SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LXXV (69) • STEV. (N°) 17 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 26 de mayo - 26. maja 2016 PREPOVEDATI HELENA JAKLITSCH _ Mislim, da bi morali vsem katoličanom vzeti pravico do svobodnega izražanja misli in javnega nastopanja, verska svoboda pa bi smela biti dovoljena samo znotraj cerkva in župnišč. Le tako bi namreč lahko preprečili, da bi katoličani z zagovarjanjem krščanskih vrednot še naprej uničevali družbo. Pravico do svobode govora in združevanja bi bilo treba vzeti tudi vsem, ki ne prepoznajo naprednosti idej, ki jih prinaša teorija spola. Z zagovarjanjem klasične družine namreč med drugim onemogočajo prosto razpolaganje z otroki. Prav tako bi bilo treba vzeti pravico do javnega izražanja misli tistim, ki imajo radi Slovenijo in zato ob demonstracijah ne ploskajo neki Internacionali kvazi pevca. Morda bi tem vzeli celo volilno pravico, da ne bi kdaj prišli na oblast in poskušali narediti kaj dobrega za narod. Verjetno bi se našla še kakšna skupina, ki bi jo bilo treba onemogočiti, saj njihovo, čeprav miroljubno govorjenje, ni le nasilje nad drugače mislečimi, temveč s tem, ko skušajo predstaviti svoj pogled na svet, nadlegujejo tiste, ki tega nočejo slišati. In s takim nadlegovanjem izvajajo najhujšo obliko diskriminacije. Naj povem, da z zgornjim zapisom ne želim pretiravati ali biti cinična, temveč želim le povzeti duha, ki ga je mogoče razbrati iz odziva varuhinje človekovih pravic (!) in nekaterih političnih strank na molitveno pobudo za nerojene otroke pred ljubljansko porodnišnico. Glede na njihove odzive je več kot očitno, da se v Sloveniji na polju človekovih pravic dogaja zaostrovanje in da se zopet vračamo v sistem, ki smo se mu leta 1990, prepričani, da za zmeraj, odpovedali. Za popolno razgaljenje dogajanja v zadnjem času pri nas si izposojam misel Milovana □ilas, ki pravi: »Ideološka diskriminacija v komunističnih sistemih je po eni strani prepo-vedovanje drugih idej, po drugi strani pa vsiljevanje izključno svojih idej. To sta dve najopaznejši značilnosti neverjetne, popolne tiranije.« Zametki tiranije se dogajajo še posebej v odnosu do katoličanov. Vsako zagovarjanje temeljnih krščanskih vrednot in krščanskega pogleda na življenje je obsojeno kot sovražni govor, taka ali drugačna fobija, ekstre-mizem, fašizem ali nacizem. Kot da katoličani ne bi smeli javno povedati, kaj mislimo. Najhuje pri tem pa je, da sedanja oblast nestrpnost do katoličanov ne le dopušča, temveč jo sama v določeni meri spodbuja, kar je razvidno tako iz odziva varuhinje, kot iz odziva ministrstva za delo. Z njima je namreč jasno povedano, da delu Slovencev, kljub ustavnemu načelu, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, pravica do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja ne pripada. Kljub temu ni obupati. Spomnimo se le družinskega referenduma. Skupaj zmoremo premikati gore. In kot katoličani vemo, da pri tem nismo sami. (Casnik.si) SDS o napadih na stranko Peršak, novi kulturni minister V SDS so se odzvali na poročanja glede odhodov vidnih članov iz stranke in ugibanj, da o tem razmišlja nekaj poslancev. Kot navajajo na spletni strani stranke, izstope obžalujejo, prihodi v SDS in odhodi iz nje pa so vedno bili. Takole odgovarjajo na stanje: »Slovenska demokratska stranka kot pravna in politična naslednica SDSS in SDZ (obe predhodnici sta bili ustanovljeni leta 1989) deluje že polnih 27 let in danes predstavlja daleč najbolj stabilno demokratično politično stranko v Sloveniji. V tem času je na novo zaživelo in razpadlo na desetine drugih političnih strank. Nekatere med njimi, ki so celo vodile slovenske vlade, danes ne obstajajo več, ker so jih zapustili vsi člani, predvsem pa volivci. Nobeni od njih slovenski režimski mediji v času razpadanja niso posvetili toliko pozornosti kot nekaj izstopom iz opozicijske SDS. Ta tema se v slovenskem medijskem prostoru praviloma pogreje vedno, kadar SDS prepričljivo vodi v podpori javnega mnenja. Praviloma pa vedno takoj zatem, kadar problemati-ziramo kako dejanje njihovega rdečega božanstva iz Murgel. Danes je v Državnem zboru 8 strank, še več jih deluje izven parlamenta. Vsak lahko svobodno izbere tisto, v kateri deluje. Odkar SDS obstaja, so vanjo novi člani vstopali, nekateri pa so jo tudi zapuščali, kar je povsem normalen demokratičen proces, ki se odvija v vseh državah z večstrankarskim sistemom. V zadnjem obdobju v SDS vstopi vsak mesec več novih članov, kot jih lahko vidimo na zborih članstva večine ostalih strank v državi. Nekateri vidni in t.i. vidni člani so stranko tudi zapustili. Nekateri pa so postali »vidni člani« šele po izstopu, ker se jim je medijski prostor v Sloveniji nenadoma odprl. Razlogi za izstope so različni, tako kot smo različni ljudje. Vedno jih na različnih nivojih analiziramo in skušamo odpraviti vzroke, ki so jih povzročili, kadar le ti niso vrednostne ali karierne narave. Vse izstope z redkimi izjemami v SDS obžalujemo. Še posebej tiste, ko 'vidni član' izstopi potem, ko ni ponovno izvoljen na plačano funkcijo, ko ga konkurenčni kandidacijski postopek ne uvrsti na volilno listo ali ko zaradi zmanjšanja sredstev izgubi delovno mesto v strokovni podpori stranke. Te primere obžalujemo zato, ker se ob njih velikokrat izkaže, da s temi posamezniki nismo delili skupnih vrednot, ampak zgolj funkcije oziroma službe. A takih primerov je bilo v dolgoletni zgodovini stranke kljub 'zunanji pomoči' malo, zato je SDS danes edina stranka v Sloveniji, ki ima več kot 10% podporo volivcev in ki je starejša od dveh let. In ki jo kljub dolgoletnim poskusom diskreditacij stranke in njenih predsednikov od Tomšiča, Pučnika in Janše - pri katerih se je uporabljalo in zlorabljalo državne institucije, državne medije in udbovsko omrežje - ni uspelo uničiti. SDS bo kot doslej še naprej delala za skupno dobro in si prizadevala za resnico in pravico v Sloveniji. Tistim izven SDS, ki vsake toliko časa kampanjsko širijo paniko in zgražanje nad tem, kaj se dogaja v naši stranki sporočamo, naj se brigajo zase. Če želijo soodločati o vodstvu in programu stranke, naj se najprej v stranko včlanijo. Tistim medijem, ki se bolj kot z oblastjo in njeno ustavno odgovornostjo za skupno dobro ukvarjajo z opozicijsko SDS pa sporočamo, naj se pogledajo v ogledalo. Videli bodo, da namesto na nogah stojijo na glavi.« Tone Peršak je novi minister za kulturo v vladi Mira Cerarja. Premier od njega pričakuje odločno ukrepanje za spremembe na tem področju. Večina v državnem zboru je menila, da jih bo uspel izpeljati. Na glasovanju ga je podprlo 51 poslancev, 12 jih je bilo proti. Cerar od Peršaka, v spremenjenih družbenih razmerah, pričakuje odločno ukrepanje v smeri nujnih in evropsko primerljivih sistemskih sprememb, ki bodo omogočile ustrezno raven avtonomije v kulturi. »Njegove dozdajšnje reference vključno s poznavanjem delovanja ministrstva zagotavljajo, da bo lahko nemudoma pristopil k uresničitvi zastavljenih ciljev.« Premier ne dvomi, da bo Peršak posebno pozornost namenjal tesnejšemu medresorskemu povezovanju, sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in krepitvi dialoga z vsemi deležniki na področju kulture, še posebej z nevladnim sektorjem. Njegove bogate izkušnje so omenjali tudi poslanci. »Lahko rečemo, da je kulturni v pravem pomenu besede. Hkrati ima tudi politične izkušnje,« je poudaril Franc Jurša, vodja poslanske skupine DeSUS, ki je Peršaka predlagala na položaj. V SMC po besedah vodje strankine poslanske skupine Simone Kustec Lipicer verjamejo, da bo kot natančen poznavalec razmer v kulturi odgovorno, vključujoče in tudi s prepotrebno mero potrpežljivosti opravljal zaupano funkcijo. Peršaku niso nasprotovali nepovezani poslanci, ki upajo, da mu bo znanje, ki ga je pridobil kot državni sekretar, v novi službi v pomoč. Niso mu nasprotovali niti poslanci N.Si. »Vi boste za Novo Slovenijo in za slovensko kulturo velik junak, če boste na prvi seji vlade predlagali razpravo in predlog, da se davčne blagajne, vsaj za kulturna društva, ukinejo. Takšne ukrepe potrebujemo. Iz cincanja ne bo nič,« je dodal strankin poslanec Jožef Horvat. Je Kučan izvedel izdajo? Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je podalo kazensko ovadbo zoper nekdanjega predsednika republike Milana Kučana. Očita mu, da je kot predsednik predsedstva maja 1990 zagrešil veleizdajo, ker ni preprečil razorožitve Teritorialne obrambe (TO). Predsedstvo je namreč rabilo tri dni, da je ukazalo, naj Teritorialna obramba orožja ne predaja Jugoslovanski ljudski armadi. Predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleš Hojs je uvodoma spomnil, da je bil Kučan dolžan zavrniti neustavne ukaze vojaškega vrha jugoslovanske armade in Republiškega štaba Teritorialne obrambe (TO RS) po odvzemu in premeščanju njenega orožja v objekte JLA, a je kljub pravočasni obveščenosti o namerah JLA po razorožitvi TO RS namesto odločnega nastopa proti razorožitvi TO vse do 18. maja 1990 sodeloval z visokimi častniki JLA, ki so pripravljali in izvajali razorožitev TO. »Nesporno dejstvo obstaja, da je v tistih dneh JLA s pomočjo vrhovnega poveljnika TO RS, torej predsedstva, s predsednikom Kučanom na čelu takrat to razorožitev omogočila.« V obtožnici še piše, da je Kučan ravnal prikrito, zahrbtno in na drug pritlehen način s sprenevedanjem, lažmi in prikrivanjem informacij pred vlado in častniki teritorialne obrambe na občinskih ravneh o tem, da JLA pripravlja razorožitev TO RS. »Pričakujemo, da bodo tako kot v drugih primerih tožilstvo, policija in preiskovalni urad opravili svoje zakonske dolžnosti in kazensko uvedbo začeli izvajati,« je dejal Hojs. Razorožitev Teritorialne obrambe je bil najnevarnejši poskus za zaustaviti slovensko osamosvojitev in poskus, ki je skoraj uspel, pa je dejal predsednik SDS in takratni minister za obrambo Janez Janša. »Ključna točka programa koalicije Demos, ki je dobila večinsko podporo na volitvah je bila s tem dejanjem praktično popolnoma ogrožena. Vsi so namreč vedeli, tako tisti, ki smo bili za samostojnost kot tisti, ki so bili proti, da brez tega, da takšno odločitev tudi branimo, razglašanje samostojne države ni imelo nikakršnega smisla.« V dneh od 15. do 19. maja leta 1990 se je tako po besedah Janše zgodilo zelo veliko. »V nekaj ključnih dneh, ko je stara oblast držala še vzvode v svojih rokah, od nove oblasti pa je funkioniralo predsedstvo republike, ki je bilo konstituirano 10. maja 1990, nove izvršilne oblasti v smislu vlade, ministrov še ni bilo, je bila Slovenija razorožena,« je dejal Janša in dodal, da je v tem času število mož v vojski iz 70 tisoč padlo na od 12 do 13 tisoč. V kazenski ovadbi še piše, da je Kučan s svojimi dejanji bistveno ogrozil osamosvojitev Slovenije in nastanek samostojne države in varnost, njegova ravnanja pa so imela za posledico smrt večjega števila oseb, hudo nasilje in veliko razdejanje, saj je JLA dobro leto dni po razorožitvi TO razoroženi Sloveniji napovedala vojno in jo dejansko tudi je. »Ne samo, da 25 let po tej osamosvojitveni vojni nihče od agresorjev in tistih, ki so povzročili zločine ni bil kaznovan. Ne samo, da od tistih 250. naznanil kaznivih dejanj poročil tožilcem itd. nihče ni bil sojen do konca in spoznan za krivega. Zgodilo se je celo to, da se je začelo kriminalizirati ljudi, ki so sodelovali o osamosvojitveni vojni,« pa je dejal takratni minister za notranje zadeve Igor Bavčar, ki je tako kot Janša spomnil na brigadirja Krkoviča zoper katerega teče postopek zaradi sestrelitve helikopterja nad Ljubljano. Svobodna_2016_nro_17.indd 1 23/05/16 15:29 Stran 2 9. junija 2016 • SVOBODNA SLOVENIJA POGOVOR Z LJUDMILO NOVAK (1) »Želimo pritegniti ljudi k sodelovanju« IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI Poslanka v državnem zboru, članica komisije za Slovence po svetu in predsednica Nove Slovenije je preživela deset dni med nami v Argentini. Pred odhodom smo se z njo pogovarjali o položaju v Sloveniji, o stranki in o naši skupnosti. Sledi prvi del pogovora: Kako bi vi ocenili trenutni slovenski položaj? Slovenija je trenutno zelo zadolžena, veliko je brezposelnosti, vendar, z določenimi ukrepi se število brezposelnih nekoliko zmanjšuje. Z uporabo fiskalnega pravila se tudi nekoliko zmanjšuje primanjkljaj. Moramo pa narediti kar nekaj pomembnih reform, ki pa jih ta vlada še ni začela uresničevati. Tako bo potrebno narediti v kratkem pokojninsko reformo. Potem bo potrebno sprejeti davčno reformo, oziroma ukrepe, ki bi bolj spodbujali gospodarstvo, in tudi odpraviti administrativne ovire. Seveda pa si tudi naši rojaki, ki živijo po svetu, tako kot tukaj v Argentini, da bi Slovenija, tudi na področju zgodovine, odkrito spregovorila o tem, kar se je po vojni dogajalo, to zapisala v učbenike, in da ne bi bilo več dvoma, da so vsi naši rojaki, ki so morali oditi po svetu, naši, zaželeni v Sloveniji, in pa, da bi se te krivice, ki so jih doživljali, tudi nekako poravnale. Kot kaže, so v Sloveniji kapital in mediji še vedno v rokah samo ene izmed opcij. To prizadeva realno demokracijo. Res je, da je večina medijev v rokah levice, da tukaj ni pravega ravnovesja. Res je tudi to, da so ljudje nekako Z gospo Ljudmilo Novak se je pogovarjal Tone Mizerit naveličani tega kreganja med levico in desnico, hkrati pa so tudi razočarani nad tem, da Slovenija ne napreduje tako, kot bi lahko. Razlog za to pa je, da so z vlado povezani različni lobiji, ki so na žalost izčrpavali državna podjetja, državne banke in na ta način je za Slovenijo nastala velika škoda. Zaradi tega razočaranja veliko ljudi ne gre na volitve, sovražijo politiko, hkrati pa se žal ne zavedajo, da ravno politika odloča o našem življenju. S tem, da bi se ljudje bolj angažirali, pokazali večjo odgovornost do dogajanja v družbi in tudi odgovorno volili, bi lahko stanje v državi tudi v marsičem izboljšali. Kako bi se dalo spremeniti to nezanimanje, to apatijo? Morali bi začeti pri mladih. Žal mladi ne kažejo prav velikega zanimanja za politično dogajanje, in zato smo mi, kot Nova Slovenija, že predlagali, da bi morali v šole uvesti predmet »domovina in etika«, ki ga pogrešamo. Ta predmet bi lahko poučeval ali vzgajal mlade tudi za politično udejstvovanje, za demokracijo. Pa se to žal ne zgodi. To je ena od pomembnih nalog tudi v prihodnosti. Pomembno je pa tudi to, da v politiki delujemo ljudje, stranke, ki pa vendarle kažemo, da nam za to državo ni vseeno, da se obnašamo odgovorno, da imamo rešitve za prihodnost, in z nekim pozitivnim pristopom, z rešitvami, s tem, da dajemo ljudem upanje, želimo pritegniti ljudi k sodelovanju na volitvah. Tak predmet bi bil seveda zelo pozitiven. A je vprašanje, kdo ga bo poučeval in kako ga bo poučeval. Celo načrt je že pripravljen z vsebinami. Seveda pa morajo biti učitelji, ki to poučujejo, na to tudi pripravljeni, informirani, izobraženi. Žalostno je, da smo pred 25. leti dobili svojo samostojno demokratični državo, ki smo si jo tako želeli, pa današnja mladina o tem, zakaj je nastala samostojna država, katere so tiste vrednote demokracije, ve premalo. Zagotovo je potrebno izobraziti učitelje, za to, da bi znali primerno poučevati, in seveda izobraziti mlade za večjo aktivnost v družbenem življenju. Poučevanje bi moralo biti brez kakšnega ideološkega predznaka. Mi imamo večstrankarski politični sistem. To je legitimno, da ima vsakdo možnost, da deluje aktivno v politiki, da je član neke stranke, žal velikokrat ugotavljamo, da se nekateri tudi bojijo, delovati v eni ali drugi stranki, ker so s tem na nek način ožigosani. In tudi poli- tiki imamo probleme. Ko nekdo ni bil več izvoljen, zelo težko dobi službo, še posebej takrat, ko ni na oblasti njegova izbira. Problem migrantov je zadnje čase nekoliko pojenjal. A ob tem, kako Nova Slovenija, ki je krščanska stranka, najde ravnovesje med narodnim interesom in krščanskim zadržanjem? Potrebno je pomagati beguncem na kriznih žariščih. Tukaj pa niti Evropska unija, niti druge velesile niso vsega naredile. Potem, niso begunci vsi ki hočejo v Evropo. Begunci so tisti, ki so v življenjski nevarnosti na svojem ozemlju in zato imajo pravico da zaprosijo za azil v prvi varni državi. Vemo, da je bilo v tem toku beguncev, ki je šel po balkanski poti, 80 do 90 odstotkov migrantov iz različnih držav, ki so iskali v Evropi boljše življenje ali socialno pomoč. Bili so dobro organizirani. Na nek način smo pomagali tihotapcem ali trgovcem z ljudmi, ki so to izkoristili. Tako je včasih dnevno šlo čez Slovenijo do osem tisoč ljudi. Večina jih je hotela iti v Nemčijo in na Švedsko, tako da jih je zelo malo prosilo za azil v Sloveniji. Torej, stališče Nove Slovenije je najprej pomagati prebivalcem na kriznih področjih, ustaviti to nesmiselno vojskovanje, dati pomoč čim bliže državam izvora, ko pa so ljudje že pri nas, jim je treba s človeškega vidika pomagati. In to so dobili: hrano, pijačo, zdravstveno oskrbo, obleko, če je bilo potrebno. Hkrati pa želimo, da Slovenija jasno pove, katero je tisto število beguncev, ki jih lahko sprejme, ne da bi bila zaradi tega ogrožena naša država in naše prebivalstvo. Vprašanje družine v Sloveniji. Kako vidite prihodnost na tem področju? Za Slovence je družina še vedno velika vrednota. To smo dokazali tudi na zadnjem referendumu, kjer je bilo potrebno da več kot četrtina vseh volivcev zavrne zakon, ki je bil sprejet. Na srečo nam je to uspelo. V Novi Sloveniji smo nasprotovali predvsem temu, da bi spremenili definicijo zakonske zveze, ne strinjamo se s posvajanjem otrok s strani istospolnih parov in pa z umetnim oplojevanjem teh parov. Uspeh na referendumi je bil posledica sodelovanja vseh desničarskih strank, Cerkve, civilnih organizacij ... Ni to spodbuda, da bi bilo v prihodnje tudi na političnem področju več sodelovanja? Sodelovanje med strankami je vsekakor potrebno. Seveda si tudi v Novi Sloveniji želimo, da bi bilo to sodelovanje korektno, da ne bi ena stranka uničevala drugih. Vsaka stranka pa seveda ima neko samostojno politiko, vsebino, sicer ne bi bilo smiselno, da je več strank. To je demokracija. Ko pa gre za pomembne stvari, ki so pomembne za slovenske državljane, za slovensko državo, je pa seveda potrebno iskati neke skupne odločitve ali skupno pot, oziroma tisto, kar je najboljše za državljane. Ankete kažejo, da Nova Slovenija raste na priljubljenosti. Kako jo vidite za prihodnje volitve? Mi predvsem iščemo rešitve za probleme, ki tarejo ljudi. Kako bi zmanjšali brezposelnost, kako bi spodbudili gospodarstvo, kako bi ljudem dali upanje. Mi tudi zagovarjamo temeljne krščanske vrednote in vrednote krščanske demokracije, kot so resnica, poštenost, odgovornost, pošteno plačilo za pošteno delo. Torej vse tiste temeljne vrednote, za katere smo prepričani, da v Sloveniji so, pa so velikokrat zlorabljene, ker so na oblasti ali blizu oblasti določeni lobiji, ki so spravili Slovenijo v težave. V Novi Sloveniji imamo konkretne rešitve. Vsak mesec naredimo terenski obisk po različnih regijah, Obiščemo podjetja, šole, druge ustanove, se pogovarjamo z župani, ker tako smo blizu ljudem in slišimo, kaj bi bilo treba storiti. Na podlagi tega predlagamo različne rešitve. Žal pa, kot opozicijska stranka, smo premalo slišani, čeprav se vlada zaveda, da bi bilo to treba narediti, a rečejo: ta zakon ni dober; mi bomo svojega predlagali. S strani gospodarstva pa velikokrat slišimo, da so to prave rešitve. Delamo seveda tudi zato, da bi se okrepili kot stranka, ker več kot imaš glasov, močnejši si in lažje uveljaviš te rešitve svojega programa. (Konec prihodnjič) RAZMIŠLJANJA OB ZMEDI Mir v družbi je znak zdravja, če je odsev notranje skladnosti v ljudeh, in je izraz pravičnosti med njimi; lahko pa tudi je posledica navad. A če ni to, ne ono, potem brezbrižnosti je kratkotrajen sad. MK TONE MIZERIT Stvari se razvijajo precej svojevoljno. Ob tem ima človek vtis, da sedanja vlada ni bila pripravljena, da reši težave, v katere je kirchnerizem zapeljal Argentino. Ali pa, da ni preračunala negativnih odmevov na ukrepe in možnost padanja ljudske podpore. Zato vidimo pohode in umike, ki zavlačujejo uspešne rešitve in postavljajo vladne ukrepe pod vprašaj. Nesrečna brezposelnost. Je pa tudi res, da vlada ne zna družbi uspešno sporočiti, kaj in kako vse opravlja. Prva napaka je bila, da ni takoj na začetku podrobno orisala »zapuščine«. Spričo rastočih težav je potem postopoma sam Macri navajal podatke realnega stanja. Bilo je nekoliko pozno, ker učinek že ni več isti. Meša se z posledicami vladnih ukrepov, ki negativno odmevajo med ljudmi. Hude so zlasti posledice podražitve javnih storitev (elektrika, plin, transport ...) ki jih ljudje čutijo v žepu in v vsakdanjem življenju. Potem je opozicija, zlasti ostanki kirch-nerističnega tiska, razvpila geslo, da novi predsednik »vlada za bogate«. Da ga še bolj očrnijo, so pero-nisti v parlamentu sprožili zakonski postopek, ki naj bi podjetjem prepovedal odpustitve, s čimer naj bi preprečili, da bi se večala že tako huda brezposelnost. Macri pa je smatral, da bi tak zakon le še zavrl tako potrebne investicije, s čimer bi zakasnili izboljšanje v proizvodnji. Lahko bi ure in ure debatirali, kdo ima prav. Resni ekonomisti so se nagibali na stran predsednika, a ozadje celotnega postopka je bilo politično. Massa je predstavil svoj projekt, ki je bil, po mnenju vlade, še bolj nevaren, ker bi zvišal državne stroške v trenutku, ko vlada skuša čim bolj zmanjšati potrošnjo. Končno je vlada spoznala, da je politično še najbolj vredno, da se zakon potrdi kot ga je predstavil kirchnerizem, Macri pa naj vloži svoj veto. In pri tem je ostalo. Za narodov blagor. Povejmo po resnici: na eni in drugi strani se bolj malo zanimajo za stanje prebivalstva, katerega težave večkrat izkoriščajo v svoje politične namene. To je vidno predvsem pri najožjih krogih prejšnje vlade. Sedanja skuša, v meri omejenih zmožnosti, olajšati stanje najbolj potrebnim. Zvišali so socialne podpore, ki pokrivajo rastoče število prebivalstva. Za socialne tarife javnih storitev je zaprosilo kar tri milijone družin, in večini bo prošnja potrjena. Transportna tarifa je polovična za upokojence, dobitnike socialnih podpor in celo za služkinje. Kar pa zadeva brezposelnosti, je največje število »odpuščenih« bilo v javni upravi, ki jo je kirchnerizem zasedel z nedelavnimi in nesposobnimi člani La Campore. Prav te dni je predsednik zatrdil, da v javni upravi ne bodo več odpuščali uradnikov. Potreben red je bil narejen. Macri je tudi pozitivno izbral kraj, kjer je napovedal svoj veto na zakon o odpuščanju delavstva. Izrabil je priložnost obiska v kokošjereji Cresta Roja, ki jo je prejšnja vlada (Scioli) spravila na boben, pa jo je sedanja obnovila in spravila v vredno obratovanje. Zatrdil je tudi (in številke to potrjujejo), da je v privatnih podjetjih zelo malo delavcev izgubilo zaposlitev. Najbolj pa so res prizadeti »neformalni« uslužbenci, ki niso prijavljeni in nimajo socialnega (ne legalnega) kritja. To je potrdila tudi Cerkev. Ob zaključku »Socialnih dni«, ki jih vsako leto organizira Komisija za socialno pastoralo pri škofovski konferenci, so se zavzeli predvsem za neformalne delavce, ki so v kriznih obdobjih najbolj prizadeti. Trgovanje se nadaljuje. Vlada se tega zaveda in išče rešitve. Še bolj pa išče, kako bi preprečila socialne nemire. S sindikati ima kar tekoče razmerje in trenutno skuša, da bi vsaj CGT ne oklicala splošne stavke zaradi veta na zakon. V parlamentu tudi ni nobenega poizkusa, da bi veto zavrnili, čeprav je zakon v senatu prejel več kot dve tretjini glasov. Sindikati sami niso nič navdušeni, da bi to gnali do skrajnosti. Vsi vedo, da ima Macri prav in zakon ne bi imel nobenega praktičnega učinka, le da iz političnih razlogov tega nihče ne bo priznal. Vlada se medtem pogaja s socialnimi gibanji, zlasti v provinci Buenos Aires, da bi preprečila kakšno rovarjenje. S provincami je sklenila dogovor (vse so pristale) o postopnem vračanju socialnih prispevkov (15 % pokojninskega fonda), ki ga je kirch-nerizem prevzel za državno blagajno. Zanimivo: takrat ni nihče protestiral. V drugi smeri pa vlada tudi pospešuje novo zakonsko besedilo, ki naj bi spremenilo politično delovanje strank. Ne bi bile več obvezne primarne volitve (PASO). Na mednarodnem odru pa je Macri uradno predstavil zunanjo ministrico (Susana Malcorra) kot kandidatinjo za glavno tajnico Združenih narodov. Papež in glavna tajnica ZN Argentinca? Ha! Svobodna_2016_nro_19.indd 2 07/06/16 15:102 SVOBODNA SLOVENIJA • 7. aprila 2016 Stran 5 PRISTAVA Vsi za slovenske misijonarje. VTISI IZ SLOVENIJE Slovenska skupnost v Buenos Airesu se že mnogo let zbira in aktivno sodeluje pri Misijonski tomboli, saj vemo, da poleg duhovne opore našim misijonarjem, ki oznanjajo Kristusov nauk po svetu, lahko nudimo z molitvami, potrebujejo v veliki meri tudi gmotno podporo, saj so dežele v katerih delujejo, zelo revne. S prispevki jim pomagamo, da svojim vernikom vsaj malo olajšajo trdo življenje in ga po možnosti tudi v vseh ozirih izboljšajo. Zadnja tri leta se ta tombola, pomemben verski, dobrodelni in socialni dogodek, vrši po vseh bratskih domovih naše skupnosti. Letos je bila misijonska tombola na Slovenski Pristavi, ki je bila odgovorna za organizacijo in izpeljavo celotne prireditve. Najprej smo izbrali geslo za 62. misijonsko tombolo, ki je naslov tega članka, nato pa določili dva datuma, zaradi negotovih vremenskih razmer, saj so na Pristavi množične prireditve vedno pod milim nebom. Začeli smo osebno in pismeno trkati na srca dobrotnikov in prosili, da na katerikoli način sodelujejo, bodisi z dobitki ali z gotovino. Hvala Bogu, hitro so se velikodušno odzvali naši prošnji in darovali izredno veliko dobitkov. Zaradi neugodnega vremena je prvi datum odpadel, zato smo se začeli pripravljati na drugo možnost. Imeli smo nekaj več dela, saj smo morali pripraviti notranje prostore ter zapreti steno, ki meji na vrt ker nam vremenska napoved ni bila ravno naklonjena. Napočil je dan klicanja številk. Bog je narahlo blagoslavljal nas in pogumne obiskovalce, ki so se v zelo lepem številu zgrnili na jesensko, mokro Pristavo. Ko sta napovedovalca A. Golob in D. Oblak pozdravila vse navzoče, sta prosila g. T. Burjo CM in g. F. Cukjatija začetno molitev za srečen izid tombole. Prebrali so tudi pismo, ki ga je poslal misijonar Pedro Opeka CM z Madagaskarja. V enem od odstavkov je omenil: »Vaša ljubezen, je sad vaše vere v Vstalega Jezusa Kristusa, ki je nam odprl prosto pot k Bogu in v Božje Kraljestvo in nas vse zastonj zveličal in poslal po celem svetu oznanjat Božjo ljubezen, usmiljenje in bratstvo brez meja!« Tombola je potekala zelo urejeno in živahno. Tisti, ki se jim je sreča večkrat nasmehnila, so bili seveda bolj veseli kot tisti, ki jim je letos malo obrnila hrbet. Člani centralnega odbora SDO in SFZ so pripravili razne igre za otroke in jih spodbujali, naj tudi oni po svojih močeh pomagajo misijonarjem, da bodo s svojimi prispevki omilili raznovrstne pomanjkljivosti najpotrebnejšim. Naše mamice so poskrbele za posladek, ki so mnogim všeč: štrudel, krofe, drobno pecivo in razne druge dobrote. Možje so pri na ražnju skrbeli za čevapčiče in hamburgerje. Ko sta napovedovalca poklicala zadnjo številko in oddala zadnjo tombolo, sta se iskreno zahvalila vsem radodarnim in velikodušnim dobrotnikom naših bratskih domov, kakor tudi vsem darovalcem iz našega okraja. Bogu hvaležni za srečen in uspešen izid 62. misijonske tombole smo se počasi začeli poslavljati in obljubili, da se bomo prihodnje leto spet srečali. Ne smemo pa pozabiti, da so oznanjevalci Božjega kraljestva vsak dan potrebni naših molitev in gmotne pomoči. Janez Jelenc Kopičenje let kopiči spomine Kadar se človeku naberejo leta, se z njimi naberejo tudi spomini. Čim bolj segaš po njih, bolj opaziš, da se časi spreminjajo, z njimi pa tudi osebe, skupnost, svet ... Z njimi se spreminjajo tudi strani našega tednika, deloma tudi vsebina. Če bi se še bolj poglobili v rubriko Pisali smo pred 50 leti (in še prej), bi našli rubriko, v kateri so se redno spomnili rojakov, ki so praznovali okroglo obletnico. Nekateri so celo ob 40-letnici (!) imeli objavljenih nekaj besed o dotedanji življenjski poti ter čestitke. Ker se življenjska doba podaljšuje, kar težko najdemo, da bi koga s člankom počastili ob 70., 80., 90. rojstnem dnevu. Celo ob njegovi smrti se ga malokdaj spomnimo s člankom. Zato sem bil zelo vesel, da so v prejšnji številki Karapačajci tudi na ta način počastili spomin njihovega/našega Francija Korošca. Zdi se mi, da je to podaljšanje življenjske dobe tudi do neke mere krivo, da ni več najti v našem tedniku tovrstnih čestitk ali nekrologa. Pri teh letih je človek običajno že veliko let upokojen v vseh ozirih, zato ga mlajši ne poznajo. Ne poznajo njegovih zaslug, ga niti ne spoznajo. Zato je tudi težko, da bi mogli skupaj spraviti nekaj vrstic z življenjskimi podatki in opravljenem delu, ko ga doleti grenka smrt. Takole se mi zavrtijo misli v glavi vsakič, ko se namesto navčka v zvoniku bližnje cerkvice pojavi zvočni znak v računalniku s sporočilom, da je nekdo umrl. To pot ni bil ne navček, ne računalnik: Miriam je od svojega dijaka Filipa izvedela, da nas je zapustil njegov stari stric, gledališki igralec Maks Nose. In spomini so se sprožili; eden za drugim. Sicer nisem kaj dosti vedel o njem; ne kje je bil rojen, ne kje je delal. Vedel pa sem najvažnejše: da je bil dober človek. To mi je bilo zelo lahko spoznati in čutiti pri druženju med in po gledaliških vajah, kjer je imel lahko glavne ali pa čisto stranske vloge. V času, ko ni bilo niti video trakov, so gledališki nastopi na odrih Slovenske hiše in Domov ostali na fotografskih posnetkih, najbolj pa v glavi tistih, ki so si predstave ogledali. Tako se spomnim predvsem treh Maksovih nastopov. Mislim, da sem ga prvič videl kot Valjhuna v Simčičevem Krstu pri Savici v režiji Nikolaja Jeločnika. Impo-niral je v vlogi poveljnika-osvajalca. Drugi spomin se veže na monolog, ki ga je zaigral na spominski proslavi v Slovenski hiši. Tekst Branka Rozmana Roka za steno v njegovi predstavitvi se mi ob spominu še danes pojavlja kurjo polt. Za tretjo vlogo, ki mi jo ponuja spomin, bi rekel, da je bila epohalna, čeprav se bojim, da me bo kdo omalovažujoče opomnil, da je to arhaizem. A zame je še vedno epohalna! Nastopal je v stranski - kaj stranski, skoraj statistni - vlogi v igri Marjana Willenparta Vnukinja: kot natakar v bifeju v Tigreju. Komaj se je pojavil, ne da bi rekel besede, je publika v dvorani prasnila v smeh. Njegova figura je takoj spomnila na klasičnega natakarja - el gallego -, kakršnega je bilo običajno videti v buenosaireških barih. Pa kaj: vsak bralec se bo spomnil marsikaterega njegovega nastopa, saj jih je moralo biti na stotine. Res: njegovi nastopi (najbrž) niso dosegljivi ne na zgoščenkah ne na You Tubu. Lahko pa slišite njegov gromki bas, ki ga je posodil Krjavlju, ovekove-čenega na eni izmed Vesninih plošč; tistih, na 45 obratov na minuto. Tudi jaz sem si jo zavrtel in si ga priklical v spomin, skupaj z vso druščino, ki mu je »pri Obrščaku« štih držala, ko je pripovedoval, kako je hudiča na dva kosa presekal. GB BLAŽENI CURA BROCHERO (17) Pastir, ki je dišal po ovcah Zbrala in priredila Metka Mizerit _ Bičanje Dnevi so si sledili in dobro so jih izkoristili. Štiri premišljevanja, dobro razporejena, so nudila možnost spoznati večne resnice. Popoldne so imeli uro katekizma, predvsem so udeležencem razložili zapovedi. Proti večeru so molili rožni venec in križev pot; maša je bila zvečer. En dan duhovnih vaj je bil namenjen pokori, ker je bil posvečen Kristusovemu trpljenju. Pridige so udeležencem predstavile Kristusovo trpljenje, Judeževo izdajstvo, bičanje, trnjevo krono, umiranje in smrt. Zato, da so bili udeleženci bolj ganjeni, so odkrili podobo Kristusa Nazarečana, ki je sklonjen pod težo križa. Isto podobo so nosili v procesiji in jo postavili v jedilnici. Zvečer jim je duhovnik spet govoril o Kristusovem trpljenju in bičanju. Če so Jezusa bičali zaradi naših grehov, zakaj se ne bi bičali tudi udeleženci? Vsak je dobil mali bič in navodilo. Ko so ugasnili sveče, so si udeleženci slekli obleke in duhovnik jih je s svojim zgledom pozval k bičanju, zaradi storjenih grehov. Medtem so pred oltarjem peli: Usmiljeni Gospod, usmiljenje, kako slabo sem odgovarjal na tvojo ljubezen. Dobri Jezus, kako si jokal zaradi mene, koliko trpljenja, udarcev, zasmeha in trnja. Gospod, zame si trpel, oh koliko si trpel zame. Ta način pokore je prinesel sv. Frančišek Solano v La Riojo. V tem je bil duhovnik Brochero podoben velikemu apostolu Južne Amerike. Med udeleženci so bili večkrat tudi tatovi živine, ki so obljubili, da jo bodo vrnili. Če je bil lastnik ukradene živine že mrtev, so plačali za maše za pokojne. To je bil način poravnati škodo in vzpostaviti pravico. Nekatere nerodnosti Včasih je kdo iz Doma duhovnih vaj ušel v gostilno in se po stari navadi pošteno napil. Ko se je vračal je »meril cesto«. Večkrat je kakega razgrajača odpeljala policija. Jože Gabrijel ga je šel iskat, ker ni hotel, da bi se iz nesrečneža norčevali. Razumel je, »da je duh voljan ali meso je slabo«. Zaprl je pijančka v posebno sobo in mu osebno postregel, da se mu je drugo jutro »zjasnilo«; opravičil se je in obžaloval škandal. Potreben okvir Najvažnejše na duhovnih vajah je, da je vsak udeleženec duhovno pripravljen in ima željo zbližati se z Bogom, spoznati njegovo ljubezen in se mu popolnoma predati, odgovorno prenoviti svoje življenje. Brochero je natančno izpolnjeval napotke svetega Ignacija Lojolskega in misijonarji, ki so vodili duhovne vaje, so od prvega dne določili molk. Nihče ni smel govoriti, samo v tihoti je možno duhovno srečanje z Bogom. Točnost je bila drugo pravilo, ki ga je Brochero priporočal. Bilo je potrebno, da so izkoristili čas in tudi zaradi spoštovanja do drugih. Zvon je bil edina nepopustljiva avtoriteta, ki je premikala sedemsto mož. Tretje pravilo je bilo zmernost, ne motiti druge, ne se pritoževati za malenkosti, niti nad hrano, ki je bila skromna. Razen tega je zmernost potrebna v vsakdanjem življenju in je podlaga duhovnosti in človeške vzgoje. V Domu duhovnih vaj je bila v prvem času kar junaška zmernost. Veliko reči je še manjkalo; ni bilo niti postelj. Vsak sam si je pomagal in spal na tleh, pokrit s tem, kar je prinesel od doma. Edino razkošje, ki so si ga lahko privoščili udeleženci, je bil mate. V hiši so dobili kotliček za čaj (pavo) in žerjavico. Največja skrb udeležencev, tako moških kot žensk, je bila, da so prinesli vrečko mateja in nekateri tudi sladkor. Žerjavica jim je tudi služila, da so si pogreli mrzle roke. Čudovito služenje Za stroške duhovnih vaj je Brochero postavil to načelo, da mora vsak prispevati od tega, kar je imel: denar, vreče koruze, tovor drv, kakšno kokoš. Najpremožnejši so pripeljalo voz buč ali telička. Vendar se je kot vedno pojavil kak prefriganec, ki ni ničesar prispeval. Med neko nabirko je v košarico kot prispevek dal le listek, na katerem je pisalo: »Kristus je plačal za vse« . Res je Kristus umrl za vse ljudi, vendar ta ček ni bil znamenje vere ampak znak nesramnosti. Stroške potovanja je moral kriti vsak sam; nekateri so prišli od daleč. Vendar so včasih pripravili loterijo in srečelov, da so krili stroške najrevnejšim. Kar se tiče kuhinje, jedilnice in čiščenja so pomagali duhovnikovi sodelavci. Kadar so bile skupine mož, so stregli možje; in gospe, kadar so duhovne vaje imele žene. Najbolj ustrežljiv in požrtvovalen je bil duhovnik Brochero. Poleg vseh dolžnosti, ki jih je imel kot gospodar hiše, kot duhovnik, da je spovedoval, vodil in svetoval, je imel še ponižno, skromno delo, da je skrbel za živali, s katerimi so udeleženci prišli na duhovne vaje. Zadaj za poslopjem je bil velik travnik in potok. Tam so se pasle živali. Kadar je zmanjkalo trave, jim je prinašal zavoje sena, ki ga je podarila bogata gospa Zoraida. Duhovnikovo geslo je bilo: »Vse delam iz ljubezni do presvetega Srca Jezusovega«. Ko so udeleženci odhajali, jim je Brochero priporočal, naj ostanejo zvesti svojim sklepom in naj nikar ne zaidejo na grešna pota. Vedno jim je podaril knjižico za duhovno branje, pa tudi kruha za na pot. (Dalje prihodnjič) Svobodna_2016_nro_19.indd 5 07/06/16 15:32 Stran 4 9 de junio de 2016 • N° 19 »Krik brez odmeva« ALMANAH RAST-i XLIV V drugem delu prvega večera Slovenske kulturne akcije, ki se je vršil v Debeljakovi dvorani v Slovenski hiši, v soboto, 19. marca ob 20. uri, smo nadaljevali program kulturnega večera s predstavitvijo knjige »Krik brez odmeva«, ki je izšla izpod peresa arh. Marjana Eiletza V estetskem okviru skupinske likovne razstave je knjigo predstavila dr. Katica Cukjati. Kot uvod v predstavitev te knjige, ki je bila nagrajena s Svetlobnico s strani konzorcija Družine, je ocenila, da Matij najbolj točno in zadeto razodevajo namen, ki ga je imel avtor s to literarno stvaritvijo, njegov lasten uvod. Tale je njegova »Beseda ob začetku«: »Moje oči so v tej zgodbi izkazale neko rešilno svetlobo sredi zmede v majhnem delu človeške zgodovine, ki sem ga delno sam spoznal. Iskale so majhno luč na koncu tunela, luč resnice, morda pravice in ljubezni, katarze ali celo odpuščanja in sprave. Z literarno fikcijo sem poskušal poustvariti nekatere dogodke in podobe kot v kalejdo-skopu začaranih prividov ali mozaiku tisočerih raznobarvnih kamenčkov, spojenih v skrbno zaznamovan kolaž. Spustil sem se v subjektivno raziskavanje zgodovinskih dogodkov, ki jih noben zgodovinar ne more objektivno prikazati. Nekatere podobe sem povzel iz resničnega dogajanja na podlagi pripovedovanja znancev ali iz raznih besedil, druge so prosto zrasle v moji domišljiji, tretje pa so iztrgane iz mojih lastnih spominov kot prizori iz kakšne nenapisane zgodovinske drame. Vodilni motiv zgodbe je prekletstvo izvirnega greha, ki je dobilo svoj pečat s Kajnovim umorom lastnega brata. Vso grozo sovraštva sem strnil v eni sami besedi, besedi KRIK, ki je človekov prvi izraz ob rojstvu in mnogokrat tudi zadnji pred nasilno smrtjo. Nam, ki smo doživljali viharje in se v njih utapljali, ter tudi vsem drugim, naj bo ta knjiga pomnik vseh junaštev, trpljenja in nasilja človeka KRIK BREZ ODMEVA nad človekom, vsega kar še ni razčiščeno in morda nikoli ne bo. Utišana in zamolčana zgodovina vedno obstaja in pritiska na sedanjost in prihodnost, od koder se bo nekoč sprostila, kot je zapisal neki filozof. V vseh generacijah se prebuja želja po nepoznani preteklosti, ki se upira pozabi, ker je vselej željna redefinicije.« Predstaviteljica knjige Katica Cukjati, je omenila, da prva ideja v zvezi z iiietz vsebino in naslovom knjige, ki ji je prišla na misel, je bila slika norveškega impresionista Edvarda Muncha »Krik«. Izrazila je mnenje, da profesionalna izobrazba, izoblikuje splošni značaj umetnika, tako da je M. Eiletz, kot drugi umetniki arhitekti, to knjigo izredno dobro gradil. V preprostih skicah je začrtal v polnosti določene obstranske igralce kot Samuela, Davida Levija, partizanko Zlatko in Svaruka »Joka«, kot partizanskega voditelja - politko-misarja. Poglavja knjige nam razprostirajo panoramo zgodovinskih dogodkov: Madžarska 1940; Maribor, 1941; življenje v Ljubljani,1942; življenje glavnega junaka v vaških stražah; v partizanih 1943 - 1944, pozneje pri gorenjskih tankovcih; v Benetkah, marca 1945, v Ljubljani, prve mesece po vojni; Trst - Senigagalija. Do strani 257 se dogodki razvijajo v Evropi, od tam naprej do strani 347 pa v Argentini. Ob zaključku tega lepega večera, ki se ga je publika udeležila v lepem številu, se je obrnila na avtorja knjige z zanimivimi vprašanji. Hčerka arh. Marjana Eiletza je tudi razložila, s kako globoko vnemo si je njen oče prizadeval, da bi dokončal to literarno delo. Slovenska kulturna akcija se še prav posebno zahvaljuje umetnostni fotografinji Barbari Kržišnik za zastonjsko snemanje tega večera. K.C. Slovenstvu v ponos S tem naslovom je 24 abitu-rientov za leto 2015 sestavilo Almanah petošolcev Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka. Kot podnaslov in geslo pa je napisan slovenski rek »Besede mičejo, zgledi vlečejo«. Na notranji strani platnic so abitu-rienti zaključili z lepo mislijo na Slovenijo »Tvoj sem, ni važno kje!« Takoj na začetku brošure so navedena imena abiturientov RAST-i 2015. Na prvih šestdesetih straneh so petošolci prikazali življenjepise pomembnih osebnosti, ki so gradile našo skupnost. Po žrebanju je vsakemu peto-šolcu sreča naklonila ime zaslužnega Slovenca. Dijak je moral poizvedeti življenjske podatke te slovenske osebnosti in se seznaniti z delom in pomembnostjo njegovega delovanja v prid slovenstva in človeške družbe. Kot sad tega raziskovanja je moral pripraviti primeren prispevek za njihovo abiturientsko brošuro. V vseh primerih so nam te osebnosti v zgled, se lahko od njih marsičesa naučimo, jih občudujemo ter posnemamo. Prej ali slej v življenju, ko bodo abiturienti brali te prispevke, bodo šele v pravi dimenziji doumeli, kaj pomeni za človeško družbo vsak posameznik in kaj vse lahko doprinesejo k rasti in razcvetu Argentine, domovine njihovih prednikov Slovenije, ter celotnega človeštva. Po eni strani imamo med temi zaslužnimi ženami in možmi graditelje naše skupnosti v Argentini na najrazličnejših področjih. Po drugi strani so pa tudi osvetlili življenje izjemnih Slovencev, ki so naredili ogromno v drugih državah in ponesli v širši svet slovensko uspešno prisotnost, kot kardinal dr. Alojzij Ambrožič v Kanadi, znanstvenica Branka Sušnik v Paragvaju ali zdravnik dr. Janez Janež v Tajvanu. V drugem, zadnjem delu Almanaha, na dvanajstih straneh lahko sledimo, kot je že postala zadnja leta navada, fotografsko bogat Dnevnik potovanja, ki pa priča, kako so bili v tem obdobju stalno povezani, ne le z matično domovino, ampak tudi z zamejstvom, kot del Slovenije na obmejnem ozemlju. Estetsko oblikovanje Almanaha je s primernim in finim okusom dosegla mlada oblikovalka Cecilija Urbančič. Osebne fotografije in skupinska fotografija abiturientov na zadnjih platnicah so delo fotografa Marka Vombergarja. Za sodelovanje pri korekturah prispevkov petošolcev se moramo zahvaliti Lucijani Hribar Podržaj in Metki Mizerit. Almanah abiturientov Rast XLIV nam vzbudi upanje in veselje ter zadovoljstvo nad vsebino. Vsi, profesorji in starši, upamo in zaupamo, da bodo sledili tem zgledom. K.C. POLONA MAROLT 28/05/1936—^28/05/2016 = 80 let !!!! V dati j ko je Slovenija pripadala kraljevini Jugoslavijit se je na Verd j. v bogati danačiji, rodila Polona kot tretji otrok Marjana in Fani. tf otroških Letih je hodila v šolo in delila svoje prijateljstvo i Harinko, Bogomilo, Marušo in Majdo. Inele so punčke iz porcelana in celuloida. igrale jo se no prostem; na travnikih so včasih prilgale o&enj ir> kuhaLe travo in druge rastline da hranile svoje punčker Poltti &e je i dmilno kopala ^ Ljubljanici, ki je tekla ob njihovi ni£Ir riruiina Marolt je bila Dodata ln imela urejeno življenje in kljub temu ali ravno .zaradi tega in njenih idealov je rorala zapustiti domovino. Iri tedne pred deveti» Poloniiirn rojstnim dnevom so zapustili Ljubljano in šli preko Avstrije v Italijo. Tri tedne pred dvanajstim rojstnim dnevom so pa zapustili Evropo in preko oteano odšli v novi, neznani svet- Na ladji io po dol&e« iasu dobili bel kruli, «a^tielado, jajc, me&o, «leko m ie, in tejja toliikor &l je kdo želel -21/5/46, po 17 dneh plovbe, so zagledali prelepo buenosaireško pristaniške. Polono so takoj vpisali v dekliški internat , Ločiti se je morala od staršev in ni znala jezika oz, ni -iž razunelaj bila je zeLo nesrečna!! te srav je čez poletje poLožiLa izpite za šesii razred in naslednja leto izdelala prvi letnik srudnje iole pri nunah v san Martinu, ka»or so &e starši presolili, ni hotela Jtudlrati in je lelo «lada začela delati. Leta L952 je, preko bratranca, spoznala Andreja in, da bi ga večkrat srečala, je začela peti pri zboru, kjer je on pel. Naslednje Leto sta se zaročila. Poročila sta se leta 1958 in si začela ustvarjati družino. Veliko Let svojega življenja je posvetila samo družini in domu .. Šivala i» štrikala je obleko za vso druilno, Andrej si je zgradil Jadrnico a ona mu Je zašila jadra. Skupaj z Andrejem sta zgradiLa šotor, s katerim so hodili vsako leto^ celi mesec, v Bariloche na počitnice. Izsrala si je najtežje in najbolj naporno delo: vzgoja svojih otrok in kljub vsemu ji je kar uspelo!!L Hodila je na kuharske .staje in pomagala pri kuhanju slavnostnin pojedinah* V zadn;"ih desetih letih je hodila na sestanke Zveze Slovenskih ftater in 2ena, k jogi in k telovadbi v vodi, ptsala je CLanke o slovenskih slikarkah za Svobodno Slovenijo- vedno je obiskovala prijatelji