Sovlefsfco fipicfiisfto suocSarslvo. go- Sovhozi Sodobni sovjetski gospodarski sistem pozna tri vrste gospodarstva: »sovhozi« (sovjetskoje hozjajstvo = gospodarstvo), kolhozi« (kolektivnoje hozjajstvo) in samske kmetije. Sovhozi so gospodarske tovarne za kruh, kakor jih večkrat nazivajo boljševiki sami. Razmere kmečkih delavcev do sovhoza so ravno take kot razmere tovarniških delavcev do vodstva tovarne; delajo in prejemajo plačo (navadno v naravi), a niso solastniki sovhoza in ne inventarja. Sovhoz se smatra kot vzor kornunističnega gospodarstva in v teku časa bi se vse kmečko gospodarstvo v sovjetiji moralo izpremeniti v sovhoze. Leta 1933 je bilo po sovjetski statistiki 5000 sovhozov in 22.500 kolhozov. V sovhozih ]'e bilo 18% vseh poljedelcev in v kolhozih 65.4%. Potem bi bilo še 16.6% samostojnih kmečkih gospodarstev. Tudi kolhozniki dobivajo za svoje delo plačilo v naravi, in sicer vse življenjske potrebščbie, v kolikor so delali. Poleg tega imajo kolhozniki v zadnjem času še četrt do pol hektara vrtne zemlje, katero morejo Base obdelovati. Kmetje bo sovjetsko ob|ast prisilili, da jim je to dala, ker drugače _i uspevalo kolhozno delo. Rediti morejo bo eno ali dve teleti, eno do treh svinj, do deset ovc ali koz, do dvajset panjev Bebel ln kuretnino. Kolhozi Sovhozi predstavljajo navadno zemljo bivšib. veleposestnikov ali zemljo za izgnance, katere uporablja sovjetska oblast T& prlsilno delo. Kolhozi so sestavljeni iz kmetov ene ali več sosednih vasi. Za satoostojna kmečka gospodarstva se eovjetBka oblast ne zanima, ker so v bližnjem ¦fiasu tako obsojena na pogin. Sovjeti jim namreč nalagajo velike davke in dajatve ter jih spravljajo v tak položaj, da bi sapii prostovoljno stopili v kolhoze. Strašni čas kolhoziranja Strašni so bili za ruske kmete dnevi, ko bo eovjeti ustanavljali kolhoze. Vsi krnetje bo bili razdeljeni v tri vrste. V prvi vrsti so bili kmetje (kulaki), ki so se dejjansko ustavljali sovjetski oblasti; ti so bili aretirani bi kot protirevolucionarji ustreljeni. Vse njihovo imetje je zasegla Eovjetska oblast. V drugi vrsti so bili kmetje, ki so delali z najetimi delavci; ti bo bili z družinami vred poslani na prisilno delo na sever Rusije ali v Sibirijo. Tudi njihovo imetje je zasegla oblast. Vsi :drugi, ne veliki, a bolj premožni posestniki, so se morali izseliti i_ svojega kraja, a vse njihovo premično in nepremično lmetje je oblast izročila krajevnim kolhofcom. Vsl, ki so se morali izseliti, so smeli vzeti s seboj le en par spodnje, gornje obleke in obutve. Lahko si mislimo, koliko Vrednosti so si v takih okolisčinah. nagrablli komunisti pri preganjanem ljudstvu! Na tisoče in tisoče Ijudi je bilo ubitih ne eamo od sovjetske oblasti, marveč so si Hreled obupa tudi sami jemali življenje. Znan komunist se je izrazil, da je v zvezi z uredbo 1. februarja 1930 moralo biti uničenih do pet milijonov kmetov (Social. vestnik, št. 6-7, 1930, str. 17). Število »brezprizornih« v Rusiji se je naenkrat |)odvojilo. Kmetje so se na mnogih krajih vzdignili, a ker niso bili organizirani, jih je sovjetska oblast lahko potlačila. Tako postopanje sovjetske oblasti do kmetov je imelo za pc:ledico strašen nered v poljedelstvu z ozirom na žetev leta 1930. Da bi se stvar popravil-, so začeli voditelji boljševikov pisativ listih, da so krajevne oblasti prestrogo postopale s kmeti in da vsak, kdor hoče, lahko izstopi iz kolhoza. Toda kako bodo izstopili, ker so ves inventar morali dati kolhozom in zdaj ga niso več smeli s seboj vzeti? To je bil le pesek v oči. Kmetje so pa verjeli, so delali in letina je bila dobra. Ko je bila pa žetev spravljena, je bilo vse preklicano in začelo se je staro nasilje. Kmetje so bili vsi zbegani in niso imeli veselja do dela. Nastala je lakota leta 1931 in še bolj leta 1932. Dne 7. avgusta 1932 je izšla postava, vsled katere je bil kmet izpostavljen strašnemu nasilju. Če je lačen kmet vzel v kolhozu nekaj zrnja, je bil ustreljen ali izgnan v taborišče za prisilno delo. Leta 1933 je jud Steinhart ustanovil po vsej Rusiji deške oddelke, imenovane »lahka kavalerija«. Ti dečki so prejeli od oblasti denar, obleko in posebne znake odlikovanja. Za to so morali ovajati oblastem kmete, ki so v kolhozih vzeli kaj zrnja ali drugih reči. V »Ialiko kavalerijo« so sprejemali pionire od 12 do 16 let, pa tudi »oktjabrjate« od 8 do 12 let. Taki otroci so ovajali oblasti lastne starše in sorodnike, če so spoznali, da so vzeli kaj kolhoznega zrnja. Sovjetski listi so dostikrat opisovali »junaška dejanja« takih otr.ok. »Pravda« z dne 20. junija 1934 opisuje tako dejanje pionira Proši Kobilina, ker je naznanil lastno mater, da je ukradla zrnje, katero bi se bilo moralo posejati. »Izvestja<; poročajo dne 28. marca 1934, da je pionirka Olja Balikina naznanila lastnega očeta, da je kradel kolhozno zrnje. Oče je bil seveda strogo kaznovan. Sovjetska oblast potrebuje mnogo zrnja za mesta, za vojaštvo in delavce. Zahteva ga od kolhozov in dostikrat preveč, da kolhozom premalo ostane. Poleg tega pa še pritiskajo vremenske nesreče. Kmetje sami pa tudi nimajo zanimanja za delo v kolhozih. Zato ni čudno, da se v Rusiji vedno oglaša glad zdaj v tem, zdaj v drugem okra.iu. »Moč« z dne 18. IV. poroča, da letos preti glad gubernijam ob veliki reki Volgi. Take so gospodarske razmere v sovjetiji. Da bo naše ljudstvo o tem poučeno, priobčujemo to poročilo po »Vestniku r. t. k.« št. 2. A. K.