479
Lojze Krakar
Romanje v Kelmorajn
ROMANJE KELMORAJN
Preiti pot do kraja.
Do zadnje rimske meglice.
Do vrat in zida raja.
Do zemljine sredice.
Do tam, kjer so zvezd grobišča.
Do najtemnejše globače.
Prav noter v sredo morišča.
Do same nebeške palače.
Čez jerihonsko obzidje.
Prek kanibalskih naselij.
Do tam, kjer več čez ne prideš,
Kjer sneg zadnjo gaz pobeli.
Do prabesed razodetja.
Do najčistejšega izvira.
Do iskre praspočetja.
Do tja, kjer se umira.
Tja v zadnji šotor ciganski.
Do dna pekla in še niže.
Do kraljev treh, kalmorajnskih
kot naši pradedje, za križem.
480                                                                                                                         Lojze Krakar
LITOVSKA    Sveti Tadej zvoni čez planjavo, NARODNA    v božjo višavo pesem doni. Sonce diši iz zrele pšenice, zlate medice curek prši. Vence si spletajo zorna dekleta, mak se razcveta, spušča se noč. Jutri gremo na Svete višave preko planjave, naše nekoč.
MAZURSKA    Zvone trije kralji. Z mazurskih zvonikov zvone trije kralji v večer vseh svetnikov, ki tiho v cerkvah so po tleh pokleknili, da k nebu za žive bi ave zmolili. Zvone trije kralji z mazurskih zvonikov za žive in mrtve v večer vseh svetnikov. Iz hišic mazurskih k njim plovejo misli na tiste, ki padli so v vstajah ob Visli.
HUNSKA    Na beli poljani tam v hunski deželi oj čudne, prečudne so jaslice spleli. Na beli poljani krvave ovčice, ovčar ima črno zvezdo na kapi. Nasršen oblak nad jaslimi jezdi, na luni je sivi volk razkoračen. Ob jaslice pljuska rdeče morje, ovčar za zlatnik ponuja božička. Božiček se stiska h kravici edinki, pred zvezdo ovčarja beže trije kralji. Na beli poljani tam v hunski deželi oj čudne, prečudne reči se godijo. Bog oče na oblaku brez rok je in glave, oblak do ušes ima kučmo tatarsko. Na stolpu razpadlem skovikajo ure, iz ene reži se veliki mogul. Nekdo mu ponuja mater edinko, s svinčenkami vošči nekdo novo leto. Nebesa stopljeni svinec rosijo, vesel je ovčar, ne doraste božiček.
Romanje v Kelmorajn
URA    Puščava, ki tu se začenja, ZEMLJEPISA    je večja kot vse puščave. Enako ji le nebo je in oceanov širjave. Največji vladar v njej vlada. Največja ladja v njej plove. Največji kit se premetava čez njene peščene valove. Največji bog je tu vsadil največjo trto na svetu. Največje sirene je podnjo povabil na strune brenkat poetu. Največji sloni žive v tej puščavi in najbolj beli golobje. Najgloblje zarivajo vanjo noji ogoljene glave. Najgloblje.
KAKOR    Kot da sneži na Božične otoke.
Kot da mrači se nebo za Vse svete. Kot da ugaša zvezda treh kraljev. Kakor da svet je razbeljena ponev. Kot bi ljudje bili mravlje na ponvi. Kot da v tej noči sem ena med njimi.
KAMEN    Vse globlje grmi skoz polnoč. Ob zarji ga najdeš v sebi. Takrat bi ga vrgel vase. A vase ga ne moreš.
ROJSTVA    Ljubezen med nebom in zemljo rodi se, ko zemljo poljubi škrlatni večer. Rodi se večernica, v njeni sredici spočne se opolnoči kačji pastir. Kjer ta se ob svitanju v letu dotakne smaragdne vode, bel lotos vzcveti, kjer sonce opoldan puščavo poljubi, se tam iz poljuba oaza rodi.
481
482
Lojze Krakar
JEKLO    Rojeno iz zemlje, iz zemlje dvignjeno,
v življenje zbujeno, Zemljanom namenjeno. Na zemlji zemljani ga očistijo zemlje in čisto prelijejo v meče bogovom. Bogovi si z njimi podvržejo zemljo in vrnejo meče hvaležno Zemljanom. Zemljani razčetverijo z njimi zemljane in vrnejo zemlji, kar je iz zemlje.
JEČA    Svoboda do sem ne pride. Tukaj
imaš tudi prednjo popolno svobodo. Tu moraš le budno gledati okoli, da kdo te ne gleda, kaj delaš in misliš. Sonca pa tukaj tako ne potrebuješ, saj nisi na plaži, si le v veliki svobodi. Tu v mislih lahko neštetokrat zrušiš ta zid in v glavi neštetokrat zmešaš ekrazit za pod celo kraljestvo, naj vendar že enkrat nekje hudičevo poči.
VESELICA    Tu bodo ubili besedo.
Ze trije pripravljajo raženj.
Ze trije si manejo roke.
Ze trije sklicujejo slavje.
Tu bodo ubili besedo.
Za praznik prvega maja.
Na travniku z majskim cvetjem.
Ljudem za majsko veselje.
Tu bodo ubili besedo.
Do jutra vrtel se bo raženj.
Do zvezd frfotal bo plamen.
Do duše pijana bo raja.
Tu bodo ubili besedo.
SEN    Spet moral bom na vojno, prišli so hudi časi. Spet žaganje je v kruhu in upanje na karte.
Romanje v Kelmorajn
Mesar se je s sekiro razglasil za postavo. Za stražo je postavil tri vikinške žandarje. Spet moral bom na vojno, prišli so hudi časi. Spet človek na povelje razudil bo sam sebe. Planet bo razčetverjen ležal ob rimski cesti. Veselo bodo črvi zarajali mu v glavi.
VOJNA    Prišli so in rekli: pridi. Odšel je in ni se vrnil. Prišli so in rekli: pridi. Odšla je in ni se vrnila. Prišli so in rekli: pridi. Ubili so ga na pragu. Prišli so in niso nič rekli. Posilili so jo na pragu. Prišli so v majsko jutro z neslišnimi koraki. V leden večer prišli so na konjih okostnjakih.
VOJNI MUZEJ    Kaj premišljuje strojnica v pokoju? O živih, ki so komaj še ušli ji? O grmu, kjer se tresla je kot šiba, ko iz pljuč šaržerje zadnje je grgrala? O tistih dveh, tako še strašno mladih, da skoraj za roke sta se prijela, ko siknila je vanju? Zdaj jo čaka za to najhujša kazen: smrt od fje.
Dekleta postala so babice, poeti dedki mrazi, nekdanji sopivci doktorji z mrtvaškimi obrazi.
LETA
483
484
Lojze Krakar
To noč sem spet sedel z njimi vkup
in skupaj božamo črne
lase neke davne deklice,
ki se več nikdar ne vrne.
Dekleta postala so babice,
poeti možici za v knjigo,
nekdanji sopivci rektorji
z nagobčniki in verigo.
Zavejte, njeni črni lasje
v to podbožično sivino,
namesto zastave vejte, lasje,
v to noč s pogreba spominov.
BALADA    Nek človek sedi pri mizi, opira na lakte glavo, ob njem sedi neka ženska, ki nima več s kom oditi. V človekovi glavi je vino, pod mizo so težke noge, a polnoč pada, pada, v srce človeško pada. Nek človek sedi pri mizi, še komaj podpira glavo, v človekovi glavi je vino, na mizi še nekaj drobiža, pod mizo so trudne noge, ki nočejo več nikamor, a polnoč pada, pada, v srce človeško pada.
:
¦