66
Ozir po domovini.
Spomini na planine.
II.
Hoja na Grintovec.
Bilo je leta 1861. dva dni po Kresu. Tu doide ranjki Dragarjev Matevž — Bog mu daj dobro! — k meni v Predvor, ko sva z gosp. župnikom ravno od-kosila, in pravi: gospod! napravite se, gremo na Grintovec; gospod France iz Velesovega, ki je tudi že v večnosti, že pobira stopinje čez goro v Kokro, kjer bo čakal naji pri cerkvi.
Brez pomiselka se napravim, sežem po botaniški škatlji, denem vanjo kos kruha in dve steklenici, večo z vinom, manjšo pa z malinenim sokom napolnjeno, jo zadenem tako obogateno na pleče in primši za svojo gorsko palico takoj odrineva. Prišedša do šolskega poslopja vzdigneva seboj še gosp. učitelja in tako jo zdaj režemo gibčnih nog trojica po cesti, ki se vije iz Predvor a skozi romantično Ko kriško dolino.
V dobri uri smo dospeli do cerkve, kjer nas ja gosp. France že težko pričakoval. Ker je bil dan jako soparen, smo pod Ljubeljco, predno smo navkreber stopati začeli, suknje izslekli ter se z njimi samo ogrnili. Ko prisopihamo čez strmo Ljubeljco v Leskove c, se podamo v krčmo, da bi si ondi s kapljico vina namočili svoja suha grla in pa še kako Kranjsko klobaso ali kaj druzega za prihodnji dan kupili. Nismo še prestopili hišnega praga, že zavpije krčmarica: ,,halo, dekleta! obujte se; boste plesale, Pragarji so tu." Mislila je namreč žena, da smo popotni Ceski godci, katere navadno „Pragarje" imenujejo. Zdajci se loti mene vprašaje: no, kakošen »instrument" pa imaš, ki je tako čudno trebušen? Rad bi bil od alkohola zelo vrtoglavi ženici zapel Vodnikovo pesem:
Ženicam mušicam — duh vinski je znan, Od vode jih bode, je močnik neslan. Popivka ga čivka, bod'  slab al' močan; Pa sveta mu peta — posreba še kan.
Jako rad — ponavljam se enkrat — bi jej bil vsaj ti dve kitici pesmice zapel, a nisem je hotel žaliti, zato jej smehljaje rečem: potrpite, mati, ter prinesite nam najprej malo vina in kaj za prigrizniti, potem jo bomo se le zagodli. Kmalu je bilo vino na mizi; al kdor ga je pokusil, so mu solze stopile v oči, tako kislo je bilo. Ker te kislice nikakor nismo mogli pognati po svojih zaprašenih grlih, vprašamo: nimate li nobene boljše pijače memo tega cvička? Mošta iz sadja, če ga hočete; vina pa boljšega nimamo, — je bil odgovor njen. No, dajte nam mošta. V kratkem je bil mošt pred nami, ki bil je nam ljubši in mnogo bolj všeč memo kislega cvička. Ko s to domačo hruševo pijačo svoja grla peremo, napravi nam gospodinja novo, nepričakovano burko. Pripelje namreč seboj v izbo dve lahko-nožni srni, ki so ji na vrtu imeli. Lepi živalici bili ste krotki kot dva jagnjiča; samo srnjak je bil malo muhast ter se je zakadil v vsako žensko, ki se mu je prikazala, kar je mnogo smeha prouzročilo.
Po tej zabavi vzdignemo svoje z mostom in klobasami okrepčane ude in se napotimo proti Suhadol-niku, kamor smo ravno z nočjo dospeli.
Stopivši v hišo pozdravimo domaČe, sedeče okoli javorjeve mize pri večerji, z navadnimi besedami krščanskimi: „hvaljen bodi Jezus Kristus". „Na večne čase, amen" — vsi enoglasno odgovori; stari oča pa spoznavši vodnika našega še nadaljava: no, Matevž, ka-košno gospodo si pa danes pripeljal? Tri gospode, ki jih mika stopiti na Grintovec; nas boste pač nocoj prenočili? Zakaj ne — beseduje stari oča — vaaj imamo prostora zadosti; bodo gospodje vendar vedeli, kako se na kmetih spi. Po dokončani večerji seže hišni oča po moliku (paternoštru), družina poklekne okoli mize, mi po klopeh in molimo združeni sv. rožnivenec, konečno še nekaj očenašev in česčenasimarij na čast raznim svetnikom in litanije Matere Božje. De te! si mislim, to je hiša, to je druž na še stare krščanske korenine. Kako mirni, kako veseli in srečni bili bi časi, ako bi se po vseh hišah tako godilo. Po opravljeni molitvi gredo ženske po svojem poslu, moški pa se vsedejo okoli leve pri durih, si natlačijo pipe s tobakom ter ga zapalijo, mi pa cigare in zdaj pričnemo nov pogovor. Stari oča videti nas poklekniti, slišati nas moliti, začuden vpraša, kdo in od kod da smo. Ko se mu razodenemo, prikima ter pravi: se mi je precej dozdevalo, da niste navadna gospoda, ki za molitev malo mara. — Prav imate, oča, mu pritrdimo; a pustimo nocoj to reč in povejte nam raji kaj od vaših lepih planin. Zdaj pripoveduje stari mož, kako je svoje mlade dni pastiroval, kako je včasih zasledoval divje koze in se svojo risanco marsikatero podrl. Pri teh pripovedkah nam je le prenaglo potekel večer in približal se čas zaželenega počitka. Nama duhovnikoma so hoteli ti dobri ljudje postlati v hiši, toda nisva sprejela te ponudbe, marveč sva želela iti počivat na mrvo. Pred podom, na katerem nam je bilo ležišče napravljeno, zapojemo še prvo kitico Tomanove pesmi „Noč na nebu zvezdice prižiga" in pa dve kitici Slom-šekove pesmi „Labko noč", potem pa se vležemo na prijetno dišečo mrvo, na kateri smo kake štiri ure prav sladko počivali. Zjutraj ob poli treh so nas domači, kakor smo jih prosili, poklicali, in ob treh nastopili smo pot na Grintovec. V pol drugi uri smo dospeli do planinske koče in okoli devete ure smo bili že na temenu Grintovca, ki meri 2526 metrov nadmorske vi-sočine.                                                             (Kon. prih.)
67
74
Ozir po domovini.
Spomini na planine.
II.
Hoja na Grintovec.
(Konec.)
Na planini Grintovec je vse veliko in orjaško, vredno Njega, ki je vse to vstvaril. Njej veljajo besede, katere je popeval naš Vodnik sedeč na Vršacu:
Sklad nad skladom se zdviguje
Golih vrhov kamen zid, Večni mojster ukazuje: Prid', zidar, se les učit! Kako krasen,   kako  veličasten razgled ima človek s te nebotične planine, lepo popeva Valjavec, rekoč:
Vidim pred seboj Gorensko,
Tamkaj  Notranjsko poznam, V vinorodno stran Dolensko ^ Zdaj oči tje vprte 'mam. In res!   Ce pogledaš tje na višave, kjer Triglav kupi v nebo,   vidiš celo vrsto golih soežnikov:   sivega Mangarta,  Mojstrovka,v Zebnika,   Prisanka ,   Razorko, Martuljka,  Rujevino,   Črno prst, katerih vsak ima čez 2200 metrov  nadmorske  visočine.    Se obrneš  proti severu,  imaš pred seboj   gorato deželo Koroško,   kjer vidiš v Ziljski  dolini   Velikega  Zvona  stegovati   se  v
zračne višine in za njim zapaziš celo Tirolske planine. Se zasučeš proti izhodu, gledaš tako rekoč orati Staj ar ca. Proti jugu hrib za hribom se dviguje, gora gleda čez goro, in dolina za dolino, za planjavo pa vidiš plan.
Ko so se naše oči na tem velikanskem prizoru nekoliko napasle, *zame gosp. France šopek v roko ter naslika na kamnito ploščo slovenski grb, pod katerega potem zaporedoma zapišemo svoja imena in dan nazoč-nosti naše; Matevž pa znaša med tem ostanke razrušene lesene piramide, postavljene nekadaj od zemlje-znercev, in zaneti ogenj. Jaz pobrskam še malo med kamenjem iskaje živalic in res najdem žužka „Byrrhus scabripennis" z imenom, ki ga za spomin na to planino ročno smuknem v steklenico.
Ker na slemenu ni bilo kaj prida dobiti, se ločim od tovarišev, ki so okoli ognja se vlegli, prosivši jih, naj kmalu pridejo za menoj, ki sem odhajal v nižino nabirat. Nisem pa dolgo nabiral, kar se prikažejo meglice, katere se naglo gostijo in v kratkem času zagrnejo skorej vso planino, žugajoče z dežjem. Videti to, kličem tovariše, naj urno gred6 za menoj, ker nam nevarnost preti; ko pa od njih nobenega odglasa ne dobim, se spustim samši proti koči, kar najhitreje so noge me nositi mogle. A nisem dospel še do nje, ko se med strašnim bliskom in gromom vlije tako obilna ploha, da sem bil v kratkem do polti premočen. Stopivši v kočo zanetim ogenj in sušivši svojo obleko pričakujem tovarišev. Ura je kazala na času že štiri; a unih le ni še bilo. Jame me skrbeti, da ne bi se jim bila kaka nesreča pripetila, zato stopim pred kočo in na vse grlo vpijem in kličem. Zdaj se mi oglasč visoko gori na Grintovcu, kjer so se med viharno ploho pod neko skalo stisnili pričakovaje konec nevihte. Debelo uro sem še čakal, predno so priskakali — se vč da tudi vsi premočeni — z višine do koče.
Fo kratkem oddihljeji se vzdignemo ter jo brišemo navzdol proti Suhadolniku, kjer so nas žejne s kislim mlekom pogostili. O večernem mraku se poslovimo od teh dobrih gostoljubnih ljudi in jo mahamo v Leskov ec do znane krčme. Tukaj postrežemo svojim praznim želodcem s kruhom in Kranjskimi klobasami. Po tej skromni večerijci se odpravimo ter v deževni noči krevsamo vsi premočeni po blatnasti cesti skozi Kokriško dolino proti Predvoru, kamur smo okoli polunoči vsi vtrudeni privlekli se in k počitku vlegli.
Ker sem Grintovca, tega velikana Kamniških planin, že štirikrat, dolino Kokriško pa že sam ne vem koliko potov obiskal, se mi dozdeva vredno, še o priro-doslovnih stvareh nekaj besedi spregovoriti.
Glede rastlinstva je Kokriška dolina z bližnjimi hribi in planinami res botaniški vrt. Ne rečem preveč, ako trdim, da na pečinah teh planin, po rebrih in melinah teh gor& in po travnikih te doline je toliko raznovrstnih rastlin, da jih rastlinoljub čez polovico od teb, ki v naši mili domovini rastejo, samo tu prav lahko nabere.
Na Grintovcu najdeš memo drugih cvetlic, ki tudi drugod rastejo: Aronicum scorpioides, Anemone alpina, Arenaria multicaulis, Androsace Chamaejasme, Centaurea phrvgia, Campanulla pusilla & pulla, Oochle-aria saxatilis, Cineraria alpestris, Eritrichum nanum, Gentiana nana, pumila, imbricata, Hladnikii, purpurea, katera se edino le na tej planini nahaja; potem Mul-gedium alpinum, Oxytropis montana, Phaca alpina, Pe-trocalis pvrenaica, kaj brhka cvetlica, Potentilla nitida, minima, Rosa pvrenaica, Saxifraga Burseriana, squarosa, caesia, Sedum dasypbyllum, Senecio abrotanifolius, Sen. Doronicum, Soldanella pusilla, Thalictrum foetidum in še druge.   Se oziraš v dolino gredoč po cesti, po cvet-
licah vidiš, kako si tu planinska in poljska Flora roke podajate. Pod klancem Ljubelj ce najdeš kakih 10 korakov od ceste: Rhododendron hirsutum ; skalnate pečine ob cesti vidiš spomladi vse rumene od Primula auricula , brežine senožet pa vse pisane od raznih planinskih cvetlic. Debelo knjigo bi napisal, ako bi našteval vseh rastlin z vidnimi cveti, rastočih na tem bo-taniškem vrtu.
Nič manj bogat je ta kraj na t a j doc v etkab, katerih pa nočem naštevati, da ne kradem prostora „Novicam" in njenih bralcev preveč ne dolgočasim s samimi imeni. Le dveh reči naj se omenim. Prva je, da sem zasledel na Grintovcu mah, ki je po sporočilu gosp. Juratzke, veščega bryologa, čisto nov; a predno ga popisati in imenovati more , ga moram , ako je to mogoče, s plodom dobiti. Zato bo treba še se plaziti na Grintovec. Druga je pa ta, da sem leta 1870. v Ko-kriški dolini steknil mah „Myureila Carevana" imenovan, ki je bil prej maharjem ali brvologom le iz severne Amerike znan. Dobil sem ga pozneje še v Bistriškem grabnu nad Predorom, kjer obilnejše raste. Tedaj, kakor smemo našo Kranjsko deželo v oziru pri-rcdoslovnih stvari „svetli biser" imenovati, enako smemo ponosni biti, da je ona dozdaj edina domovina v Evropi tega nježnega mahu.                                       S. Robič.
75