36
leto XI / št.1 / junij 2007
ONKOLOGIJA / odmevi
Od 18. do 21. oktobra sem se na Dunaju udeležila 34. 
evropskega kongresa kliničnih farmacevtov. Obravnavali smo 
dve glavni temi: pravila komuniciranja z bolnikom za varnost 
bolnika in uspešen izid zdravljenja z zdravili.
Udeležila sem se posebne interesne skupine – Cancer care: 
Farmakoterapija po meri bolnika.
Sodobne metode molekularne biologije in laboratorijske 
tehnike omogočajo določitev nekaterih (genskih) lastnosti 
bolnika, ki nam ponujajo odgovore, zakaj se nekdo močno 
odzove na zdravljenje, nekdo pa sploh ne, zakaj ima kakšen 
bolnik veliko neželenih učinkov zdravila, drugi pa nobenega. 
Vzrok za to je lahko v spremenjeni presnovi nekega zdravila 
pri posameznem bolniku. Za te razlike je pogosto odgovoren 
genski zapis v naših kromosomih, ki ga prinesemo na svet. V 
zadnjem času s spoznavanjem človeškega genoma odkrivamo 
in razpoznavamo vse več genov, ki določajo presnovo zdravil 
pri posameznem človeku; s poznavanjem teh genov bi lahko 
v prihodnje veliko bolje vodili zdravljenje vsakega posamezni-
ka. V zvezi s tem se poraja več vprašanj: kdo bo odgovoren 
za gensko testiranje, kakšna bo vloga farmacevta v farma-
koterapiji na podlagi farmakogenomike, kako bo farmacevt 
nadzoroval etično (ne)spornost in varoval interese bolnika ... 
IN V SPLOŠNEM – KAKO IZVAJATI FARMACEVTSKO SKRB?
Odziv bolnika na zdravilo je kompleksno delovanje njegovih 
genskih lastnosti, drugih dejavnikov, lastnih bolniku, kot so 
starost, delovanje notranjih organov in dejavnikov iz okolja. 
Zlasti pri zdravljenju raka, kjer se uporabljajo zelo diferentna 
zdravila, kot so citostatiki, je določitev varnega in učinko-
vitega odmerka zdravila oz. kombinacije zdravil pogosto 
težka naloga. Farmakogenomika preučuje povezavo genske 
variabilnosti (genomika) in učinkovitosti oziroma toksičnosti 
zdravil (farmakogenetika) pri vsakem posameznem bolniku. 
Farmakogenomika lahko tako izboljša klinične izide zdravlje-
nja, omogoča izbiro najučinkovitejšega zdravila za bolnika, 
omogoča določitev najprimernejšega individualnega odmerka 
zdravila in tako zmanjšuje neželene učinke zdravil ter omogo-
ča izbiro stroškovno najučinkovitejšega zdravljenja za bolnika. 
Vključitev farmakogenomike v rutinsko klinično prakso je še 
vedno zelo omejena. Potrebne bodo velike multicentrične 
klinične raziskave, ki bodo pokazale, katere genske variabil-
nosti so klinično pomembne in bi jih bilo smiselno določiti pri 
posameznem bolniku že pred začetkom zdravljenja z nekim 
zdravilom.
Gensko testiranje se preizkusno že uporablja v individualnih 
primerih, ko se pri kakšnem bolniku pojavijo nepričakovani, 
hudi neželeni učinki kakšnega zdravila. Vendar pa se danes 
gensko testiranje, s katerim bi dosegli farmakogenomiki prila-
gojeno zdravljenje, še ne uporablja v rutinski klinični praksi. 
Potekajo pa raziskave, ki bodo, upajmo, kmalu prinesle 
izsledke, uporabne v vsakodnevni praksi, in bodo omogočile 
najboljšo možno izbiro zdravil, njihovega odmerka in načina 
dajanja pri vsakem bolniku.
Poročilo s 35. evropskega kongresa kliničnih farmacevtov
Monika Sonc