Nekaj opomb Večkrat eitam po dttevnikih alt v drugih publikacijah razne umestne, največkrat pa neumestne opazke o učiteljstvu, n. pr. »goji premalo srčne kulture«, »je premalo povezan z narodom« ali »je premalo povezan s podeželskim prebivalstvom« itd. Dobro je, da take in slične opazke gledamo in razmotrivamo tudi iz učiteljskcga stališča, da vidimo, v koliko drže in v koliko ne drže. Ako pa hočemo to stvar iz pravega stališča razmotrivati, moramo poznati učiteljevo funkcijo v državi organiziranega ljudstva. Kaj jc učitelj? Učitelj je član v državi organiziranega ljudstva, ki sc je po svojih študijah usposobil (vsaj moral bi se), da mu družba poveri v organizaciji ljudstva posebno delo — poučavanje in vzgajanje mladega družbenega rodu. Družba mu tudi predpiše vzgojni in učni smoter. Po od družbe poverjeni mu nalogi mora biti učitelj usmerjen k skupnosti in ne more biti usmerjen k posamezniku, niti k. posamezni skupini niti posameznemu stanu. Ker narod učiteljevo pripadnost k skupnosti instinktivno sluti, so zahteve. ki jih stavi nasproti učiteljevemu stanu, tudi zelo visoke. Učitelj mora biti moralno neoporečen, poznati mora okolje, v katerem živi, in tok življenja, ki teče po tem okolju, in končno mora biti v vseh panogah temeljito podkovan. Preden pa do te zrelosti pride — (ker od storjenih zahtev mu učiteljišče bore malo da) preteče nekaj časa. Jasno je tudi, da posameznika v nepoznavanju položaja, ki ga mora stan v družbi zavzemati, prernoti ali poedinec ali poedina skupina — da dela, ču.ti in misli po njih željah, ne pa po zahtevah skupnosti, ki ji mora pripadati. Greši torej nad učiteljevim poslanstvom tisti, ki učitelja od navedenega temeljnega načela odvaja. Marsikateri izmed našega stanu ima pa pred seboj prebridke skušnje ker se, zavedajoč pripadnosti k skupnosti — ni hotel ukloniti niti posameznikom, niti ni hotel služiti željam posameznih skupin ali poedinim stanovotn. Izhajajoč z tega tcmeljncga načela, prehajam k analizi v uvodu navedenih opomb. »Pri naši mladini se goji premalo srčne kulture.« Otrok je last družine — stanice človcške družbe in last organizirane družbe, t. j. države. Zato ima družba in rodbina svoje vzgojne zahteve napram otroku. Družba predpisuje svojim institucijam (šolam) kako naj se mladi družbeni naraščaj vzgaja — starši pa imajo v vzgojnem oziru istotako svojc vzgojne zahteve, ki sc vsaj v moralnem oziru strinjajo z zahtevami družbe. Srčna vzgoja mladine se prične, čim se otrok zaveda. Daje je največ mati, ki se z otrokom v tej dobi največ peča. Doraščajočemu otioku pa je v družini oče simbol vsch najjepših lastnosti. V koliko pa je današnja mladina. ki jo glodajo mnoge socialnc bolezni, možna vzgajaii otroka k srčni izobrazbi — na to vprašanjc naj si vsakdo odgovori iz svoje skušnje sam. Vsa vzgoja, ki jo otrok prinese v šolo — je zrcalo domačih družinskih razmer. Z vstopom v šolo so se povečali tudi otrokovi vzgojni momenti (družba, kino, okoljc itd.), ki imajo vpliv na izobraz^bo srčne kulturc. V šoli je od 3 do 5 ur, doma in v okolju pa od 19 do 21 ur. Končno so pa šc posamezne skupine, ki si otroka laste kot svojcga in ga v svoje namene vzgajajo. Vzgojni smotri posameznih skupin, ko bi morali biti v skupno dobro — so pa usmerjeni samo proti vzgojnim smotrom druge skupine, t. j. k direktnemu sovraštvu do druge skupine. Da je pod takimi pogoji vzgoja srčhe kulture, ki naj jo šola goji, absolutno nemogoča — je jasno. Zato bi bil tak očitek napram šoli neumesten in bi ga moralo učiteljstvo odklanjati. Dolžnost merodajnih faktorjev bi bila, da prej naštete ovire skušajo odstraniti. »Učitelji niso povezani z narodom.« »Učiteljstvo premalo čuti s podeželskim prebivalstvom« se večkrat čuje. Mladeniči in mladenke, ki prihajajo na učiteljišče z namenom, da se posvete učiteljskemu stanu, izhajajo iz kmetskih in kmetskodelavskih rodbin podeželja ali pa iz delavskih, uradniških in meščanskih družin mesta. Ko vstopajo na učiteljišče, ne poznajo razen živIjenja, ki jim je teklo v krogu in okolju njih 'astnih rodbin in življenja, ki jim ga nudijo njihova mlada leta, še prav ničesar. Ker ničesar nimajo, kar se od njih pozneje zahteva, je jasno, da jim more to, česar jim manjka, dati njihova šola, t. j. učiteljišče. Navedene pavšalne opazke, v kolikor so utemeljene, bi bilo torej kvečjemu usmeriti na ta naslov, ne pa na učiteljstvo, ki ne more dati, česar ni prejelo. Zato moramo tudi take očitke odklanjati. K.