ANNALES • Ser. hist. sociol. 9 1999 2 (18)
IN MEMOKIAM, 553-554
IN MEMO Ri AM
FERDO GESTR1N (1916-1999)
Aprila 1999 je vrste zgodovinarjev zapustil eden njihovih najeminentnejših članov, akademik, zaslužni profesor dr. Ferdo Gestrin. Bil je ena najvidnejših osebnosti sodobnega slovenskega zgodovinopisja.
Rodil se je sredi prve svetovne vojne, 8. oktobra 1916 v Ljubljani v krojaški obrtniški družini. Ta je nadaljevala tradicijo rodu barvarjev, ki se je doselil v Ljubljano v 18. stoletju. Politične, gospodarske in domače družinske razmere so že v njegovih nežnih otroških letih njegovo družino potisnile v siromaštvo, Težke življenjske okoliščine, ki jih je doživljal kot otrok in mladenič, je premagal s trdim delom, saj se je bil že zgodaj primoran preživljati sam. Ob tem sta se oblikovala njegovo iskreno nazorsko prepričanje in močna volja, ki ga je vodila do tega, da je vse življenje disciplinirano in predano garal tako v poklicu kot na drugih področjih. Le tako se je mogel z eksistenčno ogroženega obrobja družbe povzpeli v vrh slovenske znanstvene elite.
Po maturi 1935 se je na Filozofski fakulteti vpisal na študij zgodovine. Želja, da bi se posvetil medicini, se mu zaradi visokih stroškov tega študija ni uresničila, kljub temu pa je vse življenje kazal zanimanje za medicinska vprašanja. Študij na fakulteti je junija 1940 zaključil z diplomo iz zgodovine in zemljepisa.
Izbruh druge svetovne vojne ga je zatekel med služenjem vojaškega roka v Sarajevu. Nemci so njegovo enoto zajeli in odpeljali v vojno ujetništvo. Od tam se je vrnil v Ljubljano, kjer se je ob delu za Osvobodilno fronto preživljal s priložnostnimi zaposlitvami, okupator pa ga je tudi poslal na prisilno delo.
Po vojni je življenjski poklic in dejavnost usmerjal na dve področji, ki ju je vselej znal uspešno povezovati: na eni strani na delo vrhunskega znanstvenika in raziskovalca zgodovinske stroke, na drugi na delo pedagoga in profesorja, ki je svoje znanstvene izkušnje posredoval in prenašal na učence in kolege.
Najprej se je posvetit pedagoškemu poklicu kot profesor na dveh ljubljanskih gimnazijah in na učiteljišču. V petdesetih letih (1954-1959) je bil republiški inšpektor za zgodovino na svetu za šolstvo. Od konca petdesetih let (1959) je bil zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od jeseni 1960 kot docent za občo zgodovino srednjega veka. Leta 1962 je bil izvoljen za izrednega, 1971 za rednega profesorja Univerze v Ljubljani. Po upokojitvi leta 1983 je 1987 postal zaslužni profesor. Njegov znanstveni ugled v slovenskem pro-
* Podrobni podatki o profesorjevem življenju in delu so /brani v: Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999.
štoru je dobil potrditev z njegovo izvolitvijo za dopisnega (1983) in kasneje za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1987).
Znanstveno in strokovno delo akademika prof. dr Ferda Gestrina v slovenskem zgodovinopisju izstopa tako po kakovosti in količini kot po tematiki. Obsega blizu tristo bibliografskih enot v slovenščini, italijanščini, nemščini, angleščini in hoiandščini, od tega okrog dvajset znanstvenih in strokovnih monografij ter okrog sto dvajset tehtnih prispevkov v kolektivnih monografijah, razprav in strokovnih člankov.
Profesor Gestrin je že na začetku svoje fakultetne kariere, v zgodnjih šestdesetih letih prebil daljši čas na študijskem izpopolnjevanju v Parizu pri svetovno znanem zgodovinarju Femandu Braudelu na École Pratique des Hautes Études (sekcija za gospodarsko in socialno zgodovino). Ta izkušnja je kasneje ključno vplivala na njegovo raziskovalno usmeritev. V njegovih delih namreč ne prevladuje politična zgodovina, ampak predvsem gospodarski in družbeni elementi in pogledi. Pri delu je uporabljal sodobne historične pristope, pritegoval nove vire za osvetljevanje na eni strani že obravnavanih, na drugi pa še neraziskanih plati zgodovinskega razvoja. Velik del njegovih objav je rezultat preučevanja izvirnikov domačih in tujih arhivov.
V	raziskavah se je loteval vprašanj širokega časovnega razdobja od antike do druge svetovne vojne, njegov opus pa vsebuje tudi dragocene sintetične preglede. Objavil je več učbenikov in drugih prispevkov, namenjenih pedagoškemu delu. Sodeloval je v strokovnih zgodovinskih združenjih in v uredništvih zgodovinskih revij.
Posegal je na različna področja zgodovinopisja, čeprav je zlasti blestel s svojimi raziskavami o gospodarski zgodovini, ki jo je pri nas zakoličil povsem na novo. Poleg odličnega poznavanja ekonomskih zakonitosti njegove raziskave metodično odlikujejo redne kvantifikacije, ki konkretizirajo opise gospodarskih procesov, in pretanjen smisel za sintetiziranje spoznanj. Za svojo doktorsko disertacijo Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do 16. stoletja (1965) je prejel raziskovalno nagrado sklada Borisa Kidriča. Pisal je o meščanski in kmečki trgovini ter o kreditnih poslih. Raziskovalno nagrado sklada Borisa Kidriča je dobil tudi za monografijo Mitninske knjige v 16. in 17. stoletju na Slovenskem (1972). Z objavo monografije Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1987), ki ji je sledila monografija Tržaški pomorski promet 1759/60 (1990) je postal vodilni strokovnjak za zgodovino prometa na Slovenskem. Problematiki gospodarske zgodovine zgodnjega novega veka na Slovenskem je ostal zvest tudi v knjigi Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem (1991 ).
V	mednarodnem merilu se je proslavil zlasti z raziskavami izvirnih rokopisnih zapisov v arhivih v Markah in drugod v Italiji. Na njih je temeljila vrsta njegovih razprav in mednarodnih ter domačih nastopov.
5.53
ANNALES • Ser. hist. sociol. 9 1999 ■ 2 (18)
IN MEMORIAM, S.M-SM
Odkril je tesne gospodarsko-migracijske vezi, ki so nekdaj pomenile most med obema obalama Jadrana. Objave njegovih izsledkov so v znanstvenih krogih mediteranskega prostora vzbudile široko zanimanje za tovrstno problematiko, ki so ji bili nato posvečeni Številni simpoziji v Italiji in pri nas, Italija pa ga je zaradi njegovih zaslug počastila z redom viteza "Cavaliere ufficiale". Količina gradiva in vedenja, ki se je nakopičila ob njegovih raziskavah v mediteranskih arhivih, je bila tolikšna, da jo je uspel zaokrožiti v svojo zadnjo monografijo Slovanske migracije v Italijo šele konec lanskega leta (1998), več kot poldrugo desetletje po tem, ko ni bil več dejaven v pedagoškem poklicu.
Posvečal se je tudi zgodovini posameznih krajev, med njimi zgodovini Ljubljane, Ptuja, Cutenvverda, Bleda, Radovljice, Iga in njegove okolice. Slednjemu je posvetil monografijo Svet pod Krimom (1993), v kateri je posegel v časovno okolje druge svetovne vojne in z njo dokazal, da sta medievistični način in tehnika raziskovalnega dela uporabna tudi za preučevanje sodobnih virov.
Za osemdesetletnico smo mu kolegi izkazali hvaležnost z jubilejnim mednarodnim zbornikom znanstvenih razprav, ki pa je izšel z več kot dvoletno zamudo. Na tiskovni konferenci 12. marca letos (1999) je profesor zgodovinarjem položil na srce svojo poslanico, ki je ostala tudi njegova poslednja: željo, naj združimo svoja prizadevanja in uresničimo program in vizijo raziskav slovenske preteklosti, kot jo je že pred časom zastavila Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Profesorja Gestrina smo poznali in spoštovali; imeli smo ga radi kot profesorja, mentorja, sodelavca, znanca, prijatelja ... S svojim šaljivo strogim in hkrati neubranljivo galantnim pristopom je osvojil vsakogar od generacij študentov, ki so na študijski poti obiskovale njegovo
"šolo". Očarale so nas njegove drobne ljubeznivosti in pozornosti. Spominjam se, kako se je med njegovim predavanjem za študente prvega letnika kolegici, ki je sedela sredi prve klopi, odkotalil na tla proti katedru svinčnik. Otrpnila je od nefagodja, profesor pa ji je - v veselje vseh prisotnih - priskočil na pomoč: v hipu je pobral njeno pisalo in ji ga galantno vrnil. Vsi, ki smo profesorja Gestrina poznali in prihajali z njim v stik, smo občutili njegovo toplino in bili deležni njegovih drobnih pozornosti. Svojo življenjsko vedrino in na videz neusahljivo energijo je prenašal tudi na svojo okolico.
Po tolmačenju profesorja Gestrina naj bi njegov priimek (¿hajal iz furianščine: pomenil naj bi povodnega moža. je mar to dejstvo pripomoglo, da je v življenju večkrat uspel premagati nevarna naključja, ki so skoraj terjala njegovo življenje? Ko je v začetku petdesetih iet s Šolsko ekskurzijo obiskal Pazin, je prišlo do nesreče. Kraško kotanjo pod pazinskim gradom, kjer je stal s kolegom Kosmatinom, je zali! izbruh podzemne vode. Profesor Gestrin se je z izjemno prisebnostjo uspel rešiti, medtem ko je njegov prijatelj v nesreči izgubil življenje. Dobra tri desetletja kasneje, mrzlega januarja 1985, je s sebi lastno intuicijo začutil, da mu odpoveduje srce. Ko se je že napotil v bolnišnico, je doživel srčni infarkt. Z izjemno disciplino in redno telesno vadbo si je uspel povrniti zdravje tn fizično kondicijo. Pred dvema letoma je premagal tudi zahrbtno bo-reliozo. Prekipeval je od delovnih načrtov: pripravljal je sintetično zgodovino pomorstva, načrtoval je objavo dela gradiva iz arhivov v Markah v Knjižnici Annales: skratka, dajal je vtis, da je neuničljiv. Prav zato je njegovo nenadno slovo tako nedojmljivo in prav zato se zdi, da ostaja še vedno med nami.
Darja Mihelič
Ob praznovanju fiO-letnice Ferda Gestrina (desno) 16. 10. 1996 v Ljubljani (levo: Peter Vodopivec)(foto: Al. Rebolj).
554