eno državo, ki naj bi ji postala temelj jugoslovenska ideja, izražena v besedah Evangelista Kreka: »Trii načela nas morejo voditi v bodočnosti: en narod, en vladar, ena država od Beljaka do Soluna in mnogo, mnogo svobode.« Ako 6e danes, 20 let ipo nastanku naše kraljevine, povprašamo: ali smo Jugosloveni že zedinjeni, ali lahko mirno spimo na lavorikah, ki so nam jih priborili naši dedje in očetje, bomo težko dobili pritrdilen odgovor, če smo količkaj iskreni. Zedinjeni nismo še ne na zunaj, ne na znotraj, to moramo reči brez nadaljnega. Ogromna naloga še čaka mladi rod, če hočemo resnično ustvariti pravo, veliko Jugoslavijo, ki naj vredno vrši svojo važno nalogo kot iužna straža Slovanstva. Bodočnost Evrope je slovanska, o tem bo težko dvomil kak resen znanstvenik. Romani propadajo nevzdržno, Germani tudi niso več na višku moči, medtem ko vstaja slovanski vzhod. Že ko bo Rusija spet postala narodna ruska država, bo prišla morda slovanska doba. Da pa bo enkrat prišla, to trdno verujemo in vemo. Do tedaj pa se moramo nujno zediniti Jugoslovani in zgraditi mogočno slovansko državo na Balkanu, da vstopimo kot vredni enakopravni člani v slovansko skupnost.
Oglejmo si sedaj stvarna dejstva, da bomo spoznali, kje je treba delati, da dosežemo svoj namen. Preudarimo, zakaj še nismo zedinjeni.
I.
Najprej še vedno notranje nismo združeni v pravo enoto. Jugoslovenska misel ima hude nasprotnike, ki se jim pravi: Svobodna Slovenija, Svobodna Hrvatska in Velesrbija (da n. pr. črnogorskega separatizma niti ne omenim), torej separatistične, oziroma hegemonistične težnje posameznih delov riaše države. Njihov izvor je zgodovinskega značaja, bi pa brez dvoma prej ali slej izginil, da jih niso izrabili kunjunktu-risti, ki jih uporabljajo kot ugodno propagandno sredstvo za varanje ljudskih množic. Le-ti deloma zlonamerno, deloma pa, ker so malenkostni in omejeni ljudje, podpihujejo prej omenjene težnje v svrho svoje oportunistične politike. Ljudstvo pa razume federalizem, ki že itak močno omaje državno moč, često čisto separatistično. Če se temu pridruži še gonja proti jugoslovenski ideji, je težko misliti, da bodo ljudje, ki takim zaupajo, imeli v srcu pravi, živi čut za državo in pravo ljubezen do Jugoslavije. Dokler pa ne bo med Jugosloveni tiste žive zavesti:1 Jugoslavija je moja država in izven nje zame ni mesta, dokler ne bo vsakogar žalitev Jugoslavije uAarila tako, kakor bi bil razžaljen on sam ali njegovi, toliko časa ne moremo govoriti o zedinjenju Jugoslovenov.
Samo nekaj besed o naših domačih slovanskih razmerah. Neka struja neprestano poudarja slovenstvo in zopet slovenstvo. Vse, kar ni po njihovi volji je centralistično in velesrbsko. Voditelji te struje izenačujejo neprikrito zadnja dva pojma z jugoslovenstvom. Kakšno razpoloženje proti bratom Srbom in jugoslovenski misli netijo v ljudstvu, o tem ne marajo vedeti.
Omejiti se hočem čisto na dijaške razmere. Naj bodo za vzgled. Saj bi bilo od srednješolcev in akademikov kot bodočih voditeljev ljudstva pričakovati, da bodo vendar pravilno umeli ju-goelovensko idejo. A tomu ni tako in smešno bi
bilo, če bi kdo rekel, da natolcujem. Kot dijak sem vendar stalno med dijaki in bom menda že vedel, kaj dijaštvo misli. Z žalostjo moram ugotoviti, da še vedno živi v glavah nekega dela študentov »Samostojna Slovenija«. Jugoslovensko državo čutijo ti ljudje kot neko nujno zlo, ki se mfrra prej ali slej umakniti. Seveda moram našim nasprotnikom (ki pa niso pravi nasprotniki, kajti naši nasprotniki so le ti, ravnokar omenjeni) v čast povedati, da je tudi dovolj pametnih ljudi med njimi, ki vidijo bodočnost Slovenije le v jugoslovenski državni skupnosti. A tistega pravega, globokega čuta za Jugoslavijo tudi > ri njih često pogrešam. Naj navedem samo en zgled!
Letos poleti se je vršil v Bohinju kulturno-socialni tečaj, ki so ga priredila akademska društva »Danica«, »Zarja« in »Savica«. Na tem tečaju je bilo slišati tudi to ali ono pametno besedo, čeprav se je vse preveč poudarjalo slovenstvo (n. pr. »pripovedke« dr. Breclja, ki so se dale precej dvolično razlagati) in mnogo premalo govorilo o Jugoslaviji. In na tem zborovanju se je moral dr. Gosar s svojimi pristaši-štu-denti skoro eno uro prepirati in jim dokazovati, da jugoslovenstvo in narodno edinstvo nista dve prazni besedi, ki sodita v staro šaro. Že ta dogodek da človeku misliti in opozoril bi dr. Gosarja in vse iz njegove struje, ki mislijo; pošteno, naj ne uničujejo s slovenstvom jugoslovenstva v srcih svoje mladine. Dr. Gosar je sam razlagal v Bohinju, da beograjski centralizem vendar ni jugoslovenstvo. Zakaj tega naziranja nimajo
Citate!j eni!
To Številko smo razposlali tndiVscni lanskim naročnikom. Upamo, da se boste tudi letos naročili na IVaSo voljo!
V nasprotnem slučaju Vas prosimo, da n h m številko z obratno pošto vrnete.	Uprava
mnogi dijaki, ki se štejejo k isti skupini? Ker se pač običajno pri njih o jugoslovenstvu govori le z ironijo (prim. »Mladi Slovenec«!). Zato tudi ne morejo dobiti gorkega čuta do Jugoslavije. Kar se drugega tu navaja, da je kriv centralizem in velesrbstvo, je neresnica. Krivi so politiki, ki napake beograjske birokracije tolmačijo kot posledice jugoslovenske ideje. Če bo v tem kdaj kaj spremembe, je težko verovati, kajti večina politikov je vedno oportunistov in sredstev ne izbirajo.
O hrvatskem separatizmu ne bom govoril; da je tam jugoslovenstva pri pristaših HSS še manj kot pri nas, o tem ne more biti dvoma. Da imajo tudi tam veliko krivdo politiki in ne narod, je jasno. leto velja o ostalih separatizmih.
Od druge strani nasprotuje jugoslovenski ideji velesrbstvo in beograjski centralizem. Srbi imajo brez dvoma levji delež na zaslugah za ustanovitev Jugoslavije. Prišli so v novo državo kot samostojna kraljevina, z lastno upravo in lastno vojsko. Čisto razumljivo je, če so se pojavile pri njih težnje po hegemoniji, kakor da so zavladali zasedenemu ozemlju. Ta velesrbska misel, ki ima svojo predhodnico v Starčevicevi velelir-vatski ideji, je nedvomno jugoslovenstvu popolnoma nasprotna. Tako je pojmoval jugoslovenski odnos do velesrbstva tudi pravi Jugosloven, Blagopokojni Kralj Aleksander, ki je ukinil s slovenskimi in lirvatskimi tudi srbske zastave in
zopet in zopet poudarjal enakost vseh Jugoslovenov.
Napačno hi pa vendar bilo kar istovetiti velesrbstvo in beograjski centralizem. Birokrati v Beogradu, ki izhajajo večji del iz proslule čar-šije ali pa stoje pod njenim vplivom, morda res podpirajo tu in tam velesrbske težnje, a niti najmanj ne iz kakih idejnih razlogov. Čaršija je mednarodna, njen bog je denar in edina ideja dobiček. Centralizem ne škoduje Samo naši banovini, ampak vsem. Od povsod vleče dobiček, povsod skuša imeti prvo besedo. Boj proti njemu je v dobrobit vse Jugoslavije, je boj za pravico in poštenje. Smešno in umazano pa je, če' kdo istoveti mednarodno kapitalistično beograjsko čaršijo in jugoslovensko idejo, za katero so se borili in padali najboljši sinovi vsega jugo-slovenskega naroda.
Kakšna je naša naloga pri do sedaj navedenih težavah? Predvsem je treba povsod pobijati neumne fantazije o samostojni Sloveniji, samostojni Hrvatski in veliki Srbiji. Pri nas pride zlasti prvo v poštev. Če zatremo vsa bratska čustva,, je vendar čisto iz razumskih razlogov mogoče ugovarjati. Vsa Jugoslavija s 15 milijoni prebivalcev je majhna in prav malo pomeni v koncertu evropskih držav. Samostojna Slovenija pa, če bi ji pridali tudi še Primorsko in Koroško-bi nujno postala brezpomembna deželica. To je za realnega človeka izven debate. In dalje? Ali naj radi vladohlepnosti nekaterih konjunkturi-stov pustimo v nemar vse ideale, ki so jih pro-povedovali naši najboljši možje? Ali naj bodo zastonj žrtve slovenskih dobrovoljcev v Dob rud* ži, okrog Soluna, v albanskih gorah? Zastonj vsi oni, ki so za jugoslovensko idejo umirali po avstrijskih ječah? In to vse zato, da nam bo v tej deželici vladalo nekaj brezvestnih, sebičnih samoslovenskih čaršijcev? Ne! Ljudstvu je treba dokončno povedati: to je naša država! In ker je ta država naša, imamo pravico se jeziti nad slabimi gospodarji, se hudovati nad nepravičnostjo, ki se temu ali onemu godi, poskušati sami bolje ravnati. Toda, kdo je tako neumen, da bo požgal skupno domačijo, če na njej brat slabo gospodari?
Drugo je, da moramo tudi mi pobijati centralizem. A treba je razložiti ljudem, da Srbi sami nimajo nič od njega. Kdor je bil v Srbiji, bo vedel, kakšna revščina je tam doli. Ves narod ima skupnega nasprotnika v čaršiji, skupnega nasprotnika pa tudi v politikih, ki radi lastne koristi hujskajo en del naroda na drugega. Prav tako, kot čaršijo, moramo obsojati tudi mnoge druge izrastke centralizma n. pr. zapostavljanje; slovenščine. Če je proces jezikovnega stapljanja naraven, se mu pač ne bo mogoče ustaviti. A nosilno poseganje v pokrajinske posebnosti rodi vedno odpor. Vseh Jugoslovenov vendar ne moremo unificirati ali uniformirati in jugosloven-ska narodna celota ima prostora tudi za več jezikov. Da so za naše kraje neumestne uradne tiskovine v cirilici in da je treba priporočati slovenske, je povsem razumljivo. A za božjo voljo, uradne tiskovine v cirilici menda niso jugoslo-venstvo! ?
To so male naloge, ki jih jugoslovenski nacionalisti v Sloveniji imamo. Mnogo dobrega moremo storiti. Poglavitne nadloge odstraniti ne moremo. Dokler bo vladal sistem, ki vlada že celih 20 let, je korenito izboljšanje položaja nemogoče. A čim bolj bomo preusmerjali mišljenje ljudi v jugoslovenski smeri ter večali čut za Jugoslavijo, tem več bomo prispevali h končnemu zedinjenju Jugoslovenov.
(Dalje)
Kočevje
Lansko leto smo članice ženske sekcije JNAD Jadrana sklenile, da žrtvujemo del svojega počitniškega časa za delovni tabor, ki naj bi nas od blizu seznanil z vasjo in njenimi perečimi kulturnimi in socijalnimi problemi. O teh pač vsak dan čitamo v časopisju, a to je večinoma papirnata učenost, ki ne drži vedno, če si prilike •ogledamo na lastne oči. Me smo si liotele ustvariti lastno mnenje v teb vprašanjih, obenem pa nuditi kmetu kulturnih in tudi materijelnih dobrin, kolikor je bilo to pač v našili močeli. Poskrbele smo za filme, pripravile predavanja, se izobraževale v vprašanjih higijene, nege bolnikov in prve pomoči v nezgodah, naprosile pri raznih tvrdkah in društvih obsežno domačo lekarno in precejšnjo množino knjig. Tako pripravljene smo upale, da bodo naša prizadevanja uspešna.
Posebnega povdarka je dala našemu delu izbira kraja, ki je padla na Kočevsko. V našem že itak obsežnem delovnem programu smo morale upoštevati zdaj še narodno-obrambni moment in postaviti vse druge v službo njega, To nam je •dalo le še večjega veselja do dela, ker smo se zavedale, da baš na tem polju lahko največ koristimo.
Nase lansko taborenje v Slovenski vasi pri Kočevju je poteklo nad vse pričakovanje ugodno in uspešno in tako smo si letos upale še globlje v srce kočevske zemlje, v kraje, ki so razvpiti po kočevski zagrizenosti. Za središče našega delovanja, ki bi naj zajelo precej obsežen okoliš, smo si izbrale Kočevsko Reko, prelepo veliko vas ob vznožju romantične kočevske Švice. To so kraji, ki jih radi njihovih naravnih lepot in seveda tudi iz propagandnih namenov obiskujejo v poletnih mesecih cele procesije turistov in izletnikov iz Nemčije, nam pa so neznani, kot bi ležali nekje za ekvatorjem. (Ko smo šli letos spomladi z nekaterimi člani SPD »odkrivat« kočevsko-švicarske hribe, so nam domačini povedali, da smo sploh prvi slovenski turisti, ki so prišli v te kraje.) Nemški letoviščarji prinašajo sem denar in trosijo z njim vred edinozveličavne nauke svojega hajlovskega kate-
kizma, nasprotnikov, ki bi jim skušali izbiti orožje iz rok z enim delom in popraviti od njili storjeno škodo, pa ni od nikoder. Potem smo za-prepaščeni, ko vidimo, kako se kočevske vrste jačajo z vedno svežim dotokom naše krvi. Povedali so nam za vas, kjer pred eno generacijo še ni bilo ene same kočevske družine: danes so skoro vsi v Kulturbundu. V Kočevski Reki ni vaških prebivalcev s priimki na -sch in -igg, da ima vas skoro povsem nemško lice. Zato pa je ostalih 20 % tem zavednejših in ti so nas sprejeli tako prisrčno, kot tega res nismo mogle pričakovati.
Velika izba, ki smo jo dobile za prenočišče v prijazni kmetski hiši, je postala takoj po našem prihodu zbirališče vseli Slovencev" iz bližnjih vasi. Od jutra do večera so si obiskovalci kar kljuko podajali, zlasti prve dni, ko so bili vsi radovedni, kakšna so ta dekleta iz Ljubljane, ki se zanimajo za njihovo težko življenje in bi jim rade pomagale v njihovih bojih. Hitro smo si bili vsi domači, ko so po prvih besedah postali zaupljivi in so videli, da jim hočemo dobro. Ob večerih je postala naša soba vedno pretesna, toliko jih je prihajalo, da bi nam radi potožili svoje križe in težave ter 6e razvedrili z veselo pesmijo. Pri nas so bile tudi pevske vaje za prihodnjo slovensko mašo, ki ima tam doli pomen prave narodne manifestacije. Pravili so nam, koliko truda, potov in prošenj jih je stalo, preden so si priborili to svojo najprimamejšo pravico. Odkar vas sploh stoji, so letos spomladi šele prvič slišali v svoji cerkvi slovensko besedo. Neizmerno so veseli tega napredka, čeprav velja to samo za eno nedeljo v mesecu. Ko so slavnostno obhajali ta svoj praznik, so doživeli veliko presenečenje: župnik, trd Kočevar, jim je spregovoril z lece v najčistejši slovenščini. Gotovo mu je šla beseda kaj težko z jezika, saj se ni mogel zdržati strupenih opazk med pridigo in tudi polen ni nehal metati Slovencem pod noge. Tako jim ng primer ni hotel dati ključa od orgelj in so morali peti brez spremljave, čeprav so si s trudom in stroški dobili organista iz Kočevja.
(Dalje.)
Telmični obzornik
Nov tip plavajočega otoka
Bistvo novega tipa plavajočega otoka je, da se premika s pomočjo energije valov, na katerih počiva. Autoskaf — kakor se ta tip imenuje — sestoji iz okvirja, na katerega so pritrjeni štirje votli valji B, ki omogočajo otoku, da plava na površini. Na okvirju sta dva krova: gornji služi za pristajanje in izlet aeroplanov, na spodnjem pa je nameščena mašinerija.
f ' J
Poročila z zavodov
I. drž. realna gimnazija v Ljubljani
Komemoracija za hlagotpokojnim prezidentom Masa-rykom se je vršila 21. septembra. Radi velikega števila •dijaštva sta bili istočasno dve prireditvi: prva v šolski telovadnici, druga v avli (I. do III. razreda). Višješol-cem je govoril dijak Dušan Pirjevec o pomenu pokojnikovega dela za Slovane, o Masarykoveni pogledu na svet, na ureditev družbe in države. Dasi je bila to edina točka komemoracije, se je dijaštvo razšlo tožnih misli na velikega pokojnika.
Ferijalni suvez je dobil ob koncu prejšnjega šolskega leta nov odbor. 5. junija se je namreč vršil občni zbor, iki je potekel zelo živahno ob velikem zanimanju članov. Poročilo predsednika Draščka o uspešnem delovanju v letu 1936./37. je' bilo sprejeto soglasno. Napeto so zborovalci pričakovali1 volitev, za katere sta bili vloženi dve listi z nosilcema Fettichom in Nahtigalom. Proteste je povzročil govor zastopnika Nahtigalove liste, ki je propagiral svojo listo tik pred volitvami. Zmagala je z večino Fettichova lista tako, da je novi odhor sestavljen sledeče: predsednik: J. Fettich, blagajnik: Wedam; odbor-niki: Prešern, Logar, Drašček, Pertot, Namar.
Novi odbor je. takoj pričet z delom. Organiziral je šahovski turnir za prvenstvo realke z lepimi nagradami. Udeležuje se ga večje število dijakov. Razen tega je v načrtu tudi več poučnih ekskurzij ter akademija.
Prirodoslovni krožek je invel občni zbor 25. septembra. Tudi to društvo bo priredilo nekaj ekskurzij, veliko
število predavanj in slično. Tudi PJS in PRK bosta imela v kratkem svoja občna zbora, nakar se 1m> začelo društveno delovanje v polnem obsegu.
Klasična gimnazija v Ljubljani
Vrata naših šol so se zopet odprla. Komaj smo začeli hoditi v šolo, že smo zvedeli, da predsednika ČSR, Tomaža G. Masary>ka ni več med živimi.
21. t. mi smo se ob osmih zbrali v šolski dvorani, da počastimo spomin tega velikega ljubitelja mladine. Ni bilo navadnega hrupa in prerivanja, bili smo vsi mirni in tihi. To je jasen dokaz, da se tudi mi najmlajši državljani naše velike Jugoslavije zavedamo, koga je izgubil svet s T. G. Ma.-arvkom. Šolski pevski zbor je otvoril žalno svečanost s oehoslovaško himno, ki jo je pod vodstvom g. prof. Kramolca prav občuteno izvajal. Gospod prof. dr. Ferdo Kozak nam je prikazal pokojnega Masaryka kot najboljšega sina svojega naroda. Za zaključek je zapel šolski pevski zbor še Masarykovo najljubšo pesem: »Teče voda, teče... in našo državno himno, ki so jo peli vsi dijaki.
Tihi smo se razhajali, naše misli pa so bili pri pokojnem T. G. Masaryku. — Slava njegovemu spominu!
Kmalu bo oživelo delovanje v Žaru in v drugih naših društvih. Takrat pa se bom zopet oglasila.
R.
Več gibljivih valjev je pritrjenih na okvir z dolgimi, členastimi drogovi za prenašanje gibanj3 (®)- Nihanje teh gibljivih valjev se ne zlaga z onim plavajočega otoka, kajti kretanje teh valjev spravlja v tek vodne črpalke P, ki vsrkavajo in porivajo vodo v zaprt rezervoir R, kjer se zrak stisne pod močnim pritiskom. Ta stisnjeni zrak se lahko uporabi bodisi za pogon vijaka H, bodisi za pogon dinama, ki napolnjuje baterije akumulatorjev. Le-ti dobavljajo energijo, potrebno za razsvetljavo otoka.
Treba je še omeniti, da mora biti zgornji, prozoren krov, od spodaj osvetljen, da je ponoči že od daleč viden. Vijak služi bodisi za premestitev otoka na drugo mesto, bodisi zato, da ga obdrži na istem mestu vkljub morskim tokovom. Rezervni material, zaloge olja in bencina, so spravljene v spodnjem krovn.
Autoskaf služi lahko v bližini obal tudi kot svetilnik.
Tanki v Španiji
Vojskujoče se armade v Španiji razpolagajo z modernimi tanki različnega izvora. Ruski tanki so z oklepi najbolje zaščiteni in jih imajo dvoje vrst: 12 tonske z brzino 55 km na uro, oborožene s topom in strojnico ter 18 tonske z brzino 40 km na uro, ki so oboroženi s topom in tremi strojnicami. Tanki nemških motoriziranih divizij imajo brzino 50 km na uro in so oboroženi s tremi strojnicami. Italijanski tanki so najlažji (2500 kg), imajo brzino 45 km na uro, dve strojnici, toda prešibke oklepe, da bi vzdržali protitankovske topove. Ti tanki so dobili vojno tudi v Abesiniji.
Nemški sintetični kavčuk
V nemškem paviljonu na svetovni razstavi v Parizu so razstavljeni vzorci umetnega kavčuka »Buna«, kakor tudi izdelki iz tega nadomestka, ki so se izkazali za enake ali pa za boljše, kot oni iz naravnega kavčuka (pnevmatike so brez težave vzdržale nad 100.000 km). V svrho favoriziranja te industrije, ki doprinaša delež k njeni gospodarski osamosvojitvi, je Nemčija podvzela važno odločitev: pribitek 100 % k ceni, obenem pa pobija ves kavčuk, uvožen v Nemčijo. Ta taksa donaša letno okoli 90 milijonov mark in je predvidena za razvoj industrije »Buna« in za znižanje lastne nabavne cene, ki je za 60 % višja od one naravnega kavčuka.
POKAŽITE TO ŠTEVILKO SVOJIM PRIJATELJEM!
10. X. 193?
vsi via odkritje spominske plošče blagopokojnemu Kralju Aleksandru 1. ISedmiteiju, ki bo odkrita na pročelju narodne šole v Domžalah
Nogomet
Kakor znano, se bo vršilo prihodnje leto v Parizu svetovno prvenstvo v nogometu, ki se vrši vsaka štiri leta. (Zadnjič se je vršilo 1. 1934. v Italiji, in sicer je bila prva Italija, druga Čehoslovaška, tretja Avstrija in četrta Nemčija.) Za prvenstvo 1. 1938. se je prijavilo 35 držav, katere so porazdelili v 12 grup po 3 ali 4 države. V vsaki grnpi se bodo vršila najprej predtekmovanja, ki bodo izven Francije. Moštva 16 držav, ki se bodo kvalificirala za semifinale, bodo odšla prihodnje leto v Francijo in se tam po večjih mestih borila za finale, ki bo v Parizu. Jugoslavija je dodeljena v 3. grupo skupaj z Rumunijo in Egiptom'. Ker pride od teh treh v semifinalne borbe le ena država, izgledi Jugoslavije niso baš rožnati, kajti posebno Rumumi so nam zelo nevarni, kar so dokazali septembra meseca v Beogradu, dasi so bili premagani z rezultatom 2:1 (2:0).
lahka at£etika
Istočasno, ko se je v Ljubljani vršilo prvenstvo junior-jev v lahki atletiki, se je tudi v Zagrebu vršil podoben meeting, med juniorji Marathona, Železničarja in Mak-kabija (op.: Makkabi je židovski klub), ki nam pokaže precej dobro moč zagrebških juniorjev. Tehnični rezultati juniorjev C so:
Tek 100 m: 1. Edek (Železničar) 11.9 sek; 2. Edss (Makkabi) 12.2 sek.
Met krogle: 1. Edek (Železničar) 13,09 m; 2. Eš (Mas rathon) 12.27 m.
Skok v višino: 1. Vanuš (Železničar) 1.60 nv; 2. Bah (Železničar) 1.60 m.
Tek 1000 m: I. Lokar (Marathon) 2:53,4 min; 2. »Tarzan« (Marathon) 2:58,5 min.
Met diska: 1. Edek (Železničar) 41,64 m; 2. Rgan (Železničar) 34,23 m.
Štafeta 4 X 100 m: 1. Železničar 49,6 sek.; 2. Makkabi 50,0 sek.; 3. Marathon (diskvalificiran).
Končno stanje: 1. Marathon 137.5 točk; 2. Železničar 128,5 točk; 3. Makkabi 106 točk.
Ti rezultati so za juniorje zelo dobri, vendar pa je omembe vredno, da so bili razen v metu diska v Ljubljani doseženi boljši rezultati.
Tenis
Po mnenju predsednika francoskega teniškega saveza je lista desetih najboljših igračev tenisa v letošnjem letu sledeča:
1. Budge (USA); 2. Von Cramm (Nemčija); 3. Austin (Anglija); 4. Herikel (Nemčija); 5. Readge (USAf; 6. Parker (USA); 7. Grant (USA); 8. Crawford (Avstralija); 9. Menzel (Čehoslovaška); 10. Mac Grath (Avstralija).
Vr-Zo.
III.
II.
9
10
11
12
13
14
IV.
V.
Vodoravno: 1. Za (lat.), 2. ujeda, 3. izraz za foto-tehnike, 4. glasbena oblika, 5. srbsko moško ime — nag (srb.) — indijski narodni voditelj, 6. kazalni zaimek —■ mesto v Italiji (fon.) — predlog, 7. krstno ime — vrsta epske pesmi, 8. izraz za velikanski pašnik v Afriki — plašč (dialektično), 9. tipična besedica za Primorce — zaliva — izraz iz geometrije, 10. kino v 'Ljubljani — tatarski poveljnik — srbski običaj, 11. mesto v Črni gori, 12. šiba božja, 13. osebni zaimek, 14. kratica' za približno.
Navpično: I. grška črka — poljski pridelek — vrsta maščobe; II. vrsta cigaret — puščavska železnica — po-
v. , , A •	.	••
Uredništvo »Naše volje« se je odločilo, da bo za rešitev vsake križanke, ki izide v listu vsakega prvega v mesecu, razpisalo lepo književno nagrado.
Pogoji za konkurenco ostanejo tudi letos isti, kot. so bili lani. Vsak naročnik mora do določenega termina poslati pravilno in čitljivo rešitev na naslov: Uredništvo »Naše volje«, Ljubljana, Masarykova 14/II. Poleg tega mora imeti poravnano naročnino za najmanj pol leta (Din 6.—).
Žrebanja bodo javna ter se bodo vršila ob napovedanem času v uredniških prostorih.
Kot začetek razpisujemo lepo književno nagrado za rešitev dolnje zlogovne križanke. Rešitve je treba poslati najkasneje do 14. oktobra. Žrebanje se bo vršilo v soboto 16. oktobra ob 18. uri, na kar opozarjamo vse naše prijatelje.
Vsako leto se vrši v Jugoslaviji, amaterski šahovski turnir, ki nam da novega nacijoualncga mojstra. Letoa se je vroil turnir v Skoplju. Zmagovalec je bil Anton I reinfalk, član ljubljanskega, šahovskega kluba. Izvrstno teoretično znanje in izkustva, katera je pridobil na dveh enakih turnirjih, iz 'katerih je izšel obakrat kot drugi zmagovalec, sta mu omogočila precej sigurno zmago. Druga dvu slovenska zastopnika Šorli in Lešnik nista izpolnila naših pričakovanj. Rezultat turnirja je:
1. Preinfalk, 1(1 točk; 2.-5. Šorli, Bidič, Busek in ing. Poljakov, 9 točk; 6. Lešnik, 8 točk; 7.-9. Jerman, Jonke in Popovič, 7'/. točke; 10. Suvič, 7 točk; 11. Švab, 6 točk; 12. Proko.pljevie, 5 točk; 13.—14. Carev, Martinič, 4/4 točke; 15. Hadži 1 */, točke.
Novemu mojstru je sedaj omogočena1 udeležba na nacijonalnem mojstrskem turnirju, ki se prav tako vrši vsako leto. Do sedaj so izšli iz amaterskih turnirjev štirje slovenski mojstri:	Vasja Pirc, Adolf Vogelnik, Milan,.
Vidmar ml. in še Anton Preinfalk.
Prinašamo eno partijo iz tega turnirja z nje.govo gloso..
Novi nacionalni šahovski mojster A. Preinfalk, šahovski sotrudnik »Naše volje«
A. PreinfaCk - P. Bidii
Sprejeti damski gambit
1. d 4—d 5, 2. c 4—dc 4, 3. sf 3—sf 6, 4. 1 3-*c6, 5. Lxc 4—e 5 (to novo otvoritev si je Bidič temeljito pripravil in jo v dopisnih partijah že uspešno uporablja), 6. 0—0 (tudi 6. d 5—e 4. 7. dc 6 da belemu boljšo končnico) — ed 4, 7. Db 3—S a 5; 8. Lxf 7 ' K e 7, 9. Da 3
+ — (ne Db 4+ ? —c 5), — Kxf 7, 10. Dxa 5--de 3, 11. Sc 3 ! ? (črni ni presenetil belega samo z novo obrambo, marveč tudi z izvrševanjem potez brez premisleka, zato je bil krenil na stranpot. Solidno bi. bilo Le 3, pa tudi fe 3 prihaja v poštev) — ef 2 +, 12. Kh 1— (ne Tf 2: b 6 z Lc 5) — Ld 6, 13. Lg 5-d> 6, 14. Da 4^-Dd 7 (bolje Ld 7), 15. Dd 4—Lb 7, 16. Txf 2 — Tac 8 (črni nima več dobre obrambe; na Lc 5 n. pr. izgubi figuro: 17. Se 5+—Kg 8 (Ke 8— Dc 4), 18. Dc 4 +—Ld 5, 19. Dxc 5! itd.), 17. Lxf 6—gf, 18. Sg 5+—Kg 8, 19. Tf 6: —Dc 6, 20. Dg 4—Dg 2 +: (« tem prizna črni, da je zaigraj; na h 5 sledi v štirih potezah mat), 21. Dxg 2—■ Lxg 2+, 22. Kxg 2—Kg 7, 23. Taf 1—Thg 8, 24. Tf 7+ —Kg 6, 25. h 4—Kh 5, 26. Tli 7+—Kg 4, 27. Sce 4 — črni se je udnl.
staja, kjer se odcepi železnica za Metkovič. III. boginja podzemlja — abadon — zalivan — morsko žival. IV. cigansko predmestje Beograda — mesto v Španiji (fon.) — denar (tujka). V. izraz iz fizike — južni sad — kipar, ki je izklesal vodnjak pred magistratom v Ljubljani.
Urednik Drnovšek Bogdan, cand. iur. — Izhaja dvakrat mesečno. Letna naročnina 12.— Din. — Izdaja in odgovarja za Narodno obrumbno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z. Franj«, Kokolj. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova cesta 14/11. — Pošt. ček. rač. št. 17.088. — Tel. 21-09 — »Tiskarna Slatnar«d. z o. z. v Kamniku. (Vodnik in Knez)
\