57
^	BRACO RORAT: MOLOH (1085)
FRANČIŠKA BUTOLO: PESMI (1121) . ^^^^^
Ш ' m	MATJAŽ KOCBEK: PESMI (1126)	^^^^
^^	JOLKA MILIC: PENE (1130)	^^
SANJARJENJE (1139)
Ш ^ IZ SODOBNE CESKE POEZIJE; prevedel Ivan Minatti (1141) iSi^
DRAGO SEGA: TUJSTVO ANDREJA HIENGA (1150)
VLADO ARZENSEK; AKTUALNOST ROSE LUXEMBURG (1163)
GEORG LUKACS: KRITIČNE OPOMBE H -KRITIKI RUSKE REVOLUCIJE*
ROSE LUXEMBURG; prevedel Vlado Arzenšek (1170)
VANJA SUTLIC: O BISTVU DELA, prevedel Janez Dokler (1181)
I. JUVANClC: JUZNOTIROLSKI NEMCI OB PRIMORSKIH SLOVENCIH
V ODNOSU DO ITALIJE (1199)
KARL MARX: KONKURENCA; prevedel Valentin Kalan (1224)
CIRKULACIJSKI PROCES; prevedel Valentin Kalan (1228)
IVAN SEDE J: SKUPINA, DRAGICA CADE2, DZEVAD KOZO, DRAGO
HRVAČKI, DUŠAN TESAR, RAZSTAVLJA V MESTNI GALERIJI (1239)
DINAMIČNI LIKI GIUSEPPA CAPOGROSSIJA (1241)
J. G.: NASA POEZIJA V SVETU (1243)
i^^^H: ^	SEPTEMBER 1967
REVNA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, september 1967
leto V., št. 57
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Vla-
dimir Kavčič (glavni urednik),
Marko Kerševan, Vlado Kralj,
Milan Pintar (odgovorni ured-
nik), Rudi Rizman, Mitja Ro-
tovnik, Ivan Urbančič, Franci
Zagoričnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
\enaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 310-033, tekoči
račun: 501-8-4751 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
Zi N dinarjev. Za študente in
dijake 18 N dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N din
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk Učne delav-
nice ZUSGP
Moloh
Braco Rotar
Gladko, mezeče blato je pomešano, prebodeno, oskrunjeno z ostro-
robim, iz večjih kosov zdrobljenim kamenjem, ki ga mršavi, stari, ne-
koliko sključeni cestarji samogibno in nezanesljivo, njih gibi so že pre-
cej okorni in njih oči že precej slabo vidijo, razsipavajo z lopatami s
srčastimi železnimi deli. Izumirajoči poklic cestarstvo. Nepravilni skal-
nati otočki štrle iz lesketajočih se rjavih rdečkastih ali neprozornih
rumenih luž, nehote, po naključju so zdrknili z lopat, z njih ploščatih
kovinskih listov zaradi otrplih, okorno dolgih rok starih mož. Včasih
pa to delo opravljajo hitro, z dolgimi zamahi zagoreli, črnolasi tujci
in nenehno preklinjajo v svojem oglatem jeziku. Ozki obročki, najprej
ostri, pozneje pa vse bolj plitvi, dokler popolnoma ne izginejo in jih
preglasijo drugi, ki nastajajo tam, kjer se redke dežne kapljice sreču-
jejo z gladko površino, se lomijo ob otočkih, se ob njih ustavljajo, spre-
minjajo oblike in izginjajo, redke in drobne kapljice, kljub temu, da
temno in neprozorno, vendar pa še prosojno in nizko obešeno nebo na-
poveduje skorajšnjo nevihto in je celo tu in tam slišati grmenje, čeprav
ne vidimo bliskanja. Pod čevlji se zdrobljeni grušč, ostrorobi koščki ve-
likih skal ali okroglega prodnatega kamenja škrtajoče zarivajo v dno,
se drgnejo med seboj in ob izprana tla kotanj, sestavljena iz enakih
kamnov. Temnosivo nebo prepušča rdečkasto svetlobo. Neresnične sen-
ce drugega in najbrž tudi drugačnega sveta se ne ustavljajo na tleh, po
katerih hodim, ampak tonejo v zmehčano, z vlago prepojeno strukturo,
prsti, nedosegljive mojemu vidu, nevidne, zanje vem skoraj nehote, le
s kotički vidnih celic jih bežno zaznavam, kako drsijo po neki valovni
dolžini, ki se le malo ujema s frekvenco mojega telesa.
Valjajoči glasovi rebrastih avtomobilskih koles se izmenjujejo s
šumečim pljuskanjem, ko zapelje kolo v kotanjo in požene dotlej mirno
vodo visoko kvišku, za njimi ostaja voda, gosta, premešana in kašasta,
le počasi se umirja, vznemirjena, z njo premešana prst se useda, dokler
ne postane njena površina spet gladka, le rahlo načeta s krožci dežnih
kapljic in se povrne barva, ki jo je imela prej. Rebrasti sledovi, rebra
so vtisnila majhne vdolbine, med katere se je vrinilo rumeno blato v
ostrih grebenih, se prepletajo, potekajo drug čez drugega. Paziti mo-
1* — Problemi	1085
ram, da si ne zmočim nog, kupčki kamenja, neenakomerno razvrščeni
in potapljajoči se v vodo in blato in prosojne površine luž majavo iz-
ginjajo za meje mojega vidnega polja, izginjajo iz sveta, v katerega so
vstopili kot perspektivična motnja, ki nanjo zadene pogled, uprt proti
koncu poti, kot sploščena prečna lisa na ožeči se poti, ali pa so se izlu-
ščili iz tal tik pred menoj, zahrbtno in nenadno, da se jim komaj iz-
ognem.
Neumnost je bila ta vojna, pravi ves rdečeličen okrog rumenozobih
ust, medtem ko mu testasti, nabrekli trebuh narašča in upada, tako
zelo ga razburja moj obisk, tako močno ga razburi sleherni glas zvonca
na steni nad steklenimi kuhinjskimi vrati. Nizko bobnenje topov zliva
z nekoliko višjim prasketanjem pušk, gnijoči, smrdeči mrliči in prejšnje,
včerajšnje bitke kužijo zrak na nizkem travnatem klancu, po katerem
se verižijo temne vijuge strelskih jarkov, visoko in v vse smeri se dviga
zemlja pod topovskimi izstrelki. Neumnost, popivanje, besnost, zatolkli
so jih popolnoma pijane v zanikrni kmečki koči, skoraj gole, porasle
s sršečimi kocinami, ko so stali v vrsti za telo mlade kmetice in je vsa
omotična ženska stokala pod enim izmed njih. Kot božja roka, kot Zeu-
sov nezgrešljivi blisk so segli mednje in pometali njihova tenkonoga,
kosmata trupla z gladkim truplom kmetice vred na zasneženo dvorišče.
Amen, konec, pax vobiscum, razvneto praskajo njegovi debeli prsti z
behmi, ploščatimi nohti po spodnjem delu trebuha, prav tam, kjer začne
izboklina uplahovati, kjer je še zmeraj njeno najbolj izbočeno mesto.
Bob mu mirno, pobalinsko nasmejan ugovarja s svoje fotografije v zla-
tem okviru, ugovarjajoče se smeji in smeje ugovarja skozi prozorno,
nad vse snažno steklo, ki ga vsak teden vestno snaži teta Ines. On ni
bil z njimi, ihtavo pojasnjujejo rdeča, s krvjo zalita lica njegovega obra-
za, nekoliko je užaljen, ker se je tega sploh spomnil, ker je na to sploh
pomislil, jezen, ker je kaj takega sploh izrekel. Kri mu kar naprej pri-
teka pod kožo uvelega, z gubami na nepravilna polja razdeljenega obra-
za, zalije vse podkožje globoko v lase, ko z debelimi rokami na nekoliko
upognjenem hrbtu kroži po sobi z negotovimi koraki svojih tenkih, v
ohlapne hlače oblečenih starčevskih in od nekdaj prekratkih nog, ki
se mu, oblečeno toplo in varno v doma izdelane copate iz tanj še temno
zelene klobučevine, ugrezajo brez šuma v pleteno preprogo, ki prekriva
pološčene, v pravokotniški vzorec uvrščene deščice njegove sobe, oblo-
žene s težkim, iz masivnega lesa narejenim in z nepriročnimi rezbari-
jami okrašenim pohištvom na rezljanih nogah — tudi omare ima na
nogah, da se zdi, kot da bodo klecnile pod svojo težo — med knjigami
na polici obešeni na zid se bleščeče boči pozlačeni hrbet Merveilles de
la France, posebna izdaja, zgolj zanj in njegove tovariše, z ustreznim
posvetilom seveda: aux camarades de la guerre etc. In Von Pol zu Pol
v dveh zajetnih zvezkih, s katerima popotuje v svojih samotnih urah.
Mokre čevlje, oškropljene z rumenim blatom, drgnem bolj nehote ob
preprogo, spleteno iz debelih volnenih niti, da rahlo prasketa, upoko-
jeni oficir, avstrijski kapetan, cesarski častnik, v kraljevini in pozneje
v republiki pa državni uradnik, ne znajde se posebno, ko vozla besede
1086
ljudstvo, narod, pokojnina, spominjajoč se sivih uniform in svojega
svetlega suknjiča, pošitega z zlato vezenino, kako poveljuje ves vitek,
svetlolas in vzravnan sredi pravokotnega vojaškega dvorišča, takrat so
oficirji morali nositi steznike, meni ga ni bilo treba, ponosne besede
se usujejo iz njegovih ostarelih in mehkih ust, izvlečem sabljo in re-
čem: naprej! Star je in nadušen, ponoči prav gotovo nenehno pokaš-
Ijuje in ne spi posebno mirno, vsako razburjenje mu škodi, kolerik s
slabotnim srcem, ki mu hitro, zaradi najmanjšega vzroka požene mo-
drikasto kri v glavo, naenkrat, lepega dne, se bo uprlo, popustilo nje
govi jezljivosti, se ustavilo v zvijajočih krčih, že zdaj zelo težko sope
iz pljuč pod neprožnimi rebri. Bob se privoščljivo nasmiha s svoje za-
stekljene slike. Proti koncu sem prestopil k Italijanom in odšel na fran-
cosko bojišče, spet bo s hripavim glasom prebiral aux camarades de la
guerre in kazal tiskane podobe francoskih cerkva, gradov in njihovih
s smrekami pa tudi z drugimi drevesi preraščenih razvalin. Glej, Joachim,
nagrada za upor, togo in ponosno stopica s prekratkimi nogami po
volni preproge, to je nagrada za zvestobo domovini v njenih kritičnih
trenutkih, pravi njegov rdeči obraz skoraj solzan, komaj zadržuje solze
ganotja za nateklimi starimi vekami, stari bebec, ko bere nabuhle fran-
coske besede napisane z izumetničeno pisavo na prvo, nepotiskano stran
knjige, in se mu zaradi razburjenja tresejo roke, spominja se dni po
zmagi, voda iz preluknjanega žleba bobni po pločevinasti strehi lesene
drvarnice in prasketa po skoraj gladkem betonskem tlaku okrog nje-
Merde, pravim z nadutim glasom, pour ca me fait chier, je m'em fous
de toi et de ta patrie, se posmehujem naprej, tout cela n'est pas vrai.
Rdeča glava pod belimi, redkimi lasmi se pozibavajoče premika po
sobi, ohlapne hlačnice mahedrajo okrog tenkih stegen in meč, misli si,
kar si hočeš, nadaljuje mirno, zadaj so hlače precej napete, prav tako
na trebuhu, raje presliši, kar mu ne ustreza, dela se, da je gluh, kljub
velikim, prevelikim ušesom, dela se gluhega, naglušni stari gospod z
nenavadno zardelimi lici in s častitljivimi sivimi (jekleno sivimi) lasmi
in kot jarki globokimi, spoštovanje zahtevajočimi gubami na obrazu,
pokritem z ohlapno kožo une personne serieuse, parolle d'honneur, pravi
v takih primerih neizmerno naivni Jean, ki mu vse, tudi to, pride prav
(to pripovedujejo njegovi znanci med seboj), ko sedi na pletenem stolu
na pločniku pred Old Navy in sprašuje golonogo sosedo na desni po
uri in sosedo na levi z belgijskim naglasom, gnusljivo povešajoč ustnice
pod pegastim nosom (kar mu daje germanski videz, ki ga tudi izrablja),
po njenem malem rumenem, resastem psičku, ki ga sicer vsak dan vidi
ob njej, pripetega na rdečo ovratnico in prav tak, le nekoliko ožji jer-
men, a ga prav danes ni pripeljala s seboj, mogoče je bolan, pauvre
bête, sprašuje milosrčno. Stari Jakob se utrujeno usede na stol, gomo-
ljasto izrezljane noge leseno zahreščijo pod nenadno in sunkovito obre-
menitvijo, klecnejo in se zravnajo v staro lego, naslanja svojo veliko
rdečepolto glavo na svojo debelo in kratkoprsto desnico, Ines, kriči za
svojo ženo in na pol vstane, da stol poskoči in znova zaškripa, Ines,
ponudi vendar kaj, žganje rumeno se bleščeče ali kaj podobnega, saj
1* — Problemi	1087
je prišel Joachim, ja, ja, Joachim je tu, prav Joachim, se škripajoče
nasloni na naslonjalo stola, ravnajoč svoje od starosti upognjeno hrbti-
šče, merim besedo, s katero ga bom zadel v glavo, tja, nekam med z
žilicami prepredene oči in nekoliko vdolbeni nosni koren, nekje v bli-
žini kriče otroci, vreščeči glasovi se visoko vzpenjajo, stiskajoči se pod
kakšnim napuščem, na varnem pred dežjem in pogledi izrabljajo naliv
za svoje majhne umazanije in nesposobnosti, za dražljiva kratka do-
tikanja, deklice vreščijo glasneje, njih glasovi so užaljeni, vendar pa
le vreščijo, stari Jakob s težavo vstane s stokajočega stola in tleskajoče
zapre okno. Kmalu se zarosijo šipe.
Jutri odpotujem, rečem, reče Joachim, mogoče mi bo dal kaj na
pot, tvegam, da zahteva od mene uslugo, presedam se na stolu s kleca-
jočimi nogami, odebeljenimi, nekohko črvivimi, vidim luknjice, ki so
jih izžrli črvi, leseni sklepi hreščijo, negotovo in neprijetno se počutim.
Začudeno pogleda vame, vanj Jakob (Rahela, reče, prinesi žganja na
mizo, da se poslovim od bratovega sina), že, izskoči beseda iz vijoli-
častih, nekohko trepetajočih ust, (in Izak je rodil Jakoba, in kdo je
rodil Izaka?), daj mi popotno palico, grčasto palico, grb človeškega
rodu, žezlo pozemskih kraljev. Veliki oče, ki se skrivaš za kamnitimi
svodi visokih cerkva, ki prihajaš vanje v svetlobi njihovih oken in vate
posegajo naše ničvredne molitve, naše opotekave besede, naši jeclja-
joči, predmestni stavki, o oče, ki prihajaš k nam kot pogled svojih oči,
kot svoj odsev nad ozvezdji, kot neslišno brenčanje nebeških sfer, kot
naša smrt, kot ježenje las in srh po hrbtu, kot dno v brezdnu, kot moja
meja, in mati, ki si v tem, česar ne verjamem, česar ne morem videti,
ki si zevajoča odprtina brezna, bruhajoča svoje nebogljene in izprijene
otroke v luč očetovo, pod njegov žgoči, vsevedni pogled, pod nebo, o
Uran in Gea, naj mi Jakob izreče mesnato besedo in ljubil ga bom, kri
svoje krvi, naj mi natoči žive vode, in cenil ga bom, dušo svoje duše.
Rezkajoča otrplost zaradi premočnega in predolgega pritiska na žile
povzroča topo bolečino v nogi, z bolečo nogo vstanem, da bi pregnal
bolečino, da bi pognal kri po žilah hitreje, razpenjeno, viharno morje
premetava težko železno ladjo z dolgimi topovskimi cevmi po svojih
zelenih valovih, voda se besno peni ob njenem boku, skoraj črno nebo
z osvetljenimi robovi posameznih oblakov, zatekajoče se pod preprost
rjav okvir, parajo odsevi svetlobe na steklu, ki pokriva sliko, in bliski,
Erzherzog Ferdinand piše ob poševnem premcu, plove na levo in nje-
govi ozki dimniki bruhajo goste oblake skoraj črnega dima, temnejšega
od neba. Pod njim se iz prozorne, steklene vaze, obešene na majhen
žebelj, zabit v gladki omet, spušča že zdavnaj posušena rastlina. Listi
so ji že skoraj vsi odpadli, posušenega rumenkastega stebla se drže le
njih najnižji temnorjavi deli. Posloviti se moram, rečem, ko poneha
naliv, prenehalo je bobnenje curka po pločevinasti strehi drvarnice,
tudi pokvarjeni smeh in vreščanje otrok iz soseščine sta prenehala in
se spremenila v bolj oddaljeno in razdrobljeno kričanje. Zavzeto mi po-
nuja dežnik, pripravljen je iti ponj v klet ali kateri drugi prostor nje-
gove ne posebno prostorne hiše, s težavo ga zavrnem (ne mislim se več
6
vrniti, vsaj tako kmalu ne), zunaj postaja svetleje, da se zdi prižgana
svetilka naenkrat popolnoma slabotna in ne zaleže posebno, zdi se, da
je precej vetrovno.
Penelopa, Penelopa, čakala ga je do onemoglosti in še čez, medtem
ji je postava ohlapno naraščala in obraz postajal temnejši, oh, Penelopa,
vzor vseh zvestob, vrnil se je k tebi na počasnem perju Ikarovih kril
(nekoliko poškodovanih zaradi vsem znanega padca), vrnil se je oholi
pocestnik, klatež, iz mlajših naročij tujih žensk, iz njihovih mehkih
postelj se je vrnil prešuštnik, še ves krepak in mogočen je ubil tvojo
majhno nezvesto misel, ki si jo celo pred seboj skrivala v zadnjem delu
lobanje. Prišel je z dolgim kijem v roki, oprt na smrt morilko.
Gospa Emilija Ploh prijazno kremži svoje testeno lice, svoj bledic
ni, brezkrvni obraz, ko kupujem pri njej zelenjavo, prej, že pred leti
je pospravljala naše stanovanje in moja mati ni bila z njo posebno
zadovoljna, zato še zdaj kupujem pri njej zelenjavo, pri njeni stojnici
moram obstati, ko kriči za menoj, gospod Joachim, gospod Joachim
potem se je zelo bogato omožila, to novico je veselo zaupala moji ma-
teri: veste gospod Ploh je zelo premožen, gospod Ploh je tapetnik in
lastnik majhnega zemljišča, kjer goji Emilija korenje, zelje in drugo
povrtnino in jo potem vsako jutro razen nedelje (v nedeljo je zmeraj
pri prvi, a tudi še pri kateri drugi maši) pelje na trg, k svoji obilo zalo-
ženi stojnici, tam se voziček s pojemajočim cviljenjem ustavi in ona
nalaga svoje blago na redke deske, ki jih je prej pokrila s časopisom,
svoje pridelke, plodove svojega truda. Ponosno ponuja svoje delo raz-
lično oblečenim ženskam, moški so pri tem opravilu bolj redki. Kar se
je spominjam, je njen obraz bled in zmeraj je tako pačila svoja testena,
mogoče celo nekoliko otekla lica. Ne vem in mislim, da nihče razen
njiju ne ve, kako je ogrela gospoda Ploha, zajetnega in uspešnega ta-
petnika, šop korenja, prosim, kupček špinače, da solato, seveda, precej
prinesem, vali svoje v temna oblačila zavito telo, kako ste kaj, gospod
Joachim, mi meče v obraz svoje cunjaste besede, z leti so postale njene
besede še bolj cunjaste kot svoje čase, mokre, z vlago prepojene krpe
nevidnega blaga, da me zmrazi in se zdrznem, po nekaj besedah hočem
oditi, Joachim, Joachim, izgubljaš se mi z obzorja. Ne verjamem, ne
morem verjeti, da bi pritekla kri, če bi s tenkim rezilom zarezal črto,
tenek urez v njen obraz, skozi sloje nabrane maščobe in odmrlih, z lo-
jem zamašenih, že popolnoma belih žilic, niti sledu krvi ni v njih. S.
kratkimi, nerodnimi gibi svojih od prsti črnih rok maši kupljeno zele-
njavo v prozorno vrečo iz plastične mase, prav boriti se je treba dan-
današnji, globokoumno blebeta testo njenega obraza svoje testene mo-
drosti, globoko iz testa blebeta testene globokoumnosti. Otekajoče, vzha-
jajoče testo odpada od njenih majhnih ust, se lušči od njenega telesa,
lahko bi se poročila s pekom, dobra bi bila kot kruh, boljša bi bila
kot kruh.
Okroglo, iz kakšne reke nabrano kamenje v tlaku mi povzroča krče
v stopalih, okroglo rečno kamenje, vsajeno v dno nove struge, vijugaste,
stare in ozke ulice, zazidane med prav tako stare hiše, ki jih drže na-
1089
razen v lokih se vzpenjajoči zidani mostički, sicer bi, starke, omahnile
druga drugi na ramo, razkrile svoje nagnite tramove, razsule svoje ka-
menje in opeko, se združile v zanikrn kup starega in nerabnega grad-
benega materiala, prasketajoče bi žvenketala njihova stekla, padajoča
iz lesenih okenskih okvirov, v oblaku prahu. Od starega Jakoba priha-
jam, od njega se vračam, gospa Emilija, od strica Jakoba, brezuspešno
govorim v testo njenega obraza, govori Joachim s skrito mislijo na beg
v testo njenega obraza, mudi se mi, pravim boječe in skrajno previdno,
da se mi treseta roki, ko prevzemam šuštečo plastično vrečko z zele-
njavo, danes ne bom sadja, in si popravim klobuk (temen je in mehak
z zelo kratkimi dlačicami po vsej nežno oblikovani površini, tak mi
najbolj pristaja), rad bi se poslovil, mencajoče pravim na svidenje,
oglasite se še, jutri prav gotvo, gospa Ploh, prav gotovo. In gospa P.,
snažilka, ki živi v kleti naše hiše s svojimi petimi otroki življenje dvo-
živk, dvoživkarski, škrgasti otroci gospe P., prijateljice, ne, pravzaprav
samo dobre znanke gospe Ploh, govore svoje prodorno deželansko na-
rečje na ves glas (že dolga leta so v mestu in se še niso odvadili), da
slišimo njihove falsetne, kletnodvoriščne glasove do naših oken, odkoder
se tihotapijo, resda nekoliko oslabljeni, zato pa toliko bolj zahrbtni in
potuhnjeni v vse prostore, odskakujejo nenadno od sten, in se v vsej
svoji folklornosti in predmetnosti postavljajo pred nas, nam vdirajo v
ušesa, nasilni kot nekaj, kar preprosto je in je prav zato popolnoma
neomajno in brezprizivno. Na svidenje rečem, gospa Emilija, na svidenje.
S plastično vrečo, polno zelenih listov in korenja se s precejšnjo
težavo, vendar pa olajšano vzpenjam do svojega stanovanja po zelo
strmih stopnicah, zlasti v zgornjem delu stopnišča so stopnice tako
strme, druga iz druge navpično rastejo, na kvadraste podstavke polo-
žene kamnite plošče molijo za kakšen centimeter svoje sprednje robove
proti mojemu obrazu, proti mojim očem, da prav težko stopam po njih,
včasih si oddahnem, sopihaje se sklonim, in vzamem reči izpod zapra-
šenega predpražnika, pod njim leži v drobnem, sipkem prahu majhen
ključ. Ko ga držim v roki, berem ELZETT, s težavo, trdo gre v ozko,
pokončno in nekoliko zavito luknjo ključavnice, da bi odprl gladko po-
loščena vrata stanovanja, odgrnil puhasto odejo postelje, razklenil če-
ljusti doma, dokler ne pride kdo, ali zgovorna Ana ali kdo drug, ki ga
hoče imeti zase, vsaj en del hoče imeti zase, in mu ga moram odstopiti,
nikoli popolnoma, vendar pa ravno dovolj, da sem vznemirjen. Anchen
du bist mein Augenstern, vse ti dam, vse ti prepustim. Ubogemu starcu,
rdečeličnemu Jakobu gre kar dobro, še preveč, kar zredil se je, in to je
zanj nevarno in nič manj za nas, ki ga poznamo, saj mu lahko maščoba
nenadoma stisne srce in zamaši žile, da ga bomo morali, bog ne daj ne-
sreče, obiskovati v bolnišnici, kjer bo njegov rdeči obraz videti višnjev,
mogoče celo modro vijoličast, med belimi stenami, belo posteljnino in
belo popleskanim bolniškim pohištvom, ne verjamem, da bi to pre-
živel, jezeč se na nas, svoje, pa čeprav daljne sorodnike, in nase, ne da
bi mogel karkoli ukreniti, kaj prizadejati komurkoli izmed nas, pripo-
vedovati svoje dolgočasne, že tolikokrat povedane zgodbe, posegati vanj
1090
s svojimi brezostnimi, jezljivimi besedami, s svojimi ostarelimi, ohlap-
nimi stavki, polnimi zlobe, s svojim strohnelim ponosom, moral bi čim
prej umreti, daleč od nas in na samem, naj vendar že umre.
Škripaje se vdaja pod težo telesa z grobim tapetniškim blagom pre-
oblečena površina kavča, brenčeče se upogibajo vzmeti, njihova rdeč-
kasta dolga kovinska telesa se stiskajo v položno spiralo, stiskanje in
popuščanje mišic zlasti na trebuhu vpliva blagodejno, sproščajoče.
Skoraj popolna tema je, ko hodim ob obali po velikih nepravilnih
kamnih, pravzaprav iz bližnjih gor odlomljenih skalah in sunkovito piha
veter, migljajoče luči mesta se potapljajo v katranasto morje, poska-
kujem s kamna na kamen, lahko bi zgrešil in se bojim, iščem prostor,
kjer bi lahko mirno sedel in pokadil cigareto, močno razsvetljene ladje
so zasidrane pred pristaniščem, ribe so potopljene globoko pod smol-
nato površino. Majhni čokati ribiči, ki čez dan dremajo na sončni pri-
peki in le včasih zakričijo neznane besede, jih z zaprtimi v steklene po-
sode, svetlo žarečimi karbidnimi lučmi, zaslepljujejo, goljufajo in va-
bijo, naj pridejo na površino, potem pridejo zaslepljene, radovedne za-
radi prodorne svetlobe in se v luči karbidovk srebrno svetijo njihovi
premetavajoči se beli ti-ebuhi, omamljene zaradi pojava prezgodnjega
dne. Daleč proč od pristanišča vidim osvetljene čolne, samo njihove
luči obrnjene navzdol, usmerjene v globino zelenkaste vode, negibne,
prežeče oči. The fishes were crasy and the fishermen were very wise
men. It'd be throu, of course. Potem pridejo ribje konzerve, majhne
pločevinaste škatlice iz tenke pločevine, prazne imajo ostro narezane
robove in mastno notranjost (iz njih še zmeraj lahko kane kapljica
olja). Antracitna površina.
Druga v drugo se iztekajoči steni sta kot, vanj se steni pogrezneta
in hkrati se iz njega vračata, polmračna senca med njima varuje nje-
govo skrivnost, senca varuje skrivnost (v tem primeru) rojstva in smrti,
v senci vsakdo varuje svojo malo nagnito skrivnost, varuje prav to,
zmeraj isto.
Neir osteria numero venti
tra bumzi bum zi bum
se la nona avesse i denti
tra bumzi bum zi bum
Quanti cazzi a ospedale
Quante mone a tribunale
daghe la ben biondina
daghe la ben biondina
Glede krepkonogega dekleta v lahki obleki si želim več vetra in
glede počitnic več zabave. After having ride on the horseback I went
to my mother, to sweet lady Alice, lahkomiselni Jean pravkar razpravlja
z neko starko o preskrbi z mlekom. Zvitoroge živali, zmeraj tekajo ali
pa se počasi premikajo po pašnikih, nikakor ne morejo dobiti primer-
nega nadomestila za svoje krepilno mesto (tudi to je usoda, čeprav ne
1091
mislimo tako prav pogosto). Prežvekujoče zadovoljstvo skriva njihovo
besno nepoštenost, pohotnost njihovega parjenja, rdečo bolečino nji-
hovega korenja.
Neir osteria vaticano
tra bum zi bum zi bum
è successo un fatto strano
tra bum zi bum zi bum
Papa Pio fra i enscini
inculava Mussolini
daghe la ben biondina
daghe la ben bionda
Razglašene glasove, svoje misli izgubljajoč, se premetavam po škri-
pajočih in prasketajočih vzmeteh, ko napnem telo, oslabele trebušne
mišice, da bi vstal, brenčeče pokajo, zamirajoči bakreni zvok še naprej
vztraja v notranjosti ležišča, še potem, ko že nekaj časa stojim na hlad-
nih parketiranih tleh zraven predposteljne preproge, zgrešil sem jo,
zmeraj jo zgrešim, ko tako hitro vstajam, in se odpravljam proti vra-
tom, pod težo prasketajo parketne ploščice.
Ce un papa con occhiali
tra bum zi bum zi bum
chi inculava i cardinali
tra bum zi bum zi bum
Že ves teden dežuje, mesto vztrajno pokrivajo sivi deževni oblaki,
ki so se spustih že tako nizko, da se dotikajo hišnih slemen, ulica je
spolzka in gladka, ko se plazim tesno ob stenah večnadstropnih hiš, vča-
sih zadene moja obleka hrapavi omet, da zaslišim raskav zvok, jaz se
ne ženim, jaz že ne, preskakujem plitve, prozorne lužice in deroče to-
kove, kjer puščajoče odtočne cevi izlivajo vodo z visokih streh, iz nevid-
nih žlebov, nekako bo treba prehoditi to kratko razdaljo. Le redki ljudje
se pljuskajoče premikajo po pločniku, raj za povodne ptiče, kdo ve, ko-
liko vode priteče v eni uri v kletno stanovanje gospe P. v naši hiši. Ne-
koliko kričeče in temno žarijo osvežene (že zdavnaj pozabljene) barve
hišnih pročelij, lahko jih opazim, gledati jih ne morem, saj mi sicer
pada dež v oči, pa tudi primerne svetlobe ni, in oko hitro utrudim, izo-
gibajoče gledanje je utrudljivo, rečem potiho, škrgasti kraji, imajo no-
tranje in ne tiste, kot nitke viseče škrge ob straneh, zažive le ob takš-
nem vremenu. Na vogalih, kjer sveže pobeljeni zebrasti prehodi rit-
mično prečkajo ulico, se nabere največ vode, rumena, skoraj rdeča, kot
da izplahuje konjske iztrebke, stoji nad zamašenimi rešetkami kanalov,
pod njo postanejo bele proge prehoda rumeno rjave, intenzivno žarijo
skozi plitvo plast obarvane tekočine, ki sega daleč proti sredi ulice, da
jo težko preskočim, vendar se tokrat posreči (tokrat, nikakor pa ne
zmeraj), včasih pa vdre voda v čevlje, njen lepljiv hlad povzroči nara-
1092
ščanje jeze, prave besnosti, ki krči ude, da bi cepetali, jo uničili, poho-
dili, pomendrali, jebem jim mater njihovo, poskakujem proti zavetju
pred menoj, da bi počakal konec najhujšega naliva. JOK zmeraj nekaj
glasno vpije, trudi se, da bi glasno vpil za menoj, a ga glas zmeraj sproti
izdaja v sikanje in pogrkovanje, nekoliko zanikrn tale JOK, bolehni
(skoraj prebolehni) sin svoje neugledne matere, kriči s previsokim po-
grkujočim glasom in drži v mali roki (lahko bi imel lepe roke, majhne
in nežne, ko ne bi bilo debelih, klobasastih prstov in kratkih obgrizenih
nohtov) siv svilen dežnik, pravkar ga je bil prinesel iz pristanišča ali od
kod drugod, na vsak način ni od tod, ne, JOK skoraj ničesar ne kupuje
v tukajšnjih trgovinah, majhna izbira, pravi, in slaba kvaliteta, JOK
gentleman, plemenitnik JOK, kila mu visi do kolena in tega noče pri-
znati, zmeraj spravi stvar nekoliko više, da se je ne vidi, da moramo
ugibati, kaj je to, ali ni pravzaprav, žolčni kamni so vzrok njegove ru-
mene polti, rumenokoži JOK, slabotni glas, tudi zobe ima bolj slabe,
pa jih neguje, bolj pošumeva kot izgovarja svoje kričanje, njegove bed-
ne, prežvečene misli o črni kavi in Ane Lise, ki je ni in ni mogel, že dol-
go nisi videl ženske, mu je rekla do pasu gola, režeč se porogljivo in
odšla drugam, željna zabave in ne ljubezenskega tečaja, velik naivnež
tale JOK, vestno skrbi za svojo skrbno mater, staro pošast na predmet-
noučiteljskem prestolu zakotne šole v še bolj zakotnem, zavrženem me-
stu, pravzaprav kraju, zdaj ima sivo svileno marelo s kovinskim ogrod-
jem in ročajem prevlečenim s posnetkom usnja (nenavadno uspešna
je, trdi o njej, skoraj pravo usnje, čeprav lahko vsi uganemo na prvi
pogled njen zanikrni izvor), včeraj je bil pijan, ni kdo ve kako zanimivo,
in še manj pa mu lahko verjamemo, zaradi bolnih jeter in slabe krvi ne
smete pretirano uživati alkohola, so mu rekli po temeljitem pregledu,
kamor ga je peljala njegova mati, zaradi jeter, veste, in zaradi krvne
usedline, nevarno je, nevarno je, ponavlja njegova roditeljica še zmeraj,
ob vsaki, še tako neprimerni priložnosti, JOK je pogumen, nenavadno
je pogumen in pije naprej, pogosto pije, vsak dan, čeprav ga pri tem
nihče ne zaloti, njega, junaka, ki tvega življenje (za blagor ljudstva),
za naš narodni značaj, vnašaj e vanj potezo drznosti, precej nenavadno
potezo pri tako medli stvari, ni lahko zalotiti. Spoštljivo stopim za njim
skozi steklena vrata majhnega lokala, potem ko je potrpežljivo in vestno
otresel in zaprl svoj ponos, mokro se lesketajoči dežnik (takega ne vi-
diš vsak dan in ne dobiš povsod), poravnal palice, on že ve ceniti stvar,
on že, včasih je pomival posodo v nekem večjem kraju v hotelu Sirius,
oh, terre de la liberté, in nosil zamorskim gostom v njihove zanikrne,
po plesni in tapetnem lepilu dišeče sobe od prejšnjega dne prigoljufane
zajtrke, za primerno napitnino seveda, pa tudi za gostom primerno žen-
sko družbo je skrbel. Dve kavi prosim, zašumi, pravzaprav dve kavi
phossim, razumejo ga vseeno, debela svetlolasa ženska v progasti obleki,
proge so navpične, da bi bila videti bolj vitka, sedi pri blagajni in je
resno zavzeta za večjo prodajo kave, ozki prostor med bleščečo se na-
pravo, ki ji pravijo ekspres, in polico, na katero so naslonjeni gostje,
ko pijejo kavo, in na kateri stojijo posode s sladkorjem in skodelice
1093
s kavo, je natlačen in vanj kar naprej prihajajo novi odjemalci, da po-
staja soparno in so vrata odprta. Zunaj zelo dežuje. Kila, ki ga sicer pri
hoji in drugih opravilih nekoliko ovira, je tukaj popolnoma nepomemb-
na in tudi pogled na JOKovo postavo ne izdaja ničesar posebnega, kavo
s smetano, da, da, in se hitro preriva proti polici, obešeni na zid, pre-
vlečeni s plastično maso, ki rabi za mizo, ki pravzaprav je miza, le da
nekoliko nenavadne oblike, oblike, ki je nismo vajeni tako imenovati,
polici, ki opravlja delo mize. V steklo zaprti lokal je v hiši, sloneči na
stebrih, pokritih z drobnimi, črnimi keramičnimi kockicami, pod stebri
se gnetejo ljudje, zapirajo dežnike, jih otresajo, le nekaj korakov naprej
jih spet odpro, namočijo v nalivu in jih še naprej, pod drugim obokom
spet zapro in otresejo, po eni strani ulice se vleče dolga veriga obokov,
ki so jih naredili zato, da bi promet laže tekel in da pešci ne bi bili v
nenehni nevarnosti, naliv počasi ponehuje, mesto postaja svetlejše, JOK
hiti za nujnimi opravki.
Teta Terezija, stara ženska s slovansko nagubanim obrazom, velika,
ko so zaprta, ravna usta jo izdajajo, čeprav je sicer zelo blaga in rado-
darna, pomiva posodo in z jokavim glasom glasno prepeva pesem o iz-
gubljeni mladosti in o lepotah sadovite jeseni, nikoli ni imela otrok in
nikoli ni bila tako revna, debeli porcelanasti krožniki ji vajeno in varno
drsijo skozi roke, le redkokdaj katerega razbije, oh, mladost ti moja,
se trese glas, uvela trepetajoča usta z naporom komaj oblikujejo star-
čevske besede in jih brezskrbno prepuščajo zraku, naj počne z njimi,
kar hoče, nebogljene, nekam nedorasle se vzpenjajo pod potemneli strop,
tega je kriva vlaga, ki nastaja pri kuhanju, skoraj usmiljenja vredna,
kam si se mi skrila, zategne, nekoliko netočno, po svoje ubere melodijo,
slabo sliši, žvenketajoče polaga krožnike drugega na drugega, v velik,
bel, visok, rebrast stolp, ohlapni in uveli roki se potapljata v umazano,
neprozorno vodo, na njeni površini se že strjuje oranžasta maščoba,
majhni, skoraj popolnoma okrogli oranžasti, včasih skoraj opečno rdeči
plavajoči otočki, v kepo zmečkana cunja pomivalka nemočno visi zatak-
njena za rob rjave posode. Za hip utihne, prisluškuje neenakomernemu
klokotanju vode v izlivku, ki se spreminja v glasno, srkajoče požiranje,
čas klokota v njenem grlu; ko poje pesem o njem, ji klokota v grlu, čas
mladosti, odteka voda skozi njeno spolzko rešetko, končalo se je, ko ji
je mož umrl v nesreči, odtlej poje, ko pomiva posodo, on tega ni mogel
prenesti, ni maral ne pomivanja posode in ne njenega nerodnega petja,
bil je velik gospod, ubežnik in carskega dvora, s svojo popolnoma obrito
glavo je ušel pred vojsko in smrtjo in se zatekele k njej, v njeno široko,
varno naročje, kjer je čas neopazno potekal, v njen topli dom se je vselil
priseljenec, na njeno mehko, mlado telo. Kam si se mi skrila v razde-
janem sopranu, cvileče poje, kima z neurejeno sivolaso glavo, dovolj je
stara, da ničesar ne verjame, in dovolj, da ne razume ničesar. Izlivek
hropeče razglasi zadnji požirek umazane, mastne vode, krpice maščobe
se vsedajo na njegovo dno, slabotni in tenki, z rumenimi lisami nepra-
vilno razporejenega pigmenta pokriti roki primeta spodnji krožnik v
stolpu, s tem dvigneta ves stolp v višino obraza, potem visoko nad gla-
1094
vo, na polico odprte omare, zdaj si lahko oddahnem, si misli otročje,
drsajoče gre proti oknu in počasi, previdno sede v svoj globoki, zaradi
obledele zelene barve umazan in zaprašen videz ustvarjajoči naslanjač.
Neumnost, reče njena spokojno nagnjena siva glava, to je neumnost
Joachim, z globokim, nekoliko hreščečim glasom izkušene vedeževalke,
vedeževalkinim, vedeževalniškim glasom, ljudje počnejo še samo neum-
nosti, govori sede, medtem ko se ji nabuhla zadnjica spokojno opira na
mehki sedež naslonjača, potlej pa spanje, bledorožnata koža spodnjega
dela obraza, tam, kjer so njena prevelika vodoravna usta, se ji zelo na-
guba, gube so prosojne, zelo pozno vstajam, vztraja pri svojem, Joachim,
Joachim, ostani še malo, pravi hitro z druga v drugo se zaletavaj očimi
besedami, ko lažem vzrok svojega hitrega odhoda in nespodobno krat-
kega obiska, blagor tebi, teta Terezija, sredi tvojega malce zaprašenega
doma, ob rebrastem stolpu iz krožnikov, danes sem jo zmotil pri spo-
mladanskem pranju in čiščenju, ali pa je imela (kar ni posebno ver-
jetno) pred kratkim številen obisk in se ji je nabralo tohko posode,
ob grgrajočem izlivku, požirajočem mastno, umazano vodo, ki ostaja
po posodi, toda jaz sem utrujen od tvoje modrosti, od sleherne mo-
drosti, modrost me zmeraj utruja, vir preutrujenosti, ne potolaži me
stoično pomivanje posode in brisanje prahu, ne pomiri me prekopa-
vanje vrta pri stricu Jakobu, tega, kar je bilo, se komaj spominjam,
izguba časa, rezko iščejo misli poskus izhoda, Joachim, Joachim, dete
izgubljeno, kje boš našel svojo mater.
Govoreč o okolici, okolica je lepa in mesto ima lepo lego, se pre-
mikam vzdolž asfaltnega pločnika, ki zavija štiri hiše naprej v drugo
ulico, ki poteka pravokotno na to, oholost, oholo ohol, skrušeno verja-
mem v resničnost zanikrnega kraja, bog z menoj in mojim prahom, rev-
ščino oguljenega, v krpah odpadajočega ometa, enake, enolično in slabo-
umno urejene geometrične izložbe ob straneh ulice, vozila, likajoča z
asfaltom prelito in zvaljano, sploščeno cestišče. Zatakne se ob kamni-
tem robu pločnika, odkod neki dobivajo te grobo klesane granitne blo-
ke, naprej ne more, zatrgani žep molče in cunjasto zija okrog vanj za-
rite pesti, prsti mečkajo papir, scefrana, cunjasta površina se rada vdaja,
oblikuje se hrapava, slabotno šumeča krogla, zdaj stojim mirno, zwei
kleine Italiäner, razkošno, pozno v noč razsvetljeno mesto. Nočno živ-
ljenje. Hirajoče se ustavlja izmozgan konj, viseče mu opleta kosmata
koža pod trebuhom, hrzajoči, rumenozobi gobec bruha peno, penasto,
besno umiranje živali, maha z repom, iz njega je že izpadlo precej žime,
sesedajo se noge v naporu izstopajočih in drgetajočih kit, valovanje
mesa pod rjavodlakasto kožo. Stara teta Terezija odmeva nekje z vo-
galom, njen vriskajoči, opiti glas reže v meso, precej globoko. Živalsko
klecne žival in zastoka, čakamo tovorno vozilo, da odstrani nesnago,
Joachim, Joachim, sedeč na Molohu jezdi skozi sipko puščavo utrinja-
jočih se sonc, veselo, razposajeno se zabava, prepevajoč opolzke pesmi
na račun izčrpane živali, na račun vseh penastih, crkajočih konj, besno
se praši drobni šesek na njegovem drznem pohodu, osvajajoč razdalje
1095
in njih rožnata mesta. Bobneči bron in gozd se hrupna oddaljujeta pod
kolesi bojnega voza. Oskrunjena narava.
Gospod Joachim, rečejo srčasta pevska usta, zborovsko petje sli-
šim, nekje iz zadnje vrste, kjer je treba zelo vpiti, da te tisti iz sprednje
ne preglasijo in odhajaš potem domov ves hripav, ko rečejo, gospod
Joachim, hodim tesno ob temno zelenem travnatem pasu med cesto in
pločnikom, iz njega poganjajo v enakomernih presledkih šibka mlada
drevesa, kakšna tri leta že tako poganjajo, pa ni videti posebnega uspe-
ha, debla so ozka, krošnje nizke in majhno, trizobo listje ja zanje pre-
cej prevehko, ko mi rečejo srčasta usta, gospod Joachim, in se ustavim,
nizko nad površino zemlje se vleče megličasta plast smradu. Rinasci-
mento se utrne za nazobčanim obzorjem, za gorami se utrne rinasci-
mento ali kaj podobnega, okroglo poskakujoče sci ri to men, nekoliko
zavaljeno je slišati sprva, razbijajoče odjekne od ušensa proti zadnjemu
delu glave, bleda, zahta roka seže po mehkem, opletajočem se klobuku,
postava, zavaljena in prašna, prenaša težo z noge na nogo, prodira med
viličasta vlakna možganskih celic. Utrinek. Pokorno sklonim glavo v
spodoben pozdrav. Olga je prav nesrečno umrla, rečem previdno in pre-
žeče, loveč ravnotežje na robniku, sestavljenem iz grobo klesanih, ozkih
in kratkih kosov granita, prav nesrečno, prisiljen sem kriliti z rokama,
ker so kosi neporavnani, ne razumem, odgovori glava pod klobukom
medlo, z ustreznim spoštovanjem, vox populi, ponovim s pevskim gla-
som na glas in se obrnem v nasprotno smer, de mortuis nil nisi bene,
zakričim in se ne ozrem do vogala, kjer se vrsta granitnih kosov ustavi,
od tod vidim široki, rumenkasti plašč in temno rjavi klobuk, pokopani
pevec, zagrebel se je v svoje cenena oblačila, jezdim Moloha, jezdim
Moloha, veselo je življenje.
Pohlevno deževje s krajšimi presledki, brez razjasnitev traja že ves
teden, pravim resno staremu Jakobu, z njim moram zmeraj govoriti
resno, da, že ves teden, nocojšnja nevihta, ta naliv in to grmenje je le
kulminacija deževnega časa, o kresi se dan pobesi tega tedna, kot pri-
bito, ko mi ponuja vegasto streho svoje hiše in toploto svojega saja-
stega ognjišča (dimnikarji so dragi, najti jih ni mogoče zlahka), ne mis-
lim rezkalnega stroja, ta teče, ko ga poženem, rezkanje je njegova naloga,
vendar ne bo trajalo večno, konča blagoglasno, misleč na vreme.
Sedeč na nizki klopi ob cesti pred postajo se ne morem spomniti
pročelja hiše. Podolžna, okroglasta bolečina neverjetno hitro potuje od
obrvne izbokline proti malim možganom, in se tam odbije, se že hkrati
vrača, mehko pojenja, motovih pod ploščato čelno kostjo, raziskuje nje-
ne skrivnostne vdolbine, išče skrivne kanalčke, rešetko, skozi katero bi
se lahko precejala in končno odtekla. Ostra svetloba svetlo opranega
neba (pravkar so se razgrnili deževni oblaki po nevihtni noči, po sedmih
nevihtnih nočeh) jasno reže meje predmetov, jih strogo omejuje v vna-
prej določene obrise in ploskve, se blešči v temnih lužah, ostalih po
nalivu brez vsake igrivosti, oči jo beležijo, zapisujejo jo nekam v ozadje
možgan vso trdo in rezko, zdaj skladajočo se z bolečino, zdaj močnejšo
1096
od nje, tako da bolečina skoraj popolnoma izgine in se zgosti pozornost
zgolj okrog bleščanja, kakor da bi bili v nekakšnem sorodstvu, sicer
ne prav najtesnejšem, vendar pa še dovolj bližnjem, da so se ohranile
nekatere družinske značilnosti, nekateri sorodstveni znaki. Ne morem
se spomniti pročelja hiše, niti barve ometa niti oblike oken, ne morem
se spomniti pročelja hiše, kamor sem namenjen, mirno sedim na mokri
klopi, njene vlažne deske vztrajno predajajo vlago debeli tkanini hlač,
ne bodo se prav kmalu posušile, vse dopoldne se mi bo lepilo premo-
čeno blago na utrujeno kožo, na otrple ude. Spomladansko gole veje
dreves s spolno odebeljenimi konci, ki obljubljajo skorajšnjo spremem-
bo videza, ponekod že brsteče poganjano svetlo zelena mlada stebla, li
stov še ni mogoče razločiti, tako majhni so še in zaviti, pa tudi oddalje-
nost ni zato prevelika, pletejo redko, iz črnih, vlažnih trakov spleteno
mrežo, prozorno znamenje strehe, nedokončane, izmišljene oboke, na
katerih se v bleščečih se kapljicah zbira voda, ponikne vanje, počasi pol-
zi po njih navzdol, se skriva v skorjo masivnih stebrov, ki nosijo razen
teh, ki jih gledam, in pod katerimi sem, še številne druge oboke, ki ne-
uspešno pokrivajo plitve prostorčke, v nadstropjih, ob straneh, kakor-
koli že.
Precej dolga elastična vrvica se nateguje, se tanjša, brenka v visokih
in trajnih tonih, ko se je neprevidno dotakneš, cvileče brni, počasi po-
pušča, se debeli, brenka nižje, švisteče, elastično. Oči zbegano preme-
tavajo svoja nevidna žarišča, medtem ko krepka roka boleče ožema
možgane, jih meša v nespoznavno godljo, drsi središče vidnega polja po
kamnitih robnikih, ki ločijo svetlikajoč se, moker pločnik od cestišča,
koščena, tenkoprsta in kitasta roka prepleta svoje neravne prste z dru-
go, obe držita nekoliko privzdignjeno koleno, ovito v grobo zimsko tka-
nino, zbrano in krčevito, da je blago toplih hlač zmečkano in se le slabo
prilagaja obliki kolena in noge, noga je položena vanje kot v cev in se
v njih lahko tudi premika, ne da bi premaknila blago. Le malo oškrop-
Ijena, lesketajoča se vozila lepljivo vozijo po premočenem temnem ce-
stišču, njihovo šumenje, njihovi nerazumljivi šumi vznemirjajo potuh-
njeno bolečino, jo poganjajo hitreje, da teka preplašena, jo spodbujajo
k vnetejšemu podčelnemu iskanju, da se solzijo oči in da šumenje po-
tihne. Naraščajoči, sproščeni dan, skoraj na svojem višku, bistra teko-
čina, v kateri plava sonce nekje visoko nad precej oddaljenimi, sveže-
barvastimi strehami in blodijo po njenem dnu v dežne plašče oblečeni,
hitro stopajoči ljudje, mlaskajoče derejo vozila v obe smeri ulice, vre
poln šumov in zvokov.
Gospa Ploh škripajoče vleče svoj z neprodanimi ostanki blaga oto-
vorjeni voziček proti domu, njeno mahedrajoče telo se ne trudi poseb-
no, ko počasi hodi, držeč v roki lesen, križu podoben držaj, vendar pa
sope zaradi svoje teže, vozička pri tem skoraj ne opazi. Kovinski tlesk
spremlja skoraj neslišno šuštenje črpalke, ki zapira avtomatična vrata
na postajališču stoječega mestnega avtobusa, škripanje vozička počasi
pojenjuje in obsežne postave svoje znanke, prodajalke z mestne tržnice,
ki mi, tako vsaj pravi, zmeraj prihrani tisto, za kar misli, da mi bo naj-
1097
bolj všeč, skoraj ne vidim več, le včasih vidim njeno, s svetlimi lasmi
poraslo in v rožasto ruto zavito glavo nad streho posebno nizkega avto-
mobila. Oljnato zaropoče motor, oljnato, ko se začnejo obračati velika,
s temno, močno rebrasto gumo obdana kolesa. Odločnost se zbira v
telesu, skrbno zbiram odločnost, priteka iz najbolj nenavadnih in naj-
manj pričakovanih kotov, polni ude s svežo močjo, zvija železne palice,
orjak v areni, pozneje so ugotovili, da so bile votle, skale nenavadnih
oblik se luščijo v čistem gorskem zraku, Joachim, Joachim, pot je zdaj
krajša, zdi se, da pelje tod nekje bližnjica, nekoliko bolj strma, zato pa
bo počitek bolj udoben in daljši na mehko pletenem stolu domače ve-
rande, poplesujoči koraki mladih žensk se zaman izmikajo stezi, pete
njihovih čevljev zadrgetajo, preden se odrinejo od temne, trde površine
tlaka, srednje težko spoznanje mi otežuje odločitev, jo (ne preveč) teži,
zato skoraj tečem ob robu pločnika, ob hrapavem zidu, ki ga predirajo
izložbe in visoka vežna vrata, je prevelika gneča, ljudje se tam tarejo,
se zadevajo drug ob drugega in se komaj premikajo, izpostavljam se
sunkom medlega spomladanskega vetra, južno bo in dež bo spet pri-
neslo, tik ob boku mi šumijo motorji in šelestijo kolesa, le poredko
slišim oljnati glas velikih, tresočih se tovornjakov in še redkeje pelje
mimo zelena škatla mestnega avtobusa, natlačena in povešena na stran,
odločno hodi Joachim proti križišču.
Ko hodim vzdolž pločnika, se razpira podoba malega mesta, veduta
je tukaj čudno sestavljena, si mrmram, razločno vidim želje njegovih
prebivalcev, sopeči pozdravi zasoplih in rdečeličnih starih gospodov v
temnih oblekah ne ustavijo nikogar, razočarano se premikajo njihove
sključene in počasne postave, neizmerno veliko časa imajo, dopoldanski
sprehod jih poživlja in jutranji opravki so jim potrebni, nihče se ne
pusti ovirati, kar se da hitro hodim med ljudmi, tujec sem v mesu,
pravi oglata glava na moji levi, nekoliko ribja usta ima, ko pravi, kje
je tista velika hiša, kje je, tujec sem v mestu, nedeljski izlet ga je zvabil
z njegovega pustega domovanja, z njegove samotne kmetije, svetli lasje
mu molijo svoje neenakomerno odrezane konce izpod zelenega, z vrvico
prepasanega klobuka, v ta pusti kraj, v naše preveč naduto mesto, kjer
mu lažniva pročelja visokih hiš priliznjeno govore o prestolnici, kaj
pa vem, pravim in si ogledujem pločevinaste značke zataknjene za klo-
buk, pospešujete planinskospominkarsko industrijo, zavpijem poroglji-
vo, počitniško mesto se pozno drami in še pozneje leže, golta slino, pre-
cej glasno jo golta, neodločno se obrača tja, kamor mu kažem z levo
roko, ni za vsakogar, rečem in se vzpenjam na prste, ne čutim več bo-
lečine, a ti se mi rdiš pravi, mislim na trušč neuglašenih zvočnikov na
mestnem zabavišču, najglasnejši so okrog vrtiljaka in tam, kjer z zmer-
no hitrostjo krožijo in se zaletavajo majhni, raznobarvni električni av-
tomobili, poskakujem pred njim, godba zelo jasno poteka.
Visoke, navidez nerodne in vegaste kočije, na njih sedijo priletni
in zavaljeni izvoščki z rdečimi obrazi in priklinjajočimi usti, imajo ve-
lika kolesa, obložena s tenkimi pasovi gume, da ne bi drdrala, in slišim
le udarce kopit ob tlakovana tla, počasi premikajo tenke ude izstra-
1098
dane, gneče vajene živali, dlaka se jim zamolklo sveti, da se zde vlažne,
kot da so preživele nocojšnjo noč na prostem in jih je izpiral naliv,
uboge živalce, pravi navadno gospa L., ko se preriva skozi gnečo, ti
ljudje so surovine, se trese njen stari, ponošeni klobuk s cvetlicami in
koškom pajčolana, takih ni posebno veliko, jezna je, in to bo pripove-
dovala danes ob dopoldanski kavi svojim prijateljicam, tudi teta Tere-
zija bo tam, v njeni mračni, z debelimi žametastimi zavesami zasenčeni
sobi, vsak dan obišče svojo ubogo, staro prijateljico, tla so prašna in
pohištvo staro, pripoveduje znancem, mogoče pa je kdo zlil nanje vedro
vode, mogoče pa so imeli kopalni dan. S težavo in trdo, nekoliko sika-
joče izgovorjene besede se takoj razblinijo, še preden so mogle dobiti
svojo, kakršnokoli obliko, rožasti klobuk komaj vidim, nizko in bojevito
je nasajen, tako nizko, da ga ljudje, zlasti moški skrivajo s pleči, iz-
najti bo treba resničnosti, kričim ves trd in presenečen od napora, na-
brekla mreža žil mi stiska glavo.
Skoraj mirno stoji naslonjen na odrgnjeni omet večnadstropne sive
hiše, ob kateri se stekata dve ulici, obe enako tlakovani in iz vsake pri-
hajajo in vanjo odhajajo ljudje, gneča je le na križišču nekoliko manjša,
neoprijemljivo in skoraj nezaznavno se mu majeta roki v zvončastih,
predolgih in preširokih, preobsežnih rokavih, izgubljeni sta v njih, re-
vici drobni, vidim samo umazane členke prstov, od številnih cigaret so
popolnoma rjavi, nikjer ni koščka nepoškodovane, neonesnažene kože,
le na videz pozorno in napeto posluša moje besede, malomarno se ozira
za debelimi izvoščki, nikoli ne morem zanesljivo vedeti, da jih sliši,
njegovo šibko, rebrasto telo se s trudom upira teži plašča, pod njim
mu pokajo sklepi in se poti koža, glede hčerke, prav gotovo misli hčer
gospoda Brownlowa, ki mu je podarila nekaj perila in ta, nekoč očetov,
zdaj pa njegov najljubši in edini plašč, dobrotnica ubogih in socialno
šibkih, v zahvalo jo je imenoval svojo zaročenko, pa kar molči, ne vem,
če bi bila posebno zadovoljna s to novico, hripavi, utrujeni glas reže
nekoliko megleni in sveži dopoldanski zrak v telesca nerazločnih oblik,
jih napenja na prevelike kalupe, da skoraj pokajo, da se takoj pokažejo
drobne, že naraščajoče razpoke na njihovi prozorni površini, se vali po
prostoru, nad našimi glavami in okrog njih z divjo silo, se zaletava v
opne bobničev, da me spreletava srh, prav nič me ne zanima, se kraka-
joče razpirata kot britev ostri ustnici, da se spomnim velikih, rumenih
zob in razpadajočih ostankov hrane med njimi, svetlolasa glava kleca-
joče omahne nazaj, da izstopi štrleča izboklina na vratu, očesi preme-
ščata svoji žarišči, modri zenici z velikima odprtinama potujeta po pred-
metih in hišah, jih izgubljata v presledkih med njimi, negotovost je na-
porna igra, umazani roki s premraženimi in prekajenimi prsti zaideta
v žep, razločno zazijajo razparani šivi, trdo blago predolgih rokavov
se pločevinasto, nekoliko nenavadno in smešno naguba, šopek na klobu
ku gospe L. se blešči tam, kjer se pot dviga in postane gneča redkejša,
kočije peljejo tam precej hitreje, sposojeno oblačilo, plašč starejšega
in precej večjega brata, peketanje kopit razstavlja najine besede na po-
samezne zloge in nepravilne, nerazumljive skupine glasov, zapleta se v
1099
pogovor, ki ga spreminja v hrupno vreščanje, v nenavadno vezenino,
šumenje mesta trgajo nenadni zvoki zapiraj očih se vrat in avtomobilskih
siren, zenici se sežigajoče ustavita, da se vznemirim, negotovo se obra-
čam in se oziram za branjevkami z okoliških kmetij.
Prav blizu njega hodim proti trgu, slišim srečavanje njegovih pod-
platov s tlakom podkovane čevlje ima, glasno ropočejo, vidim njegov
umazani, tenki tilnik, tam se hiše razmaknejo, veselo razgrnejo svoja
zanemarjena pročelja, visoki kamniti portali iz umetelno izklesanega
kamna segajo čez vse pritličje, skoraj do prvega nadstropja, velika le-
sena vrata, nekatera so rezljana z razpadajočim, črvivim lesom, druga
imajo v sprednjo ploskev vdolbene poševne žlebove, vodijo v njihovo
temno, senčno notranjost, v dolge hladne veže z visokimi oboki, na
senčna, vlažna dvorišča, obdana s slopi, obraslimi z zelenim lišajem.
Tesno se prerivava med ljudmi, jim stopava po nogah, jim uničujeva
s trudom prislužena obuvala, se drgneva ob njihovo obleko, se jih do-
tikava, kolesa kočij imajo rdeče pobarvane lesene dele in rumeno se
bleščeče medeninaste ležaje, suho topotanje kopit jim utira pot.
Debela ženska jezljivo kriči, njen visoki glas se hrešče lušči do
skrajno napetih glasilk, sunkovito in jezno vleče tulečega, obupanega
otroka, surovo ga vleče proti bližnjim vežnim vratom, kjer je tema zelo
in grozeče gosta, nič dobrega mu ne obljublja, dolgo krilo ji navzdol
od neravnega spodnjega roba razkazuje svetlo, s salom podloženo kožo
buteljčnih nog, hitro stopica za svojo težo, otrok v kratkih, modrih
pumparicah na pajkovsko tenkih nogah se ji nemočno upira, napenja
njeno krepko roko, neuspešno se trudi, trenutek pozneje njegov glas
odmeva iz temne veže.
Ne da bi se ozrl, hodi tako hitro, da ga komaj dohajam, njegov
sivkasti, tenki vrat se ziblje v preširokem ovratniku, cvetlica, posajena
v lonec za precej večjo rastlino, za kakšno drevo, se upogiba in oma-
huje zaradi hitre in neenakomerne hoje, prepoteno zimsko perilo iz de-
bele bombaževine se mi hladno lepi na kožo, pot se hladi nenavadno
hitro, mrazi me po hrbtu in trebuhu, le pod pazduhami se je ohranil
prijetni občutek toplote in zavetja, previdno se umika tihim in bleščečim
se avtomobilom, ki se tlačijo med ljudi, jih razganjajo, rinejo
skoznje, za njimi se množica strne, in jih ne morem videti, le po vzne-
mirjenosti še lahko uganem, da so še pred kratkim bili tu, da so še tu,
skriti nekje za okornimi telesi v neprimerno debele plašče oblečenih lju-
di, ki se prerivajo po trgu, zelo blizu sva že belemu prizmatičnemu telesu
spomenika, dotaknila bi se lahko njegove od bleščanja zglajene kamnite
površine, njegov vrh je zunaj dosega mojih oči. Jezljivo krili Artur s
tenkima rokama, rokavi nekoliko, ne preveč, vendar pa dovolj in precej
zaznavno zaostajajo za gibi suhih, žilastih rok, jezno krili možicelj, z
vsemi močmi se trudi, da bi prišel, da bi se prerinil med zlovoljnimi,
njemu nenaklonjenimi ljudmi, skozi sovražni svet, da bi prišel do vlaž-
nega, lisastega zidu sive hiše, njena vrata vodijo v zakotno gostilno,
zmeraj so odprta vrata v zakajen, umazan prostor, debele in krivonoge
natakarice nejevoljno natakajo ponarejene pijače, tam je manj ljudi,
1100
s stene odpadajo drobeči se koščki ometa, tam bova hitreje prišla mimo,
Moloh poplesujoče hodi v primerni oddaljenosti. Ko rečem, poj diva ven-
dar hitreje, se ihtavo obrne, besno sikajo njegova ozka usta strašne
besede, ki jih ne razumem, ki jih ni treba razumeti, majhne mnogo-
oglate, ostrorobe besede, prestrašen odstopim za korak, odbijajoče od-
skočim, prožno se ujamem na pripravljena stopala, zelo je jezljiv, takoj
mu temna kri preplavi glavo in zalije oči, da postanejo rane njegovega
neutemeljenega srda, njegove nemočne jeze, čez kratek čas umolkne,
popusti, hitro se obrne naprej, da plašč lijakasto odstopi od njegovih
nog in roki zadeneta s šilastimi komolci debelušnega, modrookega go-
spoda, da se mu premakne okrogli klobuk na čelo in ne reče nič, odriva
z ozkimi rameni ljudi, tik ob steni se premikava, tako blizu, da se pra-
sketajoče kruši omet in se za nama praši, drgne se ob blago in roke,
na njih pušča svetle, apnene sledove, proti koncu greva, tja, kjer se trg
zoži, kjer se njegovo nepravilno, ovalno telo stisne v ozki presledek
krive, vijugaste ulice.
Mesto izpuhteva sivkaste sopare različnih delavnic, sape ljudi, dim
ognjišč, vse to se nad njim meša in se zbira v prosojne meglice, ki le'
malo slabijo sončno svetlobo, ena sama, ne posebno široka pot vodi
v velikem ovinku v njegovo središče, le za to lahko rečem, da vodi le
tja in ne še kam drugam, v severno predmestje ali v priključene vasi
na vzhodni strani, tam se stare, pisane hiše zdaj razmaknejo v nepra-
vilen trg, ki ga izdajajo pročelja, rastoča poševno iz streh pred njimi,
zdaj spet strnejo v ozko ulico, ki vemo zanjo po usmeritvah streh in
presledkih med fasadami, le za silo popravljen, od dežja in talne vlage
lisast omet, razpadlo in zanemarjeno domovanje neznanih, meni tujih
ljudi, nikogar ne poznam na tem koncu, kraj, kjer se navadno naselijo
takoj po prihodu z dežele, ga kvarijo s svojimi okornimi postavami, po-
stopajo pred vegastimi vrati svojih hiš, nihče ne ve, kaj počnejo, dva-
najsti mostiček je pravi, nova, svetla ograja iz obtolčenega umetnega
kamna me varuje, ko grem čezenj, s srede ne morem videti vode, varuje
me pred njo, pred njeno modro zeleno površino, tokrat zelo mirno in
gladko, po deževju pa odvratno brbotajo njeni svetlo rjavi valovi, nosi
prst iz svojega zgornjega toka, izpodjeda obale, da se zrušijo vanjo in
divje plavajo po njeni pršeči površini koščki lesa, včasih cela debla, ob
edinem mostovem stebru, rečica je ozka in navadno ne posebno globoka,
poskakujejo penasti valovi. Ladja hitro plove po morju, umazanem do
dna, voda visoko brizga izpod krmila, se peni in šumi, za njo ostajajo v
mreže povezani mehurčki, klokota, medtem pa sprednja stran, visoko
vzdignjeni premec, švesteče požira zmeraj nove količine vode. Tako
plove fajaška ladja, zajeta v kamen na poti proti domu, pripeta, zarasla
v oba iz kamnov sezidana bregova, lepo urejeni obali reke, na katerih
je mestno sprehajališče, na strani proti mestu rastejo velika kostanjeva
drevesa s pahljačastimi listi, na strani proti reki stoji vrsta ne posebno
visokih svetilk, ki s slabim uspehom posnemajo plinsko razsvetljavo,
reka teče skozi središče mesta, pozibavajoče hodim (Moloh mi sledi
zvesto in vdano) skozi mesto, po njegovem vegastem tlaku, mornar z
1* — Problemi	1101
zaklete, v polni, v svoji največji hitrosti zaustavljene ladje, še čutim
njeno mehko drhtenje pod seboj, kako se ustavljajo v kamen se spre-
minjajoči stroji in velika kolesa v velikih dvoranah njenega temnega
trebuha, pozibavajoče hodim po neravnem tlaku, po tem vegastem me-
stu, pod njegovimi nagnjenimi hišami, debeli podplati novih, šele kup-
ljenih čevljev se ne upogibajo, cela stopala polagam na neravno povr-
šino, zadržujem omahovanje tal in preprečujem poraz klecajočih kolen,
previdno in s težavo varujem svoje vsemu izpostavljeno, nežno telo, ko
hodim ob oknati, vlažni, po gleni in postani vodi dišeči steni, hoja me
hitro utruja.
Mithos, kričim zbegano in glasno, mithos, ko se ustavi in ovohava
zastrupljeni zrak, po žveplu dišeče ozračje mesta, previdno sesa šilasti,
s črnimi pikami različnih velikosti posuti nos to nevarno ozračje, počasi
razčlenjuje, vonj po česnu se intenzivno loči od drugih, mithos rečem,
stoji mirno, hladnokrvno na vogalu, kjer vrsta hiš nenadoma odskoči,
ulica se odebeli, razpoke tlaka, zlomljene ali manjkajoče kamnite plošče
so tako velike, da moram paziti, naj gre že vendar naprej, proti trgu,
proti hiši, kjer stanuje teta Terezija, stara ženska v rožasti obleki se
obotavlja na robu pločnika, o, že dolgo časa stanuje tam, že dolgo časa,
zelo, zelo dolgo časa, hitro se izmikam pešcem, ki hodijo v isto smer
preveč počasi, modrikasta glava na predolgem in pretenkem vratu se
sunkovito obrača, ko pridem bliže čutim njegov vonj, rahlo kiselkast
vonj po sušečem se potu.
Nimam ustreznejše podobe, hrzajoče bruha smeh, do bolečin pre-
tresa ušesne opne. JOK kilasto poskakuje po eni nogi, posluh ima, ne-
navaden posluh, včasih je pel v šolskem zboru, v prvi vrsti, z modro
kravato okrog nežnega vratu, lepo ga je bilo videti, ko je tako snažen
in marljivo poje v prvi vrsti velikega šolskega zbora, ob proslavah so
stali na odru, precej visoko nad številnim občinstvom, preveliki plašč je
pokrit z rjavimi lisami, moj bog, tenka čeljust potepuškega Arturja
drgeta od smeha, le kje ga je našel, ozek trak hlačnic se kaže med nje-
govim spodnjim robom in zanikrnimi rjavimi čevlji, razpored sil je na-
pačen, brezhibno izreče JOK, medtem ko on rezgetajoče odkriva velike
in redke, proti koreninam temno rjave rumene zobe, in si JOK ogleduje
v bližini ustavljeni avtomobil, dolgočasni videz mesta ga vznemirja, po-
strani obrača svoja tenka usta, najprej potujejo koti in nabirajo ble-
dično kožo v tri različno velike, tenke gube, srednja je najdaljša, pa
tudi najgloblje seže, zmrdovanje, sploh ne, boga se boj, gubice zatrepe-
tajo, nekaj časa še potem, ko so se usta že umaknila, postajajo phtvejše
na njihovem mestu ostajajo tenke, kot z nožem vrisane črte, meso suh
Ijatega obraza počasi zapušča krč, tenka, s kožo porasla s kratkimi dia
čicami pokrita plast mesa, počasi skriva rumeni lesk zaudarjajočih zob
zapre svojo rdeče temno, sramotno odprtino, tenki, nekoliko, najbrž za
radi ostrega zraka, zaradi svežega jutra, vijoličasti ustnici se združita
strneta se v eno samo, nekoliko, le malo debelejšo, JOK se drzno obrača
za vitko žensko, za njenim pozibavajočim se hrbtom, nikoU ne bi mogel
1102
zaslutiti razpoke med njima, če se ne bi zmeraj znova prikazovala,
JOK-ov plašč je nov, vremenu primeren, skrbna mati skrbi zanj, ble-
ščeče je krojen in lahek, govori tako da izpušča nekatere, težje izgovor-
Ijive zloge.
Kričanje otrok dere okrog vogala, vpijoči otroci na tenkih nogah,
le sklepne kosti kolenskih sklepov močno izstopajo, tam so noge naj-
debelejše, gomoljaste in celo nekoliko oglate, tekajo med nami, njihovo
vreščanje se s težavo tlači v preozke stene ulice, se vrtoglavo dviga in
izginja nekje nad strehami. Zakaj, vpraša ozka, z vijoličastimi vrvicami
obdana odprtina njegovega obraza, otroci nemoteno tečejo naprej in
njihovo vpitje se oddaljuje proti nasprotnemu koncu, zakaj neki, svetlo
modre, skoraj prozorne oči se neuspešno skrivajo med zmečkane veke,
podo redke pšenične obrvi, izstopajo iz bledičnega, zaradi prečute noči
utrujenega obraza, medtem se visoko, somoljasto čelo mečka v nepra-
vilne gube, uhaja pod umazane, od sinočnjega potu zlepljene lase, ne-
mogoče jim je uganiti bar^'o, kot otroke je bil angelsko plavolas, s svet-
limi kodrčki okrog milega lica, redki so in umazani, le včasih jih z ožga-
nimi prsti pogladi nazaj, Arturo, oj, Arturo, zmeraj sem si želela plavo-
lasca, umazano steklo šip v pritličju le slabo prepušča svetlobo, rumen-
kasta je in slabo osvetljuje notranjost, bedarije blebečeš, bebec, bočijo
se boki besed, trebušaste črke rinejo v možgane, z bratom si ne morem
kdovekaj pomagat, reče JOK rdečeličnemu, zajetnemu gospodu z viso-
kim glasom, v roki drži kratko, zložljivo marelo z bleščečim se kovin-
skim gumbom na spodnjem koncu, kdovekaj, mogoče je samo zaripel in
ni zmeraj tako rdečeličen, jezno stresa glavo na krepkem vratu, stoječ
na pločniku nebogljeno krili s prosto rok, ko JOK reče jetra, izpade
strgana beseda iz njegovih nedoraslih ust, mož se spodobno poslovi,
odide, opletajoč z dežnikom, v odprtino bližnjih vrat.
Vozila stojijo tukaj predvsem ob ozkih pločnikih, že tako bolj po-
redko zaidejo semkaj, tu ni niti dovolj prostora zanje, niti se jim ljudje
niso pripravljeni umikati tako, kot to počno v drugih delih mesta, tu ku-
puje teta Ines svoj nakup za svoje skromno gospodinjstvo, tu srečuje stari
Jakob svoje znance in prijatelje, tu se klati Artur po cenenih gostiščih,
spremembe navadno povzroče preplah, da sicer mirni ljudje hitro te-
kajo in se v nerodnih, nevajenih skokih umikajo v veže in iz njih opre-
zujejo. Lisasti sledovi sinočenjega potu mu barvajo obraz, zlil sem mu
pivo na glavo, se drzno postavlja JOK iz primerne razdalje, sivkasta koža
z velikim, s počrnelim lojem zamašenimi porami kaže rebraste curke,
(po prečuti noči je zmeraj videti bolan, da, utrujen je in bolan in zdaj
brezdomnež postopa okrog brez krepilnega počitka, brez osvežujoče
kopeli), kot maček se ujame, na vse je pripravljen, na vse, jokavo pravi
JOK z žalostno pogrkujočim, nedonošenim glasom, le kaj bi ga še moglo
presenetiti, pivo je izpil, potem, ko ga je, kolikor se je dalo, prestregel
v kozarec, pripravljen na prepir, bojevito se ozirajoč okrog, tudi po
drugih mizah, nocoj bo mehko vreme, pravi Arthur pomenljivo in ne-
odločno
1* — Problemi	1103
o presnet'
smrdi Sekret
pomlad bo spet
Hripavo se pogovarjaš, izrečem, previdno valjam z jezikom okorne
besede, preglasno, oglato se zatakne za kamen, molče, primerno spo-
korjeno gre dalje, hrešče se ustavlja lakirani voz, lesketajoče se ustavlja
sveže pobarvana kočija z vpreženima mršavima vrancema, sklepne kosti
jima štrle skozi kožo, boke imata oguljene od vprežnih vrvi in jermenov.
Končaj mo idilo, mož, ki izstopi, se spotakne ob kamen, štrleč iz tal,
vpitje pretepenega otroka je slišati precej daleč, v presledkih se ponav-
ljajoče tuljenje postaja nenehno bolj hripavo, dokler ne utihne, odlušči
plast sluzi iz grla, jo pogoltne in začne znova, glasneje in bolj spočito,
oglušujoče tuljenje, besnost užaljenega glasu napenja svojo mejo.
Neestetsko se giblje, neestetsko, napotila za pot, za naše goste, ogle-
dajo si naj, zapahnjene reči navadno ponorijo, tuleče tolčejo zaprta
vrata, grizljajo nohte, JOK, JOK, grizljajo nohte, pravim, deževnica pre-
nika proti notranjosti planeta, moči zemljo, ne pride pregloboko, ne, ne,
ne mislim vodovoda, cevnata naprava je le zaradi veder, smešni Artur
se izgublja v daljavi, neresno poskakujoč za okroglim prodnatim ka-
menčkom, umazani in predolgi plašč mu plahuta okrog zelo vitkih, ne-
kam deških gležnjev, vrešče se umikajo Molohu ljudje, besno živinče
stoji na zadnjih nogah, ogenj bruhajoči Belcebub, Leviatan z morskega
dna, visoko dvignem klobuk, pozdravim ljudstvo in odidem proti mestu.
Sedeč na kroglasto oblikovani keramični školjki prazni JOK črevo
in bere, veliki naslovi na pravokotniške kose razrezanega časopisa so pri
tem kaj lahko nevarni, puščajo barvo, tudi otrebiti se ne moreš, že tu,
na tem mestu, bi rad povedal o tem nekaj, svoje mnenje, če hočete,
blato gladko izpada, nasilen konec stavka, manjka kos papirja, razvoj
industrije je brez dvoma potreben in, prav tako konec lista, smrdeči
plini napolnjujejo mah prostor, olajšano odide, ko opravi, tesnoba pre-
neha in moško zakorači. Artur govori mirno, sivo modrega obraza se
posmehuje mojemu imenu, Joachim, Joachim, kam greš, kam hitiš, olaj-
šujoče se branim, poljana je ravna in polje širno, prožno, izletniško spro-
ščeno korakava po ozki poljski stezi, šelesteče se lomi krhka, z vlago
prepojena trava pod stopali, prasketajoče tolče ob čevlje, prši vlaga in
se pološčeno sveti usnje, hlačnice postajajo trde od vlage in jih mokre
začutim ob slehernem koraku. Zanesljivo in natančno hodim v njegovi
dolgi, mokri brazdi, v srkajočem toku njegovih hitro padajočih besed.
Helena je bila lepa in Paris neumen, pohlevno izpareva s soncem ob-
sijana ravnina svoje sokove, pred padcem Troje se je končala prava
naselitev Grkov, skoraj teče na svojih krivih nogah, krivonogo teče,
Ahajci v lepih golenjakih, bohotnolasatiahajci, nasilno razbita mesta,
pobiti otroci, posiljene ženske, orje stezo po visoki travi, trgovsko ljud-
stvo, slišim daleč spredaj, kjer se ustavi. Bretonski ciklus, pravim po-
rogljivo, iztekanje časa je včasih presunljivo in pozornosti vredno,
okrogla miza, Artur, okrogla, že zdavnaj ni poštenega prostora, zdaj ne
1104
moremo verjeti v zaprte sobe in mesto je le drobna lepotna napaka na
obličju planeta.
Že nekoliko predolgo pomorsko zgodbo je treba končati: Odisej se
je uspešno vrnil in Pozejdon je z visokimi gorami sezidal mesto svojemu
ljudstvu, edino, malo, zaveterni pristan fajaške dežele, Nausikaa, kje boš
izpirala perilo in sprejemala zlonosne tujce, kako boš namakala svoje
telo v slanem in igrivem morju, razmetane, kvadrasto obsekane kamne,
razvaline žrtvenikov najdemo še danes, ožgane živalske kosti so pre-
cejšnja redkost, veter že ves čas neprijetno piha, preganjaje svetle, vi-
soke in skoraj prozorne oblake po modrem nebu, drevesa delijo svoje
veje v posamezne, močno šumeče pramene, listje se lesketa kot ribji
trebuhi, nemirno vstajajo iz tal vzdihi prastarih, zatrtih želja, vreščeči
ptiči naseljujejo vsako grmovje.
Stari Jakob drobno koraka s svojima prekratkima nogama, prav-
zaprav stopica, seklja pot in razdaljo med dvema razpotjema s peskom
posutih poti v zanemarjenem predmestnem parku, počasi napreduje,
hlačnice so na kolenih precej izbočene, kajti blago je že staro in Jakob
veliko nosi to obleko, skoraj zmeraj in za vsako priložnost, le malo upo-
giba kolena, ko hodi, s stopali se odriva in le malo premakne stegna,
teta Ines mu hodi zvesto ob boku, družina na popoldanskem sprehodu,
krilo kostima iz svetlosivega, mehkega blaga ji visi nekoliko po strani,
na levo jo vleče, zmeraj mi krojač uniči blago, pravi obupano, ko ome-
nim hibo, tudi suknja ji je čez hrbet preozka, da jo mora imeti odpeto
in opletajo gumbi na predolgo prišitih nitih. V predmestju, kjer so ulice
široke in ravne med zobatima vrstama navadno nizkih hiš, le včasih
se katera dvigne za nadstropje, z vrtovi skritimi za mrežastimi ograjami,
razgrajajo robati ljudje, opravljajo drobna opravila, nezaupljivo in pre-
žeče si ogledujejo vsakogar, ki zaide sem, široko se prestopajo in ne
rečejo ničesar, ko jih vprašam za pot. Jakob sede na klop s kamnitimi,
cementnimi nogami, teta Ines vdano sedi zraven njega in plete, črni, iz
sintetičnih vlaken narejeni cekar je položila poleg sebe. Predmestni
ljudje hitijo po netlakovanih, prašečih se pločnikih, rahlih, na vrhu
ravnih vzpetinah na obeh straneh ulice, grem proti drevesom na začetku
parka, da si oddahnem, da si malo ohladim vročo, potno polt in pregreto
glavo, kajti soparno je, na dež se spet pripravlja.
Potujem na deželo, otožno zabada zapuščeni Artur svoj bridki meč
v mehko deblo lipe, iveri belega lesa odletavajo, medtem ko JOK obto-
žujoče gode, zajeban sem, zelo sem zajeban, vsem nalaga krivdo za po-
moto narave, za svoje nesrečno rojstvo, za svojo vsevedno, histerično
mater, žensko proti koncu srednjih let, pohotno, grabežljivo žensko s
podrhtavaj očim, žoličastim mesom (Jokasta, zakaj si si poželela svojega
sina, zanj skrbiš skrbno kot žena, mu rahljaš posteljo, Jokasta, zakaj
si mati svojim otrokom), rodila je pet otrok, od tega štiri ženske, zdaj
poležuje z nekim zamorcem, vitkim moškim, ki prevaža led za mali
hotel Magdesburg, samo ti in njim podobni jo še hočejo, samo on še
prestopi poželjivo prag njene spalnice, preskoči rob postelje. Vsiljuje
JOKu svoje brezoblično, vreči podobno telo za predmet občudovanja,
1105
svojo okroglo, kokošjo pamet za predmet spoštovanja, vzgojila sem te
in hranila, sin moj, svoje uvelo spolovilo za dokaz pripadnosti, pod
srcem sem te nosila, pod srcem, se trka nekam pod žepasti dojki, JOK,
kri moje krvi. Artur neusmiljeno izsiljuje pogled za svoje pisane, okrogle
kamenčke, nabrane v strugi nekoč bistre, zdaj popolnoma usahle vode,
glej kilasti JOK, spominjam se tenkega curka, polzečega med travo,
dobro se ga spominjam. Zajeban sem, pravi JOK nepošteno, ko po dalj-
šem, divjem popivanju, tako pravi na glas in nad vse pogumno, odhaja
v svoj zanikrni kraj, v svoje majhno rodno mesto, v kraljestvo svoje
matere, v svojo dedovino, bedna dediščina, nevredna takega dediča.
Najprej kravica, potem pa štalica, pravi zmeraj njegova mati, ko
govori o otrokih, posebno še, ko govori o JOKu, precej manj, ko govori
o drugih, o hčerkah in še manj, ko govori o tujih, JOK se slabo brani,
skoraj nič, sploh se ne brani, cunjasto golta pomivalčeve besede svoje
zanj nad vse skrbne matere, pobotnice stare, posladkala bi se rada, ko
nastavlja ohlapno kožo svojih razmehčanih stegen vročim sončnim žar-
kom in naveličanim gostom ne posebno uglednega letoviščnega lokala,
JOK jo zelo ljubi, ljubi jo z neprimernim sovraštvom, in slabo skritim,
nedoraslim gnusom, kilasti otrok, ponesrečeni, slabotni zarod ostarele
predmetne učiteljice provincialnega mesta, štalicakravica, zajeban sem,
pravi JOK otožno in ima prav, ko se prilizuje dekletom, mati ga spod-
bujajoče od daleč opazuje, in se mu nobena noče vdati, nobena ga ne
spusti blizu svojim ustom, nobena ne daje rada svojih rok njegovim
potnim prstom, zato pravi zajeban sem, oddih, kopel, rekreacija, po-
moršček v pretesnih sposojenih hlačah, zakaj doma so zelo revni, rev-
ščina je imetje njihovega doma, varčevanje nas drži pokonci, pravi po-
nosno mali, kot milo spolzki ponos bolehnega JOKa
igra se igra
Zikino kolo
jebo te Zika
u dupe golo
Mati mu ne dovoli takšnih oblačil, s terase se vidi umazano morje
in pristanišče z zarjavelimi ladjami. Ladijski žerjavi, vitki hlodi obešeni
na jambore, dvigajo kleščaste posode iz palubnih odprtin, sipek tovor
razkladajo, praši ga iz njih sunkoviti veter, obračajo se in jih nekam
pod robom terase odlagajo, jih prinašajo nazaj prazne in jih znova po-
tapljajo v temne odprtine ladijskega krova. Zato imam svoje vzroke,
pravi, zato, ker so nespodobne in imam zaradi njih nepotrebne stroške.
Nevredne so kilastega sinu vlačugarske učiteljice, ne in ne, on mora,
samo tako še skrbimo za ugled, biti kar se le da spodobno oblečen, ne
razkošno, ampak spodobno, saj nismo bogatini. S krmo so obrnjene
proti vhodu v malo pristanišče, proti koncu dolgega, betonskega pomola,
kjer se gnetejo raznobarvni tovornjaki, valjasti svetilniški stolp ima na
vrhu tenko železno ograjo, razločno se blešči sonce v debelem steklu
njegovih leč. Daleč zunaj mirno ležijo dolgi, črni trupi čakajočih ladij
24
in se svetijo belo pobarvani krovni deli. Ni lepo kazati golo kožo mehkih,
skoraj ženskih nog, na poti skozi središče mesta, tam je treba biti spo-
doben, zal na oko, lepo počesan in umit. In kaj še.
Močan vonj po sušečem se urinu, po zgoščeni, razpadajoči scalnici
blodi po prostoru, gosto se meša z dimom in predihanim zrakom. Sonč-
na svetloba, ki se tihotapi v ozkih curkih skozi špranje med zavesami
na zagrnjenih visokih oknih, osvetljuje drobce, ki dimnato prehajajo
vanjo, jih v njenem toku šele vidimo, za trenutek v njem motovilijo in
takoj izginejo za njen rob. Spreminja jih v svetel pramen, veliko svet-
lejši kot karkoli v tem prostoru. Nosljajoče stoka JOK, široko gledajo
njegove žalostne, svetlo modre oči, okrog črnih zenic ima svetlikajoč
se svetlo moder kolobar, široko odpira s temno rdečimi žilicami pre-
prežene veke, na spodnjih koncih imajo svetle trepalnice. Trepalnice
so tako svetle in tenke, da jih skoraj ni mogoče videti, prav od blizu
ga moram pogledati, da jih zasledim. Gnusljivo vdihava skozi rilčasti
nos topli soparni zrak, gleda skozi tenka stekla v medeninastih, zlato
se bleščečih okvirih, začudeno strmi, ko premakne glave se stekla zable-
ščijo, za njimi so najgloblje sence JOKove glave, tudi na okvirih so
odbleski, rumeni, skoraj zlati, kratkoviden je, rahlo je kratkoviden, nič
ne de, na njegovih naočnikih ni belih obročev, kot jih navadno vidimo
pri drugih, stekli sta tenki, prav toliko debeli, da prestrezata po prostoru
razpršeno svetlobo in jo preusmerjata v majhen odklon, ki ga komaj
opazimo, zato pa se zdijo njegove oči nekoliko premaknjene, čeprav so
potem, ko sname očala, prav na istem mestu kot pri drugih. S topim,
skoraj prekratkim, odrezanemu rilcu podobnim nosom razločuje vonje,
to je vonje umazanega, zanemarjenega stranišča, cabinet d'aisance, WC
na stekleni tablici, pod njim DAMES in slabo narisan čevelj z visoko
peto, takoj zraven, na drugih vratih je počena tablica z WC in moškim
čevljem, MESSIEURS, znak razpoznavanja, takoj ga spoznaš po vonju.
Njegove nekoliko zajčje in debele ustnice, kot narobe obrnjeno srce,
težko izgovarjajo, zelo se trudijo, da bi izrekle slabotne glasove njego-
vega grla, nedonošene misli njegovih medlih možgan. Dolgi in svetli, le
precej redki, kodrasti lasje poganjajo iz zgornje ploskve njegove neravne,
gomoljaste lobanje, neokretni, gomazeči jezik sikajoče izgovarja le neka-
tere glasove, druge pa njegovo šibko grlo stisne v golčeči curek sape,
pušča jih nedokončane, neizoblikovane med golčanjem in glasno izrečeno
besedo, ko pravi, zajeban sem, se s daleč najbolj sliši in zdi se, da se je
zdaj najbolj potrudil, da je zanj s najvažnejši. Brenčeče in nervozno se
podijo velike, mesarske muhe, krilati insekti, brenčeče, šesteronogo ži-
valsko deblo, z brenčanjem se sporazumevajo in vabijo sorodnike k ne-
snagi, podijo se v ozkem prostoru med oknom in zaveso. Najbrž je rekel
tudi kaj drugega, ne samo s, nikakor ne samo s in konec.
Arturjev obraz se umazano in potno sveti, ko sedi na preluknjanem
usnjenem naslanjaču zakotne kavarne, tik ob visokem, zagrnjenem, pa
tudi sicer skoraj neprozornem oknu sedi, njegov nedoločni vrh se skriva
pod prekratko, umazano rjavo zaveso, njen spodnji rob odkriva svetlo,
ščemečo špranjo, naslanjajoč se na roko, Joachim, Joachim, si rečem,
1107
nevarnost se bliža, prostor je skoraj poln in na vsakem sedežu sedi
kdo, največkrat poten, kiselkast vonj izpuhtevajoč, utrujen od sopare,
JOK stoji pri vratih nekoliko narazen, za telo preširoke, kili primerne
hlače iz debelega zimskega blaga varujejo njegovo slabotno telo, nje-
govo šibko zdravje pred spremembami vremena, pred toplotno razliko,
tako pogosto v teh krajih. Gubajo se, okrog stika med nogama se gube
zbirajo, se spreminjajo, preskakujejo, se lomijo, in prehajajo v bolj
gladko, zlikano površino, široko ukrojeni, trdi hlačnici se stikata s
ploščatimi čevlji, najcenejšimi, kar jih je lahko dobil, površina usnja
se ne sveti, razdrobljena je na številna, vanjo vtisnjena polja, usnje je
precej grobo, bleščeči se beli šivi obrobljajo gumijasti podplat, z njimi
JOK stopa prožno in tiho, ne bodo posebno dolgo trajali, pa naj še tako
pazi nanje. Prirojena skopost njegovega rodu, generično bistvo njegovih
zanikrnih prednikov se oljnato razliva po njegovih žilah, oče je še nosil
vse prihranke v mestno hranilnico, in vsak dan vestno prešteval drobiž,
največji in najhitrejši avto bom kupil, pravi JOK naduto.
Na mestu topotajoči konj zahrza in kočija zlagoma odpelje, Joachim,
Joachim, kriči že daleč za menoj, zibaj e se sedim na zaprašenem meh-
kem sedežu, požvižgam se in ukažem pognati hitreje.
Artur jezdi na visokem belem konju svoji sreči naproti, prekratki
nogi ne sežeta do dna trebuha, krivonogo jezdi, plapolajoči plašč uvi-
devno in nežno zakriva kraljevo drobno postavo, suhljata roka maha
nam v pozdrav, dolgočasno klopotanje kopit enakomerno uspavajoče
trese razdražene bobniče, na sever, se trese zalito hrbtišče debele ko-
bile, zato morajo njegove noge biti tako krive, konjeniški kralj, zaradi
predebelega kobiljega hrbta, v hitrem drncu se spreminjasto, vrvičasto
napenjajo kite in klobasato bočijo mišice, pokajoče se premikajo kosti,
poskakuje njen kosmati, zaradi številnih kotitev povešeni trebuh.
Gospa Emilija Ploh, stara znanka moje družine, pelje svojega ple-
šastega, z zelenim klobukom pokritega moža na sprehod, počasi stopata
s ploskimi stopali, kratkonogi mož je njena krepka opora, pod roko ga
drži in sopihaje premika svoje testeno telo, zavito v tenko (tako tenko,
da vidim, do kod seže njeno zaprano perilo, in kako se pri vsakem ko-
raku razideta in strneta njeni tolsti bedri), poletno, temno modro, sko-
raj črno krilo, po njem so raztresene v strogem redu majhne bele pike,
zelo drobne in zelo jasne, da spoznam, da vsi spoznamo: red in snago
ljubi vrla gospodinja, zelo spoštovana in ugledna gospa Ploh, red vlada
svet, pravi spokorniško gospod Ploh in premakne trd alpski klobuček
skoraj na tilnik, da se pokaže njegova okrogla lobanja, pokrita z zgrban-
čeno, bledo, zmeraj pred soncem zavarovano kožo, kajti gospod Ploh
zmeraj nosi klobuk, po klobuku ga lahko spoznamo, majhen, trd, alpski,
z zeleno vrvico prepasani klobuk, in stopi hitreje, bolj podjetno, v nje-
nem varstvu, kot mati mu je, kot dekla skrbi zanj, se izvrstno počuti,
zredil se je, da mu trebuh mahedrajoče poplesuje. Ko rečem, Dafnis,
se počasi in težko obrne in previdno pozdravi, medtem kar naprej hla-
čaje hodi, tolstorito, oddahne si, ko se ustavim. Naprej, proti vogalu
polaga na prašna tla ploska stopala, pogosto se ozira, previdno, straho-
1108
petno, vsakokrat se mu podbradek zategne, spiralasto ovit okrog vratu,
postane tenek, skoraj popolnoma uplahne, med tem pa gospa Ploh vle-
če s svojo krepko roko majhno, bleščečo se plastično torbico skoraj
po tleh.
Treba je delati sporazumno, pravi JOK s trepetajočirri, negotovim
glasom, zmeraj je treba delati sporazumno, skloni svojo svetlolaso gla-
vo, majhna debeloustnična usta se srčasto in negotovo nasmehnejo, mu-
kajoče se nasmehnejo srčasta usta, sporazumno, s prevladuje in je naj-
glasnejši, medtem ko se z toliko ne vsiljuje in je r popolnoma skromen
in okrogel, vlačugarsko se potuhne pod mlaskajoči jezik, čaka na pri-
ložnost. Luč se naseljuje po lečah v zlatih okvirih, sporazumno, guba se
mu visoko pod lase segajoče, izbočeno, gomoljasto čelo, nanj skoraj
resasto padajo svetli, dolgi šopi, skrbno si jih češe, da je čelo videti
tako visoko, dolge lase nosi kodrolasec, sheep on the meadow, prežve-
kuje besede, polovico jih pogoltne, runoglavec sedi meni nasproti, do-
bro srce ima, blagoglasno reče Artur, mehkosrčen je in nežen, zatrjuje
njegova mati, ki ga zelo dobro pozna, zelo je mehkosrčen.
Rdečelisasta kamnita površina mize, v kamen so potopljene različno
velike školjčne lupine morskih polžev, ki prerezane kažejo svojo s pro-
zorno snovjo zalito notranjščino, in ki jo počasni in lenobno se pre-
mikajoči natakarji v umazanih, le od daleč, v slabi svetlobi belih suk-
njičih in na zadnjicah od sedenja se svetlikajoči temnih hlačah bolj
poredko oplazijo, še bolj poredko pa obrišejo z umazano mokro cunjo,
ki jo prinesejo izza točilne mize, obložene s kozarci in polpraznimi ste-
klenicami, je pokrita s krogci, odtisi prenapolnjenih kozarcev, rumenimi
drobtinami neokusnega suhega peciva, pečenega na najcenejši marga-
rini, ki nihče razen hrupnih in nerodnih deželanov, ki zmeraj, največkrat
pa ob nedeljah in praznikih zaidejo sem, ne more jesti. Ne jej peciva
v predmestni beznici, vsak dan sproti naroči JOKu njegova skrbna mati.
Stene so rjave, celo precej visok strop je rjavo ubran, čeprav se
zdi zaradi precejšnje razlike med obema odtenkoma siv, luči v rebrasto
vlitih, (tako da so videti kot brušeni kristal, kot kristalne luči) stekle-
nih posodah so nasajene ob stene, na navzgor ukrivljena medeninasta
stojala. Nikoli ne prižgejo vseh, mogoče pa vse sploh ne gorijo, ker
so žarnice pregorele, ali pa tam žarnic sploh ni. JOK krompir j asto guba
rožnato čelo, modre, težke misli se pretakajo po njegovih možganih,
jih napenjajo, napihujejo sivo skorjo, roko polaga na mizo, kratki, klo-
basasti prsti se takoj prilepijo, le malo pozneje tudi nežna dlan, jo od-
mika onesnaženo, lepljivo, z drugo, še snažno roko tipa po hlačnem že-
pu, za robcem, zdaj na tej, potem na oni strani, previdno, da nihče
ne vidi, izvleče sivkast košček tkanine, robec je zapran in kmalu ne bo
več uporaben, glasno se usekne.
Ne, danes ni potrebno, iztepanje nikakor ni potrebno, vihtenje pre-
pletene iztepalke, ko se usuje drobni siv, skoraj bel prah iz pisane pre-
proge, ko ostro odmevajo udarci po dvorišču in se zapirajo okna, to
1109
je nekaj, kar presega meje, gre že precej čez potrpežljivost. JOK, tega
se ti ni treba lotevati, pokorno kakor debelušna sosedova Irma, niti
ne tako potuhnjeno nejevoljno kot zariph stari Jakob na vrtu za hišo
tete Ines, ko spomladanski veter dviga goste bele lase, hladi pot nje-
govega trudnega telesa in stopica v preširokih hlačah delovne obleke.
Blaga modrost staršev, ki kroži po mojih žilah, kakor je včasih pre-
plavljala moj dom, njegove bogate prostore, kakor je bila moja mla-
dost srečna in polna blage, rdečkaste jesenske svetlobe, prav ta mo-
srost mi brani iztepanje, mi ga skoraj onemogoča, pa čeprav pravi ko-
drolasi JOK, da je to potratno, da, celo razdruževalno. JOK, ne meneč
se zame, obeša veliko, kosmato perzijsko preprogo iz dnevne sobe svoje
matere, kamor ne sme nikoli nihče vstopiti, ker je preproga dragocena,
obeša jo na iztepalno stojalo, da se razgrnejo prepletajoči se vzorci in
zableščijo močne, živahne in zelo različne barve, pripravljen si jezno
viha rokave, pokaže debele, od sonca rdečkasto, bakreno ožgane lahti,
pobere s peščenih tal rumeno, iz vrbovih vejic spleteno iztepalko in
začne. Kosmati Moloh nekje zadaj kengurujsko poskakuje.
Dolga, pusta ravnina se vleče, zmeraj prihaja v tresoči se okvir
ozkega, do polovice spuščenega okna, enakomerno spreminja sicer ne-
vidno sončna svetloba v posamezne barvne odtenke, od suše požgani
travniki izpuhtevajo trepetajočo rjavo barvo, in od vročine izpita polja
oranžno, s težavo skušajo roditi tistih nekaj pičlih sadov, da bi opra-
vičila bolj svoje ime kot svoj obstoj, saj bi končno lahko obstajala tudi
pod drugim imenom, podoba dežele v okenskem okviru se ne spreminja,
le včasih se v njem kriveče premika dolga, do obzorja segajoča vrsta
zelenih in zelo visokih topolov ob plitvem in suhem, za namakanje na-
menjenem kanalu. Trepetajoči, postani zrak nad rumeno rjavo ravnino
čaka, da ga vznemiri kaj nepričakovanega, za ta letni čas nenavadnega,
besni naliv, bliskajoče se pooblačeno nebo, voda odnašajoča prst izpod
izsušenih korenin. Nič, razen kovinskega ropotanja ne moti njegove
spokojnosti, še manj pa spokojnost njegovih soparnih poletnih večerov
in prav nič osveženih juter, ta poletna dežela. Moloh pozorno striže z
ušesi.
Tresoče se škripajo leseni sedeži, tenke, rumene deske so položene
vodoravno, ob straneh so pritrjene z enim vijakom, nekateri so se izvili
iz tesnega objema lesa in zdaj štrlijo ter se zabadajo v tkanino oblek in
trgajo ženske nogavice, progasto položene deske, ki sestavljajo ukriv-
ljeno ploskev sedeža, so proti kotu, proti stiku med sedežem in nasla-
njačem nekoliko nižje, potem zavijejo v trdnem redu navzgor, do višine
glave, kjer prenehajo. Zadnja je najdebelejša in nanjo so pritrjene bele
emajlirane ploščice s številkami sedežev. Poteče se meso stegen se lepi
na prepotene hlače in blago mokrih hlač se lepi naprej na trde, vroče
sedežne deske, že dolgo se peljemo. Prav skozi to od boga zapuščeno,
od sonca ožgano ravnino nas vodi pot po žlebičastih železnih tračnicah,
razgreti železniški vagoni potniškega vlaka prasketajoče udarjajo ob
presledke, kjer so spojene tračnice (pozimi so presledki veliko večji
1110
in tresenje hujše), sprva nevidne saje letijo skozi okno, črne postanejo
šele. ko si jih razmažemo po obrazu. Niti od daleč ni videti oko ustav-
Ijajočega hriba, tudi ne nobene podobe mesta.
JOK, oblečen v svojo poletno, iz modrega platna narejeno, zdaj pre
poteno in zmečkano obleko, prepeva neko otroško pesem. Že nekdaj
je pel v prvi vrsti šolskega zbora, skoraj vsako jutro pred šolo so bile
vaje, mali JOK ima popoln posluh, izvrsten posluh ima mali JOK, je
večkrat rekla njegova učiteljica, dobra prijateljica njegove matere, ta-
krat še mlade, poželenja vredne ženske. Mali JOK ima zelo lep, čeprav
slaboten in nedodelan glas, je govorila naprej njegova dobra mati, da
so se mu pobalmski sošolci posmehovali in ga celo pretepali. Prsni koš
se mu mogočno širi in njegov glas izvablja poslednje kapljice potu iz
izsušenih, utrujenih teles njegovih sopotnikov, bravo, bravo, mali JOK.
Njegova mati mu sedi ob strani, na njegovi levi, nekoliko narazen drži
noge, naslanja glavo v leseni kot med steno in sedeže, da se napenja
uvela koža ostarelega podbradka, to jo zdaj nič ne moti, vroče je, na-
vdušeno gleda svojega sina, svetlolasega JOKa s še precej deško postavo,
ponosno ga gleda, skrbeče. Z deskami opaženi kupe je poln njegovega
glasu, uliva s s tleskajočim hrupom drvečega vlaka, do polovice odprto
okno tresoče se brenka, šklepeta umazano steklo, sopara je vzrok naše
razdraženosti, besno utripa zrak nad razdraženimi kraji.
Kaj vse doživi človek, ležeč v hladni senci, čakajoč na Godota, po-
šilja uboge dečke nazaj in njega med njimi, veter tolažeče premika liste.
Mojster Max prodaja preste in drugo pecivo, vse prodaja mojster
Max na vogalu naše le malo prometne ulice, zato pa po njej hodi veliko
ljudi, prav mimo Маха hodijo in kupujejo preste in drugo pecivo. Do-
bri sosed, debeli Max, Max skopuh, ki skrivaš denar pod žimnico v za-
krpani stari nogavici pokojne žene, prodajaš trde, lepo zavite preste,
spečene iz ukradene moke, mojster Max lepo in rdeče boči svoja brez-
zoba usta, razpira temno votlino v nasmeh, prijazen in lep, namenjen
kupcem, namenjen tebi, dobri, stari JO, Moloh peno bljuvajoči iz zo-
batega gobca, in tebi moja mati, ki stojiš pri temnem oknu v domači
obleki in poslušaš pesem, ki jo Ana igra na klavir in zraven poje. Nje-
gova zmeraj odprta, potna dlan čaka denar, pohotna željno zgrne svoje
kratke, ploskonohte prste okrog posvaljkanega papirja, svoje pohotno,
grabežljivo, dobro prekrvljeno, v strasti drgetajoče meso, tatinska ro-
ka. Hitro krčenje mišic, ki ne povzroča nobenega šuma, je pri tem
odločilno. Hitro in varno, vajeno se premika mesnata roka mojstra
Маха, pest je tesno zaprta, da se nohti precej globoko zajedajo v spod-
nji del dlani, na varno nese pripeharjene zaklade tega zahrbtnega posi-
ljevalca in pasjeokega, zvestega skopljenca, MAGISTER MAX HIC SITUS
EST, OSSA RELATA DOMI, veličastno se konča zgodba.
Presenečen sem, če nekdo na vsem lepem reče björne gaard in tega
ne misli posebno resno, lenobno premikajoč ustnice in poteč se, medtem
ko JOK mirno in ponosno, zavzeto poje tisto otroško pesem z zanj ne-
razumljivim besedilom, debelušna učiteljica C. kima s svojo svetlo gla-
vo, prav takšne lase ima kot JOK, dobro, dobro, reče zanesljivo in po-
lili
sluša naprej, valovanje čustev v tej vročini je v tesni zvezi s hitrejšim
delovanjem krvnega obtoka in prebave ter predvsem s potenjem, ah, te
dolge otroške pesmi z besedilom, nerazumljivim za otroke, ki jih vneto
in vztrajno vadijo debelušne, nekoliko priletne vaditeljice otroških zbo-
rov. MAGISTER MAX, OTTI FILIUS. LEG. OCT. PET. VET. eden tistih
zanikrnih, debelih obrtnikov, ki jih najdemo v skoraj vsakem kraju in
kolikor jih le hočemo, dobrodušno in zaspano guba obraz, ko sedi, ko-
likor le more udobno nasproti JOKu, ki na ves glas poje zateglo otro-
ško pesem z močno ritmiziranim besedilom, nerazločno izgovarjaš, reče
medlo njegova mati in se tolažljivo nasmehne. Debeli, germanski obraz
mojstra Маха se sveti od potu, po njem polzijo ali pa se na njem samo
zbirajo redke svetle kapljice, ki veselo odbijajo popoldansko, jarko
svetlobo, ščemeče mu sili v oči, da potuhnjeno mežika, stekajo se v
majhne potočke, ki sproti izginjajo, se sušijo, se čez nekaj časa obno-
vijo, tečejo navzdol, v blagi, valoviti previs brade, proti tolstemu in
krepkemu vratu, le sprednji del se rožnato sveti skozi nepravilno, tri-
kotniško odprtino odpetega ovratnika, neradi ponikajo v tkanino sinte-
tične srajce in mastijo že tako zamaščeni videz krepkega moža, ki s
precejšnjim izkupičkom prodaja preste na vogalu naše ulice, ob rumeno
ometani steni naše hiše.
Pevec JOK zdaj ne misli na preste, kila mu zateka od napora, to je
ozdravljivo, pravi njegova mati, medlo premika svoje žoličaste ude, z
operacijo je ozdravljivo, JOK, pevec, dober, čeprav nekoliko odrasel
otrok svoje razmehčane matere, trideset let je star in najbrž še več,
zmeraj je bil ubogljiv in miren, ponosen na svoj odlični šolski uspeh,
še zdaj rad poje otroške pesmi z zanj nerazumljivim besedilom in mati
ga zadovoljno posluša, tako sproščen je in zadovoljen, trzajoče poska-
kuje vlak in kolesa cvilijo v ovinku.
Zlagoma se peljemo, zato je tako vroče, se odpro v tolstem obrazu
se izgubljajoča usta mojstra Маха, bolna rdeča votlina, naslanja glavo
na medeninasti kavelj obešeno suknjo, v nov dan, se cmokasto poganjajo
njegove besede proti oknu, kjer sedi precej na široko JOKova mati, se
odlepljajoče preseda, da mlaskajo njegove krepke, zamaščene noge v
tenkih, premočenih hlačnicah, v praznik, si ogleduje žensko in njegove
majhne, s svetlimi trepalnicami porasle, prašičje oči zaspano pomežiku-
jejo, čeprav sicer ni videti utrujen, v JOKovo mater, poleg JOKa se-
dečo, že precej uvelo žensko v svetli, rožasti obleki iz umetne svile in
z izrezom, precej prevelikim za njena leta, prevelikim tudi za njeno raz-
puščeno postavo in posušeno, zgrbančeno kožo njenih visečih, žepastih
prsi. Prav zdaj zapira okno, gleda JOKa, boji se za njegov slabotni,
nejasni, še skoraj deški glas, za njegovo ozko, bolehno grlo, čeprav je
sunkovito pihajoča sapa topla, neosvežujoča, ali pa se boji zase, za svojo
razkvašeno postavo, za svoje mehko, valovito meso, stisnjeno v kot med
deske neudobnih sedežev, mogoče jo motijo poplesujoče, nevidne saje,
ki ščemeče zadevajo občutljive očesne ploskve.
Dolga in širna ravnina se izmika pogledu, počasi prehaja na svojem
od sopare zabrisanem, megličastem robu v svetlo modro nebo, prehod
1112
je tako nejasen, skrivnostna mejna črta, da ni mogoče zagotovo reči,
kje je konec ožgane planjave in kje se sivkasto začenja nebo. Zato pa
svetloba počasi, zanesljivo ugaša, sonce, šibkejše kot prej, sije že skoraj
vodoravno, naravnost skozi umazano steklo zaprtega okna, svetlo osvet-
ljuje notranjost kupeja, na drugi strani pušča globoke, sivo rjave sence,
ropotanje koles je za odtenek močnejše, ko vztrajno valjajo svetlo železo
žlebastih tračnic, sence so že precej dolge. JOK je prenehal peti, ker je
že zelo utrujen, dobri, ubogljivi JOK v modri, zdaj tako zmečkani obleki,
ki mu jo je izbrala njegova mati v največji trgovini velikega mesta,
nanjo se zdaj miže naslanja njegova svetla glava, v potne šope zlepljeni
lasje mu visijo na rdeče, utrujeno čelo. Večer, zaprt v železno, znotraj
z deskami opaženo posodo, ki se ropotajoče trese po svoji železni, slabo
narejeni poti. JOKOVA mati sedi zadaj precej bolj na široko, prosto-
dušno razkazuje svetlo in mehko, mahedravo meso notranje strani svojih
velikih beder, z odprtimi usti sope soparni, gosti zrak, težko diha, spi
z rdečelično glavo naslonjeno v deskasti, trdi kot, iz temne odprtine ust
se ji bleščijo z zlatom prevlečeni zobje, čeljustne mišice, skrite pod
plastjo mahedrajočega sala, so popustile, njene oči, čez dan tako budne
in svetle, so zapustale nežno JOKOVO postavo, ne gledajo več debelega
mojstra Маха, izginile so pod nekoliko od utrujenosti oteklimi vekami
in vodoravna sončna svetloba nemoteno izdaja številne vdolbine in gube
njenega postaranega obraza, prav zdaj, ko je JOK njene pozornosti naj-
bolj potreben, ko ne poje več, tako utrujen in naslonjen nanjo.
Plinska, v steklo zaprta svetilka starega, izrabljenega vagona sveti
šibko, skoraj belo, neenakomerni dotok plina povzroča, da utripa, ko
majhna, viseča vrečka rdeče zažari in postane prostor skoraj popolnoma
temen in vsi le čakamo spremembo. Zdaj so sence na spodnji strani
predmetov skoraj popolnoma črne, zelenkasto se svetijo izbočeni deli,
oči se potuhnjeno skrivajo pod obrvna loka, JOKova lepa obleka je
adaj videti popolnoma siva. Drgetanje jeklenega ogrodja stresa šklepe-
tajoča vrata, iskre, še žareče saje, rišejo hitre ognjene črte za steklom
črnega okna, JOK jih zdolgočaseno gleda, naslonjen na mater.
S kamnitimi ploščami tlakovani trg je širok in skoraj prazen in
nizko, okrog njega postavljeno mesto skoraj belo, besno rigajoči Moloh
mi stoji ob strani, nemirno poplesuje, ko grem proti velikemu parku,
včasih se spotaknem in čevelj krepko udari ob privzdignjeni rob ne-
ravne, od dežja in časa načete plošče, tam so velika drevesa z rogovi-
lastimi, gosto listnatimi krošnjami, ponujajo v svojih obokih, v svoji
prostrani palači, hladno senco, da so kovinski, ravnonogi stoli s pre-
luknjanimi pločevinastimi sedeži pod njimi še prijetno mrzli. Teta Tere-
zija preži v zasedi, črn predpasnik ima zavezan na okroglastem hrbtu,
Joachim, Joachim, kaj boš jedel danes, onemoglo, vendar zagrizeno vpije
skozi polodprta vrata. Pripravlja kosilo in si veselo gode. Ne morem se
odločiti, dolgo časa stojim pred vrati, preden poiščem medeninasto ro-
čico s hruškastim koncem in potegnem.
Visoka, kovana vrtna vrata, prepletena z vijugastim secesijskim
vzorcem, bakrenimi trakovi, vrata paradiža, se s treskom zaprejo za
1113
mojim hrbtom, nekaj nanje pripetih, najbrž kronastih angelov kriči
za menoj otroško nespodobne besede, kaj če jih kdo sliši, kaj če jih sliši,
gospod je na službenem potovanju, dolga rajža, saj veste, industrija na-
rašča in terja celega moža, pravi služkinja s krepkimi, kmečkimi boki
in podeželskim naglasom v daljših besedah, zlasti zadnje zloge rada
naglasi po svoje, Moloh, rečem prepričano in žalostno, ko stoji ves ne-
strpen za menoj in grizlja spodnjo ustnico, pojdiva, zaigral sem JOKa
na tomboli, vsa vas se je zbrala na nad vse uspešni prireditvi, dal sem
ga za glavni dobitek, mrščim čelo, mrščim čelo, in še potem ga nihče ni
hotel. Prebivalci vasi veselo kolovratijo proti svojim nizkim in uma-
zanim domovom, neokretne domače živali, že zdavnaj so se bile odvadile
svobodnega življenja na planem, spuščajo po svojih izhojenih, vaških
poteh kupe tophh, temno barvanih iztrebkov, mažejo z njimi zanemar-
jena dvorišča pritličnih, podolgovatih hiš, nikoh ne veš, kam lahko sto-
piš, dobila ga je njegova mati, tolstorita, stara prešuštnica, le ona je
hotela, le ona, seveda, je veselo pograbila svoj plen in odšla. Od krvi
obrizgan, visok, mlad mesar vneto vihti široko sekiro nad dolgo, na
tnalo položeno in nebogljeno telečjo kostjo, da brizgajo iveri in se rezilo
sekire po vsakem zamahu nekoliko, ne pregloboko, saj jo lahko takoj
izdre, pogrezne v mehki, po zgornji strani krvavo nasekani les na mizo
postavljenega tnala, omenja telečjo juho, od tod kosilo, teta Terezija,
od tod, mesnični vonj se zgoščuje po prostoru, razmajani stol, valjaste
prečke že nevarno izstopajo in se noge negotovo zabadajo v pološčena
tla, le rahlo škrtne, ko njeno mehko, žensko telo prenese nanj svojo težo,
sedalo se razširi, precejšen del mesa, nabuhlega pod pritiskom teže, visi
čez sedež, nezadovoljna je s seboj, inšpekcija, mi pošepeta obzirni Moloh
na uho, da začutim njegovo žveplasto sapo in nihče ne shši, tako glasno
šepeta, da mi otrpne bobnič in me zaboli uho. Prijazno se nasmehnem
in se poslovim.
Široko gobasti slovanski obraz tete Terezije hodi pred menoj, po-
doba moje prihodnosti, ostre gube ob ravnih, širokih, zdaj precej ohlap-
nih in brezobličnih ustnicah in nekoliko drobnejše, zato pa bolj številne
na licih, so njena zgovornost, moja mladost se je bila lepo začela. Iz
nekega kraja v središču Alp je doma, Massif Central ali nekaj podob-
nega, v nebo se dvigajoče gore, pravi, ko se ga spominja. In kje je JOK,
vpraša tenkoglasno, v primernem narečju, njena tenka roka z motnimi,
rumenkastimi nohti premetava kvačkani prtiček, ga ravna, druga krče-
vito vleče po njem koničast, majhnemu modelu ladje podoben, nikljast
likalnik, da ostaja za njim stlačena, nasilno poravnana tkanina. Zapravil
sem ga, rečem ravnodušno in glasno, da odjekne po majhnem prostoru
in se besede ptičje, nemočno zaletavajo v šipe vestno osnaženih oken.
Ne verjamem, pravi mirno in me zvedavo gledajo njene motne temne
oči za brezokvirnimi naočniki, zadela ga je mati, hitro pojasnjujem, in
zdaj ga drži, prav krepko ga tišči ob svoje mehko, mezeče telo, svoje
dete izgubljeno, kilastega potomca že zdavnaj umrlega moža, prav tak-
šen je bil, kot je zdaj JOK, prav takšen, da moramo verjeti, prav takšno
čelo je imel in prav takšne kodre, pravi pohvalno in pogosto, resne oči,
1114
medtem se JOK nelagodno preseda (tišči ga med nogami kila), medlo in
jokavo se nasmehne, težko izgovarja slabo naučene besede, hlipajoče:
I like to play golf very much, will you play tennis with me?, da postane
mučno, ne toliko zaradi opreme, po potu zaudarjajočih gumijastih copat
in primernega oblačila, kot zaradi njegovega, kar prevelikega poguma,
I've play it few years ago, sir, and I don't know if I can play it now. S
težavo se odloči usoda naslednjega dne, what a crazy creature, zarezgeta
obzirno Moloh, zadovoljen, oblizuje se in se umakne nazaj na travnik,
na robu izbira najbolj sočno travo, vegetarijanski dan, dies irae, piccolo
stuppidino, drgnem se ob drog, ker me močno srbi hrbet.
S slabotnim upanjem se umikam proti domu, pozno popoldne, proti
večeru, pozno popoldne veter precej piha, spočetje dolgočasnega večera,
izsušeno telo tete Terezije izpodriva bolj malo zraka, sedi na pletenem,
zaradi dolgoletne umazanije sivkastem stolu na majhni verandi, ograja,
vodoravno položena železna, cevasta lestev je zaraščena, teta Terezija
sadi ob njej slak, bledo vijolične cvetove ima, pravi, bledo vijolično je
njena najljubša barva, a beautifull, lovely flower, lijačni cvetovi, fižol bi
bil najbrž bolj koristen, toda manj lep, še zmeraj krepki, le nekoliko
otekli nogi tete Terezije slonita na pručki, njen izkrivljeni hrbet se vili-
často razhaja z krivino nazaj nagnjenega naslonjala. Neizbežno se vsa-
kdo umakne, če stopim naravnost proti njemu, porine ramo naprej, da
spolzim mimo gladko, majhno sivo, motno se lesketajoče vozilo z utri-
pajočo rdeče rumeno lučjo prehiteva druga, precej večja, že dolgo me
čakajo, večerja je pripravljena, miza je pogrnjena. Debelonoga ženska,
njeni nogi sta stebrasti, da le po ugibanju uganem, kje je koleno, suče
svojo tolsto zadnjico pod ohlapnim, zelenim plaščem iz debele, štrleče
tkanine, togo hodi, krepki nogi s težavo, z velikim naporom prestrezata
nihajočo težo njenega telesa. Nekje spredaj zahteva izvošček s trdo,
rdečo kapo, na kateri se bleščijo nikljaste črke, prostor za svoj okorni
voziček, škripajoča kolesa se le počasi vrtijo in ljudje se neradi in ne-
zadovoljni umikajo, črni čevlji se lakasto svetijo, le malo usnja so pora-
bili zanje, ljudje se ji umikajo, pred njo odskakujejo, zelo hitro in na-
ravnost hodi, utira mi pot, hodim za njo v primerni razdalji, krepkoboka
postava, rezgeta Moloh ob mojem ušesu, grešno meso, se priliznjeno
smeje. Ne hodim tako blizu, da bi me lahko kdo povezoval z njo, delal
iz tega napačne sklepe, pri teh rečeh je treba biti previden, pa tudi ne
tako daleč, da bi se lahko kdo vrinil med naju.
Stari Jakob lagodno leži na svojem prašno zelenem kanapeju, siva,
rdečelična glava je naslonjena na svileno, izvezeno blazino, izpod sršečih
sivih las gleda izvezeno svileno listje in veliki rdeči R z zelo polžasto
zavitimi konci črt, debeloprsta roka drži zajetno v povoščeno sivo platno
vezano knjigo, odprto nekje na sredi, z bleščeče se okrašeno sprednjo
stranjo, SIEBEN WUNDER DER WELT ob sedečem z zlato-rdečim tur-
banom pokritem Orientalen, ZWEITER TEIL. Nabrekli trebuh kipi iz
odpetih hlač, udobje je vir dobrega počutja, rečejo njegova jezljiva usta,
odpel si je zgornji gumb in kovinsko sponko, navpično v zrak štrli kratki
pas, ki sicer varuje hlače pred padcem, v tem položaju je povsem ne-
1115
potreben, svetla srajca je ob pasu zelo zmečkana, majhne, številne gu-
bice izginjajo za robom temnega, iz tenke volne narejenega blaga po-
letnih hlač. Slike inkovskih mumij gledam, reče pomirjajoče, in obrne
knjigo, da zašelestijo gladke in precej trde strani, v rjavo odtisnjenem
hodniku so ob stene postavljena izsušena, zvezana trupla. Moab, reče
Moloh zaupljivo, je širna dežela, zmeraj gleda to knjigo, ko leži na svo-
jem prašno zelenem kanapeju.
še zmeraj hodi pred menoj, spodnji, nekoliko neravni rob ji odkriva
nekoliko predolgo temno rdeče krilo, na desni strani ga odkriva več kot
drugje, obenj buta dvoje svetlih, velikih meč, negotovo se zabadata peti,
od roba navzgor plašč močno valuje in se ziba, kaj naj počne stari Jakob,
ko počiva, njena glava, zavita v pisano, z velikimi svetlimi sidri poti-
skano ruto se ozira, kaj naj počne, ko leži na kanapeju z gomoljastim!
nogami in je sam, obsežna postava se obrača, močneje in nekoliko mla-
havo se zazibljejo veliki boki pod zelenim plaščem, da poskoči krilo od-
krivajoči rob, na levo, proti visoki hiši z velikimi izložbami v pritličju
gre, pozorno gleda velika rezljana vrata v gladkem kamnitem okviru.
Nekaj rumeno pobarvanih las ji gleda izpod rute, sunkovito, divje jih
maje veter in poskakovanje njene hoje, velike prsi ji napenjajo ohlapni
plašč, tkanina se ne spušča naravnost, blágo, toda precej izstopi. Velika,
črna, kot lakirano usnje se bleščeča torbica iz plastične mase, ki jo vi-
soko drži v rumeno rokavico oblečena roka, skriva napetost njenega
trebuha, da jo bolj uganem. Druga roka v rumeni rokavici seže po pre-
visoko nameščeni kljuki, jo krepko pritisne, trda je in najbrž zarjavela,
odpre vrata v temno vežo in hitro vstopi. Mirno grem naprej, mogoče
pa ima obisk, zmeraj kdo obišče starega Jakoba, sorodniki iz oddalje-
nega malega mesta, skoraj vsi, pred menoj hodi majhen mož, Artur nosi
svoje umazano, od celodnevnega klatenja utrujeno telo k zasluženemu
počitku na kdovekatero podstrešje. Truden je in zamišljen, potrpežljivo
se premikata nogi v prekratkih in umazanih hlačnicah, raznobarvno za-
krpani, umazani, temnordeči pulover skriva rebrasto postavo, ko stopa
pred menoj proti svojemu skromnemu domovanju.
JOK počasi hodi proti avtobusni postaji, skriti za visoka poslopja
na vogalu, iztegnjena, na pogled daljša roka nosi torbo narejeno iz kari-
rastega, močnega platna, težko jo nosi, počasi prestavlja nogi v modrih
hlačnicah in ploščatih čevljih, veter drzno ponehuje, zapušča že razme-
tane kupe sena, pokošenega na negovani trati parka, njihovo pošume-
vanje postaja tišje, skoraj preneha, izžema zadnje zvoke iz visokih dre-
vesnih prošenj kostanjevega drevoreda, med njimi teče pot od širnega,
z belimi peščenimi potmi prepletenega mestnega parka do postaje, ka-
mor utrujeno koraka JOK s svojo torbo na dolgih, kar se da udobnih
ročajih. Majhna, okrogla stavba s polkrožnimi okni, skozi katera pro-
dajajo vozovnice, pri vsakem za različno smer, je na majhnem ovalnem
trgu, natlačenem z vozili in vpijočimi popotniki. JOK zadeva ob njih s
torbo, se jim neuspešno izmika, se zaletava vanje, ko se njegova glava
skrbno ozira po modri tabli, na kateri so z velikimi belimi črkami napi-
sana imena krajev in številke. Kričanje ga moti in sopara je neprijetna.
1116
Boli ga kila, JOK ne mara potovanja, sploh ne potuje rad, ker ga
takrat boli kila in tudi sam ne mara biti, ko nosi težko prtljago, do
roba naloženo popotno torbo (zanj, za kilastega JOKa je vsaka prtljaga
pretežka in celo nevarna), koža njegovega obraza je rdeča in od potu
srbeče vlažna.
Zelo komoden je, zaskrbljeno pripoveduje njegova mati debeli me-
sarjevi ženi, ki sedi za steklom rjavo popleskane blagajne v prodajalni
svojega moža, v njene prehitevajoče se, druga v drugo se zaletavajoče be-
sede se meša kiselkasti meseni vonj, zelo komoden je, in to me skrbi,
zelo, oh. zelooo me skrbi, reče glasneje, ker je ženska ne sliši dobro,
pred vrati se ustavlja mesarski tovornjak in kričijo delavci, ko si na-
lagajo kose telet in prašičev na okrvavljene rame, bolehnost in komod-
nost sta njegova slabost, reče še bolj glasno, zavpije z visokim vrešče-
čim glasom, medtem JOK sramežljivo pobeša oči in z roko v žepu men-
ca vsebino hlač, ne sliši ničesar, prekanjen je in noče ničesar slišati,
poleg tega bi moral na stranišče. Njegova mati kriče pripoveduje o njem
tolsti mesarjevi ženi, dojki ima kar položeni na izbočeni trebuh, tako
je preprosteje in tudi bolj udobno, govori z materinsko, nežno skrbjo
na zmehčanem, sočutje zbujajočem obrazu, noči prejoče, reva, kot bisere
niza prehitevajoče se, ohlapne besede. Da, da, komaj kima debela žen-
ska, trebuh ima, celo ko sedi, širši kot boke in zadnjico, tenki nogi
skriva pod ploščo blagajne. Toliko nas skrbe in toliko nas stanejo, re-
čejo njena zamaščena, redkozoba usta, najbrž misli na svoje nehvaležne
otroke, na svoji rdečelični hčerki, kratkokrili dekleti, ki se tako radi,
in zato je še veliko prezgodaj, stiskata in otipavata s sosedovimi poba-
lini v temni veži na stopnišču njihove hiše ali pa odhajata z njimi na
skrivnostne zabave, še dobro, da tega nihče ne ve, še posebno, da ne
ve oče.
JOK nima očeta, že dolgo ga nima, zato ve vse njegova uboga mati,
oče tega ne more, in tudi ne boji se očeta, oče ni zanj nikakršen strah.
Boji se matere, ko se brani pred njeno ohlapno, od let in bridkega živ-
ljenja razpuščeno postavo, s sršenjem kože čaka dotik njene roke, to
ni spodobno, reče Moloh zajedljivo, mati je vendar mati, reče užaljeno
mesarjeva žena in zlaga zmečkane bankovce, in ni pošteno, si na skriv-
nem misli JOK. Rodila ga je v mestni bolnišnici, trpela zanj, bil je težek
porod, zelo težek, vam pravim, pod srcem sem te nosila sin moj, pod
srcem, svoje življenje je zapravila zanj, nehvaležnež, svojo neizživeto
mladost, takrat sem bila še mlada in polna življenja, ne, ne, tega JOK
noče. saj jo ljubi in je neločljivo navezan nanjo, prav neločljivo, nikoli
je ne bo zapustil, stare in betežne v revščini, v pomilovanje mesarjevi
ženi in drugim, vsemu mestu, otroke ima, a nehvaležne, bodo rekli, ne,
on ji je že hvaležen, denarja ji bo dal, ko bo zaslužil, vsega bo imela
dovolj, uboga starka.
Rezek pok in zvito železo, reče mirno Artur, z umazano roko, nohti
so ploščati in na koncih popolnoma črni, si podpira glavo, z drugo pre-
mika modro cigaretno škatlo po kockah umazanega gostilniškega prta,
JOK mežika zaradi premočne svetlobe, v stiski se preseda, umazana
1* — Problemi	1117
roka poriva drobce kruha in koščke od vžigahčne škatle odtrganega
lesa po hrapavi tkanini, vse luči so prižgane, vse so prižgane nocoj, tvega
JOK besedo, sramežljivo pogleduje proti zastrtemu oknu. Moloh, re-
čem glasno in prijazno pokimam v pozdrav in dobrodošlico. Topel spre-
jem, rezgeta zadovoljno, potuhnjeno prisede. Artur globoko vdihuje dim
cenene cigarete, zelenkast, v oblakih prihaja iz njegovih odprtih ust,
iz njegovega temnega grla, iz odprtine njegovega sivega obraza.
Stara teta Ines in stari Jakob že ves večer mirno sedita v svetlobi
slabotne, na velikem, sicer popolnoma temnem lestencu najvišje privite
žarnice pri večernem čaju. Tema se v kotih sobe zgosti in zakriva vanje
položene predmete, osvetljeni strop kaže vijugaste razpoke. Jakobove
čeljusti enakomerno in natančno žvečijo z maslom namazane kose črne-
ga kruha, najraje jé črni kruh z maslom, pripoveduje včasih teta Ines
svojim znancem, zlasti gospé L., ko sedi pri njej ob dopoldanski kavi,
cekar s povrtnino in drugim nakupom stoji tesno ob njej, ob njenem
udobnem stolu, v dosegu njenega ostrega očesa (teta Ines ne zaupa ni-
komur, prav nikomur, razočarana je, prav zares nad vsemi razočarana),
negotovo se tresoča roka večkrat pograbi ročaj čajne skodelice in jo
nese k žejnim ustom, mlaskajoče požira, zelo mu tekne. Bob se zmeraj
posmehuje skozi steklo svoje slike v ličnem zlatem okviru, steklo se
ne blešči, skorajda ga ne opazimo, tako je snažno.
Tu, kjer teka mali Jan, ni navaden, ampak velik vrt, skoraj park,
nekako vmes med velikim vrtom in majhnim parkom, po kratko postri-
ženi travi teka mali Jan brezskrbno, vijugasto teče okrog velikih dreves
in z raznobarvnimi rožami poraslih gred, ki jih vestno neguje nalašč
zato izurjeni vrtnar Franz, teka po belih poteh, speljanih v blage ovinke,
posutih z grobim, škripajočim peskom, ki ga vrtnar Franz vsak tretji
dan znova poravna z železnimi grabljami, izpuli redko travo, ki včasih
požene skozenj, jo vestno zlaga v majhne kupčke, ki jih pozneje, potem
ko je že populil travo po vseh poteh, tiho odpelje s kovinskim vozičkom
na pnevmatikah, medtem pa mali Jan teka, kot blisk se skrije za grmov-
je ali preskoči gredo. S severa je doma, pravi malemu Janu gospodična
Ingrid, s severa, iz malih, pobeljenih mest z visokimi, od hiš višjimi ko-
ničastimi strehami, od tam je prišel že ves sključen in plešast, stari
vrtnar Franz. Nihče se mu ne more neopažen približati, nihče se ne
more pritihotapiti k malemu Janu, ko teka po sveže pokošeni travi do-
mačega vrta, ne more ga zalotiti pri kakšnem opravilu, ki ga noče in
ne more nikomur zaupati, ko lupi naskrivaj hrapavo, razpokano skorjo
očetovega najljubšega drevesa, ali če stopi na gredo maminih, pravkar
razcvetelih vrtnic, kjer se mehka zemlja ugreza in mora potem precej
časa trebiti čevlje, da tega nihče ne odkrije. Mogoče je sicer, vendar
pa malo verjetno, gospodična Ingrid ima namreč tenke svilene nogavice
in jih noče tvegati, da bi kdo poskusil zalezovanje po travi, se mu po
prstih pritihotapil za hrbet, toda to bi bilo tvegano opravilo, mali Jan
se pogosto ozira in tudi previdno posluša šelestenje kratke trave, tudi
tak poskus bi se najbrž izjalovil.
1118
Mali Jan zelo rad teka po prostranem vrtu, včasih se za kratek čas
ustavi, si ogleduje in odtrga kakšno nenavadno rastlino ali kaj takega,
kar potrebuje pri svojih opravilih. Vihteč zeleno mrežo teka za metulji
in muhami, dolga palica je precej višja od njega, vrže jo v travo, vozi
vlak, spremeni svoje noge v težka, železno ropotajoča kolesa in besno
brlizga na ostrih ovinkih, potem pazljivo gleda, ko gospodična Ingrid
z bucikami prebada ulovljene metulje in jih pripenja v lepenkaste škat-
le, podnje prilepi listek z imenom in še nekaj je na njem napisano. Sicer
pa gospodična Ingrid navadno sedi na lepo izklesani kamniti klopi in
plete, pazi malega Jana, ko se igra na vrtu, in tudi sicer se ukvarja sa-
mo z njim, strogo gleda izpod bledega čela, vendar mali Jan tega ne
verjame, poleg tega gospodična Ingrid slabo teče. V kito spleteni in na
temenu zviti lasje stolpasto in poševno povišujejo njeno glavo, da je
videti še višja in še bolj suha kot je zares. Zaradi malega Jana je tu,
zaradi njega so jo poiskali, zaradi svojega edinega otroka. Mali Jan
divje maje svojo, s kratkimi črnimi lasmi poraslo glavo, zvito se na-
smiha in odvezuje pentljo temne obleke, v katero ga gospodična Ingrid
zmeraj obleče, ko ga odpelje na vrt, na sprehod, greva! reče z visokim,
strogim galsom.
Zapleteno urejene steze, beli, pod koraki škripajoči trakovi izgi-
njajo včasih za urejenimi grmi, se izza njih prikažejo nekoliko naprej,
že drugače usmerjeni, se potuhnejo za drevesnimi debli, vodijo okrog
njih in končno izginejo v globoki senci krošenj velikih in zelo visokih
dreves, če stoji pod njimi, jim mali Jan ne more videti vrha, pa tudi
kdo drug, precej večji, bi ga zelo težko, ta drevesa, še majhna in krhka,
je s precejšnjimi težavami in napornimi posredovanji dobil oče malega
Jana iz daljnih vzhodnih krajev, saj že na prvi pogled vidimo, da taka
drevesa ne rastejo v teh krajih, takih dreves v tej deželi ni. Tako pa
vsa visoka in vitka zarotniško stikajo svoje široke krošnje, globoko
v travnato prst zarivajo svoje globoke in krepke korenine, stojijo kot
nasilni, nepovabljeni gostje, nekoliko zmedeni, ker so prišli ob nepra-
vem času, vendar pa se zdaj ne bodo več dali odgnati, zdaj ne več.
Težko se preriva skozi vejnato grmovje, mali Jan, ubogi deček, svet-
la koža njegovih rok je že opraskana in krvava, v drobnih krpicah stoji
nasršeno vzdolž rdeče črte, tudi obleka, tista temna in nekoliko pre-
velika obleka, v katero ga gospodična Ingrid zmeraj obleče, preden ga
pelje na sprehod, je strgana, odtrgani so gumbi ličnega suknjiča, pre-
trgano je blago na kolenih in spodnjih koncih hlačnic, obrizgana je z
rumenim blatom. Prav neprevidno in po nepotrebnem jo je strgal in
umazal na svojem divjem, besno drvečem pohodu skozi gosto, trnasto
grmovje, skozi trnovo goščavo zakletega gradu, ne zmeni se za odtrgane
svetle gumbe, ki jih je izgubil na svoji poti, prav nič si ne ogleduje uni-
čenega oblačila.
Sedi na obali in voda mu sega do ostro izbočenih, drobnih, majhnih
gležnjev, do mokrih gležnjev njegovih nežnih, bosih nog, kje neki je
zdaj gospodična Ingrid, mali Jan, mali neprevidnež.
1* — Problemi	1119
Mali Jan počasi in previdno, skoraj nerodno vstaja, njegove neva-
jene noge strahopetno otipavajo spolzko dno majhnega, kalnega rib-
nika, skoraj mlakuže, otipavajo okrogle spolzke kamne in negotovo
mastno blato, kdo ve kaj skriva v svoji mastni, zdrizasti snovi, med
prste se mu zapletajo mehke podvodne rastline. Previdno brodi po mlač-
ni vodi, pobira ploščato kamenje z dna in ga plosko meče, kot to sicer
počne stari Franz, da večkrat pljuskajoče odskoči od površine in se
ustavi na nasprotni strani, počasi, tik ob obali brede tja, se skloni, oma-
hujoče lovi ravnotežje, pobere kamen in ga vrže nazaj, tokrat se kamen
ustavi prej in potone, poiskati je treba drugega.
JOK si prhajoče umiva zobe, iz srčastih, ob krtačko stisnjenih ust
mu teče bela pena, vneto si jih drgne, uničuje okus razpadajočih jedil.
Skloni se niže, z usti do pipe, mukajoče našobi usta in potegne velik
požirek, nekaj časa meša vodo po ustih, jo preganja z jezikom, potem
s širjenjem in krčenjem lic, belo jo izpljune, ponovi, drugič je voda
čista, le malo pene je v nji, JOK je z njo zadovoljen, zato ne ponavlja
več. Močneje odpre pipo, curek zaprasketa po lijakastem dnu umival-
nika, roka se stegne po milo, druga roka se stegne samo do curka, tu
se prva ustavi in nekaj časa drgneta milo. Potem odloži milo na majhno,
milu se prilegajočo plastično rešetko in se spet umakné, zdaj se drgneta
roki med seboj, najprej prva drugo po hrbtni strani dlani, potem druga
prvo, obe se izpostavita curku iz pipe, ki odplahne z njiju belo peno,
JOK ju le primerno obrača. Potem se glava nagne precej naprej, obe
roki se stisneta, zajameta kolikor se da veliko vode, ki potem kaplja
med prsti, glava se nagne še malo naprej in se stisne z rokama, ki zač-
neta polzeti po obrazu in ga nekaj časa drgneta, medtem JOK prha.
Roka seže po brisačo, obe se drgneta obnjo, jo neseta k obrazu in jo
tam drgneta obenj. JOK vestno obesi brisačo nazaj, rdečeličen se obrne
k vratom in odide iz kopalnice.
Stara teta Ines vsak dan briše prah z Bobove slike, njena skopa,
mršava postava se nateguje, izteguje roki, z levo se opira na zid, med-
tem ko z desno drži cunjo in drgne po steklu in zlato, zamolklo se svet-
likajočem okviru, prsti na nogi premagujejo težo lahkega telesa, mršavo
težo stare ženske, ki vsak dan ihtavo briše prah z Bobove slike. Njena
zmeraj vitka postava je vzravnana, precej bolj kot stari Jakob, ki po-
hlevno sedi na rezljanem stolu in jo zvesto gleda, ni zadovoljna s sliko,
nikakor ne. Bob se je izpridil, mrmra potiho, da je Jakob ne bi slišal,
zakaj se je izpridil Bob, medtem jo Jakob mirno gleda in se dela, da
ne sliši nič, le včasih premakne nogo, da zaškripajo vzmeti in se za
trenutek loči klobučevinasta copata od volnene preproge.
1120
FRANČIŠKA BUTOLO: PESMI
Muzejska kronika
Danes sem popolnoma pomirjena,
jutro je čudovito,
da so drevesa v starem parku
romata in pozlačena.
Lahko bi kaj pričakovala.
Nič lepega se ne more zgoditi.
Med enim in drugim marcem
se marsikaj zgodi,
a moj način gre že v tretje
desetletje.
I
Spoštovana je naša starinarnica:
med njenimi stenami,
debelimi stenami,
se ukvarjam s popisi predmetov,
ki imajo za sabo že desetletja
in stoletja zlorabe.
Šef. Ukazuje, da jih moram vzljubiti,
sicer bom odpuščena iz službe.
še nikoli ni pomislil,
da bi morala ljubiti njega,
'in nikoli ne bi verjel,
da zmorem toliko usmiljenja,
ker nisem še nikdar
ljubila nobenega predmeta.
Danes sem popolnoma pomirjena
pred sabo: sicer pa me čakajo
otroci, da jim razkažem razstavo.
»Vsakdo si izbere svojo pot,
pripelje ga daleč, najdlje ali nikamor,
a vsakdo si svojo edino pravico
izbere svojo kratko, ozko, brezizhodno pot.«
1121
Danes sem popolnoma pomirjena,
jutro je čudovito
in rože so polne lepote.
Nekoč jih bomo popisovali
in ptice in sonce, nežne lipove liste,
da, vse znamenite redkosti
in tudi srečo, da ne bomo dočakali
razcveta silne bodočnosti.
Madež
Bila sem polna žlahtnim
kot časa pred zdravico
in sončna zarja je bila prijazna.
»Samo besedo«, sem prosila.
»Izguba časa.«
V curkih je brizgnilo
rdeče vino in oškropilo
nekaj tujcev.
Bili so dobri,
niso čutili žalitve
in so želeli le povračilo
stroškov za čiščenje
v čistilnici »Labod«,
Poljanski nasip 4—6
tel. št. 31 75 91.
O legendi
Včeraj so sežgali čarovnico,
ker se je spečala s hudičem.
Videli so ju, kako sta se ljubila
na pogorišču rožnatega dvorca.
Prijadrala je k njima bela ptica,
da bi jima umrla na dlaneh
in s solzo objokovanja.
Opazili so jih in gledali:
kako se stiskajo pod raševino,
kako aprilskim nalivom
nastavljajo svoja usta
in sanjajo:
o belih labodih,
o krizantemah vzhajajočega sonca,
1122
o šelestečih palmah južnih obal,
o vsem — razen o peklu.
Danes so obsodili čarovnico,
ker se je spečala s človekom:
že pet pred drugo sta zapustila
tovarno.
Od vrnitev
Saj vem, kako sem kri,
ki vodi samo od srca do srca,
brez moči po pojočih tunelih,
z nemimi usti,
z dlanmi, ki ne znajo jemati.
Saj vem, da sem brez skrivnosti,
brez bolečine, brez mladostnega,
junaštva, brez sovraštva s priokusom
ljubezni.
Saj vem, da sem utrujena in zastrupljena,
vsa prestrašena,
a vem, da bi še spraševala,
se darovala in se opijanjala
z ugaslim vinom,
življenjem trepetam,
drhtim kot novorojena žival
v kristalni pomladanski noči.
Pred semaforom
Ko bi trije zlati levi
sedli na naše križišče in
se zableščali v soncu!
čeprav prihajata
rdeči svinec in bela ptica,
ki se bo ujela v moje žile,
se zadušila v mojem srcu,
utopila v materinskem mleku
in se zveličala v tenčičnih sanjah.
O, žgoča tekočina reke,
ki cvreš meso in brusiš lobanjo,
ne pred tvojim, pred svojim
1123
Gospe bi si snele očala
in gospodje spustili volane.
Vsi bi se čudili
njihovi lepoti.
Ko bi levi,
trije zlati levi,
ponosno sedli na naše
križišče!
Pomladansko vejevje
Bijem. Med črni trn in bele cvetove
bijem kot bič.
Med tihe gozdove z domačim mesecem,
s slepimi očmi med zorana polja
in pasji lajež,
bijem
z žarometi praznine
v njihovo praznino,
v večnost, ki balzamira prince,
v cvetočo vejo, v slavčkovo pesem,
v vesolje bogato s planeti.
t
bijem, bijem
kot pobesneli zvonovi oh
vstajenju vsemogočnega.
Jesensko vejevje
Ne utripljem v grobu,
ne ljubim,
ranljiva sem,
izhlapevam,
kot voda žejnih,
le v kapljo prezira preraščam,
le košček večera prinašam
sebi
in nikomur na svetu ničesar.
Brez moči,
da ne prevpijem ječanja
odpadajočega lista.
1124
Epitaf v viharnem
Tik, tak, tik, tak...
Vsako iutro ista ura.
Vsako jutro ista gora,
moj, moj bog! jeklena, kamnita,
betonska, bog: božji, človeški,
zverinski...
Neprebojna. Neprebojna.
Tik, tak, tik, tak...
mina, stroj, sekunda.
Dragocena, bolj dragocena.
Štiri, tri, dve, ena, nič.
Of elija v vrtu lokvanjev in alg,
o nič, moj ljubi, ljubi,
med uporniki in kralji
si sam z Of elijo,
s človeško melodijo obsedeno.
Obsojen z obsojeno. Nič.
Gora.
Štiri, tri, dve, ena.
Nič. Jeklena, betonska,
neprebojna, neprebojna.
Končno izpodkopana. Končno.
Z rdečim čelom pod sabo,
Z zdrobljenim srcem junaka.
Premagana. Kronana.
Kronana z viharno simfonijo zelene
večnosti, na čast Njihovemu veličanstvu
premaganki,
v slovo njegovemu junaštvu človeškemu.
1125
MATJAŽ KOCBEK: PESMI
Žaloigra v treh dejanjih
prvo dejanje
preludij v topovski cevi
nekaj se peni v tišini
okrog vratu otrok
žica pogledov
ženska ki spi
vročina zakuri estetiko
med poljubi kuharjev si umivajo
noge
ribe dolbejo železne blagajne in
se parijo s kurbami
s kurjo družino
na oknu sloni kasta
ljudi in dela
dolg
drugo dejanje
zapustite moja vretenca
moje lobanjsko dno
moje roke
mojo mošnjo
spektralnih barv
samo dve barvi sta moji
samo ena barva je moja
vpije človek brez
nog
rok
samo z glavo
1126
tretje dejanje
iščoč corpus delicti v emoni
sem ga zagledal se vrnil in
vse razbil
vse razbil in tulil od besa
od besov
dogodek med padanjem zastora:
Uvel prvi maj
živel 5V. jožef
živel štiriindvajseti december
med svetim truščem povzroči
menišič sveti upor
okno zgrmi na dvorišče
sreča Cirila in metoda
skupaj se ga napijejo do zavesti
Ribarija
beseda je topla
mišica duše
vse hitreje gre telo in misel
vse brzi skozi prostor
prešeren bom skakal
okoli vseh majhnih majhnosti
poljubil vse slike v pisarnah
in se utopil v zeleni reki
hamlet in njegov greh
človek ribo
riba človeka
moški ženska težek hrup
bog je dal	težek hrup
duševni osebnosti težek hrup
notranje strune težek hrup
mrtvec pade z drevesa
mrtvec kolje mrtveca
brada ozka
ličnice štrleče
mrtvec dela samomor
pred drugo vojno
napit zalit gladek
človek ubija danes
upa jutri
blagoslovi pa frčijo
lahkih nog naokrog
1127
rojstni dan narodnih običajev
hostije se topijo
po protezah
nekdo si briše nos z mrtvaškim
prtom
Cest la vie
kaktusi in pomaranče
cvetijo in bežijo
koraki
pred mojimi nogami
nov
dan
mi podre pajčevino in stebla se
vračajo
nad kanal smrti
zarezal sem
vase
besedo teme
prah
mi odpira pogled
na neznan pasijon
ves v cvetju
potopljen v gluhih sanjah
ciganska zabava
iz uvelih prsi in
kruh kot omamen krik skrivnosti
vračajoč se
don kihot joka na golgoti
z jeklom bezam,
po premraženih možganih
izkrivljenih senc
glorije
moje lastnine
ustnice pomladi
sproščajo zelene megle
hodim po križanem svetu
in našel sem svoj kraj
moj kraj
bolnik na bikoborbi in ti giselle
vsa dolina kriči
moje
besede
da sem človek
pračlovek
1128
Leoparda
preobrnjena v grobu sta se odpravila
na lov
dva leoparda
napolnjena s prividi
psi so zalajali v mejah blodnjaka
jagnje se ustraši ognja in
pade pod betonsko utrujenostjo
leoparda sta rdeča
pijana maska se izmika 'svoji igri
in za hip vidi nebo
obsedeno od življenja
leoparda sta že čisto rdeča
lovec na človeške glave
pade v brezvetrju pred
voščenimi očmi vsega sveta
leoparda sta rdeča
in ko koljeta njega
se oplodijo drevesa
prometej zakuri ogenj
evridika zapiska na piščal
buda poklekne
dali se zapre v violino
vse teka topota iti tuli
v predsmrtnem boju se krvava leoparda
spomnita da sta pozabila
na
človeka
1129
Pene
Jolka Milic
Vsa imena v Penah so izmišljena.
Pri dveh letih sem videla Marijo. »Glej jo, o, glej jo...« Nosek sem
molela čez visoko ograjo posteljice in strmela v okno, malodane zamak-
njeno. Mama me je zaskrbljeno mirila: »Kaj je, otrok? Kaj naj vidim?«
V mojih očeh se je z zenicami širilo začudenje. »O mami, glej jo, o, glej
jo,« sem ponavljala. Nazadnje sem le vzdihnila: »Mamko božjo.« Mama
si je oddahnila. Očetu je dejala: »Hvala bogu. Pepi, sanja.« Stlačila me
je pod odejo, me skrbno pregrnila do vratu in mi voščila lahko noč:
»Zdaj spančkaj, Nina. Noč je zato, da spimo.« Brž sem zaspala. Od ta-
krat je nisem videla nikoli več.
Moja prajteljica Lili pa jo je videla, ko je bila stara deset let. Sedela
je na stranišču — nam je pravila — brez vsake misli. Opravljala je le
svojo potrebo, je rekla. A nenadoma se ji je pojavila na vratih. Stranišče
je bilo dolgo in ozko. Pojavila se je pri vratih na vsem lepem, kar »iz-
cela«, je rekla. Neizrečeno otožno se je smehljala, nam je povedala:
»Oblečena je bila v sinje, mislim, a desno nogo je imela krajšo, pokvar-
jeno, ne razumem. Zakričala sem ,mama'l Prikazen se je ob kriku zdrz-
nila in skopnela v zrak, se razpršila. Potem me je glava bolela,« je rekla
Lili, »najbrž iz strahu. Silno me je glava bolela in dobila sem vročino.«
»Jaz ti že ne verjamem,« je segla Milka v besedo sredi stavka.
»Pravljice! Nisem še slišala, da bi se Marija prikazovala v stranišču.
Medtem ko človek... Nezaslišano! Kaj praviš ti?« mi je izzivalno zalu-
čala vprašanje.
»Jaz?« sem zajecljála precej zbegano. »Jaz?« (Nisem hotela žaliti
Lili, smilila se mi je, bila je vedno tako nežna.)
»V stranišču?« sem se boječe obotavljala ... »Res, malo neverjet-
no ... skoraj brez okusa... no, jaz ne vem... jaz res ne vem, kaj bi
rekla...«
»Mrha, nisi hotela vedeti,« mi je Milka po kosilu zabrusila v obraz:
»Bala si se biti odkrita, raje povej. Povedati si se bala to, kar misliš. Jaz
pa ne. Gladko, ne verjamem ji. Pravljice. Lili je zlata punca, rada jo
imam (vse smo vedele, da jo ima rada), a vsake ne požrem. Ne, vsake
pa ne!«
1130
»Se spominjaš,« me je vprašala Lili v Firencah, strmo zleknjena na
modrem ležalniku, »se spominjaš dogodka v stranišču?« Zvedela sem za
njen naslov v telefonskem imeniku. Obiskala sem jo, ne da bi vedela,
da je hudo bolna. Njena mati v žalni, vdovski obleki me je pred vrati
rotila: »Bodi dobra z njo, Nina. zapisana je smrti.«
»Dogodek v stranišču?«
Odložila sem skodelico na mizo in se začudeno ozrla v njeno ob-
ličje, ne da bi vedela, kam meri. Vonj čaja s citrono se je medtem raz-
tegnil po vsej sobi.
»O Mariji,« mi je pomagala brskati po spominih. »O prikazni.«
»Aha, to misliš,« sem vzkliknila: »dogodek o Mariji. Videla si jo ...
v stranišču, že vem, Milko je precej motila ta okoliščina, če se prav spo-
minjam. Daleč so tista leta,« sem sanj avo površno pristavila.
»Daleč in blizu,« je dejala skrivnostno, a skoraj brez grenkobe.
»Videla sem Marijo, Nina,« je čez čas nadaljevala melanhohčno, ne
da bi me za en sam trenutek spustila iz oči. »Videla sem Marijo s po-
kvarjeno, nogo, Nina. Mi verjameš?«
Molčala sem v zadregi. Nisem vedela, kaj odgovoriti. V mislih mi
je oživel spomin — Milkin posmeh: »Molčiš, a, mrha? Nočeš povedati,
kaj misliš, a? Jaz ne!« A glas obupane matere je še vedno trepetal v
mojem srcu. »Bodi dobra z njo, Nina, umrla bo.«
»Videla si Marijo, Lili,« sem po obotavljanju le privolila. »Videla
si Marijo,« sem ponovila olajšano.
Nasmehnila se je, komaj za spoznanje posmehljivo. Kazno je bilo,
da ni verjela moji iskrenosti.
»Mi hočeš pomagati, Nina?« mi je po premisleku rekla. »Presedla
bi se. Pomagaj mi, da se spravim na noge.« Storila sem, kar mi je uka-
zala, blage volje, nič hudega sluteč.
»Zdaj pa copate, draga. Copate mi natakni, če ne zahtevam preveč,«
me je boječe prosila. Pokleknila sem na preprogo s copatami y rokah.
Tedaj sem z grozo opazila njene noge. Videla sem njeno desno nogo,
spačeno, pohabljeno, pošastno.
»Lili,« sem brez moči, pol omotična trčila v njen vdani obraz. Pre-
tresena sem se oprijela njenih nog kot nekakšne rešilne deske in kričala
preplašeno:
»Lili, Lih, Lili...«
Cez čas sem v svojih laseh začutila njeno roko:
»Saj ni nič. Nina. Ne jokaj. Hudobna sem bila. Ne bi ti smela pove-
dati, pokazati. Saj ni res, da sem videla Marijo. Nisem je videla, Nina.
Ne, ne. Nisem je videla, prisežem ti. Nalagala sem vas. Hudobna sem
bila. Ne bi smela, Nina.«
Lili je torej videla Marijo. Pri desetih letih in še potem, ko se ji
je zljubilo. Dokler ni umrla, seveda, ker Lili je umrla. Videla jo je v
velikem brušenem ogledalu dnevne sobe (ne več v stranišču, Milka, ne
več, draga, nam v spotiko). Imela je otožnovdan obraz in spačeno nogo.
A kostna j etika je opravljala svoje.
1131
Mirjam pa ni imela te sreče. Ne, Mirjam ni imela sreče, da bi videla
Marijo. Niti pri dveh, niti pri desetih letih, niti kdaj kasneje. Imela pa
je drugo prednost. Grb. Plemiški grb in ducat slavnih prednikov. Njihovo
premoženje je šlo sicer že davno na boben, a predniki so jim ostali. Ne
rja ne zob časa jih ni uničil, ne vojne prekucnile. Za pol pokopališča
jih je bilo. Lepi, bahavi spomeniki so se gnetli pod cipresami. Imena so.
spominjala na kandirano sadje in dišavne vrečice: Melanija, Natalija,
Štefanija, Otokar, Benedikt, Hipolit, Mavricij, Valdemar. Plemenita
gospa ta in ta, plemeniti gospod ta in ta. Sami plemeniti: v bronu, v
granitu, v marmoru. Proti koncu v imitacijah marmorja.
»Kdo pa je tale z brado?«
»Stric Otokar. Pravzaprav moj praprastric.«
»Kaj pomeni usque dum vivam et ultra?«
»Pomeni... ne spominjam se več ... Zdi se mi: večno te bom ljubil.
Ko mu je žena, praprateta Natalija, umrla, ji je dal vrezati v kamen ta
napis. ,Cez šest mesecev se je pa poročil s teto Zofijo,' je pravil očka
neki gospe in prasnil v smeh. Gospa mu je nagajivo odvrnila: ,Velike
besede se samo lepo slišijo, a se nikoli ne uresničijo.' Oba sta tedaj pras-
nila v smeh.«
Mirjam je bila tudi brez mame. Imela je majko — mačeho. Zavidala
sem ji prednike in mrtvo mater. Z mrliči sem zaostajala daleč za njo.
Nisem imela sreče. Vprašala sem starše, zaskrbljeno:
»Kaj pa mi? Mi nimamo nič mrtvih pri hiši? Kaj ne bomo nikoli
umrli?«
Oče mi je zdravo, a brez posluha odgovoril: »Hvali boga, da smo
vsi živi.«
»Ti že ne boš nikoli umrl,« sem mu očitala zagrenjeno.
»Ta otrok je nemogoč,« je rekel oče materi, ko sem vsa potrta in
poklapana odšla.
Nisem hodila rada na pokopališče. Z Mirjam že ne. Pred materinim
grobom je vedno uganjala komedije. Hlinila je žalost, hinavka.
»Komedijantka,« jo je obdelovala Milka: »tebi je do matere kot do
lanskega snega. Le zanimiva hočeš biti, to je tisto. Jaz že ne verjamem
tvojim solzam. Poceni roba, pet za en groš.«
Mene pa je njena žalost sprva silno vznemirila. Stokala sem od po-
nižanja: »Mi pa ne bomo umrli nikoli. Oh, nikoli!« Potem sem se ji
pa privadila. Podvomila sem celo o njeni pristnosti. Začela sem verjeti
Milki, ki me je vztrajno, a dokaj nepotrpežljivo modrila:
»Sirotico Jerico igra, to ti povem. Ne verjemi vsakemu tiču, ki ti
ponuja drekec za zlato.«
Milka je bila robata. Zaradi tega me je odbijala in privlačevala ob-
enem.
»Robata si,« sem ji rekla: »Besede pobiraš na gnoju.«
Pisano me je pogledala, nato pa zinila kljubovalno:
»Jaz samo govorim umazanije, vi jih pa delate.«
»Kaj?« sem ji zagrozila.
»Da. Tudi ti. Vse sem videla.«
1132
Temno sem zardela. Tedaj pa je zmagoslavno zavriskala:
»Pa sem te ujela. Zardela si, zardela; torej je res. Nič nisem videla,
a ti si zardela.«
Ugriznila sem jo v prst in jo pobrisala proti domu.
»Trapa trapasta,« sem si spotoma očitala, a se vseeno počutila mno-
go bolj olajšano.
Ada me je namreč zvabila v očetov kabinet. Zaklenila je vrata, nato
pa predlagala spretnostno igrico.
»Verjameš, da skrijem nase, popolnoma golo, dvajset koruznih zrnc
in jih ti ne najdeš?«
Jasno — nisem verjela.
»Staviš kaj?«
Stavili sva.
Slekla se je, z zrnci odšla za zaveso in se vrnila čez čas brez koruze.
Šla sem pogledat k zavesi. Nič. Temeljito sem ji pregledala dlani, usta,
ušesa, nos. Nič nič nič. Pod pazduhami spet nič, nič v laseh in spet nič
med prsti. Nič.
»Pojedla si jih,« sem jo zasumila: »Ce si jih pojedla, ne velja.«
»Nisem kokoš.«
»Potem pa si res mojster.«
Zgubila sem stavo. Koruzo je skrila nekam, kjer se meni ne bi
nikoli sanjalo, da je mogoče kaj skriti.
»Poizkusi zdaj ti,« me je opogumila. Z veseljem sem sprejela njen
predlog. Slekla sem se že, ko se je onstran vrat oglasila Marija, služ-
kinja.
»Ada, odpri,« je karajoče pritiskala na kljuko: »Takoj, da to storiš.«
»Ne!« se je je Ada otresla razdraženo. »Ne. Vi že ne boste meni
ukazovali.«
»Ada, Ada...« je tožil in obenem grozil glas za vrati. »Vse bom
povedala papanu, ko se vrne.«
Bila sem do mozga pretresena. Hitela sem se oblačiti. »Adam,
Adam, kaj delaš? Kje si? Zakaj se skrivaš? Vse vidim. Vse vem...«
»Kaj misliš, da zares ve, kaj sva počeli?« sem panično zašepetala
Adi v uho.
Padla je z neba od začudenja.
»Kaj? Kdo? Marija? Pa kaj naj ve, trapa? To? Kaj je to? Nič ne ve,
trapa.«
»Izvirni greh,« je razlagala učiteljica v šoli, »je predvsem greh na-
puha in radovednosti. Adam ni zaupal v Boga, na svojo roko je hotel
biti premoder. A kaj je dosegel, otroci? Franjo, povej.«
»Izgon, gospodična.«
»Tako je. Lepo. Zapravil si je raj, pahnil se je v to solzno dolino.«
4 — Problemi	1133
Vida mi je rekla: »če hočeš vedeti, kakšna si, se vsedi pred zrcalom
brez hlačk in boš videla.«
»Pa če kdo pride? sem jo konspirativno, vsa nemirna vprašala:
»Ce me kdo zaloti?«
»Koza, zakleni se.«
Zaklenila sem se. Bilo mi je strašno. Obrnila sem ključ in obstala
pri vratih, šklepetajoč z zobmi. Konec sveta se mi je bližal. Slekla sem
se s težavo in se s težavo privlekla do ogledala. Noge sem imela lesene,
štoraste. Z zaprtimi očmi sem se zgrudila na sveže pološčen, mrzel par-
ket. Streslo me je. Srce mi je poskakovalo v prsih kot ponorel ptiček.
Razširila sem noge, nato pa napeto, široko pogledala v čarno steklo.
Kar sem videla, me je na moč potrlo. »Žival, žival, grdoba, krava, po-
šast,« so se mi psovke penile v ustih. Bila sem nesrečna, uničena. Stisnila
sem se v kot in ždela z ranjenimi krili; brez hlačk, skrčena v klopček.
»Saj ni res, da sem taka. O Bog, da ni res. Ni res, ni res, ni res...
Oče naš ...« Zaspala sem na podu.
Prebudilo me je trkanje. Lučka je trkala na vrata.
»Kaj delaš, Nina? Zakaj si se zaklenila?« »Mami, mami,« je zakli-
cala: »Nini je menda slabo.«
»Kaj je bilo, Nina?« me je mama prijela, ko sem prišla ven vsa
kuštrava: »Ne maram, da se zaklepaš v sobo. Glej, da se to ne ponovi.«
Stisnila sem repek med noge in se vsedla k oknu. Lučki sem poka-
zala hrbet. Prišla je za menoj in me objela. Vsa nežna in materinska
kot vedno.
»Pusti me,« sem se je otresla.
»Kaj ti je, Nina? Kaj te boli?«
»Pusti me. Najprej me zatožiš, potem pa: ,Kaj ti je, srček?'
Pusti me.«
Lučka me je oboževala. Bratca je tudi ljubila, a oboževala ga ni
nikoli. Ko smo dobih bratca, sem bila stara šest let. Mama naju je takrat
grdo osleparila. Strašila naju je precej časa z bratcem, a ker se ni nikoli
prikazal, sva mislili, da ga ne bo, da nama samo nagaja. Pa ni bilo tako.
Lučko so poslali v bolnico s škrlatinko, mene pa k stari mami na hribe,
potem pa so si kupili bratca, skrivaj, s smešnim in veličastnim imenom:
Josip Lucijan Miklavž. Mama nama je sicer pojasnila: »Josip po očetu,
Lucij an Nikolaj pa po obeh botrih.« Mene pa je ime vseeno praskalo po
grlu. Rekla sem Lučki:
»Pravo ime so mu izbrali: Miklavž.«
Lučka je bila potrta zaradi imen. Bila je sanjav otrok, s preobčut-
ljivo, skoraj bolestno občutljivo dušo. Ime jo je prav bolelo. Uživala
sem. Pribila sem zlobno:
»Da. Miklavž. Pa reci, da mu ne pristaja, če moreš.«
»Ne,« je rekla in se pred mojo zajedljivostjo zavarovala z molkom.
Silila sem vanjo:
1134
»Kakšno ime mu bi pa ti dala?«
Usta sem ji razvezala. Pogledala je v zibko in se sanj avo zagledala
v Josipa Lucijana Miklavža: v zavaljenega, vse prej ko lepega, debelo in
gologlavega dojenčka.
»Kakšno ime?« se je zamislila. »Malček, Nina. Za Malčka bi ga
krstila. Ali pa Sonček ..., Mavrica..Meseček ...«
Zarežala sem se.
»Temu bučku bi rekla Meseček? Beži no. Kvečjemu Sinko ...« sem
začela podirati njene sanje.
Moj izum ji je ugajal:
»Da Sinko,« je rekla zavzeto. »Tudi Sinko.«
A nisem ji prizanesla:
»Kvečjemu Sinko Debelinko,« sem nadaljevala.
Zgrozila se je.
»Ti ga prav sovražiš,« mi je očitala.
Odvrnila sem ji suho: »Nismo ga potrebovali. Cisto odveč je pri nas.
Odkar je on, naju mama niti ne pogleda. Samo okoh njega se mota.«
»Ti ga zaradi tega sovražiš?«
»Tako je. Smrdi mi.«
Z Nado sem končno zbarantala bratca za leseno lutko. Kupčija je
bila tako rekoč že sklenjena. Očetu sem navdušeno sporočila: »Veš, zne-
bimo se ga. Nada je obljubila Storžka.« Oče je povedal mami: »Ivanka,
si čula?« Mama me je prav žalostno pogledala: »Bratca bi prodala za kos
lesa?« Nato je tiho odšla k Debehnku, ne da bi počakala odgovor. Lučka
je vznemirjeno strmela za njo. Opozorila me je, vsa iz sebe: »Užalila
si jo. Končno je njen sinček. Najin bratec je.«
»Kdo? Miklavž?« sem se uprla. »Imej ga kar sama. Jaz ga že ne ma-
ram. Imej ta ga ti in ... n j e g o v a mama.«
Lučka me je sočutno pogledala. »Ljubosumna si,« mi je rekla. In
spet je rekla, nežno: »Ce hočeš, bom tvoja mama, ljubila te bom kakor
prava mama.«
Njena ponudba se mi je zdela smešna.
»Smešno. In denar za k lutkam mi boš dala? Mi boš kupila slado-
led, kaj?«
»Ne ... ne bom mogla ... Rada bi ... veš, da nimam denarja.«
»Kakšna mama pa boš potem?«
»Glavico boš lako naslonila na moja kolena in pravljico ti bom po-
vedala. Ko boš legla, ti bom vselej želela: »Spančkaj, angelček. Sladko
spančkaj.«
»Prava reč«, sem ji odvrnila. A njene besede so se mi prilepile na
srce. Vznemirile so mojo vest in skalile moj mir. Bila me je sama gro-
bost v primerjavi z njo, sama neotesanost. Ujezilo me je. Zacepetala
1* — Problemi	1135
sem živčno z nogami: »Nehaj že vendar. Bučmana pa imej kar sama.
I mej ta ga ti in njegova mama. Kupila ga je, naj ga zdaj ima, kdo ji pa
brani.« Stekla sem v poletni dan in se kriče in smeje zakadila v gručo
bosih pobalinov.
»Jaz pa vem kako se rodijo otroci«, je rekla Toja neko poletje.
»Prava reč«, smo ji v zboru zapele. Zvedele smo tudi me. Rudina nam
je to pot odkrila skrivnost.
»Starši ne kupujejo otrok in štorklja je gola laž«, je učeno začela,
a končala naravnost znanstveno: »Moški leže na žensko, potem pa se rodi
otrok, čez eno ali dve leti, morda čez tri. Dozoreti mora, pravi Danila.«
V Marto je treščilo razodetje kot strela z jasnega.
»Ojoj, ojoj...« je zastokala: »potem bom dobila otroka tudi jaz.«
»Kaj jamra?« se je Rudina pozanimala. Povedale smo ji, kaj se je
Marti zgodilo. Tonček, Johanov vajenec, jo je vrgel na vrečo in se vlegel
nanjo. Z roko je brezuspešno silil v odprtino njenih pretesnih hlačk.
Otepala se ga je precej časa, slednjič se mu je le srečno izmuznila.
»Kaj praviš ti?« smo buljile v Rudino. »Bo kaj?«
»Ne vem«, je rekla zaskrbljeno. »Bojim se. Upajmo, da ne.«
»Drugič se pa bolj varuj«, je vrgla Marti besedo: »Kmalu kaj stak-
neš, pravi naša mama.«
Rudina je bila že gospodična. Sicer še dokaj zelena, a — kar je res,
je res — gospodična.
»Zdaj sem pa gospodična«, se je pobahala Lučki: »dobila sem
znamkico.«
Lučka je samo debelo gledala, ne da bi jo razumela.
»Kdo pa ti jo je dal?« jo je naivno vprašala.
»Jurček, kdo neki«, se je Rudina prizanesljivo nasmehnila. »Kdo
neki. Na znamkico v hlačkah mislim.«
Lučka je bila še bolj nevedna.
»Pa kaj ne veš?« se je čudila Rudina: »Res ne? Revček. Vse ti po-
vem. Vse lepo po vrsti.«
Opisala ji je vso stvar z izčrpnimi podrobnostmi. Robček je celo
razgrnila pred njo, ga zložila v krpico in ji nazorno pokazala kako ima
v prihodnje ravnati s tako rečjo.
»Vidiš? Zelo preprosto,« je zadovoljno končala svoja izvajanja. Po-
tem pa se je domislila še nečesa: »Poglej«, ji je rekla in si odpela bluzo.
»Ce hočeš, lahko potipaš in se prepričaš.«
Lučka ni hotela pogledati, niti potipati ne. Samo zardevala je.
»Jaz vseeno ne verjamem, da je gospodična«, mi je doma zaupala
svoje dvome: »Prave gospodične so drugačne, Nina. Vedejo se drugače.
Ona pa se ni preveč spremenila. Ne vede se še lepo, le priznaj.«
Priznala sem — ni mi kazalo drugega — da sem imela mir.
1136	'
Rudina nas je isti dan povabila k njim. »Šotore si naredimo«, je
obljubila, »mame ne bo do večera.« Obetale so se nam brezskrbne igre,
daleč od nasršenih pogledov gospe Štefanije, njene matere. Z žebljički
smo napele rjuhe v nekaj odličnih šotorov. Rudina je žarela: »Mar niso
mojstrovine? Brž se igrajmo, čas beži«. »Le brž, le brž«, je šumela Mir-
jam: »Kaj pa se bomo igrale?« Lučka je boječe predlagala: »Igrajmo
se gospe.« (Lučka je cenila samo to igro. Imela je bolezen koklje: ducat
piščančkov je morala imeti stalno v krilu.) »Uf!« je zapihala Ida, »Lučka
postaja dolgočasna s svojimi punčkami.« A Rudina je potegnila Lučko:
»Pa se dajmo, če že hoče. Dala ji je vse svoje punčke, nam pa nič. »Ti
boš imela te otroke«, ji je rekla, »jaz pa te.« (Pokazala je na nas.) Lučka
je bila vsa blažena. »Preseli se v svoj domek. Lučka. Voziček vzemi s
seboj, za moje črvičke je pretesen.« (črvički smo bile me tri: Mirjam,
Ida in jaz.) Zastor se je dvignil. Igra se je začela. Po krajšem obotav-
ljanju nas je zložila kot sardele na razgrnjene časopise in nas pokrila
s staro kombinežo. Šotor jo je hudo razočaral. Zaklicala je Lučki; »Ka-
ko se kaj imate, gospa? Mi smo zelo na tesnem. Moji otročički so kot
kamele.« Lučka se je počutila odlično, kot riba v vodi, le da je plavala
po zraku. Dobesedno plavala. Slišale smo jo, kako ljubkuje svoje otro-
čičke, kako jim čeblja, teši njih jok, jih preklada iz kota v kot kot
mačka mlade, jim govori nežno, nežno, skoraj že prebolestno nežno.
Tudi Rudina je prisluhnila njenemu žvrgolenju. Rekla nam je, potiho:
»Se vam ne zdi malo prismuknjena? Sama cvetlična imena jim je na-
taknila: Modrička, Zvonček, Spominčica ... Nima smisla za praktičnost.
Ko bo Trobentica stara dvajset let, se bo obesila zaradi imena. Lučka
pa misli, da bo vedno otrok. Ona ne živi, sanja.«
Bile smo njenega mnenja.
Pod šotorom je postajalo vroče in soparno. »Ce se ne slečem, po-
čim,« je rekla Rudina in se pri priči slekla. Sledile smo njenemu zgle-
du. Rudina je ostala v hlačkah na elastiko, mi otroci pa le v modrčkih
brez hlačk. »Ta razlika mora biti,« je pojasnila Rudina: »da bomo ve-
dele, kdo je mama in kdo otrok.« Spet nas je zložila na papir. (»Kakor
zapečena stručka si«, je ugotovila in me počila po ritki) in nas pokrila
z isto ponošeno cunjo. Sama pa je sedla na pručko, ne da bi vedela kaj
početi z nami, ker je bil šotor pretesen.
»Vaši otroci pa vedno spijo,« se je čudila Lučka s svojega konca.
»Kaj jih napajate z makovim čajem?«
»Ne bodite nori«, se je Rudina užalila. »Strupa že ne dajem svojim
črvičkom. Spijo, ker jim je tako všeč. Vsak čas jih podojim.«
In res, zgodilo se je. Podojila je vse tri. Ido je vzdignila prvo v
naročje in ji ponudila mlekca iz svojih malih, zalih prsi.
»Papcaj, Mikica«, jo je z materinsko skrbjo privila k sebi. In Mikica
je papcala. Bilo je nadvse smešno, a obenem ganljivo.
»Mikica vedno brca, ko papca,« je Rudina sporočila Lučki. Lučka
ji je odgovorila, polna razumevanja: »Ko je otrok zadovoljen, pa brca.«
Kmalu je utešila vse tri, drugo za drugo (»Težke ste kot sloni, ka-
mele«) in nas spet odložila na zmečkane časnike. Čakale smo, kaj bo.
1137
Vse spodbude so namreč prihajale iz Lučkinega šotora. Rudina je bila
tako rekoč brez domišljije.
»Kaj že spet spijo?« se je brž oglasil Lučkin začudeni glasek: »Pre-
več mirni so vaši otroci, gospa. To ni zdravo. Na posodico ste jih že
posadili?«
Brž smo morale poiskati posodico in opraviti svojo potrebo, da smo
pomirile »sitno gospo«. Rudina nam je sveto zagrozila: »Le malo po-
trebo, da veste. Ce vam bo ušlo kaj več, boste same nesle v stranišče.«
Rečeno, storjeno, brez hujših nesreč.
»Vi pa pretiravate,« se je tedaj zbudila Lučka iz sanj: »Vi pa zares
pretiravate.«	,
»Molči in se igraj«, ji je Rudina zažugala: »Saj si nas ti pripravila
do tega. Gospa, vaši otroci pa preveč spijo,« se je popačila.
»Z vami se ne igram,« je rekla Lučka užaljeno in prilezla iz svojega
šotora v naš brlog. Ko nas je zagledala v Evinih oblekcah, je zardela
do ušes od sramu, nato pa se je uprla: »Ne, z vami se ne igram. Z vami
že ne, packe.« Poiskala je svojo torbico in se urno pobrala. Pri vratih
mi je zagrozila: »Ce ne prideš takoj domov, povem mami. Packa. Packa
tudi ti.« Zaihtela je.
Nisem se predolgo obirala. Skočila sem v svoje karirasto krilce in
ji sledila kot polit cucek, kar naprej moledujoč:
»Lučka, samo mami ne povej, mami ne smeš povedati. Mami ne.«
Naglo jo je ubirala proti domu, ne da bi mi privoščila drobno be-
sedo. Noge so se mi tresle in zatikale, ko so capljale za njo in nebogljeno
miele asfalt kot izpahnjen kavni mlinček.
»Pa kaj boš povedala mami?« sem ji na robu obupa zadnjič zakli-
cala pred kuhinjskimi vrati, ne da bi se ji upala slediti: »Lučka, Lučka,
ne bom več... Kaj boš povedala mami?«
1138
Sanjarjenje
Jolka Milić:
Delal si ves mili dan ko suženj, da komaj stojiš na nogah, pa si na
večer privoščiš minuto tišine. In vročo kopel — pediluvij — z blagimi
gozdnimi solmi. Hvaležno vzdihuješ na pručki, ko da bi te, muca, po
dlaki gladili ter obenem tkeš slavospev — v ditirambih — dr. Schollu:
utrujenost, nevolja, zaspanost polagoma, s soparo, hlapijo. Na klopci
ždiš pohlevno sanjav in zamaknjen. Ne ljubi se ti ven, iz mlake, in ni-
kamor. Do poslednje sodbe bi krotko čofotal po lugastem kropu, po-
sebnih senzacij, občutkov in pobud naenkrat željan. Pogrezaš se vase
in prav natanko, prav pozorno prisluhneš. Bo kaj? Napeto napeto pri-
sluškuješ. Nič. Inspiracija ne pride. Nisi Schiller. Inspiracije — prave
— noče biti. Vsa tvoja prizadevnost — ošiljen svinčnik, kondicije, pri-
pravljenost, papir — je odveč. Le voda postaja že mlačna, se zaveš,
kmalu bo treba pristati na zemlji. Pristaneš. Da se docela ne zavržeš,
sežeš po pisanem kupu knjig ter jim preobračaš prašne platnice. Odpreš
Sartra in bereš: Michelu in Zetti Leiris. Odpreš Vaška Popa in bereš:
Haši. Odpreš Hienga in bereš: Daci. In pa: Ta knjiga je za Bredo. Spo-
minu prijateljev Jakoba Savinška in Herberta Grüna. Odpreš De Saint-
Exuperyja in bereš: Leonu Werthu, ko je bil še deček. Odpreš Cesbrona,
Préverta, Vaillanda in bereš: Za Ludoviko 1956; doktorju Jeanu Palliesu:
to knjigo bratsko posvečam Emiliji in Georgini Peytevin. Odpreš Ber-
nanosa in bereš: Kristini Manificat. Odpreš T. S. Eliota in bereš: Ezri
Poundu, najboljšemu kovaču; Jeanu Verdenalu, ki je umrl pri Darda-
nelih. Odpreš Slobodaila Markoviča in bereš: Ta cvet je za Mičkoša;
Draganu M. Jeremiču; Branku Uzelcu. Odpreš De Ghelderoda in čitaš:
Franzu Hellensu, slikarju Florimondu Bruneauju, grafiku Julesu De
Bruyckerju, pesnikoma Marcelu Wyseurju in Henriju Vandeputtu, dra-
gemu in velikemu Ensorju. Kovič posveča svojo pesniško zbirko »Ogenj-
voda« očetu in materi, Gregor Strniša svoje »Zvezde« Svetlani, Mart
Ogen svojo »Dediščino« spominu svoje matere, Lawrence Durrell svoje
diplomatske skeče članom kancelariata angleške ambasade v Beogradu,
Saul Bellow svojega »Kralja dežja« sinu Gregoryju, Pieyre de Mandiar-
gues zbirko svojih novel Christianu Bérardu, Paulu Eluardu, Zosiji,
Georgesu Hugnetu, Stanislavu Lepriju, Cendrars svoje potopisne vtise
1139
predragi starini, mazaču in vedeževalcu brazilskemu ministru Ribeiru
Coutu ter genialnemu ustežu Curziu Malaparteju ter stari grči, stari
mrhi in staremu drugu Williamu S. Kundigu, knjigotržcu iz Ženeve.
Boris Pahor napiše svoje »Mesto v zalivu« v spomin prijateljev, ki so
plačali z življenjem svojo ljubezen do rodnega mesta. In tako dalje. Ko
naposled odpreš Michauxa, veš, da se za začetnicami R.A.A. in R.M.H.
skrivajo ljudje, katerim pesnik zaupa in jim posveča svoje delo, svoje
napore, svoje sanje, svojo umetnost. A odpreš le nekaj knjig sodobnikov.
Kazno je, da se znamo na druge še vedno navezati, da smo tako
imenovanega Sartrovega pekla — DRUGIH — potrebni ko zraka, ko
kruha, ko vode.
Potemtakem ne kaže še obupati. Vse besede, ki več ali manj zani-
kajo možnost sožitja, sporazumljenja in pogovora (ali pa dvomijo o
njih), ki bolj ali manj govore le v prid ... nekomunikativnosti in aliena-
cije, ki se bridko ali pa morda le objestno norčujejo iz »standardnih«
človeških čustev in hotenj (kot so recimo čistost, sočutje, dobrota, po-
štenost, solidarnost, plemenitost, obzirnost, prizadevnost, dobra volja
in še kaj), skratka iz krvavo občutenega in zaresnega, ne le licemerske-
ga, ne le deklamatorskega in pouličnega humanizma, so najbrž zgolj
nesporazum, zgolj leporečje, zgolj leposlovna poza, včasih ko naslanjač
mehka in udobna, včasih pa ko fakirjeva postelja, strma, bodičasta,
neprikupna. Zanimiv, toda le prehoden pojav, ki se bo prej ko slej izživel
in odmrl kot požagana veja ter se umaknil novemu, nepoznanemu...,
naredil prostor... kdove ... upanju. Saj se vendar za pretresljivim obra-
zom odtujenosti, trudnosti in obupa ter za ironično masko dekadentstva
ponajvečkrat ne skrivajo kreature z volčje zdravimi zobmi in nebrzda-
nimi. nezdravimi apetiti, marveč celovite, pa čeprav prizadete osebnosti,
ljudje, ki jih je življenje kdo ve zakaj stisnilo za grlo in jih treščnilo
ob zid ter jih s svojim žgočim ognjem v živo tetoviralo. Nekakšni ne-
mirni iskalci novih smislov, novih potov in novih globin.
1140
IZ SODOBNE ČEŠKE POEZIJE
Jožef Mihalkovič
Marianna
Tvoja mati tipa z rokama po mizi,
močno ji že peša oko.
Moramo misliti, nam pravi,
na našo Marianno.
V	košku, kamor smo devali jajca,
si mlada ščeneta prinesla.
V	polju, ki je na vse strani klicalo
ime poletne vročine,
si stopila med kolovoz,
za tabo so prihajali lojtrski vozovi
in pred mrak so na rjave grude sedale vrane.
Pri koreninah jelše si razpustila lase,
uščipnil te je rak.
Prst si držala pred očmi mladih ribičev.
Hodila si naokoli
in mah jim je obraščal trnke.
S polja nismo znali pred večerom,
ko sonce usahne,
da niti stoga ne zaneti v polju,
da ne obsveti v polju niti mlake.
V	tem polju smo utrli stezo.
Vsi smo našli potok in ovinek,
vso potrpežljivo smo te nesli na rokah.
Zabolelo je mizo, pri kateri mislimo nate
in mater v cerkvi pred oltarjem svetega Vita
1141
in nas otroke pri potoku, kjer nam čuječi pes
od daleč z repkom miga.
Še gledamo vlečko v omari,
do tal se ti spušča do danes.
Tvoji dolgi lasje leže na njej
in z belo sponko si speta.
Vidimo te ob možu kot vitek klas.
V	črnem pristopa duhovnik.
Posadili smo te k večerji,
po kapljah si vino srkala,
Z molitvijo na obrazu,
da se ne bi bala moža.
Poleg tebe je v črnem sedel on,
našel je prsi kot lilija.
Tvoja mati lika črnino.
Čisto podobno dimu iz dimnika.
Skupaj sedamo k mizi,
vsak zase se te spominjamo.
Namedlo je snega, zemlja je okostenela.
Izbrali smo ti poobljan dom.
V	kuhinji sameva tvoj stol
in prazen prostor na njem.
Zdaj ti odgrnem lase
v smeri trave.
Mikulás Kovác
Čakanje
To pod tvojimi nogami to zeleno to mehko
je trava
To nad tabo to daleč to modro
je nebo
In to naokrog to šepetajoče tiho
so neskončni pogovori sinje in zelene barve
1142
To kar ti teče čez prste je voda
in mravlja ki na suhem javorovem listu
plava k morju
In česar ni v travi česar ni v vodi
to česar tod ni
je tvoja ljuba z belimi rameni
ki je imela kresnice v očeh
Prisloni uho k drevesu — čul boš njen glas — o tebi poje
vrzi kamen v vodo — v njenih očeh boš videl rastoče prstane
utrgaj šop trave in čakaj dolgo čakaj
videl boš njene zlate lase, ki jih je veter razčesal
Ko pa ne boš nič videl nič slišal kadar se ne bo več zganil
niti Ust v spominu — tedaj
bo čakanje zaman
Reka odhaja kot ljubezen
Barok
Sončna kočija je zadrdrala po nebu
in gospa Jesen razsipava iz polnih rok
ponarejeno zlato Neki maček z lepo usločenim hrbtom
na pločevinasti strehi k nevidni
zvezdi kliče Potem se požene na ulico
kot samomorilec
in pada
pada mimo vonja po grahovi juhi iz podstrešnega okna
pada
mimo pesmi ki se pravkar začenja
pada
mimo jutranje molitve ki je nihče ne posluša .
pada
mimo pernice viseče z okna
mimo vseh vsakdanjosti pada strog in za vselej odločen
proti zemlji ki z vsem soglaša —
in tam —
pade na vse štiri
Pesem zveni dalje — govori neki modrec —
1143
pesem zmagoslavno odmeva —
toda midva dobro veva, da je samo obrabljena popevka
ki ne bo preživela obrata Sonca
Nagni se torej bliže
ti edina
zaprašena ljubezen v baročnem okviru
Pod plamenečim drevesom beri
kaj piše jesen:
Moje roke so zaznamovane s tvojim listjem
moja kolena so zaznamovana s tvojo prstjo
moje srce je zaznamovano s tvojim imenom
in v mojih ustih vstaja
molčanje zate Pesem zveni dalje — govori neki modrec —
toda jaz
daleč od krika in velikih odločitev
grizem veliko korenino trave
Gore naokoli
molče krvavijo
Balzac
(improvizacija na star vojaški vic)
Zeleni vojaki po zelenem polju maširajo
in ne morejo sesti ker so vojaki
Jedan dva
In ne morejo seči po rdeči malini
tema bi kanila iz podmazanih cevi
Jedan dva
In k zvezdam jim misli ne poletavajo
v železje so njihove glave vkovane
Jedan dva
In ne smejo zavpiti čez potok dekletu
»Ti moja deklica
ti moja ljubica«
ampak morajo peti veselo pesmico:
1144
Ko sem marširal je ljubca plenice prala
v hladni vodici
—	trarara —
v hladni vodici
in milo jokala...
(Ponoči vojaki gledajo v zrcalo)
Sanjajo o železni gori — nad goro upehana ptičica
—	ptička ima neprespane oči — v kljunu kaplje krvi
Zeleni vojaki vkorakajo na dvorišče
in dopojejo pesmico
Jedan dva
Vod stoj
Jedan dva
Na desno
Jedan dva
Voljno
Jedan dva
Tedaj pa, če naj verjamemo staremu vojaškemu vicu, je
mali, pegasti vojak z očali, prevezanimi z žico, (imenovan
tudi profesor, motovilo, zvezdogled, osel kronani in
podobno), siknil skoz zobe: »Vojska je svinjarija!« ''
Poveljujoči podoficir je premeril enoto in vprašal: »Ko
je to kazao?«
Vojak je odgovoril: »Balzac.«
Podoficir je ukazal: »Mirno! Vojnik Balzac ovamo!«
Toda Balzac ni izstopil. In vojaki tekajo za kazen
v krogu po dvorišču In Balzac se ne javi
ne oglasi In vojaki molče krožijo
po lepljivem blatu Čakajo Balzaca
a on se ne javi Zvezde na ramah
so težje in težje In Balzaca ni in ni
ne oglasi se In tedaj se na črnem nebu
popolnoma samoumevno
prikaže majhna
lučka in leti
okrog planeta in
torej tudi okrog
zadiha-
nih in blat-
nih fantov
ki dvigajo glave
in kriče:
Zdravo
satelit!
1145
Vlastimil Kovalčik
Mlin
Stari pozabljeni mlin v vijoličasti plesnobi stoletij,
pod soncem, ki ga je spodrinila donavska megla.
Ko bi hotelo zamolčali vsaj žarke!
Ni zamudilo časa mojega otroštva.
V vesoljskem kolesu, za črnim mlinskim kolesom,
v njegovi srbrni senci je pajek razpredel čas.
Madrigal
To sva midva
med zemljo in nebom.
Ni žalost:
tiho ležati
z očmi v nebo.
Stegni roko v morje svetlobe,
pri tebi sem
kot reka pri zemlji.
Gledava: oddaljujočo se senco
drevesa,
ki jo je odrinilo sonce.
Zakaj si tako dolgo
podobna cvetu?
Vendar vse je last življenja in smrti.
1146
Sežem z roko,
v mraku
si razpustiš lase,
in vžgem se vate.
Luna se slači v razpoki teme.
Poslušam dež
Det, neizmerni dež v kamnitnem dihu mesta.
Brez kraja umiva žile ulic
in trge — suha morišča.
Nebo se je znižalo k zemlji za dolgi jok.
Po lužah stopajo pešci, sledu ni za njimi,
megla — kot alkohol v očeh.
Stojim tu, pribit v zrak z mokrimi zagozdami.
In dež, dež v blodni temni krasoti me zemlje spominja.
Avtoportret z luno
Stojim kar tako
z rokami v žepu.
In kot
v otroških letih, spod vegastih streh, gledam
mrak med jablanami.
Luna
—	kot prst za žvižg,
—	grb žene uzrt v temi,
—	in trohneča lobanja, luna.
Ozračje je vzdignilo prst,
nekdo ironično kaže name.
Smehljam se s kratkimi lasmi.
'1147
Pot
Poti ne zgrešiš...
Spoznate me, ker sem v obraz prebujena zemlja.
Manjkajoči pleči vrča imam in lase plave.
V katakombah ušes čutim tajfun in v prsih
ribo.
Tako stopam bos, čez solze.
Kajti v sleherni besedi zori sol...
O, poznati kos kruha in nebes s travo zvezd;
poznati pesem dežja in sinjo pečino morja;
poznati polja, rumena kot poldan;
poznati mesta, prepolna živih;
in poznati kamnitne trge grobov;
poznati drevo, s katerega pada jabolko
na plodno zemljo;
poznati neskončni dih sveta;
poznati njegov grb in ga izklesati;
in poznati Penelopo Hen...
Dokler ne bom v vode, lomeče se v morju vrisal
Odisejeve podobe.
Dokler ne bom kraja, kjer se stikajo sence,
preplul z ladjo poslednjega sna.
In odmev?--Ato je že kraj za druge.
Portret
Nad klečečimi strehami na ozadju oblakov
iz apna
krožijo ptice, sonce mi zahaja za ramena.
In ti prihajaš m veter te podpira.
Potem ne vem, kdaj vzide sijoči ptič,
kako zvenijo klasi na dolgih vratovih.
Zakaj v meni zmaličiš sleherni cvet.
V nočeh hladnih do golega,
ko se skozi temo vsipajo zvezde v reko,
v snu kličeš po meni.
Ljubim te v spominu in tudi z dlanmi
in z tisti
'66
in daljna drevesa, tiho vraščena s koreninami
v gosto zemljo,
spominjajo na najini telesi in ude.
O tvoja usta, ki so zemlja, in te blizke roke —
prvič te sprejemam kot vonj
kruha, soli ali drugih las, razpuščenih na travniku.
Ti vse to veš. Vem, kadar si žalostna, je v tebi
tiha reka,
toda ti se lahko ogneš navzočnosti kot ptič s svoje poti,
ne da bi zapustil svojega kraja.
In ob svitu sem spet jasen kot dan
opoldne
z obrazom k tebi, k letini svetlobe.
Nasmehneš se v megleno jutro.
Ne zabriši svoje podobe v meni s solzo.
Prevedel Ivan Minatti
5* — Problemi	1149
Tujstvo Andreja Hienga
Drago Sega
1.
Vse do romana Gozd in pečina smo Andreja Hienga poznali v glav-
nem samo kot novelista. In to novelista, ki je začel svojo pot kot soraz-
merno izoblikovan, samosvoj in od takratnega splošnega toka sloven-
skega pripovedništva nekoliko odmaknjen pisatelj in ki se tudi kasneje
ni kaj dosti oddaljeval od svojih začetnih izhodišč, ampak se je zmerom
znova vračal k njim in jim ostajal nekam neodjenljivo in vztrajno zvest.
Odtod občutek, da je Hiengovo delo ujeto nekako vase, v svoj vedno
isti in razmeroma ozki doživljajski in oblikovni krog, da je brez pra-
vega notranjega razvoja in tudi brez širših snovnih razsežnosti in da se
giblje tako rekoč ves čas na istem mestu in na isti bolj ali manj neopo-
rečni formalno tehnični ravnini.
Ta občutek je v marsičem točen. Hiengov idejno tematski svet res ni
posebno prostran in razčlenjen in se omejuje večidel na en sam temat-
ski prostor ali celo na eno samo osrednjo temo, ki ga zelo izrecno kon-
stituira in določa.
Ta tema je v bistvu pesimistična in govori o nemoči človeka, da bi
prebil gluhi zid samote in tujstva, ki ga ločuje od soljudi. Zakaj resnica,
ki si jo je bil omislil človek, da bi ž njo napolnil praznino okoli sebe,
in ki se je v svoji nemoči in izgubljenosti tako krčevito oprijemlje, je
zgolj relativna in subjektivno omejena, odvisna od človekove narave in
njenih apriornih dispozicij, še bolj pa od človekove smrti zapisane usode
in od raznih, večidel zgodnjih in podzavednih doživetij, ki so se bila
neizbrisno vtisnila vanjo. Prav zaradi svojega skrajnega subjektivistič-
nega relativizma je ta resnica še najbolj podobna legendi ali samopre-
vari in je njena funkcija predvsem v tem, da pomaga človeku če že ne
živeti, pa vsaj vzdrževati videz nekakšnega življenja pred drugimi in
pred samim seboj. Človek je brezmočno ujet in zapreden vanjo in se
nikoli ne more do kraja izmotati iz njenih nepredirnih pajkovih mrež.
Obsojen je na njo kot na težke sanje. In nobene poti, nobenega mostu,
nobenega sporazuma ni, tudi erotičnega ne, ki bi vodil od človeka do
človeka: prepad tujstva je dokončen. Ena sama tenka brv je kot edina
'1150
veljavna socialna vez speljana z brega na breg; to je brv krivde, napeta
na verigo mučnih dejanj, ki jih je bil človek storil v življenju bodisi
sam ali ki so jih bili nad njim storili drugi.
Skoraj vsa Hiengova novelistika je ubrana na to osrednjo temo, se
ji približuje zdaj s te, zdaj z one strani in jo obnavlja in prenavlja v
vedno novih in novih fabulističnih različicah, kakor da bi ji hotela seči
prav do jedra in ji iztrgati tisto zadnjo mračno in nedoganljivo skriv-
nost, ki naj bi bila zakopana nekje na njenem dnu.
Ta posebna naravnanost, prizadetost in osredotočenost Hiengovega
pisateljskega sveta priča o tem, da ta svet po svojem nastanku ni toliko
epskega, kolikor je subjektivno doživljajskega izvora. Se pravi, da ne
raste toliko iz pisateljevega šii^okega pripovednega interesa, iz primarne
pisateljeve dovzetnosti za objektivno oblikovitost, mnogovrstnost in buj-
nost življenjskih pojavov, ampak je slej ko prej zasidran drugje, v
manj presvetljenih in tudi manj poljubnih psiholoških konstantah in
doživljajskih usedlinah pisateljeve narave.
Domnevo, ki bi se v tej zvezi lahko postavljala kot morebitna mož-
nost ali alternativa in po kateri bi bil lahko Hiengov subjektivno rela-
tivistični idejno tematski svet zgolj plod razumskega razglabljanja ali
celo filozofske spekulacije, je treba vnaprej zavreči. Predvsem zaradi
tega, ker se Hiengov celotni pisateljski svet s svojim močnim razpolo-
ženjskim ozračjem in z razmeroma skromno, nerazborito idejno naostre-
nostjo taki oznaki upira, pa tudi zato, ker lahko že v prvih literarnih
črticah in poskusih, ki jih je bil objavljal Hieng še pred vojno kot štiri-
najstletnik v srednješolskem listu, zasledimo zametek tiste idejno te-
matske in do neke meje celo oblikovno kompozicijske usmerjenosti,
kakršno je pisatelj razvijal in pri nji vztrajal tudi kasneje.
To pa z drugimi besedami pomeni, da je treba Hiengov pisateljski
svet kljub njegovi pripovedni fakturi jemati v bistvu kot subjektiven,
doživljajski svet, s katerim avtor izpoveduje v prvi vrsti sebe in svoje
lastno življenjsko občutje, pa čeprav skozi medij oseb, ki največkrat
niti niso nosivke pisateljevih avtobiografskih potez. Zaradi tega se tudi
ne moremo čuditi, če te osebe pogostoma nimajo prave konsistence, če
niso dovolj ostro diferencirane med seboj, če so izrisane bolj v svoji
tipični silhueti kot v individualnih značajskih črtah, če ne živijo in ne
delujejo iz sebe in iz svoje lastne nuje, marveč bolj iz nuje pisateljevih
intencij in nagibov, tako da večkrat že docela spominjajo na alegorične
personifikacije, kar marsikdaj nedvomno tudi so.
Praviloma so to skoraj sami neuspešni ali tako imenovani bivši
ljudje, ljudje, ki so ali slabiči ali bolniki ali žrtve in ki jih je življenje
izrinilo nekam na zadnji rob. Dejavnega, pokončnega junaka med njimi
skorajda ni. če pa vendarle kje je, je čista izjema in je uporabljen kveč-
jemu kot svetel barvni kontrast, ki naj napravi celotno sliko še tem-
nejšo, ali pa je predstavljen v taki skrajni situaciji, ki daleč presega
človekove dejavne moči, se pravi, da je v bistvu že spet veliko prej po-
doben žrtvi ali slabiču kot pa junaku. In če smemo kljub nakazanemu
pomisleku posamičnim novelam le priznati epski značaj, in to prav
5* — Problemi	1151
zaradi navzočnosti aktivnega junaka v njih, potem je ta oznaka za ve-
hko večino Hiengove noveUstike očitno neustrezna iz vzroka, ki je prejš-
njemu ravno nasproten. Aktiven junak, pa čeprav še tako deheroiziran,
ostaja namreč slej ko prej eno izmed poglavitnih določil prave epike.
Galerija Hiengovih oseb pa je — kot smo lahko videli — tako samo-
svoja, tako ujeta v docela določeno in nespremenljivo življenjsko držo
in tako enosmerno odbrana, da se nam Hiengov pisateljski svet tudi
po tej strani hočeš nočeš pokaže kot izrazito aprioren, subjektivno poj-
movan in stiliziran svet.
Enosmerna idejno tematska naravnanost Hiengovega pisateljskega
sveta pa ne vpliva samo na izbor, položaj in vedenje oseb, ki v njem
nastopajo, ampak mu zelo pogostoma vsiljuje tudi bolj ali manj dolo-
čeno kompozicijsko strukturo, kar uvodoma opisani vtis o sorazmerni
statičnosti in monotonosti tega sveta še povečuje. Za Hiengove novele
je namreč značilno, da so grajene večidel analitično, kar pomeni, da se
njihovo dejanje pričenja, ko je njihova zgodba dejansko že končana ali
pa je pred tem, da se izteče. Poglavitna teža dogajanja je zato pomak
njena iz pripovednega časa, ki bi ga lahko imenovali tudi pripovedno
sedanjost, nazaj v preteklost ali v predpripovedni čas. Nakopičena je
v junakovi duševnosti in prehaja v pripovedno sedanjost bodisi kot za-
veden spomin ali kot urejena junakova samoizpoved, se pravi kot zgod-
ba v zgodbi, najpogosteje pa se trga in vpleta vanjo kot temen preblisk,
kot podzavedna asociacija, obtežena z nepremaganim občutkom strahu
ali krivde, in deluje kot težko razodetje, kot mučno opozorilo na ne-
preživljene in nekompenzirane doživljajske usedline v človeku. Naravno
sosledje dogodkov je zato pretrgano; prilagojeno je zvrnjenemu toku
pripovedi in kronologiji junakovega psihičnega doživljanja. Pripovedna
sedanjost je uporabljena bodisi kot okvir ali pa je predstavljena samo
kot gola, statična posledica preteklih dogodkov in sestoji največkrat le
iz posebnega ozračja, ki s svojo nejasno, mračno napetostjo razkritje
teh dogodkov pripravlja in izziva.
Podobna struktura pripovedi ostaja v veljavi celo v primerih, ko
je pisatelj naravno sosledje dogodkov ohranil in se še najbolj približal
tako imenovanemu objektivnemu epskemu poročanju. Tu je namreč naj-
bolj daljnosežni dogodek, tisti, ki bistveno določa nadaljnji potek zgod-
be in determinira nadaljnji položaj njenega junaka, skoraj obvezno po-
stavljen na začetek dejanja. Se pravi, da obstaja med njim in dogaja-
njem, ki mu sledi, enako osnovno razmerje kot med vzrokom in posle-
dico ali kot med usodno preteklostjo in med brezmočno, nespremen-
ljivo sedanjostjo. To pa je prav tisto razmerje, ki smo ga našli že v prejš-
njih pripovedih in ki je potemtakem nadvse tipično za Hiengov obli-
kovno kompozicijski prijem.
Vse to, kar smo doslej povedali o Hiengovi novelistiki in nekaterih
njenih konstantah, pa seveda še ne pomeni, da Hiengov pisateljski svet
ne pozna nikakršnega razvoja. Res, da je to slej ko prej zaokrožen, sub-
jektivno aprioren in vase zaprt svet, ki ne pridobiva nič ali skoraj nič,
kar zadeva obseg, zato pa močno pridobi, kar zadeva notranjo gostoto,
'1152
intenzivnost občutja in barvitost pisateljske palete. Pa ne samo to: po-
drobna analiza, ki se tu vanjo nismo spuščali, bi lahko pokazala, da ta
svet ni le postopoma dognal in učistil svojih izraznih in oblikovnih
prvin, ampak da je vzporedno s tem razvil in prignal do večje razvidno-
sti tudi tiste idejne silnice, ki so bile že od vsega začetka navzoče v njem
in ki so ga vseskozi neizpodbitno utemeljevale in določale. Skratka,
razvijal se je v svojih mejah in v smeri, ki mu je bila lastna, in sicer
tako, da si je postajal čedalje bolj zvest in sam sebi podoben.
že Cankar je nekje zapisal, da leži vsakemu pravemu novelistu »ena
sama novela v krvi«. Ta novela dobiva »zmerom drugačno lice — drugo
vsebino, drugo snov, druge besede, celó drugo misel: jedro pa ostane
zmerom isto«. Ko povzemamo to misel, seveda ne smemo pozabiti, da
jo je zapisal pisatelj, ki tudi sam ni bil pravi epik, ampak je bil po svoji
prvotni nagnjenosti predvsem izpovedovavec subjektivnega pesniškega
sveta, pa čeprav — v primerjavi s Hiengovim — idejno in tudi tematsko
veliko bolj razvitega in izostrenega. Ah ne glede na to, koliko je ta Can-
karjeva izvaja v vsakem primeru veljavna, — za nas je zanimiva zaradi
tega, ker nas potrjuje v mnenju, da obstoj sveta, kakršnega smo odkrih
pri Hiengu, ni samo mogoč in verjeten, ampak je pri določenem tipu
pisatelja — Cankar ga imenuje »pravega novelista« — lahko celo nujen
in zakonit.
S tem pa smo dejansko prišli do vprašanja, ki deloma že implicira
vrednostno sodbo in je zato za nas v tem in v vseh drugih primerih
toliko bolj pomenljivo. To je vprašanje o globlji človeški ali — če ho-
čete — moralni zasidranosti, verodostojnosti in s tem tudi pričevalni
pristnosti obravnavanega pisateljskega dela. Organizacija Hiengovega
sveta, kolikor smo jo lahko doslej spoznali, nam daje na to vprašanje
nedvomno pritrdilen odgovor. Težko si je namreč misliti, da bi tako
enoten, v sebi zaokrožen in malone ekskluziven pisateljski svet, kakršen
je Hiengov, ne imel svojega enakovrednega korelata v docela določeni
uglašenosti in tudi prizadetosti pisateljeve psihološke in moralne na-
rave in da ne bi bil globoko zasidran v nji. Hiengov svet je lahko ozek
in enosmeren, nikakor pa ni naključen in poljuben.
Ce kljub temu deluje kdaj kot tak, je to deloma pripisati malce
bizarni fantastičnosti, ki je ž njo pogostoma prepojen, še bolj pa neka-
terim pomanjkljivim in presamovoljnim psihološkim in situacijskim
utemeljitvam, ki na njih počiva. Le redke so namreč tiste Hiengove pri-
povedi, pri katerih je sorazmerje med preteklim in zdanjim, med vzro-
kom in posledico, ki smo o njem že govorili, osvetljeno in odmerjeno
tako, da sta si oba pola v primernem ravnotežju. V glavnem je to so-
razmerje premaknjeno v prid tako imenovani pripovedni sedanjosti, za-
kaj bolj kot vzrok in njegova dinamična logika zanima pisatelja posle-
dica, tisto trpno, brezmočno in ujeto stanje, tisto opustošenje in razde-
janje, ki nastaja v človeku in med ljudmi, potem ko se je bil vzrok že
sprožil in uveljavil in ko je bila postala daljina, ki ločuje človeka od
človeka, največja. In še bolj kot to stanje ga zanima atmosfera, tisti
specifični, gosti, malce morbidni zrak, ki se vzdiguje nad to praznino
'1153
kot dim nad pogoriščem in jo napolnjuje s svojimi mrakobnimi podo-
bami, občutji in prividi. Ponazarjanju tega stanja in ozračja je v prvi
vrsti namenjeno in prilagojeno pisateljevo pero. Vzrok s svojo travma-
tično ali katastrofično težo je zgolj sumarno podan ali bežno navržen
in izrisan kvečjemu v kakem značilnem detajlu; potisnjen je v ozadje
zgodbe, kjer naj — nejasno navzoč — deluje predvsem kot nekaj mrač-
nega, nedoumnega in zato tembolj usodnega in odločilnega. Prav zavoljo
tega pa je mogoče Hiengovi novelistiki dostikrat očitati bodisi preveč
neverjetno ali v ohlapnem pomenu besede-,romantično' bodisi preveč
grobo ali v enakem pomenu besede ,naturahstično' motivacijo zgodbe.
Napačno pa bi bilo v prvem kot v drugem primeru táko, samo po sebi
točno ugotovitev posploševati in iz nje sklepati na Hiengov bodisi ro-
mantični bodisi naturalistični prepovedni stil al celo na sočasno kri-
žanje obeh stilov, kot se je to že dogajalo.
Prav tako previden je treba tudi biti, kadar govorimo o psihoanalizi
in njenem vplivu na Hiengovo delo. Že bežen vpogled v tipologijo Hien-
govih junakov nam je malo prej pokazal, da ta nikakor ni zgrajena na
psiholoških determinantah, ampak je v svoji enovrstnosti izrazito apri-
orno in subjektivno določena. Komaj da bi med Hiengovimi novelami
našli katero, ki bi ji pritikalo ime psihološke študije, pa še ta bi bila
zgodnejšega datuma (npr. Narcisov oče, 1951). V skladu s tem je tudi
delež psihoanalize v Hiengovem delu sicer znaten, vendar manjši in
manj pomemben, kot bi se zdelo na prvi pogled; res, da si pisatelj iz
njenega inventarja kaj rad izposoja motiviko (recimo: materinski kom-
pleks) ali gradivo (sanjski svet), ne sprejema pa je kot sklenjenega si-
stema ali kot opazovalne metode, ki bi mu narekovala čisto določen in
bolj ali manj objektivističen pisateljski prijem: s to motiviko in s tem
gradivom razpolaga in ukrepa nasprotno na docela lasten, da ne rečem,
samolasten način, ki je psihoanalitičnemu verizmu slej ko prej moč-
no tuj.
Spričo vsega, kar smo doslej povedali o Hiengovi novehstiki, po-
staja več kot jasno, da Hienga ne moremo uvrstiti med nadaljevavce
naše realistične ali naturalistične tradicije, ampak da mu moramo po-
iskati ustrezno mesto med pisatelji subjektivistične smeri. Pri tem mo-
ramo seveda upoštevati tudi določen pisateljev razvoj, ali bolje: razvoj
pripovednih sredstev, ki jih je pisatelj uporabljal, da bi ž njimi izrazil
svoje posebno življenjsko občutje in svoje posebno razmerje do sveta.
Kakor se je namreč pisatelj v nekaterih zgodnjih novelah še vseskozi
trudil, da bi ostal vsaj v oblikovnem pogledu kolikor mogoče zvest ta-
krat vladajočemu realističnemu izročilu, in je v tem okviru tudi ustva-
ril nekaj dovolj sugestivnih pripovedi — med take sodita poleg ome-
njenega Narcisovega očeta, še Оиктај livade je Toža in Noži, obe objav-
ljeni v knjigi Novele (1954) —, tako je že prècej po tem, v prvi samostoj-
ni zbirki Usodni rob (1957), poskusil, čeprav tipaje in z zelo neenakim
uspehom, ubrati bistveno drugačno in že docela svojo pot, ki jo je nato
v svoji zadnji novelistični zbirki Planota (1961) v največji meri tudi
uveljavil. O tem nam pričajo literarno močno stilizirane, a izrazno in-
'1154
tenzivne in za Hienga in njegov pisateljski svet nadvse značilne novele,
kot so: Sanja o razbitem avtobusu v prvi in Dvodelna podoba, Zavetje
pred smrtjo in Samota v zadnji zbirki. V teh novelah, ki nedvomno po-
menijo vrh Hiengovih literarnih prizadevanj, je pisatelj našel in do kra-
ja izpovedal, kar je drugod šele iskal in samo bolj ali manj določno
nakazal; prav zato pa je v njih bolj kot kjerkoli drugje dosegel tisto
soustreznost ideje in izraza, tisto njuno sproščenost in identiteto hkrati,
ki sta vselej znamenje prave, notranje razvite in prečiščene literature.
In ne samo to: ž njim je celotna Hiengova novelistika dobila večji raz-
pon in obenem tisto razgledno točko, ki nam je šele prav omogočila
razbrati njen značaj in poglavitne prvine, ki ga sestavljajo.
Te prvine se v glavnem — kot nam je pokazala vsa dozdanja ana-
liza — ujemajo z osnovno, to je subjektivistično naravnanostjo Hiengo-
vega pisateljskega sveta. S to okvirno ugotovitvijo pa seveda stilna na-
rava Hiengovega dela še ni do kraja določena. Dvoje ne docela uglaše-
nih stilnih komponent se namreč bojuje za premoč v Hiengovem delu.
Ena, ki se v nji očitno razodeva vpliv neoromantične tradicije, je pre-
vladujoča in nastopa v konkretnem gradivu predvsem kot močno po-
udarjeno, skoraj baladno nasičeno ozračje, podprto s čutno nazornimi
podobami in razpoloženji iz narave in slikovitimi opisi, in to v literar-
no odbranem, da ne rečem že kar iskanem jeziku, medtem ko se druga
vriva kot neposredna projekcija ideje v tkivo pripovednega dela, deluje
v njem kot element racionalne askeze, tipizacije in alegorične stilizacije
in ga zlasti tam, koder je v premoči, močno približuje modernejšim
literarnim iskanjem.
2.
Z romanom Gozd in pečina^ je napisal Hieng svoj prvi dolgi pripo-
vedni tekst in se s tem tako rekoč — če naj se po avtorjevem zgledu
malo slikoviteje izrazim — spustil iz zavetnih novelističnih voda na od-
prto in razgibano morje širokega pripovedništva. Za nas, ki zdaj že ne-
koliko poznamo pisateljevo novelistično delo in njegov enosmerni, sub-
jektivistični značaj, bo seveda zanimivo opazovati, kakšne idejne in
strukturne spremembe bo pri tem doživljal Hiengov pisateljski svet in
katere svoje značilnosti bo lahko kljub temu ohranil.
Ce se zaustavimo najprej pri zgodbi romana, lahko ugotovimo —
kar je bilo tudi pričakovati —, da te zgodbe, ki napolnjuje več kot štiri-
sto strani teksta, pravzaprav ni veliko in da je njeno dogajanje, čeprav
;je naznotraj močno razčlenjeno in sestavljeno iz več prepletajočih se
fabulističnih komponent, v bistvu skromno in malo razgibano.
Osrednja oseba in poglavitni medij pripovedi je petdesetletni skla-
datelj Darò Leban. Ta v glasbi in — kot je videti — tudi pri ženskah
^ Andrej Hieng, Gozd in pečina. Roman. Izdala in zdložila Slovenska
matica. Ljubljana 1966.
'1155
uspešen in precej vase zagledan človek spozna na koncertu mlajšo, po
vedenju in zunanjosti malce eksotično Ano. Лпг. se ga z neko muhavo,
a zaupljivo strastjo oklene in pri tem zapusti fagotista Milana, ki jo
ima rad. Leban in Ana preživita teden ljubezenskih dni, pri čemer pri-
poveduje Ana zgodbo svoje mladosti, zgodbo o finančnem in moralnem
polomu svojega očeta Toma, podeželskega lesnega trgovca, ki se je bil
v navalu nekakšnega metafizičnega obupa pred smrtjo vdal veseljače-
nju, zakvartal premoženje in celo svojo dvanajstletno hčer ter utonil
nekje na socialnem in moralnem dnu. Nato Ana nenadoma izgine, Le-
banu pa razodene anonimno pismo, ki ga je' bil — kot se kmalu pokaže
— napisal oboist Prohaska, nekdanji ljubimec Anine matere, da je Ana
cipa, ki se prodaja za denar. Leban se zapije, pijančuje s Prohasko, izve
za njegovo mladostno ljubezensko pustolovščino in se skupaj ž njim
odpravi k Anini materi, kjer ga čaka Anino poslovilno pismo in kjer
je priča Milanovemu ljubosumnemu nastopu zaradi Anine odsotnosti.
Leban se odloči in poišče Ano, da bi jo spet pridobil zase, ta pa mu od-
govori s prezirom. Medtem ko skrušeni Leban posluša Anino pripoved
o očetovem koncu, spozna, da sta njegova in dekletova usoda preraz-
lični, da bi bili združljivi. Ano sicer mimogrede priigra od njene^'o kvar-
topirskega ,lastnika' in jo s tem reši uroka iz otroških let, vendar se ji
hkrati dokončno odpove in jo prepusti Marjanu, sam pa se odpravi iz
gozda človeške stiske, zmede in tegobe prek pečine samospoznanja, ka-
mor mu veleva šest resnic o življenju, ki jih je bil v stiku z Ano in iz
njene zgodbe dognal.
Kakor je razvidno že iz tega grobega povzetka, sestoji vsebina ro-
mana iz več fabulističnih plasti: Eno predstavlja ljubezenska zgodba med
Ano in Lebanom, ki se začne na koncertu, traja nekaj dni in se po kratki
krizi, ki jo doživlja glavni junak, konča z Lebanovo tako imenovano od-
povedjo Ani. Postavljena je v pripovedno sedanjost — po neki pisate-
ljevi navedbi sodeč, je to leto 1959 — in se godi sprva v Zagrebu, na
koncu pa v Logarski dolini.
Drugo fabulistično plast romana pomeni zgodba Anine mladosti,
ali bolje: zgodba njenega očeta Toma, kajti Ana, ki to zgodbo v zgodbi
pripoveduje, je navzoča v nji večidel le kot prizadet, a nevpliven gle-
davec. V bistvu je to nekakšna samostojna povest v nadaljevanjih, ki
je sicer včlenjena v vodilno zgodbo romana, nima pa ž njo — če izvza-
memo nekaj oseb, ki nastopajo tu in tam — nobene ožje fabulistične
zveze. Godi se v letih pred drugo svetovno vojno in v prvih dneh po
razsulu Jugoslavije nekje na hrvaškem podeželju in deloma v Karlovcu.-
Zbrana je v prvi in zadnji četrtini romana in po obsegu ne zaostaja dosti
za vodilno zgodbo, po obilju in dramatičnosti dogodkov pa jo celo pre-
kaša. Njena funkcija v romanu je dvojna: pojasnila naj bi Anino naravo,
ravnanje in usodo, hkrati pa naj bi bila preskusni kamen za Lebanovo
človeško zavest in za njegovo čustveno odprtost ne le do Ane, ampak do
sočloveka nasploh.
'74
Tretja plast, ki se največkrat v drobnih vrivkih vpleta v roman in
se le dvakrat razraste v malo širšo pripoved, je Lebanova zgodba, se
pravi zgodba njegove mladosti, njegove navezanosti na mater in — kas-
neje — njegovih ljubezenskih srečanj, med katerimi sta najpomemb-
nejši epizoda s študentko Emo Mikloš in razmerje z igravko Berdenovo.
Tako Anina zgodba kot Lebanov ljubezenski historiat vračata bravea
iz pripovedne sedanjosti v preteklost, in to večkrat celo za nekaj deset-
letij nazaj. Isto velja tudi za zgodbo, ki jo pripoveduje Lebanu stari
Prohaska in ki iz nje izvemo za oboistovo mladostno ljubezensko pusto-
lovščino z Anino materjo.
Vse te zgodbe so močno subjektivno obarvane, se pravi, da so osvet-
ljene skozi psihiko in razpoloženje osebe, ki jih bodisi doživlja ali po-
doživlja, kot je to pri Lebanu, ali pa jih pripoveduje, kar velja za Ano
in Prohasko. Ko bi jih vzeli vsako zase, ne bi mogli pravzaprav o nobeni
izmed njih reči, da kaj bistveno prerašča obseg in značaj novele. Ce
kljub temu delujejo kot roman, delujejo tako šele v medsebojni pove-
zavi, s tem da se med seboj podpirajo in snovno dopolnjujejo in tako
ustvarjajo občutek večje epske širine in izčrpnosti. Iz tega pa sledi, da
je ne toliko snov, kot bi morda pričakovali, marveč predvsem kompo-
zicija tisti primarni konstitutivni element, ki Hiengov roman šele prav
vzpostavlja in določa. Zato tudi ni naključje, če sta se v njem tako vidno
izrazila pisateljev smisel in skrb za čimbolj gibčno, nekonvencionalno,
tu pa tam že skoraj umetelno porazvrstitev snovi in za kar se da do-
miseln preplet njenih fabulističnih sestavin. V tem pogledu je Hieng
nedvomno precej močno izskočil iz utrjenih kolesnic slovenske proze,
ki o nji vemo, da je na splošno dokaj nezaupljiva do novih kompozicij-
skih prijemv in iskanj. Iz asinhronih in razmeroma raznorodnih fabu-
lističnih plasti in epizod je ustvaril dovolj povezano in sklenjeno celoto.
To velja zlasti za tako imenovano Lebanovo zgodbo, saj se ta s svojimi
retrospektivnimi utrinki in fabulističnimi izseki, projiciranimi skozi ju-
nakovo duševnost, docela neprisljeno vliva v vodilni tok pripovedi in ga
tudi tematsko vseskozi podpira.
Tega pa ne bi mogli tako zelo trditi za Anino pripoved. Ta namreč
ostaja slej ko prej samostojna in od \'odilne zgodbe bolj ali manj ne-
odvisna, pa naj si pisatelj še tako prizadeva, da bi obe zgodbi ne le kom-
pozicijsko, ampak tudi idejno tematsko čimbolj povezal in vzpostavil
med njima kolikor mogoče aktivno vzročno sorazmerje. To pa z drugimi
besedami pomeni, da je roman kljub vsemu v dobršni meri ohranil mo-
zaični značaj, ki mu je bil z mozaično strukturo fabule hočeš nočeš
vnaprej določen.
Pravkar opisana značilnost je za roman kot celoto toliko pomemb-
nejša, ker pri tem ne gre za obrobno zgodbo, kakršna je na primer Pro-
haskova, ki je po obsegu in značaju zgolj epizodni vložek in tudi ne želi
biti kaj več kot to, marveč za Anino pripoved, ki po gostoti dogajanja
pa tudi po pomenu, ki ji ga daje pisatelj, ne zaostaja za vodilno zgodbo,
da o Lebanovi niti ne govorimo. V nasprotju z Ano namreč Leban nima
svoje prave zgodbe in zato — kot nam zatrjuje avtor — tudi ne pravega
'1157
obraza. Njegovo življenje je življenje površnega samozadovoljneža in
egocentrika, ki v drugih ljudeh, zlasti pa v svojih ljubicah ogleduje zgolj
samega sebe. Ljubezenska epizoda z Emo in kasneje z igravko Berde-
novo in kar je bilo še drugih, kasnejših zgodb — se ga dotakne le zvrha
in v njem ne zapusti globljih zarez, šele Ana ga s svojo nevsakdanjo
naravo in s svojo malce izjemno zgodbo iz otroških let toliko prevzame,
da prvič zares občuti človeka zunaj sebe in poleg sebe, hkrati s tem pa
najde tudi razdaljo do svojega življenja in do sebe samega.
Seveda se nam v zvezi s tem takoj upravičeno zastavi vprašanje,
kakšna neki je ta ženska in kakšna je njena zgodba, da je lahko vzne-
mirila to na zunaj uspešno in samozadovoljno življenje in ga premak-
nila z njegovih že nekolikanj zarjavelih tečajev. Ali je ta zgodba — tista,
ki jo Ana pripoveduje, in tista, ki jo živi — dejansko tako pomembna
in pretresljiva in ali je Ana v resnici tako dragocen, vznemirljiv in no-
tranje neutešen človek, kot to občuti Leban in kot nam to skuša prek
njega dopovedati tudi avtor?
O Anini pripovedi smo zapisali, da je malce izjemna; toda izjemna
je bolj po nekaterih manj verjetnih okoliščinah in utemeljitvah, ki jo
spremljajo, in morda še po nekaterih skrajnih situacijah, ki med njimi
poteka; kot oris nekega socialnega propada pa ne bi mogli reči, da je
posebno nova. Videti je, da ji avtor odmerja veliko večjo vlogo in pri-
pisuje večji učinek, kot pa ju ta pripoved v okviru celotnega dela de-
jansko ima ali sploh more imeti. Vsekakor ji manjka nekaj bistvenega,
kar bi ji moralo biti dano, če naj bi vsaj deloma izpolnila tisto funkcijo,
ki ji jo avtor nalaga: manjka ji tragike. V vsem ravnanju Aninega očeta
Toma pa je toliko senzualne neobvladanosti in slepe, nerazumne pod-
vrženosti nagonom, da njegova usoda ne more delovati tragično, prej
banalno. Tudi dejstvo, da je ta usoda opazovana skoz otroške oči, še ne
more v nas in zatorej bržčas tudi ne v Lebanu zbuditi tragičnega čustva,
ampak kvečjemu občutke ginljivosti. Zdi se, da je pisatelj čutil to po-
manjkljivost in nezadostnost in da jo je poskušal nadomestiti s spekta-
kularnostjo in deloma tudi grozljivostjo posameznih prizorov. S tem pa
se je težišče Anine zgodbe v veliki meri preneslo iz območja resničnega
in pretresljivega v območje nepristnega in teatralnega. Dovolj, da pri-
merjamo Anin nekoliko pretenciozen način pripovedovanja in preprosto
pričevalnost pisem s fronte, ki je avtor njihove odlomke vstavil v zadnja
poglavja med tekst Anine zgodbe, pa nam postane ta resnica več kot
očitna.
Sporna pa ni samo literarna faktura pripovedi, temveč tudi njeno
moralno psihološko izhodišče. Ana se nam namreč — z avtorjevim mol-
čečim pristankom — predstavlja v tej zgodbi zgolj kot žrtev očetovih
grehov in morebiti še kot brez krivde kriva dedinja očetove narave, in
s to nekoliko preveč udobno deterministično logiko hočeš nočeš opra-
vičuje svojo nadaljnjo življenjsko pot. Če k temu prištejemo še dejstvo,
da dekle, kot je razvidno iz dogajanja, v vsem svojem ravnanju in še
posebej v svojem razmerju do Lebana ni prav nič manj egocentrično,
kot je egocentričen Leban sam, si kajpa ne moremo ustvariti kake po-
'1158
sebno visoke predstave o Anini moralni podobi in o pobudah, ki iz njih
raste njena pripoved. S tem pa je v temelju omajana tudi idejno temat-
ska in idejno kompozicijska funkcija te pripovedi, se pravi, da nikakor
ni jasno, zakaj naj bi Ana s svojo zgodbo tako očiščujoče delovala na
Lebana, in tudi ne, zakaj je v romanu odmerjen tej zgodbi tako domi-
nanten položaj.
Nedvomno je, da si glavni osebi romana, Ana in Leban, po osnovni
življenjski drži, ki jo zavzemata do sebe in do soljudi, nista tako daleč
vsaksebi, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled. Razloček med njima je,
kar se tega tiče, vsaj sprva le formalen: pri Ani naj bi vse njeno ravnanje
opravičili zunanji vzroki, to je njena razdejana mladost, pri Lebanu pa
predvsem notranji, to je njegovo umetništvo. Z razvojem dogajanja pa
se to sorazmerje nekoliko spremeni. Leban se namreč začenja ob stiku
z Ano, zlasti pa po njenem pobegu in pod pritiskom nekaterih preteklih,
a še neporavnanih računov s samim seboj čedalje bolj zavedati ničev-
nosti te svoje apriorne drže in se je poskuša otresti. To njegovo vse
jasnejšo zavest o sebi in o svoji moralni nezadostnosti si lahko razla-
gamo kot nekakšen globlji junakov obračun s samim seboj in s tem tudi
kot nekakšno pozitivno idejo dela. Ideji sami seveda ni kaj očitati: dezi-
luzionistična je, ker razbija določen mit in ga nadomešča s skromnejšo,
a človeku bližjo in obveznejšo resnico. Njena pomanjkljivost pa je ta,
da ne raste dovolj iz celotne oblikovitosti dela in da je preveč samo po-
ložena vanj. Zato tudi ne prej ne pozneje ne najde pravega potrdila v
junakovih dejanjih. To nam najbolj dokazuje razplet romana, kjer bi se
morala praviloma ta ideja najmočneje izraziti. Res, da se Leban na
koncu v imenu svojega novega spoznanja Ani odreče. A odreče se ji po-
tem, ko jo je bil dejansko že izgubil, ali točneje: ko sta se bila z Ano
zaradi njegove in nič manj tudi zaradi njene samozagledanosti že dokonč-
no razšla. Kje je potem še kaka odpoved, kje velikodušje? Velik v svoji
ljubezni, čeprav je slepa, je edinole fagotist Milan, medtem ko Leban
ostane to, kar je bil, pa četudi se tega zdaj nekoliko bolj zaveda.
Tipološko se Leban dovolj neprisiljeno uvršča v galerijo junakov,
kakršnih se — kot smo se že na začetku prepričali — v Hiengovem delu
ne manjka in ki je zanje značilno, da tako rekoč notorično bolehajo za
pomanjkanjem pravega socialnega stika. Samo da je tokrat pisatelj ta
motiv variiral: prenesel ga je na junaka, ki je videti sprva vseskozi uspe-
šen in ki se šele ob preskušnji, ko ga njegova uspešnost zapusti, ové
svojega tujstva ter ga jame doživljati kot breme in krivdo, kot nekakšen
izvirni greh, vsajen človeku že od najzgodnejšega začetka v dno njegove
narave. V tej obtožbi zoper samega sebe in zoper človekovo bit nasploh
črpa poglavitno dokazno gradivo iz svoje preteklosti. Erotična zveza, ki
jo doživlja predvsem — če ostanemo pri avtorjevem izrazu — kot spo-
razumevanje teles, ga s svojim nezanesljivim obstojem tujstva ne odre-
šuje, ampak mu ga samo prikriva, in to vse dotlej, dokler se erotična
iluzija ne pretrga in se ne razodene človekov dejanski položaj v vsej
svoji goloti. Kajti tudi erotika je v bistvu nesporazum in tudi pod nje-
nim baldahinom lahko dva človeka živita, čustvujeta in si govorita do-
'1159
cela drug mimo drugega. To je pravzaprav osnovna resnica zgodbe, ki
poteka med Lebanom in Ano. Pisateljev poskus, da bi to zgodbo in ta
temeljni nesporazum obrazložil s psihoanalizo kot nekakšno usodno ne-
združljivost dveh nasprotnih si življenjskih dominant, materinske pri
Lebanu in očetovske pri Ani, ni v bistvu kaj dosti več kot arabeska in
je za osvetlitev odnosa med glavnima osebama brez pravega stvarnega
pomena. V ris tega apriornega nesporazuma so namreč dejansko ujeta
skoraj vsa medčloveška razmerja, ki se z njimi srečujemo v Hiengovem
romanu, pa bodisi da gre pri tem za Lebana in njegove prejšnje ljubezni,
za Anine spominske uroke in kljubovalno iztirjenost ali za obsedenega
Toma in njegovo vratolomno potovanje na dno, da o Prohaskovi zgodbi,
ki tudi ni brez tovrstnega pouka, niti ne govorimo. Vse te človeške usode
so v svojem samogibnem nehanju videti kot puščice, sprožene z različnih
lokov, ki se — gnane od svoje lastne slepe vztrajnosti — lahko zadevajo
in križajo, ne morejo pa se nikakor ujeti in uravnati v skupno smer.
Res da skuša pisatelj na zadnjih straneh romana nekatere izmed teh usod
povezati. Tako naj bi se ob koncu našla Ana in Milan in — po dolgih
letih — menda celo Prohaska in Anina mati. Vendar ta srečni konec,
če ga smemo tako imenovati, po vsej priliki nima drugega namena kot
roman fabulistično zaokrožiti; pisatelj ga do kraja ne izvede, ampak le
nakaže, kar pomeni, da tudi sam, ker pozna pravo bit svojih junakov,
ne verjame docela vanj.
O tipiki in medsebojnih odnosih oseb, ki nastopajo v romanu, bi
bilo seveda moč še obširneje govoriti. Vendar je že to, kar smo po-
vedali dotlej, dovolj za ugotovitev, da se v tem pogledu osnovne postavke
in sorazmerja, ki veljajo za Hiengovo novelistiko, v romanu niso bist-
veno spremenila. Tujstvo ne kot usoda, ampak kot človekova bit, se
pravi kot nekaj nenakl j učnega, trajnega in apriornega, kot nekaj, kar je
človekovi naravi tako rekoč vrojeno in kar v temelju določa človekov
položaj, je še zmerom osrednja resnica in zakon pisateljevega sveta.
Človek je bodisi slabič, kar velja za Lebana ali za Toma, bodisi žrtev,
kar velja zlasti za Ano. Korenine zla tiče tam, kjer je tudi poglavitno
težišče dogajanja, se pravi v človekovi preteklosti. V njenih dolgih,
mračnih hodnikih je nakopičeno vse, kar je bil človek kot slabič zagrešil
ali kar so bili nad njim kot žrtvijo zagrešili drugi. Ne ljubezen, ki je
v bistvu samoljubna in vase zazrta, šele krivda in krivica sta tisti zave-
zujoči socialni akt, ki ukinja človekovo popolno osamljenost in ki ne-
preklicno in proti njihovi volji veže ljudi med seboj: Ano neločljivo
spaja z očetom in Lebana ž njegovimi nekdanjimi, zdaj že mrtvimi lju-
bicami. V primerjavi z vzvalovljeno in vsebine polno preteklostjo, je se-
danjost s svojimi večidel neznatnimi dogodki podobna mirno preliva-
joči se gladini: kot spominsko zrcalo je in kot epilog, ki to mučno pot
skozi preteklost obuja in obenem dopolnjuje.
Pravkar opisana idejna shema, ki se tu ž njo ne srečujemo prvič,
nas s svojo v glavnem nespremenjeno strukturo znova opozarja ne le
na kontinuiteto in nepoljubnost Hiengovega pisateljskega sveta, ampak
tudi na njegov subjektivno doživljajski izvor. To dejstvo je v romanu
'1160
podčrtano še z okoliščino, da je pisatelj glavnemu junaku očitno pri-
dodal tudi nekaj avtobiografskih potez. Na to kaže že Lebanov umetniški
poklic, nadalje pisateljeva rojstna letnica, ki se ž njo roman začne, in
več drugih drobnih namigov, porazsejanih po tekstu. Čeprav zaradi tega
še ne moremo enačiti avtorja ž njegovim junakom, daje ta okoliščina
romanu le neko dodatno razsežnost, ki je ne gre spregledati. Tako ime-
novana pozitivna ideja romana, ki se kaže — kot smo bili ugotovili —
predvsem v Lebanovem samospoznanju in v njegovem poskusu, da bi
premagal tujstvo v sebi, dobiva na ta način značaj pisateljeve direktne
izpovedi in s tem tudi veliko močnejši vsebinski poudarek in pomen.
In tudi smisel za samoironijo, ki spremlja glavnega junaka na vseh nje-
govih poteh in nepoteh, postaja tako bolj kot za samega junaka značilen
za deziluzionistično resnico te izpovedi in za pisateljevo globljo človeško
izkušnjo, ki se izraža v nji.
Opisana idejna shema pa hkrati tudi dokazuje, da se pisateljev svet
niti v tako neutesnjenem epskem okviru, kot mu ga zagotavlja roman,
ni bistveno razširil in da je ostal ргал' tako ozek in enosmeren, kot je bil
poprej. Res je sicer, da mu je pisatelj skušal dati širše obeležje in da
ga je zaradi tega napolnil z različnimi usodami in z raznovrstnim doga-
janjem. Vendar to dogajanje, kot vemo, ni vselej enako podvrženo
zakonu idejno kompozicijske funkcionalnosti in je zato marsikdaj pre-
več samo sebi namen. Vzročna vzmet deluje v njem le poredkoma in še
takrat ne zmerom zanesljivo. Zato dejanje dinamičnega stopnjevanja v
glavnem ne pozna, ampak poteka v bolj ali manj zložnem linearnem
zaporedju, ki je v njem dovolj vmesnega prostora za razne manj funk-
cionalne epizode in odmike in marsikdaj tudi za samovoljo naključja.
Vse to seveda apriorne statičnosti Hiengovega pisateljskega sveta
ne ukinja, ampak jo samo potrjuje. Očitno je namreč, da ta bistvena
lastnost ni samo stvar literarnega prijema, ki je načeloma lahko zdaj
tak, zdaj drugačen, marveč da je položena v same osnove dela in na-
vzoča v vsem, iz česar to delo sestoji. Statično namreč ni le dogajanje,
statična in apriorna je že sama ideja o tujstvu in statično je tudi pojmo-
vanje človeka in njegovega temeljnega položaja v svetu, ki se to doga-
janje uravnava po njem. To pa z drugo besedo pomeni, da je že s samim
idejnim zametkom potencialno določen tudi osnovni značaj pisatelje-
vega dela. Shematičnost Hiengovega pisateljskega sveta, ki ponekod že
nagiblje k težnosti, določa v največji meri tudi avtorjev literarni prijem
in ga — kot nam kaže razvojna črta Hiengove kratke proze — vodi v
stilizacijo in tipizacijo, v nekaterih najbolj izrazitih primerih pa ga celo
približuje območju alegorične ideografije.
Elementi alegorike so navzoči tudi v Hiengovem romanu; to nam
na primer dokazujeta enigmatični postavi Harangoza in kvartopirca, ki
v Anini zgodbi poosebljata delovanje neznanih usodnih sil. V celoti vzeto
pa se je pisatelj odvrnil od prepoudarjene stilizacije in tipizacije. K temu
ga je silila že široka epska forma, ki se v načelu slabo prilagaja pre-
togim idejnim in drugim kalupom. Shematičnosti temeljne ideje in sta-
tiki zunanjega dogajanja je postavil za protiutež živopisno zgo-
'1161
vornost drobne, vsakdanje resničnosti in razgibani tok junakove zavesti,
vendar tako, da ni zaradi tega logika pripovedi nič prizadeta. Pri tem
je s pridom uporabil nekaj stilističnih inovacij in tehničnih prijemov,
ki so se bili zadnjih petdeset let uveljavili v modernem pripovedništvu:
prosto pojmovanje in porazvrščanje časa, subjektivizacijo pripovedi,
tekoče prehajanje iz subjektivnega v objektivno poročanje in nazaj, upo-
rabo prostega indirektnega ali oživljenega govora in drugih stilističnih
pripomočkov, ki naj povečajo neposrednost pripovedi in omogočijo po-
polnejšo identifikacijo bravea z junakom. S tem je dosegel tisto spro-
ščeno in vsaj na videz lahkotno pripovedovanje, ki če že ne razgibava
globin romana in ne razmika njegovih temeljev, pa oživlja in razgibava
vsaj njegovo površino. Podobnemu cilju, le da z docela drugačnim stil-
nim učinkom, streže tudi pisateljevo nam že znano nagnjenje do sliko-
vitega izražanja; bogata draperija podob in prispodob, ki je ž njo bese-
dilo romana prepreženo, deluje namreč predvsem s svojo malce iskano
in spogledljivo dekorativnostjo in je zato prej znamenje manire, prezre-
losti in razkroja določenega sloga, kot pa izraz njegove afirmacije.
Tako se nam v Hiengovem romanu nemara še bolj očitno in še v
ostrejši luči razodeva protislovje, ki smo ga bili zaznali že ob pregledu
Hiengove novelistike: da namreč pisateljevemu skopemu in enosmerne-
mu, a trdno zasidranemu in obstojnemu idejno tematskemu svetu stoji
v oblikovno stilnem pogledu nasproti znatno bujnejši, a tudi manj usta-
ljen in manj enoten izraz. Ta izraz je po eni strani močno ujet v tradi-
cijo in njeno maniro, po drugi strani pa se vztrajna zateka k novim
oblikovnim rešitvam in stilnim iskanjem. Odtod njegova neizčiščenost
in tudi nemoč, da bi se do kraja uglasil s svetom, ki ga izpoveduje, ter
mu s tem — kot se je bilo to zgodilo v nekaterih novelah — pripomogel
do višje in ostrejše umetniške razvidnosti.
'1162
Aktualnost Rose Luxemburg
Vlado Arzenšek
Polemika Georga Lukacsa z Roso Luxemburg leta 1923 o vlogi sov-
jetov in boljševiške partije v Sovjetski zvezi nas danes preseneča s
paradoksom: Lukacs je za sovjete in za dominanten položaj partije, Rosa
Luxemburg pa proti sovjetom in proti dominantnemu položaju partije.
Njeno nezaupanje do sovjetov pomeni nedvomno nevero v možnost kon-
stituiranja sovjetov od spodaj. Zato zagovarja elementarno spontanost
množic in konstituanto, sovjeti pa bodo socialna realiteta v realiziranem
socializmu. Danes vemo, da je imela Rosa Luxemburg prav v eni točki:
proti koncu dvajsetih let so izgubili sovjeti vsakršno samostojnost in
vsakršno socialno realnost. Ne vemo, koliko je njena skepsa plod pre-
učevanja preteklih revolucij. Vendar nam Lukacsov očitek, da si Rosa
Luxemburg zamišlja proletarsko revolucijo v strukturnih oblikah bur-,
žoaznih revolucij, zastavlja vprašanje o usodi svetov kot spontani orga-
nizaciji množic v revolucijah.	^
Zgodovina svetov v revolucijah
Oseminštirideset pariških sekcij v francoski revoluciji 1789 naj bi
prvotno zgolj volilo poslance za narodno skupščino. Te sekcije pa se s
tem niso zadovoljile. Sploh niso volile poslancev za narodno skupščino,
marveč so formirale revolucionarni mestni svet — pariško komuno, ki
je potem imela tako pomembno nalogo med revolucijo. Poleg teh orga-
nov municipalne uprave je spontano nastalo veliko število klubov iz
združenj, sociétés populaires, ki niso imeli ničesar opraviti z volitvami.
Ne prvotni zbori volilcev, marveč komunalni sistem svetov v Parizu se
je kot ogenj razširil po vsej državi v obliki revolucionarnih združenj. Po
besedah Brissota so si sveti sami zadali nalogo »diskutirati o predlogih
zakonov, si pojasnjevati obstoječe zakone in nadzorovati vse javne urad-
nike«. Robespierre je menil, da ima za realizacijo ustave institucija jav-
nega duha usoden pomen. »Četudi menimo, da je revolucija končana, ali
je potem manj potrebno,« se je spraševal, »oblikovati združenja, kjer se
lahko državljani skupaj in z največjim uspehom ukvarjajo s stvarmi, ki
'1163
imajo življenjski pomen za domovino.« Tako je vsaj govoril Robespierre
še septembra 1791 v narodni skupščini, kjer se je že začel boj proti
ljudskim združenjem. Duh revolucije je bil takrat zanj še isto kot javni
duh. Nacionalna skupščina pa je menila, da je revolucija končana in da
ljudska združenja, ki so zrasla iz njenega krila, niso več potrebna ter
»da je napočil čas za uničenje orodja, ki je bilo tako dobro.« Robespierre
ni zanikal, da je revolucija končana, samo, je dodal, če se poslanci z
njim strinjajo, da je cilj revolucije »doseči in ohraniti svobodo,« potem
so klubi in ljudska združenja očitno edini prostor, kjer se lahko ta
svoboda pokaže in kjer jo državljani lahko sami izvajajo. In ko je dve
leti kasneje mestni svet v Nancyju skušal razpustiti takšno združenje,
je Robespierre še vedno trdil:' »Med protirevolucionarnimi napadi je
vsekakor najhujši preganjanje ljudskih združenj. Omajati te stebre
ustave pomeni podminirati temelje svobode.« Komaj pa je Robespierre
prevzel oblast in postal predsednik revolucionarne vlade, nekaj tednov
po strastnem napadu na mestni svet v Nancyju, si je premislil. Zdaj je
govoril o »tako imenovanih ljudskih združenjih« in jih vse, če se niso
priključila jakobincem, označil kot »bastardna združenja«. Zdaj je ne-
nadoma menil, da obstaja le ena »velika société populaire, francoski
narod«, jakobinci in njim priključena združenja pa so le za to tu, »da
naženejo tiranom in aristokratom strah v kosti«, torej so le orodje re-
volucije, ki se lahko in mora likvidirati, ko je revolucija končana. Fran-
coski narod pa »ni šel v en prostor«, eksistiral je lahko le v reprezen-
tativnem sistemu, v katerem je končno vlada monopolizirala enotno moč
domnevno enodušne nacije. Kajti sekcijam so v prvi vrsti očitali, da se
»odkrito potegujejo za vzpostavitev novega federalizma« (Collot d'Her-
bois) in da »ni mogoče uresničiti enotnosti mnenja, dokler se jih ne
odstrani« (Couthon). In to je bilo seveda res. Če je Robespierre napravil
za jakobince izjemo, potem je ni zato, ker je bila to njegova stranka,
marveč zato, ker jakobinci niso bili nikoli ljudski klub. Klub jakobincev
je nastal že v letu 1789, ko so se generalni stanovi prvič sešli, in se je nato
razvil v tipičen klub poslancev. Preden je Robespierre prevzel vodstvo,
je često govoril o »zaroti reprezentantov ljudstva proti ljudstvu«, pa
tudi o »neodvisnosti reprezentantov od reprezentiranih« ter je to neod-
visnost imenoval »zatiranje«.
Kaj so bile pariške sekcije? V statutu ene od njih piše, da se ljud-
stvo samo organizira, kako voli predsednika, podpredsednika, štiri se-
kretarje, osem cenzorjev, zakladnika in upravnika arhiva. Statut določa
pogostnost sej (3 v 10 dneh) in regulira rotacijo — predsednik in polo-
vica sekretarjev se menjajo vsak mesec, tako da imajo vsi člani mož-
nost, da prevzamejo funkcijo. Sekcija se »ukvarja z vsem, kar zadeva
svobodo, enakost, enotnost in nedeljivost republike ter informira, če se
zakonom in dekretom izkazuje dolžno spoštovanje.« To se zgodi z izme-
njavo mnenj. »Mnenja se spoštujejo, če niso proti javnemu redu. V
nobenem primeru se ne sme govorniku seči v besedo, če dolgočasi ali se
oddalji od teme, poslušalci vstanejo. Ko jih je vstalo šest, naj predsednik
vpraša zbor za mnenje.« Povsem v nasprotju s pritiskom, ki so ga hoteli
'1164
izvajati sanskiloti na delo zakonodajnih teles, čujemo tu izrecno, da si
združenje »ne bo nikoli prizadevalo ovirati narodne skupščine; združenje
prisega, da bo spoštovalo modrost in dostojanstvo njenega dela.« Te
sekcije, ne pa sanskilote, je imel Saint-Just v mislih, ko je izjavil: »Sek-
cije Pariza konstituirajo demokracijo, ki bi vse spremenila, če bi sledile
svoji lastni iniciativi, namesto da so postale žoga v frakcijskem boju.
Sekcija cordelierjev, ki je pri tem ostala najbolj neodvisna, je tudi naj-
bolj preganjana.« Vlada in narodna skupščina sta videli v tej neod-
visnosti zase največjo nevarnost. Ko pa je prišel Saint-Just na oblast,
se je prav tako kot Robespierre obrnil proti ljudskim združenjem in
sekcijam. Primer Saint-Justa nam tudi pokaže, da je skušala jakobinska
vlada spremeniti sekcije ne samo v organe vlade, temveč tudi v poli-
cijske organe in instrumente terorja. Tako se je, recimo, obrnil na
ljudsko združenje v Strasbourgu s prošnjo, da ga informirajo »o patrio-
tizmu in republikanskih krepostih vseh članov upravnega aparata pro-
vince.« Ker ni dobil odgovora, je dal preprosto aretirati celoten upravni
aparat, nato pa mu je ljudsko združenje energično povedalo svoje
mnenje. V njegovem odgovoru ni ničesar drugega kot stereotipno pojas-
nilo, da je šlo za »zaroto«; vendar pa da odgovor jasno čutiti, da ne želi
imeti nobenega opravka z ljudskim združenjem, katerih člani nočejo biti
vohuni centralne vlade v Parizu. Ob tej priložnosti si je revolucionar
Saint-Just zapisal naslednjo misel: »Svoboda ljudstva je v njegovem
privatnem življenju; nihče naj ga ne moti. Država naj bo le sila, ki bo
to preprostost varovala proti tej sili sami. »S tem je zavzel stališče raz-
svetljenega despotizma. Tako je govorilo mnogo absolutnih vladarjev —
med njimi ne najslabše Karel L, ki mu je Anglija uprizorila proces, ko
je v svojo obrambo rekel: »Svoboda ljudstva obstaja v tem, da mu vla-
dajo zakoni, ki mu zagotavljajo življenje in lastnino; svoboda ni v ude-
ležbi pri vladanju, to se ljudstva nič ne tiče.« V Saint-Justovih besedah
je nekaj posebnega: najbolj prepričan republikanec govori o koncu re-
publike, najbolj prepričan revolucionar o koncu revolucije.
Ko Hannah Arendt v svoji knjigi Über die Revolution povzema na-
vedena dejstva, pravi naslednje: »Shematsko lahko orišemo konflikt med
jakobinsko vladavino in revolucionarnimi združenji takole: Prvič je šlo
za boj republike proti pritisku, ki so ga sanskiloti nenehno izvajali na-
njo, in to je bil boj na življenje in smrt za javno svobodo proti mno-
žični bedi. Drugič je šlo jakobinski frakciji za monopol državne oblasti,
ki so ga upravičeno videli ogroženega od javnega duha, ki se je formiral
v združenjih. Teoretično sta si stala nasproti fikcija enodušnega javnega
mnenja, Rousseaujeva »splošna volja« in javni duh, pluraliteta mišljenj,
ki je neizogibni rezultat svobode mišljenja in mnenja; praktično je to
pomenilo oblastniški boj med partijo oziroma med partijskim interesom
in chose publique, stvarjo javnosti. Tretjič pa je šlo državi za monopol
moči, ki ga je skušala ubraniti pred federalističnimi tendencami in de-
litvijo oblasti, ki je federalizmu inherentna; to je bil v resnici boj na-
cionalne države proti začetkom pristne republike. Na vseh treh frontah
se je razodela globoka razpoka med možmi, ki so revolucijo izpeljali
5* — Problemi	1165
in z njo dobili funkcijo ter čast, in predstavami, ki jih je imelo ljudstvo
o tem, kaj naj in kaj lahko revolucija stori.«
Francoska revolucija nas uči to, kar ponavadi prezremo: v njenem
srcu imamo opraviti s konfliktom med novodobnim partijskim sistemom
in edino državno obliko, ki jo je rodila revolucija sama. Ti dve struk-
turi sta nastali v istem zgodovinskem trenutku — ob rojstvu nacionalne
države in zatonu svobodne republike. Leve in revolucionarne stranke,
ki so se nato v nacionalnih državah oblikovale in vzele revolucionarno
tradicijo v zakup, so se spoprijemale s sistemom svetov z enako načelno
sovražnostjo, kot je to delala konservativna ali reakcionarna desnica.
Ker je celotni evropski notranjepolitični pojmovni arzenal dobil svoj
pečat po partijskem sistemu, ker si kot notranjepolitični konflikt težko
zamišljamo kaj drugega kot konflikt med desnico in levico, nimamo za
odločilni konflikt francoske revolucije nobenega smisla. Kajti tu gre v
resnici za konflikt med parlamentom, virom in središčem moči vseh,
tudi levih strank, in ljudstvom, ki je izgubilo svojo moč in svoje repre-
zentante. Naj se v revolucionarno-kritični situaciji kaka stranka še tako
opira na ljudske mase, ki ji pomagajo pri padcu parlamentarnega re-
žima, ko pride na oblast in ko je konstituirana enopartijska diktatura,
se izkaže, da je pač organizacija reprezentantov, ki se postavi nasproti
ljudstvu od zgoraj in od zunaj.
Sveti so se pojavljali v vseh revolucijah po francoski revoluciji.
Kar je presenetilo Marxa ob dogodkih pariške komune 1871 in Lenina
v prvi ruski revoluciji 1905, je bila nepričakovanost dogodkov — glede
sistema svetov. O revolucionarni vlogi sekcij prve pariške komune sta
seveda vedela, le da v njih nista slutila kali nove državne oblike. Sredi
dogodkov sta doumela, da sta konfrontirana z organizacijskimi oblika-
mi ljudstva samega, ki so očitno imele namen, da revolucijo preživijo.
To je bilo v očitnem nasprotju z vsemi prepričanji o naravi oblasti in
nasilja. Ker sta tako kot drugi zrasla v tradiciji nacionalne države in
nista nikoli kritično analizirala državne oblike (če je država le funkcija
družbe, izgubijo razhke med državnimi oblikami ves pomen), sta si
revolucijo zamišljala kot proces osvojitve oblasti, oblast sta identifi-
cirala z monopolom državnih sredstev nasilja, osvojitev oblasti pa z
oboroženo vstajo. Za kratek čas pa je tudi Marx ob presenetljivih do-
godkih pariške komune govoril o »komunalni ureditvi, ki organizira
enotnost nacije«, o tem, »naj bo komuna politična oblika celo najmanjše
vasi«. Sklepal je, da je komunalna ureditev »končno odkrita politična
obhka, v kateri se lahko uresniči ekonomska osvoboditev dela«. Toda
že dve leti kasneje je te sanje o samoupravnem sistemu opustil in se
vrnil k »realnopolitičnim« predstavam o diktaturi proletariata. Zdaj je
menil: »Delavci si morajo prizadevati za odločno centralizacijo oblasti
v rokah državne moči. Ne smejo se zmesti ob demokratičnem govorjenju
o svobodi občin, o samoupravljanju itd.« Oskar Anweiler je v svoji štu-
diji o zgodovini sistema svetov zapisal: »Revolucionarni občinski sveti
niso za Marxa nič več kot občasni bojni organi, ki naj revolucijo pope-
'1166
Ijejo naprej, ne vidi pa v njih kali za temeljno preobrazbo družbe, ki
jo naj izvede proletarsko centralizirana državna oblast od zgoraj.«
Lenin je spomladi 1905 z resničnim patosom govoril o sovjetih kot
izrazu »revolucionarne ustvarjalne moči ljudstva«. Takoj po končani
revoluciji pa je kazal odpor do svetov kot »nadpartijskih« ali »brezpar-
tijskih« organizacij, ter je upal »da se lahko takšna telesa (sveti de-
lavskih deputatov) izkažejo kot odvečna, če zna socialna demokracija
svoje delo udarno in vehkopotezno organizirati«. Leta 1917 je Lenin
navdušeno pozdravil svete. Parola »Vso oblast sovjetom« je bila res-
nična. Oktobra 1918 je bila vsa Rusija prepredena z mrežo sovjetov
in vseruska organizacija sovjetov je imela svoje prve kongrese že za
seboj. Za Lenina je bil eden najhujših porazov, ko je prišla pod priti-
skom državljanske vojne resnična oblast, ki jo je hotel koncentrirati v
izvoljenih sovjetih, v roke partijske birokracije.
V	Nemčiji se je ideja svetov bliskovito razširila po štrajku delavcev
v tovarnah municije pozimi 1918. Vojaki in delavci so ustanovili vojaške
in delavske svete v letu 1918 in 1919. Po vojaškem porazu so ti sveti takoj
zahtevali, da naj bo sistem sovjetov temeljni kamen nove nemške usta-
ve. Hkrati so na Bavarskem razglasili repubhko svetov, ki je vnaprej
naletela na opozicijo komunistov in socialistov. Tudi v Berlinu je social-
na demokracija razrušila sistem svetov, ko je zahtevala »parlamentarno
demokracijo«.
V	Rusiji je Lenin nekaj let svoje oblasti uporabil za krepitev in
institucionaliziranje vseh mogočih diferenc socialne, nacionalne in po-
klicne narave, da bi vnesel v brezmejni ruski prostor neko strukturira-
nost. Začel je s tem, da je legaliziral ekspropriacijo veleposestnikov, ki so
jo spontano izvedli kmetje. Naredil je vse, kar je mogel, da bi okrepil
delavski razred, ko je eksplicitno deklariral, da potrebuje tudi država,
kjer je oblast v rokah proletariata, neodvisne sindikate, ki bodo postav-
ljali svoje interese nasproti državnemu birokratskemu aparatu. Tole-
riral in opogumljal je začetke novega srednjega razreda, ki so bili omo-
gočeni z NEP. Predvsem pa je skušal realizirati diferenciacijo z radi-
kalno nacionalno politiko, pri čemer je razglašal najbolj zaostale narod-
nosti Sovjetske zveze za nastajajoče narodnosti s svojim lastnim je-
zikom in kulturo. Ko je Lenin umrl, so bila še mnoga pota odprta. Sta-
lin jih je nezmotljivo zaprl s tem, kar mu je edino omogočilo realizacijo
totalitarne diktature — z likvidacijo nastajajočih socialnih struktur, ki
so kot nevarna Leninova politična dediščina ogrožale njegov cilj. V ime-
nu internacionalizma je likvidiral nacije, v imenu brezrazredne družbe
pa nove razrede Sovjetske zveze. Začel je likvidacijo preostankov moči,
ki so jo še imeli sovjeti. Ti so še v svoji brezmočni reprezentanci pred-
stavljali določeno omejitev partijske hierarhije. V nekaj letih je likvi-
diral sleherni preostanek komunalnega ali drugega samoupravljanja in
okrog leta 1930 je bila Rusija docela centralizirana. Sledila je likvida-
cija razredov, najprej srednjega razreda, nato kmetov. S srednjim raz-
redom ni bilo težko, ker je bil v začetkih. Toda kmetje so bili najmoč-
nejši razred v Sovjetski zvezi. Likvidacija le-teh pomeni krvavo poglavje
5* — Problemi	1167
ruske zgodovine. Proletariat je Stalin atomiziral in likvidiral z uvedbo
stahanovščine. Ta sistem najbolj brezobzirne konkurence znotraj delav-
skega razreda, ki je pritiral akordnp mezdo v ekstrem, je socialno ato-
miziral delavce, saj je postavil nasproti navadnim delavcem stahanov-
sko aristokracijo, ki je seveda izzvala dosti večjo zagrenjenost kot pa
tovarniška uprava. Proces likvidacije delavskega razreda je bil počas-
nejši in manj krvav od likvidacije kmetov. Končal se je leta 1938, ko je
uvedba delavske knjižice, brez katere ni mogel noben delavec potovati,
delati ali dobivati živil, spremenila vse delavstvo v en sam gigantski si-
stem prisilnega dela.
Zadnji datum v revolucionarni zgodovini svetov je končno jesen
1956. To so tedni madžarske revolucije, ki je od prvega dne vzpostavila
sistem svetov, najprej v Budimpešti, odkoder je gibanje »z nepopisno
hitrostjo zajelo celotno deželo«. Sveti so bili najrazhčnejši: sveti sosedov
v stanovanjskih enotah, revolucionarni sveti, ki so nastali v uličnih bo-
jih, sveti pisateljev in umetnikov v kavarnah Budimpešte, študentski in
mladinski sveti na univerzah in šolah, delavski sveti v tovarnah, sveti
v armadi, sveti uradnikov. Najbolj presenetljiva spontaniteta tega raz-
voja pa je v tem, da so ti organi potrebovali le nekaj dni za vzpostavitev
medsebojnih kontaktov, za koordinacijo dejavnosti, konstituiranje višjih
organov, da bi končno zelo hitro z regionalnimi in provincijskimi sveti
oblikovali sistem, iz katerega je mogoče voliti poslance za narodno skup-
ščino, ki reprezentira vso deželo.
Končajmo naš zgodovinski pregled z besedami Rose Luxemburg,
ki nas je s svojo skepso o vlogi sovjetov napotila k preučevanju usode
svetov v evropskih revolucijah: »Zadušitev političnega življenja vse de-
žele mora tudi življenje sovjetov vedno bolj hromiti. Brez splošnih voli-
tev, neovirane svobode tiska in združevanja ter svobodnega boja mnenj
odmre življenje v vsaki javni instituciji. Navidezno življenje birokracije
postane edini aktivni element. Javno življenje počasi zaspi, nekaj du-
catov partijskih voditeljev neizčrpne energije in brezmejnega idealizma
vodi in vlada, med njimi vodi v resnici ducat odličnih glav. Elita delav-
cev je od časa do časa poklicana, da ploska govorom voditeljev, da so-
glasno pritrdi predloženim resolucijam. V bistvu gre torej za politiko
klik, ne za diktaturo proletariata, ampak za diktaturo peščice pohtikov.«
Ce se povrnemo na začetek našega spisa, na svojevrstni dualizem
R. Luxemburg, ko je bila proti diktaturi partije in proti vzpostavitvi
sovjetov, in na očitek Lukacsa, da si R. Luxemburg zamišlja proletarsko
revolucijo v strukturnih oblikah buržoaznih revolucij, ugotovimo, da
razkriva stališče R. Luxemburg vso tragiko evropskega političnega si-
stema, ki ni nikoli našel oblik za neposredno politično sodelovanje ljud-
stva, oblik, ki bi preživele obdobje revolucije. Zato je R. Luxemburg
videvala edino možnost za omejitev diktature partije v parlamentu, pa
četudi bi v njem sedeli samo levi eseri in boljševiki.
Propad svetov v revolucijah nam ponuja podobo historične statike,
namreč podobo konstantno brezuspešnega prizadevanja ljudskih mno-
'1168
žic, da si najdejo politični prostor pod soncem. Misel Rose Luxemburg,
da bo svoboda prišla z realiziranim socializmom kot gospodarskim si-
stemom, pa je polno usodnega hrepenenja po objektivni svobodi. Če je
svoboda funkcija ekonomije, potem se svoboda razvija v smislu ima-
nentnega procesa. Če pa je svoboda spontaniteta človeških skupin v
realni socialni akciji, potem svoboda propada v smislu transcendent-
nega procesa. Spor med transcendenco in imanenco je realiteta zgodo-
vine. če je svobdoa svetu transcendentna, če svoboda propada, potem
tudi ekonomije ni več, namreč tiste, ki se imanentno razvija kot svo-
boda. Propad svobode restituirà človeški svet. Svoboda je spoznana nuj-
nost — ta najbolj racionalistični stavek, ki ga je doslej zapisala člo-
veška roka, je mrtev. Ideja permanentne revolucije je ideja permanent-
ne svobode: svoboda naj bo svetu imanentna. S stališča »propadanja«
je to prizadevanje izrazito neracionalno. Racionalno je konstitucijo svo-
bode »vedeti« v prihodnosti. Svoboda je racionalna le kot nujnost histo-
ričnega procesa. Nenehno prizadevanje revolucij, da se otresejo procesa
in ohranijo svobodo, je brezupen poskus zaustaviti svobodo, ki je na
pohodu. Svoboda na pohodu: ta temna stran meseca, ta nenavzočnost
možnosti zaznave, ta napor revolucionarjev, da živijo teoretično življe-
nje znotraj najbolj originalne prakse — ta situacija svobode nam razo-
dene oboje: njeno rojstvo v ljudeh in njeno smrt v procesu.
Eksistencialna struktura svobode je apriorna, ne kot cilj historič-
nega procesa, marveč kot definicija sveta. Svet je svoboden — ta stavek
je s svojo ahistorično abstrakcijo edini sposoben, da obseže vso eksi-
stencialno problematiko. Eksistenca je zanikanje zgodovine v totalnem
pomenu besede: ljudstva evropskih revolucij niso vedela za pretekle
akcije svetov, pa so se z neko matematično natančnostjo združevala
v edino obliko spontane socialne akcije. Manca je komuna presenetila.
Svoboda preseneča.
Ekonomija je zaradi dobrin, ne zaradi svobode. Kako pa je ekono"
mija problem svobode — to seveda daleč presega okvire tega spisa. Ce
smo zvesti svojemu eksistencionalnemu izhodišču, bomo rekli, da je
ekonomija natančno toliko problem svobode, kolikor pomeni okvir za
svobodno akcijo ljudi. Apriorna struktura svobode je seveda nefunk-
cionalna v nekem pozabljenem pomenu besede. V resnici zmaga in pro-
pada le svoboda: če je gospodarstvo prizorišče svobode, potem te igre
ne režira »večja produktivnost«. Reificirani pojmi so edina resnična kon-
trarevolucija evropskega duha. Nemogoča je arheologija svobode: da
bi najdevali pretekle človeške akcije kot najdevamo okostja, prstane
in lepe vaze. Nemogoča je materialna dokumentacija svobode. Če bi bila
mogoča, bi bila mogoča objektivna svoboda v sedanjem času, torej v
edinem času svobode. Zato je dereifikacija teoretični posel, nekakšno
ugonabljanje teorije ali historično čutenje ali iskanje nekega okna, od
koder boš preprosto videl, kar te muči.
Zgodovina svetov v evropskih revolucijah je nedvomno zgodovina
svobode. Samo da je ta stavek prav tako hladen, kakor je hladna knjiga
sredi prazne mize ponoči, ko vsa Evropa spi.
'1169
Georg Lukacs
Kritične opombe h »Kritiki ruske revolucije«
Rose Luxemburg
Paul Levi je čutil potrebo, da izda nedokončano brošuro tovarišice
Rose Luxemburg,* ki jo je ta napisala v vroclavskem zaporu. Knjiga je
izšla sredi najbolj ogorčenega boja proti Komunistični partiji Nemčije
in IIL Internacionali ter pomeni etapo tega boja. Tako je tudi z raz-
kritji časopisa »Vorwärts« in z brošuro Frieslanda, le da so cilji v tem
primeru drugačni in globlji. Ta napad ne skuša prizadeti ugleda Komu
nistične partije Nemčije ter zaupanja do politike IIL Internacionale,
ampak velja teoretskemu temelju boljševiške organizacije in taktike.
Častitljiva avtoriteta Rose Luxemburg naj pomaga pri takšni stvari. Nje-
na zapuščina naj da teorijo za likvidacijo III. Internacionale in njenih
sekcij. Zato je premalo, če povemo, da je Rosa Luxemburg svoje nazore
kasneje spremenila. Gre za to, da ugotovimo resnico oziroma neresnico
teh nazorov. In to tem bolj, če pomislimo, da so se nekatera nasprotja
med Roso Luxemburg in boljševiki pokazala že v brošuri Juniusa in Le-
ninovi kritiki o njej, pravzaprav že v kritiki Leninove knjige Korak na-
prej, dva koraka nazaj, ki jo je leta 1904 objavila v časopisu Neue Zeit,
ter da so ta nasprotja imela določeno vlogo še v formulaciji Spartako-
vega programa.
Gre torej za stvarno vsebino brošure. Vendar so princip, metoda,
teoretski temelj, splošna ocena revolucije poglavitnejši od stališč do
posameznih problemov ruske revolucije, ki jih določujejo. Z večino teh
stališč je opravil čas. Celo Levi prizna to za agrarno vprašanje. Tu je
polemika nepotrebna. Metodična pot naj nas pripelje korak bliže osred-
njemu problemu tega spisa: napačni presoji narave proletarske revolu-
cije. (To in vse drugo je podčrtal Lukacs.) Rosa Luxemburg piše: »So-
cialistična vlada, ki pride na oblast, mora nedvomno storiti eno stvar:
poskrbeti za ukrepe, na katerih bo kasneje temeljila socialistična re-
forma agrarnih razmer, ter opustiti vse, kar bi ji zaprlo pot do teh
ukrepov.« Nato graja Lenina in boljševike, ki tega niso storili, ampak
so storili celo nekaj nasprotnega. Ko bi imeli opraviti z izoliranim na-
zorom, bi se lahko sklicevali na nezadostno poučenost Rose Luxemburg
o resničnih dogodkih v Rusiji, saj je ta na splošno vladala v letu 1918.
Ko pa ga opazujemo v celostnem kontekstu njenih izvajanj, takoj ugo-
tovimo, da odločno precenjuje dejansko moč, ki so jo imeli boljševiki
pri urejanju agrarnega vprašanja. Agrarna revolucija je bila od volje
* R. Luxemburg: Ruska revolucija, 1922.
'1170
boljševikov in proletariata neodvisna danost. Kmetje bi si, ko bi sledili
svojim elementarnim razrednim interesom, v vsakem primeru razdelili
zemljo. Če bi se boljševiki temu uprli, bi jih prav tako odpihnilo, kakor
je odpihnilo menjševike in esere. Ne smemo se torej vprašati, če je
agrarna reforma boljševikov socialistična ali vsaj ukrep, ki kaže v smer
socializma. V resnici se nam problem zastavlja takole: ali naj v situaciji,
ko se gibanje revolucije približuje dnevu odločitve, združimo vse ele-
mentarne sile razpadajoče buržoazne družbe proti buržoaziji, ki se or-
treba zavzeti stališče. In to je bilo le jasen in nedvoumen da ali ne: ali
ganizira v kontrarevolucijo (ne glede, če so »čisto« proletarske ali malo-
buržoazne, ne glede na to, ali se gibljejo v smeri socializma). Do ele-
mentarnega gibanja kmetov, ki je težilo po razdelitvi zemlje, je bilo
se postaviti na čelu tega gibanja ali pa ga z orožjem zatreti. Slednje
pa bi pomenilo postati ujetnik buržoazije, ki bi v tej stvari bila zavez-
nik. To se je menjševikom in eserom tudi zgodilo. Na postopen »od-
klon« tega gibanja »v smer socializma« v tem tremitku ni bilo misliti.
Ta poskus je bil mogoč kasneje. Debata o stopnji neuspeha teh posku-
sov (o čemer pa je po mojem mnenju še prezgodaj govoriti; imamo »ne-
uspele poskuse«, ki pa v kasnejšem kontekstu le obrodijo plodove) ter
o njegovih vzrokih pa ne sodi sem. Kajti tu govorimo o odločitvi bolj-
ševikov v trenutku prevzema oblasti. In ugotoviti moramo, da boljševiki
sploh niso mogli izbirati med agrarno reformo, ki je usmerjena v so-
cializem, in tisto, ki pelje stran od njega. Situacija izbora je bila v res-
nici tale: ali mobilizirati sproščeno energijo elementarne kmečke vstaje
ZCL cilje proletarske revolucije ali pa se ji upreti, proletariat brezupno
izolirati in pomagati kontrarevoluciji do zmage.
Tudi Rosa Luxemburg to brez ovinkov prizna: »Kot političen ukrep
za utrditev proletarsko-socialistične vlade je bila to odlična taktika. Na
žalost pa je imela dve plati, in druga plat je bila, da neposredna raz-
delitev zemlje kmetom nima nič skupnega s socialističnim gospodar-
stvom.« V povezavi pravilne ocene politične taktike boljševikov s kritiko
njihovih socialnoekonomskih ravnanj se že kaže bistvo njene presoje
ruske proletarske revolucije: precenjevanje njenega čisto proletarskega
značaja, precenjevanje tako zunanje moči kot notranje jasnosti in zre-
losti, ki jo je mogel imeti in dejansko imel proletarski razred v prvem
obdobju revolucije. Na drugi strani pa se hkrati pokaže podcenjevanje
pomena neproletarskih elementov v revoluciji, tako neproletarskih ele-
mentov zunaj razreda, kakor moč teh ideologij znotraj proletariata sa-
mega. In ta zgrešena ocena resničnih dinamičnih sil jo pripelje do od-
ločilne točke njenega napačnega stališča: do podcenjevanja vloge partije
v revoluciji, do podcenjevanja zavestno-političnega ravnanja nasproti
elementarni nujnosti ekonomskega razvoja.
Rosa Luxemburg se v tem spisu pridruži tistim, ki zavzemajo od-
ločno negativno stališče do razpustitve konstituante, vzpostavitve siste-
ma sovjetov, odvzema pravic buržoaziji, pomanjkanja »svobode«, upo-
rabe terorja itd. Pred nami stoji naloga, da pokažemo na tista temeljna
'1171
teoretska izhodišča Rose Luxemburg, ki so jo pripeljala do tako ostre
opozicije revolucionarni politiki boljševikov. še posebej, če pomislimo,
da je bila vselej neprekosljiva oznanjevalka, nepozabna učiteljica in vo-
diteljica revolucionarnega marksizma. Najpoglavitnejše momente za pre-
sojo položaja sem že nakazal. Storiti moramo nadaljnji korak v spis
Rose Luxemburg, da pridemo do bistva, odkoder konsekventno izvirajo
njeni nazori.
To bistvo je precenjevanje organske narave zgodovinskega razvoja.
Rosa Luxemburg je nasproti Bernsteinu lepo prikazala neutemeljenost
ideje o mirnem »vraščanju« v socializem. Prepričljivo je dokazala dia-
lektiko razvoja, nenehno stopnjevanje notranjih protislovij kapitalistič-
nega sistema. In to ne samo v sferi ekonomije, ampak tudi v razmerju
med ekonomijo in politiko. Na nekem mestu svojega spisa Socialna re-
forma ali revolucija jasno pove: »Produkcijske razmere kapitalistične
družbe se vedno bolj približujejo socializmu, njene pravne in politične
razmere pa postavljajo med kapitalistično in socialistično družbo vedno
višji zid.« Iz razvojnih tendenc družbe je torej dokazana nujnost nasilne
revolucionarne spremembe. Vsekakor je že tu navzoč tudi nazor, da
mora revolucija odstrani zgolj »politične« ovire s poti ekonomskega
razvoja. Dialektična protislovja kapitalistične produkcije so tako moč-
no osvetljena, da je v tem kontekstu težko priti do problematičnih skle-
pov. R. Luxemburg tudi v primeru ruske revolucije ne zanika nasploh
nujnosti nasilja. »Socializem,« tako pravi, »zahteva vrsto nasilnih ukre-
pov — proti lastnini itd.« Tudi Spartakov program prizna: »Nasilju bur-
žoazne kontrarevolucije se je treba upreti z revolucionarnim nasiljem
proletariata.« Toda to priznavanje vloge nasilja se nanaša le na nega-
tivno, na odstranjevanje ovir, nikakor pa ne na socialno izgradnjo samo.
Ta se ne da »oktroirati, vpeljati z ukazi«. R. Luxemburg piše: »Sociali-
stični družbeni sistem naj bo in more biti le zgodovinski produkt, rojen
v šoli svoje lastne skušnje, ki iro.a prav tako kot organska narava, katere
del je navsezadnje, lepo navado, da skupaj z resnično socialno potrebo
poskrbi za sredstva zadovoljitev le-te, da k nalogi zapiše tudi rešitev.«
Ne bi se dolgo zadrževal pri čudni, nedialektični naravi navedene misli
sicer tako velikega dialektika. Samo mimogrede omenimo, da mehan-
ska in toga delitev na »pozitivno« in »negativno«, »rušenje« in »izgrad-
njo« revoluciji direktno nasprotuje. Kajti pri revolucionarnih ukrepih
proletarske države — posebno neposredno po prevzemu oblasti — se
»pozitivno« ne da razlikovati od »negativnega« niti pojmovno, kaj šele
praktično. Boj proti buržoaziji, trganje oblastniških sredstev ekonom-
skega razrednega boja iz njenih rok se ujema — posebno na začetku
revolucije — s prvimi poskusi organizacije gospodarstva. Tudi kasnejše
organizacijske oblike bodo ohranile »negativno« bojno naravo, dokler
bo trajal razredni boj — torej precej dolgo. Naj bodo gospodarske obli-
ke prihodnjih zmagovitih proletarskih revolucij v Evropi še tako različne
od ruske, pa se zdi malo verjetno, da bo mogoče povsem shajati brez
etape »vojnega komunizma«, ki je predmet kritike Rose Luxemburg.
'1172
Pravkar citirano mesto pa razodeva tudi določeno metodo, kar je
pomembnejše od historične plati problema. Opraviti imamo s težnjo,
ki bi jo morda najustrezneje označili z besedami: ideološko vraščanje
v socializem. Seveda vem, da je bila Rosa Luxemburg ena prvih, ki je
opozorila, da je prehod od kapitalizma k socializmu poln kriz in re-
gresov. Tudi v tem spisu ne manjka takih mest. Ce navzlic temu go-
vorim o taki težnji, je seveda ne razumem v smislu kakršnega koli opor-
tunizma. Jasno je, da si R. Luxemburg ni zamišljala revolucije tako, da
pripelje ekonomski razvoj proletariat do točke, ko v situaciji zadostne
ideološke zrelosti preprosto pobere plodove z drevesa tega razvoja in
nasilje uporabi le za odstranitev »političnih« ovir. R. Luxemburg je
imela docela jasno predstavo o nujnih regresih, korekturah in napakah
revolucijskih obdobij. Njeno precenjevanje organskega elementa v raz-
voju se kaže zgolj v dogmatskem prepričanju, da razvoj »skupaj z res-
nično socialno potrebo poskrbi za sredstva zadovoljitve le-te, da k na-
logi zapiše tudi rešitev«.
Precenjevanje spontanih elementarnih sil revolucije, posebej zno-
traj razreda, ki je zgodovinsko poklican, da jo vodi, določa njen odnos
do konstituante. Rosa Luxemburg očita Leninu in Trockemu »shemat
sko, togo stališče«, ker sta iz sestave konstituante sklepala na njeno
aeuporabnost kot organa proletarske revolucije. Zato vzklikne: »Kako
zelo zanika to vsa zgodovinska skušnja! Ta nam nasprotno kaže, da je
živ fluid ljudskega razpoloženja nenehno obdajal reprezentativna telesa,
jih prepajal in vodil.« In res se na nekem drugem mestu sklicuje na
skušnje angleških in francoskih revolucij, ki zadevajo spremembe par-
lamentarnih institucij. Ugotovitev dejstva je povsem pravilna. Le da
Rosa Luxemburg ne poudari dovolj ostro, da so te »spremembe« v svo-
jem bistvu nenavadno podobne razpustu konstituante. Revolucionarne
organizacije naj radikalnejših elementov takratnih revolucij (»vojaški
sveti« angleške armade, pariške sekcije itd.) so namreč vedno iz parla-
mentarnih institucij s silo odstranjevale zavirajoče elemente in jih tako
prilagajale revolucionarni situaciji. Takšne spremembe so pomenile v
buržoazni revoluciji zvečine le premike znotraj parlamenta, ki je bil
\)ojni organ buržoazije. Velja pa opozoriti, kako močno se je v fran-
coski revoluciji 1789 povečal vpliv neparlamentarnih (polproletarskih)
elementov, če ga primerjamo z njegovo vlogo v angleški revoluciji. Ru-
ska revolucija 1917 prinese — prek etap 1871 in 1905 — preskok teh
kvantitativnih stopnjevanj v kvaliteto. Sovjeti, organizacije najzavest-
nejših in najnaprednejših elementov revolucije, se takrat niso zadovo-
ljili s tem, da bi »očistili« konstituanto vseh strank razen boljševikov
in levih eserov (proti čemur R. Luxemburg na temelju svojih analiz ne
bi smela protestirati), ampak so se sami postavili na njeno mesto. Iz
proletarskih (in polproletarskih) organov za kontrolo in radikalizacijo
buržoazne revolucije so nastale bojne organizacije zmagujočega prole-
tariata.
Rosa Luxemburg odločno odklanja ta »skok«. An ne le zato, ker zelo
podcenjuje nasilno, »neorgansko« naravo prejšnjih sprememb parla-
'1173
mentarnih ustanov. Ne priznava oblike sovjetov kot vladajoče bojne
oblike prehodne dobe. kot bojne oblike za realizacijo temeljev socia-
lizma. Pač pa videva v sovjetih »nadstavbo« tiste epohe socialnega in
ekonomskega razvoja, ko je sprememba v socializem v glavnem dokon-
čana. »To je neumnost, ki kvalificira volilno pravico kot utopičen fanta-
zijski produkt, odtrgan od socialne resničnosti. In prav zato ni resno
orodje proletarske diktature. Anahronizem, anticipacija pravnega polo-
žaja, ki ustreza dograjenemu socialističnemu gospodarstvu, ne pa pre-
hodnemu obdobju proletarske diktature.«
S tem se Rosa Luxemburg — neustrašno dosledna tudi takrat, ko
gre za zmoto — dotika enega poglavitnih problemov teoretske presoje
prehodnega obdobja. Gre za vlogo, ki pripada 'državi (sovjetom kot
državni obliki zmagujočega proletariata) pri ekonomsko socialnem pre-
oblikovanju države. Ali naj proletarska država zgolj pozneje sankcionira
in zaščiti družbo, ki je rezultat ekonomskih sil, delujočih onstran za-
vesti oziroma se te kvečjemu kažejo v »napačni zavesti«; ali pa imajo
organizacijske oblike proletariata zavestno določujočo funkcijo pri go-
spodarski izgradnji prehodnega obdobja. Seveda ima Marxov stavek
iz Kritike gothskega programa, ki pravi, da »pravo ne more
biti nikoli bolj razvito od ekonomike družbe«, neomejeno veljavo. Iz tega
pa ne sledi, da je socialna funkcija proletarske države in s tem njen
položaj v celotnem sistemu proletarske družbe enaka funkciji buržoazne
države v buržoazni družbi. Engels je označil to funkcijo v nekem pismu
Konradu Schmidtu bistveno negativno. Država lahko določen ekonomski
razvoj pospešuje, se mu upira, mu zapira določene poti in mu odpira
druge. »Jasno pa je,« prida Engels, »da pohtična moč v primerih 2. in 3.
povzroči veliko škodo ekonomskemu razvoju ter množično razmetavanje
sil in materiala.« Vprašujemo se torej, če je ekonomska in socialna funk-
cija proletarske države enaka tisti v buržoazni državi? Ali je v najbolj-
šem primeru zgolj sposobna, da pospešuje ali zavira ekonomski razvoj,
ki je v relaciji do nje neodvisen in primaren. Jasno je, da je odvisen
odgovor na kritiko boljševikov Rose Luxemburg od odgovora na to vpra-
šanje. Ce je pritrdilen — ima Rosa Luxemburg prav: proletarska država
(sistem sovjetov) lahko nastane le kot ideološka »nadgradnja« po izve-
denem ekonomsko-socialnem prevratu in zaradi njega.
V docela drugačni luči pa se nam kaže problem, če vidimo funkcijo
proletarske države v konstituiranju temeljev socialistične, torej zavestne
organizacije ekonomije. Seveda nihče ne misli (najmanj pa Komuni-
stična partija Rusije), da je mogoče socializem preprosto »dekretirati«.
Temelji kapitalističnega načina produkcije z njegovo »naravoslovno nuj-
nostjo« niso odstranjeni s sveta s tem, da je proletariat prevzel oblast,
niti s tem, da je institucialno izvedena socializacija produkcijskih sred-
stev. Odstranitve temeljev in zamenjave le-teh z zavestno organizirano
socialistično ekonomiko pa si ne smemo zamisliti zgolj kot dolgotrajen
proces, marveč bolj kot zavestno voden, žilav boj. Korakoma si je treba
priboriti teren nasproti »nujnosti«. Vsako precenjevanje zrelosti razmer,
moči proletariata, vsako podcenjevanje nasprotnih sil se grenko ma-
ščuje v obliki kriz, regresov, gospodarskih tokov, ki pomenijo padec pod
'92
izhodiščni nivo. Prav tako pa bi bili v zmoti, če bi iz omejene moči pro-
letariata in iz omejenih možnosti za zavestno urejevanje gospodarstva
sklepali, da se bo ekonomika socializma konstituirala tako rekoč sama
od sebe, torej — tako kot v kapitalizmu — s »slepo zakonitostjo« njenih
sil. »Engels nikakor ne misli,« pravi Lenin ob interpretaciji svojega
pisma Kautskemu od 12. septembra 1891, »da bo ,ekonomika' nepo-
sredno in sama odstranila s poti vse težave ... Prilagoditev politike eko-
nomiki je nujna, toda ne naenkrat, ne preprosto, ne gladko in tudi ne
neposredno.« Zavestna, organizirana ureditev gospodarskega sistema se
lahko realizira le zavestno, in organ te realizacije je ravno proletarska
država, sistem sovjetov. Sovjeti so torej res »anticipacija pravnega po-
ložaja« kasnejše faze razredne slojevitosti, vendar ne pomenijo utopije,
ki visi v praznem, ampak nasprotno, edino sredstvo, ki je sposobno, da
ta anticipirani položaj nekoč obudi v življenje. Kajti »sam od sebe«, gnan
od naravoslovnih zakonitosti ekonomskega razvoja, bi se socializem ni-
koli ne realiziral. Narava kapitalizma sicer res vodi v zadnjo krizo, na
koncu njegove poti pa bi prišlo do uničenja celotne civilizacije, do no-
vega barbarstva.
V tem je najgloblja razlika med buržoazno in proletarsko revolu-
cijo. Bleščeča radikalnost buržoaznih revolucij počiva socialno na dej-
stvu, da se le-te dogajajo v družbi, katere fevdalno absolutistično struk-
turo je že močno spodkopal relativno razvit kapitalizem, in da posna-
mejo politične, državne in pravne konsekvence že skoraj dokončanega
ekonomsko socialnega razvoja. Resnično revolucionaren element pa po-
meni ekonomska sprememba fevdalnega produkcijskega reda v kapita-
lističnega. Tako je teoretsko povsem mogoče, da poteka ta razvoj brez
buržoazne revolucije, brez politične spremembe, ki jo vodi revoluciona
buržoazija. Elementi fevdalno-absolutistične nadgradnje, ki jih »revolu-
cija od zgoraj« ni odstranila, pa v obdobju polno razvitega kapitalizma
»sami od sebe« propadejo. (Nemški razvoj delno ustreza tej shemi.)
Res je seveda, da si tudi proletarske revolucije ne bi mogli misliti
brez ekonomskih razmer, ki so posledica kapitalistične produkcije. Ve-
likanska razhka med obema razvojnima tipoma pa je v tem, da se je
kapitalizem kot način gospodarstva razvil že znotraj fevdalizma in ga
razkrojil. Na drugi strani pa bi bila fantastična utopija, če bi mislili, da
more nastati znotraj kapitalizma nekaj več od objektivnih ekonomskih
okoliščin za možnost socializma — ki jih je mogoče šele po padcu kapi-
talizma in zaradi njega spremeniti v resnične elemente socialističnega
načina produkcije — in proletariata kot razreda. Pomislimo le na razvoj
manufakture in kapitalističnega sistema zakupništva v fevdalizmu. Po-
trebno je bilo le odstraniti pravne ovire za njun svobodni razvoj. Na-
sprotno pa pomeni koncentracija kapitala v kartele, truste itd. sicer
nujen pogoj za spremembo kapitalističnega produkcijskega načina v so-
cialističnega. Toda najbolj razvita kapitalistična koncentracija ostane
v primerjavi s socialistično organizacijo tudi ekonomsko kvalitativno
različna. Do te ne more priti »samo od sebe« in ne po pravni poti. Tragi-
'1175
komičen neuspeh vseh »poskusov socializacije« v Nemčiji in Avstriji je
dovolj jasen dokaz za to.
Da gre po padcu kapitalizma za dolgotrajen in boleč proces v smeri
socializma, ne nasprotuje temu, kar smo doslej povedali. Nasprotno. Do-
cela nedialektično in nehistorično bi mishli, ko bi iz ugotovitve, da je
mogoče socializem uresničiti le kot zavestno spremembo celotne družbe,
izvedli zahtevo, da se mora to zgoditi na mah in ne v obliki procesa. Ta
proces pa je v primerjavi s spreminjanjem fevdalne družbe v buržoazno
kvalitativno različen. Prav ta kvalitativna razlika se izraža v kvalitativno
različni funkciji, ki jo ima država v revoluciji. Najjasneje se to vidi v
odnosu politike do ekonomije. Ta odnos nam razodeva že zavest o državi,
ki je navzoča v proletarski revoluciji, v nasprotju do njenih ideoloških
preoblek v buržoaznih revolucijah. Gre za predvidevajoča in spremi-
njajočo zavestnost proletariata v nasprotju do spoznanja post festum
buržoazije, ki je zanjo nujno.To je spregledala R. Luxemburg v svoji
kritiki nadomestitve konstituante s sovjeti: proletarsko revolucijo si
zamišlja v strukturnih oblikah buržoaznih revolucij.
Ostro soočenie »oreanske« in dialektično revolucionarne presoje
položaja nas lahko pripelje še globlje v misel R. Luxemburg: do pro-
blema partije v revoluciji. In s tem do stališča o boljševiški koncepciji
partije in o njenih taktičnih in organizacijskih posledicah.
Nasprotje med Leninom in R. Luxemburg je že precej staro. Znano
je, da je R. Luxemburg med prvim organizacijskim sporom med menj-
ševiki in boljševiki zavzela odklonilno stališče do boljševikov. Njeno na-
sprotovanje ni bilo politično-taktično, temveč organizacijsko. V skoraj
vseh vprašanjih taktike (množični štrajk, ocena revolucije 1905, impe-
rializem, boj proti prihajajoči svetovni vojni itd.) so bila pota R. Luxem-
burg in boljševikov vedno skupna. Tako je bila v Stuttgartu ravno v
vprašanju odločilne resolucije o vojni reprezentant boljševikov. Navzlic
temu je to nasprotje veliko manj epizodično, kot bi to sklepali na pod-
lagi mnogih taktičnih soglasij ; seveda pa tudi ne gre, da bi od tu sklepali
na striktno ločitev poti. Nasprotje med Leninom in Roso Luxemburg je
bilo v tem: ali naj bo boj proti oportunizmu, — o njem sta se politično
in načelno strinjala — duhovni boj znotraj revolucionarne partije prole-
tariata ali pa naj se ta boj odloči na področju organizacije. R. Luxem-
burg je bila proti organizacijskemu stališču. Prvič meni, da je osrednji
pomen, ki ga boljševiki pripisujejo organizacijskim vprašanjem kot po-
roku za revolucionarni duh v delavskem gibanju, pretiravanje. Temu
postavlja nasproti misel, da je treba resnično revolucionaren princip
iskati samo v elementarni spontanosti množic. Nasproti tej imajo cen-
tralne partijske organizacije vselej konservativno, zavirajočo funkcijo.
Meni, da bi v resnici izvedena centralizacija le stopnjevala »razkol med
množico, ki juriša, in obotavljajočo se socialno demokracijo«. Drugič poj-
muje organizacijsko formo kot nekaj nastalega, ne pa »narejenega«. »V
socialnodemokratskem gibanju je tudi organizacija... zgodovinski pro-
dukt razrednega boja, ki mu da socialna demokracija le politično za-
vest.« Ta nazor je spet utemeljen v njenem splošnem pojmovanju pri-
'94
čakovanega poteka revolucionarnega gibanja, katerega praktične kon-
sekvence srno že spoznali v kritiki boljševiške agrai^ne reforme in v
paroli o pravici do samoodločbe. R. Luxemburg piše: »Misli, da je so-
cialna demokracija razredna predstavnica proletariata in hkrati pred-
stavnica vseh naprednih interesov družbe ter vseh zatiranih žrtev bur-
žoaznega družbenega reda, ne gre pojmovati le v tem smislu, da zdru-
žuje program socialne demokracije idejno vse te interese. Resnica te
misli je oblika zgodovinskega razvojnega procesa, ki pripelje do tega,
da postane socialna demokracija tudi kot politična stranka postopoma
pribežališče najrazličnejših nezadovoljnih elementov, da postane resnič-
no partija ljudstva proti neznatni manjšini vladujoče buržoazije. »Po
mnenju R. Luxemburg se fronti revolucije in kontrarevolucije obliku-
jeta postopno, »organsko« (še preden postane revolucija aktualna), pri
tem pa pomeni partija organizacijsko žarišče, kjer se združujejo vse
plasti, ki jih je razvoj postavil nasproti buržoaziji. Gre le za to, da se
pri tem razredni boj ne razvodeni in se ne pomalomeščani. Tu more in
mora pomagati organizacijska centralizacija. Toda zgolj v tem smislu,
da je »samo zunanje sredstvo moči za realizacijo vpliva stvarno navzoče
revolucionarne proletarske večine partije.«
Rosa Luxemburg izhaja torej na eni strani s stališča, da bo delavski
razred stopil strnjeno, enotno, revolucionarno v revolucijo, ne da bi ga
demokratične iluzije buržoazne družbe zastrupile in speljale na stranska
pota; na drugi strani meni, da se bodo tiste maloburžoazne plasti, ki jih
zaostritev gospodarskega položaja smrtno prizadeva v njihovi socialni
eksistenci, tudi strankarsko, organizacijsko združile z bojujočim se pro-
letariatom. Ce je ta domneva pravilna, izhaja iz nje docela jasno, da je
treba boljševiško koncepcijo partije odkloniti, saj je njen politični te-
melj prav spoznanje, da mora proletariat izvesti revolucijo sicer v zvezi,
toda ne v organizacijski enotnosti z drugimi plastmi, ki se borijo proti
buržoaziji, in da bo prišel nujno v opozicijo do določenih proletarskih
plasti, ki se borijo na strani buržoazije proti revolucionarnemu prole-
tariatu. Saj ne smemo pozabiti, da je šlo pri prvem razkolu z menjše-
viki ne samo za vprašanje organizacijskega statuta, temveč tudi za pro-
blem zveze z »napredno« buržoazijo (kar je praktično med drugim po-
menilo tudi izdajo revolucionarnega kmečkega gibanja), za koalicijo z
njo pri izvedbi in zaščiti buržoazne revolucije.
Zdaj postaja jasno, zakaj je šla Rosa Luxemburg drugo pot v pre-
soji nevarnosti oportunizma in metode njenega premagovanja, čeprav
je v vseh politično-taktičnih vprašanjih zavzemala stališče boljševikov
proti njihovim oportunističnim nasprotnikom, čeprav je bila vselej ne
samo najbolj zavzeta, ampak tudi najgloblja in naj radikalnejša razkrin-
kovalka kakršnegakoli oportunizma. Kajti če pojmujemo boj proti opor-
tunizmu izključno kot idejni boj znotraj partije, potem ga je treba se-
veda tako voditi, da se premakne njegovo težišče na prepričevanje pri-
stašev oportunistov, na dosego majoritete znotraj partije. Razumljivo je,
da razpade s tem boj proti oportunizmu v vrsto izoliranih posameznih
bojev, pri čemer je včerajšnji zaveznik današnji nasprotnik ter obratno.
'1177
Boj proti oportunizmu kot smeri se ne more izkristalizirati: teren »idej-
nih bojev« se spreminja od vprašanja do vprašanja in z njim se menja
tudi sestava bojujočih se skupin (Kautsky v boju proti Bernsteinu in v
debati o množičnem štrajku; Pannekoek v tej in v sporu o vprašanju
akumulacije; vedenje Lenscha ob tem vprašanju in v vojni itd.) Ta ne-
organizirani potek ni mogel povsem preprečiti nastanka desnice, centra
in levice tudi v partijah zunaj Rusije. Toda zgolj priložnostna narava teh
sporazumov je preprečila idejno ter organizacijsko (torej partijsko) kri-
stalizacijo teh nasprotij, in je zato nujno privedla do povsem napačnih
grupacij, ki pa so, — če so se organizacijsko vendarle utrdile — postale
bistvene ovire za jasno konstituiranje delavskega razreda. (Stroebel v
skupini »Internacionala«; »pacifizem« kot moment ločitve od desnice;
Serrati v Zimmerwaldu;' Klara Zetkin na internacionalni konferenci že-
na.) Nevarnost je bila tem večja, ker je bil partijski aparat v srednji
in zapadni Evropi zvečine v rokah desnice in centra, kar je povzročilo,
da se je neorganiziran, zgolj idejni boj proti oportunizmu zlahka in često
spremenil v boj proti obliki partije sploh. (Pannekoek, Rühle itd.)
Te nevarnosti seveda pri prvi debati med Leninom in R. Luxemburg
in neposredno po njej niso bile jasne, vsaj za tiste ne, ki niso imeli mož-
nosti, da izkušnje prve ruske revolucije kritično pregledajo. Da pa je
R. Luxemburg, čeprav ena najboljših poznavalk ruskih razmer, zavzela
stališče levice zunaj Rusije — ta se je v glavnem rekrutirala iz tistih
radikalnih plasti delavskega gibanja, ki so bile brez praktičnih revolu-
cionarnih izkušenj — moremo razumeti le na temelju njenega splošnega
»organskega« nazora. Iz dosedanjih izvajanj nam mora biti jasno, zakaj
v svojih — sicer mojstrskih — analizah množičnih štrajkov prve ruske
revolucije o vlogi menjševikov v političnih gibanjih tistih let sploh ne
govori. Pri tem pa je vselej uvidela politično-taktične nevarnosti vsakrš-
nega oportunizma in se proti njemu borila. Toda menila je, da bo od-
klone na desno odpravil »organski« razvoj delavskega gibanja sam, tako
rekoč spontano. Zato končuje svoj polemični spis proti Leninu z bese-
dami: »In končno si odkrito priznajmo: napake, ki jih stori resnično
revolucionarno delavsko gibanje, so zgodovinsko neprimerno plodnejše
in dragocenejše kot nezmotljivost najboljšega centralnega komiteja.«
To pojasnjuje njeno obrambo »svobode« nasproti boljševikom. »Svo-
boda,« pravi, »je vedno svoboda tistega, ki drugače misli.« Torej: svo-
boda za druge »tokove« delavskega gibanja, za menjševike in esere. Jasno
je, da R. Luxemburg ni šlo za banalno obrambo demokracije »na sploh«.
Njeno stališče je tudi v tej točki posledica napačne ocene razvrščanja
sil v aktualizirani revoluciji. Kajti stališče revolucionarja do tako ime-
novanega problema svobode v obdobju diktature proletariata je odvisno
navsezadnje od tega: ali ima menjševike za sovražnike revolucije ali pa
vidi v njih »smer« revolucionarjev, ki imajo v posameznih taktičnih, or-
ganizacijskih in drugih vprašanjih »drugačno mišljenje«.
Vse, kar pove R. Luxemburg o nujnosti kritike, javne kontrole itd.,
podpiše vsak boljševik, predvsem pa Lenin — in to R. Luxemburg tudi
'1178
poudari. Gre le za to, kako naj se to uresniči, kako naj dobi »svoboda«
(in vse, kar je z njo povezano) revolucionarno in ne kontrarevolucionar-
no funkcijo. Otto Bauer, eden najpametnejših nasprotnikov boljševikov,
je ta problem zagledal precej jasno. Ta se proti »nedemokratični« na-
ravi boljševiške državne organizacije ne bori le iz abstraktnih naravno-
pravnih razlogov kot Kautsky, marveč z utemeljitvijo, da sistem sovje-
tov ovira »realno razvrščanje moči razredov v Rusiji, da ovira uveljav-
ljanje kmetov in jih vprega v politični voz proletariata«. S tem proti
svoji volji priča za revolucionarno naravo boljševiškega »zatiranja«
svobode.
Precenjevanje organske narave revolucionarnega razvoja sili R. Lu-
xemburg v najbolj kričeče kontradikcije. Kakor je že Spartakov program
pomenil teoretsko podlago za centristično dlakocepstvo o razliki med
»terorjem« in »nasiljem«, za zanikanje prvega in potrditev drugega, ta-
ko je R. Luxemburg v tej brošuri že postavila diktaturo partije nasproti
diktaturi razreda. Seveda: če dva isto delata (še posebej, če dva isto
rečeta), to ni isto. Vendar se je Rosa Luxemburg — prav zato, ker se
je oddaljila od spoznanja resnične strukture sil, ki si stoje nasproti —
tukaj nevarno približala eksaltacijam utopičnih pričakovanj, anticipaciji
kasnejših razvojnih faz, kar je bila usoda navedenih teorij. Tej usodi je
R. Luxemburg s svojim, na žalost, tako kratkim praktičnim delovanjem
srečno utekla.
Dialektično protislovje, pravi Rosa Luxemburg v svojem članku proti
Leninu, obstoji v tem, »da v njem prvikrat v zgodovini uveljavijo ljudske
množice same svojo voljo proti vsem vladajočim razredom, vendar mo-
rajo postaviti to voljo onstran in prek današnje družbe. Na drugi strani
pa si lahko to voljo množice izoblikujejo le v vsakdanjem boju z obsto-
ječim redom, torej le v njegovem okviru. Združitev velikih ljudskih mno-
žic s ciljem, ki presega obstoječi red, vsakdanjega boja z revolucionar-
nim preobratom — to je dialektično protislovje socialnodemokratskega
gibanja...« To dialektično protislovje pa se v obdobju diktature prole-
tariata nikakor ne omili; spremenijo se le njegovi členi, okvir akcije in
»Onstranstvo«. Prav problem svobode in demokracije, ki se je zdel med
bojem v okviru buržoazne družbe preprost, ker je vsak košček izboje-
vanega terena bil iztrgan buržoaziji, se zdaj dialektično priostri. Tudi boj
za »svoboščine« znotraj buržoaznega sistema ne poteka v ravni črti, če-
prav je bila seveda taktična linija postavljanja ciljev proletariata premo-
črtno naraščajoča. Zdaj se mora tudi ta naravnanost spremeniti. Lenin
pravi, da od kapitalistične demokracije »razvoj ne pelje preprosto in
gladko do vedno večje demokratizacije«. To ne more biti res, saj obstaja
socialno bistvo revolucijskega obdobja prav v tem, da se razredna slo-
jevitost neprestano, ostro in nasilno spreminja, kar je posledica tako
gospodarske krize v razkrajajočem se kapitalizmu kot dramatičnega na-
stanka proletarske družbe. Zato ima nenehna prerazdelitev revolucionar-
nih energij življenjski pomen za revolucijo. Gre za prizadevanje — v in-
teresu nadaljnjega razvoja revolucije, v skladu z zavestjo, da bo splošen
položaj svetovnega gospodarstva prej ali slej potisnil proletariat v re-
'1179
volucijo svetovnega merila, ki bo šele sposobna za resnično realizacijo
gospodarskih ukrepov v smislu socializma — ohraniti z vsemi sredstvi
in ne glede na okoliščine državno oblast v rokah proletariata. Zmagujoči
proletariat ne sme pri tem svoje politike, ne gospodarske in ne ideološke,
dogmatično fiksirati. Tako kakor mora s svojo gospodarsko politiko
(socializacija, koncesije itd.) svobodno manevrirati glede na presloje-
vanje razredov, glede na možnost in potrebo, da določene plasti zapo-
slenih pridobi za diktaturo ali jih vsaj nevtralizira, prav tako malo bo
fiksiral svoj odnos do problema svobode. Vrsta in količina »svobode«
sta v obdobju diktature proletariata odvisni od stanja razrednega boja,
od moči sovražnika, od intenzitete ogroženosti diktature, od zahtev slo-
jev, ki jih je treba pridobiti, od zrelosti zaveznikov itd. Svoboda ne po-
meni — prav tako malo kot, recimo, socializacija — vrednote po sebi.
Svoboda mora služiti vladavini proletariata, ne pa ta njej. Za uresničitev
teh, včasih precej nenadnih frontnih sprememb je sposobna le revolu-
cionarna partija, kot so boljševiki. Samo ta ima zadosti gibčnosti, spo-
sobnosti manevriranja in nepristranosti v presoji stvarno učinkujočih
sil. Samo ta je lahko napredovala od Brest-Litovska prek vojnega ko-
munizma najbolj divje državljanske vojne do nove ekonomske politike
ter od tod (ob novi spremembi položaja) do drugih razvrščanj sil —
ohranila pri vsem tem bistvo: oblast proletariata.
V tem spletu pojavov pa je ostalo nespremenjeno samo eno: kontra-
revolucionarno stališče drugih »tokov delavskega gibanja«. Od Korni-
lova do Kronštata poteka ravna črta. Njihova »kritika« diktature torej
ni samokritika proletariata — možnosti zanjo morajo biti tudi med dik-
taturo institucionalno zagotovoljene — marveč razkrojevalna tendenca
v službi buržoazije. To po pravici zadevajo besede, ki jih je pisal Engels
Beblu: »Dokler proletariat še potrebuje državo, je ne potrebuje v inte-
resu svobode, marveč za tlačenje svojih nasprotnikov.« In za to, da je
Rosa Luxemburg med nemško revolucijo spremenila nazore, ki smo jih
tu analizirali, tiči vzrok verjetno v tem, da se je v nekaj mesecih najbolj
intenzivnega sodoživljenja aktualne revolucije, ki so ji bili usojeni, pre-
pričala o zmotnosti svojih prejšnjih koncepcij. V prvi vrsti o zmotnosti
svojih nazorov o vlogi oportunizma, o naravi boja proti njemu in s tem
o izgradnji in funkciji revolucionarne partije same.
Prevedel: Vladimir Arzenšek
'1180
o bistvu dela
Vanja Sutlić
Politična ekonomija, politika in filozofija v socializmu
Dejanski socializem v svetu je tako v svojih »ortodoksnih«, ne manj
pa tudi v svojih »deviantnih« verzijah — z vso svojo ekstenzivnostjo,
še več, z vso svojo »logiko« — izpostavljen učinkovanju tistih epohal-
nih, celo med-svetovnih moči, za katerih razumevanje — preseganje od-
ločilni pojem — izraz še vedno nahaja v Marxovem delu. Zato moramo
naš poskus razumevanja politične ekonomije, politike in filozofije v
socializmu začeti z analizo teh treh pojmov glede na četrtega in v njem
prisotno prozornost celote, kakor je njihovo razumevanje vsebovano in
izraženo v Marxovem delu.
Začnimo z besedo, ki pri tem revolucionarju, pri tem miselnem de-
javniku na obratu svetov predstavlja največ in na najpomembnejših
mestih. To je beseda kritika.
Ce je Kantova filozofija, ker je vztrajala pri kritični, nedogmatski
in skeptični uporabi uma, zapisana v zgodovini človeštva, posebej v du-
hovni zgodovini, tu pa v zgodovini filozofije, kot kriticizem, bi Marxova
misel toliko bolj upravičeno lahko prišla v miselno zgodovino, v zgodo-
vinsko misel, kot kriticizem, ki nima svoje »pozicije« zunaj dejavnosti
kritike, v tako imenovanem diamatu in histomatu, v proletarski poli-
tični ekonomiji in v proletarski politiki z njenim osrednjim pojmom
diktature proletariata, (kar vse je deloma samo moment njegove kri-
tične misli, deloma pa v interpretacijah tako privržencev kot nasprot-
nikov izsiljena in vsiljena »pozicija«). Kakor da tista vrsta kritike, ki
je na delu pri Marxu, ni sama v sebi »pozicijska«, kakor da to ni »pozi-
tivno« psevdo-ime za misel, ki misli o krizi in iz krize nekega celotnega
zgodovinskega sveta. O »kritiki vsega obstoječega« je govoril v nekem
svojem zelo zgodnjem spisu, v pismu Rugeu septembra 1843. (Prim.
Karl Marx, Frühe Schriften I, ed. Lieber — Furth, Cotta, Stuttgart 1962,
Str. 447.)
Te »kritike vsega obstoječega« (Kritik alles Bestehenden) ne gre
razumeti samo kot kritiko »obstoječega« v imenu dejanskosti, v imenu
»realitete«, tj. heglovsko: v imenu dejanskega pojma, ideje, kot kritiko
»pojava« v imenu »bistva«, kot kritiko tistega, kar samo tu je (Dasein),
5* — Problemi	1181
v imenu z idejo reflektirane »eksistence«, »dejanskosti« (Wirklichkeit),
temveč tudi kot kritiko »ideje«, »esence«, »bistva«, »dejanskosti« s sta-
lišča »obstoječega«, da bi se — in v tem je tisti odlični razloček v odnosu
do Hegla — razkrilo in osvobodilo tisto prvobitno, začetno, izvirno doga-
janje (zbivanje — dogadjanje, op. prev.), ki je pred ločevanjem »ideje«
in »pojava«, »dejanskega« in »obstoječega«, »bistva« in golega »obsta-
janja« itn. in jih omogoča v tistem kaj so in da sploh so; to pa ne zato,
da bi jih združilo v »sintezi«, spravilo razdvojeno, nasproti si stoječe in
protislovno, temveč da jih kot take odpravi z revolucionarnim preobra-
tom pogojev njihove razlike.
To, o čemer je govor, do česar je Marxu, ni neka nova »pozicija«,
katero naj bi posredovala »kritika vsega obstoječega«, sploh ni nekaj
takega kot »pozicija«, za katero on že vnaprej ve, da je »predpostavka«
tistega, kar je vse postavilo, da pa samo ni »predpostavka« nikogar, niti
svoja lastna ne; nasprotno: starejše je od starega in novega skupaj, od
vsake mogoče »predpostavke« in njenega »postavljanja«, ker prvobitneje
ostane na delu, ko vse mineva — celo tudi prazna eternizacija »obsto-
ječega« kot pashka minljivega.
Kritika s »pozicije« tistega prvobitnega zato ni niti še tako radikalna
polemika z »idejo« — »resničnostjo« niti z obstoječim »videzom« in »po-
javom«, ni manifestacija neke »pozicije«, temveč je izgovarjanje prvot-
nega dogajanja prav tiste krize, ki je pozvročila razločevanje »ideje« in
»obstoječega«, »dejanskosti« in »videza«; in ni samo sodba o tem razlo-
čevanju (grški besedi krisis in kritein hkrati pomenita tako »razloče-
vanje« kot »sodbo«), temveč je porajanje in rast sama.
Marxov »kriticizem« je naslov za njegovo nenapisano in nenapisljivo
»pozicijo«, namreč za njegovo »postavljanje na pozicijo« dogajanja in
rasti zgodovine same. Zato ne kritizira »ideje«, »stvarnosti«, »pojava«
in »obstoječega« enega z drugim, temveč vsako zase in v soočenju enega
z drugim išče tisto tretje, ki ni pozneje, temveč pred to razliko — in
zato »ideja«, »stvarnost«, kadar sta v kritičnem odnosu do »obstoje-
čega« in pojava, tega »pojava« in »obstoječega« ne kritizirata dovolj
globoko, niti »obstoječe« samo po sebi v svoji »pojavnosti« to »idejo«,
to »dejanskost« dovolj plitvo, da bi se lahko same nad seboj zgrozile,
se začudile nad seboj, se podvrgle kritiki.
O kateri in kakšni kritiki je govor, bomo videh iz analize tistega
pojma, na katerega misli njegova kritika tako politične ekonomije kot
filozofije in politike, pojma, ki to kritiko nosi in ki obstaja kot znak
tiste in takšne rasti, kateri bi hotel pomagati pri njenem osvobajanju.
Ta osrednji pojem je od njegovih mladostnih del do zadnjih spisov
pojem dela. Ona je — prevzeta od Hegla in v mladosti dograjena —
tisto ozadje, na katerem se vzdigujejo vsa razvijanja, vse teze in vse
najdene rešitve.
Pokazati smiselno mesto tega pojma pomeni dovolj globoko pre-
misliti, kaj je s svoje kritične »pozicije«, ki ji je do te rasti, razumel
'1182
pod socializmom in pod odnosom tistih treh momentov, ki so v naslovu
našega članka.
V »Kapitalu« pravi: »Enostavni momenti delovnega procesa so smo-
trna dejavnost ali delo samo, njegov predmet in njegovo sredstvo« (Ka-
pital I, Dietz, Berlin 1962, W. 23, str. 193). To je delovni proces, opazovan
»neodvisno od vsake določene družbene oblike« (1. c. str. 192; prim,
str. 57). To ni »delo« v smislu »prvih živalsko instinktivnih oblik »dela«.
Nasprotno, Marx se metodično zavaruje: »Mi predpostavljamo (unter-
stellen) delo v obliki, v kateri izključno pripada človeku« (1. c. str. 193).
Abstrahiranje od »vsake družbene oblike« kaže značaj tega pojma
dela: je mnogo več kot gola empirična posplošitev ali zgodovinsko po-
vprečje; v svoji enostavnosti je pogoj za izoblikovanje vsakega poseb-
nejšega, konkretnejšega pojma dela, kot je »splošna narava« (1. c. str.
192) dela samega — namreč to, da proizvaja, »oblikuje« »uporabne vred-
nosti« — »pogoj človekove eksistence«, »večna naravna nujnost« »posre-
dovanja menjave snovi med človekom in naravo« (1. c. str. 57).
Tukaj uporabljeni pojem »narava« je dvopomenski: Prvič je kot
pojem splošno nujen in veljaven za vse »določene« primere dela. (V
filozofski terminologiji bi rekli, da je formalno aprioren.) Drugič izraža
pripadnost vsakega človeškega dela naravi' (toliko je materialno apri-
oren).
Tisto, na kar se ta pojem narave nanaša, kar intendira, je prav tako
dvojno: Prvič, »narava« kot »bit«, »esenca«, »splošna narava« dela, pro-
izvodnje. Drugič, »narava« kot princip gibanja — (eficientni vzrok) in
oblikovanja — (formalni vzrok)^ in hkrati »končnost« (finalnost) ter
»snovnost« (materialnost) sama; skratka: narava je genuino isto kot
človeška dejavnost, oziroma obratno: človeška dejavnost je genuino isto
kot narava.
Z drugimi besedami: človekovo bistvo — delovni proces ne le vklju-
čuje naravo kot predmet, temveč je tudi sam naraven, sam je kot na-
rava, lahko bi rekli, da je sam paradigmatični primer narave. V delov-
nem procesu je človek naraven, ker je, prvič, kot »naravna moč« v od-
nosu do drugih naravnih moči; drugič, ker dela kot narava sama.
Dvopomenskost pojma »narava« in dvojnost tistega, kar ta pojem
intendira, ni niti ekvivokacija niti konfuznost: antropološko — kozmo-
loška povezanost, enotnost in razlika, počivata na človekovi ontološki
specifičnosti ,da je njegova »esenca«, njegova »narava«, »pogoj bivanja«
to, da dela kot narava. Zato delo ni nič drugega kot razvijanje »potenc,
ki dremljejo« v naravi (1. c. str. 192). Z drugimi besedami narava (v
smislu celote vseh stvari, vseh bitij) in človek (v smislu enega, vendar
ne lastnega bitja v tej celoti) sta narava, ki proizvaja, ki dela. Naravo
v smislu celote, do katere je človek v razmerju kot do svojega »pred-
' Človek v delovnem procesu »sam stopa nasproti naravni snovi kot na-
ravna moč« (1. c. str. 192).
2 »človek lahko v svoji proizvodnji postopa samo kot narava, tj. lahko
samo spreminja obliko snovi« (I. c. str. 57).
5* — Problemi	1183
meta dela«, imenuje Marx »zemlja« (Erde) — »zemlja... kot splošni
predmet človeškega dela« (1. c. str. 193) — in jo razločuje od »surovin«
(Rohmaterial). Medtem ko je prva, »zemlja«, »tu brez njegovega sodelo-
vanja« (Zutun, 1. C. str. 193), je druge »tako rekoč filtriralo prejšnje
delo« (ibid.), tj. na drugih človek so-deluje. Čeprav so tako prva kot
druge »predmeti dela«, je človek v delovnem procesu do prve v raz-
merju samo tako, da njene »reči« (Dinge) osvobaja »njihove neposredne
povezanosti z zemljino celoto« ibid), medtem ko je do drugih v razmerju
tako, da predmet dela (»zemljo« kot splošni predmet) z delom spre-
minja. »Surovina«, pravi Marx, »je predmet dela šele potem, ko je že
doživela kako z delom posredovano spremembo« (Veränderung) (ibid.).
Zemljine reči, naravna bitja kot taka, torej ne kot »surovine«, so
»predmeti dela, ki jih narava najde« (ibid.). Kolikor je stavek grama-
tično enostaven, toliko je miselna naloga, vprašanje. Ta, sprva prese-
netljivi stavek: »predmeti dela, ki jih narava najde«, pomeni, da so reči
glede na delo človeka, ki je do njih v razmerju — spomnimo se — kot
»naravna moč«, že kot takšne same po sebi predmeti dela. To so lahko
samo zato, ker so to po sebi za naravo kot tako, ki proizvaja, ki sama
dela, ker človek dela tako, kot »proizvaja narava«. Na nekem mestu v
svojih »Ekonomsko-filozofskih rokopisih« iz leta 1844 (Frühschriften L,
1. c. str. 568) pravi Marx, da človek proizvaja tako, da »reproducira ce-
lotno naravo«, tj. izvirno produkcijo narave same. Človek samo »razvija«
(entwickelt) njene »potence«, nekaj, kar je kot tako v njej vsebovano.
In zato, ker je narava naravne celote, ker je tisto, kar napravlja celoto
vseh stvari, v svoji potenci, v svoji moči delo, proizvodnja, zato človek
kot posebno naravno bitje in moč, ki »dela kot narava«, v naravi kot
celoti »reči« nahaja »predmete dela, ki jih narava najde«.
Pri Marxu, ko analizira delovni proces kot tak, torej najdemo: prvič,
naravo kot celoto bitij — reči, drugič, človeka kot naravno bitje prav
ko dela, tretjič, naravo kot tisto, po čemer naravna bitja (narava kot
celota bitij, kot »zemlja«, in »surovine«, kot predmeti dela) in človek kot
delovno bitje so; najdemo »bitja« (v tradicionalni ontološki terminolo-
giji =ení¿a), »bistvo« človeka {essentia enega teh bitij) in naravo samo,
ki vse naravne stvari šele omogoča (tisto, kar je tradicionalna filozofija
imenovala s terminom »bit« ali esse).
Kot je pri Marxu dvopomenska »narava« (bitja in hkrati bit, tako
ens kot esse), tako je dvopomensko tudi delo kot človekovo delo in člo-
veško delo. Videti je, kot da človekovo delo in človeško delo pomeni isto,
samo da je poudarek enkrat na »delo« in »drugič na »človek«. Ampak
delo je človekova essentia, tisto, kar (quid) ga kot bitje razločuje od
drugih bitij, človekov »pogoj eksistence«. Drugič, delo je človekov esse,
človekova bit, kot tudi bit vseh drugih naravnih bitij — človekova na-
rava, ki presega človeka kot posebno bitje in vsa bitja, a presega človeka
tako, da je pogoj njegove lastne esence, torej: imanentna transcendenca
z vidika človeka, gledano od narave sem: prodor narave (kot biti) v
človekovo bistvo in prodor človekovega bistva v naravo (kot bit).
'1184
Prizorišče tega vzajemnega prodiranja je za Manca »Zemlja«; ta nosi
tako »najdene reči« kot »surovine« in delovna sredstva«.'
Govorimo o prodiranju, o prodoru ne le zato, ker se človek kot »na-
ravna moč« »postavlja nasproti naravni snovi« (rečem in bitjem), ne
le zato, ker si jih prisvaja v obliki, ki je uporabna za njegovo življenje
(1. C. str. 192), ne le zato, ker je »potrebna smotrna volja ves čas, ko
traj delo,« (1. c. str. 193), ne le zato, ker delovna sredstva »služijo«
človeku, ker jih »uporablja«, ker jih »porablja«^ ker jih, kot pravi Marx
na nekem mestu, »požira« (1. c. str. 198), ker se jih je »polastil« (be-
mächtigt) (1. C. str. 194), skratka, ker iz stvari dela »sredstva moči«
(ibid.), sam pa z lastnim dejanjem posreduje, regulira in kontrolira
menjavo snovi z naravo« (1. c. str. 192), temveč predsvem zato, ker vse
to more, kajti po Mancu »sam postopa kot narava« (1. c. str. 57). To je:
»narava« se v njem samem kot dejavnem, delovnem bitju izdeluje, on
sam delaj ker biti naraven, po njegovem opisu narave, ni nič drugega kot
delati.
Govorimo o prodiranju, ker — ne samo v prispodobi ali na banalni
ravni — narava sama porablja, požira, se polašča, prisvaja itn____člo-
veka v delovnem procesu. Marx govori o »porabljanju delovne sile« v
nekem kontekstu, kjer opisuje enostavne elemente dela (ne pa proiz-
vodnjo presežne vrednosti ali »oplajanje vrednosti«). A v tem, ko narava
porablja človeka, človek porablja tisto, kar narava v njem porablja,
tj. naravo, silo in moč, sposobnost »svoje« narave, s katero konec koncev
nikoli ne razpolaga, ker je prav ona pogoj vsakega razpolaganja, vsa-
kega dejanja, vsakega uporabljanja, vsakega posluževanja s čemer-
koli ...
V obojestranskem prodiranju (v imanentni transcendenci narave v
človeško naravo in človeške narave v naravo samo) je vsebovano dvoje:
Pr\'ič, da je vse, kar je predmet dela, »uporabna vrednost«®, da so vse
reči »predmeti dela, ki jih narava najde«, da je torej njihova »narav-
nost« = njihova »predmetnost«; in, drugič, da je tudi človek kot naravno
bitje — in to prav takrat, ko »aktualizira«, ko »realizira« svojo naravnost
—	predmet te predmetnosti. Predmetnost predmetnosti kot tudi — gle-
dano od človeka proti naravi v enostavnem delovnem procesu — sub-
jektnost subjekta sta eno in isto: Narava kot delo.
Enostavni momenti dela — »enostavni delovni proces« (1. c., str.
196) — s svojimi »elementi«, kot jih je imenoval v »Kritiki gothskega
programa« (W. 19, Dietz, Berlin 1962, str. 22), s svojo smotrno dejav-
nostjo, predmetom dela, sredstvom dela, rezultatom dela — produktom
—	niso samo nekaj, kar je »neodvisno od vseh družbenih oblik« (Ka-
' »Kot je zemlja njegovo prvotno skladišče hrane, tako je njegov
prvotni arzenal delovnih sredstev...« (Kapital I., 1. c. str. 194). »Zemlja sama
je delovno sredstvo ...« (ibid.).
2	Vse: 1. C. str. 194.
3	Prim. Theorien über den Mehrwert III., Dietz, Berlin 1962, str. 294:
»Uporabna vrednost izraža naravni odnos reči in ljudi, in fact obstajanje
stvari za človeka.«
'1185
pital L, 1. C., str. 57) in kar je zato mogoče in »treba obravnavati najprej
neodvisno od vsake določene družbene oblike« (1. c. str. 192), nekaj, kar
je neodvisno od vsake oblike (človeškega) življenja in zato »enako
skupno vsem njegovim družbenim oblikam« (1. c. str. 198), temveč vse-
bujejo tudi možnost objektiviranja, popredmetenja dela samega, torej
ne dela v nečem drugem, v »rečeh«, — »objektiviranja« dela, — »po-
stvarenja« dela, »odtujitve« dela, ki nas ne postavlja več pred delovni
proces kot tisto zadnje, temveč njega, ta delovni proces, pred naravo in
človeka onkraj enostavnih momentov dela.
Z drugimi besedami: ne »odtujujejo« se samo ti momenti ali ele-
menti med seboj v razvitejšem (npr. kapitalističnem) načinu proizvod-
nje, temveč se delovni proces sam, kot delovni in naravni, kaže kot »od-
tujitev«, in zato že po sebi, podobno kot naravne reči — predmeti dela,
vsebuje možnost svojega »porabljanja«, svojega »izkoriščanja«, »poži-
ranja«, subsbmiranje pod svoje naravne elemente, torej ravno tisto mož-
nost, ki omogoča, da se delo v določenem načinu proizvodnje prikaže
kot dejanje, ki oplaja kapital.
Zato, ko pravi Marx: »— Če obravnavamo celotni proces z vidika
njegovega rezultata, produkta, se prikazuje oboje, sredstvo za delo in
predmet dela, kot sredstvo proizvodnje, delo samo pa kot produktivno
delo« (1. C. str. 196), in k temu pristavlja — »to določilo proizvodnega
dela, kakor se podaja s stališča enostavnega delovnega procesa, nikakor
ne zadostuje za kapitalistični proizvodni proces« (opomba 7 na isti
strani »Kapitala«) — potem je treba podvomiti, če ni bil njegovemu
opisu »enostavnega delovnega procesa« za model, ne samo historično-
filozofsko gledano, Aristotelov obrtnik, kot smo to razvili v nekem pred
kratkim objavljenem članku,' temveč tudi »razviti« delavec — subjekt
totalnega procesa dela v okoliščinah delitve dela in kapitalističnega na-
čina proizvodnje.
Ta dvom implicira nalogo, ki jo — tako se zdi — radikalizira mo-
derna industrijska družba na sploh, namreč nalogo, da »komunizem«
zunaj zaznamovanosti in madežev stare družbe, iz katere naročja izvira,
kot pravi Marx v »Kritiki gothskega programa« (1. c. str. 21), išče ne le
novi princip delitve »porabniških sredstev« — »vsak po svojih sposob-
nostih, vsakomur po njegovih potrebah« (ibid.), delitve, o kateri Marx
dobro ve, da je »samo posledica delitve pogojev proizvodnje« (1. c. str.
22), ki je spet »karakter samega načina proizvodnje« (ibid.), temveč
torej tudi nov način proizvodnje, nov odnos človeka do vsega, kar je, kot
tudi do tistega, kar je v vsem, kar je, na delu, in vse, kar je, omogoča;
novi princip delitve »potrošnih sredstev« — »vsak po svojih sposob-
jalnih sil »prve faze« komunistične »družbe«, »kakršna pač izhaja iz ka-
pitalistične družbe, torej se je v vsakem pogledu, ekonomsko, nravno,
duhovno, še držijo materina znamenja« (1. c. str. 20) stare družbe, tem-
< Prim. »Politička misao«, št. 3/1966. Prevod »Problemi« 52, str. 581. (Op.
prev.)
'1186
več neko novo bazo, neko »svojo lastno osnovo« (Gurdlage) (ibid.), na
kateri proizvajalne sile ne le s svojo kvantitativno rastjo, temveč s svo-
jim novim kvalitativnim določilom pomenijo novo obdobje, novo raz-
merje, ki ni implicite vsebovano v tistem, kar Marx imenuje enostavni
»elementi«, enostavni momenti dela. Delo, ki je kot »pogoj človekove
eksistence« »večna naravna nujnost«, samo po sebi »prva življenjska po-
treba«, kot pravi v »Kritiki gothskega programa« (1. c. str. 21: das erste
Lebensbedürfnis), ne pa samo življenjsko sredstvo, to delo, katerega eno-
stavni momenti so v vseh razrednih družbah ločeni, zlasti v kapitalistič-
nem načinu proizvodnje, in so individui v »suženjski podrejenosti... de-
litvi dela«, (ibid.), to delo mora biti znova postavljeno, vzpostavljeno,
točneje: sploh vzpostavljeno v svoji enotnosti in enostavnosti, da bi ga
bilo sploh mogoče izkusiti kot vprašanje vseh vprašanj in s tem v komu-
nizmu, ki je »nujna oblika in energični princip najbližje prihodnosti, a
a kot tak ni cilj človeškega razvoja« (Frühe Schriften I, 1. c. str. 608), da
bi bilo mogoče znotraj komunizma osvoboditi nekaj, kar je fundamen-
talnejše in enostavnejše od človeka — delavca v svetu dela. Človek z
večjim in hkrati skromnejšim dostojanstvom in življenjsko pravico (pra-
vim življenjem) kot je tista »pravica enakosti«' z njenim merilom —
delom, za katero pravi Marx, da je pravica nenakosti, ker so neenaki
individui merljivi samo z enakim merilom, kolikor jih spravljamo pod
enak vidik (Gesichtpunkt), zapopadamo samo z ene določene strani, v
danem primeru npr. obravnavamo samo kot delavce in v njih nič več ne
vidimo, od vsega drugega abstrahiramo«. (Kritik des Gothaer Pro-
gramms, W. 19, str. 21).
Takšna pravica je »neizogibna v prvi fazi komunistične družbe«,
pravi Marx na istem mestu, ker se človek, individui, kažejo sploh samo
kot delavci. (»... nihče ne more dati nič razen svojega dela,... na drugi
strani pa ne more preiti v last posameznika nič razen individualnih sred-
stev porabe«, 1. c. str. 20).
Ko je Marx štiri leta prej (april — maj 1871) premišljal komuno,
to »končno odkrito politično obliko, pod katero je bila mogoča eko-
nomska osvoboditev dela« (Der Bürgerkrieg in Frankreich, W. 17, str.
342), je menil, da »ko je delo enkrat osvobojeno, (tj. »zrušena ekonomska
osnova (Grundlage), na kateri počiva obstoj (Bestand) razredov in raz-
redna vladavina«), vsak človek postane delavec, proizvodno delo pa neha
biti razredno svojstvo« (ibid.). »Proizvodno delo«, ki je nujno zlo (Marx
uporablja v Kapitalu L (1. c. str. 532) termin »Pech«, »smola« tistega,
ki to delo predstavlja), postane zdaj produktivno v tistem enostavnem,
elementarnem pomenu besede, v katerem delo ustvarja produkte.
Ekonomska osnova sodobnih razredov in razredne vladavine je spe-
cifični način proizvodnje, kapitalistični način proizvodnje, natančneje:
način produkcije kapitala, ki na eni strani počiva na ločenosti delavcev
od sredstev za delo in za življenje — kar je značilnost vseh »civiliza-
' »Pravica enakosti je... še vedno — v principu — meščanska pravi-
ca ...« (Kritik des Gothaer Programms, W. 19, str. 2Ü).
'1187
cijskih« načinov proizvodnje, medtem ko je, na drugi strani, za razliko
npr. od suženjskega in fevdalnega tipa proizvodnje in dela — njihova
specifičnost, njihova produktivnost v tem, da ustvarjajo presežno vred-
nost, da oplajajo kapital, zaradi česar kapitalistični način proizvodnje
hkrati pomeni v tendenci neomejeno ekonomsko in produkcijsko eks-
panzijo, zakaj proizvajalne sile nasploh so kapitalove proizvajalne sile,
njihova žeja po presežni vrednosti pa je načelno neutešljiva.
Z drugimi besedami, kadar se kapital in proizvajalne sile združijo
tako, da se proizvajalne sile prikazujejo kot proizvajalne sile kapitala,
takrat naraščanje proizvajalnih sil načelno, v tendenci, nima konca. Ta-
krat sta tako naraščanje proizvajalnih sil kot tudi produkcija presežne
vrednosti, ki se razvija v neposredni enotnosti z njim in se samo skozenj
lahko razvija, neomejeni. Tudi to je miselni tok, ki ga kaže dobro pre-
misliti, ko se povprek prihaja do sklepa, včasih iz imanentnih razlogov
kapitalističnega načina proizvodnje, o nemožnosti razvoja proizvajalnih
sil v okviru kapitalizma.
Zato specifičnost »združene« (genossenschaftliche) (prim. W. 17,
str. 343; W. 19, str. 19) »produkcije«, »združene družbe, utemeljene na
skupni lastnini nad produkcijskimi sredstvi« (W. 19, ibid.), ni samo od-
stranitev tako imenovane »anarhije« v proizvodnji, tj. »reguliranje na-
cionalne proizvodnje po skupnem planu« (W. 17, str. 343), kar je v tej
ali oni obliki že postalo značilnost razvitega kapitalizma', temveč na-
sploh to, da »podružbljeni človek, asociirani proizvajalci, svojo menjavo
snovi z naravo racionalno regulirajo, spravijo pod svojo skupno kon-
trolo, namesto da bi ona njim vladala kot slepa sila; da jo opravljajo
z najmanjšo porabo moči in v okoliščinah, ki so najvrednejše in najbolj
adekvatne njihovi človeški naravi« (Kapital III, W. 25, str. 828, podčrtal
V. S.). Torej ko gre za specifičnost, ni govor niti o rasti proizvajalnih sil
niti o planiranju, temveč o takšnem kontroliranju in reguliranju »me-
1 Engels je ob neki priložnosti, junija 1891, upravičeno napisal: »Poznam
kapitalistično proizvodnjo kot družbeno obliko, kot ekonomsko fazo; kapi-
talistično privatno proizvodnjo kot pojav, ki se tako ali drugače dogaja zno-
traj te faze. (...) Proizvodnja po posameznem podjetniku... postaja vedno
bolj izjema. Kapitalistična proizvodnja po akcijskih družbah sploh ni več pri-
vatna proizvodnja, temveč je proizvodnja za združeni račun mnogih. In ku
prehajamo od akcijskih družb k trustom, ki obvladujejo in monopolizirajo
cele industrijske panoge, tu ne preneha samo privatna proizvodnja, temveč
tudi nenačrtnost (Planlosigkeit), (W. 22, str. 231—232).
To, kar je Engels vedel leta 1891. v svojih beležkah ob »Načrtu erfurt-
skega programa«, številni »marksisti« še vedno ne vedo, ker mislijo, da je
specifičnost socialističnega načina proizvodnje v njegovem planiranju; pla-
niranje je bilo karakteristika kapitalizma, ki jo je Engels videl zdavnaj pred
deli, ki so omogočila spoznanje tako imenovane najvišje faze kapitalizma,
imperializma itn.
Kakšno vlogo pa ima »plan«, »upravljanje s stvarmi« in »vodenje pro-
izvodnega procesa« v Engelsovi »dedukciji« situacije, določene s »proletar-
sko revolucijo«, je popolnoma jasno razvidno npr. iz Die Entwicklung des
Socialismus von der Utopie zur Wissenschaft, W. 19, Dietz, Berlin 1962, str.
224, a tudi sploh str. 212—228. Menimo, da je v tem pogledu, vsaj kar se
tiče svobode v »kraljestvu nuje«, med njim in Marxom popolno soglasje.
'1188
njave snovi« — »proizvodnega procesa« med človekom in naravo, ki bo
najbolj adekvatno in »človeške narave« najbolj vredno.
To kaže poudariti v trenutku, ko ekspanzivnost modernega kapita-
lizma ali tako imenovanega neokapitalizma, ekspanzivnost in vzdrže-
vanje rasti proizvajalnih sil, tako učinkuje na ves svet, da se orientira
po tempu, ciljih rasti te »družbe izobilja«, te »potrošniške družbe«. Ko
— po Marxu — kapitalizmu ni do najustreznejših okoliščin, najvred-
nejših glede na »človeško naravo«, kako je glede tega s socializmom?
Svoboda tu, tj. v »sferi prave (eigentliche) materialne produkcije«
[»v kraljestvu nuje«, tj. v kraljestvu borjenja (Ringen) z naravo »zaradi
zadovoljevanja potreb«], ni preprosto razvoj proizvajalnih sil, temveč
takšen razvoj, ki ga je mogoče uskladiti s »človeško naravo«, razvoj, ki
se ne dotika njenega dostojanstva, ki ne napravlja vprašljivo najbolj
temeljno človekovo potrebo, katero je prav razviti kapitalizem perver-
tirai, prav »kapitalizem izobilja« izmaličil, namreč potrebo človeka, da
je človek.
Preden pogledamo, kaj za Marxa pomeni »človeška narava« in v čem
je to njeno »dostojanstvo«, kaj torej zanj pravzaprav pomeni biti človek,
moramo podrobneje premisliti »prvo fazo komunizma« glede na eno-
stavne in abstraktne momente, elemente dela.
Na začetku smo se ustavili ob tekstu iz »Kapitala« (W. 23, str. 192
do 200) z naslovom »Delovni proces«, kjer Marx, ko analizira nekaj
na.prvi pogled, za navadno in povprečno razumevanje morda celo banal-
nega, dobi, povzemajoč pred-družbeni karakter dela [oziroma karakter
dela »enako skupen vsem družbenim oblikam« (1. c. str. 198')], pred-
ekonomski karakter dela — logično, točneje, onto — logično in, rečeno
brez rezerve: tnetafizično (čeprav njemu samemu kot tako neproblema-
tično) merilo za razumevanje razvitih načinov proizvodnje, posebno pro-
dukcije kapitala, zlasti pa, če se premisli ustrezna mesta npr. »Kritike
gothskega programa«, merilo kritike politične ekonomije, kritike kapita-
lističnega načina proizvodnje, kritike »meščanske družbe« nasploh,^ da,
kritike vsega, kar obstaja znotraj načina proizvodnje, ki razkraja eno-
stavni proces in njegove momente postavlja drugega drugemu nasproti
in jih subsumira tistemu, kar Marx imenuje »mrtvo delo«, tj. delovnim
sredstvom in predmetu dela (produkcijskim sredstvom).
To kritično merilo je dobil Marx v opisu enostavnih momentov,
elementov delovnega procesa.
Po Marxu enostavni delovni proces združuje delo »glave in delo
roke«; je tako rekoč psiho-fizično, duhovno-materialno nevtralen. Ker
' »Zato nam ni bilo nujno potrebno prikazati delavca v razmerju do
drugih delavcev. Človek in njegovo delo na eni, narava in njene snovi na
drugi strani so zadostovali« (1. c. str. 198—199).
2 Ta »meščanska družba« ni zgodovinsko-sociološko omejena, temveč ima
prav tisti pomen »sistema potreb« in zadovoljevanja teh potreb, tistega »bo-
gastva« na delu, o katerem govore tako klasiki politične ekonomije, Smith
in Ricardo, kot tudi Hegel in Francozi 18. stoletja, kot na nekem mestu pravi
Marx (Zur Kritik der Politischen Oekonomie, W. 12, Dietz, Berlin 1961, str. 8).
'1189
Marx te nevtralnosti kot pogoja vsakega družbeno-ekonomsko, zgodovin-
sko (dodajmo: sploh empirično) določljivega dela posebno ne premisli
glede na »naravo« takega pojma in karakterja tistega, kar ta pojem
intendira, se mu enostavni delovni proces prikazuje utelešen v indivi-
dualnem delavcu, misli, da ga opisuje po modelu individualnega dela,
v katerem isti delavec združuje vse funkcije, ki se pozneje ločijo (Ka-
pital I, W. 23, str. 531).
To »pozneje« je karakteristično: kot se enostavnost in nevtralnost
dela, neodvisno (»obravnavanega«) od njegovih zgodovinskih oblik ute-
leša v individuu, tako se »kombinirani delovni personal« (ibid.) — de-
lavec v razmerju z drugimi delavci —, družbeni karakter dela določa
temporalno nevtralno kot kronološko »poznejši«.
Distinkcija »prejšnjega« (individualnega) in »poznejšega« (družbe-
nega) karakterja dela pokriva distinkcijo individualno-kolektivno nev-
tralnega dela in dela, ki je individualno, odnosno kolektivno določeno.
Seveda Marx sam dobro ve (že v nekem zvezku s tekstom iz avgu-
sta—septembra 1857.), da sta pojma (»individuum« in »kolektiv« kore-
lativna: »človek je v dobesednem pomenu zoon politikon«, pravi v
Grundrisse der Kritik der politischen Oekonomie (Dietz, Berlin 1953,
Str. 6), »ne le družabna (gesellig) žival, temveč žival, ki se lahko loči
(osami, sich vereinzeln) samo v družbi, in to, da se prav »prej« (tj.
»kolikor bolj se vračamo v zgodovino«), »individuum, torej tudi proizva-
jajoči individuum, toliko bolj prikazuje kot nesamostojen, spada k neki
večje coleti« (ibid.). Pa vendar skoraj deset let pozneje individualni de-
lovni proces postane »zgodnejši« nasproti družbenemu kot »poznejše-
mu«. To ni slučajno; to je posledica neproblematičnosti opisa enostav-
nega delovnega procesa kot tudi neproblematičnosti »narave«, »člove-
ške narave«, »naravne nujnosti«, »večnega pogoja eksistence« itn.
Distinkcije različnih dimenzij postanejo distinkcije znotraj ene di-
menzije: spekulativno postane empirično, empirično postane spekula-
tivno, zgodovinsko v smislu »ene same znanosti«, za katero Marx ve,
namreč »znanosti zgodovine«, kot pravi v »Nemški ideologiji« (W. 3,
str. 18), postane zgodovinsko v smislu historiograf sko — empirično spo-
znavnega in kronološko določljivega, to pa spet — ker je zgodovinskost
tega zgodovinskega ostala netematizirana in, v bitnem Smislu, nepre-
mišljena — kaže svoj karakter spekulativnega »prej«, »zgodnejše« in
»a priori«.
Delo v razviti, konkretni obliki je empirično-zgodovinsko spoznav-
no, delo v enostavni obliki, »produkcija materialnega življenja samega«
(1. C., str. 28), je, kot tam pravi, »temeljni pogoj vsake zgodovine«
(ibid.), torej predpostavlja zgodovinsko razumevanje. Marx dobro ve,
da je delo v enostavni obliki res rezultat »poznejše«, »zgodovinsko raz-
vite« »abstrakcije«, a v svoji »ekonomski« enostavnosti, ko do nje pri-
de, »prav tako moderna kategorija kot odnosi, ki to enostavno abstrak-
cijo ustvarjajo« (Grundrisse..., str. 24). Vendar ta historična, histo-
riografske spoznavna geneza ne odloča o logičnem, tj. onto-logičnem
prius »prej« dela; nasprotno, to »zgodovinsko dejanje« (Nemška ideo-
'1190
logija, W. 3, str. 28) sploh omogoča »vsako zgodovino«, vsako konkretno
določilo v empiričnem smislu, in zato je »tisto prvo pri vsem zgodovin-
skem pojmovanju, da se to temeljno dejstvo (Grundtatsache) obravnava
v vsem njegovem pomenu in razsežnosti in da se mu pusti priti do vse
njegove veljave« (ibid., podčrtal V. S.).
Vendar ta »prva predpostavka vsake človeške eksistence, torej tudi
vsake zgodovine« (ibid.), to »temeljno dejstvo«, to »prvo«, ostane v
svoji evidentnosti za Marxa nekaj neproblematičnega, tako da njena
zgodovinskost, lastna zgodovinskost tega »temeljnega dejstva« onkraj
vsake empirične konkretne zgodovine za Marxa sploh ni vprašanje. Zdi
se, da je dovolj spoznana s tem, da je deriviranost t. im. »produkcije
zavesti« reduktivno pokazana v svojem »dejanskem«, »dejstvenem«,
»čutnem«, »objektivnem« itn. poreklu, in da je v svoji absolutno-zgodo-
vinski samostojnosti in s to samostojnostjo zvezani pretenziji demaski-
rana kot »ideologija« tj. kot napačna »zavest« (falsches Bewusstsein) z
»naravnim« izvorom v konstelaciji produkcije, še konkretneje: »delitve
dela«. Ko je ta enkrat reducirana na »temeljno dejstvo«, na »prvo pred-
postavko«, na sam »življenjski proces«, na tisto »pozitivno«, od česar
je treba začeti, na tisto »prvo«, ki je »temelj vsake zgodovine«, se v
svoji reduktivnosti kaže kot opravičilo tistega »prvega«, da bi to lahko
ostalo netematizirano. Mislim, da je že iz povedanega razvidno, da ni
govor samo o »filozofiji«, ki zahteva nekakšen poseben »napor abstrak-
cije«, temveč o procesih, ki usodno delujejo med ljudmi našega časa.
Vprašanje je torej samo v odnosu enostavnih elementov, enostavnih
momentov delovnega procesa, v vzpostavljanju njihove enotnosti, v
vzpostavljanju »naravnega odnosa«, tj. odnosa, ki ustreza »naravi« de-
lovnega procesa. To je »problem«, kot ga vidi Marx.
»Naravno« je človek v tem delovnem procesu individualno-kolek-
tivno nevtralen. Družbeni značaj dela je samo artikulirani in med posa-
meznike razdeljeni značaj enostavnega dela. »Produkt se sploh spre-
minja iz neposrednega produkta individualnega producenta v družbeni,
v skupni produkt celokupnega delavca« (vprašanje je, katere vrste in
razsežnosti je ta abstrakcija celokupnega delavca?), »to je kombinira-
nega delovnega personala, katerega člani stoje bliže ali dalje od uprav-
ljanja delovnega predmeta (Handhabung)« (Kapital I, W. 23, str. 531).
Je to eksplikacija »celokupnega delavca« kot nosilca vsega tega pro-
cesa? Posamezni delavec je samo »organ celotnega dela« in — zdaj pri-
de tisto odločilno: »Zgornje prvotno določilo produktivnega dela,' izpe-
ljano iz narave same materialne proizvodnje, ostane vedno resnično za
celokupnega delavca, gledanega kot celokupnost. Toda ne velja več za
vsakega njegovih členov, vzetega posamično« (1. c., str. 531—532).
Marxu ni toliko do tega, da bi enoviti, enostavni delovni proces
povezal s posameznikom, z individuom; gre mu samo za to, da odpravi
1 ki smo ga navedli na začetku, namreč, da je to takšno delo, ki pro-
izvaja produkte, in da je dejavnost, glede na ta rezultat, v katerem delovni
proces ugasne, produktivno delo, kot so tudi delovna sredstva in predmet
dela proizvajalna sredstva.
'1191
»sovražno nasprotje« momentov dela. Odprava delitve dela, o kateri go-
vori skozi ves svoj opus in ki povzroča toliko skrbi sociologom in tistim,
ki se ukvarjajo s specialno »znanostjo o delu«, nima v pr\'i vrsti pomena
odpravljanja razčlenjenosti dela znotraj »celokupnega delavca«, temveč
samo pomen odpravljanja med seboj sovražno nasprotnih elementov
enotne in enostavne proizvodnje, enotnega delovnega procesa. »Znotraj
združene ... družbe proizvajalci ne zamenjujejo svojih produktov; enako
malo se tu za produkte uporabljeno delo kaže kot vrednost teh produk-
tov, kot z njimi prevzeta stvarna (sadiche) lastnost, kajti zdaj — na-
sprotno kot v kapitalistični družbi — individualna dela ne eksistirajo
kot sestavni deli celotnega dela po ovinku, temveč neposredno« (Kritik
des Gothaer Programms, W. 19, str. 19—20^
»Kapital« tudi ni nič drugega kot ta »ovinek«, po katerem »celo-
kupni delavec« obstaja, kot tudi »delo« v strogem, to je v ekonomskem
pomenu besede ni nič drugega kot tisto razmerje in hkrati reč, ki se
»personificira« v delavcu kot empiričnem posamezniku in ki »po
ovinku« kaže, da empirični posameznik spada v celoto »celokupnega
delavca« (Gesamtarbeiter).
Govor je torej o »naravnem« modusu delovnega procesa, v katerem
so a priori, ne glede na dejanskost, oziroma bolje: v faktični tendenci
— ta faktična tendenca pa je potem v znamenju empiričnih procesov
kot so avtomatizacija, avtomacija in nematerialno delo itn. — izginila
nasprotja med duhovnim in telesnim delom, mestom in vasjo, delom in
pogoji dela (proizvajalna sredstva itn.), upravljanjem in samoupravlja-
njem, individualnim in družbenim razvojem in napredkom, pravico in
potrebo, med delom kot »prisilo«, kot dolžnostjo, in delom kot »prvo
življenjsko potrebo« (1. c. str. 19—20), med delom kot nenaravnim sta-
njem in delom kot naravnim stanjem tako narave kot človeka (poten-
cialno »isto subjekt, človeštvo, in objekt narava« sta zdaj v tem zdru-
ženem stanju aktualno isto,' ker je a priori izginilo nasprotje med »po-
goji eksistence« in »eksistenco« samo, nasprotje med »esenco« in »eksi-
stenco«, med »naravo« v smislu »bistva« človeka in »naravo« v smislu
njegovega faktičnega »okolja« itn. itn.
»Zemlja« (v najširšem pomenu besede) po Marxu zdaj res daje de-
lavcu »locus standi v njegovem procesu, daje mu prostor za delovanje
(Wirkungsraum)« (Kapital I, W. 23, str. 195). Razmerja v proizvodnji,
tudi sama bitno enostavna, direktna, postanejo neposredno moment
proizvodnega procesa, ne ločujejo se od njega in si ga ne podrejajo
»po ovinku« s tem, da se »ostvarijo« in potem »personificirajo«, temveč
so eno s produktivnimi silami. To ni sklad, temveč je identiteta razmerij
in produkcijskih sil.
To je v splošnih obrisih »višja faza« komunistične »družbe«, se
pravi zdaj aktualno »človeške družbe«, kot pravi na nekem mestu v
svojih tako imenovanih »Pariških rokopisih«strože rečeno ne »družbe«
1	Prim. Grundrisse ..., str. 7.
2	Frühe Schriften I..., 1. c. str. 608.
'1192
ali agregata posameznikov, temveč »človeka«, ki je eno in isto z »naravo«
v apriorno spekulativni dimenziji in hkrati »asociacija neposrednih pro-
izvajalcev«, »družba (Verein) svobodnih ljudi«, (Kapital I, W. 23, str. 92),
da bi tako tisto apriorno spravil v empirično skupni relaciji.
Vplivna in za mnoge neprimerna Tönniesova distinkcija med »Ge-
selschaft« in »Gemeinschaft«, med »družbo in skupnostjo«, o kateri se
je veliko diskutiralo, ima — kot Tönnies sam priznava — svoje poreklo
tu, čeprav je kot »povsem sociološka« zgodovinsko izpraznjena. Marx
tako v »Kapitalu« kot drugod, pa tudi Engles v svojih spisih, za to
skupnost radi uporablja stari nemški izraz »Gemeinwesen« — občestvo
ali občina v prvotnem pomenu besede. (»Gemeinwesen« pa je njegov
specifični prevod francoske besede »Commune«!)
Oboje: Ta »človek«, ki je »narava«, in »asociacija neposrednih pro-
izvajalcev«, »družba svobodnih ljudi« — je eno, kot sta eno »bistvo« in
»pojav«, kot se »bistvo« pojavlja in je »pojav« bistven.
Človek skupaj s svojim naravnim podaljškom, kot pravi na nekem
mestu v »Kapitalu«! in s tem ponavlja, kar je prej govoril že leta 44.
v svojih »Ekonomsko filozofskih rokopisih«,^ človek skupaj s svojim
naravnim stališčem, s svojim »poljem dela (Field of employment)« (Ka-
pital I, W. 23, str. 195), z »naravo«, sam »naravna moč«, je substanca
(pod — stat) — subjekt narave (v vseh prej opisanih pomenih), njena
na-sebnost in za-sebnost (An-und-fiir-sich-sein), z drugimi besedami, z
vso svojo strogostjo: absolutno delo delavca v svetu dela. (Nota bene):
dela, ki je duhovno-materialno nevtralno, ki je logično pred temi distink-
cijami, in se aktualizira, se uresničuje v vsakokratni empirični obliki,
določeni z razvojem proizvajalnih sil in produktivnosti dela samega (v
ožjem pomenu besede).
Tehnologija (v strogem pomenu, ne le v pomenu aplikativne znano-
sti) postane »antropologija« in »kozmologija«^ — da ne rečemo tudi
»teologija«, zakaj tudi za to so osnove v tekstih njegovih »Pariških ro-
kopisov«,'' na primer v problematiki »samoustvarjanja« — ker je pred-
vsem, kot to empirično kaže velika industrija, analitika dela, produk-
cijskega procesa. Analitika dela pa je, glede na zgoraj razvito, ontolo-
gija. Za Marxa, kot tudi za Hegla, sta obča in posebna metafizika dia-
lektično isto, enkrat po »absolutnem pojmu« = »ideji«, drugič po »Delu«.
Tako »komunizem« v empirično-zgodovinskem, socialnem, ekonomskem,
političnem in tudi naravoslovnem jeziku izreka intenco, ne obliko He-
glove dialektike celote, kot le-to in nuce suponira že pri enostavnih do-
ločilih dela. S tega vidika je komunizem realizacija filozofije (ontolo-
1	Prim. Kapital I, W. 23, str. 194: »Predmet, do katerega je delavec prišel
neposredno..., ni predmet dela, temveč delovno sredstvo. Tako samo tisto
naravno postane organ njegove dejavnosti, organ, katerega dodaja svojim
lastnim telesnim organom in s tem podaljšuje svojo naravno podobo ...«
2	Prim. Frühe Schriften I..., 1. c. str. 566, 568 npr.
3	Prim. Kapital I, W. 23, str. 510, 512; Frühe Schriften I, 1. c. npr. str. 602
do 608 in passim.
^ Prim. Frühe Schriften I..., 1. c. str. 604—606.
'1193
gije — metafizike) v ukinjeni obliki, realizacija, ki je kritika filozofije
kot filozofije, kot tudi kritika politične ekonomije z njenim osrednjim
pojmom dela kot ustvarjalca vrednosti. Ni naključje, da Marx in En-
gels ta osrednji pojem povezujeta zlasti z imenom Smitha (s tem »Luth-
rom nacionalne ekonomije«,® ki je interioriziral kategorije politične eko-
nomije), kot tudi kritiko politike (kot misli in kot dejanja). Vse troje
je mogoče ukiniti, če se realizira tisto, za čemer to troje gre. Enostavni
elementi dela so dejavnost s smotrom, predmet, sredstvo, proizvod dela.
To delo je duhovno-materialno nevtralno, kot je na sebi tudi indivi-
dualno-kolektivno nevtralno, in omogoča vsa nasprotja kot takšna in
hkrati s tem njihovo sintezo. V procesu produkcije kapitala se na osno-
vi proizvodnosti dela samega, na osnovi razvoja proizvajalnih sil, osa-
mosvaja »ovinkovni«, »postvareli« svet odnosov o proizvodnji in z njimi
povezana proizvajalna sredstva — v moč nad delom kot procesom
oploditve kapitala, tj. nad »živim« delom v imenu »mrtvega« dela;
osamosvaja se celota na račun delov, človeška »narava« na račun
svoje »eksistence«, »duhovna« proizvodnja na račun »materialne«, »ust-
varjanje« na račun »ustvarjenega«, skratka — družina, družba, država;
duh, narava in logos na račun golega dela, zgolj dela, porabe delovne
sile za smotre, ki so zunaj nje. Spraviti to ločeno, njegovo ekspanzivnost,
pomiriti, zbrati ga v »naravi dela«, kot pravi Marx — za tem gre nje-
gova kritika filozofije, (ki jo je opravljal tako rekoč od svojih prvih spi-
sov, od pripravljalnih del za disertacijo, do, izrecno, vseh filozofsko po-
membnih tekstov) — za tem gre kritika politične ekonomije, zakaj nje-
govo delo je kritika politične ekonomije, seveda kritika, ki je možna sa-
mo tako, da je razvila imanentne možnosti politične ekonomije, ni pa
nekakšna kritika, ki bi »obšla« sfero politične ekonomije, ki bi brezbriž-
no takoj prešla v neko drugo dimenzijo, ni zgolj prehajajoča, temveč
imanentna kritika konsekvenc same politične ekonomije, razvijanje po-
litične ekonomije; v tem smislu je Marx zadnji klasik politične ekono-
mije in njen prvi kritik) — za tem gre njegova kritika politike.
Kritika postulira revolucionarni preobrat v odnosu med enostavni-
mi momenti, elementi dela. »Prva faza komunizma« ni nič drugega kot
izvajanje tega preobrata v odnosu elementov iz relacije samostojnih
relat v enostaven, skladen odnos: ona ni — to je treba posebej pouda-
riti in kdaj pa kdaj upoštevati, ko imamo opravka z nekaterimi pojavi
v našem življenju — ni ohranjanje avtonomij in kompetenc »sfer« (po-
sebnih »sfer« ekonomije in politike in filozofije), ki jih je glede na nji-
hovo avtonomnost in samokompetentnost napravil vprašljive že kapi-
talizem, razviti kapitalizem, čeprav v perverzni obliki, še manj je (ta
»prva faza« — op. prev.) redukcija ene »sfere« na drugo in drugih na
eno bodisi ekonomije, bodisi politike, bodisi filozofije), temveč je pre-
obrat odnosov med njimi v enotnost in edinost, v njihovo »ukinjeno«
»realizacijo« v enostavnem delovnem procesu, kakršen je pred očmi
Marxu. Zato nobena teh treh ne more korenito izginiti, dokler vseh treh
s Prim. Frühe Schriften I..1. e. str. 585.
'1194
ne »ostvari«, »udejanji«. Ni mogoče ukiniti ekonomije in pustiti politiko
in filozofijo, ni mogoče ukiniti politike in pustiti ekonomijo in filozofijo,
ni mogoče ukiniti filozofije in pustiti ekonomijo in politiko. To je lahko
videti samoumevno, da, banalno: bolje bi bilo, ko bi ostalo vprašanje
v vsej tako imenovani »prvi fazi« komunizma!
Govor je o vseh z »delitvijo dela« povzročenih »regijah«. Sicer pa
panekonomizem, na primer, izzove tudi panpoliticizem in panideologi-
zem ne manj kot panpoliticizem itn., itn. Nikakor ne mislimo samo na
zgodovinski primer »stalinizma«. Na sploh je treba reči: Če so na pri-
mer »razredi« rezultat načina proizvodnje, ne morejo izginiti pred na-
činom proizvodnje, ki jih evocira, ki jih zahteva, ki se v njih »personi-
ficira«, z njimi pa tudi ne »država«, niti samostojna politika, niti filo-
zofija, niti sploh ideološki značaj vseh oblik tako imenovane »nadgrad-
nje«, pa tudi ne »nadgradnje« v njeni »arhitektonski« določenosti, tj.
v »nadgrajenosti«, v »super-strukturalnosti«.
To, da nobeden teh momentov ne more izginiti, dokler ni vzpostav-
ljen opisani (in z danimi pogoji opisani) »enostavni« način produkcije,
lahko privede (in dejansko nenehno vodi to možnost v socializmu, ki
povsod po svetu stoji nasproti kapitalizmu, ne samo mejno in prostor-
sko: v »obkolitvah«, temveč izhaja iz kapitalizma samega in kot sociali-
zem v samem sebi stoji nasproti kapitalizmu) — do odlaganja »udeja-
njenja« enostavnega, enotnega in edinega delovnega procesa. To se mora
dogajati toliko bolj gotovo, če upoštevamo ekonomsko, tehnološko itn.
ekspanzivnost modernega kapitalizma. Z njegovo ekspanzivnostjo ni po-
dana samo možnost udejanjenja »višje faze« komunizma, niti samo mož-
nost odlaganja tega udejanjenja, časovno podaljšani interval, ki človeštvo
postavlja na preizkušnjo; zdaj stojimo pred možnostjo, ki se kdaj pa
kdaj in ponekod vedno bolj »aktualizira«: pred možnostjo modernemu
kapitalizmu analogne psevdo-sinteze elementov in momentov enostav-
nega procesa, »zmage« Hegla onkraj meja njegove epohe.
Proces degeneracije, pospremljen z razvojem, z dejanskim in navi-
deznim bogastvom, lahko zajame kritično revolucionarno »periodo pre-
obrazbe«, kot pravi Marx v »Kritiki gothskega programa« (W. 19, str. 28).
V načelu in zaradi različnih empiričnih razlogov lahko kritika poli-
tične ekonomije ne le prepusti prostor nekritični ekonomiji, temveč
»vulgarno« degenerira v ekonomizem; lahko kritika filozofije ne le pre-
pusti prostor filozofiji kot takšni, temveč degenerira v privatni in grup-
ni »svetovni nazor«, se izprazni svoje substancialnosti in se spremeni v
ideologijo v ožjem pomenu besede, tj. v psevdo filozofijo; lahko kritika
politike prepusti prostor ne le politiki, ki se prakticira v intentio recta,
temveč operacionalnemu manipuliranju z množicami in politikantstvu.
Možnost uresničenja, niti ne njegovo odlaganje, ne sme nasesti na
bitno-človeško nekontroliranih procesih psevdosinteze po zgledu »druž-
be izobilja«. Ta »sinteza« je pozitivistična v nekem višjem pomenu, v
pomenu, v katerem Marx Heglu očita pozitivizem," tj. ostajanje vsega
» Prim. Frühe Schriften I..., 1. c. str. 654.
'1195
pri starem, samo navidezno kritiziranem, samo okrašenem, samo osvet-
ljenem s psevdosijajem raznovrstnosti in mnogoterosti. Da bi se »višja
faza« sploh posrečila, ko za to pride čas, je treba ohranjati, ne zoževati
ali reducirati, vse »fronte«, da popuščanje na eni ne bi pripravljalo do
psevdosinteze. Depolitizacija (včasih skrita za povsem nedolžnim in po-
zitivnim naslovom »deprofesionalizacija«) je prav tako nevarna kot des-
ekonomizacija in defilozofikacija, če naj eno ostane na račun drugih
dveh, ali dva na račun enega, ali nekaj podobnega.
Posluh za resnično sintezo prihaja samo iz tistega, k čemur so eko-
nomija, politika in filozofija enako na poti: iz čistega, uniformnega sve-
ta dela, s pogojem, da je ta svet dela kot takšen zares problematiziran
— ne pa preprosto sprejet — in anticipatorsko pozitivno ali negativno
že izkušen v sedanjosti.
Procesi psevdosinteze deproblematizirajo svet dela, ko ga kot regu-
lativ in postulat prestavljajo v prihodnost, ki še nikakor ni. Samo »de-
janskost« neodložljivo zahteva preobrat.
Morda je skrivanje ravno način absolutne zagotovitve vzpostavitve
(čeprav tako rekoč v zaledju) tega istega sveta dela. »Kraljestvo nuje«,
o katerem govori Marx, se v teh različnih procesih perpetuira, eterni-
zira, ostaja »večno« v možnostih in nevarnostih psevdosinteze. Možnost
v udejanjenju se zlorablja z odlaganjem in s psevdosintezo.
Destruktivna dialektika skupnosti, kritika kapitala (v vseh njegovih
regijah) postaja v tem primeru konstruktivna dialektika sveta dela, ki
je v »prehajanju«, v gibanju, in se ne manifestira, ne kaže kot svet dela,
temveč se skriva za psevdosintezo in s tem upira problematiziranju,
noče biti vprašnje radikalne kritike, ki jo je Marx inavguriral v hori-
zontu »dela«.
»Prihodnost« se odlaga morda zato, ker je tako neproblematični svet
dela že dominantno navzoč, ne da bi bil posebej izkušen v svoji prisot-
nosti. Zato danes ni dovolj usmerjati odnos elementov delovnega pro-
cesa v smer enostavne enotnosti. Cas ogroženosti te smeri je primeren
čas, sposobnost časa za vprašanje o samem »cilju« — smislu. Odpornost
kapitalizma priča o tem, da je in nuce »dan« s tako imenovanim »temelj-
nim dejstvom«, s »prvo predpostavko«, s »temeljnim pogojem vsake
zgodovine«, kot tudi da se v »prvi fazi komunizma«, v socializmu, bo-
juje boj še za nekaj drugega kot za svet dela. To nekaj drugega se ne
uvaja v misel s skrajšanjem delovnika, z osvobajanjem od dela v mate-
rialnem smislu, z avtomatizacijo in avtomacijo, s podaljševanjem »pro-
stega časa« itn. Vse to je lahko preoblikovano, prispodobljeno, prilago-
jeno svetu dela, če »enostavni« delovni proces z vsemi implikacijami,
ki smo jih razložili, ni premišljen in zgodovinsko pretehtan z nečim,
kar je starejše, zgodnejše in prej kot tisto »prvo« in »začetno«, kar je
pred delom samim, pa ni ne-delovno v pomenu: ne-človeško, temveč,
nasprotno, vse »delovno« omogoča kot njegova možnost sama.
Meja med kapitalizmom in komunizmom teče skozi komunizem v
obeh njegovih fazah: to je tisto temeljno sodobno izkustvo človeka, ki
se za ceno maksimalnega napora poskuša izmakniti pritisku svojih last-
'1196
nih proizvodov. To je temeljno so-dobno izkustvo, ki nam ga je omo-
gočil Marx, ko je, še vedno metafizično — z one strani racionalno regu-
lirane in kontrolirane »menjave snovi« človeka z naravo, postuliral res-
nično »kraljestvo svobode«, »razvoj človeških moči, ki samemu sebi ve-
lja kot samosmoter« (Kapital III, W. 25, str. 828). To »kraljestvo svo-
bode« je za Marxa resda utemeljeno »samo na onem kraljestvu nuje
kot na svoji bazi« (ibid.), vendar njegova samosmotrnost rebelira proti
vključitvi v »kraljevstvo nuje«. Clovek-narava kot substanca-subjekt in
v toliko: izpolnjena totaliteta, monizem narave-človeka so presekani s
to mislijo o »kraljestvu nuje« in »kraljestvu svobode«, z dualizmom teh
dveh »kraljestev«. Prvo prenaša drugo, drugo je samo sebi samosmoter.
Skozi absolut gre razcep, s tem pa tudi skozi »človeško naravo«, skozi
»naravo« sploh, skozi enostavni delovni proces, skozi Delo sploh. »Prosti
čas« ni čas brezdelja niti intermezzo delovnih procesov — gledano od
dela sem je samosmoter. Ta čas za »višjo dejavnost«, kot pravi Marx v
»Grundrisse...« (1. C. str. 599), deluje transformatorsko, preoblikujoče
na »delovni čas« in s tem na »delovni proces«. Ukinja se nasprotje »pro-
stega časa« in »delovnega časa«. To pomeni, da »samosmotrno« kralje-
stvo svobode kvalitativno spreminja delovni odnos do vsega, kar je, ali,
z drugimi besedami: da se pravzaprav odnos »kraljestev« medsebojno
spreminja, da ne le da »kraljestvo svobode« lahko zraste na osnovi
»kraljestva nuje«, temveč je celo — in to je tu odločilno — ono samo,
s svoje strani, izvorna predpostavka »kraljestva nuje«. Ce dualizem »kra-
ljestev« ni formalno-logična nekonsekvenca ali stiska, ki izhaja iz pre-
velikega upoštevanja »realitete«, »empirije«, »znanosti«, »tehnike« itn.,
temveč prava miselna stiska — potem je sposoben v okviru »dela« moti-
virati njegovo vprašanje.
Marx je s staro aristotelsko in heglovsko kategorijo »samosmotra«
problematiziral enostavni delovni proces iz časa in svobode. Da je »pro-
sti čas«, to je nekontroliran, neplaniran, ne-esencialen, ne-naraven, sploh
mogoč — to je tisti čudež, nad katerim obstane neka misel, globlja od
filozofije, čudež, ki pušča za sabo vso metafiziko in sploh vse delo, ču-
dež dogajanja pred dogajanjem, da tako rečemo: zgodovine pred vsako
zgodovino. To je tisto radikalno novo in hkrati prastaro, kar zares po-
meni specifično razliko nasproti svetu dela. V današnji konstelaciji za
tistega, ki mu je do »človeške družbe«, do »komunizma«, ni nujnejše
naloge od premisleka, ali vsaj odprtosti, pripravljenosti za sprejem, te-
ga vprašanja dela samega, zunaj in pred sintezo in psevdosintezo, ki jo
sugerirajo, vsiljujejo, servirajo z različnih strani. Še več, odsotnst sin-
teze mora urgirati izvorno svobodo — a odsotnost sinteze je »dejstvo«
— namreč: odsotnost resnične sinteze. Tisto svobodo, ki je zadnji motiv
in sidrišče kritike politične ekonomije, kritike pohtike, kritike filozofije
in hkrati možnost njihovega udejanjenja in s tem revolucionarnega pre-
obrata v bistvu dela.
To zahteva, da se znova premislijo politična ekonomija, politika in
filozofija v socializmu glede na vsemu delu in vsej produkciji neujem-
5* — Problemi	1197
Ijivi prosti čas, če je to, kar je tu »prostost«, če je to, kar je tu »čas«,
sploh tema misli.
»Strategija« pri nas in v svetu, v prehodnem obdobju, v »prvi fazi
komunizma«, mora počivati na pretehtanem razmerju med fundamen-
talnimi momenti za »višjo fazo«, na pretehtanem razmerju ekonomije,
politike in filozofije. Vendar mera tega razmerja ne more biti v relatah
te relacije, temveč samo v nekem preobratu, ki — ko anticipira rezultat
sinteze — to sintezo vnaprej tako problematizira, da velja dilema: ali
delo, ali izvorna svobdoa prav tam, kjer je delo = svoboda.
Prevedel Janez Dokler
'1198
Južnotirolski Nemci
ob primorskih Slovencih
v odnosu do Italije
(Poskus komparativnega zgodovinskega pogleda na trikot nacionalnih
in državnih odnosov)
I. Juvančič
Uvod
V	odnosu narodov igra afekt, čustvo, svojo vlogo. In kakšno! Lju-
bezen do domovine, do mere upravičena, je vsem nacionalizmom bila
gibalna sila. Menili so, da ji mora ustrezati kot sestavna komponenta
sovraštvo do soseda.
PATRIE — PATRIA — VATERLAND — DOMOVINA, pravemu pa-
triotu nad vse draga, ljuba, je šovinističnemu nacionalizmu postala
m a 1 i k , ki mu je žrtvoval nešteta življenja v dveh svetovnih vojnah.
Zaljubljena zamaknjenost, zaprtost vase, čezmerno povzdigovanje,
precenjevanje samega sebe, svojega naroda, države na eni strani, igno-
riranje, podcenjevanje nasprotnika na drugi; kje naj najdemo rešitev,
da rešimo taka dva subjekta in jih postavimo v objektivni svet?
Zaljubljenca, slepo zaljubljena, je težko postaviti v resnično real-
nost. Do smrti sprta nasprotnika je težko prepričati o pravu.
Kaj ko bi jih odtrgali iz njihovega sveta in jih postavili v po-
doben svet, da se tam razgledajo?
V	središču te razprave stoje južnotirolski Nemci. S pri-
morskimi Slovenci imajo marsikatero podobnost iz starih dni.
Pogled z vrha gora je vedno obsežnejši kot iz doline.
Danes, ko ves svet poskuša zapustiti pota ozkega nacionalizma, ko
se odpirajo mednarodni vidiki, ko Združeni narodi iščejo svojo uvelja-
vitev, ko sosedni narodi, zlasti tisti, ki imajo tu in tam svoje odtrgane
drobce, narodnostne manjšine, tipajo za novimi stiki, je poskus pogle-
dati eno sporno narodnostno vprašanje, tu južnotirolsko, na mestu.
5* — Problemi	1199
Južnotirolsko vprašanje
(Napetost med Italijani in južnotirolskimi Nemci)
Na zunaj gre danes vse razpravljanje o tem, kako naj se uresniči
avtonomija južnotirolskega nemškega ljudstva, zagotovljena s paktom
De Gasperi—Gruber.
Za tem pa stoji trda stvarnost, o kateri razpravljajo že najmanj
petdeset let tako Italijani kot Nemci. V to stvarnost prodremo le, če
poznamo literaturo, če sledimo časopisnim bojem. V čem obstaja?
1.	Neizpodbitno je dejstvo, da je v obdobju pred I. svetovno vojno
že celo stoletje južnotirolsko ljudstvo živelo na območju od Brennerja
do Salurnske soteske. Vsa ljudska štetja od 1848. dalje govore o tem.
2.	Italija, ki je uveljavljala zahtevo po naravni, geografski (da ne
rečem strateški) meji na Brennerju, je proti temu dejstvu postavila in
postavlja ob zahtevi po varnosti še dve trditvi:
a)	Substrat južnotirolskega nemškega ljudstva sestavljajo Ladinci
— ostanki teh so še živi. Ti pa so neolatinci, ki govore italijansko na-
rečje. Torej so južni Tirolci v veliki večini germanizirani Ladinci. — Ob
tej glavni tezi stoji še druga trditev posebne narave.
b)	»Unterland«, spodnja dežela Bočna, mesto Bočen samo, Meran,
so že od 15. stoletja dalje poznali italijanske naseljence. Zelo ostro spod-
bijajo zato avstrijska štetja po občevalnem jeziku in trde, da 1910. npr.
niso bili na južnem Tirolskem le 3 % Italijanov, marveč, če vzamemo
najbolj ekstremne trditve, kar 23,5
Vsaj delno je zahtevo po »Unterlandu«, po spodnji deželi, podprlo
dejstvo, da je fašizem z novo industrijsko cono po letu 1930. Bočen ita-
lijaniziral. Res je, pravijo Nemci, prav tu, v »spodnji deželi«, so bili tisti
3 % Italijanov, toda, kar je več kot to, ne drži. Italijanska zgodovinska
teza kot tudi teza o ljudskem štetju naj bi bih zato le opravičilo za ita-
lijanizacijo Bočna, za ustanovitev industrijske cone, ki je načrten pro-
dor z juga na sever.
Ce pretresemo italijanske trditve in dokaze, vidimo najprej, da gre
za lingvistično vprašanje, bolje za vprašanje lingvistične paleontologije,
povezane z zgodovino, da si Italijani laste Ladince. Druga trditev o »Un-
terlandu« je vprašanje zgodovine in vprašanje, kako naj ocenjujemo av-
strijska ljudska štetja.
Kako odgovarjajo nemški, zlasti tirolski zgodovinarji na italijanske
dokaze o italijanstvu Merana, Bočna in spodnje dežele?
Vseh italijanskih dokumentov o Italijanih v spodnjih krajih je zelo
malo, kar zadeva stoletja nazaj. Gre za posamezne raztresene listine, ki
govore o italijanskih trgovcih, bankirjih ali pa tudi, in to manj, o arhi-
tektih, umetnikih, ki so se tu mudili zlasti od renesanse dalje. Podrobno
tu ni moči pretresati teh zgodovinskih dokumentov, ki jih zadnja leta
zopet komentira publikacija Archivio per l'Alto Adige (— Istituto di
studi per l'Alto Adige, direktor Carlo Battisti v Firencah v vseh letnikih
zlasti od 1955—1964 — XL IX— LVII dalje). Gre za posamezne primere;
proti temu stoje dokazi Nemcev (npr. A. Stolz, Geschichte des Landes
'1200
Tirol — 1955, pisana po zbirki zgodov. dokumentov, več debelih zvez-
kov), ki jasno prikažejo zgodovinski razvoj in povedo, da so Italijani le
posamični priseljenci. Gre za podoben primer kot v naši zgodovini, re-
cimo, za Ljubljano v 16., 17., 18. stoletju, ki pač ne more biti italijanska,
čeprav v obdobju npr. Akademije operosorum nastopajo v mestu celo
italijanske gledališke družbe.
Težje je vprašanje avstrijskih ljudskih štetij, ki jih italijanska lite-
ratura spodbija. Toda prav trditev, da je na južnem Tirolskem bilo kar
23,5 %' sloni na čudnih predpostavkah. Da so prišli do tega števila 23,5 %,
kar je skoraj četrtina prebivalstva spornega ozemlja, so italijanski sta-
tistiki (prvačil je E. Tolomei), kratkomalo izločili iz ozemlja južne Ti-
rolske Lienški okraj, češ da gravitira na Dravo, to je na Crno morje.
Drugič, oporekali so, da so 1910. Avstrijci namerno izvedli štetje v jeseni,
ko tu ni bilo italijanskih sezonskih delavcev itd. S tem da so zmanjšali
teritorij južne Tirolske na vzhodu, so pridobili procentualno večje šte-
vilo Italijanov, ko so še popravljali po svoje avstrijsko štetje, zlasti s
tem, da so vse Ladince prišteli k Italijanom, čeprav so se mnogi izjavili
za nemško govoreče. Težko je te popravke podrobno kontrolirati. Kon-
čamo lahko s trditvijo, da, če je v avstrijskih štetjih 3 % Italijanov pre-
malo, jih je v 23,5 % dosti, dosti preveč, še 10 % bi bilo kot najvišja zgor-
nja mera absolutno previsoko število.
Težje je vprašanje Ladincev. Ti Retoromani, ki so substrat južno-
tirolskih Nemcev, kar vsi nemški viri odkrito priznavajo (npr. dr. Her-
mann Wopfner, univ. prof. v Innsbracku), so problem za sebe, saj ga
celo italijanski lingvisti, ki so šli za Goričanom I. Ascolijem, drugače
rešujejo kot C. Battisti, ki je svojo tezo, da so Ladinci italijansko ljud-
stvo, njihov jezik pa italijansko narečje, postavil šele pred dobrimi pet-
desetimi leti. V neki francoski študiji pa je Battisti sam priznal, da je
nanj nemalo vplival »sentimento pattriotico« — patriotični čut. Več o
tem bomo še govorili.
Samo mimogrede pa omenimo, da je teza o germanizaciji južne Ti-
rolske, ki je nekoč bila italijanska, našla vstop celo med italijanske di-
plomatske argumente. Segni je pred ZN 18. 10. 1960 kot italijanski zu-
nanji minister^ uporabljal to trditev.
S tem že stopimo v zaplet nacionalnih trenj, političnih in diplomat-
skih, najmodernejšega časa, ki je z južnimi Tirolci povezal tudi goriške
in tržaške Slovence z istrskimi Hrvati v deloma skupno usodo zlasti
med 1918. in 1945.
Samo zgodovinski pregled lahko da globlje pojasnitve. Odnos na-
rodov, ljudstev, vprašanje narodnih manjšin, ljudskih skupin, npr. prav
Ladincev, se ne reši samo s pravnimi (ustavnimi in upravnimi) uredit-
vami. Te so formalne narave, nujne za urejanje družbenih in državnih
odnosov, toda za vsem tem pa polje živo življenje. Tu je prava vsebina.
1	Terre Redente e Adriatico, Trentino e Alto Adige, Milano, voi I., str.
208 dalje.
2	österreichische Zeitschrift für Aussenpolitik 1960, citiran po H. Mieh-
sler, Südtirol als Völkerrechtsproblem, 1962, str. 120.
'1201
to so gonilne sile, ki so med narodi, ljudstvi med državami različne po
kvaliteti in po kvantiteti. Različne po moči, po smeri in po ciljih. Tudi
po sredstvih, ki jih ti subjekti za dosego ciljev izbirajo. Zgodovina mora
izreči svojo besedo.
Zgodovinsko ozadje južnotirolskega vprašanja —
stične točke s Slovenci
Komparativna zgodovina je problematična, če gradi na golih analo-
gijah. Pri zastavljeni nalogi ne gre za analogije. Gre za dogajanja, ki
povezujejo, gre za skupne dejavnike, za iste vzroke, dasi so učinki, po-
sledice različni.
Pogled na zemljevid, ob vsej problematiki geopolitike, ki jo je po-
stavil za svojo osnovo imperialistični nacizem, poznal pa jo je, prikro-
jeno seveda, tudi fašizem, nam pove, da Italija s svojo zahtevo po meji
na Alpah — postavil jo je že 1845 sardinski glavni štab,^ zadene na Bren-
ner kot edina vrata na sever, na Kanalsko dolino v severovzhodni smeri
in na Postojnska vrata na vzhodu. Zadene ob južne Tirolce tam, ob Slo-
vence tu. To je prvo dejstvo. Za uresničitev, za dosego teh vrat se nato
zlasti v 20. stoletju bori italijanski iredentizem pod geslom: Trento-
Trieste (drugo zgodovinsko dejstvo), ki zadeva ob Nemce južne Tirolske
in Slovence na zahodu.
Ko londonski pakt iz aprila 1915, s katerim Italija izstopi iz zveze
Nemčija—Avstrija na stran antantnih sil, dobi svojo uresničitev po voj-
ni 1918., in ko Italija navzlic in vkljub Wilsonovi samoodločbi (9. Wil-
sonova točka) dobi v svojo oblast ključe Brennerja, Kanalske doline.
Postojnskih vrat, pridejo pod italijansko oblast s senžermensko pogodbo
južni Tirolci in z rapalsko Slovenci Goriške, Trsta in slovenske Istre.
Veže jih skupna usoda, zlasti v dobi fašizma. To je tretje dejstvo, ki
ga le deloma spremeni mir po II. svetovni vojni, saj ta takoj prizna
Italiji južno Tirolsko, na zahodu pa pusti Italiji še Kanalsko dolino.
Beneško Slovenijo in Gorico z okolico, da o samostojnem mestu Trst
ne govorimo.
In še četrto zgodovinsko dejstvo, ki povezuje južne Tirolce in Slo-
vence kot mejaše Italije, ki pa sega daleč nazaj v zgodovino do nase-
litve Bavarcev — Alemanov na Tirolskem in Slovencev na zahodu, na
Koroškem in Goriškem. Ta naselitev poteka hkrati in pride na Koro-
škem in na vzhodnem Tirolskem, ki je danes deloma italijanski, med
njimi do spopadov, zapletov, zvez, slednjič do podreditve slovenskega
ljudstva bavarski, nato frankovski oblasti.
Ob vsem tem dobi to četrto dejstvo svojo posebno zgodovinsko
nianso: vsi nacionalizmi 19. in 20. stoletja po svoje, sebi v prid, prika-
zujejo preteklo zgodovino, se nato sklicujejo na zgodovinske resnice
3 Annibale di Salurzo, Rivista Militare di Torino IV (vol. III) 1845. Čla-
nek: Le Alpi che cingon l'Italia considerate militarmente.
'1202
in pravice, zgodovinske misije. Podrobno bomo o tem govorili v nadalj-
njem razpravljanju. Tu kratko omenim italijansko šovinistično gledanje
skozi očala »rimstva«, »latinstva«, »misije Rima« — saj je ta že v za-
četku našega štetja priključil Italiji kot decima regio tako južno Tirol-
sko kot slovenski zahod do Postojnskih vrat — »porta dei barbari«. Ne
smemo pa zamolčati, da vračajo Nemci s svetim rimskim cesarstvom
nemške narodnosti, ki je prineslo v fevdalni dobi svoj red do Italije in
v Italijo, do Jadrana. — Slovenci v ta dvoboj ne moremo posegati. —
Specifičen spopad med nemškim in italijanskim zgodovinskim gleda-
njem pa tu dobi vprašanje polatinjenih staroselcev Ladinov, Furlanov,
ki je zgodovinsko deloma utemeljeno. Ni pa vseeno, vsaj za Italijane,
ali razglasimo Ladine-Furlane za samostojno jezikovno skupino, ki je
drugačna od italijanskih narečij, ali jih, kot hočejo nekateri italijanski
lingvisti, prištejemo v sklop italijanskih narečij. — Kot sosedje Fur-
lanov so pri rešitvi tega vprašanja zainteresirani tudi Slovenci.
Komparativna zgodovina, južna Tirolska in stiki s Slovenci, je to-
rej po teh štirih dejstvih utemeljena. Dane so realne povezave, zemlje-
pisne in zgodovinske. Ne gre za gole analogije, pač pa za zemljepisno
in zgodovinsko utemeljene analogije, dasi je razvoj prvih kot drugih
šel le svojo specifično zgodovinsko pot.
Južna Tirolska — lega
Ne gre, glede na naše razpravljanje, da damo natančni zemljepisni
pregled z vsemi zemeljskimi, gospodarskimi, etničnimi podatki. Pač pa
najvažnejše, res samo značilne poteze.
Južna Tirolska, del celotne Tirolske je ozemlje dveh glavnih alpskih
dolin Adiže (nem. Etsch, ital. Adige) in doline reke Eisack (ital. Isarco),
ki se pod glavnim mestom dežele Bočnom (ital. Bolzano) izliva v Adižo.
Reki sestavljata grobo obliko grške črke Y — ipsilon, pri kateri je desni
zgornji krak dolina Eisack, ob kateri leži drugo važno mesto Brixen.
Levi krak je bolj razpotegnjen v zgornji tok Adiže (dolina se imenuje
Vintschgau — ital. Venosta), ki je zlomljen v koleno: iz smeri zahod—
vzhod preide reka v smer jugovzhod. Prav ob tem kolenu nekako leži
tretje najvažnejše mesto Meran (ital. Merano) in bhzu njega grad Tirol,
ki je deželi dal ime.
Obe reki imata vrsto dotokov, stranskih dolin, nekatere bomo še
omenjali, tu omenimo le reko Rienz, ki se izliva nad Brixnom v Adižo
in prihaja z vzhoda. Njena dolina nosi ime Pustriška dolina — Pustertal
(ital. Val Pusteria); ob njej leži mestece Bruneck. Pustriška dolina pa
ni samo dolina rečice, ime daje že Zgornji Dravi, ki izvira na razvodju
Toblaškega polja (Toblach, ital. Dobbiaco) v višini 1200 m nad morjem.
Cesta in železnica vežeta tu Koroško, vzhodno Tirolsko (danes pod Av-
strijo) in južno Tirolsko. Dve mesteci moramo tu omeniti, in to: Inni-
chen (ital. San Candido), danes na južnem Tirolskem, in Lienz že v
vzhodni Tirolski pod Avstrijo, saj so se tu v šestem stoletju n. š. srečali
'1203
Bavarci in Slovenci (prvi boji leta 593). O tem je pisal že Paulus Dia-
conus v svoji longobardski zgodovini.'^
Na severu južne Tirolske se vleče iz smeri vzhod-zahod greben sred-
njih Kristalinskih Alp: ötzialske, ki preidejo v Zillertalske; ob začetku
prvih je prelaz Reschenscheideck (1520 m), pod katerim izvira Adiža,
ki pelje v zgornjo innsko dolino severne Tirolske. Važnejši prelaz Bren-
ner (1374 m) z železnižko progo in cesto Italija-Avstrija (Innsbruck) je
med ötztalskimi in Zillertalskimi Alpami, katerih največji vrhovi gredo
precej nad 3000 m; nad Pustriško dolino kipe v nebo že Visoke Ture.
Omenimo še Dolomite, ki v smeri jugozahod-severovzhod leže med levim
bregom srednje Adiže tja do Pustriške doline.
Glede na zemljepisno širino leži južna Tirolska med 46. in 47. zemelj-
skim vzporednikom. Nekaj nad 46" leži naša Ljubljana, nekoliko bolj
na sever Trident (ital. Trento). Gorica pa je nekaj pod 46'>, Brenner na
47° in je v isti zemljepisni širini kot severna meja Koroške. Ker je mesto
Salurn (ital. Salomo) s Salurnsko sotesko ob Adiži najjužnejše naselje
južnotirolskih Nemcev 25 km severno od Tridenta, lahko označimo lego
južne Tirolske glede na slovensko ozemlje nekako med Kranjem ali
Kobaridom (Tolminska) in severno Koroško: s centrom v dolini Drave,
samo d^ se ne dolina Adiže in še manj Eisacka ne moreta primerjati
z ravninskim svetom ob Dravi. Gre za ozke gorske doline na južnem
Tirolskem. Ce upoštevamo, da meri južna Tirolska, današnja Bocenska
provinca 7400 km^. vidimo, da to pomeni kar eno tretjino republike Slo-
venije (21 000 km^). Gostota prebivalstva pa je dosti manjša; niti 50 na
kvadratni kilometer, v Sloveniji pa 78,6. Ob glavni dolini južne Tirolske
živi 120—150 ljudi na kvadratni kilometer.
Južnotirolska pokrajina je svet gora: 40 % je leži nad 2000 m, 84 %
nad 1000 m. Obljudenost seže zelo visoko: dolina Vintschgau (Venosta)
je najbolj visoko obljudena (tja nad 1900 m); najvišji kmečki dom, saj
gre vedno za raztresene domove, »Bauernhöfe« leži tu celo na 2010 m. Do-
lina Eisacka, ki ima bolj severno podnebje, nosi domove v višino nad
1600 m, le nekatere do 1700. Gozd in živinoreja prehranjujeta te hri-
bovce, saj imajo bolj kot polje planinske pašnike, planine, višje od
svojih domov. V Pustriški dolini pasejo 70 dni v letu; v najboljšem pri-
meru 90 dni. Travniki in pašniki obsegajo 37 % sveta, gozdovi pa
(Vintschgau jih ima manj, Pustriška dolina in dolina Eisacka več) 39 %.
Samo 6 % je obdelane zemlje, in ta je razprostrta predvsem na dnu
glavnih dolin (Adiža-Eisack-Pustriška dolina). Tja do Merana ob Adiži
uspeva trta, pa tudi ob Eisacku seže na pobočju brixenske kotline. Ob
sadju južni Tirolci izvozijo največ vina: 48 % ga gre v Nemčijo, 42 %
v Švico, samo 10 % v Avstrijo. Na 9000 hektarih vinogradov (65 % jih
leži v gričevnatem svetu) pridelajo letno 700 000 hI vina, ki ima priznana
imena: »Traminer«, znan kot traminec pri nas; »Terlaner«, »Kälterer«
itd. (Podatke glej: Volksbote 26. 3. 1966, str. 13, leto 1966, str. 17, Inns-
Paulo Diacono, Storia dei Longobardi, izdaja Treves, IV C 7, IVC 9.
® Zbornik »Südtirol« — Versprechen und Wirklichkeit, Wien, 1958, str. 269.
'1204
bruck.) Italijanski Tridentinci skušajo nemškim sorojakom konkurirati,
ali pri izvozu vpliva tudi afekt: samo južnotirolsko vino je »Tiroler
Wein«, tridentinsko.
Pri izvozu vina ima južna Tirolska posebno mesto, 30 % vsega izvo-
ženega vina iz Italije je južnotirolskega, dasi to doseže le 0,6 % vse itali-
janske produkcije.
Sadjereja daje zlasti jabolka in hruške, kar 12,7 % vse italijanske
produkcije. Od teh gre 70—80% jabolk v tujino; hrušk 50—70 0/0 v
Avstrijo, Nemčijo, Francijo. Arabske dežele dobe kar 25 %.
Podobnosti z našo Goriško, deželo vina in sadja so na dlani, dasi
zemljepisna lega južne Tirolske ustreza Tolminski.
V svet je že prodrla z rezbarsko domačo obrtjo dolomitska dolina
Grödna, poseljena še z Ladinci (cerkveni kipi, jaslice). Dolina Ahrntal
(Val Aurina) na skrajnem severovzhodu, ki sega že pod Visoke Ture, pa
s svojimi čipkami. Omenimo še glavni dohodek južne Tirolske. Lepota
gora, zlasti dolomitski »Rosengarten«, južni vetrovi in gorkejše sonce
Merana privlačujejo severnjake, ki imajo nekaj pod palcem, in razumeli
bomo, če vkljub gorstvu, kjer je naseljenost redka, dosežejo doline od
120—150 prebivalcev na km^. — Pravo mediteransko podnebje pa začne
v ital. Tridentu.
Ce se opremo na avstrijsko uradno štetje iz leta 1910, je na južnem
Tirolskem živelo 235 000 Nemcev in 7000 Italijanov. Prvih je bilo 97,4 %,
drugih samo 2,6 %.
Leta 1921 so Nemci-Ladinci padli na.........88,5%
Leta 1939 so Nemci-Ladinci padli na.........75,2 %
Leta 1952 so Nemci-Ladinci padli na.........64,8 %
v primerjavi z Italijani.
Res je, da Italijani spodbijajo avstrijsko štetje iz leta 1910, toda da
bi bilo na južnem Tirolskem 1910. kar 62 000 Italijanov, to je slaba četr-
tina, kot so po Tolomeiu skušali dokazati, tega ne sprejme noben resen
poznavalec te pokrajine.® Po prvi svetovni vojni je zlasti fašizem začel
z industrializacijo in priselitvijo italijanskih delavcev (Bočen je postal
center, manj Meran in Brixen), tako da ima danes Bočen ital. večino.
Še po II. svetovni vojni naj bi se to nadaljevalo in dotok italijanskih
delavcev z uradniki naj bi bil med 1946—1953 kar 70 000 prišlekov.' Dotok
italijanskih priseljencev, zlasti delavcev, je bil tolik, da sta mesti Bočen
in Meran že pred drugo svetovno vojno zgubili nemško večino. Danes je
razmerje tako, da ima Brixen samo slabo tričetrtino Nemcev. Meran
je pod polovico. Bočen niti ne več na četrtini (Brixen 62 %, Meran 42 " c
in Bočen 23,3% Nemcev).
Vendar pa je glavna kriza južnotirolskega nemštva drugje, namreč
v strukturi prebivalstva. Njihova posebnost je v tem, da so kot hribovci,
gorjani, zelo konservativni. Navezani na zemljo in svoj »dom«, svoj
® Terre Redente e Adriatico 1. c., str. 211.
' Enciklopedija Brockhaus, 1957, str. 332—333.
'1205
»Hof« (dobesedno »dvor«), pa naj je to samo Bauernhof. Se danes se
govori in piše o starem »Höferecht«, pravici kmečkih domov, ki je
menda reševalo nemštvo skozi stoletja.® Kako se bo reševalo v 20. sto-
letju, je vprašanje; trdijo pa južni Tirolci sami, da se 70 % prebivalstva
preživlja s poljedelstvom.® Zgodovina je tirolskim kmetom prizanašala,
jih še bolj utrdila. Konservativni ponos, ki se drži svoje noše, svojih šeg
in navad do danes, jih dela neprilagodljive. Domove dedujejo prvoro-
jenci. Kam z drugimi otroki? Mnogi ostajajo doma kot hlapci in dekle
ali iščejo slična mesta na drugih kmetijah in še danes premnogi dobivajo
po starih tradicijah prehrano, obleko brez določene stalne plače, brez
socialnih zavarovanj. Druge — manjšino, zamika svet z obrtjo, s tovarno
manj.
Rešitev južnotirolskega nemštva je v rešitvi kmetijstva v sožitju
le-tega z industrijo, ki je pa danes v italijanskih rokah. Za dvig kme-
tijstva se bore južni Tirolci v okviru italijanske države in pokrajine.
V pomoč, čeprav nezadostno, so jim razvite domače kreditne zadruge
— sistema rajfajznovk, številne vinarske zadruge in skupne kleti.
Nekateri statistični podatki glede južne Tirolske
® Glej kratko Brockhaus 1. c.
9 Zbornik Südtirol, članek H. Dieti, Bauernbund, str. 263—271.
«> Zbornik Südtirol , str. 417—437.
'124
5. Socialna struktura južne Tirolske:"
A. Južnotirolski Nemci:
Opomba:
L. 1910. južna Tirolska nima industrije. Tabela glede južnotirolskih
Nemcev nam pove, da od 1910. do 1951. porastejo v poljedelstvu zapo-
sleni od 60 na skoraj 70 %. Padejo kar za eno tretjino javne službe,
prosti poklici, medtem ko pri Italijanih od manj kot četrtine narastejo
na več kot polovico. Tu gre za spremembo v oblastvenih položajih. Nemci
so bili 1910. gospodarji dežele, nato so jo prevzeli Italijani. Postavka
pod b) Obrt, gostinstvo, trgovina, po 1939. je tu tudi industrija) govori
za sebe. Italijani porastejo od 18% na 43%, Nemci pa le od 18% na
23 %. Delavci so pač Itali jani, presežek pri Nemcih je najbrž samo pre-
sežek v obrti in gostinstvu.
Prerez skozi stoletja
(Bistvene zgodovinske poteze južnotirolskega nemštva)
Tirolec prof. H. Wopfner" je mimo nacistične rasne teorije upravi-
čeno trdil, da tirolsko ljudstvo izhaja iz retoromanskega substrata, os-
nove, in neke nemške nadgradnje, če pa je retoromanščina, v našem
primeru ladinščina, samo eno italijanskih narečij, zakaj bi jih ne pola-
tinili, poitalijančili, so sklepali in sklenili italijanski ultranacionalisti.
Drugače so mislili in mislijo južni Tirolci.
Alpski svet Tirolske so Rimljani zasedli leta 15. pred našim štetjem
vse tja do Donave. Provinca Raetia secunda — zunanja Recija, ta je
imela center v Augsburgu, za nas ne pride v poštev. Raetia prima —
notranja Recija je bila tostran in onstran Alp. Glavni rimski center
Curia, danes Chur (retoromanski Cuera) je glavno mesto retoroman-
skega švicarskega kantona Graubünden. V notranji Reciji nimamo
drugih večjih rimskih mest, le »neke postaje« ob glavnih cestah čez Alpe
" Zbornik Südtirol, str. 272—285.
H. Wopfner, Entstehung und Wesen des Tiroler Volkstums, v reviji
»Tirol« 1. 1934.
'1207
obstajajo za prevoz blaga (»Nachschubstationen«) meni Rudolf Egger,
torej doseljenih Latincev, Rimljanov tu ni bilo dosti."
Prebivalci Tirolske so bili Reti, prek katerih so šli Kelti v četrtem
stoletju pred našim štetjem, dotaknili so se jih z juga Etruščani. Reti
so predrimsko ljudstvo v sorodu z Iliri, Karni, Veneti, Noriki, ki so
obvladali »Alpe na vzhodu«. Vprašanje, ki je sledilo z vstopom v rimsko
cesarstvo, »ali je romanizacija (ki je sledila z vstopom v rimsko ce-
sarstvo) alpsko prebivalstvo spremenila, je treba zanikati,« meni Egger,
»če poznamo rimsko zgodovino in vemo, da moč države v prvem sto-
letju naše ere ni bila več tolikšna, da bi v večjem obsegu mogla oddajati
presežek prebivalstva... To velja zlasti za notranjo Recijo, ki je ena
najbolj konservativnih dežel,« to se pravi latinizacija se je je le malo
dotaknila.
Ko se začne preseljevanje narodov, zlasti v petem in šestem sto-
letju pritisk germanskih ljudstev, se pred njimi boljši, zlasti latirizirani,
romanizirani, sloji umikajo čez Alpe. Egger navaja podatek o škofu
Augsburgu, ki je končal tostran Alp (leta 375 v Sabenu pri Brixnu).
Ce se ozremo v zgodovino naše slovenske zemlje, v njeno najstarejše
obdobje, mimo rimske dobe do naselitve naših pradedov, najdemo tu
analogije z južno Tirolsko.
Na staro Recijo je mejil Norik; ozemlje današnje Koroške in vzhod-
ne Tirolske. Okraj Lienz (vzhodna Tirolska) je spadal še pod Norik,
mestece stoji blizu rimskega Avgunta.
Drugo vprašanje, ki veže Recijo z Norikom in še deloma Panonijo,
je problem staroselcev, romanizacija le-teh in poleg te problem na-
stanka Retoromanov, jezikovne skupine, ki je nekoč govorila sorodni
jezik od Rena, prek južnih Alp do Soče in Trsta. Kar so Ladinci za južno
Tirolsko, to so za nas Slovence naši mejaši na zahodu, Furlani, še danes,
In še tretje dejstvo, paralela naselitve Bavarcev, Nemcev na Tirol-
skem in Koroškem in obenem Slovencev v današnjem svetu Alp na naši
zahodni meji. Tu gre celo za zgodovinske zaplete. Kar je tirolski zgodo-
vinar Egger trdil za romanizacijo Recije, moremo dokumentirati tudi z
navedbami naših zgodovinarjev. Bogo Grafenauer''* govori o romanizi-
ranom prebivalstvu iz Norika, ki beži v Alpe proti zahodu in v Furlanijo.
V Alpah pa kaže umik Norikov na zahod v današnjo južno Tirolsko že
»noriška dolina« v stari Reci j i ob Eisacku, prav tako tudi ime Noriki,
ki so si ga v IX. stoletju v latinskih virih včasih nadevali Bavarci.
Grafenauer za Milkom Kosom", poudarja, da so Slovenci v začetku
naselitve zadeli in mejili na Furlane, ki imajo »značilne retoromanske
poteze« in njih sorodniki sežejo tja »do švicarskih Alp, to je v pokrajino
Recijo«.
Theodor Mayer, Die Alpen als Staatsgrenze und Völkerbrücke, Kon-
stanz — Stuttgart — Zbirka 15 referatov na simpoziju v Reichenau — Izvle-
ček — ocena »Dolomiten«, 9. 3. 1966, str. 3, št. 56.
Bogo Grafenauer, Zgodovina slov. naroda, I. zv., Ljubljana 1964, str. 308.
'5 Milko Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955.
'1208
Od Švice do Jadrana naj bi bivali Retoromani, s tem se slovenski
zgodovinarji strinjajo z nemškimi, švicarskimi (Egger in iz zadnjih let
še Clarina Mätzler).'® Dodajmo še, da je do 19. stoletja v Trstu prevlado-
vala furlanščina — Slovenci na zahodu smo strnjeno mejili na Furlane;
stoletja so v mesta (Trst, Gorica, Videm) pripeljala ljudi z italijanskim
narečjem, jezikom, ki je furlanščino spodrinil in jo napravil le za ljudski
jezik.
Na Tirolskem so se Bavarci začeli naseljevati takrat kot Slovenci
v Alpah, na Koroškem, zadeli so ob Retoromane, ki se tu še danes ime-
nujejo »Ladini« — slovenski se je uveljavilo ime Ladinci. V stoletjih so
se ti germanizirali: dolina Vintschgau — Val Venosta — šele v 17. sto-
letju. O tem se sodbe nemških in italijanskih zgodovinarjev in lingvistov
bolj ali manj ujemajo, dasi podajajo eni in drugi problem v drugačni
luči in v drugačnih sklepih. Nemci potiskajo germanizacijo čim bolj
nazaj v pretekle čase, Italijani pa skušajo najti ostanke retoromanščine
še v najbližjih stoletjih. Le malo je o tem pravih zgodovinskih dokumen-
tov, zapiskov. Dokazi slone večinoma na lingvistični paleontologiji.
Ni torej strogo zgodovinskih dokazov. Vsi zgodovinarji, italijanski
kot nemško pišoči in naši, se opirajo na dognanja lingvistov, ki študi-
rajo obseg retoromanskih ljudstev na bazi imenoslovja (rek, krajev —
toponomastika itd.). Imena so nam dostopna v latinskih oblikah in iz-
luščiti je treba predrimske, ilirokeltske, ilirovenetske itd., substrate in
adstrate. Omeniti je še treba drobne, še malo ugotovljene »kalke«, be-
sede in rečenice, ki so prešle od staroselcev prav tako v tirolščino kot
v slovenščino."
Tu se moramo ob Bavarcih ozreti na Slovence, na njih naselitev,
na stike.
2e 593. je prišlo pri Avguntu-Lienzu do prvega boja med Slovenci
in Bavarci, v katerem so bili Slovenci poraženi; naslednja leta so ob
obrski pomoči Slovenci Bavarce premagali (več glej: M. Kos 1. c. in B.
Grafenauer 1. c.). Slovenci so nato naselili okohš mesta Lienza, številne
vasi ob robeh Lienškega polja so nam znane. Slovenci so segli tudi v
stranske doline. »Meja nekdanjega slovenskega ozemlja na vzhodnem
Tirolskem oklepa doline, ki pošiljajo svoje vode v potoke, ki jih zbira
rečica Isel, ta pa se izliva pri Lienzu v Dravo. Skrajne stalne naselbine
segajo v Defereggentalu in v Virgentalu do višine okoli 1300 m.«'® Prof.
Fr. Bezlaj je na podlagi svojih študij o krajevnih imenih'^ prišel do istega
sklepa: skrajna meja slov. kolonizacije na zahodu je linija Luggau—Ass-
ling do hribov, ki obkrožajo Defereggental«.
Clarina Mätzler, »Montfort«, Viertel]ahrschrift für Geschichte, Heimat
und Volkskunde Vorarlberg, 1965, št. 4.
" Archivio per l'Alto Adige 1962 ocena dela N. Latovary, Concordances
toponomyques des regions alpines c. c., str. 372—408.
B. Grafenauer v Koroškem zborniku, Ljubljana 1946, str. 63.
Fr. Bezlaj, Kritične pripombe k avstrijskemu delu o koroških krajev-
nih imenih — Razprave in gradivo, INV, Ljubljana 1963, št. 3, str. 67—94.
'1209
Ob tem preseljevanju narodov Bavarcev in Slovencev ugotavljajo
tudi slovenski zgodovinarji, Milko Kos kot Bogo Grafenauer in to za
naše alpske pokrajine, za Norik in tudi za Recijo, da so se »premožnejši
sloji umikali v Italijo, revnejši bežali v varstvo zasilnih utrdb po gričih
ali v gozdovih in odročnejših predelihe.^o Grafenauer omenja beg škofov
Ptuja, Celja, Emone-Ljubljane; ta zadnji konča celo na Siciliji.
Proti sodbi M. Kosa in B. Grafenauerja postavlja Fr. Bezlaj^' trdi-
tev, da so slovenski predniki na zahodu v gorskih dolinah in na manj
dostopnih planotah, npr. na Banjški planoti, dodali bi najbrž z lahkoto
še Brda, dele Beneške Slovenije, Rezije in Kobariški kot, naleteli še na
staroselce, ki so govorili svoj predrimski, ilirskokeltski, venetski jezik,
kar bi pač pomenilo, da so se retoromanska narečja, npr. furlanščina,
obhkovala hkrati in našla svojo jezikovno obliko šele v naslednjih sto-
letjih, od osmega tja do desetega stoletja.
Zgodovinarji sprejemajo sodbo lingvistov, da imamo zlasti v kul-
turi planšarstva »kalke«, to je besede, sprejete od staroselcev, ki so
bili predvsem pastirji, učitelji na novo naseljenih slovanskih kot nem-
ških plemen na južnem Tirolskem in Tirolskem sploh. Le Venantius For-
tanatus iz dobe preseljevanj narodov je priča za ta dogajnja, ko govori
o »vriskanju« — »jodlanju« v Alpah, o kresovih, ki so jih zažigali pa-
stirji, kar je še danes v navadi.^^ Razvoj latinskih besed v retoromanščini
zlasti v poljedelstvu, planšarstvu, ki jih ne najdemo več v živih roman-
skih jezikih, potrjuje vse to dognanje.^^ Pri Slovencih sta o tem pisala
H. Tuma,2'' dasi je ta dal svojo ilirsko razlago, bil je namreč mnenja,
da so ti predrimski staroselci govorili slovansko narečje, in dr. A. МеИк.^^
Končno sodbo lahko strnemo v trditvi: retoromanska narečja se
razvijajo ob vulgarni latinščini iz govoric predrimskih Retov, Norikov,
Venetov, Ilirov in Keltov, kot so se že imenovala ljudstva predrimske
dobe, ki so še zelo malo znana zlasti glede plemenske povezave, jezika
in kulture.
Zgodovinski razvoj je potem retoromansko govorečo skupino, ki
pa je že bila diferencirana med seboj v razna narečja, od Švice do Ja-
drana, razbil. Z juga so pritisnila narečja vulgarne latinščine, ki so že
prehajala v italijanska narečja v lombardsko, na jugu južne Tirolske,
ter v vzhodno beneško narečje. S severa so pritiskala nemško govoreča
ljudska plemena, na južno Tirolsko predvsem Bavarci, ki so ponemčili
mnogo Latincev. Ostali pa so še do danes v stranskih dolinah na levem
bregu Adiže, v območju Dolomitov (doline Groden — Val Gardena, En-
Bogo Grafenauer, Zgodovina Slovencev, zv. I., str. 220.
21 Predslovanski ostanki v slovenščini — Naša sodobnost 1958, št. 8—9,
str. 673—693.
23 L. Reiter, Kulturgeschichte und Wirtschaftsgeschichte Österreichs,
Salzburg 1952, navaja vire.
2^ Glej kratko z omembo virov Herder Leksikon, zvezek 9, str. 1448, Frei-
burg in Breisgan 1934.
2'' Jadranski almanah. Gorica 1928.
2^ Dr. A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, L jubljana 1950.
'1210
neberg, Buchenstein — ital. Lavinallongo — Fassa in Ampezzo). Najde-
mo pa še drobce Ladincev tudi na zahodu južne Tirolske, ti že meje na
švicarske Retoromane (v dolinah Noce, Rabbi, Novella na desnem bregu
Adiže).
Samo mimogrede, kot opombo, dodajmo vprašanje, kaj bi fašistični
in italijanski šovinistični tokovi napravili iz Bezlajevih ugotovitev, če so
že rimski ostanki, obrambni zidovi od Baške grape, čez Hrušico do Reke
bili zanje dokaz njih pravic za meje na vzhodu. Imeli bi nov lažniv do-
kaz in razglašali Slovence goriških gora in planot za potomce rimskih
kolonov in zahtevali, da se vrnejo v latinsko kulturno območje, to je,
da se poitalijančijo.
Južna Tirolska — Slovenci na prelomu
srednjega veka
Samo na kratko je treba omeniti, da je imelo med nemško koloni-
zacijo slovenskih pokrajin, zlasti Koroške, ki še začne v karolinški dobi,
pleme Bavarcev prvenstveno vlogo. Tako tudi na Tirolskem. Na slovenski
zemlji pretrga to kolonizacijo vdor Madžarov. Za Bavarce je bil usoden
poraz pri Bratislavi 907. leta, ki je pomenil katastrofo.^® Med padlimi
škofi-fevdalci je bil tudi briksenški Zaharija. Velikomoravska je doži-
vela katastrofo že pred tem. Nato divjajo Madžari petdeset let po slo-
venski zemlji, ogrožajo srednjo Evropo tja do leta 955, ko dožive poraz
na Leškem polju.
Slovenske zemlje dožive nov dotok nemških kolonistov: Andeks Me-
ranci pridejo v Kamnik, naseljujejo se tudi na Tirolskem; ob freisinških
škofih so zlasti briksenški, ki dobe najbrž kot plačilo kar obširen kom-
pleks: bohinjski kot. Bled in tja do Karavank. V naše kraje so pripe-
ljali mnogo svojih ljudi, predvsem upravnike, podrejene plemiče ali
tudi nižje ljudstvo. — Zadnje čase smo brali o našem pisatelju Fr. S.
Finžgarju kot »Vintschgauerju«, kar je nato zgodovinar popravil" v »Fi-
singer«, ki so prišli v 16. stoletju z južne Tirolske.
Važnejši so goriški grofje, ki so »provizorično«, kot pravi Sergej
Vilfan,28 začasno gospodarili na Koroškem in na Kranjskem že v 13. sto-
letju. Na Goriškem so si uspeli kot advokati oglejskega patriarha utrditi
na račun tega svojo posest tudi v Furlaniji, kot so to delali tirolski grof-
je na južnem Tirolskem na račun škofov Tridenta in Briksna. Tu gre
za analogne nastope, ki so utemeljeni v zgodovinskem razvoju, da po-
svetni fevdalci nastopajo proti cerkvenim, ki so bili bolj za centralno
oblast nemškega kralja, za svojo uveljavitev. Goriški škofje so potem,
ko je partiarh zgubil deželno gospostvo v dobro beneške republike, uspeli
ob pomoči in zavezništvu s Habsburžani braniti proti Benečanom tisto
ozemlje, ki se na zahodu ujema z današnjo mejo slevenske republike.^
20 Več glej B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, zv. 2, str. 116.
Delo, 20. 4. 1966, str. 2, Pisma bralcev.
Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 196.
2i' B. Grafenauer, Slovensk^a zgodovina, II. zv., str. 348 dalje.
'1211
Habsburžani so dedovali goriško posest in do 1918 držali slovensko zem-
ljo na zahodu razen beneške Slovenije, ki je kot nekakšno avtonomno
ozemlje postala neke vrste vojna krajina Benečanov proti Habs-
buržanom.
Gre pri goriških grofih še za eno važno dejstvo. Goriški Majnhard
HI. (1220—1258) je 1. 1254. podedoval po svoji ženi tudi ozemlje Tirol-
ske, dobil dediščino tirolskih grofov, ki so imeli svoj očetni grad pri
Meranu. Res je, da sta si sinova Majnharda, Albreht in Majnhard IV.,
razdelila dediščino, Albreht je dobil Goriško — Istro ter posestva na
Kranjskem in Koroškem, Majnhard IV. pa je ostal na Tirolskem. Ko je
tudi njegova veja izumrla, so jo nasledili Habsburžani.
S tem so nadalje v zvezi tudi tako imenovani »deželni stanovi«. Gre
za obdobje, ko se v posameznih pokrajinah začne razvoj strnjevanja v
dežele nad katerimi vlada le en gospod, deželni knez, ki si podredi druge
fevdalce. Tu imajo svoj začetek »deželni stanovi«, zastopniki cerkve, po-
svetnih fevdalcev in mest, ki med seboj in zlasti še do deželnega kneza
urejajo svoje pravice in dolžnosti. Branijo jih z deželnim knezom (npr.
vprašanje davkov je tu važno) tudi proti razvijajoči se absolutni oblasti
vladarja, v našem primeru Habsburžanov. Ti imajo v 15. in 16. stoletju
hude preglavice: turške napade, protestantovstvo.
Deželni stanovi^" se zbirajo v deželnih zborih, ki so v začetku ob-
časni, njihovi prvi začetki sežejo v sredo 15. stoletja, okrog 1. 1500 pa
»postanejo skoraj stalni« kot trdi S. Vilfan.
Goriški deželni zbori imajo svojo posebnost, ki je ne najdemo ne
pri kranjskih ne pri koroških in ne pri štajerskih, pač pa pri tirolskih.
S. Vilfan piše, da še nima zadostne jasnosti, pregleda virov itd. Gre za
dejstvo, da imajo tako v tirolskem kot v goriškem deželnem zboru svoj
sedež, svoje zastopstvo, tudi kmetje. To kaže na »sorodnosti s Tirolsko,
s katero ima Goriška neka skupna zgodovinska obdobja«; meni pa Vil-
fan, da utegnejo biti na Goriškem vzroki še globlji, v nerazviti patrimo-
nialni oblasti nižjega plemstva nad podložniki itd. Vilfan pa tu ne ome-
nja analogne situacije beneških Slovencev pod Benetkami. Nastane vpra-
šanje ali ni tudi beneška republika vplivala na sosedno Goriško.
Ob tej goriški posebnosti je treba omeniti Tirolsko, ki nas tu pred-
vsem zanima. Razvoj te je globlji in trajnejši in obvlada zgodovino tirol-
skega kmeta vse do najnovejše dobe. Tirolski kmet je ohranil zastop-
stvo v deželnih zborih ves čas njihovega obstoja.^' Zlasti kmetje so bra-
nili avtonomnost dežele proti absolutističnim Habsburžanom, ko so leta
1363 prišli Tirolci, in sicer »s pristankom deželnih stanov«, pod habsbur-
ško oblast. Že 1342 so jim morali Habsburžani dati posebne svoboščine
(»grosser Freibrief«), ki so zagotovile politične pravice prebivalstva, va-
si, mest in poljedelcev, kmetov. Svobodne občine kmetov so dobile stal-
no zastopstvo v deželnem zboru Tirolske in dobili svoj »stan«, svojo
3Ö Sergej Vilfan, 1. c., zlasti 324—327 in 332—333.
31 H. Wopfner, Bauer und Politik in Südtirol v »Festschrift Michael Cam-
per, Südtirol in Not und Bewährung — Brixen — Bozen 1955, str. 20—23.
Strnjen zgodovinski pregled.
'1212
»Banko«, kakor so jo dobili tudi beneški Slovenci, ki so po razpadu fev-
dalne oblasti Ogleja prišli pod beneško republiko. Imeli so svojo upravo,
sodstvo in tudi dolžnost obrambe.
Zgodovinopisje naše dobe je vse do zadnjega časa še preveč nacio-
nalno usmerjeno in teh posebnosti ne omenja zadosti. Pri Tirolcih ostane
še odprto vprašanje, če ni nanje vplivala tudi Švica. Boj, znan kot boj
legendarnega Viljema Telia, Švicarja, je boj za pravico ljudstva proti
Habsburžanom, saj Švica že v trinajstem stoletju začne neke vrste na-
rodnoosvobodilni boj in dobi svobodo.
Tirolska nosi s svojo avtonomijo pravice in dolžnosti obrambe de-
žele in osebne svobode, ki so je deležni tudi kmetje. Ob francoski oku-
paciji se to pokaže 1809 v boju Andreja Hoferja. 1915 stoje tirolski pro-
stovoljci vseh stanov, kmetje v večini, v prvih bojnih črtah proti itali-
janski armadi.
Ladinci kot politični faktor — odnos do Nemcev,
do Italijanov — F u r 1 a n i - 11 a 1 i j a n i in Slovenci
Boj za samobitnost južnotirolskih Ladincev so začeli pravzaprav
južnotirolski Nemci. Danes je zelo oster na področju lingvistike proti
tezam Carla Battistija, ki ga imenujejo psevdoznanstvenika.^^ imajo pa
Ladinci svojo pohtično vlogo, saj so že pod avstroogrsko monarhijo in
nato pod Italijo stali v veliki večini kot zavezniki ob nemških Južno-
tirolcih in ne italijanskih Tridentincih. Vprašanje njihovega števila je
prvo, ki se postavlja. Težak je odgovor, saj smo iz zgodovinskega raz-
voja videli, da gre za ostanke ljudstva, ki je izginilo in še izginja.
Avstrijsko ljudsko štetje Ladincev ni izrecno štelo. 1910 so jih cenili
36 000 na južnem Tirolskem. Danes so številke kar najrazličnejše, su-
čejo se med 10 000 do 17 500 (tudi po enciklopedijah), podatki, ki jih
dajejo cerkveni šematizmi škofij Briksna (1945) in Tridenta (1942), pa
dosežejo celo število 38 ООО.^з Vendar pa so v tem številu vključeni La-
dinci iz nekaterih dolin (npr. Fleimstal in Nonstal), katerih jezik je že
v narečni obliki vsaj do polovice italijansko narečje. Tudi Carlo Battisti
močno dviga število Ladincev v primeri z leksigrafskimi podatki. Kar
25 020 jih našteje, 6,7 % vsega prebivalstva »Zgornjega Poadižja«.^'' Nje-
mu pa gre za drugačne cilje, saj mu je ladinščina le italijansko narečje,
ne pa ježih ljudstva, ki ima za sabo samobiten razvoj. Od raznih ladin-
skih dolin sta le dve (Gadertal in Grödnertal) naravnost povezani z nem-
škima dolinama Rienze in Eisacka, druge doline oddajajo vodo na jug
Adiži in celo Piavi. Vendar pa imajo tudi te doline večinoma še iz dobe
stare monarhije boljše prometne zveze z Briksnom in Bočnom kot s
Tridentom.
^ »Dolomiten«, 17. 3. 1966, št. 63, str. 4. Die Stellung des Rätoromanischen
im Alpenraum.
33 Zbornik »Südtirol«, str. 286—303.
з'* Archivio per L'Alto Adige 1963/LVII, str. 37.
5* — Problemi	1213
Tako razvrste danes ladinščino v pet narečnih podskupin po petih
glavnih dolinah s tujimi jezikovnimi vplivi, ki trajajo že stoletja.
1.	Dohni Gader in Groden, katerih narečje ima mnogo nemških
sposojenk. Ljudje teh dolin nočejo biti na noben način prišteti Itali-
janom.
2.	Skupina, ki gravitira v mestece Ampezzo z dolinama Buchenstein
(ital. Levinalongo) in Fassa; je precej pod italijanskim narečnim vpli-
vom, v jedru pa še vedno ladinska govorica.
3.	Fleimstal ne govori več čiste ladinščine; tu razlikujejo med zgor-
njo dolino (kraji Moena in Predazzo), v kateri prevladuje ladinsko na-
rečje, in preostala dolina (Cavalese), kjer izstopa že tridentinsko itali-
jansko narečje.33
V	pretekli avstrijski dobi sta dolini Gader in Groden imeli nemški
uradni jezik, v vseh drugih ladinskih dolinah pa so imeli italijanskega,
šolski poduk je bil v svojih početkih (19. stoletje) povsod v italijan-
ščini. Od 1873 so v dolinah Gader in Groden vpeljali nemški učni jezik.
Vendar pa so se bolj ali manj tudi druge ladinske doline, ki so v šolah
imele italijanščino, priučile v praktični rabi nemščine; to so zahtevale
gospodarske, da ne rečem politične vezi.
Cerkev je uporabljala v bogoslužju povsod pretežno italijanščino,
le v dolinah Gader in Groden, ki sta drugače imeli nemščino v šoli, so
bile pridige deloma ladinske. Krščanski nauk za otroke pa vedno la-
dinski.35
Ni tu mesto, da bi govoril o posebnostih ladinske ljudske kulture,
ki je izrazita tja do stavb. Opravka imamo z ljudstvom, ki ni samo dvo-
jezično, marveč celo trojezično — dasi ne govori vedno pismenega je-
zika. Vendar pa je materin jezik, jezik družine, soseščine, naselja —
ladinščina. Bili so zlasti gospodarski odnosi, ki so Ladince vezali na
Bočen in Brikson, da so se bližji bolj, daljni manj priučili zlasti nem-
ščini. Bili so gospodarski, prometni, razlogi, ki so npr. prebivalstvu
Ampezza, ki je imelo najkrajše zveze na Pustriško dolino, že 1815 po-
stavljali zahtevo: hočemo k Tirolski. Isto velja za Buchenstein — Lavi-
nalongo; celo za dolini Fassa in Fleims, ki 90 % blaga izmenjujeta z Boč-
nom. Zadnja leta pred H. svetovno vojno je posegel v ta problem še tuj-
ski promet. Dotok turistov je predvsem iz severa; nič čudnega, če je
celo fašizem, ki je Ampezzo in Lavinalongo — Buchenstein priključil
celo k provinci Belluno, moral vzdrževati predvsem in boljše avtobusne
zveze z Bočnom kot z Bellunom.
V	pretekli zgodovini zadnjega stoletja so se Ladinci udeležili vseh
bojev ob strani nemških Tirolcev. Za dobo A. Hofferja imajo nekje celo
primat; bijejo se še, ko so drugod že prenehali. Z Avstrijo stoje v letih
1848., 1859., 1866. in tudi v vojni 1915—1918. Občina Ampezzo je tokrat
dala »največ krvavih žrtev vse Tirolske«,36 saj se je ta kraj že 1. 1518 bo-
Südtirol-Festschrift M. Camper, str. 75.
38 Zbornik »Südtirol«, str. 297.
'1214
ril, da bi prišel izpod beneške republike, pod katero je bil nekaj let,
spet pod Habsburžane.
Iz političnega življenja v desetletju pred I. svetovno vojno omenimo,
da je dunajski parlament imel v načrtu 1. 1906. (ob vpeljavi splošne vo-
lilne pravice) ladinsko volilno okrožje; italijanski Tridentinci so ga od-
klonili, češ da ga ne bi mogli imeti za italijansko. Iredenta iz Tridenta
je imela le nekaj posameznikov v ladinskih dolinah; nekaj več pa v do-
lini Fleims, tako da je c. kr. glavarstvo Ampezza moglo uradno sporočiti
ob izbruhu vojne: ni poskusov zbliževanja z Italijani.
Ko se je bližal tragični konec vojne 1918. za Avstrijo in južno Tirol-
sko, je 12 ladinskih občin dalo izjavo, ki zveni v odločni trditvi: Tirolci
smo in hočemo ostati. Iste občine z vsemi drugimi južnotirolskimi poš-
ljejo svoj glas tudi Wilsonu 1919. Uradne aneksije k Italiji (10. 10. 1920)
se npr. tudi Ampezzo ne udeleži. Ob volitvah 1921. in 1924. glasujejo za
južnotirolsko listo.
Videli bomo, da so Ladinci tudi ob opciji za Nemčijo ali Italijo ali
proti njima glasovali z južnotirolskimi Nemci.
Proti takemu stališču Ladincev so začele boj italijanske in zlasti
fašistične oblasi po letu 1918. Boj, ki je bil otežen tudi kar zadeva La-
dince kot Tirolce in zlasti zanje velja še prav posebej: bil je naskok
italijanskega meščanstva, fašističnega konglomerata na konservativni
svet gorskih kmetov. Jezik tu ni glavna vez, ladinščina je gotovo bolj so-
rodna italijanščini kot pa nemščini. Ali celotni kulturni, duhovni svet
Ladincev in svet nacionalnih Italijanov je različen, med njima je zijal
in zija prepad.
Zaveda se ga C. Battisti, če piše o njih, da so »fanatični častilci tirol-
skega mikrokozmosa, petolizniško vdani nemškim gospodarjem«. Mirno
in resno sodi vdova Cesara Battistija, Ernesta, da vse to lahko »obža-
lujemo«, toda »umetno bi bilo in ponarejanje dejstev, če bi vključevali
Ladince v italijansko ljudstvo«.^'
Ce smo že v dobi preseljevanja narodov od šestega stoletja dalje
omenili ob nastanku Retoromanov Furlane, ki so segli tudi v Trst in bili
in so še mejaši Slovencev, moramo ob komparativnem zgodovinskem
pregledu omeniti vsaj nekaj bistvenih potez, ki zadevajo Furlane. So
podobni odnosom Ladincev do Italijanov in do Nemcev?
Furlani imajo svoje ime po Forum Julii, današnjem Čedadu, ki je
še danes gospodarski center tudi beneških Slovencev. Toda samo tistih
iz vzhodne Benečije. Iz »forum« se izvaja ime »Friuli« — Furlanija. Ni,
da bi šli preveč nazaj v zgodovino, saj nam za to še danes primanjkuje
podrobnih študij. Ustavimo se ob stoletnici 1866—1966, odkar je Fur-
lanija z glavnim mestom Vidmom prišla pod Italijo. Italijanski risorgi-
mento je bil pretežno gibanje meščanskih krogov. Dotaknimo se leta
1948, ko je ob Vidmu tudi mestece Osoppo odigralo svojo veliko vlogo
v uporu proti Avstriji. Večina Furlanov — danes jih štejejo pol milijona.
E. Vallini — Paolo Alatri, La Questione dell'Alto Adige, Firenze 1961,
str. 87.
5* — Problemi	1215
je kmetov; mnogi med njimi so gorski kmetje v Karniji, »Carnieli«.
Tradicija Furlani j e se veže na oglejsko patriarhijo,^« ki je že dala neke
osnove za »patrie dal Friûl« za domovino Furlanijo srednjeveškega tipa,
ki je imela neke vrste fevdalni parlament, ga obdržala pod beneško re-
publiko, ki je tu gospodovala po razpadu oglejske svetne oblasti od sre-
de 15. stoletja do napoleonske dobe (mir v Campoformiu). Beneški Slo-
venci so v okviru Furlani j e imeli svojo upravno in sodno avtonomijo
kot krajišniki Furlanije in republike.^"/'*"
Furlanski kmečki element se je pred sto leti manj navduševal za
priključitev k Italiji — bil je pod vplivom cerkvene gosposke, videm-
skega škofa, duhovščine, ki je pridigovala še v furlanščini,^' beneški Slo-
venci pa so zaradi izgub svojih samoupravnih pravic, ki so jih dobili kot
mejaši, neke vrste krajišniki beneškega leva, bili bolj gorki Avstriji in
Habsburžanom kot pa furlanski konservativni kmetje. Nimamo pa še
podrobnih študij, ki bi prikazale, koliko je npr. 1. 1866 vplivala itali-
janska meščanska propaganda na beneške Slovence; samo odpor do
monarhije ni mogel odločati. Ob plebiscitu so oktobra 1866 glasovali za
Italijo, medtem ko so se konservativni Furlani, večinoma katoliško
usmerjeni, odločili šele, ko se je videmski nadškof Casasola odločil za
plebiscit,^^ (Jasi jg ђд po prepričanju avstrijakant.
Ne smemo pa pozabiti, da je del Furlanov po letu 1866 (med Gorico
—Gradiško—Tržičem—Monfalconejem in Oglejem) ostal pod avstrijsko
monarhijo. Videmski kot in goriški Furlani so dobili šole v italijanščini
v obdobju prebujenja narodov.
Poskusi, da bi furlanščino napravili za pismeni jezik, so bili do prve
svetovne vojne močnejši kot pa danes. Medtem ko tirolski Ladinci niso
ustvarili svoje literature, so Furlani le napravili v 19. stoletju resne po-
skuse. Pesnika Pietra Zoruttija (rojen ob briško-furlanski meji — Lože
(Lonzano) pri Dolenjem — umrl 1867 v Vidmu) je priznal celo Carducci;
bila je vrsta Furlanov (celo žene so vmes), ki so poskušali ustvariti
umetno prozo. Italijanska šola, ki furlanščine ni dovolila, je dala zmago
pismeni italijanščini v uradu in javnem življenju.
Danes se furlanščina izživlja še v ljudskih publikacijah, tako izhaja
letno neke vrste praktika — koledar »Strohe Furlan« (Zorutti ga je že
izdajal od 1821—1867). študij furlanščine so prevzeli etnografi, ki zbi-
rajo ljudske pesmi, pišejo o šegah in običajih in obenem tudi o stari
furlanski literaturi (Società filologica friulana v Vidmu, Tolmezzu, Go-
rici in drugod dela že desetletja). Pomagajo lokalni zgodovinarji, ki jih
je kar lepa vrsta in imajo svoje društvo (Sociaetá per la storia patria
V Vidmu, Gorici, Čedadu itd. (Naj omenim le publikacije: II Tesaur
Udine, etnografska pubUkacija, pri kateri sodeluje prof. d'Aronco; zad-
Pio Paschini, La storia del Friuli I—III, Udine.
Nanut-Feigel, Beneška Slovenija, Udine 1949.
Trinkov zbornik, Ljubljana 1946.
T. Tessitori, Storia del movimento cattolico in Friuli, Udine 1964.
''2 Jubilejna št. »Messaggero Veneto 1866—1966«, junij 1966, ki ima dobre
podatke tudi o vedenju beneških Slovencev.
'1216
nja leta ima zveze z dr. Matičetovom iz etnografskega instituta v Ljub-
ljani. »Sot la nape« — dvomesečnik, ki ga izdaja Sociaetá filologica friu-
ulana — Tolmezzo itd. Zgodovinskih publikacij v lokalni zgodovini ne
omenjam, preveč jih je. »Studi Goriziani« je nam najbližja; pisane so vse
v italijanščini).
Po drugi svetovni vojni se je pojavilo gibanje za avtonomijo Furla-
nije.'^ä Najbolj izraziti in dosledni avtonomisti so hoteli uveljaviti tudi
rabo furlanščine; ostali so manjšina. Danes še izhaja od časa do časa
njih list »Patrie dal Friûl« (izhaja od 1946. dalje), ki v furlanščini —
italijanščini brani tezo o samoodločbi tudi za furlansko ljudstvo. Bori
se za uvedbo furlanščine v šolo.
Kakšen je bil odnos Furlanov do Slovencev in obratno? Ne bom
omenjal davne zgodovine, ko so Slovenci bili boje z Longobardi, ti so
bili gospodarji porimljanjenega prebivalstva, prednikov Furlanov, ki so
se borili pod Longobardi proti vdorom Slovencev. Omenim tu pa
Fr. Bezlaja, ki še za naslednja stoletja govori o »romanski-slovenski sim-
biozi«, ki pa »ni jasna«. Zdelo bi se, da so poleg slovanskih naselbin
živele tudi romanske in, sodeč po imenih, tudi predromanske ter se po-
stopoma slovenizirale.''^ Gre za svet od Banjške planote — tja do za-
hodne beneške Slovenije. Ob vulgarni latinščini je še živela ilirskove-
netska govorica (isti str. 686). Omenili smo že relikte v pastirski kulturi,
kar sprejemajo tudi zgodovinarji.
Torej sta drug ob drugem, v začetku celo med seboj prepleteni, ži-
veli, nastajali ljudstvi Furlanov in Slovencev. Zgodovina pa je do danes
povezala zlasti beneške Slovence s Furlani. Pod Italijo so od leta 1866
dalje. V tem času in tja do I. svetovne vojne živita furlanščina in sloven-
ščina zlasti v cerkvi; javni uradi in šola so obema zaprli vrata. V tej dobi
je videmski nadškof, ki skrbi vsaj za tisk slovenskega (in celo posebnega
rezijanskega) katekizma za beneške Slovence. Skrbi za duhovniški na-
raščaj. Ivan Trinko, bogoslovni profesor, filozof, slovenski pesnik in pi-
satelj, uživa vse dni svojega življenja velik ugled pri furlanskih kato-
liških krogih.38+^1 Že pred I. svetovno vojno, ko pride za nadškofa v
Videm človek, ki ni bil Furlan, nadškof Rossi, pa začne pihati ostrejši
italijanski veter. In ko pride za Rossijem 1. 1927 iz Milana za nadškofa
Nogara — nadškof »kaplana Cedermaca«, ki klone pred fašizmom ne
pod pritiskom, pač pa iz prepričanja in zaradi navodil Vatikana,''" doži-
vijo beneški Slovenci prepoved slovenskih pridig in cerkvenega petja
(1934). Tu ne smemo pozabiti liberalnega Vidma, Vidma risorgimenta,
meščanskih krogov, ki so med 1848—1866 vodili boj za priključitev k
Italiji. Bili so manjšina nasproti ljudski masi, množici, toda prav iz teh
Ančka Jager, Avtonomna dežela Furlanija—Julijska krajina — interna
študija za Kidričev sklad, INV, Ljubljana 1964.
Glej od časa do časa izhajajočo publikacijo: Scune Furlane, npr. nov.
1960, numar unix.
Fr. Bezlaj, Predslovenski ostanki. Naša sodobnost 1958/VI, št. 8—9,
str. 682.
■i® Dr. Lavo Cermelj, Slovenci in Hrvati pod Italijo, Ljubljana 1965.
'1217
vrst je izšel Pacifico Valussi, ki je 1. 1867 začrtal iredentistični program
za Trst in Gorico in postavil načelo asimilacije »Slavov«; iz teh vrst
je Prospero Antonini, ki je ime Furlanija, Friuli raztegnil že 1865 na
Goriško in Kras." V tej smeri piše še danes Videmčan Chino Erma-
cova,''^ ki Furlanijo razteguje še na Posočje.
Po 1866. sta bila Valussi in Antonini sodelavca »Giornale di Udine«,
ki je takoj postavil zahtevo asimilacije beneških Slovencev, tako da so
ti našli oporo le pri cerkvenih krogih. Toliko o videmskih Furlanih.
Goriški Furlani so po letu 1848 tja do dobe mladoslovencev v šest-
desetih letih nastopali dostikrat skupaj s konservativnimi Slovenci, sta-
roslovenci.''" Nastanek političnih strank rahlja vezi patriarhalne dobe,
vezi med Slovenci — Furlani — konservativnimi Italijani in jih počasi
razbije. Toda dejstvo je, da še pred prvo svetovno vojno najdemo še
mnoge slovenske inteligente tudi napredne smeri, da ne govorim o du-
hovnikih, ki znajo furlansko, in prenekaterega Furlana, tudi liberalne
smeri, zlasti advokata, zdravnika, trgovca, ki je že predvsem Italijan itd.,
in zopet duhovnika Furlana, ki oba lepo govorita slovenski. Skupni
študij na nemški gimnaziji jih je zbližal, povezal, deloma tudi zaradi
odpora proti Nemcem,^ in ni jih bilo malo, ki so šli skozi zavod za
dijake — malo semenišče v Gorici, da ne govorimo o goriškem bogo-
slovju.
Omeniti je treba, da so bili starejši goriški Furlani tja do 1915. za-
radi katoliške politične orientacije Avstriji daleč bolj zvesti, kot najbolj
goriški konservativni Slovenci.^' O tem govore tudi spomeniki in plošče
avstrijskim cesarjem po Furlaniji, ki zginejo 1915.
Goriški Furlani, furlanski kmetje so v beneškem Slovencu Alojzu
Faiduttiju — sošolcu pesnika Iv. Trinka v Vidmu — našli celo svojega
političnega voditelja v tem stoletju vse tja do 1918. Postal je celo goriški
deželni glavar. Kakor Ladinci na Tirolskem, tako je tudi Faiduttijeva
politična stranka bila do zadnjega zvesta Avstriji.^^ Samo v mestih in
trgih (Gorica, Gradiška, Tržič — Monfalcone, Krmin — Cormons itd.),
se je uveljavljala italijanska liberalna stranka, ki je že pred I. svetovno
vojno šla tudi na iredentistične pozicije, vendar pa nikdar ne tako ostre
do Slovencev kot iredentisti Trsta аИ Istre. (Več o tem je do danes pisal
le A. Gabršček v Goriški Slovenci, I—II, Ljubljana.)^' Razmere so bile
" I. Juvančič, Pojav italijanskega iredentizma in vprašanje asimilacije
— Razprave in gradivo 1960, št. 1, INV, Ljubljana.
Chino Ermacora, 11 Friuli, I. izdaja, Udine 1938 — II. izdaja, Udine
1957. Gre za turistični zbornik opremljen s fotografijami gora. Najdeš tudi
napake: sliko Martuljka porabi za gore Posočja.
''9 Glej: Branko Marušič — članki iz dobe goriškega narodnega prebuje-
nja, Kronika 1963 št. 2, 1965 št. 2—3. Ob stolenici »Goriškega oglednika«. Do-
movina 1867—1869.
O tem glej: Iniziativa Isontina, Gorizia 1966, ob srečanju literatov.
Zlasti podatke gradeškega pesnika Blasia Marina o Alojzu Gradniku.
51 II Patriottico Friuli, Trieste 1894 — A. Gabršček, Goriški Slovenci I—II
zv., yubljana 1934.
Th. Veiter, Die Italiener in der Österreich-ungarischen Monarchie, Wien
1965, pomešani so goriški furlanski poslanci s tridentinskimi.
'1218
zapletene, saj so bili v goriškem deželnem zbom neposredno pred I. sve-
tovno vojno italijanski liberalci — iredentisti povezani s slovensko kato-
liško stranko, goriški slovenski meščani pod Gabrščkovim vodstvom pa
s faiduttijanci, kot so imenovali furlansko katoliško stranko.^
Prva svetovna vojna pomeni veliki prelom. Videmski Furlani dajo
v njej dokaz svoje zvestobe do Italije. Petdeset let italijanske šole z
močnim patriotičnim akcentom, vojaška služba v alpinskih enotah (8.
alpinski regiment je imel »bat. Cividale«, v katerem so bili beneški Slo-
venci s Furlani; »bat. Gemona« je zajel furlanske vasi Karnije) in vse
drugo je pokazalo, in to predvsem ob kobariški vojni nesreči 1917., da so
Furlani in beneški Slovenci enakovredni Italijanom, da jih celo preka-
šajo.^' Drugače je bilo z avstrijskimi Furlani, ki so bili v pretežni večini
zvesti habsburški tradiciji.
Po letu 1918. je prišlo do združitve vseh Furlanov pod Italijo ob
goriških in tržaških Slovencih. Nekaj časa sta bila Gorica in Videm —
(prvo obdobje fašizma) združena celo v isti provinci. Furlanske kmečke
množice so že tradicionalno pot nadaljevale, šle so s Partito popolare,
s Sturzovo katoliško stranko. Toda goriški Furlani ne takoj. Ob prvih
vohtvah 1921. glasujejo za levičarske stranke; 1924. se zopet počasi od-
ločijo za katoliško stranko.^ Videmski Furlani so pa že 1919 sledili
Ljudski stranki. Odnos do Slovencev so Goriški Furlani ohranili na
starih pozicijah, dokler so še prevladovale generacije, ki so zrastle v
monarhiji. V celoti pa je počasi z novim časom podtalno prevladovalo,
prav glede raznarodovanja Slovencev po fašizmu, enako gledanje, ki je
zadelo Furlane same. Furlanščina se kot jezik ni uveljavila, Furlani so
sprejeli italijanščino. S svojim materinim jezikom so se umaknili v
svoje hiše, v svoje soseske, kvečjemu še v muzeje in etnografske študije.
Slovenci bodo pač šli isto pot. Furlanski preprosti človek je mislil, da
mora biti tako; dobromisleči furlanski inteligenti (tudi znanstveniki,
zlasti zgodovinarji) pa po liniji razvoja, iz neke resignacije. Tako govo-
rita, ko mimogrede omenita Slovence, zgodovinarja Leicht in Paschini.^"
Nikdar pa ni furlanski človek, splošno gledano, odobraval nasilja do
Slovencev. Doba »Kaplana Cedermaca« je pokazala, da so še taki, ki sim-
patizirajo s preganjanimi beneškimi Slovenci. Zato ni čuda, da so, če so
govorili o Slovencih, govorili predvsem o njih folklori." Izjema so bili
O vedenju katoliško usmerjenih Furlanov-faiduttijencev glej: Sette
mesi di Asistenza nazionale nelle Venezia Giulia, Trieste 1919, str. 83—89, za-
upna izdaja generalnega komisariata za civilno pomoč in notranjo propa-
gando.
Iniziativa Isontina, Gorizia 1967, ki prinaša članke o tem, kako je ital.
vojska preganjala furlansko duhovščino leta 1915.
Giuseppe Del Gianco, Le guerra e Friuli I—IV., Udine, prinaša podat-
ke o Faiduttiju in goriških Furlanih pa tudi o A. Gabrščku.
^ Milica Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve v Julijski krajini, 1921 do
1924, Ljubljana 1965.
Paschini, glej prej; Leicht P. S., Breve storia del Friuli, Cividale 1952.
Gortani, Guida della Venezia Giulia. — Guida del Friuli. — Gorizia con
le vallate del Vipave, Udine 1930. Članek: G. Lorenzoni, Gli Slavi delle Vállete
in zgodov. pregled P. S. Leichta.
'1219
le Furlani, ki so prišli na italijanske liberalne pozicije in nato potegnili
s fašizmom (kot primer že omenjeni Chino Ermacora, knjiga: II Friuli je
turistične narave, 1. izdaja iz 1938, nato iz 1957, ki pod »Friuli« šteje še
vso Goriško).
Slovenska historiografija te dobe še ni načela. Italijanska tudi ne.
Obdobje pred II. svetovno vojno, zlasti doba fašizma, ni bil ugoden čas
za to. Ne za Furlane ne za Slovence. Tudi za Furlane ne, saj je fašizem
preganjal vsak partikularizem, zaviral zaradi šovinističnega statalizma
celo študij furlanske folklore. Toda po drugi svetovni vojni so furlanski
Italijani, zlasti tisti, ki so se znašli v politični stranki krščanske demo-
kracije, ta vprašanja vsaj načeli. Ime Faiduttija je zaživelo. Prehitel jih
je celo liberalni antifašist Del Bianco iz Vidma, ki je kot lastnik tiskarne
zbiral material o I. svetovni vojni, sam pisal in tiskal knjigo »La Guerra
e Friuli« (IL—IV. zvezek šele po II. svetovni vojni); knjiga je vir tudi
za zgodovino beneških Slovencev in goriških Furlanov med L svetovno
vojno; daje med drugim oris dela Faiduttija.
Omeniti je treba goriško »Centro studi politici economici e sociali«
Sen. A. Rizzatti, ki izdaja »Iniziativa Isontina« že kar osem let. Zadnji
dve leti je društvo, da bi »razširilo horizont z novimi izkustvi«, začelo
iskati stike čez mejo z avstrijsko Koroško in s Slovenijo. »Iniziativa« se
je oprla tudi na preteklost, zato jo tu omenjam. Revija je prinesla^^ opis
reke »Ter«, sicer na publicističen način. Dasi zelo sramežljivo, je vendar
omenila srečanje z beneškim Slovencem, tam ob izviru rečice. Bolj se
je razpisala o letu 1915, ko so italijanske čete vkorakale v tedaj avstrij-
sko goriško Furlanijo in, kar je italijansko patriotično zgodovinopisje
do sedaj zamolčalo, povedala o justifikacijah, o preganjanjih Furlanov
(zlasti duhovščine) po italijanski zasedbi. Prof. Cervani na tržaški uni-
verzi je pred leti kritiziral ital. lokalno historiografijo (Gorico, Trst,
Istro), ki je šla mimo Slovencev in Hrvatov, kakor da jih ni. šla je tudi,
dodajmo, mimo Furlanov.^"
S furlansko zgodovino in etnografijo se ukvarjajo, kot vidimo, med
Furlani zlasti meščanski krogi, v prvi vrsti katoliški, danes politično
pristaši krščanske demokracije.
Po prvi svetovni vojni je tako med videmskimi kot goriškimi Fur-
lani, če jih sploh še smemo tako imenovati, začela razredna diferencia-
cija ostreje nastopati. Proletariat (Videm, Pordenone, Tržič-Monfalcone
ob Gorici) se je razgibal. V letih italijanske rezidence (1943-45) se to po-
kaže v organizaciji italijanskih brigad. »Osoppo«, ki zbira meščanske,
katoliške antifašiste, pride pa pod vodstvo katoliških. Vpliv videmske
kurije je močan, zato sledi tudi oster spopad med garibaldinci in osop-
povci v zimi 1944,45 na beneškoslovenskih tleh (Porčinj), ko padejo ne-
potrebne žrtve.
Vse to pa že poteka na političnem področju, dasi najdemo tudi tu
odmeve preteklih let in preteklega stoletja, v katerih še zapoje furlanski
58 Iniziativa Isontina, 1965/VIII., št. 26.
Zgodov. časopis 1963, 1. Juvančič, Cervanijeva kritika v Studi Goriziani.
'1220
motiv. Tip videmskega Italijana, avtohtonega Italijana, nosi poteze Fur-
lanov. Zaveda se svoje samobitnosti, dasi se razglaša danes za Italijana.
Odtod tudi zahteva po avtonomiji Furlanije. Odtod tudi danes neka spe-
cifičnost, razgledanost med Trstom in Vidmom. Slovencem Furlani niso
bili sovražni. Obratno. Še po letu 1918. je bil tu slovenski živelj upo-
števan. Po nastopu fašizmu je furlanski človek s preganjano slovenščino
simpatiziral; to velja seveda zlasti še za kmečki element.
Problem nastanka Ladincev v sporu med Italijani
in južnimi Tirolci
Gre za lingvistični problem, ki pa ima zgodovinske in slednjič še
danes politične posledice.
Prvi, ki je na italijanski strani načel vprašanje Ladincev, je bil
Goričan G. J. Ascoli.®" S tem imenom je označil vse tri skupine, ki že
takrat, in to stoletja, niso bile več povezane: švicarsko v Graubiindenu
(Grigione), tisto v dolomitskih dolinah Poadžija in furlansko z imenom
Ladin in latinus — latinee. Tako naj bi označevali vse tri.
Med Nemci sta nato E. Boehmer in Th. Gartner®' sprejela ime reto-
romanski, Retoromani, da označita vse tri skupine; ime je že 1845 upo-
rabil Fr. Laucher. To poimenovanje je prevladalo.
Boehmer, Gartner in Ascoli so se razhajali le v poimenovanju in še
v delitvi, bolje v tem, kateremu narečju retoromanske jezikovne skupine
se naj daje prednost. Ascoli je celo iskal ladinske vplive v Istri. (Danes
vemo, da je rovinjsko narečje italijansko narečje, ali nekaj svojstvenega,
starejšega od drugih beneških narečij v Istri, vendar ni v zvezi z reto-
romanščino.)
Strinjal pa se je Ascoli z Nemci, da ladinščina ne sodi v skupino
italijanskih narečij lombardščine in beneškega narečja, in to svojo tr-
ditev je utemeljeval na gramatikalnih posebnostih ladinščine (Ascolijev
učenec C. Merlo®^ je še med dvema vojnama vztrajal pri trditvah učitelja
proti C. Battistiju).
Danes se z linijo Ascoli-Gartner strinjajo švicarski lingvisti, »Švi-
carska šola« (J. Jud, R. v. Planta itd.).
Po 1910 je začel svoj boj Carlo Battisti, Tridentinec, že takrat po-
vezan z E. Tolomeiem, o katerem bomo še govorili, in začel zanikovati
obstoj lingvistične ladinske skupine kot samostojne, neodvisne od itali-
janskih narečij. Sledili so mu mnogi, (čeprav ne vsi) italijanski lingvisti,
ki z Battistijem še danes branijo odvisnost Ladincev od Italijanov v
publikacijah »Istituto di Studi per l'Alto Adige« v Firencah.®^
Archivio glottologico italiano L, 1873.
®' Th. Gartner, Rätoromanische Grammatik, Heilbronn 1883.
02 C. Merlo, Italia dialettale I., str. 17.
Atti dell'Istituto di Studi per l'Alto Adige, 1964/LVII, članki Battistija
in drugih.
'1221
Battisti je svojo teorijo izdelal zlasti 1. 1921;" branil jo je nato v
drugih delih, člankih, ko npr. razlaga toponomijo južnotirolskih krajev.
Njegova trditev sloni na naslednjem: ladinščina Graubündena je v dobi
romanizacije tesno povezana z paleolombardskim narečjem; zgodovino
narečij Poadžija in Furlanije je pa treba študirati v teritorialnem kom-
pleksu, ki mu pripadata, to je v povezavi z beneškim narečjem, katerega
ekstreme pomenita ladinščina Dolomitov in furlanščina. — Še posebno
negira Battisti že po Ascoliju postavljeno tezo o posebnem, enotnem
predlatinskem substratu za vso ladinsko cono. Romanizacija teh treh
ladinskih, retoromanskih con naj bi potekala v različnih dobah, na po-
seben način v vsaki coni.
Substrat, jezikovni namreč, naj bi bil v treh conah povsem različen.
Proti tej trditvi, na kateri sloni Battistijeva podmena, pa stoje zgodo-
vinska dejstva, zgodovinski razvoj, ki smo ga podali zgoraj. Povezava
retoromanskih ljudstev, dežel. Zlasti Recije in Norika, saj se Noričani
skozi Pustriško dolino umikajo v zunanjo Recijo, današnjo južno Tirol-
sko in dajo tu ime Norik ne le dolini, celo novodošlim Germanom, Ba-
varcem v najstarejših virih (glej zgoraj Grafenauer 1. c.).
Ni tu mesto, da bi naštevali vse avtorje, lingviste Francije, Anglije,
Amerike, ki slede tezi o samostojni retoromanski jezikovni skupini.®^ Do-
dajmo le kratko: tudi v ljudstvu še živi prepričanje iz stoletij v stoletja:
»Mi nismo Italijani.« Tako govore še danes stari Ladinci, stari Furlani ob
njih etnografih. Spomnim tu bralca na citat že navedene vdove Erneste
Battisti: »Umetno« bi bilo vključevati Ladince v italijansko ljudstvo.
Zavedala se je tega Švica 1938., ko je priznala retoromanščino
(»rumatsch« ali »romiantsch«) za četrti uradni jezik, dasi jih je samo
40 000 teh Rumantčev — od prelaza St. Gotharda do Ortlerja v Grau-
bündenu. Njih zveza »Lia Rumänische« pa deluje šele od 1919. — Noče
se pa udati Carlo Battisti in somišljeniki, ki so še 1962 zahtevali reformo
ladinskega jezika na bazi italijanščine.®"
C. Battisti, Le teoria ascoliana della gallolatinità dei dialetti ladini.
Rivista della Società filologica frullana 1921. Revija Furlanov (leto 1920 do
1925) ni zavzela stališča glede tega problema.
« Guido G. Weigand, The Cultural Pattern South Tyrol, Chichago 1949,
citira ga Latour, Südtirol und di Achse Berlin—Rom, Stuttgart 1962, str. 9.
«5 Archivio per l'Alto Adige 1963/LVII, str. 289—394, zlasti str. 295. Celo
Primorski dnevnik, 31. 10. 1963 (članek XVII. kongres ital. filologov), jih je
nekritično podprl.
Naprej v naslednji številki
'1222
Konkurenca'
(Iz poglavja o kapitalu)
Kari Marx
Konkurenca, ker se zgodovinsko pojavlja kot razrešitev cehovske
prisile, vladnih ukrepov, notranjih carin in podobnega znotraj ene de-
žele, na svetovnem trgu kot ukinitev zapore, prepovedi ali zaščite —
skratka, ker se zgodovinsko pojavlja kot negacija meja (Grenzen) in
pregrad (Schranken),^ ki so lastne stopnjam proizvodnje, ki predhajajo
kapitalu; ker so jo fiziokrati zgodovinsko povsem pravilno označili in
priporočali [30] kot liassez faire, laissez passer; zato tudi nikoh ni bila
raziskovana tudi po tej zgolj negativni strani, po tej njeni zgolj zgodo-
vinski strani, in je vodila na drugi strani k še večjemu nesmislu, da so
jo imeli za spopad sproščenih posameznikov, ki da so določeni le po
svojih lastnih interesih — kot odboj in privlačnost svobodnih posamez-
nikov v medsebojnem odnosu in tako kot absolutno obliko bivanja svo-
bodne individualnosti v sferi proizvodnje in menjave. Nič ne more biti
bolj nápak. 1. če je svobodna konkurenca razrušila pregrade prejšnjih
proizvodnih razmerij in načinov, se mora d'abord gledati na to, da je
tisto, kar je bilo zanjo pregrada, bilo za prejšnje proizvodne načine
imanentna meja, v kateri so se naravi primerno razvijali in gibali. Pre-
grade so postale te meje šele potem, ko so se proizvajalne sile in pro-
metna razmerja zadosti razvila, da je kapital kot tak lahko začel na-
stopati kot uravnavajoče načelo proizvodnje. Meje, ki jih je porušil, so
bile pregrade za njegovo gibanje, razvoj, udejanjanje. S tem pa nikakor
ni odpravil vseh meja, niti vseh pregrad; temveč le meje, ki mu niso
ustrezale, ki so bile zanj pregrade. Znotraj svojih lastnih meja — pa
naj se z višjega gledišča še tako kažejo pot pregrade proizvodnje in jih
kot takšne postavlja lastni zgodovinski razvoj kapitala — se počuti svo-
1	Marx: Grundrisse der Kritik der politischen Oekonomie, ss. 542/30 do
545/43.
2	Opozarjamo na razlikovanje, ki se ga drži tudi Marx, med pojmoma
meja (Grenze) in pregrada (Schranke): to razlikovanje je vzpostavila trans-
cendentalna filozofija nemškega idealizma. Cf.: Hegel: Enciklopedija, § 43, § 60
Opomba, § 92.
'1223
hodnega, brez pregrad, se pravi omejen le po samem sebi, le po svojih
lastnih življenjskih pogojih. Cisto tako, kot je bila cehovska industrija
v časih razcveta našla v cehovski organizaciji popolnoma tisto svobodo,
ki jo je potrebovala, se pravi, njej ustrezajoča proizvodna razmerja. Saj
jih je sama izpostavila iz sebe in jih razvila kot svoje imanentne pogoje,
in zato nikakor ne kot vnanje in utesnjujoče pregrade. Zgodovinska stran
negacije cehovstva etc. od kapitala s svobodno konkurenco ne pomeni
nič več, kot da je zadostno okrepljen kapital s sebi adekvatnim načinom
prometa porušil zgodovinske pregrade, ki so motile in ovirale njemu
adekvatno gibanje. Toda konkurenca je daleč od tega, da bi imela ta
zgolj zgodovinski (historisch)^ pomen ali da bi bila zgolj to negativno.
Svobodna konkurenca je odnos kapitala do samega sebe kot drugega ka-
pitala, se pravi realno obnašanje kapitala kot kapitala. Notranji zakoni
kapitala — ki se v historičnih predstopnjah njegovega razvoja kažejo le
kot tendence — šele postanejo postavljeni kot zakoni; proizvodnja, ki
temelji na kapitalu, se postavlja v svojih adekvatnih oblikah le, če in ko-
likor se razvija svobodna konkurenca, kajti ta je svobodni razvoj proiz-
vodnega načina, ki temelji na kapitalu; svobodni razvoj njegovih pogojev
in njegovega procesa, ki te pogoje stalno reproducira.'^ Niso individui po-
stavljeni svobodni v svobodni konkurenci; temveč kapital je postavljen
svoboden.® Dokler je na kapitalu temelječa proizvodnja nujna, torej naj-
primernejša oblika za razvoj družbene proizvodne sile, se kaže gibanje
individuov znotraj čistih pogojev kapitala kot njihova svoboda; ta pa
se potem tudi dogmatično zagotavlja kot takšna s stanovitno refleksijo
na pregrade, ki jih je svobodna konkurenca porušila. Svobodna konku-
renca je realni razvoj kapitala. Z njo se postavlja kot vnanja nujnost
za posamezni kapital to, kar ustreza naravi kapitala, proizvodnemu na-
činu, ki temelji na kapitalu, kar ustreza pojmu kapitala. Vzajemna pri-
sila, ki jo v njej kapitalije izvajajo druga na drugo, na delo etc. (kon-
kurenca delavcev med seboj je le drugačna oblika konkurence kapi-
' Marx mestoma uporablja izraz »historisch« tudi tam, kjer bi bil ustrez-
nejši termin »geschichtlich« — razlika, ki jo v slovenščini lahko podamo z raz-
likovanjem med »historičnim« in »zgodovinskim«: zgodovinski (geschichtlich)
kot »nanašajoč se na zgodêne reči (res gestae)«, historičen pa kot »nanašajoč
se na refleksijo teh reči (historia rerum gestarum)«. Hegel oboje strogo loči,
Marx pa ohranja to razločevanje na vseh funkcionalnih mestih (enako Engels,
ki mu pripada avtorstvo za izraz »historični materializem«). Zato je nepre-
cizno govoriti o »zgodovinskem materializmu«, ker »zgodovinski« je vsak ma-
terializem, ki je prišel v zgodovino, nazor Marxa in Engelsa pa je oprt na
reflektirano zgodovino. Nemogoče pa je govoriti npr. o »zgodovinski pravni
šoli« (die historische Rechtsschule, nikakor ne die geschichtliche Rechts-
schule). Le v zelo ozkem pomenskem območju sta izraza zamenljiva.
^ Rokopis je nejasen: »die freie Entwicklung seiner Bedingungen und
seiner als diese Bedingenden beständig reproduzierenden Prozesses«. Moskov-
ski izdajatelji berejo namesto »Bedingenden« »Bedingungen«, kar dà gornji
prevod. Pod črto dodajajo kot možno alternativo (po našem verjetnejšo):
»diese (Bedingungen) bedingenden, beständig (sie) reproduzierenden Prozes-
ses« — »ki te (pogoje) pogojuje, (jih) stalno reproducira«.
® Obakrat »frei gesetzt« — »postavljen (kot) svoboden« (torej ne: »frei-
gesetzt — »sproščen, osvobojen«).
'1224
talij), je svobodni, hkrati realni razvoj bogastva kot kapitala. To je tako
zelo res, da najgloblji ekonomski misleci, kot npr. Ricardo,", predpostav-
ljajo absolutno gospostvo svobodne konkurence, da bi mogli proučiti in
formulirati adekvatne zakone kapitala — ki se hkrati kažejo kot prevla-
dujoče vitalne tendence kapitala. Svobodna konkurenca pa je adekvatna
oblika produktivnega procesa kapitala, čim bolj je razvita, tem čisteje
izstopajo oblike njegovega gibanja. Kar je npr. s tem Ricardo, malgré
lui, priznal, je zgodovinska narava kapitala in bonirani značaj svobodne
konkurence, ki ravno je le svobodno gibanje kapitalij, se pravi, njih gi-
banje znotraj pogojev, ki ne pripadajo nobeni izmed razkrojenih pred-
stopenj, temveč so svoji lastni pogoji.' Gospostvo kapitala je predpo-
stavka svobodne konkurence, prav tako kot je bila rimska cesarska de-
spotija predpostavka svobodnega rimskega »privatnega prava«. Doklej je
kapital šibak, sam še išče bergle preteklih ali z njegovim pojavljanjem
preminevajočih načinov proizvodnje. Brž ko se čuti močnega, odvrže
bergle in se giblje po svojih lastnih zakonih. Brž ko pa začne sam sebe
čutiti in biti svest kot pregrade razvoja, se zateče k oblikam, ki so, vtem
ko se zdi, da dovršujejo gospostvo kapitala, z brzdanjem svobodne kon-
kurence, hkrati znanilci njegovega razpada in razpada načina proizvod-
nje, ki temelji na kapitalu. Kar leži v naravi kapitala, postane le realno
izpostavljeno, kot vnanja nujnost; s konkurenco, ki ni nič drugega, kot
da se mnoge kapitalije druga drugi vsiljujejo imanentno določila in vsi-
ljujejo same sebe. Nobena kategorija meščanske ekonomije, niti prva,
npr. določitev vrednosti, ni torej dejanska šele zaradi svobodne konku-
rence; se pravi zaradi dejanskega procesa kapitala, ki se kaže kot med-
sebojno učinkovanje kapitalij druge na drugo in medsebojno učinko-
vanje vseh drugih razmerij proizvodnje in prometa, ki jih določa kapital.
Od tod z druge strani neslanost, da se svobodna konkurenca obravnava
kot zadnji razvoj človeške svobode; in negacija svobodne konkurence =
negacija individualne svobode in negacija na individualni svobodi ute-
meljene družbene proizvodnje. To ravno je le svobodni razvoj na borni-
rani podlagi — na podlagi gospostva kapitala. Ta vrsta individualne svo-
bode je torej hkrati najpopolnejša odprava vse individualne svobode in
popolno podjarmljenje individualnosti pod družbene pogoje, ki privze-
" D. Ricardo: On the Principles of Political Economy and Taxation, Lon-
don 1821; s. 5; slov. prevod, CZ 1962, s. 26.
' Marxov pristop k analizi kapitalskega načina proizvodnje ima nasled-
njo bistveno vodilno nit: raziskavo pogojev, predpostavk kapitalistične pro-
izvodnje. Ta način analize je zgodovinskost njegovega materializma: »Zato
je nujno, če hočemo razviti zakone meščanske ekonomije, pisati dejansko
zgodovino razmerij proizvodnje. Toda pravilni nazor in dedukcija njih kot
samih zgodovinsko nastalih razmerij vodi vedno na prve enačbe — kot em-
pirična števila npr. v naravoslovju —, ki kažejo na preteklost, ki leži za tem
sistemom. Ti pokaži potem nudijo, hkrati s pravilnim dojetjem sedánjega,
tudi ključ za razumevanje preteklosti — delo za sebe, na katerega bomo,
upajmo, še prišli. Prav tako vodi ta pravilna motritev z druge strani do točk,
kjer se nakazuje ukinitev sedanjega lika razmerij proizvodnje — in tako
foreshadowing prihodnost, postajajoče gibanje.« Gr., 364/40—365/13.
'1225
majo obliko stvarnih moči, celo nadmočnih stvari — stvari, neodvisnih
od sâmih individuov, ki so v odnosih. Razvoj tistega, kar svobodna kon-
kurenca je, je edini racionalni odgovor na njeno povzdigovanje v nebo
po prerokih middle classa ali na njeno preklinjanje v pekel po socia-
listih. Če se pravi, da znotraj svobodne konkurence posamezniki udeja-
njajo družbeni ali rather splošni interes, ko čisto sledijo svoj privatni
interes, to ne pomeni nič drugega, kot da oni pod pogoji kapitalistične
proizvodnje pritiskajo drug na drugega in je torej njih odboj sam le
ponovno ustvarjanje pogojev, v katerih se dogaja to medsebojno učinko-
vanje. Sicer pa, brž ko izgine iluzija o konkurenci kot baje absolutni
obliki svobodne individualnosti, je to dokaz, da so pogoji konkurence, se
pravi pogoji proizvodnje, ki temelji na kapitalu, že čuteni in zamišljeni
kot pregrade in to torej že so ter bolj in bolj bodo. Trditev, da je svo-
bodna konkurenca = zadnja oblika razvoja produktivnih sil in torej
človeške svobode, ne pomeni nič drugega, kot da je gospostvo middle
classa konec svetovne zgodovine — vsekakor prijetna misel za pred-
včerajšnje parvenije.]
Prevedel Valentin Kalan
'1226
Cirkulacijski proces'
(Iz poglavja o kapitalu)
Kari Marx
Obtok kapitala. Cirkulacijski proces. Produkcij-
ski proces. Cirkulacijski stroški. Kapital je v
kroženju. Prav tako fiksirani kapital. Cirkula-
cijski čas in delovni čas. (Svobodni čas kapita-
lista.) (Stroški transporta.)
Retournons maintenant à nos moutons.^
Faze, ki jih kapital preide, ki tvorijo obtok kapitala, se pojmovno
začenjajo s spremembo denarja v proizvodne pogoje. Sedaj pa, ko ne
izhajamo iz nastajajočega kapitala, temveč iz nastalega, preide naslednje
faze: 1. Ustvarjanje presežne vrednosti ali neposredni proizvodni proces.
Njegov rezultat [je] proizvod. 2. Spravljanje proizvoda na trg. Spre-
memba proizvoda v blago. 3. a) Vstopanje blaga v običajno cirkulacijo.
Kroženje blaga. Njen rezultat: sprememba v denar. Denar se kaže kot
prvi moment navadnega kroženja, b) Vzvratna sprememba denarja v
pogoje proizvodnje: kroženje denarja; v navadnem kroženju se kroženje
blaga in kroženje denarja vedno kažeta razdeljena na dva različna sub-
jekta. Kapital najprej kroži kot blago, potem pa kot denar in vice versa.
4. Obnovitev proizvodnega procesa, kar se tu kaže kot reprodukcija pr-
votnega kapitala in kot proces proizvodnje presežnega [20] kapitala.
Stroški cirkulacije se razvežejo v stroške gibanja; stroške, da se
proizvod spravi na trg; delovni čas, ki je potreben, da se povzroči spre-
memba iz enega stanja v drugega; vsi ti stroški se pravzaprav razvežejo
v računske operacije in čas, ki ga te stanejo (utemeljuje poseben, teh-
nični denarni posel). (Ali je slednje stroške treba obravnavati kot
odbitke od presežne vrednosti ali ne, se bo kasneje izkazalo.)
Če opazujemo to gibanje, tedaj vidimo, da se kroženje kapitala s
pomočjo operacije menjav naenkrat odpre, da odpusti proizvod v sploš-
no kroženje in da se iz njega vzpostavi kot ekvivalent v denarju. Kaj na-
1	Marx: Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie, ss. 512—517 in
SS. 524—529.
2	Povrnimo se zdaj na glavno stvar.
'1227
stane iz tega proizvoda, ki je tako izpadel iz kroženja kapitala in se
povrnil nazaj v navadno kroženje, nas tu ne zanima. Na drugi strani
kapital znova vrže iz svojega procesa kroženja svojo podobo kot denar
(deloma, kolikor ni mezda) in se giblje zdaj v obliki denarja, potem ko
se je realiziral kot vrednost v tej obliki, in se hkrati sam po sebi po-
stavil kot mera svojega ovrednotenja (Verwertung), v denarju le kot
sredstvu kroženja, in tako vsesa vase blago iz splošne cirkulacije, ki je
nujno za proizvodnjo (pogoji proizvodnje). Kot blago se [kapital] pre-
stavi iz svojega kroženja v splošno; kot blago ubeži tudi splošni cirku-
laciji in jo sprejme vase, v svoj tok, da bi se izlila v produkcijski proces.
Kroženje kapitala tako zadobi odnos do splošne cirkulacije, katere le
moment je njegova lastna, kot se samo kaže kot postavljeno od kapitala.
To kasneje obravnavati.
Celotni produkcijski proces kapitala vključuje tako pravi cirkula-
cij ski proces kot tudi pravi produkcijski proces. To sta dva velika od-
seka njegovega gibanja, ki se kaže kot totalnost teh dveh procesov. Na
eni strani je delovni čas, na drugi pa cirkulacijski čas. In celota gibanja
se kaže kot enotnost delovnega in cirkulacij skega časa,'kot enotnost pro-
izvodnje in cirkulacije. Ta enotnost sama je gibanje, proces. Kapital se
kaže kot ta procesirajoča (prozessierende) enotnost proizvodnje in cir-
kulacije, enotnost, ki je nanjo moči gledati kot na celoto kapitalovega
produkcijskega procesa in tudi kot na določen potek enega obrata kapi-
tala, Enega gibanja, ki se vrača samo vase.
Pogoj cirkulacij skega časa — poleg delovnega časa — za kapital pa
je le pogoj za proizvodnjo, ki temelji na delitvi dela in na menjavi, v
adekvatni obliki, v zadnji obliki. Stroški cirkulacije so stroški delitve
dela in menjave, na katere moramo naleteti v vsaki pred kapitalsko,
manj razviti obliki proizvodnje na tej osnovi.
Kot subjekt, preko različnih faz tega gibanja segajoča, v tem gi-
banju se ohranjajoča in pomnožujoča vrednost, kot subjekt teh premen,
ki potekajo krogoma — kot spirala, krog, ki se širi — je kapital Capital
circulant. Krožeči kapital zato najprej ni nikakršna posebna oblika, mar-
več je Kapital (das Kapital) v dlje razviti določitvi, kot subjekt opisa-
nega gibanja, ki je on sam kot svoj lastni proces ovrednotenja. Po tej
strani je torej tudi vsak kapital cirkulirajoč kapital. V enostavni cirku-
laciji se sama cirkulacija kaže kot subjekt. Eno blago bo vrženo iz
njega; drugo vstopi vanj. Toda isto blago je v kroženju le izginevajoč.
Denar sam, kolikor preneha biti cirkulacij sko sredstvo in se postavi ko
samostojna vrednost, se izogne cirkulaciji. Kapital pa je kot subjekt cir-
kulacije; cirkulacija postavljena kot njegovo lastno življenje. Toda če je
tako kapital kot celota cirkulacije cirkulirajoči kapital, prehajanje iz ene
faze v drugo, je prav tako postavljen v vsaki fazi v neki določenosti,
kot uročen s posebno podobo, ki je negacija njega kot subjekta celotnega
gibanja. Kapital je tedaj v vsaki posebni fazi negacija sebe kot subjekta
različnih premen. Ne-cirkulirajoči kapital. Fiksni kapital, pravzaprav
fiksirani kapital, fiksiran v eni izmed različnih določenosti, faz, ki jih
mora preiti. Dokler vztraja v eni teh faz — [dokler] se ta faza sama
'1228
ne kaže kot tekoč prehod — in vsaka ima svojo trajnost, je nekrožeč,
fiksiran. Dokler vztraja v procesu proizvodnje, ni sposoben cirkulacije;
in virtualiter razvrednoten. Dokler vztraja v kroženju, ni sposoben za
proizvodnjo, ne postavlja presežne vrednosti, ni v procesu (prozessie-
rend) kot kapital. Dokler se ga ne more vreči na trg, je fiksiran kot pro-
izvod; dokler mora ostati na trgu, je fiksiran kot blago. Dokler se ne
more zamenjati za pogoje proizvodnje, je fiksiran kot denar. Končno,
če pogoji proizvodnje ostanejo v svoji obliki kot pogoji in ne preidejo
v proces proizvodnje, je spet fiksiran in razvrednoten. Kot subjekt, ki
preide vse faze, kot gibljiva enotnost, procesirajoča enotnost kroženja
in proizvodnje, je cirkulirajoč kapital; kapital kot sam zaklet v vsaki
teh faz, kot postavljen v svojih razlikah, je fiksirani kapital, angažirani
kapital. Kot cirkulirajoč kapital se sam fiksira in kot fiksirani kapital
cirkulira. Razlikovanje med capital circulant in capital fixe se torej naj-
prej kaže kot formalna določitev kapitala, glede na to kot se kaže kot
enotnost procesa ali kot določen moment procesa. Pojem capital dor-
mant, neizkoriščen kapital, se more nanašati le na njegovo neizkorišče-
nost v eni izmed teh opredelitev in pogoj kapitala je, da je vedno deloma
neizkoriščen. To se kaže tako, da del nacionalnega kapitala vedno obtiči
v eni izmed faz, ki jih kapital mora preiti. Denar sam, kolikor tvori po-
seben del kapitala nacije, a vedno vztraja v obliki cirkulacijskega sred-
stva, torej nikoli ne preide drugih faz, obravnava zato A. Smith^ kot
nepravo obliko capital fixe. Prav tako more kapital ležati neizkoriščen,
biti fiksiran v obliki denarja, v vrednosti, odtegnjeni cirkulaciji. V kri-
zah — po trenutku panike — v času, ko je industrija na tleh, je denar
fiksiran v rokah bankers, billbrokers etc. in kakor jelen hrepeni po
potokih voda,'^ hrepeni po field of employment, da bi bil lahko uvred-
noten kot kapital.
To, da opredelitev circulant in fixe najprej ni nič več kot kapital
sam postavljen pod obema opredehtvama, enkrat kot enotnost procesa,
potem kot njegova posebna faza, kapital sam kot razlika od samega sebe
kot enotnosti, ne kot dve posebni vrsti kapitalij, kapital v dveh posebnih
vrstah, ampak kot različni formalni opredelitvi istega kapitala, je na-
pravilo v politični ekonomiji veliko zmedo. Ce so na materialnem pro-
izvodu zajeli eno stran, po kateri naj bi bil capital circulant, se je zlahka
dalo pokazati nasprotno stran in obratno. Kapital kot enotnost cirku-
lacije in proizvodnje je prav tako njuna razlika in sicer prostorska in
časovna razlika. V vsakem trenutku ima kapital eno ravnodušno obliko
nasproti drugi. Za posamezni kapital se kaže prehod iz ene v drugo kot
naključje, odvisno od vnanjih, nenadzirljivih okoliščin. Isti kapital se
kaže torej vedno v obeh pogojih, kar se izraža tako, da se en del tega
kapitala kaže v enem, [21] drugi v drugem, en del kot trden, drugi kot
cirkulirajoč; cirkulirajoč tu ne v tem smislu, kot da bi se kapital na-
3 A. Smith: An Inquiry into the Nature and Causes of the Wealth of
Nations. London 1843, ss. 270—277.
^ Psalm 41, 2.
5* — Problemi	1229
hajal v pravi fazi cirkulacije za razliko od faze prizvodnje, temveč da
se v fazi, v kateri se nahaja, nahaja kot tekoča faza, kot procesirajoči,
v drugo fazo prihajajoči fazi; v nobeni kot taki ni utrjen in tako se za-
držuje v celotnem procesu. Na primer: industrialec uporabi le del kapi-
tala, ki mu je na razpolago (kreditiran ali njegov lasten, to tukaj ne
zadeva stvari in, če gledamo celokupni kapital, tudi v ničemer ne zadeva
ekonomskega procesa v proizvodnji, ker drugi del potrebuje določen čas,
da se povrne iz cirkulacije. V proizvodnji procesirajoči del je cirkulajoč,
v kroženju nahajajoči se pa fiksirani. S tem je torej omejena njegova
celokupna produktivnost; omejen je reproducirani del, omejen je torej
tudi tisti del, ki je vržen na trg. Prav tako trgovec: del njegovega kapi-
tala leži kot stock in trade, drugi del se obrača. Sicer stopa zdaj en zdaj
drugi del to odločitev, kot pri industrijcu, toda njegov celotni kapital
je nenehoma postavljen v obeh določitvah. Na drugi strani pa, ker ta
meja, ki izhaja iz narave procesa uvrednotenja samega, ni trdna, temveč
se menja glede na okoliščine, in se kapital more bolj ah manj približati
svoji adekvatni opredelitvi kot cirkulirajoč; ker razpadanje v obe ti
opredelitvi, da se proces uvrednotenja kaže hkrati kot proces razvred-
notenja, oporeka tendenci kapitala po največjem možnem ovrednotenju,
kapital nahaja tudi contrivancev [bistroumnosti], da skrajša fazo fiksi-
ranosti; na drugi strani se pogoja vrstita izmenoma, namesto da bi so-
časno obstajala drug ob drugem. V eni dobi se kaže proces kot vseskozi
tekoč — perioda skrajnega uvrednotenja kapitala; v drugi, reakciji na
prvo, se upostavlja drugi moment toliko bolj nasilno — doba skraj-
nega razvrednotenja kapitala in zastoj procesa proizvodnje. Sâmi tre-
nutki, ko se obe opredelitvi kažeta druga poleg druge, tvorijo le vmesno
obdobje med temi nasilnimi prehodi in obrati. Na vsak način je važno,
da se ti opredelitvi cirkuliraj očega in fiksiranega kapitala dojamejo kot
formalni določitvi kapitala sploh, ker je sicer mnogo pojavov meščanske
ekonomike [Ökonomie] nepojmljivih — periode ekonomskega cikla, ki
se bistveno loči od enkratnega časa obtoka kapitala; učinek novega po-
vpraševanja; celo učinek novih dežel, ki proizvajajo zlato in srebro, na
splošno proizvodnjo. Nič ne pomaga govoriti o stimulusu, ki ga daje
avstralsko zlato ali novoodkrito tržišče. Ce ne bi bilo v naravi kapitala,
da nikoli ni polno zaposlen, to pomeni, da je vedno partiahter fiksiran,
razvrednoten, neproduktiven, tedaj ga nikakršni stimuli ne bi mogli
gnati v večjo proizvodnjo. Na drugi strani neslana protislovja, v katera
zabredajo ekonomi, — celo Ricardo^ — ki predpostavljajo, da je kapital
vedno do kraja izkoriščen; torej pojasnjujejo ustvarjanje novega kapi-
tala le iz increase proizvodnje. Vsak increase bi tedaj predpostavljal
predhodni increase ali povečanje produktivnih sil.
Te meje proizvodnje, ki temelji na kapitalu, so v še mnogo večji
meri lastne prejšnjim načinom proizvodnje, kolikor temeljijo na me-
njavi. Toda ne tvorijo samega zakona proizvodnje; brž ko menjalna
s D. Ricardo: On the Principles of Political Economy and Taxation, Lon-
don 1821, ss. 338—340; slovenski prevod: CZ 1962, ss. 338—340.
'1230
vrednost ni več meja materialne pvoizvodnje, temveč je njena meja po-
stavljena z razmerjem proizvodnje do celotnega razvoja individua, od-
pade vsa zgodovina s svojimi krči in bolečinami. Ce smo prej videli, da
denar odpravi pregrade menjalne trgovine le, ko jih napravi splošne —
tj. popolnoma loči nakup in prodajo — tedaj bomo kasneje videli, kako
kredit te pregrade ovrednotenja ravno tako odpravlja le, tako da jih
dviguje v njih najsplošnejšo obliko, postavlja periodo nadprodukcije in
pod-produkcije kot dve periodi.
Akt izmenjave — in ekonomske operacije, v katerih poteka cirkula-
cija, razpadejo v sosledje échanges — do točke, ko se kapital ne obnaša
kot blago od denarja ali kot denar do blaga, temveč kot vrednost do spe-
cifične uporabne vrednosti, dela — akt menjave vrednosti v eni obliki
za vrednost v drugi, denarja za blago, ali blaga za denar (in to sta mo-
menta enostavne cirkulacije), postavlja vrednost enega blaga v drugo
blago in to blago tako reahzira kot menjalno vrednost; ah tudi postavlja
blága kot ekvivalente. Akt menjave je torej vrednost-postavljajoč [wert-
setzend], kolikor se vrednosti predpostavljajo; realizira opredelitev ob-
jektov menjave kot vrednosti. Toda akt, ki blago postavlja kot vrednost,
ali, kar je isto, ki postavlja drugo blago kot njegov ekvivalent — ali kar
je spet isto, postavlja enakovrednost obeh blag, očitno spet ničesar ne
dodaja sami vrednosti, tako kot znak ± ne poveča ali zmanjša števila,
pred katerim stoji. Ko 4 postavim kot plus ali minus — v tej operaciji
ostaja 4, neodvisno od znaka, samo sebi enako, 4, ne postane niti 3 niti
5. Ravno tako če [24] zamenjam funt bombaža z menjalno vrednostjo
6 penijev za 6 penijev, tedaj je bombaž postavljen kot vrednost, in prav
tako se more reči, da je 6 penije postavljenih kot vrednost v funtu bom-
baža; to pomeni, delovni čas vsebovan v 6 penijih (6 penijev tu obrav-
navamo kot vrednost) je zdaj izražen v drugi materiaturi istega delov-
nega časa. Toda ker sta z aktom menjave funt bombaža kot tudi 6 pe-
nijev bakra postavljena = [enaka] svoji vrednosti, je nemogoče, da v tej
menjavi kvantitativno zraste bodisi vrednost bombaža bodisi vrednost
6 penijev bodisi vsota njunih vrednosti. Menjava kot postavljanje ekvi-
valentov spremeni le obliko; realizira potencialno eksistirajoče vred-
nosti; realizira cene, if you like. Postavljanje ekvivalentov, npr. a in b
kot ekvivalentov, ne more zvišati vrednosti a-ja, kajti to je akt, v kate-
rem je a postavljen = svoji lastni vrednosti, torej ne njej neenak; neenak
le, kar zadeva obliko, kolikor prej ni bil postavljen kot vrednost; to je
hkrati akt, v katerem je vrednost a-ja postavljena = vrednosti b-ja in
vrednost b-ja = vrednosti a-ja. Vsota vrednosti, ki so bile v menjavi
spravljene v promet [umgesetzt] = vrednost a + vrednost b. Vsaka osta-
ne = svoji lastni vrednosti; torej njuna vsota ostaja enaka vsoti njunih
vrednosti. Menjava kot postavljanje ekvivalentov tedaj zaradi svoje na-
rave ne more zvišati vsote vrednosti, niti ne vrednosti izmenjanega
blaga. (Da je pri menjavi z delom drugače, izhaja od tod, da je upo-
rabna vrednost dela sama vrednost-postavljajoča,*^ ni pa to v direktni
<5 Gr., s. 227/17—30. Cf. Problemi 55/56.
10* — Problemi	1231
zvezi z menjalno vrednostjo dela.) Prav tako malo kot more ena menjava
povečati vrednost izménjanega, tako ne more tudi vsota menjav.* Ce
akt, ki ne ustvarja nobene vrednosti, ponovim enkrat ali <xi, s ponav-
ljanjem it cannot change its nature. Ponovitev dejanja, ki ne ustvarja
vrednosti, ne more nikoli postati dejanje ustvarjanja vrednosti. 'Д npr.
izraža določeno razmerje. Ce spremenimo to V« v decimalni ulomek, jo
torej postavim = 0,25, tedaj je njena oblika spremenjena. Ta sprememba
oblike ne vpliva na vrednost števila. Prav tako če spremenim blago v
obliko denarja ali denar v obliko blaga, vrednost ostaja ista; toda spre-
meni se oblika. Torej je jasno, da cirkulacija — ker razpada v vrsto ope-
racij menjave ekvivalentov — ne more povečati vrednosti cirkuliraj očega
blaga. Ce se torej zahteva delovni čas, da se ta operacija opravi, tj. se
morajo trošiti vrednosti, kajti vsaka potrošnja vrednosti razpade v po-
trošnjo delovnega časa ali upredmetenega delovnega časa, proizvodov;
če kroženje povzroča stroške in cirkulacijski čas stane delovni čas, tedaj
je to odbitek, relativna odprava cirkulirajočih vrednosti; njih razvred-
notenje za znesek cirkulacijskih stroškov. Mislimo si dva delavca, ki
menjavata; ribiča in lovca; čas, ki ga oba izgubita v menjavi, ne bi
ustvaril niti rib niti divjačine, temveč bi bil odbitek od časa, v katerem
moreta oba ustvarjati vrednosti, eden ribariti, drugi loviti, svoj delovni
čas upredmetovati v uporabni vrednosti. Ce bi se hotel ribič za to izgubo
odškodovati pri lovcu: zahtevati več divjačine ali mu dati manj rib,
tedaj bi imel slednji isto pravico. Izguba bi jima bila skupna. Ti stroški
cirkulacije, stroški menjave bi se mogli kazati le kot odbitek od celotne
proizvodnje in od ustvarjanja vrednosti obeh. Ce bi naročila tretjemu,
C-ju, te échanges in bi torej direktno ne izgubila nobenega delovnega
časa, bi moral vsakdo od njiju v alikvotnih delih prepustiti C-ju del svo-
jega proizvoda. Kar bi mogla pri tem pridobiti, bi bila le večja ali
manjša izguba. Ce pa bi delala kot skupna lastnika, ne bi bilo nobene
menjave, temveč le skupna potrošnja. Stroški menjave bi torej odpadli.'
Ne delitev dela; toda delitev dela kot utemeljena na menjavi. Zato je
napačno, če J. St. MilP obravnava stroške kroženja kot nujno ceno de-
litve dela. To so stroški le samorasle delitve dela, ki ne temelji na skup-
nosti lastnine, marveč na privatni lastnini.
Cirkulacijski stroški kot taki, to pomeni potrošnja delovnega časa
ali upredmetenega delovnega časa, vrednosti, povzročena z operacijo
menjave in nizom operacij menjave, so torej odbitek bodisi od časa,
ki se troši za proizvodnjo, bodisi od vrednosti, ki jih je postavila pro-
izvodnja. Nikoli ne morejo povečati vrednosti. Spadajo k faux frais de
* Na vsak način je nujno, da si to pojasnimo; ker razdelitev presežne
vrednosti med kapitalije, preračunavanje celotne presežne vrednosti med po-
sameznimi kapitalijami — ta sekundarna ekonomska operacija — kaže pojave,
ki se v običajnih ekonomijah zamenjavajo s primitivnimi.
' Gr., ss. 76-77; cf. Problemi 1967; 49, ss. 164—165.
8 J. St. Mill: Es says on some Unsettled Questions of Political Economy.
London 1844, s. 56.
'1232
production^ in ti faux frais de production spadajo k imanentnim stro-
škom proizvodnje, ki temelji na kapitalu. Trgovski posel in stili more
pravi denarni posel — kolikor ne počenjata nič drugega kot operacije
kroženja kot takega, torej npr. določanje cen (merjenje vrednosti in njih
preračunavanje), torej sploh opravljata te operacije menjave kot funk-
cijo, ki se je osamosvojila v delitvi dela, predstavljata to funkcijo celot-
nega procesa kapitala — predstavljata zgolj faux frais de production
kapitala. Kolikor zmanjšata te faux frais, prispevata k proizvodnji, ne
s tem, da bi ustvarjala vrednost, temveč tako, da zmanjšujeta negacijo
ustvarjenih vrednosti, če bi vedno delovala čisto kot takšna funkcija, bi
vedno predstavljala le minimum faux frais de production. Če usposobita
proizvajalce, da ustvarijo več vrednosti, kot bi jo mogli brez te delitve
dela, in sicer toliko več, da ostane presežek po izplačilu te funkcije,
tedaj sta faktično povečala proizvodnjo. Vrednosti pa so tedaj povečane
ne zaradi tega, ker bi cirkulacijske operacije ustvarile vrednosti, temveč
ker so absorbirale manj vrednosti, kot bi bile napravile v drugem pri-
meru. So pa nujen pogoj za proizvodnjo kapitala.
Čas, ki ga kapitalist izgubi v menjavi, kot tak ni odbitek od delov-
nega časa. Kapitalist — se pravi reprezentant kapitala, personificirani
kapital je to le, ko se do dela obnaša kot do tujega dela in si prisvaja
tuji delovni čas in tak čas postavlja. Stroški cirkulacije ne obstajajo,
kolikor jih čas kapitalista odvzame. Njegov čas je postavljen kot od-
večni čas: ne-delovni čas, ne-vrednost-ustvarjajoči čas, dasiravno je ka-
pital tisti, ki realizira ustvarjeno vrednost. To, da delavec mora delati
presežni čas, je identično s tem, da kapitalistu ni treba delati in je tako
njegov čas postavljen kot ne-delovni čas; da on ne dela niti potrebni
čas. Delavec mora delati presežni čas, da bi mogel upredmetiti, tj. objek-
tivirati delovni čas, ki je nujen za njegovo reprodukcijo. Na drugi strani
pa je od tod tudi [potrebni] nujni delovni čas kapitalista svobodni čas,
čas, ki se ne zahteva za neposredni obstanek. Ker je ves svobodni čas
čas za svobodni razvoj, si kapitalist nasilno prilašča svobodni čas, ki ga
ustvarijo delavci, za družbo, to pomeni civilizacijo, in Wade'" ima v tem
smislu spet prav, kolikor postavlja kapital kot = civilizaciji.
Cirkulacijski čas — kolikor ta zahteva čas kapitalista kot takega —
nas zanima, ekonomsko gledano, ravno toliko, kot čas, ki ga prebije s
svojo loreto. Če je time money, tedaj je s stališča kapitala to le tuji
delovni čas, ki je seveda z najbolj pravo besedo money kapitala. Glede
na kapital kot tak more cirkulacijski čas le toliko sovpadati z delovnim
časom, kolikor prekine čas, med katerim si kapital more prisvajati tuji
delovni čas, in jasno je, da to relativno razvrednotenje kapitala ne more
ničesar dodati uvrednotenju kapitala, temveč mu more le odvzemati; ali
kolikor cirkulacija stane kapital objektiviran tuji delovni čas, vrednosti.
^ Cf. Quesnay, članek: Fermiers, v: Physiocrates, ed. Daire. Paris 1846,
Première Partie, ss. 236—137.
1° John Wade (1788—1845), angleški publicist in zgodovinar; History oí
the Middle and Working Classes etc. London 1835, s. 164.
'1233
[25]. (Na primer, ker mora plačati nekoga drugega, ki to funkcijo pre-
vzame.) V obeh primerih prihaja cirkulacijski čas v poštev le, kolikor
je odprava, negacija tujega delovnega časa; bodisi, da prekine kapital
v procesu prisvajanja tujega delovnega časa; bodisi, da ga sili, da potroši
del ustvarjene vrednosti, potroši zato, da more izvršiti cirkulacij ske ope-
racije, se pravi, da se postavi kot kapital. (To je treba ostro razlikovati
od private consumption of the capitalist.) Cirkulacijski čas pride v po-
štev le v svojem razmerju — kot meja, negacija — produkcijskega časa
kapitala; ta proizvodni čas pa je čas, med katerim si kapital prisvaja
tuje delo; po njem postavljeni tuji delovni čas. Največja zmeda je, če
se smatra čas, ki ga kapitalist porabi v cirkulaciji, za vrednost-postav-
Ijajoči ali celo za čas, ki postavlja presežno vrednost. Kapital kot tak
nima nobenega delovnega časa razen svojega produkcijskega časa. Ka-
pitalist se nas tu absolutno nič ne tiče razen kot kapital. Kot tak pa
fungirá tudi le v celotnem procesu, ki ga moramo raziskovati. Drugače
bi si kdo mogel še domišljati, da si kapitalist more dati kompenzirati
čas, med katerim ne služi denarja kot mezdni delavec drugega kapita-
lista — ali pa bo izgubil ta čas. Ta čas da pripada k stroškom proizvod-
nje. Cas, ki ga on kot kapitalist izgubi ali uporabi, je sploh izgubljeni
čas, s tega stališča placé à fonds perdu. Tako imenovani delovni čas
kapitalista za razliko od delovnega časa delavca, ki naj tvori osnovo
njegovega profita kot wages sui generis, moramo kasneje raziskati.
Nič ni bolj pogosto, kot da se transport itn., kolikor je v zvezi s
trgovino, prišteva med čiste stroške kroženja. Kolikor trgovina prinaša
proizvod na trg, mu daje novo obliko. Sicer spremeni le krajevno bi-
vanje. Toda način spremembe oblike se nas tu ne tiče. Trgovina daje
proizvodu novo uporabno vrednost (in to velja navzdol do štacunarja
na drobno, ki tehta, meri, zavija in tako daje proizvodu obliko za po-
trošnjo) in ta nova uporabna vrednost stane delovni čas; je torej hkrati
uporabna vrednost. Spravljanje na trg spada v sam proces proizvodnje.
Proizvod je blago šele, je v cirkulaciji šele, ko se nahaja na trgu.
Metamorfoza kapitala in metamorfoza blaga. —
Menjava oblike in menjava snovi kapitala. —
Različne oblike kapitala. — Obrati v danem ob-
dobju. — Capital circulant kot splošna značil-
nost kapitala. — Letna mera obratov capital
circulant. Dnevna mera delovnega časa.
Enostavna cirkulacije je sestajala iz množice sočasnih ali zapored-
nih menjav." Njih enotnost kot cirkulacije je bila pravzaprav prisotna
le s stališča opazovalca. (Menjava more biti naključna in ima več ali
manj ta značaj, kjer je omejena na menjavo presežka, kjer ni zajela
celote proizvodnega procesa.) V cirkulaciji kapitala imamo vrsto me-
njalnih operacij, aktov menjave, katerih vsak predstavlja nasproti dru-
gemu kvalitativni moment, moment v reprodukciji in rasti kapitala.
Sistem izmenjav, menjava snovi, kolikor se gleda na [uporabno] vred-
nost kot tako. Menjava oblike, kolikor se gleda na vrednost kot tako.
'1234
Proizvod je v takem odnosu do blaga, kot uporabna vrednost do me-
njalne vrednosti; ravno tako blago do denarja. Tu en niz doseže vrh.
Denar je v takem odnosu do blaga, v katerega se znova spremeni, kot
menjalna vrednost do uporabne vrednosti; še bolj tako denar v odnosu
do dela.
[26] Kolikor je kapital v vsakem momentu procesa sam možnost
prehoda v svojo drugo, naslednjo fazo in tako možnost celega procesa,
ki izraža življenjski akt kapitala, toliko se vsak od momentov poten-
tialiter kaže kot kapital — torej blagovni kapital, denarni kapital — po-
leg vrednosti, ki se v procesu proizvodnje postavlja kot kapital. Blago
more predstavljati kapital, doklej se more spreminjati v denar, torej
kupovati mezdno delo (presežno delo); to po formalni strani, ki je vzeta
iz cirkulacije kapitala. Po snovni strani ostaja blago kapital, dokler
tvori surovino (pravo ali polizdelek), instrument, življenjska sredstva
za delavca. Vsaka od teh oblik je potencialni kapital. Denar je z ene
strani realizirani kapital, kapital kot realizirana vrednost. Denar je po
tej strani kapital, KAT'EXOCHEN (gledan kot zaključišče cirkulacije,
kjer mora zatorej biti gledan tudi kot izhodišče). Glede na proces pro-
izvodnje je [denar] potem znova kapital, zlasti kolikor se zamenjuje
za živo delo. V svoji zamenjavi za blago (povratni nakup surovine etc.)
s strani kapitalista pa se ne kaže kot kapital, temveč kot cirkulacijsko
sredstvo; le izginevajoče posredovanje, prek katerega kapitalist svoj pro-
izvod zamenjuje za praelemente le-tega.
Cirkulacija ni za kapital le vnanja operacija. Tako kot sam šele na-
staja prek proizvodnega procesa, ko se skozenj vrednost ovekovečuje
in povečuje, tako bo spremenjen nazaj v čisto obliko vrednosti — na
kateri so preminili tako sledovi nastajanja kot tudi specifičnega bivanja
kapitala v uporabni vrednosti — v prvem aktu cirkulacije, medtem ko
je ponovitev tega akta, tj. življenjskega procesa [kapitala] možna le
prek drugega akta cirkulacije, ki sestoji v izmenjavi denarja za pogoje
proizvodnje in je uvod v akt proizvodnje. Kroženje torej pripada v po-
jem kapitala. Kot se je prvotno kazal denar ali nakopičeno delo kot
predpostavka pred menjavo s svobodnim delom; navidezna samostoj-
nost objektivnega momenta kapitala nasproti delu pa je bila odprav-
ljena in se je objektivirano delo, ki se osamosvaja v vrednosti, z vseh
strani kazalo kot proizvod tujega dela, odtujeni proizvod dela samega;
tako se zdaj šele kaže kapital kot predpostavljen svoji cirkulaciji (ka-
pital kot denar je bil predpostavljen svojemu postajanju v kapital; to-
da kapital kot rezultat vrednosti, ki je vsrkala vase in si priličila živo
delo, se je kazal kot izhodišče ne cirkulacije sploh, marveč cirkulacije
kapitala), tako da je obstajal samostojno in ravnodušno, tudi brez tega
procesa. Toda gibanje metamorfoz, ki jih mora napraviti, se zdaj kaže
kot pogoj samega proizvodnega procesa; prav tako tudi kot njegov re-
" Cf. K. Marx: Menjava med kapitalom in delom. Problemi 1967; 52,
s. 599.
'1235
zultat. Kapital se kaže torej v svoji realnosti kot vrsta preobratov v da-
nem obdobju. Kapital ni več le en obrat, ena cirkulacija; temveč po-
stavljanje obratov; postavljanje celotnega poteka. Njegovo postavljanje
vrednosti samo se od tod kaže kot pogojeno (in le kot perenirajoča in
povečujoča se vrednost je vrednost kapital) 1. kvalitativno; vtem ko
kapital ne more obnoviti faze proizvodnje, ne da bi prešel faze cirkula-
cije; 2. kvantitativno; vtem ko je množina vrednosti, ki jih kapital po-
stavlja, odvisna od števila njegovih obratov v danem obdobju; 3. vtem
ko se čas kroženja kaže na obeh straneh kot limitirajoči princip, meja
časa proizvodnje in vice versa. Kapital je torej bistveno capital circulant.
Ce se kapital v delavnici procesa proizvodnje kaže kot lastnik in master,
se kaže s strani kroženja kot odvisen in določen po družbenem sklopu,
ki na stahšču, kjer sedaj še stojimo, daje, da kapital vstopa in daje,
da figurira v enostavni cirkulaciji izmenoma kot B nasproti D in D
nasproti B. Toda ta cirkulacija je megla, v kateri se skriva še cel svet,
svet zvez kapitala, ki to lastnino, ki izvira iz kroženja — iz družbenega
prometa — začarajo v to meglo in ji vzamejo neodvisnost, self sustain-
ing property, njeno značilnost. Dva razgleda v ta svet, ki zdaj še leži v
daljavi, sta se že odprla, na dveh točkah: [prvič,] kjer cirkulacija ka-
pitala vrže iz svojega kroga vrednost, ki jo je kapital postavil in pognal
v cirkulacijo v obliki proizvoda in drugič, na točki, kjer kapital pri-
tegne iz cirkulacije kak drug proizvod v svoj krogotok; spremeni ta
proizvod sam v enega od svojih momentov bivanja. Na tej drugi točki
[kapital] predpostavlja proizvodnjo; ne svojo lastno neposredno proiz-
vodnjo; na prvi točki lahko predpostavlja proizvodnjo, če je njegov
proizvod sam surovina za drugo proizvodnjo; ali potrošnjo, če je pro-
izvod dobil zadnjo obliko za potrošnjo. Toliko je jasno, da ni potrebno,
da bi potrošnja naravnost stopila v njegov krog. Tista prava cirkulacija
kapitala, je še, kot bomo videli kasneje,'^ circulation between dealers
and dealers. Circulation between dealers in consumers, identična s trgo-
vino na drobno, je drugi krog, ki ne spada v neposredno sfero cirku-
lacije kapitala. Pot, ki jo opisuje, potem ko je prva opisana in sočasno
ob prvi. Sočasnost različnih poti kapitala, kot tudi njegovih različnih
določitev postane jasna šele, ko je predpostavljenih mnogo kapitalij.
Tako sestoji človekov življenjski proces v preživljanju različnih starost-
nih dob. Hkrati pa obstajajo vse človekove starostne dobe druga po-
leg druge, razdeljene na različne individue.
Kolikor je proizvodni proces kapitala hkrati tehnološki proces —
kàr proizvodni proces —; namreč proizvodnja določenih uporabnih vred-
nosti, z določenim delom, skratka na način, ki ga določa ta smoter sam;
kolikor se izmed vseh teh procesov proizvodnje prikazuje kot najbolj
fundamentalen tisti, v katerem si telo reproducira nujno presnavljanje,
se pravi, si ustvarja življenjska sredstva v fiziološkem smislu; kolikor
ta proces proizvodnje sovpada s poljedeljstvom; to pa daje naravnost
(kot bombaž, lan etc.), ali tudi posredno, s pomočjo živaU, ki jih hrani
Gr., ss. 559/18—560/22; cf. nadaljevanje tega prevoda v naslednji številki.
123G
(svila, volna etc.), velik del surovin za industrijo (pravzaprav vse, ki ne
pripadajo ekstraktivni industriji); kolikor je reprodukcija v poljedel-
stvu v zmernem področju (domovinsko mesto kapitala) vezana na sploš-
no telursko cirkulacijo; se pravi žetve so večinoma letne narave; toliko
je leto vzeto (le da se računa različno za različne proizvodnje) kot
splošno razdobje, po katerem se meri in preračunava vsota obratov ka-
pitala; kot je dal naravni delovni dan takšno naravno enoto kot mero
delovnega časa. V obračunu profita, še bolj pa obresti, vidimo tedaj tudi
enotnost cirkulacij skega časa in proizvodnega časa — kapital — postav-
ljeno kot takšno in samo sebe izmerjajočo. Kapital sam kot procesira-
joči — torej obratujoči (Umschlag zurücklegend) — [27] je gledan kot
delovni kapii;al in plodovi, which it is supposed to yield, se obračuna-
vajo po njegovem delovnem času — po času celotnega obtoka enega
obrata. Mistifikacija, ki pri tem poteka, leži v naravi kapitala.
Prevedel Valentin Kalan
'1237
Skupina, Dragica Čadež, Dževad Hozo,
Drago Hrvački, Dušan Tršar,
razstavlja v Mestni galerji
Ivan Sedej
Čeprav je skupina čadež, Hozo, Hrvački in Tršar, ki razstavlja v
ljubljanski Mestni galeriji na videz sila heterogena, pa odkrijemo tudi
precej sorodnih potez, predvsem pa identična izhodišča. Vse štiri avtorje
druži predvsem hotenje povedati nekaj novega — vendar z različnim
uspehom in z rezultati, ki so v bistvu diametralno nasprotni. Druga
sorodnost pa je podoben likovni nazor, oba kiparja, grafik in slikar
skušajo poiskati specifičen in originalen oblikovni izraz. Vendar jim
to v mnogih primerih ni uspelo. Namesto originalne forme, ki naj bi
bila posoda za globljo izpoved se vrte v začaranem krogu togih shem.
To nemoč opazimo predvsem pri slikarju Hrvackem.
Po obdelavi slikarskega predmeta je najbliže šolskim shemam in
znanju prav Hrvački. Vrsta obrtniško izredno dobro naslikanih tiho-
žitij kaže močne vplive Stupičevega slikarstva. Dekorativno razmešča-
nje drobnih, slikarsko zanimivih predmetov na nevtralni ploskvi deluje
kljub znanju šolsko in tudi prazno. Barvno je sicer uglašen, vendar mu
manjka tako dinamike kot hotene statike. Predmeti so ostali to, kar so,
brez kakršnega koli globljega pomena. Odnosi med barvnimi ploskvami
in posameznimi akcenti so formalistični, med njimi ni dramatične nape-
tosti in izraznosti kakršno srečamo (recimo) pri Marku šušteršiču ali
Gabrijelu Stupici.
V kolikor so prijazna in neproblematična tihožitja vsaj zanimiva,
pa so eksperimenti z zlatimi akcenti, zlasti pa reljefne suprematistične
kompozicije zamah v prazno. Pri iskanju izhoda iz akademskih shem
se je Hrvački najprej poslužil zlate barve. Na tradicionalno kompozi-
cijo je nalepil zlato ploskev, ki pa nima nobenega smisla. Prej prijazno
tihožitje je izgubilo tudi dekorativno vrednost. Zlata ploskev je surovo
razbila sicer skladno nanešene barvne ploskve. V strukturalnem po-
menu za ta eksperiment ni nikakršnega opravičila, saj bi moral rez-
'156
kemu zlatemu akcentu prilagoditi tako barve kot kompozicijo. Tako
pa žal ugotavljamo, da slikar pomena tega eksperimenta sploh ni ra-
zumel. S hitrim preskokom je skušal svoje slikarstvo »modernizirati«.
Popolno nerazumevanje nekaterih ekstremnih stilnih poizkusov se
odraža tudi v suprematističnih »reljefih«. Gre za bele ploskve na ka-
terih so dekorativno razporejene bele kocke in kvadri. V kolikor je šlo
recimo pri Maljeviču za izrazito programski nastop — začeti je treba
znova z najpreprostejšimi liki: krogom, trikotnikom in kvadratom —
je poizkus Hrvackega le medlo epigonstvo, saj delujejo te podobe kot
sila dolgočasne makete tretjerazrednega zazidalnega načrta. Slikar bo
moral poiskati izhodišče za nadaljnje delo slej ko prej v barvni kom-
poziciji, ki jo je dobro nakazal s tradicionalnimi tihožitji.
Drugačna je grafika Dževada Hoza. Z njegovo grafiko smo se letos
že srečali na ljubljanskem grafičnem bienalu. Ti listi izražajo sila tenak
posluh za usklajevanje dekorativnih in simbolnih prvin. Čeprav čutimo
tako v formalnem kot v vsebinskem pogledu še precej Debenjakovih
in Bernikovih vplivov, so rešitve kljub vsemu precej samosvoje. Hozo
gradi torej svojo umetniško vizijo na dosežkih sodobne grafike in pa
na balkanski likovni tradiciji. Vendar jemlje iz zakladnice bosanske
in balkanske likovne kulture le posamezne elemente — ti pa zaradi ekso-
tičnosti delujejo sila vznemirljivo. Iz starega islama je znal izluščiti bi-
stvo anikonskega upodabljanja — čeprav se zavestno izogiba arabeskam.
Uporabil je le togo formo nišana — muslimanskega nagrobnika — in
pa zlato barvo starih črvojednih ikon. Tudi rjavkasta osnova je neke
vrste »portret« lesa starih ikon. S temi strukturami nam je znal priča-
rati duha slavne, čeprav nekam neznane in eksotične tradicije. Pomen
osnovne forme je sedaj dvojen — gre za izraz moškosti in patriarhal-
nosti, zato lahko grafiko razume tudi tisti, ki nišanov ne pozna, saj ima
oblika tako vrednost sheme nagrobnika kot moške vzravnanosti. Oboje
skupaj pa ima »literarni« pomen umrljivosti in minljivosti slave ter
vsakokratnega oživljanja bitij obsojenih na neizbežno smrt.
Kiparka Dragica Čadež-Lapejnetova se je že v samem začetku od-
ločila za les. Pobude je poiskala deloma v azteški in indijanski plastiki,
deloma pa se naslanja (vsaj v novejših delih) na pridobitve pop-arta.
V obdelavi lesenih blokov, ki jih sestavlja v grozljive antropomorfne
kompozicije, polne erotičnih simbolov, kaže izkušeno in gotovo roko.
Vendar se iz začetnih težav še ni izvila. Kljub temu, da obdeluje lesene
klade z izrednim posluhom za material, čutimo nihanje med hotenji
in včasih premočnimi zgledi. Pozitivno je, da se v okviru toge oblikovne
sheme ne ponavlja, kar kaže na iskreno prizadetost; manj razveseljivo
pa je dejstvo, da se v površinski obdelavi nekoliko preveč zgleduje po
Tihčevih Semaforjih.
Dušana Tršarja zanima poleg polne plastike tudi prostor. Bistvo
njegovih prizadevanj v varjenem železu je iskanje zvez in odnosov med
figuro ter prostorom. Zato poizkuša vzpostaviti kontinuiteto z Zadki-
novskimi deformacijami. Telo včasih zvije v oblikah, ki nekoliko spo-
minjajo na manieristične figure serpentinate, drugič pa ga zlomi ali
'1239
pa zakrivi v prostor. Rešitev tega problema mu je uspela skoraj v celoti.
Nekoliko manj srečno roko je imel pri iskanju adekvatne forme v že-
lezu. Pri varjenju gladkih železnih plošč v stilizirane človeške figure je
ostal kontrast med gladko napeto površino telesa in stranskimi varje-
nimi šivi neizkoriščen, čeprav bi lahko prav tu dosegel vtis napetosti
in dinamike.
Kljub pomanjkljivostim, ki smo jih namenoma poudarili pa mora-
mo naše razmišljanje skleniti z ugotovitvijo, da je zastavljena pot do-
bra. S stalnim izčiščevanjem forme in poglabljanjem izraznosti in izpo-
vedi se bodo lahko kmalu otresli tujih vplivov, ki so večinoma le po-
sledica relativne mladosti in neizkušenosti.
'1240
Dinamični liki Giuseppa Capogrcssija
Ivan Sedej
(Razstava v Mali galeriji v Ljubljani)
Poetična govorica simbolov je pri italijanskem slikarju in grafiku
Giuseppu Capogrossiju vklenjena v razmeroma trdo in togo shemo.
Barvne risbe, ki jih razstavlja v ljubljanski Mali galeriji, pa dokazujejo,
da je shematična togost marsikdaj le navidezna. Saj ugotavljamo, da so
barvne podobe kljub shkarjevemu »manirizmu« nastale kot plod dolgega
rzmišljanja in študija. Capogrossi sestavlja nove in nove izpovedne like,
sestavlja pa jih iz shematiziranega osnovnega lika — forme v obliki ne-
kakšne glagolske črke ali stiliziranega starinskega glavnika.
Sestavljanje in razdruževanje osnovnega lika, medsebojni odnosi teh
likov in končno odnos med sestavom likov in dvodimenzionalnim ab-
straktnim prostorom priča o osnovnem hotenju italijanskega umetnika.
»Pralik« je za Capogrossija hkrati simbol in osnovna gradbena enota —
atom. Zatorej gradi slike in podobe razumsko, izhaja pa iz moderne
znanosti. Šele odnosi, razdalje in'medsebojna razmerja med enakimi
pradelci snovi usvtarjajo nove kvalitete, atom sam je v vsakem primeru
enak drugim in ima eno samo vrednost in dimenzijo.
Pot do dokončnega izdelka — slike, risbe ali grafike — je za umet-
nika vnovično podoživljanje geneze snovi in vesolja. Zgolj z razmešča-
njem in različnim dimenzioniranjem »pradelcev« skuša ustvariti vtis
nove poetične realnosti. Kakor je sama zgradba, kompozicija teh del sila
racionalna (poudarjena je zlasti s črno ah rdečo barvo), pa so mehki
tonski odnosi med na videz sila krepkimi barvami bistvena komponenta
poetičnega vtisa celote. Funkcijo blažilca kontrastov in napetosti med
ostrimi, krepko izrisanimi simboli ima (večinoma nevtralno) ozadje.
Globlja funkcija dvodimenzionalnega prostora temelji tudi v konvencio-
nalni interpretaciji ploskve, ki ima v enaki meri pomen brezprostorja
kot funkcijo neskončnega in brezbrežnega prizorišča, kjer se dogaja na-
stajanje in rojstvo nove umetniške resničnosti. Tretja razsežnost je na-
kazana le v redkih primerih — navadno jo umetnik dosega z različnim
dimenzioniranjem grebljičastega pralika. Vendar ima tudi dimenzioni-
ranje pomensko dvojnost — lik je manjši, ker ima pač drugačno funk-
cijo v odnosu do drugih likov, obenem pa je enakovreden drugim, torej
je manjši le zaradi prostorske oddaljenosti.
'1241
Pomembna struktura je tudi gibanje. Gibanje v prostoru smo že
nakazali; drugo notranje gibanje pa izvira iz lika samega. Najprej ugoto-
vimo dinamični element v risbi sami — lik je naslikan ali narisan tako
rekoč z eno potezo, zato je obrisna kontura vedno nekoliko zabrisana;
drug element je arogantnost lika samega, ki deluje kot grabežljiv krem-
pelj.
Čeprav gre v celoti za precej abstraktno in racionalistično umetnost
na meji čistega formalizma, je srečanje s Capogrossijem zanimivo in po-
učno. Razstavljene risbe, ki so nastale med letoma 1953 in 1966, pričajo,
da je umetnikovo iskanje vedno na meji končnega, pa vendar se ustavi
vsakič pred novim problemom. Po drugi strani si ne moremo kaj, da ne
bi Capogrossijevih poizkusov posplošili — njegova umetnost izraža to-
gost in brezizhodnost novih konvencij, začarani krog, v katerega se je
ujela sodobna avantgardistična umetnost.
Ivan Sedej
'1242
Naša poezija v svetu
J. G.
Za uvod nekaj, kar je skoraj šaljivo.
V nemški knjigarni sem vzel v roke knjigo Die Lyra des Orpheus,
Lyrik der Völker in deutscher Nachdichtung, Paul Zsolany Verlag, Wien
1952. Torej knjiga prevodov lirike raznih narodov v nemščino, zajetna,
lepo izdana knjiga. Resda ima že precej staro letnico, pa je bila vendar
še naprodaj, in morda je vredno povedati, kako je v njej zastopana lirika
jugoslovanskih narodov, čeprav se mi zdi komaj verjetno, da ni o tem
še nihče spregovoril, saj imajo delo gotovo tudi kake naše knjižnice.
Na strani 885 se začenja razdelek z naslovom »Jugoslawien« in brž
nato sledijo »Serbische Dichter«, torej srbski pesniki. V prevodu je
treba uporabiti dvojnino, ker srbsko hriko zastopata Hasanaginica v
Goethejevem prevodu in pesem »Stava« (Die Wette) neznanega pesnika.
Brž nato sledijo »Slowenische Dichter«, njim na čelu »Volkslieder
aus Krain« — Anastasiusa Grüna. Potem »Slowenische Volkslieder« —
dve pesmi. Pa še Prešernovo Memento mori v prevodu Lili Novy, in za
nameček — A. G. Matoša »Jesenski večer« ter Gustava Krkleca »Kača«,
kajpada v nemškem prevodu. Tako sta torej nekam revno slovensko
liriko obogatila s svojima prispevkoma še Matoš in Krklec.
In še »Kroatische Dichter«. Najprej »Volkslieder«, potem Ignjat
Djordjič »Im Brautgeschmeide«, Preradovičeva »Prepozno« v prevodu
Paule von Preradović, Vidričeva »Na strmih bregovih«, in dve Nazorjevi
pesmi, »Sokol in obroč« ter »Njeno spanje«.
Spričo takega »izbora« seveda ni pričakovati, da bi bili zastopam
še Makedonci ali kaka narodnostna skupina. Odveč se zdi skoraj vsaka
beseda o tem, kako tak izbor »predstavlja« nemško beročemu občin-
stvu liriko jugoslovanskih narodov. Morda je delo doživelo kako po-
znejšo izdajo, v kateri je bilo kaj popravljeno, dosti pa si človek skoraj
ne more obetati, ko je začetek tako katastrofalen ...
Ob tem pa nehote mislim tudi na razne članke o jugoslovanski liriki
ali prozi, ki sem jih v zadnjih desetih letih tu pa tam bral v tujem ti-
sku, naj so to bili dnevniki ali revije. Ni jih bilo prav dosti, zato mi je
toliko bolj žal, da so bili skoraj vsi med njimi napisani z neresničnim
naslovom. Kaj mislim s tem, naj pove kratek povzetek zadnjega med
njimi, ki sem ga bral pod naslovom »Moderne jugoslawische Lyrik« v
dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung z dne 6. junija ti. Članek se
!	1243
začenja z nekaj splošnimi označbami »moderne jugoslovanske lirike«,
češ da se je z energijo in bistro rešila vezi »socialističnega realizma«.
Sodobnim jugoslovanskim pesnikom »daje zavest o njihovi svobodi po-
let za univerzalnost«. »Univerzalnost in antidogmatizem sta temeljna
kamna moderne jugoslovanske lirike.« Drugi odstavek govori o velikem
vplviu francoskega nadrealizma na to liriko po prvi svetovni vojni. Beo-
grad da se je lahko po pravici imenoval drugo središče nadrealizma.
Pečat tega srečanja z nadrealizmom je viden, pravi članek, pri starej-
šem rodu jugoslovanskih lirikov — Krleži, Maticu in Daviču, pa tudi
tekstov mlajših — Pope, Pavloviča, Laliča in Raičkoviča — si ne bi bilo
mogoče misliti brez tega vpliva. V nadaljnjem govori članek o težavah,
ki jih je imela jugoslovanska lirika na tej poti. Od francoskih simbo-
listov, beremo potem, se je učila tako starejša generacija jugoslovan-
ske moderne kot tudi mlajša — ponovijo se imena, navedena zgoraj.
»Lok od Matica in Krleže k Popu, torej prerez (Überbhck je sicer re-
čeno) skozi 50 let jugoslovanske lirike, kaže napetost, podobno tisti
v nemškem slovstvu od ekspresionizma do abstraktne lirike sedanjo-
sti ...« Dodan je prevod pesmi Vaška Popa, »Prvo znamenje«.
Članek je napisal Miodrag Vukič, njegov je tudi prevod Popove pe-
smi. Ne vem, kdo je Miodrag Vukič, vsekakor pa je eden tistih, ki se
jim zdi, da lahko govorijo o jugoslovanski liriki — ali kdaj drugič o
prozi, esejistiki — ne da bi poznali le eno slovensko delo, le eno slo-
vensko ime. Domnevati namreč moramo, da ga ne poznajo — kako bi
ga sicer mogli tako zamolčati? In kajpada ne moremo terjati od njih,
naj poznajo sodobno slovensko literaturo — samó kako si potem upajo
govoriti o sodobni jugoslvanski liriki ali prozi? Kakšno podobo dobi o
sodobnem jugoslovanskem ustvarjalcu tujec, ki bere take preglede, pa
ne najde v njih nobenega slovenskega imena? Čisto navadna poštenost
bi pač terjala, da bi bil naslov takega sestavka primeren njegovi vsebini,
tako da bi se v našem primeru glasil »moderna srbska in hrvaška lirika«
— pa bi se pisec ne mogel nikomur zameriti. To bi ne bilo prav nič
težje kot zapisati pod prevod Popove pesmi tisto, kar je bilo res zapi-
sano v FAZ: »Aus dem Serbokroatischen: Von Miodrag Vukič.«
Treba je reči le eno. Tisti, ki o sodobnih jugoslovanskih slovstvih
informirajo tujino, ne glede na te slabo izbrane naslove po vsem videzu
res ne poznajo sodobne slovenske ustvarjalnosti. Tudi če bodo naslovi
v prihodnje pravilnejši, nam torej preti nevarnost, da svet o naši so-
dobni literaturi ne bo dovolj zvedel, in to nam pač nalaga dolžnost, da
za to poskrbimo sami.
'1244