Oton Župančič:
Zdravica.
o vrha, Benjamin točaj! Ex! — trčimo, bratje, in sedaj kar je, to vam zapojem. Najprej: kdor zemlje pravi je sin, ima pogum do bolečin — zakaj, povej, si pa rojen!
In drugo, bratje: kdor je močan, ta tiho dela, znoji se ves dan in z brati se svojimi bije; a ko nad njim se vzboči noč, se proži v njem najvišja moč; — po lastnem srcu rije.
In tretje: ta lepi umotvor,
ta svet — po sredi mu gre razdor,
kdor pravi „ne", si laže;
a_kdor to rano sveta prizna,
in^ vendarle ne toči solza,
ta se moža pokaže.
In še enkrat — do vrha, točaj ! Ex, bratje moji, in sedaj — nam je še kaj na poti? Je treba, bratje, še besed? Ljubimo ta jDrokleti^svet —¦ Kajfež, kdor je nasproti!
Revija.
JDej, pridite, pesmi, stojte pred menoj! Najprej ti mala, vitka — kaj je s teboj?
»Ljubljanski Zvon"  1. XXXI. 1911.                                                                                                      1
f>
2
Oton Župančič: Revija.
— „Jaz sem nagajivka,
osata zbadljivka,
nemiren plamenček
po kotih vseh švigam,
za nič se ne brigam,
vrtim se in migam
in stržem korenček." — Prav, mala! Poznam te in rad te imam. Ti, špiček? — „Se klanjam in sem epigram." — Odgovor kot jedro — prav kakor si sam. Moj verni oproda, ne bodi drugačen! Lok vsikdar napet, tul vedno natlačen! Še, mislim, junačila bodeva skupaj.
—   „Na me se zanesi m vase zaupaj."  —
Ti, žlahčič umerjeni — kaj tak zatopljen ves vase? Kam ti je misel šla? — „V lepe minule že čase: mojstrom sem služil, voljan sem jim bil in pokoren, tebi, učencu, ,kako pač ne bil bi uporen ? Kette, Prešeren, še Levstik —" Skoz prste poglej!
—  »Gledam — ne vidim." — Smo res že pri koncu, ojej? Torej: pozdravljam te in te odslavljam med svet —
išči si novega mojstra, sirota sonet.
Ti v bronastih škornjih, bi rekel, mi nisi neznanka; bila Črnogorka si, včasih za silo Spartanka, s Pavliho si romala, mnogo menjavala kroj — Kaj je, balada, pravzaprav s teboj ?
—   „Vdova ob živem možu ..." — Kočljiv slučaj! Veš kaj: povabi Vladimira na čaj!
In — molči kot riba — i jaz te posetim kedaj . . .
A tebi — ne vem ti imena, ne vem ti pomena,
ti moja bolečina — slast,
ti prvi moj pogon in moja zadnja rast,
ti zlato jedro duše sveta,
ti želja do bratov iz srca,
ti volja moja in volja rodu
jasnost resnice v mračnem snu —
ne vem ti imena, ne vem ti pomena —
ti moja globoka skrivnost — svetost. —