9o Alenka: Pri slovesi. kejših zemeljskih plastij vodo vase, ki se nabira potem v deblu. Marsikatera vsakdanja prikazen nam potrjuje, da je lesnati del rastlinski pravi vodnjak in regulator za prevajanje soku. Lahko n. pr. opazujemo, kako poredkoma vene veliko drevje ob suši, dasi izhlapeva ne-neprestano obilo vode iz listja, in sicer zategadelj, ker je v deblu in vejah veliko vode; šele tedaj, kadar ta poide, listje vene. Vse drugače je to pri zelnatih rastlinah. Pri buči n. pr. opazujemo iz lahka ob toplih solnčnih dnevih na ovenelem listji, da izhlapi več vode, nego je morejo posrkati korenine. (Dalje prihodnjič.) Pri slovesi. »jLošiljal bodem ti pozdrave«, Odšel čez polja in planine Tak6 mi rekel je v slovo, Moj ljubček je med tuji svet »Po ptičkah vsak dan iz daljave«, Gore med nama in doline, Potem mi stisnil je roko. Nazaj ga ni že mnogo let. Žgoli mi ptiček pesmi svoje, Pozdrava pa ne izroči; Poslušam ga in vem, kaj poje: Ve"m to, da ljubček zvest mi ni! ... Alenka. Pravljica. Z^ivljenja, čuj, pravljica v srci speča, V življenje stopil jasnega si lica, Prihaja meni cesto iz srca, Redkejši vedno bil je sreče soj, Ko spev iz davnih časov se glaseča. Z očesom rosnim zrl, kako krivica Čarobna je pravljica t^ : Ostavlja zmagovalka boj. »Otrok prežil si dobo sreče zldte, Osivel mož . . . Užaljen, samcat toži: Obraz od toge solz ni bil rosan, Sam v starosti ostal, nezgode sin, Vsak hip je sipal nove sreče ndte — Zamrle n^deje ko cvetje roži, A doba ta — oh, sen cvehin . . . Zamrl jedino ni — spomin . . .« Življenja ta pravljica, v srci speča, Prihaja meni cesto iz srca, Ko spev iz davnih časov se glaseča, Čarobna je pravljica ta . . . Rastislav.