Učiteljski list
GLASILO „2VEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“.
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, III.— Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskili društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24.—
Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
St. 3
V Trst«, dne 1. februarja 1924.
Leto V.
Bojkot
Ima en svoje dobre i zle strane, prema torne, u kojim okolnostima se ga neko služi; a cesto njegov uspeh cvisi od temperamenta i značaja proti komu je naperen, a i od onog, koji ga vrši.
Pcgoditi tu, te ga s uspehom upotrebiti, a da ne na škodi večma no koristi, to oviši dakle od modrosti i takta ovog koji ga vrši.
Naš narod, koji je večinom seljački, ne pozna bojkota u pravom smislu reči, akoprem znade i cn kedagod bojkotirati ovo ili ono, ali samo sporadički i pejedinački. Veliki trgovački i industrijski svet naprotiv rabi ga, da ga često i mi čutimo, a lomi rebra i kosti slabijih.
No mi se ne čemo za sada baviti ni političkim ni gospodarskim, nego samo moralnim bojkotom. — Ovaj mora nas učitelje zanimati, a da-pače i sve uzgajatelje. Možda bismo njime iz-ličili mnogu ranu i osvjetili bodikojel zlo. A to je naša vzgojiteljska dužnost i pravo, koje nas nuka, da biramo sva sredstva u uzgojne svrhe. Ne bi nam možda škodio da ga uvedemo i u svrhu stalešku i društvenu; ali svakako ne smemo ga prezreti u borbi protiv zla, pokvare-nosti, izopačenosti. Kad nam ne uspije lepa reč ni opemena, a mi se ločajmo i ovog bojkot-skog sredstva, ja sam u školi i na domu njime mnogo postizavao. Poskušao sam dakle ovaj uzgojni lek, pak ga mogu preporučiti svim uz-gajateljima, a i onima, koji rukovode ljude i društva.
Naš največi učitelj i praktični pedagog, pokojni prvak i otac hrv. učiteljstva, Ivan Filipovič, dosledno baš služio se bojkotom protiv nemarnih učitelja.
Kad se je on prigodom poseta škole uverio, da nije dotični učitelj vršio svoju učiteljsku dužnest, on se je jednostavno hitro odalečio, a ni)e podao ruke nemarnom učitelju, nit ga pozdravio; kako hitro i sa bolju ostavio školu 1 učitelja, tako je i njegovo selo. Filipovič je svoje ogorčenje, svoju žalost i prosved iskazao vidno svojim tmurnim licem i izražajem, čita-vom svcjom izvanjštinom. Nije on sakrivao svoj gnjev i ogorčenje pred nemarnim učiteljem, ni)e se on napram njemu vladao salonski ni sa srneškom na usnama; nije on s njime htio da se Prohoda, da se porazgovori prijateljski i ko-•egijalno, nije on s nehajnim i nevrednim učiteljem pio ni jio ni drugovao. Kako je on bio 1 s k r e n i vrlo zavzet za školski i uzgojne svrhe, on nije mogao inače a da ne pokaže
vidno svoj prezir i ogorčenje nemarnjaku, ne^ radeniku, lenčini, pijanici i propalici. Njegovo poštenje i iskrenost nije mu dozvoljavalo da zabašuruje, prikriva i hini svoja čustva negodovanja i žalosti. On nije bio lažljiv, himben, nit pobeljeni grob. Dobra se radovao, zlo ga vredjalo. S vrednim učiteljima ponašao se kao pravi prijatelji, suzvanik i suborac, što je poka-zivao njima čitavim svojim postupkom. Kako mu je bilo odvratno učiteljevo nikakvo delovanje ili njegovo razorno delovanje, tako snu je bio odvratan i takav učitelj kao osoba. On je ove bejkotirao. A mi si možemo pomisliti duševno stanje ovog nesretnog učitelja neposredno iza kako ga ovako žalosno i prežimo ostavi onako plemeniti i odlični učitelj, pedagog, nadzornik, Ivan Filipovič.
Mi smo učitelji svakako na čistu o dušev-nom raspoloženju tog bojkotiranog učitelja; ali ujedno smo osvedočeni, da je Filipovič takovim postupanjem sasma uzdrmao čitavim bičem nemarnog učil elja, pak je ovaj zaista stao misliti o sebi i o svojim greškama, a ako je još bio ikoliko moralno jak, on je zaista i odlučio popraviti se i raditi da ugodi svom plemenitem nadzorniku. Naš Filipovič je ovim načinom vodio i ravnao čitavim hrv. učiteljstvom svoje dobe, a ovo bilo mu je odano i zahvalno. Nije se ono uvredilo, jer je bilo osvedočeno, da on to tako postupa iz v i š i h plemenitih razloga, a u svete narodne i uzgojne svrhe, Jer, moramo znati, samo zloba radja zlobu i prkos; dočim plemeniti prezir u čoveku, što još nije sasma čudovredno propao ili nije odrvenio, budi čovečanske osečaje, dovodja ga i sili na promišljanje, a dosledno tomu privadja zalu-taloga na stažu dužnosti, rada i kreposti.
Tako radio pedagog i nadzornik Ivan Filipovič. Takav bio opet drugi naš umnik i pedagog, veliki Rus Tolstoj. Kad došlo poslanstvo tlačenih austrijskih Slavena k njemu u Jasnoju Po-ljanu, on mu je preporučio bojkot svega au-strijskoga. Ne dajte državi ovo, ono, ne čiv nite to, ne idite tamo; ne vršite, ne poslušajte, prezrite... i sve ovako deputaciji nabrojao što da ne davaju državi. I Tolstoj je znao što govori, a razumio je čoveka, njegovu čud i psihu.
Malog bojkota nek se poslužuju i roditelji u cbitelji, te učitelji u školi. Dete na.stotinu tvojih opomena i ispravaka ne če da se popravi; ili je vrlo opako i pokvareno, a ukori i šibe izdale i ne upalile, a ti se, moj uzgajatelju, uteci uzgojnom bojkotu: ne opominji ga več, prestani ga karati, ne ispravljaj i ne gledaj mu za-
dače; ne govori s njime, ne ispituj ga, ne daj mu nikakve časti ni vlasti, uopče vladaj se napram takovu okorjelu detetu kao da ga nema u školi ili u kuči. Bodi uveren, dobre posledice ne če izostati; ti češ ga možda time dovesti k pameti i k razmišljanju; možda češ mu probuditi griž-nju savesti i dobra čustva te spasonosne odluke.
Ako si, uzgojatelju, poštovana moralna ličnost i veličina, želeni uspeh bojkota ne če ti uzmanjkati. Dete če nastojati, ako nije sasma duševno bankrotiralo, da ti se primakne, da ti se priljubi s onim, čime si mu ti omrznuo.
Mnogo, mnogo se može i mnogo postiziva i bez šiba, ako je na svome mestu uzgajatelj, a uzgajanik još sasma ne propalo biče.
I mi učitelji u društvu moramo se kadogod uteči bojkotu i preziranju; kadogod i mi moramo ostaviti svaki obzir napram kolegi što ga kanimo privesti k dužnosti, te prizvati k pameti i poštenju; moramo i mi opustiti kolegijal-nost i ne pružiti ruku onomu, komu je i ruka i obraz crn. Mora da očuti taj naš neverni i izo-pačeni sodrug, da mi znademo i čutimo njegove greške i da mu ih — ne uzimamo na znanje, dakle da mu ih ne opraštamo, te da se zgražamo nad njima. Takov naš kolega i kolegica mora doznati i osvedočiti se, da mi ne želimo s njime drugovati i prijateljevati; mora očuteti mraz našeg nepoverenja i led naše boli i negodovanja. Mi takova suzvanika, akoprem s bolju u srcu moramo osamiti, te dati mu zgode da — u pustinji razmišlja o nekorektnom svojem vladanju, ili o svojem nepoštenom govorenju i delovanju. Taj naš led, mraz i tuča strezniti če ga i privesti k poštenju i kajanju, a onda, ako je moralni junak nad junacima, nek radi i postupa kako to dolikuje poštenu učitelju i uzgojatelju, te kao vrednom rodo- i čovekoljubu. Jedva onda pružiti čemo mu ruku i privinuti ga na bratske grudi.
Ovakov postupak u današnjim preteškim danima, u danima kušnje i pokvare, vrlo je svrsi-shodan i preporučljiv. Inače ne napredovasmo čudoredno. Zar još ne verujete?
Idimo dalje, nešto konkretnije.
Ti si, sudruže, pao; bio si bačen na cestu. Tvoj kolega ili kolegica tako duboko pao i tako je zaboravio na sve zakone poštenja i morala, da te je izdao, predao, ocrnio, oklevetao, de-nuncirao tvojim gospodarima, a samo zato, da sebi «osvetla» lice pred njima, da se opravda, i da nešto zasluži pred gospodarima, a da ga oni tada nagrade. Ti si ovako izgubio komad črnog hleba za se i za svoju porodicu, koja je ovako krivnjom črnog druga ili drugarice pala u crnu bedu i očaj. Gvaj zločin kolege poznat je tebi, a
Opazovanje proizvodov upodablj. umetnosti
Ferdo Kleinmayr.
Šolska reforma uvaja v ljudsko šolo vzporedno s preustrojenjem risarskega pouka tudi opazovanje
poznat je svim ostalim sodrugovima. Sada češ doživeti drugo, još teže razočaranje i moralni bat, Ti si naime na svoje začudjenje opazio, da tvoji prijatelji, kolege i kolegice tvog največeg neprijatelja i moralnog krvnika, lepo primaju, rukuju se, druže, prijateljuju, pozivaju k sebi na čašu vina i razgovora; s njime uopče postupaju tako kano) da ništa o njemu ne znaju, kan da se ništa dogodilo nije, a uništeno bi jedno biče i obitelj; ti nazovi dobri kolege i kolegice tomu svomu sudrugu i sudrugarici ništa ne zamera-vaju, bar ne vidno, zločinstvo mu uzeli do znanja, oproštaju i ne uzimlja svoga stanovišta napram lopovu, a to samo za to, jer se to njih ne tiče, jer nije njima zla počinio; ne uzimlju fronte napram ništariji, a možda i za to, da mu se ne zamere i da sebe očuvaju od ubojitog oružja zločinskog sudruga.
Ovakovo ponašanje napram nepoštenom sudrugu i drugarici večina cgorčuje život i depri-mira dušu izdanog i nedužno na cestu bačenog kolege, kako ovo poslednju. Otrovnije su bo i ubcjitije strelice brata svoga no sa strane neprijatelja i tudjinca. Ne samo da taj naš ošte-čeni prijatelj gubi službu i kruh, ali ujedno i gubi veru u ljude, prijatelje i drugove; u njemu se sve r u š i. A ovo zadnje jeste katastrofal-nije od same materijalne nezgode. Zar se vama ne buni duša proti takovu zločinu i zločinskom kolegi?! Je li? Pa dobro! Kako možeš onda opravdati postupak i bratsko opčenje sudrugo-va s kolegom (kolegicom) koji se tako ružno ponio sa svojim kolegom, komu ama ništa zla počinio nije?! Ljubav do pravičnosti i poštenja, samilost do nesretna kolege, pa napokom iz ogorčenosti i gnušenja do lopovštine, moralo bi svakog moralnog druga osvedočiti i nagnati da zamrzi pravednim i svetim gnevom nepošte-njaka kaošto mora zamrziti i svaku zloču, lo-povluk, izdajstvo i konfidentstvo. Poštenjak mora bojkotirati takove individue svake ruke i staleža, pa i vlastitog druga i brata.
A ovo za to, što je duh više no telo; više vre-di poštenost i čudorednost po razvitak ljudski i sreču njegovu no svaki ljudski osobni, ponaj-več materijalni, probitak. Još i za to, što se mučke ovako širi nemoral; dočim borbom, na-stupom i frontom obara se ga i zaustavlja. — Ko plemenit zato, on se i bori proti zloči. Fi-zički i duševni slabiči dašta ne mogu se boriti, nit če ikog bojkotovati. Ovakova borba jest privilegij junaka poštenjaka.
Mi učitelji moramo biti zvanjem i dušom po-štenjaci i junači. Zato uz ostala borbena sredstva borimo se proti korupciji i nemoralu i bojkotom.
proizvodov upodabljajočih umetnosti (slikarstva, kiparstva, stavbarstva), to je nekaj, kar se dosedaj ali sploh ni gojilo, ali le slučajno in nesistematično. Zato menim, da ne bodo te vrstice odveč, ki jih hočem posvetiti temu predmetu. Misel, naj uvajamo mladino že zgodaj v upodabljajočo umetnost, ter naj jo usposobimo, da bo sčasom znala kritično presoditi,
kaj jc res lepo in kaj ni lepo, kaj je res umetniški izdelek in kaj je le po reklamnem bobnu razglašen -— «kič», ta misel ni nova. Rodila se jc skoro ob istem času, ko je zadonel glede risarskega pouka klic po «novih poteh», po «novih smereh«, tedaj pred prilično dvajsetimi leti. Prvi je udejstvil to idejo ravnatelj hamburške galerije Alfred Lichtwark. Ali v ljudsko šolo pri nas ni prodrla, jedva tu in tam v srednjo. Kakor pa smo doživeli glede risarske metode pravo poplavo (osobito nemških) «strokovnih» in «metodičnih» knjig, ki do devet desetin niso imele in nimajo nobene vre'dnosti, tako je bilo tudi z raznimi «navodili» k umetniškemu opazovanju. Pisali so poklicani in nepoklicani. Kar se tiče metode, ki naj ji sledi učitelj, ko s svojo deco opazuje umetnino upodabljajoče umetnosti, sem spoznal iz šume tozadevnih navodil kakor najboljša in najprikladnejša načela profesorja Strzygovskega in njegove učenke Luise Potpeschniggove.
Naj se mi nihče ne mrda, češ, umetnost, umetniško opazovanje in — metoda. Vsak naj se spomni le, da zasleduje tudi vsak ocenjevatelj leposlovnega dela neko metodo, kadar hoče povedati o ocenjevanem delu svoje mnenje. Isto je pri ocenitvi proizvoda upodabljajoče umetnosti.
Zgoraj navedenima strokovnjakoma bom sledil tedai v naslednjih izvajanjih.
* * *
I.
Ko hitro mislimo resno na opazovanje umetniških proizvodov s strani šolske mladine in na umetniško poglobitev, zadenemo takoj ob težkoče. Te pa so: subjektivne in objektivne. Subjektivne tiče v učiteljevi in v učenčevi naravi; objektivne pa bi delil v pozitivne in negativne. Pozitivno objektivne težkoče se pojavljajo posebno na deželi, kjer primanjkuje izvirnih umetnin; negativno objektivne težkoče pa ti zastavljajo pot povsod, a posebno v mestih, kjer često gledaš če se ti da gledati — slike, kipe in stavbe take tvorbe, da prihaja človeku slabo.
Reformi načrt določa že za prvo in drugo šolsko leto «opazovanje umetniških proizvodov, ki naj se predočijo v barvanih posnetkih, ali pa po svetlobnih projekcijah«. Besedilo je očitno prelakonično, ker bi Po prvem prečitanju zavedlo marsikoga na povsem zgrešeno misel, da gre tu le za slikarske umetnine, ker se poudarja: «barvane» posnetke, in drugič, ker govori sploh le o posnetkih (riproduzioni - kopije), medtem ko bi moral in bo mogel črpati ta pouk v prvi vrsti ob viru, t. j. ob izvirnikih (originalih), ki jih najdemo v večjih mestih in trgih v raznih umetniških muzejih, v razstavah, v zasebni lasti, v cerkvah, na javnih prostorih, na pokopališčih i. t. d. te teh izvirnih umetniških proizvodov ne najdemo v domačem kraju, smo seveda na slabšem kraju, smo seveda na slabšem; vendar ne toliko. Naše umetni-
ške šolske ekskurzije bodo potem seveda redkejše, ali kdo pravi, da bi postale s tem manj učinkovite! Posnetki so le umeten (a često ne umetniški!) nadomestek in naj si bodo še tako tehnično dobro izvršeni, na njihovo uporabo pri umetniškem pouku bomo mislili le v skrajnem slučaju. Sicer pa stanejo res dobri posnetki in projekcijski stroji lepo vsoto denarja, ki ga uporabimo lahko bolje s tem, da potujemo do vira. Projekcijske slike podajajo navadno tudi reprodukcijo umetniškega izdelka v meglenih obrisih, netočnih barvah in v nenaravni svetlobi; reprodukcije pa so — če drugo ne — navadno premajhne, da bi se ob njih poglobil z večjim številom otrok.
Na projekcije in reprodukcije bi mogli misliti le v slučaju, da se nam točno predpiše koliko in katere umetnine mora deca opazovati tekom določenega šol. leta. Tega pa novi načrt ne predpisuje in bi bilo že z umetniškega stališča naravnost absurdno, če bi hotel kaj takega. Saj je za naš namen popolnoma vseeno, katero madono opazujem, ali Raffaelovo, ali Giorgionovo ali kakšno drugo moderno — glavno je, da je ta madona res umetniški proizvod, bodisi katerekoli slikarske ali kiparske «šole», ob katerem lahko deco uvajam v sveti hram upodabljajoče umetnosti.
To so glavne objektivne težkoče pozitivne naravi. Druge take objektivne težkoče negativne naravi pa srečamo povsod, namreč v lažiumetniških izdelkih osobito nekaterih «najmodernejših smeri«, ki s svojimi zveriženimi proizvodi pačijo harmonično linijo naših mestnih in tržnih ulic, naša svetišča, naše knjige in brošure. V takih proizvodih »občuduješ« navadno le noro maniro, ali umetniškega čustvovanja in umevanja je v njih bore malo. Kakor so se preživele «secesija», «kubizem»» itd., tako se bo tudi to. Kar je res zdravega v takih hipersmereh, bo ostalo, drugo izgine. Otroka pa ne bomo pitali s tem. Umetnost je ena sama; manira in reklama za maniro pa imata sila kratko življenje. V umetnosti velja znanje. Znati je treba — pravi že naš kmet. Gotovi »moderni umetniki« pa nimajo niti te podlage. Danes vam porečejo sicer, da ste «idijot», ako sodite tako o njihovem »stremljenju«, jutri pa so taki velemo-derni mrtva stvar, ki jo vržeš v staro šaro. Umetnost pa hodi neizprosno svojo pot, ki so ji jo po tradicijah kulturnega Vzhoda začrtali Grki enkrat za vselej.
To bi bile objektivne težkoče. Subjektivne pa tiče v nas samih, v učiteljstvu, ki naj deli sedaj ta umetniški pouk, in v nam izročenem materijalu, v učencih. Jeli smo prvi usposobljeni tako poučevati? Jeli so drugi sprejemljivi zanj? Prave usposobljenosti nismo prejeli, ako ne s samopoukom. Nam izročen materijal pa je brezlika snov, o kateri bomo bolj upravičeno govorili jedva tedaj, ko bomo udejstvili smotreno naše postopanje v tej smeri; sprejemljivosti pa naši deci ne smemo odrekati.	(Dalje.)
Zbirka učil pri risarskem pouku
Kako se preskrbijo učila?
Za izvedbo zahtev učnega načrta za risanje jc učitelju neobhodno potrebna priredba gotove zbirke reči, ki mora tvoriti izhodišče za ■uzgovor pri risanju ali pa, ki naj pokaže, kako se uporablja naučeni vzorec.
R i sanje je prav tako kakor n. pr. pri-1 0 d o p i s n i pouk nazorni pouk in ne
more biti kakor ta, brez realne (stvarne) podlage.
Gotovo ne bo tako težko, v kratkem času spraviti skupaj male zbirke vsakoličnih uporabnih predmetov. Tudi učenci, kakor hitro dobe od učitelja pobudo, bodo lahko z vnemo zbirali. Neznatne reči, ki jih ni mogoče več uporabiti v gospodinjstvu, ki so izločene od trgovca, rokodelca, šivilje itd. (ne smejo biti pa razbite in umazane!) so čestokrat izvrsten učni pripomoček. Pri prinašanju prikladnih ponazorilnih učil in risarskih objektov (predmetov), se jc treba samo ob sebi umevno — ozirati ha estetični kakor tudi na pedagoški moment.
T^, kot vzor za risarsko reprodukcijo določene reči, naj bodo:
a) kar najbolj velike,
b) enostavne in jasne, in če mogoče
c) barvne.	»I
Vse te naj bodo iz otroškega obližja, biti morajo
z učenčevo igro, z njegovo resno tvornostjo, z njegovimi doživetji in nagnenji v gotovi notranji zvezi; takšni risarski predmeti dado učencem neko vsebino, ga zanimajo.
Mnogo prizadevnih založnih tvrdk podaja v bogati izberi prikladna ponazorilna sredstva in risarske predmete. Toda najlepše in najboljše ostane vedno ono, kar napravimo sami ali pa s pomočjo učencev v teku nekaterih let.
Ponazorilna sredstva in risarski predmeti.
Te zbrane reči so deloma učni pripomoček (ponazorilna sredstva), deloma pa pravi risarski predmeti.
Naj imenujemo:
Predloge za ročno uporabo učitelju in za opazovanje učencem. (Po predlogah dobe učenci nove misli; pridobe si pobudo.)
Stenske slike, ki jih sami izgotovimo. (Izvršene po učitelju ali po kakem učencu višjega razreda z ogljem in barvami na ovojnem papirju, eventuelno tudi kot lepljenje s pisanim papirjem.j
Slike, barvaste in druge priloge iz časopisov, ki se mnogokrat samo praše kje brez koristi.
Podobe, barvaste umetniške risbe. Kako mogočno vplivajo vendar dobre slike na mladino!
Spomni se, čislani bralec, kako si imel v svoji šolski dobi v čislih sličice iz Svetega pisma, risbe v čitankah! Naše današnje šolske knjige so umetniško okrašene; prav tako kažejo stenske slike marsikatere založbe visoko stopnjo umetniške opreme in cena je često dosti nižja kot prejšnjega, mnogokrat v zelo kričečih in neukusnih barvah izvršenega blaga.
Reči, ki se lahko začasno vzamejo iz učiteljevega "'hištva: žepni robci z ličnimi obšivi, obrisače z jnogramom in resicami) čipke, vezenine i. dr.
°redmeti vsakdanje rabe: kuhinjske priprave, oro-ključavnica in ključ, posode itd. Okrogle in '.e škatle, knjige, zabojčki za smotke, i ožniki in druge priprave.
Lepotine: barvaste o p 1 o č n ic e za oblože-nje sten in tal.
Igračke za otroke; slikanice') (zvezki s slikami).
Učila, ki se dobe na poti, so: listje, cvetje, sadje; .peresa, metulji, hrošči.
[Učitelj pa vodi prizadevnost za zbiranje v pravo smer in zabranjuje, da bi morda vsak otrok nabadal in prepariral (pripravil) celo vrsto metuljev ali koristnih hroščev istega plemena; s tem bi povzročili lahko mnogo škode.]
O sestavljenih besedah
(Nadaljevanje.)
Vsi spački sklopki so nastali po vplivu neslovenskih jezikov. Po zgledu zgornjih bi morali tvoriti tudi take: Ivančič-Kurinčičeva trgovina, Gregorčič-Gabrščkova politika (ko sta še skupno delovala), Fon-Obleščakova hiša (če sta oba lastnika iste hiše), Peter-Pavlovo delovanje, Janez Jožefova misel. — Nepokvarjeni jezik z nepokvarjenim ušesom poreče vendar:	Janezova in Jožefova misel, Petrovo in
Pavlovo delovanje, Fonova in Obleščakova hiša, Gregorčičeva in Gabrščkova politika, Ivančičeva in Kurinčičcva trgovina, Janežičeva ter Sketova
Listje, cvetje, sadje se uporabi navadno kot sveže; listje je pripraviti tudi za poznejši čas (zima!)
Izmed nekaterih najvažnejših listnatih oblik kakor: lipovka, lipa, bršljan, slak, cnolistka, detelja, nagnoj i, dr. naj se zbere vedno zadostno število primerkov (eksemplarov) iste vrste.
Nabiranje, priprava, sušenje med časniškim papirjem, stiskanje in prilepljanje, da prijetno priložnost za d c 1 o t v o r n i pou k2).
Omenjeni naj bodo naposled risarski predmeti, ki sicer ne spadajo strogo k zbirki, so pa vendar uva-ževanja vredni: vas in trg imata prekrasne prirodne vzorce: hiše, vrata, omrežja, molilnice (kapele) in spominska znamenja; gore, drevesa itd.
Z navedenim bodi rečeno, da je nepotrebno kupiti si draga učila, ko se ista vendar lahkotno priskrbe z daleko večjo koristjo v vzgojevalnem oziru. Tudi v navadnih razmerah je mogoče izvesti novi učni način brez posebnih uporab za učila. Učenci se uče spoznavati domovinske motive, uče se opazovati in ceniti reči svoje okolice.
Pripomočki za učenje.
Učenci naj se tudi doma primorajo izrezati iz tršega papirja (lepenke) geometrijske ploskve, zvezde, pletene pasove, mreže teles. (Pobuda za delotvorni pouk na vseh učnih stopnjah!)
Za prostoročno risanje na stoječih ploščah naj učenci urede svoje mape za zvezke. Mapa se postavi na klop odprta (pokonci) s hrbtom navzgor. Da se platnici pri postavljanju ne odmakneta, se izvrtati v obeh mali luknjici, vdene se vrvčica in se zunaj zavozla. Postavljeni blok ali list papirja se ne sme drsali; to se zabrani s tem, da se prilepi obrobek, ki se strne s platnenim trakom s platnico. Kadar se ne rabi, se prepogne lahko v mapo.
Pripomočki za učenje in risalno orodje naj se hranijo v šolski omari. Gotove (narejene) risbe sc vtaknejo v ovoj; tudi te naj če le mogoče učenci sami pripravijo.
Učitelj nariše mrežo, poda mero, pove, koliko lepa je treba pripraviti in naroči učencem naj sami izgotovijo varstveni ovoj (v obliki kuverte) za risbe; na višji stopnji se ta varstveni ovoj lahko v eni risarski uri enkrat primerno okrasi.
F. L. Rodt — France Eržen.
') Kdor hoče imeti zanesljive vire, se opozarja na sledeči tvrdki: Verlag von Alfred Halm, Leipzig (zahtevati prospekt!) in Verlag Scholz, Mainz.
-’) Izredno bogata knjiga za pobudo in samoudej-stvovanje je «A rb e i t sk un d e» iz založbe A. Haase, Praga, enako dragocena za učitelja kakor za učenca. Knjiga podaja idejo samotvornega pouka. (Poskrbi jo vsaka knijgarna).	Pis.
slovnica, Wolfov ter Plcteršnikov besednjak, Matkova ter Peterlinova aritmetika itd. Če hočemo rabiti popolni imeni, porečemo:	Slovnica	Antona
Janežiča ter doktorja Jakoba Šketa. — Posebno grde so podobne oblike: Schreiner-Bezjak: Slovenska vadnica. Saj govorimo vendar: Slovenska vadnica. Spisala Scheiner in Bezjak, Če bomo pa v tej smeri tako napredovali, se pojavi kmalu kje kdo in napiše:	Slovenska	vadnica. Spisal Scheiner-
Bezjak.
Če bi se držali domačega dobrega blaga, bi nam ne bilo treba nobenih Jancžič-Sketov in Wolf-Pleteršnikov ne.
O podobnih spačkih kot je Anton-Knezova knjiž-
nica menda ni treba več govoriti, ker je ta plevel z vrta našega besedišča že iztrebljen in ve pač že vsakdo, da moramo govoriti: knjižnica Antona Kneza, poezije Franceta Prešerna itd.
S sklopki ni naš jezik prav nič napredoval, ampak nazadoval.
II. Kdor zaleze v blato, gazi v temi po njem. Bolezen sc razvija po vseh pravilih diagnoze in zato ni čudi, da čitamo dandanes podobne ^primere, kot je Križman-oče. Če bomo to cvetko negovali, dobimo Križmana-sina, Križmana-vnuka, Križmana-deda, Križmana-strica, Križmana-ncčaka, Križmana-svaka, Križmana-tasta in — Bog naj našteje vse njegove sorodnike.
V znak spoštovanja porečem: Srečal sem očeta Križmana. V znak razločevanja pa:	Srečal	sem
Križmana očeta. V besedni skupini Križman oče je vsaka beseda beseda zase, prosta, svobodna beseda, brez spon. To spoznam iz tega, če to besedno skupino sklanjam, kjer se pregibljeta obe besedi. Torej: Križmana očeta nisem poznal, Križmana sina pa poznam.
Oglejmo si še en primer, kako bi ga morali dosledni sklopljevalci pisati (tisti namreč, ki pišejo Križman-oče): V našem trgu je mnogo Črnigojev. Imamo Črnigoja-kovača, Črnigoja-mizarja, Črnigoja-krojača, Črnigoja-krčmarja, Črnigoja-gozdarja itd. itd. — Koliko bacilov!
Če rečem: Mizar Črnigoj je bil pri nas, povem, kateri mizar je bil pri nas. Če pa rečem: Črnigoj mizar je bil pri nas, povem pa, kateri Črnigoj je bil. To spoznamo lepše iz teh primerov: Pri nas ni bil mizar Črnigoj, ampak mizar Nabergoj. Pri nas ni bil Črnigoj mizar, ampak Črnigoj krojač.
Kot ne smeta tvoriti sklopka besedni skupini, oče Križman, mizar Črnigoj, tako ga ne smeta tvoriti besedni skupini Križman oče, Črnigoj mizar. Kot je smešno pisati Črnigoj-mizar, tako je smešno pisati Križman-oče.
Če bi kdo spisal kako znamenito povest o kralju Petru in o beraču Petru, bi jo naslovil pač tako: Kralj Peter in berač Peter. Če bi pa hotel v naslovu tisto kraljevstvo in beraštvo bolj poudariti, bi napisal naslov Brez vezajev tako: Peter kralj in Peter berač, kar je v bistvu isto kot oče Križman in Križman oče.
Dalje čitaš dan za dnem te in podobne primere: sin-učitelj, soproga-učitcljica, učitelj-voditelj, sin-edinec, palčki-delavci, kipar-genij, župnik-dekan, dijaki-romarji, društvo-jubilar, odlok-zakon, pesnik-prerok, hrasti-junaki, vrba-žalujka, člani-generali; plakajo za vzor-očetom itd.
Šolsko vprašanje po sporazumu
Gcntilejeva reforma osnovne šole je prinesla po-leg preuredbe pouka tudi pedagoško nevzdržno novost, da se poučuje v državnem jeziku tudi tam, kjer materinski jezik šolodolžnih otrok ni državni jezik. Naj se ta določba izvede prej ali slej, v eni ali drugi obliki, načeloma je z uvedbo državnega jezika kot učnega jezika izvršena asimilacija osnovnega šolstva narodnostnih manjšin v državi.
Pričakovati bi bilo, da ne ostane brez vpliva na šolsko vprašanje sporazum, ki se je sklenil med Italijo in Jugoslavijo v minulem mesecu. 0 podrobnostih sporazuma je javnost doslej tako malo poučena, da si ni mogoče ustvariti lastnega mnenja o daleko-sežnosti dogodka. Treba bo vsekakor počakati, da
Vsi ti in podobni primeri niso nič drugega kot samostalniški prilastki, ki jih nikakor ne smemo sklapljati z imenom, ki ga pojasnjujejo, ker je tu vsaka beseda samostojna beseda. (Glej Breznikovo slovnico!)
V primeru palčki delavci pojasnjuje prilastek delavci obseg imena palčki, ki nam odgovarja na vprašanje: Kakšni ali kateri palčki? In tako pri vseh primerih.
Nekatere samostalniške prilastke lahko zamenimo s pridevnikom ali števnikom: sin edinec-edini sin; kipar genij-genijalcn kipar; pesnik prerok-preroški pesnik.
Včasih nam pridevnišk1 prilastek ne pove istega kar samostalniški prilastek: palčki delavci-delavni palčki; vrba žalujka-žalujoča vrba. V takih pomenih moramo rabiti samostalniški prilastek.
Včasih za samostalniški prilastek nimamo pridevnika in moramo rabiti samostalnik: Križman oče, župnik dekan, odlok zakon, društvo jubilar.
Če nočemo tvoiiti samostalniškega prilastka, tvorimo lahko namesto nekaterih prilastkov stavek: Društvo, ki praznuje svoj jubilej — društvo jubilar. Odlok, ki je postal zakon = odlok zakon.
Samostalniški prilastki so samostojne besede in se morajo pisati posebej: sin edinec, hči edinka, sin prvenec, sin posmrtnik; palček delavec, palček stražnik, palček norček, palček kralj; kipar genij; kipar umetnik, kipar rokodelec, slikar mazač; pesnik prerok; hrasti junaki, hrasti velikani, vrba žalujka; sin učitelj, žena učiteljica (soproga), mož učitelj, hči učiteljica, sin sodnik, brat gozdar; učitelj voditelj, učitelj organist, župnik dekan, župnik škof (če je kje); dijaki romarji, dijaki razgrajači; učitelj začetnik, učitelj starosta, učitelj starina; vojak novinec; društo jubilar, člani generali, odlok zakon.
Kdor že hoče rabiti namesto pridevnika vzoren oče, vzoren mož, vzoren učitelj, vzoren človek samostalnik, mora govoriti vzor očeta, vzor moža, vzor učitelja vzor človeka, podobno kot imamo vzorec blaga, vzorec platna, vzorec čipk, vzorec kave itd.
Ce te besedne skupine sklanjam, sc sklanja samo prva beseda, rodilnik ostane v vseh sklonih neizpre-menjen: Dobil sem vzorec platna. Vzorca platna nisem dobil. V trgovino sem šel z vzorcem platna. Prav tako: Imam vzor očeta. Vsakdo nima takega vzora očeta. Takemu vzoru očeta bi bilo vredno postaviti spomenik. S takim vzorom očeta je lepo živeti.	(Dalje.)
vidimo pomen tega zbližanja za naše šolske razmere v prihodnosti.
Da bo učiteljstvo kolikortoliko informirano, smo skušali zvedeti mnenje bivšega drž. poslanca g. dr. Wilfana o posledicah nenadnega sporazuma za šolstvo. Evo nekaj bistva odgovorov na vprašanja:
Ali bodo vplivali zadnji dogodki na šolsko prcu-redbo v naših krajih? Svojčas je naučni minister izjavil, da bi mogel imeti sporazum dobre posledice.
Da, meni je to izjavil. Toda sporazum ne bo vseboval nikakih posebnih določb niti glede šolstva niti glede varstva narodnostnih manjšin sploh.
Četrti člen Gentilejcvc reforme je vendar precej raztezljiv. Ni dolgo temu, ko se je čitalo v časnikih, da se v prvem letu osnovne šole pouk spremeni v prilog materinskemu jeziku.
Četrti člen reforme govori natančno o državnem jeziku: materinski jezik dopušča le kot pred-
met, ki se mu določijo zgolj nekatere ure. V tem oziru sporazum ničesar ne spremeni, ker je sklenjen med močnejšim in slabejšim. Poleg tega vidimo, kakor da je vlada imela namen v zadnjih časih napraviti celo vrsto «dovršenih dojstev» v raznih naših življenjskih vprašanjih.
Kaj pa z učiteljstvom? Ali bo pravno vedno tako negotovo? Tudi definitivni vise le na niti! Ali se bo vedno pokladala roka nanje?
— Mogoče bo preprečiti kako krivico, opozarjajoč na slabe posledice, ki bi sicer nastopile v odno-šajih med obema državama. Vendar ne smemo misliti, da se svet suče le okrog nas. Koliko krivic se zgodi, pa se pozabijo, da, često niti ne opazijo! Kaj bi se le na druge zanašali! Marsikaj bi bilo bolje, ko bi vsaj za nekaj let pozabili strankarstvo in razlike v svetovnih naziranjih ter se zavedeli, da nam gre za obstoj. Če se skupina ljudi hkrati znajde v pustinji, ali bo med seboj pričela razpravljati o neplodnih rečeh? Ali ne bo gledala, da reši golo življenje? Ko bi pri nas ne bilo razkrojevanja, zla, ki
Razgnani
Zadnje čase so učiteljstvo Zvezinih društev neutrudno prepričevali, da je organizacija odveč in tudi škodljiva povrh. Marsikaterega ni bilo mogoče o tem uveriti, niti ne z grožnjami, drugi so pa o škodljivosti organizacije že davno vedeli ter so z globokim prepričanjem (ki ga sicer ne kažejo radi) pritrjevali, da je res tako. Vedno so imeli to na jeziku, le zdrkniti jim ni hotelo raz njega, da ne bo nepotrebne zdražbe in pohujšanja. Prijatelji sloge, So svoje mnenje povedali raje le tako med prijatelji. Zato pa so ga podprli s toliko tehtnejšimi razlogi, kar sicer niti potrebno ni bilo, koncem koncev, zakaj kdor je poslušal, se je pustil otroško lahko prepričati. Na tihem je bil namreč tudi on že o stvari gotov, a je raje miroljubno molčal, ker ni hotel imeti opravka z jezljivimi sršeni. Toda povedano po pravici, čutil je, bridko čutil, da mu organizacija škoduje, pa naj si bo na denarnici, na dobrem imenu, na mirnem življenju ali kakor koli. Čim manj opravka ž njo, tem bolje! Cankarjeve scene z Jermanom na županovi verandi, v konferenčni sobi in v knjižnici so v neštetih variantah vnovič oživele na tragikomičnem odru našega stanu.
Ali se ti še ni pripetilo, tovariš, da se ti je star in zvest prijatelj na daleč izognil, ker je imel svoje tehtne vzroke? Ne da bi bil morda kaj dolžan, bog-nedaj, ampak iz vrokov, ki so važni in resni! Ko bi se skrivaj in v varnosti srečala, bi staro prijateljstvo lahko oživelo; toda očitno, to je nekaj druzega!
Ali se ti še ni pripetilo, tovariš, da si naletel na družbo, ki se je presrčno objemala, pa si videl, da se objemajo včerajšnji sovražniki? Ali nisi vedel
FELJTON
O glasbeno-društvenem življenju Slovencev
V Sloveniji so se ustanavljale glasbene šole že v XVII. stoletju. L. 1652. so osnovali Jezuiti pri njih svojo glasbeno šolo. L. 1702. se je porodilo Filhar-monsko društvo (Academia Philo-harmonicorum) v Ljubljani, in to je bilo najstarejše tako društvo v bivši monarhiji, 110 let starejše kakor znamenita «Gesellschaft der Musikfrcunde» na Dunaju in 91
ima nekaj anarhističnega na sebi, bi nam bilo veliko lažje. —
Zveza učiteljstva ne pozna struj in razlik v svetovnih naziranjih članov, vendar je delo težavno, ker živimo v časih reakcije. Izvenšolsko udejstvovanje je nemogoče. Ali bo v doglednem času bolje? Ali bi se dalo nastopiti z Zveziniin pevskim zborom v bližnji bodočnosti?
— Optimizem ni na mestu, razmere se ne bodo mnogo spremenile, sodeč po okoliščinah sporazuma, kakor tudi po razmerah med nami. Kakor rečeno: pet let odloga pri nas, pet let enotnosti namesto raztrganja in drobljenja, pa bi se dosegli drugačni uspehi! Kdor bi govoril v imenu vseh, bi ne govoril zaman, kadar bi se skliceval na enotno voljo tistih, ki so za njim. Z zdrobljenimi silami pa ne bo mogoče nikamor, kakor ni mogoče z deljenimi sredstvi ustvariti ničesar večjega in pomembnejšega. To velja za vse javno življenje pri nas in nele za šolstvo in učiteljstvo. Od tega je odvisen razvoj razmer, v katerih živimo.
o teh tovariših, da je njih medsebojno laskanje laž in hinavščina?
Ali se ti še ni pripetilo, tovariš, da si imel pred seboj pošten obraz, o katerem ne bi bi! nikdar prej dvomil, pa si okleval, ali bi govoril iskreno ali zgolj o vremenu?
Preizkušnje so prišle na nas in so bile mnogim v padec, a tudi vstajenje. Kar sc je godilo, je pokazalo, kako je v nas. Bilo je tehtanje duš, njih kreposti in strasti. Bilo je obenem grenko poglavje vzgoje enega stanu, ki mu solnce še ne bo zatonilo ta večer. A nečesa danes, po vsem, kar smo videli in preizkušali, nečesa danes vendar lahko zahtevamo. Ne v imenu organizacije ne v imenu morale, ampak zgolj radi interesov stanu; tega namreč, da se poživi tovarištvo, tista kolegialnost, ki se je gojila v stanu celo tedaj, ko ni bilo sledi o stanovski organizaciji. Čas bo, po vsem presejevanju, da se zavemo spet one naravne vezi, ki jo tvori pripadništvo k enemu in istemu stanu. To dejstvo samo na sebi nam naklada dolžnosti, ki so jih naši starejši tovariši smatrali kot nujne še predno je obstojala kaka stanovska organizacija. Ni treba še posebe poudarjati, da velja tovarištvo pravzaprav le med takimi, ki so na stan navezani in ki jim je prvo. Le ti bodo tovarištvo razumeli ter si ž njim olajšali današnje razdrobljenje, ki nas je pritiralo tako daleč, da včas[ ne poznamo več niti najenostavnejših medsebojnih dolžnosti. Ne morda onih dolžnosti, ki jih čuti značajen človek, ampak vsaj take, ki so komaj kaj več kot zgolj zunanje, na katere pa gleda javnost, ker hoče po njih soditi, kako je v notranjosti. Res je namreč, da se po oni vidni kolegialnosti ali nekolegialnosti tudi lahko sklepa na razmere med učiteljstvom, na višino kulture stanu in na zavednost poedinih njegovih pripadnikov.
let starejše kol konservatorij v Parizu. Člani tega društva so prirejali razne glasbene zabave o priliki svečanosti in so nastopali pri slovesnih cerkvenih mašah v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani, Društvo je imelo svoj orkester in pevski'zbor, izvajalo je internacijonalno glasbo, nemško, italijansko, slovansko itd. Pozivalo je glasovite umetnike, da koncertirajo v Ljubljani, izbiralo slavne glasbenike za svoje častne člane, n. pr. Haydna, Beethovena, Mozarta, Paganinija itd. Bavilo sc je z resno klasično glasbo in začelo akcijo za nabiranje narodne pesmi
cerkvene in posvetne, Te zbirke se, žal, v arhivu danes ne morejo najti, društvo pa jih ni izdalo. Danes je predsednik »Filharmoničnega društva* slovenski skladatelj Anton Lajovic, arhivar Emil Adamič itd. Društvo ima prekrasen dom, velikanski arhiv in več rokopisov Mozarta, Beethovna itd.
Preporod slovenske glasbe pa nastane v letu 1848. Tega leta je bil prvi koncert, na katerem so se izvajala dela slovenskih komponistov Potočnika in Flajšmana. Ustanovilo se je ,«SIovensko društvo*, ki je začelo še istega leta z izdajo slovenskih kompozicij pod imenom «Slovenska gerlica*. L. 1872. se je osnovala «Glasb. Matica*, glasbeno društvo, katerega naloga je bila izdaja slov. kompozicij in zbiranje narodno-glasbenega gradiva. Zbrano ima do sedaj izredno število tega materijala. Glasb. Matica je svoj delokrog kmalu razširila. Osnovala je velik pevski zbor, ki je vslcd svoje izvrstnosti dobil kmalu sloveče ime. Prirejala je vsako leto zelo uspehe koncerte, Osnovala je svojo glasbeno šolo. Organizirala je svoje filijalke v Celju, Mariboru, Novem mestu, Kranju, Gorici in Trstu in v teli podružnicah glasbene šole. Glasbeni šoli Gl. M. v Ljubljani sc je pridružil 1. 1919. «Jugoslovenski konservatorij*. Njegov ravnatelj je Matej Llubad, znameniti koncertni mojster, zborovodja pev. zbora Gl. Matice in profesor solopetja na svojem zavodu.
V Ljubljani je poleg glasb, šole Gl. M. in konservatorija uvaževanja vredna «Cecilijanska šola*, ki jo je 1. 1877. osnovalo Cecilijino društvo. Ravnatelj šole je skladatelj in profesor Stanko Premrl. Cecili-jfno društvo, osnovano 1876. 1., je storilo za reformo cerkvenega petja med Slovenci zelo mnogo. Začelo je izdajati svoje glasilo «Ccrkveni glasbenik*. S tem mesečnikom še danes propagira svojo idejo, a v prilogi lista izdaja kqompozicije za cerkvene pevske zbore, ki jih je po Sloveniji povsod na stotine, in s tem izdatno podpira razvoj cerkvene glasbe. Isti cilj kot orgljarska šola v Ljubljani ima tudi cerkveno-glasbena šola v Celju (osn. 1899., ravnatelj Bervar). Poleg teh šol je v Sloveniji po mestih in trgih še dokaj privatnih glasbenih zavodov, tako pri pevskih društvih, kakor pri čitalnicah.
Opera pri Slovencih se je gojila že davno. V Auerspergovi palači v Ljubljani se je vprizorila prva italijanska opera «La gara* že 1. 1652., tedaj 18 let prej kot v Parizu. Sledila je 1652 «Le vicende del tempo* itd. 1822. triumfira v Ljubljani Rossini z opero «Edoarda e Cristino* itd. Slovenska opera pa se začne z 1. 1886, ko je pozvalo »Dramatično društvo* Slovenca Franja Gerbiča iz Lvova, kjer je bil profesor ondotnega konservatorija, v Ljubljano, da prevzame kapelništvo in ravnateljstvo slov. opere v Ljubljani, Izvajala se je takoj opera »Mesečnica* Iv. pl. Zajca. Takoj nato pa je gledališče v Ljubljani pogorelo in opera se je morala preseliti na začasni oder v «Čitalnico». Kmalu se je zidalo novo gledališče, ki je 1. 1920 postalo državna opera. Delovali so na njem do danes razni kapelniki, Benišek, Talich, a sedaj je intendant ravnatelj konservatorija Matej Hubad, kapelniki, katerih najženi-nijalnejši je L, pl. Matašič, dalje Balatka, Nefat in Rukavina. Predstavljajo se na ljubljanski operi svetovna dela, v prvi vrsti slovanska n. pr. Dvorakova (Rusalka, Vrag in Katra) Smetana (Prodana nevesta. Poljub itd.) «Boris-Godunov» Musorgskega, Rimski-korsakov, domača dela n. pr. Parma (Ksenija, Stara pesem, Caričine amaconke) R. Savin (Poslednja straža, Lepa Vida) Forster (Gorenjski slavček) itd. Iz italijanskih skladateljev se je proizvajalo prošlo se-zijo: Puccini (Tosca, Madame Butterfly, Manon, Tryptychon itd.), Verdi (Rigoletto itd.), Boito (Mefi-
stofele), francoskega sklad. Charcntiera Luiza in nekaj nemških oper. V Mariboru istotako eksistira opera, le v nekoliko manjšem obsegu. Ustanovlja se tudi v Celju. Obstojala je do svetovne vojne tudi slovenska opera v Trstu.
Pevskih društev je v Sloveniji nebroj, ki lepo pro-cvitajo. Prvotno jeb il njih namen s petjem dvigati narodno zavest, a danes so si zadala še višje, čisto umetniške cilje, goje serijozno glasbo ter dosegajo visoko stopnjo reproduktivne umetnosti. Omenjamo v prvi vrsti pev. zbor Gl. Matice, ki je dosegal častne umetniške uspehe na raznih koncertih in turnejah po in izven domovine, dalje «Ljubljanski Zvon*, ki izdaja tudi slov. skladbe, pev. društvo «Ljub!jana», »Slavec*, pev. zbor «G1. Matice* v Mariboru, pev. dr. v Celju, «Trboveljški dom* pev. dr. v Novem mestu, v Kranju, «Lira» v Kamniku itd. V Sloveniji bi bilo mogoče našteti daleč nad 300 več ali manj močnih ter ambicijoznih pevskih zborov. Razumljivo je vslcd tega, da je glasbena produkcija ustvarila ogromno in izvrstno zborovsko literaturo, tako moške kakor mešane zbore. V Ljubljani sta za Slovenijo dve pevski zvezi «Zveza slov. pev, zborov* in »Pevska zveza*, ki sta zopet v stiku s hrvatskimi in srbskimi pevskimi zvezami, ki se letos strnejo v veliko pevsko zvezo za vso Jugoslavijo, ki bo štela daleč nad 100.000 pevcev.
Omenili smo že izdateljsko delo Gl. Matice in Ce-cilijinega društva. Fr. Gerbič je začel v 1. 1898 izdajati glasb, list s prilogo «Glasbeno Zoro*. L. 1901. so sc ustanovili pod vodstvom razboritega glasbenika in kritika dr, Gojmira Kreka, univerzitetnega prof. v Ljubljani, «Novi Akordi*, ki so do izbruha svetovne vojne zbirali okoli sebe vse veljavnejše slov. glasbenike ter postali ognjišče moderne slov. glasbe. Od 1. 1921. izhaja v Ljubljani »Pevec*, glasilo »Pevske zveze*, Ta list ima poleg informativnih člankov in notic o svetovni glasbi tudi glasbeno prilogo z meš. in moškimi zbori, ki so namenjeni širši glasbeni javnosti. Poleg omenjenih institutov izdajajo glasbene ustanove med Slovenci ter razne knjigarne in tiskarne, kakor Jugoslovenska knjigarna, Učiteljska tiskarna, Zvezna tiskarna, KJeinmayr in drug, Schwentner, zaloga knjig in umetnin, Gl. Matica v Mariboru, Umetniška založba, komponisti pa zalagajo svoja dela tudi v lstni založbi. Glasbeno-književni trg je pri Slovencih bogat, a se razvija celo čim dalje bolj.
Slovenska Šolska Matica je izdala za leto 1923. tri knjige in sicer:
1.) Pedagoški Zbornik za leto 1923. obsegajoč razne razprave pedagoške vsebine. Cena knjigi 12 Din.
2.) Učna snov iz mineralogije in geologije. Spisal prof. Alfonz Vales. Knjiga je važen pripomoček učiteljstvu višjih razredov osnovnih šol ter stane broširana 12 Din.
3.) Telovadba II. stroke 2. snopič. Spisala dr. Lj. Pivko in A. Schaup. S tem snopičem je srečno dovršeno delo, ki ga je Šolska Matica izdajala štiri leta. Neobhodno potreben kažipot je slovenskemu učiteljstvu pri telovadnem pouku. Segali pa bodo po tej knjigi i vsi drugi, ki se zanimajo za telesnp vzgojo našega naroda. Zadnji, t. j. 4. snopič, stane broširan 14 Din.
Jadranski almanah za 1. 1924. je izšel v Gorici. Uredil Janko Kralj. Naša založba. Str. 154. Cena 8 L. Priporočamo lepo knjigo z raznovrstno vsebino.
IZ ORGANIZACIJE
Članstvo Sežanskega učiteljskega društva. Iz izkaza naročnikov «Novega Roda» v sežanskem okraju, priobčenega v «Učiteljskem listu«, je razvidno, da ni storilo učiteljstvo našega okraja povsem svoje dolžnosti. Kar je zamujenega, se mora nadomestiti. Učiteljstvo je dolžno storiti vse to sebi, mladini in organizaciji v prid.
Prav tako je mnogo društvenih članov zaostalo s plačevanjem društvenih prispevkov, ki znašajo od 1. avgusta 1923, 1. dalje mesečno 10 L. Prišel bo čas zborovanja učit. društva, na katerem bo polagal društveni odbor račun o svojem delovanju, a polagali bodo odboru račun tudi člani in sicer račun svoje stanovske zavesti. Podpisani pričakuje z gotovostjo, da si ne bomo imeli na zborovanju medsebojno ničesar očitati. Ohrani naj si torej sežansko učiteljstvo dobri sloves, ki ga je uživalo v Zvezi zaradi svoje zavednosti, od njene ustanovitve do danes.	Društveni	predsednik.
Opomba. Članom se razpošiljajo čeki, s katerimi morejo poravnati članarino potom Zadružne zveze v Trstu. Naj ne zabi nihče zapisati svojega imena na ček, ko odpošlje denar, da se pravilno poračuna.
Zbirko mladinskih pesmi za šolo izda Zveza. Skladbice so delo naših skladateljev in izidejo v drugi polovici februarja, na kar opozarjamo učiteljstvo, da ne bi trošilo denarja za druge zbirke. Stanovski list bo poročal pravočasno podrobneje.
Naši grobovi
ANTE ZUCCON.
Zlo započesmo Mladu Godinu. 1. sečnja, kad se svako čovečje srce veseli izmeni godine i kad se bude topli osečaji i nade, kada se čestita svaku sre-ču, eto toga dana umrije nam naš vredni drug u Alturi (Pulština), Ante Zuccon, a jedva bilo mu 46 godina. Ostavlja udovu i četvoro siročadi, od kojih dvoje, Boris i Ivka nalaze se na naukama u Karlovcu. Rodio se u Medulinu kraj Pule g. 1877. Svr-šivši učiteljište u Kopru imenovan bi učiteljem u Alturi, gde je službovao do god, 1919. Za vreme rata bi evakuiran; italij. okupaciona vlast ga 1919. met-nula pod istragu, suspendovala, a 1921. penzionisala. Nije se maknuo tada iz Alture, nego je i dalje tu živio na svojem malom posedu i u svojoj kuči. Ratnc prilike i neprilike, evakuacija Pulštine, postupak okupacijonih oblasti i sadašnjih, njegova suspenzija, te konačno umirovljenje uzdrmalo je sve to njegovo zdravlje, akoprem je bio inače dobročudan, dobar i strpljiv. Nije se isticao u javnosti, ali nasprotiv bio je u svojoj kuči i svom mestu radišan, zauzet i pravi čovekoljub. Bio on jednom reči učitelj i uzga-jatelj mladcži i svoga naroda, komu je išao na ruku u svakoj zgodi. Bio on takav i živeo usred svojih ljudi Seljaka kao erv, mrav i očcla, da ga niko vidio nije, a svi poznali i štovali. Pokopan bi 3. tek. mcs. uz veliko saučešče ljudstva. Zadnju počast iskazali mu okolišni učitelji, čime su poslužili dobroj našo; stvari pokaživši tako svoju kolegijalnost i rodoljublje. Na grobu prozbori njegov prijatelj i bivši učitelj g. Matko Cerljenica oprostivši se od milog pokojnika biranim rečima. Narod rosio suze, a imao je i raz loga, jer nestade za vek njegova prijatelja, dobro> činitelja, savetnika, što je takav ostao do smrti ne zalutavši i ne zatajivši sebe i krv svoju. Ostade do smrti muž sačuvavši seljačku svoju dušu. Svomu dru-gu, prijatelju i našem članu kličemo: Naša ti uspo-mena i mir pepelu tvomu!
Tovarišici Angeli Valentič v Dekanih je umrl oče. Pokopali so ga v nedeljo 13, I. Zavedni koleginji izrekamo so'žalje radi bridkega udarca!
Umrl je t. Likar Janko, mestni učitelj v Ljubljani, vesten, delaven in izobražen mož, iz garde, ki je kljubovala zloglasni Šušteršičevi strahovladi. Naj počiva!	______
Razno
Religiozno-kulturni teden v Gorici. Posnemamo iz članka č. g. župn, Iv. Rejca (Temelji in smotri narodnemu delu) v Jadranskem almanahu za 1. 1924. sledeče:
Naš končni smoter pa ni postavljen v mejah narave in zato rabimo poleg naravnih tudi nadnaravna sredstva vere in milosti. Delo je trdo, a brez uspehov ni. Gledamo daleč naprej, zato nas mora biti skrb, da bo veren in nravstven narod dolgo vztrajal. Ali je naše narodno vodstvo z nami?... Ni dovolj... ali je pred nami na tej pravi poti?
Na tej poti tako zelo želimo s sabo narodnega učiteljstva in vse narodne inteligence, ki se mora kolikor je po njih zajeta osvoboditi naturalistično usmerjenih nazorov. Združeno se lotimo vzgoje narodne mladine v Marijanskih kongregacijah in kraščansko prosvetnih društvih, združeno nesimo med narodno mladino krščanske ideale s sodelovanjem pri verskih vajah in v vsem cerkvenem življenju.
A tudi duhovniki moramo od svoje strani kar moči storiti za to veliko narodno stvar: za resnično slogo pri krščanskem kulturnem delu za narod. Osebnosti ne smejo bili nikoli zapreke. Zlasti pa nas mora biti o vsaki priliki skrb, da se izobraženi laiki seznanjajo z bogastvom krščanskih idealov, ki utegnejo biti katerim po njih vzgoji tuji. V ta namen je tudi zamislil krožek katoliških laikov in duhovnikov za počitnice idejo «religiozno-kulturnega tedna» v Gorici. Ogrodje tednu naj bi bile duhovne vaje ali ekscrcijc, a le ogrodje — poleg tega pa dovolj časa za razprave o najvažnejših vprašanjih kulture v luči krščanstva. Prijateljsko ubrani zbor udeležencev mora dobiti med se nekaj strokovno izobraženih mentorjev, ki jim bodo mogli biti vse tiste dni v razpravljalnih vprašanjih svetovavci in vodniki. S to prireditvijo sc združi tudi izbrana razstava katoliške nabožne, apologetične in strokovne literature udeležencem na upogled in v priložnosti za nakup. Upamo, da se bo žrtvoval tudi zbor pevcev, ki bo dal okusiti lepoto cerkvene pesmi ter dvignil svečanost božje službe med tednom. Namen takemu tednu je, izobražene katoličane zbrati ter jim dati doživeti veselje nad močjo verske resnice. Ne dvomim, da sc odtod porodi več pogojev in blagoslova za veselo skupno narodno delo, kot pa iz časniških pozivov k slogi. V tem imenu, prijatelji, se vabite že zdaj k «religiozno-kulturnemu tednu» o počitnicah. Bog pa daj milost in moč, da se načrt preko vseh zaprek izvrši.
Zakaj to je edina pot h duševni enoti naroda: V verski misli je pravir naše duševne moči, iz njega zajemajo vsi, ki nam je primorsko slovansko ljudstvo ljubo.
Članom slov, učiteljskega društva za Istro. Kdor bi bil voljan podpirati s katerikolim mesečnim prispevkom sina našega tovariša, ki študira v inozemstvu ,naj se prijavi čimprej na naslov: A. Č. Tinjan p. Dekanih.