MISEL VLADARICA Giacomo Leopardi Presladka, ki nemilo srca globini vladaš mi, darilo neba prestrašno, ali drago, družica zvesta dni mojih reve, misel, ki k meni vračaš se vse dneve. Kdo o naravi tvoji skrivni ne govori? Med nami njeni sili kdo ni se vdal? Vendar vsekdar, ko v govorici mili, kar srce čuti, jezik razodeva, ušesu nov se govor ta dozdeva. Kako je osamelo srce mi tisti dan, ko ti v njegov si se vselila stan! Kot bliski jadrno so vseokoli vse moje misli druge v zrak spuhtele. Sam^a zdaj, ko stolp na plani goli, dviguješ sredi njega se, orjak. O, kaj mi mimo tebe same se zde vsa dela zdaj na sveti in vse življenje to mojim očem! Kako neznosne so mi te skrbi vsakdanje, to v brezdelju dolgočasje, slasti ti praznih prazni obeti, ob tisti sli, nebeški sli, ki se le v tebi neti! Kot z Apenin grebenov in s strme njih goljave pogled obrača potnik hrepeneč v zeleni plan smejoč se iz daljave, 524 tako od pustega besedovanja in praznih svetskih marenj se preželjno spet vračam k tebi kakor v vrt vonjavi in moja duša ob tebi se ozdravi. Kar neverjetno se mi zdi, kako brez tebe sem življenja bridkosti vse in glupi svet prenašal toliko že let; ne morem skoraj razumeti, kako drugačne naj želje, kot tebi slične, drugim vžge srce. Nikdar prej, dokler nisem sam izkusil, kaj je to življenje, mi strah pred smrtjo stisnil prsi ni. Zdaj se mi zdi igrača, ki šlevast svet se je boji in še ko hvali jo, drhti pred njo, poslednjo nujo, in če zlo dozdeva se, s posmehom jaz, čeprav preti mi, gledam ji v obraz. Strašljivce in prostake in malopridnike sem zmeraj zaničeval. Zdaj vsaka me nizkost takoj razjari in dušo ko j mi rani vsak primer človeške podlosti kot ost. O, čez ta vek bahavi, ki se od jalovih le nad redi, ki čisla čenče in krepost mrzi, neumneža, ki le koristi jase in ne ume zato, da nekoristno čedalje bolj je to življenje naše — sem vzvišen. Le v zasmeh človeške sodbe so mi in drhal, ki sramoti vseh lepih misli hram in vreden tvoj prezirnež je, teptam. 525 Ti strasti, ki iz nje si se rodila, strast ktera se ne vda? Je ktera druga še kraj te edine, ki žit je smrtnikom ravna? Oholost, mržnja, lakomnost, po časti pohlep in po oblasti, kaj drugo so kot nizko poželenje v primeri z njo? Le ena strast živi med nami, to edino, mogočno vladarico, večne sile človeškemu so srcu naklonile. Življenje cene nima ne pomena, če ne po nji, ki vse je za ljudi, usode edino povračilo, ki smrtnike pošilja nas na svet, le da trpimo tu zaman vse dni, in le zavoljo nje, na čase vsake, ne za bedake, le za dušo blago življenje mimo smrti bolj je drago. Slasti vse tvoje užiti, misel mila, okusiti človeško vse trpljenje in dolga leta smrtno to življenje prenašati, se res je izplačalo. Na svet bi prišel spet, tak, kot izkusil sem vse naše zlo in k ciljem istim tek bi uravnal: ker nisem prek peščenastili puščav, obklan od gadov, prišel strt tako do tebe, da bi naše bolečine ne bile zmagale tvoje dobrine. O kakšen svet, o kakšna nova neskončnost, kakšen raj je to, ki zdi se mi, da tja tvoj divni čar me cesto dviga! Kjer zdaj jaz, pod drugo lučjo, zemsko ne, blodeč, svoj zemski stan pozabljam in stvari sveta obraz! 526 To mislim sanje so nesmrtnih. Saj si sanja res, ki nam resnice svet je okrasila, o misel mila, sen in očit privid. A po naravi božanska, ker plod take je vrline, da se resnici vztrajno zoperstavi in cesto se z resnico izenači in preden smrt ne uniči je, ne mine. Zares, o misel moja, ti samo si mojih dni poživljajoči dar in bolečin neskončnih vir sladak, smrt ugasila skupaj bo oba: ker čutim živo v dnu srca, da si za vekomaj moj gospodar. Druge privide ljube ostrejši moj pogled razpršil je. Ko njo zdaj zrem, tisti njen čar, ki živ ob njem s teboj sem govoreč, narašča tista slast, narašča strast, ki mi poganja kri. O angelska lepota! Vsak zal obraz, ki uzrem ga, se mi zdi, da v lažni sliki posnema tvoje lice. Zame izvor miline si le ti, le ti si vzor vseh lepotij. Odkar so uzrle te oči, kaj nisi bila zadnji cilj mi vseh skrbi? Je mar mi dneva hip minul brez misli nate? Kdaj mi v snu tvoj žlahtni lik žareti prenehal je? Ko sen prezala v tej angelski milini, v pozemski tej dolini in kjer vesoljstva pnejo se poti, 527 kaj mi srce še upa, kaj želi, kot bolj goreče še v oči ti zreti, kot v misli nate toniti slasti? Prevedel Alojz Gradnik 528