List 4.
Politiški oddelek.
Slovensko uradovanje.
Na Kranjskem je slovensko uradovanje se že precej razširilo, od kar vlada Taaffe, tako da v tem oziru nemarno se posebno pritoževati. Marsikaj seveda bi še bilo želeti, ali to mislimo, da pride polagoma, to seveda le, če od zgoraj ne potegne neugodna sapa. Slabši so v tem oziru Slovenci v drugih pokrajinah, po Štajarskem, Koroškem in Primorskem. Vlada sicer ne odreka pravice do slovenskega uradovanja Slovencem v teh pokrajinah, tudi za te pokrajine je že izdala jezikovne ukaze. Izgovarja se pa, da slovensko uradovanje ni mogoče, ker nima slovenskih uradnikov.
Ta okoliščina bi seveda vlado nekoliko opravičevala. Brez slovenskih uradnikov seveda nobena vlada, tudi nam najbolj naklonjena, nam ne more dati slovenskega uradovanja. Naj član XIX. še tako zapoveduje narodno jed-nakopravnost, če pa ni zato sposobnih organov, ni je moč izvesti. Grof Taaffe je britko tožil slovenski deputaciji s Koroškega, da mu manjka zlasti slovenskih političnih uradnikov, da bi prav rad nastavil za slovenske Korošce samo slovenščine vešče okrajne glavarje, pa jih ne more dobiti.
Stvar pa ima tudi drugo stran. Ta izgovor bi bil le veljaven, ko bi grof Taaffe bil še le nedavno prevzel vladanje. Ker pa vlada že dolgih dvanajst let, se pa moramo vsekako vprašati, kaj je pa storil, da dobi slovenske uradnike. Jeli vlada zares storila v tem oziru vso svojo dolžnost? Odločno mi moramo odgovoriti, da ne. Zaradi tega, pa moramo sedaj reči, da največ vlado zadeva krivda, če se slovensko uradovanje izvesti ne da. Ves čas jej je manjkalo dobre volje. Grofu Taaffeju seje le predobro videlo, da bi rad nadaljeval ponemčevanje prejšnjih vlad, samo malo bolj prikrito. Tako se je vsaka naredba v prid slovenskega jezika izdala še le na pri-ganjanje slovenskih poslancev, dočim bi po našim mnenju
vlada, katera si je narodno jednakopravnost in pomirjenje narodov postavila na svojo zastavo, se bila morala iz lastne inicijative lotiti stvari. Uradniki bi tudi z večjo goreč nostjo izvajali njene ukaze, ko bi videli, da imajo na Du« naju resno voljo, vresničiti narodno jednakopravnost. Načelniki deželnih vlad bi tudi ne bili delali nikakih ovir, ko bi bili videli, da na Dunaju v tem oziru se ne šalijo, temveč bi jih zamenili z drugimi možmi, če ne bodo izvajali danih ukazov.
Brez slovenskih šol ni slovenskih uradnikov, to bi morala vedeti vlada, ali če ni vedela, so jo pa že naši poslanci na to opomnili, zahtevajoč slovenske paralelke na gimnazijah v Celovcu, Celju, Gorici in Trstu, in pa obli-gatni pouk slovenščine na realki v Ljubljani, in pa slovensko predavanje nekaterih predmetov na graškem vseučilišču. Vlada se pa na te naše želje ni ozirala in torej ni čuda, če slovenščine veščih uradnikov primanjkuje. Naučni minister se je vedno izgovarjal, da s slovenskimi paralelkami ni še dovolj skušenj. Bil je vedno le zato v skrbeh, da se učenci dovolj priuče nemščini. Ko bi bila vlada le polovico toliko skrbi za slovenščino pokazala, kakor jo je za nemščino, bi se danes grofu Taaffeju ne bilo treba pritoževati, da nima slovenskih uradnikov. Sedaj, ko bi že davno morali imeti slovenske uradnike, se pa še moramo boriti za domače ljudske šole v mnogih pokrajinah.
Najhujši boj za ljudske šole je na Koroškem. Posebno učitelji agitujejo proti slovenskim ljudskim šolam, ker niso slovenščine vešči. Učiteljišče v Celovcu je tako vre-jeno, da se ne morejo naučiti kandidatje slovenščine. Skoro dozdeva se nam, da vlada baš zaradi tega ne pre-ustroji primerno tega učiteljišča, da bi s tem preprečila slovenske ljudske šole. Seveda, če se bodoči uradnik za Slovence od ljudske do visoke šole izobražuje le v blaženi nemščini, potem se pač ni čuditi, da ni zmožen slovenskega uradovanja.
Pa vlada ni le skoro ničesar storila za slovenske šole, temveč je še odpravila gimnazijo v Kranju. Iz te gimnazije prihajali so na ljubljansko višjo gimnazijo gotovo samo slovenščine vešči učenci. Če je torej vlada imela
30
resno voljo vvesti slovensko uradovanje, ne bi bila imela odpraviti tega zavoda, tenaveč bila bi ga morala le razširiti v popolno gimnazijo. Res bi bili gorenjski kmetski sinovi zastavili marsikateremu nemškemu grofu ali baronu prostor, ki se je vsel sedaj v kakem našem uradu, ali to bi bilo v interesu stvari, v interesu izvršitve ustave. Vladi mora biti v prvi vrsti na tem ležeče, da se ustava izvršuje, ne pa na tem, da se preskrbe nemški plemiči. Mi nismo tako nestrpljivi, da bi trdili, da se ne sme noben Nemec nastaviti v naši domovini, ali to pa smemo zahtevati, da vsakdo, ki išče službo na Slovenskem, dokaže znanje slovenščine s takimi spričevali, da o njegovi jezikovni sposobnosti ni nobene dvojbe, naj bode že potem navadni plebejec, baron, grof ali pa celo knez. Od te svoje zahteve ne smemo odstopiti ne za las. Utemeljeno je to v naši ustavi, na katero je prisegel tudi Taaffe in vsi drugi ministri.
Ko se je vvel dualizem, je vlada na Ogrskem odločila uradnikom čas, do katerega se imajo naučiti madjarščine, in skoro nobenega uradnika ni bilo, da bi se je ne bil naučil. Ravno tako bi tudi vlada pri nas na Slovenskem uradnike   bila  lahko   prisilila, da   se   nauče
v
slovenščine. Ce že ni hotela dati podobnega ukaza, kakor ga je madjarska, naj bi vsaj se ravnala po vzgledu vojaških oblastev, ki zahtevajo od vsakega častnika, da se v treh letih nauči jezika polka, pri katerim služi, če ne ga izključijo od avanzovanja. Ko bi bila vlada kaj tacega zagrozila uradnikom na Slovenskem, bi gotovo danes že bilo malo uradnikov pri nas, ki bi gladko ne govorili slovenščine. Vsak tudi najbolj zagrizen pristaš nemške stranke bi bil naučil se našega jezika. To bi pa bilo imelo še celo drugo posledico. Uradniki, ki bi slovenščine bili vešči, bi ne bili več Slovencem tako nasprotni, ne služili bi več nemški liberalni stranki za agitatorje. Saj jih je le malo mej njimi, ki bi iz čiste ljubezni do nem-štva ali pa iz prepričanja, da je nemško gospodstvo zares v prid naši državi, nam nasprotavali, temveč največ le zaradi tega, ker mislijo, da z agitacijami za nemštvo se celo prikupijo svojim načelnikom, ali pa nasprotujejo razvoju slovenstva, da bi se jim ne bilo treba učiti slovenščine.
Pri oddajanju adjutov konceptnim praktikantom pri političnih uradih se tudi ne ozira  na  slovenske prosilce.
v
Ce je treba slovenskih uradnikov, bi se na slovenščine zmožne prosilce moralo posebno ozirati, da jih pridrže v politični službi in ne odženo. Povsod bi morali oni imeti prednost, ki znajo več v Avstriji navadnih jezikov, kajti le tako je mogoče, da član XIX. kedaj postane kri in meso. Ker je vlada imela dovolj časa, da bi preskrbela slovenskih uradnikov, pa ni skoro ničesar storila v tem oziru, morajo naši narodni zastopniki z vso odločnostjo zahtevati slovensko uradovanje. Če vlada še pride s takimi izgovori, naj se jej naravnost pove, če slovenskih uradnikov ni, jih ni le zaradi tega, ker jej je manjkalo dobre volje zanje poskrbeti. Krivda za to tudi ne zadeva le  deželnih  vlad, temveč   pred  vsem osrednjo vlado na
Dunaji. Namestnika v Gradcu in Trstu, deželni predse-dištvi v Celovcu in Ljubljani delajo itak le po željah in navodilih dunajske vlade. Mi sicer ne pripadamo k skrajni stranki, ali če pa po dvanajstletnim vladanju se Taaffe izgovarja, da nima slovenskih uradnikov in če vidimo, da jih le zato nima, ker jih imeti neče, pa tudi nam mora zavreti kri. Mi smo vedno zagovarjali Taaftejevo vlado, ali če tako dalje pojde, bi tudi mi utegnili se vprašati, je li sploh umestno, da še to vlado podpiramo, ko bi morda Chlumeckj nazadnje tudi toliko, če ne še več dovolil, nego Taaffe, kadar bi nas potreboval.