CIRIL ZLOBEC Samo ta dan imam Uvodna Že vse življenje, sleherni trenutek upiram se usodi, vanjo vdan kot Prometej, na skalo prikovan, še ko trpim, mi je v ponos občutek, da s samim sabo sem zaznamovan. Pred mano, prav ta hip, lep sončen dan se kakor ženska zapeljivo slači, a ga ne vidim, slep in gluh za svet, le kar še brez imena, brez besed po meni nemo tava, me privlači. Sam sebi prispodoba Sizif, Tantal, Prometej, kdaj tudi ubožni asiški brat, v nesmrtnost mita, v večno pesem položene prispodobe vsakršnih čezmernosti človeka. Kot breztežni pelod vetru na potepu, kakor nakljuvano zrno, ki ga ptica izgubi med letom, svetopisemsko ste padali, o večno žive prispodobe usode, na kamnita tla, med ostro trnje, v željno odprte brazde moje duše, in povsod ste, bolj kot božja setev, plodno vzklili, na ledenem severu, na toplem jugu, na plitvinah in globinah mojega življenja. Sodobnost 2000 I 43 Samo ta dan imam Vsakršnim čezmemostim odprt, postajam že sam sebi prispodoba, sam sebi Sizif, Tantal, Prometej, vsaj malo, a vse bolj pogosto tudi že asiški ubožec, soncu, volku in smrti brat. Živim pred vrati Kaj sem, kaj nisem, kje se kaj začenja, kje, kdaj se vse konča? Živim med vrati, na hišnem pragu svojega življenja, na njem ves notri sem in zunaj hkrati. Tu sem, da vem, kje sem, vendar odhajam in vračam se, tu ves čas skozme vodi me vsaka pot, tu čakam se, tu vztrajam, sam sebi zvest in svoji temni usodi. Edino tu, kjer sem, sem ves in scela, od tu iz sebe grem na pot in tu spoti se vračam vase kot čebela v svoj panj, zdaj težkih kril, zdaj brez medu, iz sebe v svet, spet vase iz sveta. Poznam sam sebe? Me kdo drug pozna? Lovec lastnega življenja Naj veter in čebele, če sem pelod, razsejejo me v vse strani neba, a naj se v hrast razrastem, če sem želod, četudi padel sem na skalna tla. Saj vem, daje zaman, pa vendar hočem, je več kot sanjam, več kot le želim, je nezadržna sla po nemogočem, prav v to, kar nisem, ves čas se levim. Sodobnost 2000 I 44 Samo ta dan imam Sam sebe, svojo trdnost preizkušam. Začaran lovec lastnega življenja in plen njegov sam vase se poslušam, če še caplja po moji stari sledi, ali pa se, korak pred mano, vzpenja v privid poti k Ljubezni in Besedi. Sam sebi prepovedan sad Bili so, kot da so ušli iz kakšne apokrifne Biblije: en sam in večedini Bog. Ne smeš! svoj žugajoči prst uperjali so vame in v prepovedan sad, ki zapeljivo visel je nad mano, se z moje leve, desne brez sramu ponujal moji roki: Utrgaj me!, da sem s ponosom, skoraj že oholo se dvigal v mistični občutek krivde, ki osrečuje, kadar nas ne zlomi. Le kdaj pa kdaj kot v mrtvem kotu vzvratnega zrcala jih zagledam: Saj to so oni! Sence v lastni senci. Zdaj soncu bi z ramen potegnil njegov sijoči zlati plašč, da z njim bi jih ogrnil v nepretrgano poletje! Iz maščevanja? Lz usmiljanja? Samo ob njih se v mrtvem kotu mojega spomina zablisne tudi tisto mitsko jabolko, ki vse življenje tako nevarno varneje zorelo. Jaz sam, brez njih, si zdaj postajam prepovedan sad. Sam s sabo, kakor Tantal, a brez njegovih muk, tešim si svojo večno žejo. Sodobnost 2000 I 45 Samo ta dan imam Prispodoba Edini osvetljen trenutek ostrorobega okruška na njegovi poti skoz brezčasje, vse od sive stene v temni gori do izgube svojega imena in imena reke, ki ga nosi in odnaša v vsepouživajoče morje: zdaj ves gladek, vse bolj gladek v najpopolnejši obliki svoje spremenljive večnosti, vse manj podoba in usoda kamna, bel, in še bolj bel na belih prsih modre reke, pod očetovskim pogledom sonca, gladek, bel, okrogel, med enakimi najbolj enak, zato drugačen od vseh drugih, zbuja in vznemirja radovednost dečka na samotnem bregu reke. Okrogel, gladek, bel v njegovipestujoči dlani, se nerad spominja na udar nenadne strele v sivo steno v temni gori, na pretežko nogo hribolazca, na jeklen ugriz njegove roke vanjo, in potem vsa dolga pot navzdol, iz hudournika v potoček, iz potočka v potok, iz potoka v reko, dolgo, burno potovanje zmerom bolj navzdol, navzdol, kot pot v brezčasje, gladek, čutno gladek, prvič ne več sam, enak z enakimi, zdaj svojo srečo sanja v rečnem produ, Sodobnost 2000 I 46 Samo ta dan imam gladko zlikan, belo poravnan v prijazno sončno posteljo za nič več sramežljivo slo ljubezni dveh vznemirjenih teles in src ... Morda pa je vse to, si pravim, prispodoba najine ljubezni, daleč že od prvega spomina nanjo in še brez strahu pred njeno smrtjo. Podriva že svoj šotor Od kod zdaj ta občutek, ki vse bolj vsiljivo, po sosedsko, nepovabljen naju obiskuje? Kot kak staromodni mežnar vitke, bele sveče v cerkvi nama v srcu in na ustnicah ugaša negotovi sij besede, da ne bi do kraja sama v sebi sepoužila, se prelita v molk, v prijazno misel drug na drugega. Najbrž le predolgo taboriva zmerom v istem letnem času, ki morda že ni več najin čas, a je edino ime za najino ljubezen dvoedino. Podriva že svoj varni šotor, poiščiva zanj drug zaveten prostor, pa čeprav z manj sinjim nebom, pa čeprav z vse bolj poševnim soncem, z vse bolj hladnimi večeri in vse daljšimi nočmi, kot da iz njih ni več poti do jutra. Sodobnost 2000 I 47 Samo ta dan imam Skoraj himna II Z ljubeznijo že vse poti ljubezni sem prehodil, od jutranje do večerne zarje, vse noči z njo k mladim sanjam legal v senci njenih daljnih galaksij. Kamor koli grem, potuje z mano, kamor koli pridem, me pričaka, z njeno zburkano krvjo že v svoji krvi v sleherni deželi sem doma; v mrtvem domu svojega rodu na robu Krasa, v mestu razigranih ulic in luči, nevesto in gospodarico, jo gostim, gospod in hlapec, in ji vdano služim. Pa vendarle: kot grde sanje bo vse življenje me kljuvalo, me preganjalo spoznanje: preveč ni manj pogubno kot premalo. Najin čudež Ljubezen, tudi ko boli, je čudež in ni mi mar, če se zares dogaja, vem: že najmanjši dvom bi bil izdaja, jaz v njej le še prezira vreden judež. Vem, da ljubezen je lahko sebična: v njej sam nad sabo kot Narcis se sklanjam, a ko sam sebe gledam, tebe sanjam, samo drug v drugem sva oba resnična. Nobeden od naju ni drevo na samem, obema pretesno je v lastni koži, v ljubezen dvoedino še verjamem. Sodobnost 2000 I 48 Samo ta dan imam Morda se ta oaza res že oži, vse manj vode si v dlan lahko zajamem, vendar nad nama krokar še ne kroži. Že se večeri Usodo, kot Penelopa svoj prt, vsak svoj trenutek tkem in spet razdiram, v prihodnost sklonjen, se nazaj oziram, kar sem, že nisem več, življenje in smrt ves čas prijateljsko si me delita. A plaha misel včasih mi očita, da me očara že vsak blisk v temi, da se podim za glasom brez odmeva, ker da življenje prek slemena dneva kaj hitro zdrsne. Že se večeri. (Iz zbirke Samo ta dan imam, ki bo izšla predvidoma konec februarja pri Prešernovi družbi) Sodobnost 2000 I 49