211 Jozef Baran PADA PRVI SNEG pada prvi sneg in k nebu se vzpenja tiha glasba otroštva mislim na prve stvari ki so že za mano o doživetjih čistih kot vir ki se ne bodo ponovila rad bi se spomnil njihovega sočnega okusa in vonja pada prvi sneg stojim pri oknu in se staram SILVESTRSKA NOČ stal sem pred koledarjem starega leta 1979 in videl sem očiščene naoknice dni ki so se odpirale in udarjale v temo pravkar so se umaknili stanovalci od zadnjega okna pogasili so luči počil je šampanjec 212 V gosteh pri mladi Poljski: zapustili so prazno mesto datumov v dimnikih ni nobenega živega dima neki pijani gost se je sklenil vrniti zaletel se je v vrata cementarne ovešenimi z mesečevimi črepinjami kričali so za njim pa so ga takoj vsrkali vase zameti teme in petje krožecih angelov uničenja ki so povzročali s krili velik prepih in metali v brezno ure in mere in izpuščali čas na svobodo ter zasipali sledove ljubezni in sovraštva še trenutek in staro leto 1979 se bo vrnilo v večnost PREUČEVANJE v prgišča so si natrgali MLADIH zelena kilava JEZNIH jabolka z listjem vred jedli so jih pohlepno in zmrdovali so se kot stari ki so poznali okus mnogih vrtov potem pa so se držali za trebuhe dobili so grižo in postali so prezgodaj skisani TIHOŽITJE roža, ki se je dotikajo zgubi barvo in vonj ptica, ki jo zagledajo med letom obstane zadeta od njihove negibnosti oni so zaobročkani s tihožitjem ne bi jih oživel niti van gogh v primerjavi z njimi njihov sobni pes preseneča z bogastvom svojega notranjega življenja 213 Jozef Baran, Pesmi še vedno stojijo na tej sami mrtvi točki nič se ni v njih spremenilo zato se je mnogo spremenilo v njih ona prijema sinji čajnik za ročko on podpira s trebuhom piramido stvari prinesenih pred tisoč dni in noči pod vedro nebo poleg otrok vzgojenih v cvetličnem lončku če bi mogli bi čas s topim železom pribili ob steno da bi imeli z njim enkrat za vselej mir — in kaj je pri tebi novega sprašujejo