64
Žganje huda huda reč.
(Strašna prigodba.)
Dokaj žalostnih nasledkov pijančevanja so že ljube Novice svojim bravcam oznanile, in zraven živo opominjovale, se nezmerne pijače, posebno pa žganja ogibati, ker je hud strup ne le telesu ampak tudi duši. Naj tedej še to žalostno prigodbo povedo, ki se je pred pePni k-ti na Gorenskim pripetila, ktere vzrok je gerda na.ida . ezmerne pijače živiga strupa žganja.
Bil je na Gorenskim v vasi B... kmetic, ki je vse, karkoli je zaslužil, prot za ljubo žganje zdajal. Pijančevanja že od mladih nog- navajen mu torej tudi delo ni bilo kaj mar. Njive pičlo gnojene, na pol komaj obdelovane, so slabo žetev dajale; sadje, kar ga je raslo na vertu, je zanemarjeno le na redke leta pest češpelj, kopo jalelk ali parhrušk obrodilo; celo pohištvo sploh je šlo rakovo pot. Cez dan je večidel pohajkoval v lenobo pasel, ponoči je pe po kerčmah posedal. L'| pomanjkanje živeža in naklon do žganja, ktero je oolj obrajtal in čislal, ko vse drugo na svetu, sta priponi.^la, ga včasi prisiliti kake dva dni zaporedama opeko (ce-el) žgati, de si je tako kaj maliga prislužil, kar jt pa večidel berž berž za žganje šlo.
Bilo je ravno 12. dan maliga travna leta 18*2 , ko je vse popoldne popival. Ne dovelj, de je pol dneva zadjal, je sedel še v terdi noči pri ljubeznivi pijači. Pijan do verha, le ni nehal vleči, in maselj za maselj-nam ga je vlijal v gerlo, ki se je vidilo brez dna. Deset je ura bila in še ga ni bilo domu spraviti. Kerčmar — Bog mu daj nebesa! — ki je bil tudi mlinar, je šel spat, in ž njim vred cela družina; le hlapec, ki sla se z gospodarjem v ponočnim delu v mlinu verstila, je trotil zraven njega. Že je šla ura na enajst, ali žga-njarčik je le še čivkal žganje, in zraven neusmiljeno klel, le čuda, de se zemlja ni odperla in zviškiga pre-klinjevavea   požerla.    Ali  glej!   žganje,   kteriga   se  je
preobilo navlekel, mu je v glavi zavrelo, možgani so se mu zmešali — pamet je zgubil. Blesti je jel in zmešano govoriti. Hudobe je mislil krog sebe viditi; iz za mize je na enkrat planil, na sredo hiše pokleknil, križ storil in na glas moliti jel, pot mertvaški mu je stopil na čelo, na obrazu je bil bled, ko zid, bolj smerti, ko človeku podoben. Hlapca to viditi je bilo groza, lasje so mu po koncu stopali. Strahoma je poklical svojiga gospodarja. Cela družina se je spravila v tem na noge. Skonca so mislili, de jih ima za norca, ker so ga poznali, de rad ljudi trapa; tode viditi ga, na sredi hiše klečati, na glas moliti in pot mertvaški mu po čelu liti, so si koj mislili, de to ni nikoli šala, in strah in groza je vse navdala. Trepetaje so ga spraševali kaj de je, ali kratko je odgovoril: Ali ne vidite hudobe v me goreče zijati, le ganiti se ne smem. Znamnje, de se mu je pamet zmešala! Družina ni sicer nič vidila, ali slišati take besede, je vse še veči strah in groza obšla. Blagodarjeno (že-gnano) svečo so prižgali in z ravno tako vodo človeka oblivali ter mu je piti dajali. Cez nekaj časa je poprosil, de bi mu po gospod očeta (fajmoštra) poslali, torej je šel posel do cerkovnika, ali cerkovnik se je branil zdravimu človeku po noči posebno pa pol ure delječ po duhovna iti, in tudi ni šel.
(Konec sledi.)
    72
Žganje huda huda reč.
(Strašna prigodba.) (Konec.) Ze je eno odbila in še zmeram je klečal na enim mestu, ter molil, de morde svoje žive dni ni nikoli toliko časa skup in tako pobožno. Še le ob dveh čez polnoč je vstal, ter nehal moliti, ko je že tri ure, od enajstih namreč do dveh, neprenehama kleče molil. Drugi dan je šel domii in prihodnji k spovedi. — Zdaj pa je prišel 19. dan, ravno teden od tiste strašne noč/. Spet se ga je lotila poprejšnja norost, še hujši je blesti jel, ko danes teden. Viditi je bilo, de je popolnama obnorel, ker je namreč popoldne tega dneva nektere svojih pri-jatlov obiskoval slovo jemaje od njih, rekoč, de ga več ne bodo živiga vidili. To blodenje je spodbodlo nekaj možakov iz vasi, de so ga strašit šli na dom, de bi res kaj napčniga ne počel. Koj, ko se mrak stori, so prižgali blagodarjeno svečo, ktera jim je ves večer svetila. Kar se je enajsta ura bližala, toliko je nesrečni človek huje norel in bledel, in ko je enajst udarila, je segel pod posteljo po sekiri, in temčasi so še ti trije stražniki, ki so še pri njem bili, strahoma zbežali in samiga v hišici pustili, ki je zdaj, kar je imel boljiga blaga, v skrinjo zmetal, na piano znosil, hišico zaklenil, in svečo vtaknil — v slamnato streho, ktere se je naglo oginj prijemal. Predin 00 ljudje na pomoč prihiteli, se je že oginj tako narasel, de se ni dal pogasiti, ke'r je bila hiša vea vsa lesena.    Sam  pa,  ki je   zažgal, je plesal v svoji
norosti krog ognja, in poslednjič, o groza! — je skočil tudi on na sredo ognja v nar hujši plamen. Skor četert ure je gorel v nar močnejim žaru, preden so ga z železnimi aki globoko na herbtu ranjeniga, na pol živiga vun zlekli. Nesrečniga tega človeka se je bližnji sosed usmilil in ga vzel za tisto noč pod streho, kjer je drugo jutro žalostno sklenil. Dokler je živel, so ga pri sosedu še imeli, ali mertviga so se branili na vso moč , torej so ga nesli v cerkev, kjer je ležal, de so se ure stekle, kar jih ima mertev nepokopan ležati. Take prigodbe priča biti je bilo tisto vas in bližnjo okolico tako strah , de si po angeljskim zvonenji svečer nobedin ni upal, zunej biti; ja še clo pri belim dnevu je bilo marsikteriga strah samši na polji delati. Hiša je do tal pogorela, in žena in dve hčeri ste bile v revšino trešene. — Taki so nasledki žganja! Marsikteriga je že ta pijača časno in večno pogubila. Torej varuj se , komur je mar, srečno in dolgo živeti, in skerb, svojo dušo vekomej ne pogu-biti, varuj se in varuj žganja, in sploh pijanosti; pijanost zapelje v greh, in grešnik, grešnik!
Tresi se po vsim životi,
Bog pravičen je sodnik,
V svojih sodbah se ne moti,
Stavi grešniku mejnik.
M. Valj a ve c.