KAŽIPOT.
TINE DEBELJAK.
Križ
na polju, na križpotu. Trpiš, Gospod?
—  Kažem pot.
V križpot gre dvoje steza, o, kot da midva greva v križ! Trpiva . . .
—  Kažem pot.
Pokaži pot;
ne veva kam:
ona sama,
jaz sam,
poti navzkriž,
dolge poti —
katera gre z nama? —
Molčiš?
—  Kažem pot.
0, kažipot nemi! Z žebljev se snemi! s prstom pokaži: tod!
— Nisem nem kažipot:
v štiri strani kažem križ, v eno svoje zaprto oko . . . Trpita z meno
—  kažein pot.
BEGUNCI.
NAETE VELIKONJA.
»Lepo mi poje črni kus, oj črni kus,
tam v zelenim bukovji, oj bukovji ...«
Gruča železničarjev je sedela okoli litra cvička in pela s kraškim naglasom ganljivo pesem »o črnem kusu v zelenim bukovji.« »Oj kus pa je nedovžna stvar, nedovžna stvar . . .«
»Daj no, Merkuža, čemu se siliš naprej, če ne znaš! Zapoj nedovžna stvar tako,« je zavzdignil glas visoki črnobrkati Pipan ter sunil soseda čez mizo, »zdaj veš, tako z repkom.«
Merkuža je podpiral svojo debelo glavo na desnico ter široko odpiral usta. Pel je zmerom za glas previsoko; njegovo petje je neprijetno grizlo preko drugih glasov in »repka« ni znal zapeti. »Tako z repkom«, je oponesel, »kakor da ne znam! Preden si ti, Pipan, vedel, kaj je kos, sem jo že pel. In ali boš pel pri cvičku, fej! Kakršno vino, tako petje!« Pljunil je užaljen v kot. »Saj kar se tiče cvička, imaš prav, toda vseeno zapoj po kraško. Če pravim ,z repkom', pravim zato, da bo po domače, da ne pozabiš in da ne pozabiš, kako je doma!« se je razvnel Pipan ter dobrohotno zavihal brke. »Ali ti ni nič do tega, da bi bilo kakor doma?« »Kaj doma, nič doma. Saj je vseeno. Doma, da! Pojem, kakor vem, da je prav. Kdo bi mislil, kako je doma!« je zamahnil z roko. »Ali ti kdaj misliš? Tam na Krasu. < »Skale so!« je pripomnil fant pri sosednji mizi. »Skale so, Pipan. Tako je na Krasu. Pobiješ se, če si pijan!« »Eh, skale so, pa so le domače skale,« se je razžalostil Pipan in potresel Merkužo za rame. »Ali ne, pa so le doma! Kaj takle ve! Ti fant, ti si zrastel v čuvajnici. Pa reci, Gulič, ali ve tvoj fant, kaj je stara domača hiša več rodov, brajda in jama in školj; če pa se je rodil v čuvajnici in potem romal iz čuvajnice v čuvajnico!« »Nič ne ve!« je potrdil Merkuža, ki so se mu zablestele oči. »Nič ne ve, ker ga nikoli niso okopali v teranu in rožmarinu!« »Že ti si pozabil kosa,« ga je zbodel Gulič, ki mu je bilo nerodno, da ga je Pipan radi fanta.
»To je tako, kakor pojo pri nas!« se je o tresel Merkuža, jaz sem bliže Vipavi!« »S Krasa si, nič se ne umikaj. Kar je res, pa je res. Mi vsi smo Kraševci. Mene včasi zagrabi, da bi kar vse pustil in šel. Kar čez in bi doma sedel na ognjišče in bi ničesar ne rekel. Kako bi gledali! Tvoj fant, Gulič, pa govori o skalah. Kaj pa naj bo na Krasu? Morje je zato morje, ker je morje, Kras je Kras, ker so skale. In mi smo takšni, kakršni smo. In tam na tistih skalah smo vsi doma. Tam so gadje doma!«
»Pusti vendar mojega fanta na miru!« se je razvnel Gulič, star mož, ki je sedel na voglu ter vrtel drobno pipo med prsti.
232