86 ZGODOVINA ZA VSE 
STUDEN IN DIBIE - 
DOM IN SVET 
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Založba 
/Vf., Rdeča zbirka, Ljubljana 1999, 349 strani. 
Začnimo v svetu. V začetku so bile votline in 
praljudje. In v začetku so spali na prostem in še- 
le kasneje odkrili votline in ogenj in... 
Z vzponom civilizacije ter prvimi bližnje- in 
srednjevzhodnimi mesti se je tudi kakovost po- 
čitka in spanja dramatično dvignila - od narav- 
ne potrebe do načina življenja in družbene de- 
terminante (povej mi, kako spiš in povem ti, kdo 
si). Dibie nam v tem poglavju postreže s pravo 
pahljačo primerov od Egipta, stare in nove zave- 
ze, antične Grčije in Rima, podrobneje pa se (ra- 
zumljivo) pomudi pri prikazih merovinške in 
karolinške Evrope, kjer obdela "pojezdo" (dolž- 
nost preživljanja in gostenja vladarja med popo- 
tovanjem po deželi), pravico prve noči, gnečo v 
zgodnjesrednjeveških spalnicah in posteljno ra- 
zigranost. Po veliki kugi 1348/50. je v spalnico 
začela "vdirati" oprema (raznovrstne skrinje, 
nočna omarica (za zapiranje kahel), stoli z luk- 
njo), vsakemu spalcu pa so hoteli zagotoviti vsaj 
svojo posteljo. Družba je hlepela po udobju in 
nasladi, za pomiritev lastne kosmate vesti pa 
prebirala življenja svetnikov, v katerih so možje 
in ženske zanikali lastno telo s trpinčenjem na 
trdih, bodečih ležiščih. Resnici na ljubo so nepri- 
jetni sostanovalci (komarji, uši in bolhe) pogo- 
sto poskrbeli za obnavljanje pasijonskih prizo- 
rov posteljne torture, ki so je bili deležni tudi po- 
vsem običajni smrtniki brez svetniških ambicij. 
Omeniti velja še spalnično gledališče, v katerem 
so nastopali številni vladarji, ki niti med lega- 
njem in vstajanjem niso ubežali prežečemu 
dvornemu občinstvu. 
Naslednja prelomnica je nastopila v 18. stolet- 
ju. Spalnice so odprli valu svežega zraka, jih reši- 
li temnih kotov in niš ter prvič natančno poime- 
novali ("spalnica" - soba z določenim name- 
nom). Osrednja soba je imela več stranskih pro- 
storov - predsobo, budoar in sobo za oblačila. 
Med materiali za izdelavo postelj se pojavi žele- 
zo. Toliko o spanju bogatih - nižje na lestvici se 
v tem obdobju začenja ločevanje spalnic za ljudi 
od tistih za živino, dolgotrajen proces, ki je bil 
dokončan (?) šele dvesto let kasneje. Za udobno 
spanje potrebujemo še posteljnino (tudi njej - 
zlasti lanu Dibie nameni kar nekaj prostora), za 
pravočasno bujenje pa učinkovit stroj - budilko 
in že smo nared, da se vržemo v posteljo in zadr- 
njohamo. 
Nak. Prelistajmo prej še Dibiejeve opise spa- 
nja "divjakov" v južni Ameriki, spoznajmo kuva- 
do (navidezno porodništvo mož) ali pa si poste- 
ljimo v murijskem ghotulu ("hiši mladih") v Indi- 
ji, kjer nam bo družbo delal tropič navihanih 
punčar, ki ne bodo hude, če bi se pred spanjem 
radi še malček pocrkljali. 
Svoje kukanje v spalnice nadaljujmo na Kitaj- 
skem, pogrejmo svoje kosti na kangu (zidani pe- 
či) in poslušajmo zgodbe o povijanju ženskih 
stopal, prevzemanju barbarskega pohištva (sto- 
la) ter težavah moderne Kitajske, ki brzda demo- 
grafsko eksplozijo s skoraj nepredstavljivim ku- 
kanjem pod odejo državljanom. Ti še vedno me- 
sece dolgo čakajo na pohištvo (na nakaznice), 
da o stanovanjski stiski sploh ne govorim. 
Za konec se umaknimo na Japonsko, kjer lah- 
ko počijemo na tatamijih in si pred spanjem v 
svinjsko mrzlih hišah privoščimo vročo kopel. 
Tako, končali smo. Smo že doma, kjer nas An- 
drej Studen najprej seznani s pregledom biblio- 
grafije del o spanju in spalnicah, nato pa nas po- 
pelje na raziskovanje slovenskih spalnic v 19. in 
20. stoletju. Spanec tudi na Slovenskem ni bil 
enak za vse - o tem se prepričamo s prebira- 
njem opisov spalnic višjega in nižjega sloja. Po- 
deželska Slovenija je še v prejšnjem stoletju po- 
gosto spala natlačena v en sam prostor, pogosto 
skupaj z živadjo in v družbi mrčesa. Posli ter do- 
mača odraščajoča mladež so prebijali noči v hle- 
vu ali na seniku. V mestih je vladala nepopisna 
stanovanjska stiska, ki so jo še povečevali novi in 
novi prišleki z dežele. Stiska je porajala čudne in 
izvirne način sobivanja - Studen navaja primere 
dijaških gospodinj, delitev stanovanj med na- 
jemnike ter pod-, podpod- in podpodpodna- 
jemnike, opiše bivanje in spanje rokodelcev 
(mojstrov, pomočnikov in vajencev), rokodelk 
ljubezni ter gradnjo barakarskih naselij, ki je 
Ljubljano (skupaj z brezdomci, prenočujočimi v 
kanalih) verjetno »uradno« zaznamovala kot 
pravcato mesto. 
Poslastica za vse, ki so si zastavljali nemogoča 
vprašanja o spanju in "spanju" v zgodovini, os- 
vežitev za tiste, ki v zgodovinopisju pogrešajo 
radovednost, postavljanje vprašanj in opise last- 
nih doživetij ter predstav. Vse to zmorejo etnolo- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 87 
gi in neortodoksni Kliini svečeniki, ki lahko v 
navezi sproducirajo tudi dela, ki nas kljub temu, 
da govore o spalnicah in spanju, ne morejo zazi- 
bati v sen. 
Aleksander Žižek 
O POŠTENIH 
PEKIH, GOLJUFIVIH 
MESARJIH IN ŠE ČEM 
Aleksander Žižek, Rokodelci mojega mesta. 
Drobci iz delovanja celjskih cehov v času krepi- 
tve centralne deželnoknežje oblasti, Publikacije 
Zgodovinskega arhiva Celje, Študije 4, Celje 
2000, 207 strani. 
Kot pove že naslov, je predmet avtorjeve raz- 
prave obrtništvo, barva platnic (modra) pa daje 
slutiti, za rokodelce katerega mesta gre. Delo so- 
di v niz sodobnih historiografskih prispevkov, ki 
se pri raziskovanju preteklosti zavedajo, da zgo- 
dovina niso zgolj "epohalni" dogodki, ampak 
namenjajo vedno več pozornosti tudi zgodovini 
vsakdanjega življenja. Avtor se zaveda, da so ra- 
ziskovalci sicer morali najprej določiti glavne 
smeri družbenega (gospodarskega, političnega, 
upravnega) razvoja, sedaj pa je prišel čas tudi za 
mikrozgodovinske raziskave. Gre za raziskave, 
omejene na manjše prostorske enote, pri čemer 
se celjske cehovske bratovščine izkažejo kot na- 
lašč v ta namen. 
Uvodna poglavja prinašajo krajši oris nastan- 
ka in razvoja cehov na Štajerskem, vse do ob- 
dobja, ko začne v njihove svoboščine posegati 
država. Čeprav cehi v tem času v okvirih evrop- 
ske zgodovine delujejo že nekoliko anahroni- 
stično, avtor ugotavlja, da je bila zgodovina ce- 
hov "še vse obravnavano obdobje v celjskem 
primeru tudi zgodovina mesta". Že od svojega 
nastanka so bili cehi strokovna združenja, ki so 
imela močan vpliv na različnih področjih. Poleg 
gospodarske in politične so imela tudi versko in 
karitativno funkcijo, ponekod pa so jim pripa- 
dale celo določene kompetence nižjega sods- 
tva. Postopoma začno njihove pristojnosti ožiti 
mestni sveti in nazadnje deželnoknežji državni 
aparat. Državo so namreč nove potrebe vedno 
bolj silile, da je posegala v gospodarstvo, kar se 
je odražalo predvsem v številnih novih obrtnih 
redih. Stari obliki ceha dokončno odklenka z 
obrtnim redom iz leta 1859, ko se korenito spre- 
meni dotedanji položaj ceha. Nastanejo t.i. "mo- 
derna obrtniška združenja", ki sicer še ohranijo 
socialno noto, v prvi vrsti pa postanejo strokov- 
no-povezovalne interesne združbe. 
V cehih so seveda že od začetkov veljala dolo- 
čena pravila, pot do mojstrstva in samostojne 
obrti pa se je vedno začela na najnižjem klinu, 
čemur je v obrtništvu ustrezal položaj vajenca. 
Pravila za sprejem in odpuščanje vajencev so bi- 
la sprva precej nedorečena, zato so jih skušali 
popraviti z novimi obrtnimi redi, ki so precej na- 
tančno določali potek, izobraževalnega procesa. 
V njih je bilo denimo definirano vse od svečane- 
ga sprejema, štirinajstdnevnega poskusnega de- 
la, do jamstva dveh spoštovanih meščanov, ki sta 
zagotavljala, da učenec mojstru ne bo pobegnil 
pred iztekom učne dobe. Vajeništvo je namreč 
močno poseglo tudi v mojstrovo zasebno življe- 
nje. Svojemu varovancu je bil namreč dolžan nu- 
diti streho nad glavo in prehrano. 
Učna doba naj bi sicer oblikovala celotno mla- 
deničevo osebnost, tako da so zanj z začetkom 
19- stoletja vpeljali tudi nedeljsko ponavljalno 
šolo in izpit iz katekizma. Uk je vajenec običaj- 
no zaključil po treh letih z vpisom v vajeniško 
knjigo, čemur je sledila izstavitev vajeniškega pi- 
sma in obvezna pogostitev članov ceha. Podrob- 
nosti so se od ceha do ceha razlikovale, spremi- 
njale pa so se z novimi obrtnimi redi. 
Naslednja stopnja izobraževanja je bilo po- 
močništvo. Pomočniki so predstavljali glavnino 
usposobljene delovne sile, avtor pa je njihov po- 
ložaj zelo umestno primerjal s položajem novo- 
dobne studentarije. Pomočniki so bili namreč 
med posamezniki, ki so se lahko svobodno poti- 
kali po svetu in si na ta način širili obzorja. Obi- 
čajno je bilo namreč obvezno, da si na svoji poti 
do mojstrstva pomočnik nabere čimveč izku- 
šenj v različnih krajih. Cehi so bili potujočim po- 
močnikom dolžni zagotoviti tako delo kot stre- 
ho nad glavo. Svoj status so pomočniki dokazo- 
vali z ustaljeno pogovorno formulo in pozdra- 
vom, kasneje pa je bil z obrtnim redom določen 
poseben obrazec, kamor so vpisovali svoja pri- 
poročila in zaznamke cehi, pri katerih je pomoč- 
nik pred tem delal. Kar zadeva obvezno potova- 
nje, so določeno izjemo predstavljali sinovi moj- 
strov, za katere je namesto običajnega potovanja 
zadoščala zgolj nekakšna "priglasitev" očetovih 
stanovskih kolegov. 
Ko je pomočnik uspešno prestal omenjene 
obveznosti, ga je običajno čakalo še kakšno leto 
VSE ZA ZGODOVINO